—

za Provincie Antwerpen G. van Gelder, odvetnik,

—

za Belgacom NV van publiek recht H. de Bauw in B. Den Tandt, odvetnika,

—

za Mobistar NV T. De Cordier, H. Waem in E. Taelman, odvetniki,

—

za belgijsko vlado A. Vandewalle in M. Jacobs, agenta,

—

za madžarsko vlado M. Z. Fehér, K. Szíjjártó in A. Szilágyi, agenti,

—

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

—

za švedsko vlado A. Falk, C. Meyer-Seitz, U. Persson, E. Karlsson, L. Swedenborg in C. Hagerman, agenti,

—

za Evropsko komisijo L. Nicolae, F. Wilman in T. van Rijn, agenti,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago členov 6 in 13 Direktive 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 337).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov, prvič, med Provincie Antwerpen (provinca Antwerpen) in družbo Belgacom NV van publiek recht (v nadaljevanju: Belgacom) ter, drugič, Provincie Antwerpen in družbo Mobistar NV (v nadaljevanju: Mobistar) zaradi odločbe, s katero je bila tema družbama odmerjena splošna provincialna dajatev za njune obrate na območju Provincie Antwerpen.

3

Člen 1 Direktive o odobritvi, naslovljen „Cilj in področje uporabe“, določa:

„1.   Cilj te direktive je vzpostavitev notranjega trga elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev z uskladitvijo in poenostavitvijo predpisov in pogojev za odobritve, s čimer bi se omogočilo zagotavljanje teh omrežij in storitev v celotni Skupnosti.

2.   Ta direktiva se uporablja za odobritve za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev.“

4

Člen 6 te direktive, naslovljen „Pogoji, ki veljajo za splošno odobritev in za pravice uporabe radijskih frekvenc in številk, ter posebne obveznosti“, določa:

„1.   Za splošno odobritev za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev ter pravice uporabe radijskih frekvenc in pravice uporabe številk lahko veljajo samo posamezni pogoji iz delov A, B in C iz priloge. Taki pogoji morajo biti objektivno utemeljeni glede na zadevno omrežje ali storitev, nediskriminacijski, sorazmerni in transparentni.

2.   Posebne obveznosti, ki se lahko naložijo ponudnikom elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev […] ali tistim, ki so imenovani za zagotavljanje univerzalne storitve […], se pravno ločijo od pravic in obveznosti po splošni odobritvi. V splošni odobritvi se navedejo merila in postopki za naložitev takih posebnih obveznosti posameznim podjetjem, da se za podjetja doseže transparentnost.

3.   Splošna odobritev vsebuje samo pogoje, ki so značilni za to področje in določeni v Delu A priloge, niso pa prevzeti pogoji, ki veljajo za podjetja na podlagi druge nacionalne zakonodaje.

4.   Države članice ne prevzemajo pogojev splošne odobritve, kadar podelijo pravico uporabe radijskih frekvenc ali številk.“

5

Člen 13 navedene direktive, naslovljen „Pristojbine za pravice uporabe in za pravice do vgradnje naprav“, določa:

„Države članice lahko ustreznemu organu dovolijo, da naloži pristojbine za pravice uporabe radijskih frekvenc ali številk ali za pravice do vgradnje naprav na, nad ali pod javnim ali zasebnim zemljiščem, ki odražajo potrebo po zagotovitvi optimalne uporabe teh virov. Države članice zagotovijo, da so take pristojbine objektivno utemeljene, transparentne, nediskriminacijske in sorazmerne glede na njihov predvideni namen, ter upoštevajo cilje iz člena 8 [Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 349)].“

6

Del B Priloge k Direktivi o odobritvi določa:

„Pogoji, ki se lahko navezujejo na pravice uporabe radijskih frekvenc

[…]

[…]“

7

Člen 97 zakona o prestrukturiranju nekaterih javnih gospodarskih podjetij (wet betreffende de hervorming van sommige economische overheidsbedrijven) z dne 21. marca 1991 (Belgisch Staatsblad, 27. marec 1991, str. 6155) v različici, ki se uporabi v sporih o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon z dne 21. marca 1991), določa:

„1.   Pod pogoji iz tega poglavja sme vsak operater javnega telekomunikacijskega omrežja uporabljati javna in druga zemljišča za vgradnjo kablov, nadzemnih vodov in pripadajočih naprav ter za izvedbo vseh s tem povezanih del, če so spoštovani namembnost zemljišča ter zakonske določbe in predpisi, ki urejajo uporabo teh zemljišč.

[…]

2.   Vgrajeni kabli, nadzemni vodi in pripadajoče naprave ostanejo last operaterja zadevnega javnega telekomunikacijskega omrežja.“

8

Člen 98 tega zakona določa:

„1.   Pred vgradnjo kablov, nadzemnih vodov in pripadajočih naprav na javnih zemljiščih vsak operater javnega telekomunikacijskega omrežja predloži načrt z mesti vgradnje in njihovimi posebnostmi v odobritev organu, ki upravlja javno zemljišče.

[…]

2.   Organ operaterju zadevnega javnega telekomunikacijskega omrežja za to pravico do uporabe ne sme naložiti nikakršne dajatve, takse, zemljiškega davka, nadomestila ali pristojbine.

Poleg tega imajo operaterji javnega telekomunikacijskega omrežja brezplačno služnost poti za dostop do kablov, nadzemnih vodov in pripadajočih naprav v javnih ali zasebnih zgradbah, ki so zgrajene na javnih zemljiščih.

[…]“

9

Provincieraad van de Provincie Antwerpen (svet province Antwerpen) je za obdobje od leta 2005 do leta 2008 sprejel štiri uredbe o dajatvi, ki določajo splošno provincialno dajatev za obrate na območju te province. Iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, je razvidno, da je besedilo bistvenih določb uredb o dajatvi za obdobje od leta 2005 do leta 2007 (v nadaljevanju: uredbe o dajatvi 2005–2007), enako. Uredba o dajatvi za leto 2008 (v nadaljevanju: uredba o dajatvi 2008) se od navedenih uredb razlikuje predvsem v višini določene dajatve.

10

V členu 1 uredb o dajatvi 2005–2007 je tako določeno, da se splošna provincialna dajatev med drugim plača za vsak obrat, ki je opredeljen kot „vsaka zasebna ali javna površina katere koli oblike[, pri čemer se p]ovršine, ki med seboj mejijo, […] obravnavajo kot en sam obrat, če niso ločene z javno potjo, ločilnim zidom ipd., [in pri čemer se d]ve ali več površin, ki so med seboj povezane s pravico poti, […] obravnavajo kot en sam obrat“.

11

V skladu s členom 1 B, točka 2, teh uredb o dajatvi mora splošno provincialno dajatev med drugim plačati „vsaka pravna oseba belgijskega ali tujega prava, ki je zavezana za plačilo davka od dohodka pravnih oseb, vključno s pravno osebo v postopku likvidacije, in ki ima 1. januarja [zadevnega leta] na območju Provincie Antwerpen enega ali več obratov, ki jih ta pravna oseba uporablja ali so namenjeni temu, da jih uporablja“.

12

Člen 2 B navedenih uredb o dajatvi določa, da dajatev za obrat s površino do vključno 1000 m2 načeloma znaša 99 EUR.

13

Tudi dajatev, določena z uredbo o dajatvi 2008, sprejeto 5. oktobra 2007, se plača za vsak obrat na območju Provincie Antwerpen. Besedilo člena 1 B, točka 2, te uredbe je enako besedilu uredb o dajatvi 2005–2007.

14

Člen 8, prvi in drugi pododstavek, uredbe od dajatvi 2008 določa:

„Vsak zavezanec za plačilo dajatve je dolžan plačati dajatev za vsak posamezen obrat – ne glede na njegovo poimenovanje – ki ga uporablja ali je namenjen temu, da ga uporablja, in ki leži na območju Provincie Antwerpen.

Obdavčljivi obrat je vsaka površina, ki je namenjena za poklicne ali poslovne namene ali se uporablja v okviru teh namenov, je namenjena za uporabo ali prispeva k uresničitvi [ali] izvajanju poklicnih ali poslovnih ciljev.“

15

Člen 11 te uredbe o dajatvi določa, da dajatev za obrat s površino do vključno 1000 m2 načeloma znaša 135 EUR.

16

Družbi Belgacom in Mobistar sta ponudnici elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev.

17

Iz predložitvenih odločb je razvidno, da sta družbi Belgacom in Mobistar na območju Provincie Antwerpen postavili veliko število stebrov, drogov in anten za mobilno radiotelefonijo, ki so potrebni za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev.

18

Organi Provincie Antwerpen so na podlagi uredb o dajatvi, navedenih v točki 9 te sodbe, izdali odločbe o odmeri dajatve, ki jo družba Belgacom dolguje za leti 2007 in 2008, družba Mobistar pa za leta od 2005 do 2007, in sicer za svoje obrate na območju Provincie Antwerpen.

19

Družbi Belgacom in Mobistar sta zoper ti odločbi o odmeri dajatve vložili pritožbi pri guvernerju Provincie Antwerpen. Ker sta bili ti pritožbi zavrnjeni, sta ti družbi vložili tožbo pri rechtbank van eerste aanleg te Antwerpen (sodišče prve stopnje v Antwerpnu), ki je navedeni odločbi o odmeri dajatve razglasilo za nični. Provincie Antwerpen je pri predložitvenem sodišču zoper sodbi sodišča prve stopnje vložila pritožbo.

20

Poleg tega je iz predložitvenih odločb razvidno, da je Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče) ustavnost člena 98(2) zakona z dne 21. marca 1991 presojalo v sodbi z dne 15. decembra 2011, v kateri je odločilo, da s to določbo ni prepovedano, da province iz proračunskih ali drugih razlogov obdavčijo gospodarsko dejavnost telekomunikacijskih operaterjev, ki je na območju province omogočena s stebri, drogovi ali antenami za mobilno radiotelefonijo, postavljenimi na javnem ali zasebnem zemljišču, ki se uporabljajo za to dejavnost.

21

Družbi Belgacom in Mobistar sta v okviru postopkov, ki potekata pred predložitvenim sodiščem, izpostavili vprašanje, ali sta zadevni odločbi o odmeri dajatve v skladu z Direktivo o odobritvi. Poleg tega sta ti družbi trdili, da presoja Grondwettelijk Hof glede splošnih provincialnih dajatev iz postopka v glavni stvari ni združljiva s sodno prakso Sodišča, natančneje s sodbo Vodafone España in France Telecom España (C‑55/11, C‑57/11 in C‑58/11, EU:C:2012:446), v kateri naj bi Sodišče presodilo, da države članice v okviru Direktive o odobritvi ne smejo naložiti drugih dajatev ali pristojbin za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev kot tistih, določenih v tej direktivi.

22

Hof van beroep te Antwerpen se glede na to sodbo Sodišča sprašuje, ali je razlaga člena 98(2) zakona z dne 21. marca 1991, ki jo je navedlo Grondwettelijk Hof, združljiva s členoma 6 in 13 Direktive o odobritvi.

23

V teh okoliščinah je hof van beroep te Antwerpen prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje v zadevah C‑256/13 in C‑264/13 predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člena 6 in/ali 13 Direktive [o odobritvi] razlagati tako, da nasprotujeta temu, da je organu države članice iz proračunskih ali drugih razlogov dovoljeno obdavčiti gospodarsko dejavnost telekomunikacijskih operaterjev, ki je na ozemlju te države članice ali njegovem delu omogočena s stebri, drogovi ali antenami [za mobilno radiotelefonijo], postavljenimi na javnem ali zasebnem zemljišču, ki se uporabljajo za to dejavnost?“

24

S sklepom predsednika Sodišča z dne 6. junija 2013 sta bili zadevi C‑256/13 in C‑264/13 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

25

Predložitveno sodišče s postavljenim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člena 6 in 13 Direktive o odobritvi razlagati tako, da nasprotujeta temu, da se operaterji, ki zagotavljajo elektronske komunikacijske storitve in omrežja, obdavčijo s splošno dajatvijo za obrate, ker so stebri, drogovi ali antene za mobilno radiotelefonijo, ki so potrebni za njihovo dejavnost, postavljeni na javnem ali zasebnem zemljišču.

26

Poudariti je treba, da se člen 6 Direktive o odobritvi nanaša na pogoje in posebne obveznosti, ki veljajo za splošno odobritev in za pravice do uporabe radijskih frekvenc in številk. Ta člen določa, da za splošno odobritev za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev ter pravice do uporabe radijskih frekvenc in pravice do uporabe številk lahko veljajo samo posamezni pogoji iz delov A, B in C Priloge k tej direktivi.

27

V zvezi s tem je iz dela B, točka 6, Priloge k Direktivi o odobritvi razvidno, da so pristojbine za pravice do uporabe radijskih frekvenc v skladu s členom 13 te direktive eden izmed pogojev, ki se lahko navezujejo na navedene pravice.

28

V obravnavanem primeru iz predložitvenih odločb ni razvidno, da je zadevna dajatev iz postopka v glavni stvari eden izmed pogojev in posebnih obveznosti, taksativno naštetih v Prilogi k Direktivi o odobritvi, ki se navezujejo na splošne odobritve ali pravice do uporabe radijskih frekvenc na podlagi člena 6 Direktive o odobritvi. Ta člen Direktive o odobritvi zato za postopka o glavni stvari ni upošteven.

29

Glede vprašanja, ali člen 13 Direktive o odobritvi nasprotuje temu, da se zadevnim podjetjem naloži dajatev, kot je ta iz postopka v glavni stvari, je treba spomniti, da je Sodišče že presodilo, da Direktiva o odobritvi ne določa le pravil o postopkih podelitve splošnih odobritev ali pravic do uporabe radijskih frekvenc ali številk in o vsebini navedenih odobritev, temveč tudi pravila o naravi – celo obsegu – denarnih izdatkov, povezanih s temi postopki, ki jih lahko države članice naložijo podjetjem v sektorju telekomunikacijskih storitev (sodba Vodafone Malta in Mobisle Communications, C‑71/12, EU:C:2013:431, točka 20 in navedena sodna praksa).

30

V skladu z ustaljeno sodno prakso tako države članice v okviru Direktive o odobritvi ne smejo naložiti drugih dajatev ali pristojbin za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev kot tistih, določenih v tej direktivi (glej sodbo Vodafone España in France Telecom España, EU:C:2012:446, točka 28 in navedena sodna praksa).

31

Glede člena 13 Direktive o odobritvi je treba ugotoviti, da se nanaša na podrobna pravila glede naložitve pristojbin za pravice do uporabe radijskih frekvenc ali številk ali za pravice do vgradnje naprav na javnem ali zasebnem zemljišču, nad ali pod njim (glej v tem smislu sodbo Vodafone Malta in Mobisle Communications, EU:C:2013:431, točka 19).

32

Na podlagi tega člena Direktive o odobritvi lahko države članice za pravice do uporabe radijskih frekvenc ali številk in za pravice do vgradnje naprav naložijo pristojbino, namen katere je zagotoviti optimalno uporabo teh virov (glej v tem smislu sobo Belgacom in drugi, C‑375/11, EU:C:2013:185, točka 42 in navedena sodna praksa).

33

Izraza „naprave“ oziroma „vgradnja“, uporabljena v tem členu 13, se nanašata na fizično infrastrukturo, ki omogoča zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev oziroma njihovo fizično namestitev na zadevnem javnem ali zasebnem zemljišču (glej v tem smislu sodbo Vodafone España in France Telecom España, EU:C:2012:446, točka 32).

34

Vendar člen 13 Direktive o odobritvi ne zajema vseh pristojbin za infrastrukturo, ki bi omogočala zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev.

35

Direktiva o odobritvi se namreč v skladu s svojim členom 1(2) uporablja za odobritve za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, pri čemer se njen člen 13 nanaša le na pristojbine za pravice do uporabe radijskih frekvenc ali številk ali za pravice do vgradnje naprav na zasebnem zemljišču, nad ali pod javnim njim, ki odražajo potrebo po zagotovitvi optimalne uporabe teh virov.

36

V obravnavanem primeru pa je iz predložitvenih odločb razvidno, da se dajatev iz postopka v glavni stvari naloži med drugim vsaki pravni osebi belgijskega ali tujega prava, ki ima na območju Provincie Antwerpen obrat, ki ga uporablja ali je namenjen temu, da ga uporablja, ne glede na naravo obrata in dejavnost zavezanca za to dajatev. Višina te dajatve je odvisna od površine obrata. Ti zavezanci torej niso zgolj operaterji, ki zagotavljajo elektronske komunikacijske storitve in omrežja, ali imetniki pravic, navedenih v členu 13 Direktive o odobritvi.

37

Iz tega izhaja, da se obdavčljivi dogodek iz postopka v glavni stvari ne navezuje na podelitev pravic do uporabe radijskih frekvenc ali številk ali pravic do vgradnje naprav v smislu člena 13 Direktive o odobritvi. Taka dajatev zato ni pristojbina v smislu tega člena in torej ne spada na področje uporabe te direktive.

38

Glede na zgornje ugotovitve je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člena 6 in 13 Direktive o odobritvi razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da se operaterji, ki zagotavljajo elektronske komunikacijske storitve in omrežja, obdavčijo s splošno dajatvijo za obrate, ker so stebri, drogovi ali antene za mobilno radiotelefonijo, ki so potrebni za njihovo dejavnost, postavljeni na javnem ali zasebnem zemljišču.

39

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člena 6 in 13 Direktive 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da se operaterji, ki zagotavljajo elektronske komunikacijske storitve in omrežja, obdavčijo s splošno dajatvijo za obrate, ker so stebri, drogovi ali antene za mobilno radiotelefonijo, ki so potrebni za njihovo dejavnost, postavljeni na javnem ali zasebnem zemljišču.