1.

Ali pravo Unije nasprotuje temu, da država članica uvede davek na uporabo cepljivih snovi v breme upravljavcev jedrskih elektrarn? To je v bistvu vprašanje, ki ga postavlja Finanzgericht Hamburg (finančno sodišče v Hamburgu).

2.

To vprašanje ima več delov. Nanaša se namreč na določbe Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (Pogodba ESAE) ter razmerja med tema pogodbama. Analizirati bo treba tudi usklajeni sistem trošarin za energente in električno energijo.

3.

Nazadnje – oziroma natančneje pred nadaljnjo obravnavo – bo treba preučiti vprašanje povezave med postopkom predhodnega odločanja in postopki za oceno ustavnosti v državah članicah.

4.

Člena 107 PDEU in 267 PDEU ter členi 93 AE, 191 AE in 192 AE so določbe primarnega prava, ki sestavljajo pravni okvir v tej zadevi. Ker so dovolj poznani, jih ne bom navedel.

5.

Usklajeni sistem trošarin za energente in električno energijo pa temelji na Direktivi Sveta 2008/118/ES z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS ( 2 ) ter Direktivi Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije. ( 3 ) Prva direktiva določa splošna pravila sistema trošarin, medtem ko druga posebej ureja obdavčitev energentov in električne energije.

6.

Člena 1 in 2 Direktive 2003/96 določata:

„Člen 1

Države članice morajo uvesti obdavčitev energentov in električne energije v skladu s to direktivo.

Člen 2

1.   V tej direktivi se izraz ‚energenti‘ uporablja za izdelke:

2.   Ta direktiva se uporablja tudi za: Električno energijo iz oznake KN 2716.

3.   Kadar so namenjeni za uporabo, ponujeni naprodaj ali uporabljeni kot pogonsko gorivo ali gorivo za ogrevanje, se energenti, razen tistih, za katere je raven obdavčitve določena s to direktivo, obdavčijo glede na uporabo, po stopnji, ki se uporablja za enakovredno gorivo za ogrevanje ali pogonsko gorivo.

Razen obdavčenih izdelkov, naštetih v odstavku 1 se vsi izdelki, ki so namenjeni za uporabo, ponujeni naprodaj ali uporabljeni kot pogonsko gorivo ali kot dodatek ali aditiv k pogonskim gorivom, obdavčijo po stopnji, ki se uporablja za enakovredno pogonsko gorivo.

Razen obdavčenih izdelkov, naštetih v odstavku 1 se vsi drugi ogljikovodiki, razen šote, ki so namenjeni za uporabo, ponujeni naprodaj ali uporabljeni kot gorivo za ogrevanje, obdavčijo po stopnji, ki se uporablja za enakovredne energente.

[…]“

7.

Člen 14(1)(a) Direktive 2003/96 določa:

„Razen splošnih določb iz Direktive 92/12/EGS o izjemah pri uporabi obdavčenih izdelkov in brez poseganja v druge določbe Skupnosti, države članice izvzamejo iz obdavčitve pod pogoji, ki jih določijo zaradi zagotavljanja pravilne in enotne uporabe takšnih izjem ter preprečevanja kakršnega koli izogibanja, izmikanja ali zlorabe, naslednje energente:

8.

Člen 1 Direktive 2008/118 določa:

„1.   Ta direktiva določa splošni režim za trošarino, ki neposredno ali posredno zadeva porabo naslednjega blaga (v nadaljnjem besedilu ‚trošarinsko blago‘):

[…]

2.   Države članice lahko pobirajo druge posredne davke na trošarinsko blago za posebne namene, če so ti davki skladni z davčnimi pravili Skupnosti, ki se uporabljajo za trošarino ali davek na dodano vrednost, glede določanja davčne osnove, izračunavanja davka, davčne obveznosti in davčnega nadzora, ta pravila pa ne vključujejo določb o oprostitvah.

3.   Države članice lahko pobirajo davke na:

[…]

Vendar pa pobiranje takih davkov pri trgovanju med državami članicami ne sme povzročati formalnosti, povezanih s prestopom meje.“

9.

Sporni davek iz postopka v glavni stvari je bil uveden na podlagi zakona o obdavčitvi jedrskega goriva z dne 8. decembra 2010 (Kernbrennstoffsteuergesetz, v nadaljevanju: KernbrStG) ( 4 ). V skladu s tem zakonom je jedrsko gorivo, ki se uporablja za komercialno proizvodnjo električne energije, predmet davka na jedrsko gorivo. Jedrsko gorivo pomeni plutonij 239 in 241 ter uran 233 in 235. Stopnja obdavčitve je določena za gram tega goriva in znaša 145 EUR. Davek se plača, ko je gorivo prvič uporabljeno v jedrskem reaktorju in se sproži verižna reakcija. Davek plača upravljavec obrata za proizvodnjo električne energije s cepitvijo cepljivih snovi (jedrska elektrarna).

10.

Kernkraftwerke Lippe-Ems GmbH, družba nemškega prava, upravlja jedrsko elektrarno v mestu Lingen (Nemčija). V davčni napovedi z dne 13. julija 2011 je navedla znesek 154.117.745 EUR iz naslova davka na jedrsko gorivo za gorivo, ki ga je v svojih reaktorjih uporabila junija isto leto. Vzporedno je pri predložitvenem sodišču vložila tudi tožbo zoper pristojni davčni urad, to je Hauptzollamt Osnabrück, s katero je izpodbijala zakonitost navedenega davka z vidika prava Unije.

11.

V vzporednem postopku, v katerem je stranka drug upravljavec jedrske elektrarne, je predložitveno sodišče pri Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče) vložilo zahtevo za oceno ustavnosti KernbrStG. Glede na razpoložljive informacije ta postopek še poteka.

12.

V takih okoliščinah je Finanzgericht Hamburg prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

13.

Sodišče je predlog za sprejetje predhodne odločbe prejelo 7. januarja 2014. Pisna stališča so predložile stranki v postopku v glavni stvari, nemška in finska vlada ter Evropska komisija. Obravnave 4. novembra 2014 so se udeležile iste stranke.

14.

Prvo vprašanje se dejansko nanaša na dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe. Torej bom to vprašanje preučil najprej, to je preden bom obravnaval vsebinska vprašanja v vrstnem redu, v katerem so bila postavljena.

15.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je upravičeno vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, čeprav poteka nacionalni postopek (v tem primeru je celo isto predložitveno sodišče začelo ta postopek, vendar to ni pomembno) za oceno ustavnosti določb nacionalnega prava, ki so podlaga posamičnega akta, ki je predmet spora o glavni stvari. Glede na pojasnila predložitvenega sodišča bi bila sporna davčna napoved v postopku v glavni stvari samodejno razveljavljena, če bi Bundesverfassungsgericht ugotovilo protiustavnost KernbrStG, ne da bi učinke svoje odločitve omejilo le na prihodnost, to pa bi povzročilo ustavitev postopka v glavni stvari in brezpredmetnost vprašanj za predhodno odločanje.

16.

Takoj je treba ugotoviti, da se z vidika ustaljene sodne prakse Sodišča dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe v tej zadevi ne zdi dvomljiva.

17.

Seveda bi bilo mogoče ugovarjati, da so v položaju, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje hipotetična, saj je njihova upoštevnost odvisna od izida nacionalnega postopka za oceno ustavnosti: če bodo nacionalne določbe razveljavljene z učinkom za nazaj, se vprašanje glede razlage prava Unije ne bo več postavljalo. Vendar Sodišče ne uporablja takega pristopa, ko gre za povezavo med postopkom predhodnega odločanja in nacionalnimi postopki za oceno ustavnosti.

18.

Namreč, prvič, v skladu s sodno prakso Sodišča imajo nacionalna sodišča, čeprav je v nekaterih okoliščinah lahko bolje, da so vprašanja, ki se nanašajo le na nacionalno pravo, razrešena ob predložitvi predloga Sodišču, najširšo diskrecijsko pravico glede predložitve vprašanja Sodišču, če ugotovijo, da se v zadevi, o kateri odločajo, pokažejo vprašanja glede razlage ali presoje veljavnosti določb prava Unije, glede katerih morajo odločiti. ( 5 )

19.

Tako nacionalnemu sodišču, ki razsoja v sporu, ki se nanaša na pravo Unije, in ki meni, da nacionalna določba ni v nasprotju le s pravom Unije, temveč tudi z ustavo, zaradi obveznosti, da za ugotovitev protiustavnosti nacionalnega pravnega pravila sproži postopek pred ustavnim sodiščem, ni odvzeta pristojnost niti ni oproščeno dolžnosti, ki sta določeni v členu 267 PDEU, da Sodišču predloži vprašanja glede razlage ali veljavnosti prava Unije. Učinkovitost prava Unije bi bila namreč ogrožena, če bi obveznost sprožitve postopka pred ustavnim sodiščem lahko nacionalnemu sodišču, ki razsoja v sporu, ki se nanaša na pravo Unije, onemogočila izvajanje v členu 267 PDEU določene pristojnosti, da Sodišču predloži vprašanja, ki se nanašajo na razlago ali veljavnost prava Unije, da bi to lahko presodilo, ali je nacionalno pravilo v skladu s pravom Unije ali ne. ( 6 )

20.

Drugič, v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka, določenega v členu 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za izrečeno sodno odločbo, presoja – glede na posebnosti zadeve – tako nujnost sprejetja predhodne odločbe, da lahko izda sodbo, kot upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Sprejetje predhodne odločbe o vprašanju, ki ga postavi nacionalno sodišče, je mogoče zavrniti, le kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem ali kadar Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na postavljena vprašanja. ( 7 )

21.

Vendar se mi zdi, da v tej zadevi ni tako. Zveza med postavljenimi vprašanji in dejanskim stanjem spora o glavni stvari ter zadostnost informacij, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, po mojem mnenju nista vprašljivi.

22.

Kar zadeva hipotetičnost postavljenega problema, je zaradi negotovega izida vzporednega postopka za oceno ustavnosti – tako kar zadeva smer odločitve ustavnega sodišča kot časovne učinke te odločitve – jasno, da vprašanj za predhodno odločanje ni mogoče opredeliti kot hipotetična le zato, ker obstaja tak postopek. Očitno lahko več dogodkov povzroči ustavitev postopka v glavni stvari, preden Sodišče odloči o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, če najprej omenim – zelo vsakdanje – umik tožbe. Med temi možnimi, vendar negotovimi dogodki je to, da ustavno sodišče razveljavi nacionalne določbe, na katerih temelji predmet spora. V takem primeru mora predložitveno sodišče upoštevati učinke takega dogodka in zlasti ugotoviti, ali je treba ohraniti njegov predlog za sprejetje predhodne odločbe, ga spremeniti ali umakniti. ( 8 ) Vendar v nobenem primeru možnost takega dogodka, tudi če bi bila njegova verjetnost zelo velika, ker se je začel postopek za nadzor ustavnosti, ne zadostuje za ugotovitev hipotetičnosti postavljenih vprašanj.

23.

V zvezi s tem je treba predložitveno sodišče opozoriti še na pravila o začetku postopka pred Sodiščem na podlagi predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki so določena v členu 100 Poslovnika Sodišča, ki je začel veljati 1. novembra 2012. V skladu s to določbo se umik predloga lahko upošteva, preden je dan razglasitve sodbe sporočen zainteresiranim subjektom iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije.

24.

Nazadnje, tretjič, Sodišče je imelo tudi priložnost ugotoviti, da so predmet in pravni učinki postopka predhodnega odločanja in nacionalnega postopka za oceno ustavnosti različni. Če ustavno sodišče ugotovi protiustavnost določbe nacionalnega prava, to običajno povzroči odpravo te določbe iz pravnega reda. Ta odprava ima lahko glede na nacionalni sistem učinke ex nunc ali ex tunc, ali celo od trenutka, ki ga določi ustavno sodišče. Če se je postopek pred ustavnim sodiščem začel v okviru konkretnega spora pred nacionalnim sodiščem, se torej lahko izkaže, da se zadevna določba, čeprav razveljavljena, uporablja za stranko, ki je zahtevala oceno ustavnosti. Položaj je popolnoma drugačen v primeru postopka predhodnega odločanja. Glede na formulacijo Sodišča se kolizija med določbo nacionalnega prava in določbo Pogodbe, ki se uporablja neposredno (kolizija, ki jo predložitveno sodišče ugotovi po odločitvi Sodišča na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe), za nacionalno sodišče reši z uporabo prava Unije, pri čemer se po potrebi ne uporabi neskladna nacionalna določba, in ne z ugotovitvijo ničnosti nacionalne določbe, saj so za to pristojni organi in sodišča posamezne države članice. ( 9 )

25.

Dodati je treba, čeprav to ne vpliva na odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, da v postopku v glavni stvari glede na informacije, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, postopek pred ustavnim sodiščem zadeva domnevno kršitev nacionalnih pravil o pristojnosti, in torej vprašanje, ki je drugačno od vprašanja morebitne nezdružljivosti KernbrStG z zgoraj navedenimi določbami prava Unije.

26.

Sodišču torej predlagam, naj na prvo vprašanje odgovori, da je nacionalno sodišče upravičeno vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, čeprav poteka nacionalni postopek za oceno ustavnosti določb nacionalnega prava, ki so podlaga posamičnega akta v postopku v glavni stvari.

27.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali direktivi 2003/96 in 2008/118 nasprotujeta spornemu davku v postopku v glavni stvari. Poleg tega želi izvedeti, ali možnost prevalitve navedenega davka na porabnika električne energije vpliva na odgovor na to vprašanje.

28.

Predložitveno sodišče v besedilu vprašanja za predhodno odločanje ni natančneje opredelilo, katere določbe zgoraj navedenih direktiv bi lahko pomenile oviro za sporni davek. Vendar je iz predložitvene odločbe razvidno, da gre posebej za to, prvič, ali za jedrsko gorivo velja oprostitev iz člena 14(1)(a) Direktive 2003/96, in drugič, ali se za sporni davek lahko šteje, da posredno bremeni električno energijo, zaradi česar bi bil potencialno nezdružljiv s členom 1(2) Direktive 2008/118. Morebitni učinek možnosti prevalitve spornega davka je del tega drugega problema.

29.

To drugo vprašanje za predhodno odločanje je torej razdeljeno na dva dela, ki ju bom obravnaval ločeno.

30.

Jedrsko gorivo spada na področje, ki ga ureja Pogodba ESAE. ( 10 ) Zato se je treba vprašati, ali lahko določbe sekundarne zakonodaje, sprejete na podlagi Pogodbe ES, ( 11 ) urejajo obdavčitev takega proizvoda. V primeru nikalnega odgovora bi bila analiza prvega dela drugega vprašanja brezpredmetna.

31.

Ko je bila sprejeta Direktiva 2003/96, so bila razmerja med pogodbama ES in ESAE urejena s členom 305(2) Pogodbe ES, v skladu s katero „[d]oločbe [Pogodbe ES] v ničemer ne odstopajo od določb Pogodbe [ESAE]“. ( 12 ) Vendar se mi zdi, da se s tem pravilom, ki daje Pogodbi ESAE in Pogodbi ES enako pravno veljavnost, ne rešuje vprašanje uporabe določb sekundarne zakonodaje, sprejete na podlagi Pogodbe ES, na področju, ki ga ureja Pogodba ESAE. V zvezi s tem sta mogoča dva pristopa. ( 13 )

32.

V skladu s prvim pristopom bi se obe skupnosti šteli za popolnoma ločeni in neodvisni na svojem področju. Akti, sprejeti na podlagi Pogodbe ES, se torej ne bi uporabljali na področju Pogodbe ESAE in obratno. To bi v povezavi z načelom prenosa pristojnosti pomenilo, da bi bila za vsak zakonodajni ukrep na področju ene od pogodb potrebna pravna podlaga v isti pogodbi. Pogodba ESAE pa je precej manj razvita od Pogodbe ES. Ne le, da je bila kot sektorska pogodba že od začetka omejena na pravne instrumente, ki so se v času njenega sprejetja zdeli potrebni za razvoj evropske jedrske industrije (na primer, za uskladitev nacionalnih zakonodaj ni predvidena nobena splošna pristojnost), ampak se v nasprotju s Pogodbo ES njeno področje uporabe ni bistveno razširilo s poznejšimi pogodbami o spremembah.

33.

Sprejetje tega strogo „dualističnega“ pristopa bi torej povzročilo resne težave v času, ko evropsko pravo pokriva različna področja, kot so konkurenca, obdavčitev ali celo okolje, in ko ni upravičeno iz delovanja evropskega zakonodajalca izključiti blaga ali dejavnosti, ki spadajo na področje Pogodbe ESAE.

34.

Sam bi se odločil za drugi pristop, po katerem ima Pogodba ES v skladu s svojo splošno veljavo področje uporabe, ki pokriva vse blago, storitve in dejavnosti, medtem ko Pogodba ESAE določa le posebna pravila, kadar je to potrebno zaradi značilnosti jedrske industrije. Tako bi se lahko akti sekundarne zakonodaje, sprejeti na podlagi Pogodbe ES, uporabljali za blago in dejavnosti, ki spadajo na področje Pogodbe ESAE, če ta ne določa drugače. Zavedam se pravnih težav, ki jih povzroča tudi ta pristop, vendar se mi zdi, da jih je mogoče zlahka obiti in da v vsakem primeru ne vplivajo na obravnavano zadevo.

35.

Ta pristop je poleg tega podprt v sodni praksi. Sodišče je v mnenju 1/94 izjavilo, da „[k]er Pogodba [ESAE] ne vsebuje nobene določbe o zunanji trgovini, nič ne nasprotuje temu, da se sporazumi, sklenjeni na podlagi člena 113 Pogodbe ES, uporabljajo za mednarodno trgovino s proizvodi [ESAE]“. ( 14 ) Kar zadeva Pogodbo ESPJ, je Sodišče presodilo, da se lahko Pogodba EGS „uporablja za proizvode, ki spadajo na področje Pogodbe ESPJ, če postavljena vprašanja niso urejena z določbami Pogodbe ESPJ“. ( 15 ) Zdi se mi, da je to mogoče v celoti prenesti na Pogodbo ESAE. Res je, da je Sodišče pred kratkim uporabo določbe Pogodbe ES na področju Pogodbe ESAE vezalo na to, da mora iti za splošno pravilo evropskega prava. ( 16 ) Vendar se mi zdi, da je bil položaj v navedeni zadevi drugačen od položaja v postopku v glavni stvari. Prvič, šlo je za neposredno uporabo določbe Pogodbe ES na področju Pogodbe ESAE, in ne za ugotovitev, ali se lahko akti sekundarne zakonodaje, sprejeti na podlagi Pogodbe ES, uporabljajo za blago, ki spada na področje Pogodbe ESAE. Drugič, ugotovitev Sodišča, da se tako pomembno načelo evropskega pravnega reda, kot je načelo prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva, uporablja na področju Pogodbe ESAE, po mojem mnenju ne more nujno pomeniti, da se v položajih, ki jih ureja Pogodba ESAE, uporabljajo le splošna načela, določena v Pogodbi ES.

36.

Nazadnje, pristop, ki ga predlagam, se že dolgo uporablja v praksi institucij. Akti, sprejeti le na podlagi Pogodbe ES, kot sta direktivi 85/337/EGS ( 17 ) in 98/34/ES ( 18 ) ali celo na davčnem področju Direktiva 2006/112/ES ( 19 ), se namreč brez razlikovanja uporabljajo za blago in dejavnosti, ki spadajo na področje Pogodbe ES (zdaj PEU) in Pogodbe ESAE. Ne vidim torej formalnih ovir za to, da se lahko določbe Direktive 2003/96 v teoriji uporabljajo tudi za jedrsko gorivo.

37.

Člen 1 Direktive 2003/96 državam članicam nalaga obveznost, da uvedejo trošarino za energente in električno energijo. Energenti so v členu 2(1) navedene direktive opredeljeni z oznakami kombinirane nomenklature, ( 20 ) ki se nanašajo na določeno število proizvodov, ki so v bistvu premog, zemeljski plin in mineralna olja, ter nekatere derivate. V odstavku 2 istega člena je temu seznamu dodana električna energija. Jedrskega goriva v smislu KernBrStG torej ni med naštetimi proizvodi.

38.

V skladu s členom 2(3), drugi in tretji pododstavek, Direktive 2003/96 so predmet trošarine tudi vsi drugi proizvodi, ki se uporabljajo kot pogonsko gorivo, in vsi drugi ogljikovodiki, razen šote, ki se uporabljajo kot gorivo za ogrevanje. ( 21 )

39.

Člen 2 Direktive 2003/96 torej z navedbo trošarinskih izdelkov hkrati opredeljuje področje uporabe te direktive. ( 22 )

40.

V skladu s členom 14(1)(a) Direktive 2003/96 so trošarine oproščeni „energent[i] in električn[a] energij[a], ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije“. V tej zadevi se torej postavlja vprašanje, ali ta oprostitev zajema tudi jedrsko gorivo. Mislim, da ne, in to iz naslednjih razlogov.

41.

Prvič, v členu 14(1)(a) Direktive 2003/96 so izrecno omenjeni „energenti“. Ta izraz pa je natančno opredeljen v členu 2(1) te direktive, ki vsebuje taksativen in izčrpen seznam proizvodov, ki so jasno določeni z oznakami kombinirane nomenklature. Navedeni izraz zato v členu 14 navedene direktive ne more imeti pomena, ki se razlikuje od pomena, podanega v navedenem členu 2. Ni namreč mogoče šteti – ne da bi nasprotovali pravni logiki – da bi zakonodajalec v istem besedilu uporabil enak izraz z različnima pomenoma.

42.

Seveda je res, da se trošarina – poleg proizvodov, naštetih v členu 2(1) Direktive 2003/96 – uporablja tudi za druge proizvode, ki se uporabljajo kot pogonsko gorivo, in druge ogljikovodike, ki se uporabljajo kot gorivo za ogrevanje. Logično bi se oprostitve iz člena 14 te direktive torej morale uporabljati tudi za ti kategoriji proizvodov, v obravnavanem primeru za ogljikovodike, ki se uporabljajo kot gorivo za proizvodnjo električne energije. Vendar jedrsko gorivo, ki je predmet te zadeve, ni ogljikovodik: gre namreč za posebne izotope plutonija in urana. ( 23 )

43.

Drugič, kot sem že ugotovil v točki 32 teh sklepnih predlogov, je področje uporabe Direktive 2003/96 opredeljeno v njenem členu 2. Člen 14 te direktive se torej zunaj tega področja uporabe ne more uporabljati za proizvode, ki ne spadajo v njegov okvir, s tem ko jih oprošča davka, s katerim niso obdavčeni.

44.

Po mojem mnenju je torej jasno, da se Direktiva 2003/96 in posebej njen člen 14(1)(a) ne uporabljata za jedrsko gorivo.

45.

Predložitveno sodišče se sprašuje tudi o možnosti, da se Direktiva 2003/96 ali vsaj njen člen 14(1)(a) uporabi za jedrsko gorivo po analogiji. Priznati moram, da si težko predstavljam, kako bi bilo to mogoče. Navedena določba uvaja oprostitev trošarinske dajatve. Torej se niti po analogiji ne more uporabljati za proizvode, ki niso predmet te dajatve. Torej bi bilo treba najprej določiti, da ureditev iz Direktive 2003/96 velja za jedrsko gorivo. Vendar se mi zdi popolnoma nepredstavljivo, da bi se proizvod po analogiji obdavčil z davkom, ki zanj ne velja. Sicer pa v zvezi s tem ne obstaja nobena veljavna podobnost med jedrskim gorivom in trošarinskimi izdelki. Direktiva 2003/96 ne določa obdavčitve proizvodov, ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije, ampak določa obdavčitev energentov, kot so opredeljeni v tej direktivi, ne glede na njihovo uporabo. Dejstvo, da jedrsko gorivo ni zajeto v teh predpisih, torej ne pomeni pravne praznine, ki bi jo bilo treba zapolniti po analogiji.

46.

Kvečjemu bi bilo mogoče predlagati, da se na to zadevo po analogiji prenese sodna praksa Sodišča, ki izhaja iz sodbe Braathens. ( 24 ) Razlogovanje bi bilo tako. Sodišče je v tej sodbi v okviru razlage določbe Direktive 92/81/EGS, ( 25 ) ki je veljala pred Direktivo 2003/96, v zvezi z oprostitvijo pogonskega goriva za uporabo v zračnem prometu (zdaj člen 14(1)(b) Direktive 2003/96) presodilo, da taka oprostitev izključuje ne le uporabo trošarine za oproščene proizvode, ampak tudi uporabo drugih nacionalnih davkov, s katerimi bi lahko bili običajno obdavčeni trošarinski izdelki. ( 26 ) Po mnenju Sodišča bi namreč taki nacionalni davki odvzeli vsakršen učinek oprostitvi, določeni v Direktivi 92/81. ( 27 ) Ista izključitev nacionalnih davkov bi morala veljati tudi za energente, ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije in so oproščeni trošarine na podlagi člena 14(1)(a) Direktive 2003/96. Če pa energentov, ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije, ni mogoče obdavčiti z nacionalnimi davki, bi po analogiji to moralo veljati tudi za druge proizvode, ki se – čeprav niso energenti v smislu Direktive 2003/96 – prav tako uporabljajo za proizvodnjo električne energije, kot je na primer jedrsko gorivo.

47.

To razlogovanje se mi vseeno zdi napačno. Člen 14(1)(a) Direktive 2003/96 ne uvaja nobenega splošnega načela oprostitve proizvodov, ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije. Ta direktiva določa usklajen sistem obdavčitve energentov in električne energije, oprostitev energentov, ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije, pa spada v ta strogo opredeljeni okvir. ( 28 ) Sodba Braathens se nanaša natanko na proizvod, ki spada na področje Direktive 92/81 in je izrecno oproščen. Njen edini namen je bil zagotoviti učinkovitost te oprostitve in ne razširiti področje njene uporabe. Širša razlaga bi kršila področje uporabe Direktive 2003/96 in vplivala na njen cilj usklajevanja ter ne bi upoštevala pristojnosti držav članic za uvedbo posrednih davkov zunaj usklajenega področja, ki je bila znova potrjena v členu 1(3)(a) Direktive 2008/118.

48.

Skratka, menim, da davek, s katerim je obdavčena uporaba jedrskega goriva v jedrskih elektrarnah, ne spada na področje uporabe Direktive 2003/96, ki torej ne nasprotuje uporabi takega davka.

49.

Predložitveno sodišče z drugim delom drugega vprašanja sprašuje, ali se lahko sporni davek šteje za posredni davek na električno energijo. Že takoj lahko ugotovim, da če bi bilo tako, bi bil ta davek v nasprotju z določbami Direktive 2008/118 v povezavi z Direktivo 2003/96. Vendar mislim, da tega davka ni mogoče opredeliti kot posredni davek na električno energijo.

50.

Člen 1(2) Direktive 2008/118 državam članicam omogoča, da pobirajo druge posredne davke na trošarinsko blago za posebne namene (med katerim je električna energija), če so ti davki skladni z davčnimi pravili prava Unije, ki se uporabljajo za trošarino ali davek na dodano vrednost. Med temi pravili so določanje davčne osnove, izračunavanje davka, davčna obveznost in davčni nadzor.

51.

Po mnenju predložitvenega sodišča se sporni davek iz postopka v glavni stvari ne pobira za posebne namene, saj pripada zveznemu proračunu. V vsakem primeru so za presojo namena davka pristojni nacionalni organi in sodišča, ki pa morajo upoštevati – sicer izjemno stroga – merila, določena v sodni praksi Sodišča. ( 29 ) Če nacionalno sodišče ugotovi, da zadevni davek ne izpolnjuje teh meril, ga ni mogoče šteti za skladnega s členom 1(2) Direktive 2008/118.

52.

Kar zadeva upoštevanje davčnih pravil, ki se uporabljajo v pravu Unije, se mi zdi, da sporni davek iz postopka v glavni stvari ne izpolnjuje tega pogoja. V postopku v glavni stvari gre seveda lahko le za pravila na področju trošarin, saj sporni davek nikakor ni analogen davku na dodano vrednost.

53.

Seveda je res, da v skladu s sodno prakso Sodišča člen 1(2) Direktive 2008/118 zahteva le skladnost s splošno sistematiko obdavčitve v pravu Unije. ( 30 ) Vendar se mi sporni davek tudi v njegovi splošni sistematiki ne zdi skladen s pravili, ki se uporabljajo na področju trošarine za električno energijo.

54.

Prvič, ta davek jasno odstopa od teh pravil, kar zadeva davčno osnovo. Tako je v primeru trošarine davčna osnova sam trošarinski izdelek – to je določena količina električne energije – medtem ko je davčna osnova zadevnega davka jedrsko gorivo – to je dejavnik proizvodnje – in le nov izračun bi eventualno omogočil vezanost davka na opredeljeno količino električne energije.

55.

Drugič, trošarina za električno energijo se plača šele ob distribuciji potrošnikom, ( 31 ) medtem ko obveznost plačila spornega davka nastane, ko se jedrsko gorivo uporabi v reaktorju, to je pred samo proizvodnjo električne energije. Ta razlika ni le kronološka, saj je drug tudi zavezanec za plačilo davka. V primeru trošarine mora davek namreč plačati distributer ali redistributer električne energije, medtem ko zadevni davek plača proizvajalec. To pomeni tudi, da če se električna energija izvozi v drugo državo članico, se sporni davek pobere v državi proizvodnje (v Nemčiji), medtem ko se trošarina za električno energijo pobere v državi porabe. ( 32 )

56.

Nazadnje, tretjič, nadzor plačevanja spornega davka od zavezanca zahteva, da ob obdavčljivem dogodku odda davčno napoved. Iz zgoraj navedene sodne prakse ( 33 ) pa je mogoče sklepati, da člen 1(2) Direktive 2008/118 ne dopušča uvedbe davkov, s katerimi bi bile gospodarskim subjektom naložene formalnosti, ki niso določene v predpisih Unije o trošarini ali davku na dodano vrednost.

57.

Menim torej, da če bi bilo treba sporni davek iz postopka v glavni stvari šteti za posredni davek na električno energijo, ne bi izpolnjeval pogojev, določenih v členu 1(2) Direktive 2008/118. Vendar ne verjamem, da ga je mogoče šteti za takega.

58.

Predložitveno sodišče sprašuje o možnosti, da se sporni davek iz postopka v glavni stvari šteje za posredni davek na električno energijo, ker je sorazmeren količini električne energije, proizvedene z dano količino jedrskega goriva. Vseeno menim, da taka sorazmernost v zvezi s tem ni dovolj.

59.

Da se za davek lahko šteje, da bremeni določen proizvod, mora namreč bremeniti uporabo tega proizvoda. To se lahko zgodi bodisi neposredno ( 34 ) bodisi posredno z vključitvijo davka v ceno proizvoda. Davki, ki se poberejo v fazi proizvodnje, kot bi se eventualno pobral sporni davek iz postopka v glavni stvari, če bi se štel za davek na električno energijo, lahko spadajo le v drugi primer, saj se uporabijo, ko obdavčeni proizvod še ne obstaja.

60.

Sporni davek iz postopka v glavni stvari je očitno breme, ki je vključeno v proizvodne stroške jedrskih elektrarn. Ti stroški so sestavni del cene električne energije, ki jo zaračunavajo te elektrarne. To se mi vseeno ne zdi dovolj za sklep, da je zadevni davek davek na električno energijo. Kot je pravilno ugotovila Komisija, bi namreč tako razlogovanje privedlo do tega, da bi se vsi davki in dajatve, ki jih nosijo proizvajalci električne energije, šteli za posredne davke na to energijo, na primer davek od dohodkov pravnih oseb, katerega osnova, to je obdavčljivi dobiček, je prav tako v določenem obsegu sorazmerna količini proizvedene električne energije. ( 35 )

61.

Da se lahko šteje, da davek, pobran pred porabo (v fazi proizvodnje), bremeni porabo proizvoda, mora biti znesek davka vključen prav v ceno vsake količine proizvoda, sproščene v porabo, tako da je davek nevtralen za proizvajalca ali distributerja, ki je kot davčni zavezanec le posrednik med potrošnikom, ki nosi breme davka, in davčno upravo.

62.

To pa se mi ne zdi mogoče v primeru davka, ki se pobere le pri nekaterih proizvajalcih električne energije. Električna energija je poseben proizvod, ki obstaja le v obliki napetosti v elektroenergetskem omrežju. Ko je električna energija proizvedena in dana v omrežje, ni več mogoče ločiti, katera je prišla od tega ali drugega proizvajalca. Čeprav se lahko torej cene dajanja v omrežje, ki jih zaračunavajo proizvajalci, v določeni meri razlikujejo, cena dobave potrošnikom ne more več odražati te razlike. Potrošniki namreč plačajo enotno ceno za električno energijo, ki prihaja od vseh proizvajalcev. Torej bi bilo nemogoče opredeliti znesek spornega davka, ki ga potrošniki plačajo za dano količino električne energije. Tega davka zato ni mogoče opredeliti kot davek na električno energijo.

63.

Nazadnje, kar zadeva zadnji problem, ki se pojavlja v okviru drugega vprašanja predložitvenega sodišča, odločilni element ni možnost in abstracto, da se davek prevali na potrošnike (in torej njegova opredelitev kot posrednega davka), ampak nezmožnost njegove prevalitve v konkretnem primeru trga z električno energijo.

64.

Zato sporni davek iz postopka v glavni stvari ni posredni davek na električno energijo in torej ne spada na področje uporabe člena 1(2) Direktive 2008/118. Dejansko gre za davek na proizvod, ki ni trošarinski izdelek v smislu odstavka 3(a) istega člena, ki zahteva le, da se ne uvede nobena formalnost, povezana s prehodom meja. Ker sporni davek ne povzroča takih formalnosti, Direktiva 2008/118 takemu davku ne nasprotuje.

65.

Glede na navedeno menim, da je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da direktivi 2003/96 in 2008/118 ne nasprotujeta davku, pobranemu na jedrsko gorivo, ki bremeni uporabo tega goriva za proizvodnjo električne energije.

66.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje najprej v bistvu sprašuje, ali bi lahko zavezanec za plačilo spornega davka iz postopka v glavni stvari ugovarjal njegovi uporabi, ker naj bi šlo za državno pomoč, ki je v nasprotju z notranjim trgom v smislu člena 107(1) PDEU. Nato želi izvedeti, ali je navedeni davek dejansko mogoče šteti za državno pomoč. Kljub vrstnemu redu, v katerem je predložitveno sodišče postavilo vprašanji, je treba po mojem mnenju najprej analizirati to drugo točko.

67.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča davčni ukrep lahko pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. ( 36 ) Tako je, kadar je z navedenim davčnim ukrepom upravičencem priznana ugodnejša davčna obravnava, s tem ko se zmanjšajo bremena, ki običajno bremenijo proračun podjetja. Poleg tega mora biti ta ukrep tak, da daje prednost „posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“ v primerjavi z drugimi, ki so glede na cilj, ki si ga prizadeva doseči zadevna ureditev, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju. ( 37 ) Pri presoji teh ukrepov je torej selektivna prednost ključno merilo med štirimi kumulativnimi merili iz navedene določbe PDEU.

68.

Določitev referenčnega okvira ima zato po mnenju Sodišča poseben pomen pri davčnih ukrepih, ker je sam obstoj prednosti mogoče dokazati, le če se primerja s tako imenovano „običajno“ obdavčitvijo. ( 38 ) Torej se je treba vprašati o obstoju običajnega sistema obdavčitve, v okviru katerega bi bili drugi proizvajalci električne energije obravnavani ugodneje kot jedrske elektrarne.

69.

Ni sporno, da v nemškem pravu ne obstaja noben splošni sistem obdavčitve pred proizvodnjo električne energije. Vendar ima lahko v nekaterih okoliščinah naložitev novega davka samo delu podjetij, ki so v primerljivem položaju, enak učinek kot oprostitev že obstoječega davka. ( 39 ) Ali si je torej mogoče zamisliti splošen sistem obdavčitve, v okviru katerega bi bili vsi proizvajalci električne energije enako obdavčeni za svojo proizvodnjo? ( 40 )

70.

Posebna značilnost električne energije je, da se lahko proizvaja z več tehnologijami, ki se med seboj zelo razlikujejo, in sicer z zgorevanjem fosilnih goriv (premog, zemeljski plin ali nafta) in njihovih derivatov, z jedrsko reakcijo ali z uporabo različnih obnovljivih virov energije, kot so voda, veter, sončna, geotermalna energija itd.

71.

Zdi se mi torej nemogoče oblikovati sistem predhodne obdavčitve, ki bi enako upošteval vse te postopke proizvodnje. ( 41 ) Povedano drugače, podjetja, ki električno energijo proizvajajo s temi različnimi tehnologijami, niso v primerljivem dejanskem položaju, kar zadeva morebitno predhodno obdavčitev. Skupen jim je le končni proizvod, to je električna energija. Kot pa sem ugotovil v točki 64 teh sklepnih predlogov, sporni davek iz postopka v glavni stvari ni davek na električno energijo, in to niti posredni. Tak davek, ki bi bremenil električno energijo v fazi proizvodnje, bi bil sicer v nasprotju s povezanimi določbami direktiv 2003/96 in 2008/118. ( 42 )

72.

Dejstvo, da proizvodnja električne energije z drugimi sredstvi, in ne z jedrskim gorivom, ni predhodno obdavčena, torej ne pomeni prednosti z vidika splošnega sistema obdavčitve, saj tak sistem ne more obstajati. Sporni davek iz postopka v glavni stvari je torej poseben davek, ki se lahko uporablja le za jedrski sektor.

73.

Ker tak splošen sistem predhodne obdavčitve proizvajalcev električne energije ni možen referenčni okvir, dejstva, da za te proizvajalce tak sistem ne velja, ni mogoče dojemati kot zmanjšanje bremen, ki običajno bremenijo proračun podjetja.

74.

Proizvajalci električne energije, ki uporabljajo druge vire energije in ne jedrsko gorivo, torej z vidika splošnega sistema niso deležni posebnega davčnega obravnavanja, ki bi se lahko opredelilo kot državna pomoč. Torej se ni treba – in niti ni pomembno – vprašati, ali so zadevna podjetja z vidika ciljev, za katere si prizadeva sistem obdavčitve, ki se uporablja kot referenčni okvir, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju.

75.

Dodati je treba še, da se različne tehnologije proizvodnje električne energije razlikujejo tudi glede okoljskih stroškov, vpliva na trg dela, bolj ali manj škodljivih učinkov na zdravje ljudi, javno varnost itd. Tako tudi če si podjetja, ki uporabljajo te različne tehnologije, v določeni meri konkurirajo, saj proizvajajo isti proizvod – električno energijo ( 43 ) – niso v enakem dejanskem položaju. Javni organi torej lahko sprejmejo ukrepe, ki se jim zdijo primerni, za eno od teh panog proizvodnje električne energije, ne da to samodejno pomenilo selektivno državno pomoč v korist drugih panog. ( 44 )

76.

Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da dejstvo, da se sporni davek iz postopka v glavni stvari uporablja le za podjetja, ki industrijsko proizvajajo električno energijo z uporabo jedrskega goriva, ne pomeni državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. Zato ni treba preučiti, ali bi podjetje lahko ugovarjalo taki pomoči, da bi zahtevalo oprostitev obdavčitve.

77.

Predložitveno sodišče želi s četrtim vprašanjem izvedeti, ali določbe Pogodbe ESAE nasprotujejo spornemu davku iz postopka v glavni stvari, ne da bi v besedilu tega vprašanja natančneje navedlo, za katere konkretne določbe naj bi šlo. Vseeno iz obrazložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da gre natančneje za določbe členov 93 AE, 191 AE in 192 AE.

78.

Ob branju te obrazložitve se mi zdi, da je dvom predložitvenega sodišča o skladnosti spornega davka z navedenimi določbami Pogodbe ESAE mogoče pojasniti s tem, da je ta davek v nacionalni zakonodaji zasnovan in poimenovan kot davek, ki bremeni proizvode, in sicer jedrsko gorivo. Vendar je navedeni davek, izračunan glede na količino jedrskega goriva, v resnici hibriden. Pobira se ob uporabi tega goriva za proizvodnjo električne energije, ki je edina obdavčena uporaba. ( 45 ) Davek plača upravljavec jedrske elektrarne, ki nosi tudi ekonomsko breme. Hkrati je obdavčeno jedrsko gorivo nepogrešljivo za delovanje jedrskih elektrarn, saj ni nadomestnega proizvoda. Povedano drugače, upravljavec elektrarne lahko izbira med uporabo obdavčenega proizvoda ali prenehanjem svoje dejavnosti. S tega stališča je sporni davek zaradi svojih učinkov bolj podoben davku na gospodarsko dejavnost upravljavcev jedrskih elektrarn kot pa resničnemu davku, ki bremeni proizvod. S tega vidika sporni davek po mojem mnenju vzbuja manj dvomov, kar zadeva njegovo skladnost z navedenimi določbami Pogodbe ESAE.

79.

Prvič, člen 93 AE odpravlja vse carine, dajatve z enakim učinkom in količinske omejitve pri uvozu in izvozu med državami članicami za proizvode, naštete na seznamih v Prilogi IV k Pogodbi ESAE, med katerimi so različna jedrska goriva. Ta člen je torej bolj kot ne enakovreden sedanjima členoma 30 PDEU in 34 PDEU. Glede na stališča tožeče stranke v postopku v glavni stvari sporni davek, ker je vse jedrsko gorivo, ki se uporablja v Nemčiji, uvoženo, torej bremeni le uvožene proizvode in s tem povečuje stroške njihove uporabe. Tako pomeni davek z enakim učinkom kot carina.

80.

Vendar ne verjamem, da se lahko sporni davek učinkovito presoja le z vidika člena 93 AE. Kot sem ugotovil v točki 78 teh sklepnih predlogov, je namreč treba ta davek obravnavati bolj kot davek na dejavnost proizvodnje električne energije, zaradi navedenega davka pa so dejansko večji kvečjemu stroški te dejavnosti. ( 46 ) Cilj člena 93 AE pa je varovati svobodo blagovne menjave, in ne dejavnosti, ki se izvajajo s tem blagom.

81.

Poleg tega močno dvomim, da je tu mogoče govoriti o resničnem trgovanju in pretoku. Jedrsko gorivo („posebne cepljive snovi“) ima med proizvodi, ki spadajo na področje Pogodbe ESAE, poseben status. Glede na člene od 57 AE do 59 AE ima v Skupnosti monopol nad nakupom teh snovi agencija, ustanovljena s Pogodbo ESAE, snovi pa v skladu s členom 86 AE ostanejo last Skupnosti. Države članice, osebe in podjetja imajo v skladu s členom 87 AE le pravico uporabe in porabe.

82.

Nazadnje, kot ugotavlja nemška vlada v svojih stališčih, davek, ki je očitno davčne narave in se ne pobira zaradi prehoda meje države članice, ki ga je uvedla, spada na področje splošnega sistema notranjih dajatev v smislu člena 110 PDEU in ni davek z enakim učinkom kot carina. Okoliščina, da tak davek dejansko bremeni le uvožene proizvode, ker ni nacionalne proizvodnje, ne more utemeljiti tega, da je opredeljen bolj kot davek z enakim učinkom kot pa kot notranja dajatev, saj spada v okvir splošnega sistema notranjih dajatev, ki sistematično zajema proizvode po objektivnih merilih, ki se uporabljajo ne glede na poreklo teh proizvodov. Na člen 110 PDEU pa se ni mogoče sklicevati v zvezi z notranjimi dajatvami, ki bremenijo uvožene proizvode zaradi neobstoja podobne ali konkurenčne nacionalne proizvodnje. Predvsem ne dovoljuje ugovarjanja previsoki stopnji obdavčitve, ki bi jo države članice lahko sprejele za dane proizvode, kadar ta obdavčitev nima diskriminatornega ali zaščitnega učinka. ( 47 )

83.

Sporni davek iz postopka v glavni stvari, ki ni povezan s prehodom meja, se brez razlikovanja uporablja za vse zadevno blago, ki je sicer glede na trditev, ki jo tožeča stranka v postopku v glavni stvari navaja v svojih stališčih, le uvoženo, ker ni nacionalne proizvodnje. Tako je treba ta davek presojati kot notranji davek in ne kot davek z enakim učinkom kot carina. Ker ni diskriminatoren, zanj ni mogoče šteti, da je v nasprotju s členom 110 PDEU, pri čemer ni treba analizirati, ali se ta določba uporablja na področju Pogodbe ESAE.

84.

Menim torej, da sporni davek ne spada na področje člena 93 AE.

85.

Drugič, člen 191 AE določa, da Skupnost uživa na ozemlju držav članic privilegije in imunitete, opredeljene v Protokolu o privilegijih in imunitetah Evropske unije. Predložitveno sodišče sprašuje, ali ta člen v povezavi s členom 3, prvi odstavek, navedenega protokola, ki se nanaša na oprostitev Unije in blaga, ki je njena last, vseh neposrednih davkov, ne nasprotuje spornemu davku zaradi ureditve lastništva posebnih cepljivih snovi, omenjene v točki 81 teh sklepnih predlogov.

86.

Po mojem mnenju je odgovor nujno nikalen. Naj ponovim, sporni davek bremeni dejavnost upravljavcev jedrskih elektrarn, potem ko pridobijo pravico uporabe jedrskega goriva. Navedeni upravljavci so tisti, ki morajo plačati davek in nosijo njegovo breme, saj to Skupnosti nikakor ne zadeva.

87.

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je na obravnavi še enkrat zatrdila, da se v skladu z nemško davčno zakonodajo trošarinski izdelki uporabljajo kot jamstvo za plačilo davka, ki jih bremeni. Tako bi lahko bila Skupnost kot lastnica jedrskega goriva porokinja za plačilo spornega davka davčnega zavezanca, kar bi pomenilo kršitev člena 3 Protokola o privilegijih in imunitetah Evropske unije. Tudi če bi bilo tako – česar Sodišče ne bo moglo preveriti v tej zadevi, ker predložitveni sklep in stališča strank ne vsebujejo natančnejših pojasnil v zvezi s tem – menim, da morebitna nezdružljivost sistema jamstva za plačilo nacionalnega davka s pravom Unije ne more samodejno povzročiti neveljavnosti samega davka z vidika tega prava. Kvečjemu je jamstvo tisto, ki ga nacionalna sodišča po potrebi ne bodo uporabila.

88.

Člen 191 AE tako po mojem mnenju ne nasprotuje spornemu davku.

89.

Tretjič, v skladu s členom 192, drugi odstavek, AE se države članice vzdržijo vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili uresničitev Pogodbe ESAE. Med cilji Pogodbe je redna in pravična preskrba vseh uporabnikov z jedrskim gorivom, določena v členu 2(d) AE, tisti cilj, ki ga predložitveno sodišče posebej omenja v svoji odločbi.

90.

Kot sem že ugotovil, pa se sporni davek ne nanaša na preskrbo z jedrskim gorivom, ampak se nanaša na njegovo uporabo. Sicer pa je cilj iz člena 2(d) AE uresničen s členom 52 AE, kot opozarja sámo predložitveno sodišče. Ta člen poleg ustanovitve agencije, katere glavna naloga je prav zagotavljanje preskrbe, določa prepoved dajanja prednosti posameznim uporabnikom. Sporni davek očitno nima takega učinka.

91.

Splošneje, člen 1 AE dodeljuje Skupnosti kot splošno nalogo ustvarjanje razmer, potrebnih za pospešeno vzpostavljanje in razvoj jedrske industrije. Ukrepi, ki jih je treba sprejeti pri opravljanju te naloge, so našteti v členu 2 AE. Nikjer v Pogodbi ESAE se od držav članic ne zahteva niti uvedba niti razvoj jedrske energije, še manj pa jedrske energije, oproščene vsakršne obdavčitve.

92.

Menim torej, da določbe Pogodbe ESAE ne nasprotujejo davku na jedrsko gorivo, ki bremeni uporabo tega goriva za proizvodnjo električne energije.

93.

Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Finanzgericht Hamburg, odgovori: