21.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 274/25

—

razglasi za nične uredbe komisije, s katerimi so rafinerije trsnega sladkorja v konkurenčno manj ugodnem položaju, zlasti (i) Uredbi 505/2013 (1) in 629/2013 (2) o posebnih ukrepih glede dajanja izvenkvotnega sladkorja in izoglukoze na trg Unije z znižanimi presežnimi dajatvami v tržnem letu 2012/2013; (ii) Uredbi 574/2013 (3) in 677/2013 (4) o določitvi dodelitvenega koeficienta za razpoložljive količine izvenkvotnega sladkorja za prodajo na trgu Unije po znižani presežni dajatvi; ter (iii) Uredbo 460/2013 (5) o določanju najnižje stopnje carinskih dajatev kot odgovor na tretji delni javni razpis v okviru razpisnega postopka in Uredbo 542/2013 (6) o določanju najnižje stopnje carinskih dajatev za sladkor kot odgovor na četrti delni javni razpis v okviru razpisnega postopka; ter sprejme kot dopusten in utemeljen tožbeni razlog, ki se nanaša na nezakonitost na podlagi člena 277 PDEU zoper Uredbo 36/3013 (7) o odprtju stalnega javnega razpisa za tržno leto 2012/2013 za uvoz sladkorja z oznakama KN 1701 14 10 in KN 1701 99 10 po znižani carini;

—

podredno, sprejme kot dopusten in utemeljen tožbeni razlog, ki se nanaša na nezakonitost na podlagi člena 277 PDEU zoper Uredbi 505/2013 in 629/2013

—

razglasi člen 186(a) Uredbe 1234/2007 (8) (uredba o spremembi) za nezakonti na podlagi člena 277 PDEU, ker z njim upoštevne določbe Uredbe 318/2006 (9) niso ustrezno prenesene;

—

EU, ki jo zastopa Komisija, naloži plačilo kakršnekoli odškodnine za škodo, ki je nastala tožečima strankama, ker je Komisija kršila zakonske obveznosti, in znesek te odškodnine, ki sta jo tožeči stranki utrpeli od 1. aprila 2013 do 30. junija 2013, določi na 42 261 036 EUR in ga poveča za kakršnokoli tekočo škodo, ki je tožečima strankama nastane po tem datumu, ali katerikoli drugi znesek, ki odraža škodo, ki sta jo tožeči stranki utrpeli, ali jo bosta utrpeli in dokazali med tem postopkom, med drugim vključno z bodočo škodo, pri čemer se vsi navedeni zneski povišajo za obresti od dneva, ko Sodišče izda sodbo, do dejanskega plačila; in

—

Komisiji naloži plačilo stroškov, nastalih v tem postopku.

1.

Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela prepovedi diskriminacije, ker po eni strani Uredbi 505/2013 in 629/2013 določata fiksno in splošno veljavno presežno dajatev 177 EUR in 148 EUR na tono – kar je manj kot polovica običajnih 500 EUR na tono – ki se uporablja za specifično količino (skupno 300 000 ton) sladkorja, ki se enako razdeli le med pridelovalce sladkorne pese, ki za to zaprosijo. Po drugi strani Uredba (EU) št. 36/2013 določa neznano in nepredvidljivo carinsko dajatev, ki se uporablja le za ponudnike, ki uspejo na javnem razpisu (to so lahko predelovalci sladkornega trsa, sladkorne pese ali katera koli tretja stranka), v nedoločenem skupnem znesku.

2.

Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev uredbe o spremembi in neobstoj ustrezne pravne podlage, saj naj Komisija glede na Uredbi 505/2013 in 629/2013 ne bi imela pristojnosti za zvišanje kvot in naj bi, nasprotno, morala naložiti visoke odvračalne dajatve za dajanje izvenkvotnega sladkorja na trg EU. Komisija glede javnega razpisa za znižane dajatve nima nikakršne pristojnosti ali pooblastila za sprejem takšnega ukrepa, ki ni bil nikdar predviden v temeljni zakonodaji.

3.

Tretji tožbeni razlog se nanaša načelo pravne varnosti, ker je Komisija določila sistem, v katerem carine niso predvidljive in določene na podlagi uporabe konsistentnih in objektivnih meril, ampak na podlagi subjektivnega sprejetja plačila (subjektov, ki so v zvezi s tem izpostavljeni zelo različnim pritiskom in pobudam) brez dejanske povezave z dejansko uvoženimi proizvodi.

4.

Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela sorazmernosti, ker bi lahko Komisija na enostaven način sprejela manj omejujoče ukrepe za obvladovanje pomanjkanja, namen katerih ne bi bil izključno škodovanje rafinerijam uvoznicam.

5.

Peti tožbeni razlog se nanaša kršitev zaupanja v pravo, ker sta tožeči stranki lahko upravičeno pričakovali, da bo Komisija za ponovno vzpostavitev dobave surovega sladkornega trsa uporabila ukrepe, določene v uredbi 1234/2007. Tožeči stranki naj bi lahko upravičeno pričakovati tudi, da bo Komisija ohranila ravnovesje med rafinerijami uvoznicami in domačimi proizvajalci sladkorja.

6.

Šesti tožbeni razlog se nanaša kršitev načela skrbnega ravnanja in dobrega upravljanja, ker je Komisija pri upravljanju trga sladkorja večkrat storila bistvene napake in ravnala protislovno, kar kaže najmanj na pomanjkanje razumevanja osnovnih tržnih mehanizmov. Na primer, njena bilanca stanja – ki predstavlja eno glavnih sredstev za vsebino in trenutek posega na trg – je bila očitno napačna in je temeljila na pomanjkljivi metodologiji. Poleg tega so bile dejavnosti Komisije glede odprave primanjkljaja očitno neprimerne.

7.

Sedmi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 39 PDEU, ker Komisija ni uresničila dveh ciljev, navedenih v tej določbi Pogodbe.

8.

Osmi tožbeni razlog se nanaša na kršitev Uredbe 1006/2011 (10). Dajatve, ki se uporabljajo za beli sladkor so dejansko, le malo višje kot za surovi sladkor, saj znaša razlika le 20 EUR na tono. To je v ostrem nasprotju z razliko 80 EUR med standardnima uvoznima dajatvama za rafinirani sladkor (419 EUR) in surovi sladkor za rafiniranje (339 EUR), ki sta določeni v Uredbi (EU) št. 1006/2011.

Tožeči stranki v utemeljitev odškodninske tožbe dodatno navajata tudi, da je Komisija s pasivnostjo in neustreznimi dejanji grobo in očitno prekoračila mejo diskrecijske pravice, ki ji je zaupana na podlagi Uredbe (ES) št. 1234/2007. Poleg tega to, da Komisija ni sprejela ustreznih ukrepov, pomeni očitno kršitev pravnega pravila, „katerega namen je podelitev pravic posameznikom“. Komisija je kršila zlasti splošna načela EU in sicer načela pravne varnosti, prepovedi diskriminacije, sorazmernosti, legitimnih pričakovanj ter dolžnost skrbnega ravnanja in dobrega upravljanja.