—

za Nordex Food A/S U. Schrömbges, odvetnik,

—

za Hauptzollamt Hamburg-Jonas D. Baden-Berthold, agentka,

—

za Evropsko komisijo D. Triantafyllou in G. von Rintelen, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 4(1), 49(2) in 51 Uredbe Komisije (ES) št. 800/1999 z dne 15. aprila 1999 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 25, str. 129), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 2299/2001 z dne 26. novembra 2001 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 34, str. 204, v nadaljevanju: Uredba št. 800/1999).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Nordex Food A/S (v nadaljevanju: Nordex), družbo, ustanovljeno na Danskem, in Hauptzollamt Hamburg-Jonas glede nedodelitve izvoznega nadomestila in uporabe kazni na podlagi člena 51 Uredbe št. 800/1999.

3

V členu 4, točka 5, Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307) je pojem „odločba“ opredeljen kot „upravni akt carinskih organov, s katerim le-ti v skladu s carinskimi predpisi odločijo o določeni zadevi, pri čemer ima to dejanje pravni učinek za eno ali več določenih ali določljivih oseb“.

4

Z Uredbo Komisije (ES) št. 612/2009 z dne 7. julija 2009 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (UL L 186, str. 1) je bila razveljavljena Uredba št. 800/1999, ki pa se vendarle uporabi za dejansko stanje, obravnavano v postopku v glavni stvari.

5

V uvodnih izjavah 63 in 64 Uredbe št. 800/1999 je navedeno:

6

Člen 4(1) Uredbe št. 800/1999 določa:

„Pravica do nadomestila se pridobi ob predložitvi izvoznega dovoljenja z vnaprejšnjo določitvijo nadomestila, razen pri izvozu blaga […].“

7

Na podlagi člena 5(1) in (2) te uredbe se razume dan izvoza kot dan, ko carinski organ sprejme izvozno deklaracijo, v kateri je navedeno, da bo vložen zahtevek za nadomestilo. Datum sprejetja izvozne deklaracije je med drugim odločilen zlasti za določitev veljavne stopnje nadomestila, morebitnih prilagoditev ter količine, vrste in značilnosti izvoženega proizvoda.

8

V skladu s členom 5(7), četrti pododstavek, navedene uredbe mora imeti pristojni carinski urad možnost fizičnega pregleda in ugotavljanja istovetnosti blaga za prevoz do urada, kjer blago zapusti carinsko območje Skupnosti.

9

V členu 49(2) in (4) iste uredbe je bilo določeno:

„2.   Razen v primerih višje sile, je treba dokumente za plačilo nadomestila ali za sprostitev varščine predložiti v 12 mesecih od datuma, na katerega je bila sprejeta izvozna deklaracija.

[…]

4.   Če kljub temu, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, izvoznik ni mogel pridobiti in posredovati zahtevane dokumente iz člena 16 v roku iz odstavka 2, se mu lahko na zahtevo odobri daljši rok za predložitev dokumentov.“

10

Člen 50(2) Uredbe št. 800/1999 je določal:

„Če se dokazilo, da so bile izpolnjene vse zahteve, določene v predpisih Skupnosti, predloži v šestih mesecih po poteku rokov iz člena 49(2) in (4), se plača nadomestilo v višini 85 % zneska, ki bi bil plačan, če bi bile vse zahteve izpolnjene.

[…]“

11

V skladu s členom 51 te uredbe je bilo določeno:

„1.   Če se ugotovi, da je izvoznik z namenom pridobitve izvoznega nadomestila zaprosil za višje izvozno nadomestilo, kot mu pripada, se za izvoz proizvodov plača nadomestilo, ki velja za dejansko izvožene proizvode, ki se zmanjša za:

[…]

3.   Kazen, predvidena v točki (a) odstavka 1, se ne uporabi:

[…]

7.   Kazni se ne uporabljajo, kadar je zahtevani znesek višji od veljavnega nadomestila v skladu s členi 4(2), 18(3), 35(2) in/ali 50.

[…]“

12

Uredba Komisije (ES) št. 1291/2000 z dne 9. junija 2000 o določitvi skupnih podrobnih pravil za uporabo sistema uvoznih in izvoznih dovoljenj in potrdil o vnaprejšnji določitvi za kmetijske proizvode (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 29, str. 145) je bila razveljavljena z Uredbo Komisije (ES) št. 376/2008 z dne 23. aprila 2008 o določitvi skupnih podrobnih pravil za uporabo sistema uvoznih in izvoznih dovoljenj in potrdil o vnaprejšnji določitvi za kmetijske proizvode (UL L 114, str. 3).

13

Uredba št. 1291/2000 se kljub vsemu uporabi za dejansko stanje, obravnavano v postopku v glavni stvari.

14

V uvodnih izjavah 15 in 16 Uredbe št. 1291/2000 je bilo navedeno:

15

Člen 24 te uredbe je določal:

„1.   Izvod št. 1 dovoljenja ali potrdila se predloži carinskemu uradu, ki je sprejel:

[…]

[…]

2.   Izvod št. 1 dovoljenja ali potrdila se predloži ali da na razpolago carinskim organom ob sprejetju deklaracije, omenjene v odstavku 1.

3.   Ko urad, omenjen v odstavku 1, vnese dodeljene količine in zaznamek na izvod št. 1 dovoljenja ali potrdila, se dokument vrne zadevni osebi. Države članice pa lahko zahtevajo ali dovolijo, da zadevna oseba zapiše vnose na dovoljenje ali potrdilo; v takšnih primerih vnos pregleda in zaznamuje pristojni urad.

[…]“

16

Člen 25(1) te uredbe je določal:

„Ne glede na člen 24, lahko država članica dovoli, da se dovoljenje ali potrdilo predloži organu, ki ga je izdal, ali, če je to primerno, organu, ki je odgovoren za plačilo izvoznega nadomestila.“

17

Družba Nordex je 2. maja 2002 pri pristojnem carinskem organu Zollamt Nesserland za izvoz iz Nemčije na Kosovo prijavila sir feta. Pri tem se je sklicevala na izvozno dovoljenje, ki so ga izdali danski organi. Ker to dovoljenje ni bilo priloženo k izvozni deklaraciji, ji je Zollamt Nesserland odobril enotedenski rok za predložitev tega dovoljenja. Ker je bilo to dovoljenje predloženo znotraj tega roka, je Zollamt Nesserland izvoženo blago vpisal.

18

Družba Nordex je 22. maja 2002 pri Hauptzollamt Hamburg-Jonas, pristojnem organu za izplačilo diferencialnega izvoznega nadomestila, vložila zahtevek za to nadomestilo. K temu zahtevku je bil priložen obrazec z dne 7. maja 2002 o prostem prometu s tem sirom na Kosovu, ki ga je izdala začasna carinska uprava na Kosovu, to je Začasna uprava misije Združenih narodov na Kosovu (UNMIK).

19

Hauptzollamt Hamburg-Jonas je z odločbo z dne 9. avgusta 2002 zavrnil izplačilo zahtevanega izvoznega nadomestila z obrazložitvijo, da se je zadevni izvoz opravil brez veljavnega izvoznega dovoljenja. Ker je Hauptzollamt Hamburg-Jonas zavrnil ugovor družbe Nordex zoper to odločbo, je ta družba zadevo predložila Finanzgericht Hamburg, da bi pridobila to nadomestilo.

20

Šele v letih 2004 in 2005 so bile odkrite nepravilnosti v carinskih dokumentih s Kosova. Ker je bil žig carinske službe na carinskem dokumentu o prostem prometu blaga na Kosovu ponarejen, je Hauptzollamt Hamburg-Jonas z odločbo o popravku z dne 25. januarja 2006 na podlagi člena 51 Uredbe št. 800/1999 družbi Nordex naložil kazen.

21

Družba Nordex je nato v okviru sodnega postopka o dodelitvi izvoznega nadomestila, ki je še vedno potekal pri Finanzgericht Hamburg, zahtevala tudi razveljavitev naložene kazni. V zvezi s tem je družba Nordex predložila nove dokumente v obliki dopisov carinske službe UNMIK in overjeno kopijo, ki se je ujemala z izvirnikom potrdila o carinjenju, ki ga je izdala ta služba.

22

Finanzgericht Hamburg je zavrnilo tožbo družbe Nordex. To sodišče je menilo, da je Hauptzollamt Hamburg-Jonas vezan na odločbo o podaljšanju roka, ki jo je sprejel Zollamt Nesserland, in zato ne sme zavrniti izplačila izvoznega nadomestila na podlagi prepozne predložitve izvoznega dovoljenja. Ker pa dokumenti o izpolnitvi vseh carinskih formalnosti za uvoz na Kosovo, ki jih je v sodnem postopku predložila družba Nordex, niso bili predloženi v določenih rokih, to je v roku 12 mesecev iz člena 49(2) Uredbe št. 800/1999 oziroma – če v tem roku niso bili predloženi – v roku 18 mesecev iz člena 50(2) te uredbe, naj zahtevanega izvoznega nadomestila ne bi bilo mogoče dodeliti, izpolnjeni pa naj bi bili tudi pogoji za izrek kazni iz člena 51 Uredbe št. 800/1999.

23

Družba Nordex se je zoper to odločbo pritožila pri Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče).

24

Navedeno sodišče meni, prvič, da je rešitev spora odvisna od tega, ali je pravica do nadomestila, obravnavana v postopku v glavni stvari, na podlagi člena 4 Uredbe št. 800/1999 pogojena z upoštevanjem postopkovnih pravil, kot izhajajo zlasti iz člena 24(2) Uredbe št. 1291/2000. Pojasnjuje, da se to vprašanje postavlja le v primeru, če pristojni organ za izplačilo nadomestil ne bi bil vezan na daljši rok, ki ga je za predložitev izvoznega dovoljenja odobril carinski urad izvoza.

25

Drugič, Bundesfinanzhof izraža dvome o uporabi roka 12 mesecev iz člena 49(2) Uredbe št. 800/1999, če se s prepozno predložitvijo dokaza o prispetju blaga na namembni kraj ne bi niti oviral postopek glede nadomestila niti ta predložitev ne bi povzročila zamude v tem postopku, saj so pristojni organi zahtevek družbe Nordex zavrnili iz drugih razlogov.

26

Tretjič, Bundesfinanzhof glede uporabe kazni meni, da iz člena 51(1) Uredbe št. 800/1999, kot ga razlaga Sodišče, ne izhaja jasno, da so pogoji za izrek kazni izpolnjeni tudi, če se izkaže, da so dokumenti, s katerimi se dokazuje prispetje blaga v namembni kraj, ponarejeni, vendar so ti v sodnem postopku nadomeščeni z dokumenti, ki izpolnjujejo ustrezne zahteve.

27

V teh okoliščinah je Bundesfinanzhof prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

28

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je mogoče šteti, da je izvozno dovoljenje predloženo v skladu s členom 4(1) Uredbe št. 800/1999, če se je izvoz izvršil brez tega dovoljenja, pri čemer pa je bilo ugotovljeno, da je to dovoljenje obstajalo v trenutku izvozne deklaracije in ga je izvoznik predložil v dodatnem roku enega tedna, ki ga je za to odobril pristojni carinski urad.

29

Treba je ugotoviti, da člen 4(1) Uredbe št. 800/1999 določa, da se pravica do nadomestila pridobi ob predložitvi izvoznega dovoljenja pri pristojni carinski službi.

30

Ker člen 4 Uredbe št. 800/1999 spada med splošne določbe te uredbe, ki se nanašajo na pravico do nadomestila, je treba navesti, da je Sodišče glede člena 3 Uredbe Komisije (EGS) št. 3665/87 z dne 27. novembra 1987 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (UL L 351, str. 1), ki ustreza členu 5 Uredbe št. 800/1999, ki je del enakih splošnih določb, razsodilo, da se podatki iz tega člena 3 ne uporabljajo izključno za matematični izračun natančnega zneska nadomestila, temveč predvsem za to, da se ugotovi, ali obstaja pravica do tega nadomestila, in da se sproži sistem preverjanja zahtevka za nadomestilo (sodba Dachsberger & Söhne, C‑77/08, EU:C:2009:172, točka 24 in navedena sodna praksa).

31

Člen 5(7) Uredbe št. 800/1999 glede preverjanj, ki jih je treba opraviti, določa, da mora imeti pristojni carinski urad možnost fizičnega pregleda proizvodov, za katere so bila zaprošena izvozna nadomestila, in ugotavljanja istovetnosti blaga za prevoz do carinskega urada izstopa iz carinskega območja Unije.

32

Ti pregledi so namreč nujni za izpolnitev ciljev predpisov Unije na področju izvoznih nadomestil (glej v tem smislu sodbi Dachsberger & Söhne, EU:C:2009:172, točka 41 in navedena sodna praksa, ter Südzucker in drugi, C‑608/10, C‑10/11 in C‑23/11, EU:C:2012:444, točka 43).

33

Iz tega izhaja, da je predložitev izvoznega dovoljenja sestavni del sistema preverjanja zahtevkov za nadomestilo.

34

Vendar v Uredbi št. 800/1999 ni nikjer natančneje določeno, kakšna so podrobna pravila, ki veljajo za predložitev izvoznega dovoljenja. Te podrobnosti so razvidne iz Uredbe št. 1291/2000. Kot je razvidno iz uvodne izjave 15 te uredbe, to dovoljenje daje pravico do izvoza in ga je zato treba predložiti ob sprejetju izvozne deklaracije.

35

Člen 24(1) Uredbe št. 1291/2000 določa, da se izvozno dovoljenje predloži carinskemu uradu, ki je sprejel deklaracijo, ki se nanaša na izvoz. V skladu s členom 24(2) te uredbe se dovoljenje predloži ali da na razpolago carinskim organom ob sprejetju te deklaracije.

36

Z odstopanjem od člena 24 navedene uredbe pa se v njenem členu 25 priznava, da lahko država članica dovoli, da se izvozno dovoljenje predloži organu, ki ga je izdal, ali – če je to primerno – organu, ki je odgovoren za izplačilo izvoznega nadomestila.

37

Poleg tega se lahko glede na uvodno izjavo 16 iste uredbe v poenostavljenih izvoznih postopkih zahteva po predložitvi izvoznega dovoljenja pri carinski službi opusti ali pa je mogoče to dovoljenje predložiti pozneje. Vendar pa mora imeti izvoznik dovoljenje na dan, ko je bila izvozna deklaracija sprejeta.

38

Kot je razvidno iz členov 24 in 25 Uredbe št. 1291/2000 ter iz uvodne izjave 16 te uredbe, je zakonodajalec Unije nameraval v nekaterih okoliščinah določiti, da ima izvoznik možnost, da ima izvozno dovoljenje na razpolago za predložitev carinski službi ali da ga tej službi predloži pozneje.

39

Obstoj teh izjem torej dokazuje, da predložitev izvoznega dovoljenja ob sprejetju deklaracije, ki se nanaša na izvoz, ni v vseh primerih nujen pogoj za dodelitev izvoznega nadomestila, če seveda cilji ureditve Unije niso ogroženi in če so pristojni organi lahko izvršili fizične preglede.

40

V tem primeru, najprej, ni sporno, da je ob sprejetju izvozne deklaracije obstajalo izvozno dovoljenje in da se je pristojni carinski urad z njim seznanil. Nato, zamuda pri pošiljanju izvoznega dovoljenja, ki so ga izdali danski organi, temu uradu ni neposredno pripisana družbi Nordex. Nazadnje, iz predložitvene odločbe ni razvidno, da so se s predložitvijo izvoznega dovoljenja po vložitvi izvozne deklaracije ovirali potrebni fizični pregledi, ki jih je opravil pristojni carinski urad.

41

Glede vprašanja, ali je lahko organ, pristojen za izplačilo izvoznega nadomestila, nasprotoval odločbi o odobritvi daljšega roka, ki jo je sprejel pristojni carinski organ, je treba opozoriti, da je treba carinske predpise Unije razlagati tako, da je carinski urad, ki je pristojen za izplačilo izvoznega nadomestila, vezan na odločbo carinskega urada izvoza, če ta odločba izpolnjuje vse formalne in materialne pogoje „odločbe“, ki so določeni tako v členu 4, točka 5, carinskega zakonika kot tudi v ustreznih določbah zadevnega nacionalnega prava (glej v tem smislu sodbo Südzucker in drugi, EU:C:2012:444, točke od 64 do 67).

42

Nacionalno sodišče pa mora preveriti, ali so v obravnavani odločbi ti pogoji izpolnjeni (glej v tem smislu sodbo Südzucker in drugi, EU:C:2012:444, točka 67).

43

Iz vseh zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je treba člen 4(1) Uredbe št. 800/1999 v povezavi s členom 24 Uredbe št. 1291/2000 razlagati tako, da ne nasprotuje dodelitvi izvoznega nadomestila v posebnih okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, ko se je izvoz izvršil brez izvoznega dovoljenja, pri čemer pa je bilo ugotovljeno, da je to dovoljenje obstajalo v trenutku izvozne deklaracije in ga je izvoznik predložil v dodatnem roku enega tedna, ki ga je za to odobril pristojni carinski urad.

44

Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje za predhodno odločanje ni treba odgovoriti.

45

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je izvozniku, ki je predložil ponarejene carinske dokumente o prispetju izvoznega blaga v namembno državo, dovoljeno predložiti veljavne carinske dokumente v sodnem postopku o dodelitvi izvoznega nadomestila, ki teče, po poteku rokov, določenih v členih 49 in 50 Uredbe št. 800/1999, če je pri tej dodelitvi nastala zamuda iz razlogov, ki niso tisti, ki se nanašajo na dokazilo o prispetju navedenega blaga.

46

Na začetku je treba opozoriti, da mora izvoznik v skladu s členom 49(1) Uredbe št. 800/1999 vložiti posebno zahtevo za izplačilo izvoznega nadomestila. Na podlagi člena 49(2) te uredbe za izvoznika, razen v primerih višje sile, velja rok 12 mesecev od datuma, ko je bila sprejeta deklaracija, v katerem pri pristojnih nacionalnih organi predloži dokumente za izplačilo navedenega nadomestila.

47

Sodišče je glede roka 12 mesecev razsodilo, prvič, da se s takim rokom upošteva interes uprav držav članic, da v razumnem roku zaključijo spise o izvoznih nadomestilih (glej v tem smislu glede enakih določb iz člena 47(2) Uredbe št. 3665/87 sodbo Eribrand, C‑467/01, EU:C:2003:364, točka 40).

48

Drugič, z ureditvijo Unije se upošteva tudi dejstvo, da bodo izvozniki verjetno naleteli na praktične težave pri pridobivanju carinskih listin od organov tretje države uvoznice, v razmerju do katerih nimajo na voljo nobenega sredstva pritiska. V teh okoliščinah ureditev pristojnim nacionalnim organom priznava možnost, da zadevnemu izvozniku odobrijo daljše roke (glej v tem smislu sodbo Eribrand, EU:C:2003:364, točki 41 in 42).

49

Iz sistematike in namena veljavne ureditve, natančneje pa iz člena 49 Uredbe št. 800/1999, namreč izhaja, da je namen te uredbe zagotoviti, da skrben izvoznik ne bi bil avtomatično prikrajšan za predvidena nadomestila, kadar ta izvoznik zaradi izgube dokumentov, ki se zahtevajo za izplačilo nadomestila, zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati, kljub svojemu prizadevanju, ki se od njega zahteva, ne more predložiti teh dokumentov (glej v tem smislu sodbo Bonn Fleisch, C‑1/06, EU:C:2007:396, točka 46).

50

Člen 49(4) Uredbe št. 800/1999 tako določa, da če dokumentov, s katerimi se dokazuje izpolnitev uvoznih carinskih formalnosti, ni bilo mogoče predložiti v roku 12 mesecev, čeprav je izvoznik ravnal skrbno, da bi jih v tem roku pridobil in posredoval, se lahko na njegovo zahtevo odobrijo daljši roki.

51

Čeprav v besedilu člena 49 Uredbe št. 800/1999 ni nikakršne omejitve glede trajanja podaljšanih rokov, ki jih je mogoče odobriti, iz izrecnega sklicevanja v členu 50(2) te uredbe na roke iz člena 49(2) in (4) navedene uredbe izhaja, da ima izvoznik, ki mu je bil odobren daljši rok, na voljo še šest mesecev po poteku tega roka, da dopolni svoj spis in mu je tako plačano 85 % nadomestila, ki bi bilo izplačano, če bi bile vse zahteve izpolnjene (glej v tem smislu sodbo Eribrand, EU:C:2003:364, točka 45).

52

Kot pa je že bilo razvidno iz petindvajsete uvodne izjave Uredbe št. 3665/87, se nadomestilo ne odobri, če se ne upošteva rok za izvoz ali za predložitev zahtevanega dokazila za pridobitev plačila nadomestila. Sodišče je glede te uredbe tudi že razsodilo, da lahko nespoštovanje postopkovnih pravil, določenih v ureditvi, povzroči zmanjšanje ali celo izgubo pravic do izvoznega nadomestila in da se to zlasti zgodi, če izvoznik predloži zahtevana dokazila za pridobitev izvoznega nadomestila šele po poteku rokov iz členov 47(2) in 48(2) te uredbe, katerih vsebina je v bistvu enaka vsebini členov 49(2) in 50(2) Uredbe št. 800/1999 (sodba Laub, C‑428/05, EU:C:2007:368, točka 16).

53

Tega sklepa ne izpodbija okoliščina, da prepozna predložitev dokazila o prispetju izvoznega blaga v namembno državo nikakor ni vplivala na potek postopka za dodelitev izvoznega nadomestila, v katerem je nastala zamuda iz razlogov, ki niso tisti, ki se nanašajo na dokazilo o tem prispetju.

54

S priznanjem take prepozne predložitve se ne bi odvzel polni učinek samo členoma 49 in 50 Uredbe št. 800/1999 in možnosti pristojnih organov, da na zahtevo izvoznika podaljšajo roke, temveč tudi postopku preverjanja zahtevkov za nadomestilo. Če bi bilo namreč mogoče predložiti veljavne dokumente, s katerimi se dokazuje prispetje izvoznega blaga v namembno državo, po ugotovitvi o ponarejenih carinskih dokumentih, ki so bili sprva predloženi, bi lahko izvoznik prilagodil svoj zahtevek za nadomestilo, kakor mu ustreza ali glede na rezultat morebitnega nadzora, in bi se tako zlasti izognil kaznim iz člena 51 Uredbe št. 800/1999, ki bi tako izgubil odvračalni učinek in velik del svojega polnega učinka.

55

V teh okoliščinah trajanje preiskav, ki jih opravljajo pristojni nacionalni organi in s katerimi je bilo mogoče ugotoviti, da so dokumenti, ki potrjujejo prispetje izvoznega blaga v namembno državo, ponarejeni, ni mogoče pripisati višji sili v smislu člena 49(2) Uredbe št. 800/1999, saj bi bile lahko zamude nacionalnih organov – kot je razvidno iz predzadnje uvodne izjave Uredbe št. 3665/87 – višja sila, če gre za upravne zamude, na katere izvoznik ni mogel vplivati.

56

Čeprav lahko kršitev ali napaka sopogodbenika izvoznika pomeni okoliščino, na katero izvoznik nima vpliva, ta v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča spada pod običajno poslovno tveganje in je v okviru trgovskih poslov ni mogoče šteti za nepredvidljivo. Izvoznik je prost pri izbiri svojih sopogodbenikov in mora biti ustrezno previden, tako da vključi ustrezne klavzule v zvezi s tem v pogodbe, ki jih sklepa s sopogodbeniki, ali pa za to sklene posebno zavarovanje (glej v tem smislu sodbi AOB Reuter, C‑143/07, EU:C:2008:249, točka 36 in navedena sodna praksa, in Eurofit, C‑99/12, EU:C:2013:487, točka 43).

57

Iz zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je treba člena 49 in 50 Uredbe št. 800/1999 razlagati tako, da razen v primerih višje sile izvoznik, ki je o prispetju izvoznega blaga v namembno državo predložil carinske dokumente, ki so se pozneje izkazali za ponarejene, po poteku rokov, določenih v teh členih, ne sme predložiti veljavnih carinskih dokumentov v sodnem postopku o dodelitvi izvoznega nadomestila, ki teče, tudi če je pri tej dodelitvi nastala zamuda iz razlogov, ki niso tisti, ki se nanašajo na dokazilo o prispetju tega blaga.

58

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 51(1)(a) Uredbe št. 800/1999 razlagati tako, da so podani pogoji za izrek kazni iz te določbe, če je izvoznik v predpisanih rokih predložil dokumente o prispetju izvoznega blaga v namembno državo, ki so se izkazali za ponarejene, čeprav iz veljavnih dokumentov, predloženih v postopku, izhaja, da zaprošeno izvozno nadomestilo ustreza nadomestilu, ki bi moralo biti dodeljeno.

59

Za presojo področja uporabe člena 51 Uredbe št. 800/1999 je treba opozoriti, da je glede na uvodni izjavi 63 in 64 te uredbe namen ureditve Unije – ob upoštevanju pridobljenih izkušenj – boj proti nepravilnostim in predvsem proti prevaram, ki bi lahko škodljivo vplivale na proračun Unije, kazni pa izvoznike spodbujajo k spoštovanju pravil na tem področju (glej v tem smislu sodbo Elfering Export, C‑27/05, EU:C:2006:260, točka 31), pri čemer subjektivni vidik kršitve, ki jo je storil izvoznik, v zvezi s tem nima vpliva (sodba Eurofit, EU:C:2013:487, točka 38).

60

Iz tega izhaja, da je odgovornost, na kateri temelji kazen iz člena 51(1)(a) Uredbe št. 800/1999, predvsem objektivna (glej glede člena 11(1), prvi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 3665/87, katerega vsebina je v bistvu enaka vsebini navedenega člena iz Uredbe št. 800/1999, sodbo AOB Reuter, EU:C:2008:249, točka 19). Zato je treba zmanjšati nadomestilo, kot je predvideno v členu 51(1)(a) Uredbe št. 800/1999, tudi če ni podana izvoznikova krivda (glej v tem smislu sodbo AOB Reuter, EU:C:2008:249, točka 17).

61

Poudariti je treba tudi, da imajo pravila glede kazni namen zagotoviti spoštovanje ureditve Unije na splošno, in ne le njenega dela ali specifičnih določb (glej sodbo Elfering Export, EU:C:2006:260, točka 32). Z določbami o kaznih se zato ne ustvarja razlika med formalnimi pogoji, ki se nanašajo na upoštevanje rokov, in materialnimi pogoji, ki se nanašajo na vsebino deklaracij.

62

V obravnavanem primeru pa so se dokumenti o prispetju izvoznega blaga v namembno državo, ki so bili predloženi v rokih, določenih v ureditvi, izkazali za ponarejene. Ker zadevni izvoznik tako ni v rokih predložil vseh dokumentov, ki so zahtevani z zadevno ureditvijo, bi mu bilo treba naložiti kazen iz člena 51(1)(a) Uredbe št. 800/1999, razen če zanj velja ena od izjem iz izčrpnega seznama v členu 51(3) te uredbe, na katerega se ne sme dodati novega primera izjeme, ki izhaja zlasti iz neobstoja krivdnega ravnanja izvoznika (glej v tem smislu sodbi AOB Reuter, EU:C:2008:249, točka 36, in Eurofit, EU:C:2013:487, točka 43).

63

Iz zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je treba člen 51(1)(a) Uredbe št. 800/1999 razlagati tako, da so podani pogoji za izrek kazni iz te določbe, če je izvoznik v predpisanih rokih predložil dokumente o prispetju izvoznega blaga v namembno državo, ki pa so se izkazali za ponarejene, čeprav iz veljavnih dokumentov, predloženih v postopku, izhaja, da zaprošeno izvozno nadomestilo ustreza nadomestilu, ki bi moralo biti dodeljeno.

64

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: