—

za Martin Meat kft R. Zuberecz, odvetnik,

—

za Gézo Simonfaya in Ulricha Salburga V. Nagy, odvetnik,

—

za madžarsko vlado M. Z. Fehér in A. M. Pálfy, agenta,

—

za nemško vlado T. Henze in J. Möller, agenta,

—

za avstrijsko vlado G. Hesse, agent,

—

za poljsko vlado B. Majczyna in D. Lutostańska, agenta,

—

za Evropsko komisijo J. Enegren in A. Sipos, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago poglavja 1(2) in (13) Priloge X k Aktu o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije, Slovaške republike in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 2003, L 236, str. 33; v nadaljevanju: Akt o pristopu iz leta 2003) in člena 1(3)(c) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 2, str. 431), v povezavi s sodbo Vicoplus in drugi (od C‑307/09 do C‑309/09, EU:C:2011:64).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Martin Meat kft (v nadaljevanju: Martin Meat) ter G. Simonfayem in U. Salburgom, pravnima svetovalcema, zaradi odškodnine družbi Martin Meat iz naslova globe, ki jo ta dolguje zaradi napotitve madžarskih delavcev v Avstrijo, ne da bi zanje pridobila delovno dovoljenje.

3

Člen 24 Akta o pristopu iz leta 2003 določa:

„Ukrepi, navedeni v Prilogah V, VI, VII, VIII, IX, X, XI, XII, XIII in XIV k temu aktu, se za nove države članice uporabljajo pod pogoji, določenimi v teh prilogah.“

4

Priloga X k Aktu o pristopu iz leta 2003 je naslovljena „Seznam iz člena 24 [Akta o pristopu]: Madžarska“. Poglavje 1 te priloge z naslovom „Prosto gibanje oseb“ v odstavkih 1, 2, 5 in 13 določa:

„1.   [Člena 45 PDEU in 56, prvi odstavek, PDEU] se v zvezi s prostim gibanjem delavcev in svobodo opravljanja storitev, ki vključuje začasno gibanje delavcev, kot je opredeljeno v členu 1 [Direktive 96/71] med Madžarsko na eni strani ter Belgijo, Češko, Dansko, Nemčijo, Estonijo, Grčijo, Španijo, Francijo, Irsko, Italijo, Latvijo, Litvo, Luksemburgom, Nizozemsko, Avstrijo, Poljsko, Portugalsko, Slovenijo, Slovaško, Finsko, Švedsko in Združenim kraljestvom na drugi strani, v celoti uporabljata le ob upoštevanju prehodnih določb iz odstavkov od 2 do 14.

2.   Z odstopanjem od členov od 1 do 6 Uredbe [Sveta] št. 1612/68 (EGS) [z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 15)] in do konca dveletnega obdobja od dne pristopa bodo sedanje države članice uporabljale nacionalne ukrepe ali ukrepe iz dvostranskih sporazumov, ki urejajo dostop madžarskih državljanov na njihove trge dela. Sedanje države članice lahko uporabljajo take ukrepe do konca petletnega obdobja od dne pristopa.

[…]

5.   Država članica, ki do konca petletnega obdobja iz odstavka 2 ohrani nacionalne ukrepe ali ukrepe iz dvostranskih sporazumov, lahko v primeru resnih motenj na svojem trgu dela ali grožnje le-teh in po tem, ko uradno obvesti Komisijo, nadaljuje z uporabo teh ukrepov do konca sedemletnega obdobja od dne pristopa. Če takega uradnega obvestila ni, se uporabljajo členi od 1 do 6 Uredbe [št. 1612/68].

[…]

13.   Nemčija in Avstrija lahko v primeru resnih motenj ali groženj le-teh v specifičnih občutljivih storitvenih sektorjih svojih trgov dela, ki bi lahko nastale v določenih regijah zaradi čezmejnega opravljanja storitev, kot je opredeljeno v členu 1 Direktive [96/71], in dokler na podlagi zgornjih prehodnih določb uporabljata nacionalne ukrepe ali ukrepe iz dvostranskih sporazumov o prostem gibanju madžarskih delavcev, po tem, ko uradno obvestita Komisijo, odstopata od prvega odstavka člena [56, prvi odstavek, PDEU], da bi v okviru opravljanja storitev podjetij s sedežem na Madžarskem omejili začasno gibanje delavcev, katerih pravica do začetka opravljanja dela v Nemčiji in Avstriji je podrejena nacionalnim ukrepom.

