—

za Posteshop SpA – Divisione Franchising Kipoint A. Vallefuoco in V. Vallefuoco, odvetnika,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s S. Fiorentinom, avvocato dello Stato,

—

za avstrijsko vlado A. Posch, agent,

—

za Evropsko komisijo C. Zadra in M. van Beek, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive 2006/114/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju (kodificirano besedilo) (UL L 376, str. 21).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Posteshop SpA – Divisione Franchising Kipoint (v nadaljevanju: Posteshop) ter Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato (organ, pristojen za konkurenco in trg, v nadaljevanju: Autorità) in Presidenza del Consiglio dei Ministri (predsedstvo sveta ministrov) glede odločbe, s katero je bil ugotovljeno zavajajoče oglaševanje družbe Posteshop.

3

V uvodnih izjavah 1, 3, 8 in od 16 do 18 Direktive 2006/114 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

4

Člen 1 Direktive 2006/114 določa:

„Namen te direktive je varstvo trgovcev pred zavajajočim oglaševanjem in nepoštenimi posledicami takega oglaševanja ter določitev pogojev, pod katerimi je primerjalno oglaševanje dovoljeno.“

5

Člen 2 te direktive določa:

„V tej direktivi:

[…]“

6

Člen 3 navedene direktive določa, da je treba pri ugotavljanju, ali je oglaševanje zavajajoče, upoštevati vse lastnosti tega oglaševanja, in navaja nekatere upoštevne elemente v zvezi s tem.

7

Člen 4 te direktive določa pogoje, v katerih je primerjalno oglaševanje dovoljeno.

8

Člen 5 Direktive 2006/114 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da so v interesu trgovcev in konkurentov na voljo ustrezna in učinkovita sredstva za boj proti zavajajočemu oglaševanju in za spoštovanje določb o primerjalnem oglaševanju.

[…]

3.   Na podlagi predpisov iz odstavkov 1 in 2 države članice prenesejo na sodišča ali upravne organe pooblastila, po katerih ta v primerih, kjer ocenijo take ukrepe za potrebne, ob upoštevanju vseh interesov in zlasti javnega interesa:

[…]

4.   Države članice lahko pooblastijo sodišča ali upravne organe, da s pravnomočno odločbo prepovedo trajne učinke zavajajočega oglaševanja ali nedovoljenega primerjalnega oglaševanja:

[…]“

9

Člen 6 te direktive določa:

„Ta direktiva ne izključuje prostovoljnega nadzora nad zavajajočim ali primerjalnim oglaševanjem s strani samoregulativnih teles, ki ga lahko spodbujajo države članice […]“

10

Člen 8(1) Direktive 2006/114 določa:

„Ta direktiva ne preprečuje državam članicam, da bi ohranile ali sprejele določbe s ciljem zagotavljanja širšega varstva trgovcev in konkurentov v zvezi z zavajajočim oglaševanjem.

Prvi pododstavek se ne uporablja za primerjalno oglaševanje, v kolikor gre za primerjavo.“

11

Zakonska uredba št. 145 z dne 2. avgusta 2007, ki se nanaša na izvajanje člena 14 Direktive 2005/29/ES o spremembi Direktive 84/450/EGS o zavajajočem oglaševanju (GURI št. 207 z dne 6. septembra 2007, v nadaljevanju: zakonska uredba št. 145/2007) v členu 1(1) določa:

„Namen določb te zakonske uredbe je varstvo trgovcev pred zavajajočim oglaševanjem in nepoštenimi posledicami takega oglaševanja ter določitev pogojev, pod katerimi je primerjalno oglaševanje dovoljeno.“

12

V členu 3 te uredbe so opredeljene lastnosti, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, ali je oglaševanje zavajajoče. V členu 4 te uredbe so našteti pogoji, pod katerimi je primerjalno oglaševanje dovoljeno.

13

Člen 8(8) in (9) navedene zakonske uredbe določa:

„8.   Če [Autorità] meni, da je oglaševanje zavajajoče ali da je primerjalno oglasno sporočilo nedovoljeno, prepove njegovo objavo, če še ni bilo objavljeno, oziroma, v nasprotnem primeru, njegovo nadaljnjo objavo. Ta odločba lahko prav tako v breme in na stroške trgovca nalaga objavo odločbe, tudi v obliki izvlečka, in po potrebi izjave o opustitvi dejanja, s katero je mogoče preprečiti, da bi zavajajoče oglaševanje ali nedovoljeno primerjalno oglasno sporočilo še naprej učinkovalo.

9.   [Autorità] poleg tega, da odloči o ukrepu prepovedi objave oglaševanja, odloči tudi o uporabi upravne denarne kazni v višini od 5000 EUR do 500.000 EUR, pri čemer upošteva težo in trajanje kršitve. Kazen za oglaševanje, ki lahko predstavlja tveganje za zdravje ali varnost ali pa tveganje, da neposredno ali posredno cilja na mladoletnike ali mladostnike, ne more znašati manj kot 50.000 EUR.“

14

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je Autorità z odločbo z dne 30. marca 2010 ugotovil, da je oglaševanje, ki ga je objavila družba Posteshop za promocijo njene franšize mreže Kipoint, zavajajoče oglaševanje v smislu členov 1 in 3 zakonske uredbe št. 145/2007. Zato je s to odločbo prepovedal nadaljnjo objavo tega oglaševanja in družbi Posteshop naložil denarno kazen v višini 100.000 EUR.

15

Družba Posteshop je zoper to odločbo pri Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij) vložila tožbo. Navedeno sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, pri čemer je med drugim presodilo, da je iz členov 1 in 5(3)(a) in (b) ter (4) Direktive 2006/114 jasno razvidno, da se sistem varstva, ki ga uvaja ta direktiva, ne nanaša le na primere, ko oglaševanje sočasno vključuje vidike zavajajočega oglaševanja in vidike nedovoljenega primerjalnega oglaševanja.

16

Družba Posteshop je zoper to odločbo pri predložitvenem sodišču vložila pritožbo. Družba Posteshop pred navedenim sodiščem zlasti trdi, da iz uvodne izjave 3 in člena 5 Direktive 2006/114 izhaja, da je cilj te direktive kaznovati le dejanske stanove, ki hkrati pomenijo zavajajoče in nedovoljeno primerjalno oglaševanje, in da je treba zakonsko uredbo št. 145/2007 razlagati v tem smislu. Zato naj ji ne bi bilo mogoče očitati, da ni spoštovala teh predpisov.

17

Predložitveno sodišče meni, da je razlaga, ki jo je podalo Tribunale amministrativo regionale per il Lazio, najprepričljivejša. Kljub temu meni, da stališče družbe Posteshop, da je zavajajoča narava oglaševanja – kar zadeva varstvo trgovcev – le eno od stanj nedovoljenosti primerjalnega oglaševanja, ni neutemeljeno, saj je oprto na uvodne izjave 3, 8 in od 16 do 18 Direktive 2006/114, v katerih naj bi bilo omenjeno „zavajajoče in nedovoljeno primerjalno oglaševanje“.

18

V teh okoliščinah je Consiglio di Stato prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba Direktivo [2006/114] razlagati tako, da se v zvezi z varstvom trgovcev nanaša na oglaševanje, ki je zavajajoče in hkrati temelji na nedovoljenem primerjanju, ali pa se nanaša na dve ločeni kršitvi, ki sta pomembni tudi samostojno, in sicer zavajajoče oglaševanje in nedovoljeno primerjalno oglaševanje?“

19

Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2006/114 razlagati tako, da se v zvezi z varstvom trgovcev nanaša na zavajajoče oglaševanje in nedovoljeno primerjalno oglaševanje kot dve samostojni kršitvi ter da za prepoved in sankcioniranje zavajajočega oglaševanja ni potrebno, da slednje pomeni tudi nedovoljeno primerjalno oglaševanje.

20

V zvezi s tem je treba na eni strani poudariti, da je – kot navaja predložitveno sodišče – v uvodnih izjavah 3, 16, 17 in 18 Direktive 2006/114 v italijanski jezikovni različici uporabljena besedna zveza „pubblicità ingannevole ed illegittimamente comparativa“ (zavajajoče in nedovoljeno primerjalno oglaševanje), kar bi bilo mogoče razumeti tako, da se nanašajo na oglaševanje, ki je hkrati zavajajoče in nedovoljeno primerjalno. Na drugi strani je v navedeni uvodni izjavi 3 v francoski jezikovni različici uporabljena formulacija „publicité trompeuse et […] publicité comparative illicite“ (zavajajoče oglaševanje in […] nedovoljeno primerjalno oglaševanje), v navedenih uvodnih izjavah od 16 do 18 pa je v zadnjenavedeni jezikovni različici uporabljena formulacija „publicité trompeuse ou […] publicité comparative illicite“ (zavajajoče oglaševanje ali […] nedovoljeno primerjalno oglaševanje), kar je nasprotno mogoče razumeti tako, da gre za dve različni vrsti oglaševanja.

21

Vendar v skladu z ustaljeno sodno prakso formulacija, uporabljena v eni od jezikovnih različic določb prava Unije, ne more biti edina podlaga za razlago teh določb. Če se med jezikovnimi različicami besedila zakonodaje Unije pojavijo razlike, je treba zadevne določbe razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del so (glej sodbi z dne 12. novembra 1998 v zadevi Institute of the Motor Industry, C-149/97, Recueil, str. I-7053, točka 16 in navedena sodna praksa, in z dne 24. oktobra 2013 v zadevi Drozdovs, C‑277/12, točka 39 in navedena sodna praksa).

22

V obravnavani zadevi je treba spomniti, prvič, da je glede na besedilo člena 1 Direktive 2006/114 namen te direktive dvojen, in sicer je ta na eni strani varstvo trgovcev pred zavajajočim oglaševanjem in nepoštenimi posledicami takega oglaševanja, na drugi pa določitev pogojev, pod katerimi je primerjalno oglaševanje dovoljeno.

23

Drugič, treba je ugotoviti, da sta pojma „zavajajoče oglaševanje“ in „primerjalno oglaševanje“ predmet dveh različnih opredelitev, določenih v točkah (b) in (c) člena 2 Direktive 2006/114.

24

Tretjič, iz členov 5(3)(a) in (b) ter 6 te direktive je razvidno, da mora obstajati možnost sprožiti postopek proti zavajajočemu ali nedovoljenemu primerjalnemu oglaševanju pri sodišču ali pri pristojnih upravnih organih držav članic, da morajo imeti ta sodišča ali upravni organi pooblastila za sprejetje ukrepov, da bi ukazali prenehanje zavajajočega oglaševanja ali nedovoljenega primerjalnega oglaševanja ali prepovedali objavo takega oglaševanja, in da lahko države članice spodbujajo prostovoljni nadzor za odpravo zavajajočega ali nedovoljenega primerjalnega oglaševanja. Drugače kakor v uvodnih izjavah od 16 do 18 Direktive 2006/114 v italijanski jezikovni različici uporaba veznika „ali“ v teh členih v vseh jezikovnih različicah predpostavlja možnost sprejetja takšnih ukrepov bodisi zoper zavajajoče oglaševanje bodisi zoper nedovoljeno primerjalno oglaševanje, ne da bi se za ugotovitev kršitve zahteval kumulativen obstoj obeh okoliščin.

25

Četrtič, iz Direktive 2006/114 jasno izhaja, da določbe v zvezi z zavajajočim oglaševanjem in tiste v zvezi s primerjalnim oglaševanjem ne sledijo isti logiki. Ta direktiva v členu 3 določa minimalna in objektivna merila za ugotovitev, ali je neko oglaševanje zavajajoče in torej nedovoljeno, medtem ko so v členu 4 navedene direktive našteti pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da se dovoli primerjalno oglaševanje (glej po analogiji sodbi z dne 18. junija 2009 v zadevi L’Oréal in drugi, C-487/07, ZOdl., str. I-5185, točka 67, in z dne 18. novembra 2010 v zadevi Lidl, C-159/09, ZOdl., str. I-11761, točka 16), v uvodni izjavi 8 Direktive 2006/114 pa je poleg tega navedeno, da je lahko to oglaševanje legitimno sredstvo obveščanja potrošnikov o prednostih.

26

Iz teh navedb je razvidno, da zavajajoče oglaševanje in nedovoljeno primerjalno oglaševanje v okviru te direktive pomenita samostojni kršitvi.

27

Ta razlaga je podkrepljena z analizo razvoja zakonodaje Unije na področju zavajajočega in primerjalnega oglaševanja. Direktiva 84/450, kot je bila prvotno sprejeta, se je namreč nanašala le na zavajajoče oglaševanje. Ureditev primerjalnega oglaševanja je bila v navedeno direktivo vnesena z Direktivo Evropskega parlamenta in sveta 97/55/ES z dne 6. oktobra 1997 o spremembi Direktive 84/450/EGS o zavajajočem oglaševanju, tako da vključuje primerjalno oglaševanje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 3, str. 365). V skladu z uvodno izjavo 18 Direktive 97/55 je bil cilj te direktive oblikovati pogoje, pod katerimi je primerjalno oglaševanje dovoljeno. Vendar pa ta direktiva ni v ničemer spremenila določb Direktive 84/450 o zavajajočem oglaševanju. Dalje, Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljevanju: Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL L 149, str. 22) je področje uporabe Direktive 84/450 omejila na varstvo trgovcev. Nazadnje je Direktiva 2006/114 kodificirala zadnjenavedeno direktivo. Iz tega sledi, da zakonodajalec Unije pri sprejetju direktiv 97/55 in 2006/114 ni imel namena spremeniti ureditve v zvezi z zavajajočim oglaševanjem, kot je bila določena v Direktivi 84/450, razen z omejitvijo njenega področja uporabe.

28

Glede na vse navedene ugotovitve je treba na predloženo vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 2006/114 razlagati tako, da se v zvezi z varstvom trgovcev nanaša na zavajajoče oglaševanje in nedovoljeno primerjalno oglaševanje kot dve samostojni kršitvi ter da za prepoved in sankcioniranje zavajajočega oglaševanja ni potrebno, da slednje hkrati pomeni tudi nedovoljeno primerjalno oglaševanje.

29

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:

Direktivo 2006/114/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju je treba razlagati tako, da se v zvezi z varstvom trgovcev nanaša na zavajajoče oglaševanje in nedovoljeno primerjalno oglaševanje kot dve samostojni kršitvi ter da za prepoved in sankcioniranje zavajajočega oglaševanja ni potrebno, da slednje hkrati pomeni tudi nedovoljeno primerjalno oglaševanje.