Seznam storitvenih sektorjev, za katere se lahko uporablja odstopanje, je naslednji:

[…]

[storitve za rastlinsko pridelavo, urejanje parkov; obdelava naravnega kamna; proizvodnja kovinskih konstrukcij in njihovih delov; gradbeništvo s sorodnimi branžami; poizvedovalne aktivnosti in varovanje; čiščenje objektov in opreme; nega na domu; socialno varstvo brez nastanitve]

[…]“

5

Priloga XII k Aktu o pristopu iz leta 2003 je naslovljena „Seznam iz člena 24 Akta o pristopu: Poljska“. Določbe, ki se nanašajo na Republiko Poljsko, so v bistvu enake določbam, ki zadevajo Republiko Madžarsko.

6

Člen 1 Direktive 96/71 določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za podjetja s sedežem v kateri od držav članic, ki v okviru čezmejnega opravljanja storitev napotijo delavce v skladu s členom 3 na ozemlje katere od držav članic.

[…]

3.   Ta direktiva se uporablja, kolikor podjetja iz odstavka 1 uporabljajo katerega od naslednjih čezmejnih ukrepov:

7

V skladu s členom 3(1) zakona o zagotavljanju dela delavcev (Arbeitskräfteüberlassungsgesetz, BGBl. 196/1988; v nadaljevanju: AÜG) pomeni zagotavljanje dela delavcev dajanje delavcev na voljo tretji osebi zaradi opravljanja dela.

8

Člen 4 AÜG določa:

„(1)   Za ugotovitev obstoja zagotavljanja dela delavcev je treba upoštevati dejanski in ne navidezni gospodarski značaj nekega položaja.

(2)   Za zagotavljanje dela delavcev gre tudi, kadar navedeni delavci opravljajo delo v podjetju naročnika na podlagi podjemne pogodbe, vendar:

9

Člen 18, od (1) do (11), zakona o zaposlovanju tujcev (Ausländerbeschäftigungsgesetz, BGBl. 218/1975) v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja zadeve v glavni stvari (v nadaljevanju: AuslBG), določa primere, v katerih mora tujec pridobiti delovno dovoljenje ali odobritev napotitve.

10

Člen 18(12) AuslBG določa:

„Tujci, ki jih podjetje s poslovno enoto v drugi državi članici Evropskega gospodarskega prostora napoti v Avstrijo za opravljanje začasnega dela, ne potrebujejo dovoljenja za delo ali odobritve napotitve, če:

11

Člen 32a(6) AuslBG je prehodna določba, ki se nanaša na države članice, ki so pristopile k Evropski uniji 1. maja 2004. Ta člen določa:

„Člen 18, od (1) do (11), se uporablja za zaposlovanje državljanov [Unije] v smislu odstavka 1 ali državljanov tretjih držav, ki jih v Avstrijo napoti delodajalec, ki ima poslovno enoto v Češki republiki, Republiki Estoniji, Republiki Latviji, Republiki Litvi, Republiki Madžarski, Republiki Poljski, Republiki Sloveniji ali Slovaški republiki, da bi opravljali začasne storitve iz sektorja storitev, za katere se lahko na podlagi odstavka 13 poglavja o svobodi gibanja oseb Pristopne pogodbe (seznam v prilogah V, VI, od VIII do X in od XII do XIV, določen v členu 24 Akta o pristopu) sprejmejo omejitve svobodnega opravljanja storitev iz člena [56 PDEU].“

12

Alpenrind GmbH (v nadaljevanju: Alpenrind), družba avstrijskega prava, specializirana za rezanje mesa in prodajo predelanega mesa, je leta 2007 sklenila pogodbo z Martin Meat, družbo s sedežem na Madžarskem. Na podlagi te pogodbe je morala družba Martin Meat predelati 25 govejih polovic na teden in to meso zapakirati za prodajo.

13

Predelava in pakiranje sta se izvajala v prostorih klavnice Alpenrind v Salzburgu (Avstrija). Prostore in naprave, uporabljene pri izvajanju teh dejavnosti, je družba Martin Meat najela in družbi Alpenrind plačevala pavšalno najemnino. Zadnjenavedena je plačevala obratovalne stroške za ta obrat. Pripomočki, ki so se uporabljali v okviru navedenih dejavnosti, kot so noži, žage in zaščitne obleke, so bili v lasti družbe Martin Meat.

14

Te dejavnosti so izvrševali madžarski delavci družbe Martin Meat. Delovodja družbe Alpenrind je delovodji družbe Martin Meat dajal navodila glede trupel, ki jih je bilo treba obdelati in kako. Delovodja družbe Martin Meat je nato organiziral delo svojih zaposlenih, ki jim je dajal navodila. Družba Alpenrind je nadzirala kakovost opravljenega dela.

15

Plačilo storitev, ki jih je opravila družba Martin Meat, je bilo odvisno od količine obdelanega mesa. To plačilo je bilo mogoče v primeru slabe kakovosti obdelanega mesa zmanjšati.

16

Po tem, ko je družba Martin Meat pri avstrijskih organih vložila zahtevke za potrditev napotitve, so jo zadnjenevedeni obvestili, da po njihovi presoji njen pogodbeni odnos z družbo Alpenrind ni pomenil napotitve delavcev, ki bi bila akcesorna opravljanju storitev, pri kateri je potrebna le odobritev napotitve na podlagi člena 18(12) AuslBG, ampak zagotavljanje dela delavcev v smislu člena 4 AÜG, za katerega se je zahtevalo delovno dovoljenje v skladu s prehodnimi določbami Akta o pristopu iz leta 2003 glede dostopa do trga dela, kakor so bile prenesene v člen 32a(6) AuslBG.

17

Zato je bila družba Alpenrind kaznovana z globo nad 700.000 EUR. Na podlagi pogodbe med družbama Alpenrind in Martin Meat je morala to globo plačati zadnjenavedena družba.

18

Družba Martin Meat se je odločila, da pri predložitvenem sodišču proti svojima pravnima svetovalcema, G. Simonfayu in U. Salburgu, vloži tožbo iz naslova njune odgovornosti. Zadnjenavedena sta ji pred sklenitvijo pogodbe zatrdila, da za izvrševanje te pogodbe, ki je vključevalo angažiranje madžarskih delavcev v avstrijski klavnici, ni treba pridobiti delovnega dovoljenja. Po njuni presoji zadevna dejavnost ni spadala v sektorje, ki so bili v Aktu o pristopu iz leta 2003 opredeljeni kot občutljivi, zadevno pogodbeno razmerje pa ni pomenilo zagotavljanja dela delavcev.

19

V teh okoliščinah je Pesti központi kerületi bírόság (glavno okrožno sodišče v Pesti) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

20

Z drugim vprašanjem, ki ga je treba najprej obravnavati, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba poglavje 1(2) in (13) Priloge X k Aktu o pristopu iz leta 2003 razlagati tako, da ima Republika Avstrija pravico, da na podlagi poglavja 1(2) te priloge omeji zagotavljanje dela delavcev na njenem ozemlju, čeprav se to zagotavljanje dela ne nanaša na občutljivi sektor v smislu poglavja 1(13) navedene priloge.

21

V zvezi s tem je treba spomniti, da poglavje 1(2) Priloge X k Aktu o pristopu iz leta 2003 predstavlja odstopanje od svobode gibanja delavcev tako, da prehodno omejuje uporabo členov od 1 do 6 Uredbe št. 1612/68 za madžarske državljane. V skladu s to določbo lahko države članice do konca dveletnega obdobja, ki začne teči 1. maja 2004, uporabljajo nacionalne ukrepe ali ukrepe iz dvostranskih sporazumov, ki urejajo dostop madžarskih državljanov do njihovega trga dela. Določa tudi, da lahko države članice take ukrepe uporabljajo do konca petletnega obdobja, ki začne teči od dneva pristopa Republike Madžarske k Uniji.

22

Poglavje 1(13) Priloge X k navedenemu aktu pa pomeni odstopanje od svobode opravljanja storitev, kadar je za opravljanje storitev potrebno začasno gibanje delavcev. Uporablja se le za Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo in je posledica pogajanj, ki sta jih sprožil ti državi članici, da bi se določila prehodna ureditev za vse storitve iz člena 1(3) Direktive 96/71 (glej po analogiji sodbo Vicoplus in drugi, od C‑307/09 do C‑309/09, EU:C:2011:64, točka 40). V njem so našteti občutljivi sektorji, v katerih lahko ti državi članici omejita svobodno opravljanje storitev, za katero je potrebno začasno gibanje delavcev. Zagotavljanje dela delavcev v smislu člena 1(3)(c) Direktive 96/71 pomeni tako opravljanje storitev.

23

Sodišče je v sodbi Vicoplus in drugi (od C‑307/09 do C‑309/09, EU:C:2011:64, točka 32) glede ukrepov, ki jih je sprejela Kraljevina Nizozemska v zvezi s poljskimi delavci, razsodilo, da je treba predpis države članice, s katerim se zagotavljanje dela tujih delavcev pogojuje s pridobitvijo delovnega dovoljenja, obravnavati kot ukrep, ki ureja dostop poljskih državljanov do trga dela te države članice v smislu poglavja 2(2) Priloge XII k Aktu o pristopu iz leta 2003, torej določbe, ki je, sicer kar zadeva Republiko Poljsko, v bistvu enaka poglavju 1(2) Priloge X k temu aktu, ki se uporablja v tej zadevi.

24

Iz te ugotovitve sledi, da pravica omejevanja zagotavljanja dela delavcev v smislu člena 1(3)(c) Direktive 96/71 ni bila omejena le na Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo, ki sta si v zvezi s tem izpogajali posebno odstopanje, ampak je veljala tudi za vse države, ki so bile na dan pristopa Republike Poljske že države članice Unije (glej v tem smislu sodbo Vicoplus in drugi, od C‑307/09 do C‑309/09, EU:C:2011:64, točka 40).

25

Ker je poglavje 2(2) in (13) Priloge XII Akta o pristopu iz leta 2003 v bistvu enako poglavju 1(2) in (13) Priloge X k temu aktu, se lahko ugotovitve iz sodbe Vicoplus in drugi (od C 307/09 do C 309/09, EU:C:2011:64), ki veljajo za Republiko Poljsko, po analogiji uporabijo tudi za Republiko Madžarsko.

26

Iz tega sledi, da imajo države, ki so bile na dan pristopa Republike Madžarske že članice Unije, na podlagi poglavja 1(2) Priloge X k Aktu o pristopu iz leta 2003 pravico omejiti zagotavljanje dela delavcev v smislu člena 1(3)(c) Direktive 96/71.

27

Vendar pa okoliščina, da sta si Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija izpogajali posebno odstopanje, navedeno v poglavju 1(13) Priloge X k temu aktu, za nekatere občutljive sektorje, za katere lahko ti državi omejita svobodno opravljanje storitev, ki vključuje gibanje delavcev, tema državama ne more odvzeti pravice, da v skladu s členom 1(2) Priloge X k temu aktu, ki – v nasprotju s poglavjem 1(13) Priloge X k temu aktu – ni omejen na nekatere občutljive sektorje, omejita zagotavljanje dela delavcev.

28

Ta ugotovitev je utemeljena tudi s ciljem poglavja 1(2) navedene Priloge X, to je preprečiti, da bi po pristopu novih držav članic k Uniji nastale motnje na trgih dela v starih državah članicah zaradi nenadnega prihoda veliko delavcev, ki so državljani teh novih držav članic (glej po analogiji sodbo Vicoplus in drugi, od C‑307/09 do C‑309/09, EU:C:2011:64, točka 34).

29

Poleg tega, kot je opozorila generalna pravobranilka v točki 34 sklepnih predlogov, se ne more šteti, da Zvezni republiki Nemčiji in Republiki Avstriji – ki sta bili med prvimi državami članicami, ki sta zagovarjali prehodne ukrepe za zaščito trga dela pred predvidenim pritokom delavcev iz novih držav članic po njihovem pristopu k Uniji – odstopanje, ki sta si ga izpogajali, pušča manj manevrskega prostora, kot ga imajo države članice, ki si niso izpogajale takega odstopanja, zato da bi regulirale pritok madžarskih delavcev na njihovo ozemlje.

30

Na podlagi teh ugotovitev je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba poglavje 1(2) in (13) Priloge X k Aktu o pristopu iz leta 2003 razlagati tako, da lahko Republika Avstrija na podlagi poglavja 1(2) te priloge omeji zagotavljanje dela delavcev na njenem ozemlju, čeprav se to zagotavljanje dela ne nanaša na občutljiv sektor v smislu poglavja 1(13) te priloge.

31

Najprej je treba spomniti, da je naloga Sodišča, kadar mu je predložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, ta, da nacionalnemu sodišču pojasni vsebino pravil Unije, kar bo temu sodišču omogočilo pravilno uporabo teh pravil za dejansko stanje, o katerem odloča, ne pa da jih tako uporabi samo, predvsem ker ni nujno, da ima Sodišče za to na voljo vse potrebne podatke (sodba Omni Metal Service, C‑259/05, EU:C:2007:363, točka 15).

32

V teh okoliščinah je treba prvo vprašanje razumeti tako, da predložitveno sodišče z njim v bistvu sprašuje, katere so v primeru pogodbenega razmerja, kot je v zadevi v glavni stvari, tiste okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri odločanju, ali je treba to pogodbeno razmerje opredeliti kot zagotavljanje dela delavcev v smislu člena 1(3)(c) Direktive 96/71.

33

V zvezi s tem iz sodbe Vicoplus in drugi (od C‑307/09 do C‑309/09, EU:C:2011:64, točka 51) izhaja, da gre za zagotavljanje dela delavcev v smislu člena 1(3)(c) Direktive 96/71, kadar so izpolnjeni trije pogoji. Prvič, zagotavljanje dela delavcev je storitev, ki se opravlja za plačilo in v zvezi s katero napoteni delavec ostane v službi podjetja, ki je ponudnik storitve, z uporabnikom pa ni sklenjena nobena pogodba o zaposlitvi. Drugič, za to zagotavljanje dela je značilno, da je napotitev delavca v državo članico gostiteljico dejansko predmet storitve, ki jo opravlja podjetje, ki je ponudnik storitve. Tretjič, v okviru takega zagotavljanja dela delavec delo opravlja pod nadzorom in vodstvom podjetja, ki je uporabnik.

34

Prvič, kar zadeva drugi pogoj, zaradi katerega je potrebna analiza predmeta storitve, ki jo opravlja ponudnik, je treba upoštevati vsako okoliščino, ki kaže na to, ali je napotitev delavca v državo članico gostiteljico pomenila predmet navedene storitve.

35

V zvezi s tem je treba spomniti, da mora ponudnik storitev načeloma storitev opraviti v skladu z določili pogodbe, zato za posledice opravljanja storitev, ki ni v skladu s to pogodbo, odgovarja ta ponudnik. Iz tega sledi, da je treba pri ugotavljanju, ali je predmet storitve napotitev delavca v državo članico gostiteljico, upoštevati zlasti tiste okoliščine, ki kažejo na to, da ponudnik storitve ni odgovoren za posledice opravljanja storitve, ki ni v skladu s pogodbenimi določili.

36

Če torej iz pogodbenih obveznosti izhaja, da ponudnik storitev odgovarja za pravilno opravljanje storitve, določene v navedeni pogodbi, je načeloma manj verjetno, da gre za zagotavljanje dela delavcev, kot če za posledice opravljanja navedene storitve, ki ni v skladu s pogodbo, ne bi odgovarjal.

37

V obravnavani zadevi mora nacionalno sodišče preveriti obseg obveznosti pogodbenih strank, da bo lahko ugotovilo, katera stranka odgovarja za posledice s pogodbo neskladnega opravljanja storitve, pri čemer pa okoliščina, da plačilo ponudnika storitve ni odvisno samo od količine obdelanega mesa, ampak tudi od njegove kakovosti, kaže na to, da je ta ponudnik odgovoren za pravilno opravljanje navedene storitve.

38

Poleg tega okoliščina, da lahko ponudnik storitve prosto določi število delavcev, ki jih je po njegovi presoji treba napotiti v državo članico gostiteljico, za kar je očitno šlo v obravnavani zadevi in kakor sta na obravnavi navedli toženi stranki iz postopka v glavni stvari, lahko kaže na to, da predmet obravnavane storitve ni bil napotitev delavcev v državo članico gostiteljico, ampak je bila ta napotitev akcesorna izvajanju storitve, dogovorjene v zadevni pogodbi, in da gre torej za napotitev delavcev v smislu člena 1(3)(a) Direktive 96/71.

39

Nasprotno pa v zadevi v glavni stvari niti okoliščina, da je imel ponudnik storitve le eno stranko v državi članici gostiteljici, niti dejstvo, da ima ta ponudnik v najemu prostore, v katerih opravlja storitev, in naprave, nista koristna indica za odgovor na vprašanje, ali je bil dejanski predmet zadevnega opravljanja storitev napotitev delavcev v to državo članico.

40

Drugič, v zvezi s tretjim pogojem, ki ga je postavilo Sodišče v sodbi Vicoplus in drugi (od C‑307/09 do C‑309/09, EU:C:2011:64, točka 51), je treba pojasniti, da je treba – kakor je opozorila tudi generalna pravobranilka v točki 55 sklepnih predlogov – razlikovati med nadzorom nad samimi delavci ter vodenjem samih delavcev in preverjanjem pravilnosti izvajanja pogodbe o opravljanju storitev, ki ga opravi stranka. V okviru opravljanja storitev je namreč običajno, da stranka preveri, da je opravljena storitev v skladu s pogodbo. Dalje, stranka lahko da v okviru opravljanja storitev delavcem, ki so zaposleni pri ponudniku storitev, nekatera splošna navodila, pri čemer ne gre za vodenje teh delavcev ali izvajanje nadzora nad njimi v smislu tretjega pogoja, navedenega v sodbi Vicoplus in drugi (od C‑307/09 do C‑309/09, EU:C:2011:64, točka 51), če da tem delavcem ponudnik storitev natančna in posamična navodila, ki se mu zdijo potrebna za zadevno opravljanje storitev.

41

Na podlagi vseh teh ugotovitev je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba v primeru obstoja pogodbenega razmerja, kot je v zadevi v glavni stvari, pri ugotavljanju, ali je treba to pogodbeno razmerje opredeliti kot zagotavljanje dela delavcev v smislu člena 1(3)(c) Direktive 96/71, upoštevati vse okoliščine, ki kažejo na to, ali je bila napotitev delavca v državo članico gostiteljico predmet storitve, na katero se nanaša to pogodbeno razmerje. Načeloma sta indica, ki kažeta na to, da taka napotitev ni predmet zadevnega opravljanja storitev, zlasti dejstvo, da ponudnik storitve odgovarja za posledice nepravilnega izvajanja pogodbeno določene storitve, in okoliščina, da lahko ta ponudnik prosto določa število delavcev, ki jih je po njegovi presoji treba napotiti v državo članico gostiteljico. Nasprotno pa na podlagi okoliščine, da podjetje, ki je naročnik te storitve, nadzira skladnost te storitve z navedeno pogodbo ali da lahko daje delavcem, ki so zaposleni pri navedenem ponudniku storitev, splošna navodila, ni mogoče sklepati, da gre za zagotavljanje dela delavcev.

42

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: