1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na status arbitraže in ‚anti-suit injunctions,‘ glede na Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 2 ) (v nadaljevanju: Uredba Bruselj I), ki jo bo 10. januarja 2015 ( 3 ) nadomestila Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 4 ) (v nadaljevanju: Uredba Bruselj I (prenovitev)).

2.

Čeprav je sodna praksa o teh temah bogata in se v doktrini obširno razpravlja o njej, je Sodišče na podlagi nekaterih dejanskih ali pravnih elementov, ki so značilni samo za to zadevo, odločilo, da jo prepusti velikemu senatu, kar naj bi mu omogočilo, da natančneje določi in pojasni razmerje med pravom Unije in mednarodno arbitražo, za katero je generalni pravobranilec M. Darmon navedel, da ima „v ‚mednarodni trgovinski skupnosti‘ temeljni pomen […]“ kot „najpogostejši način reševanja sporov v mednarodni trgovini“. ( 5 )

3.

V poglavju I Uredbe Bruselj I, naslovljenem „Področje uporabe“, člen 1 določa:

„1.   Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodne oblasti. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev.

2.   Ta uredba se ne uporablja za:

[…]

(d) arbitražo.

[…]“

4.

V poglavju II te uredbe, naslovljenem „Pristojnost“, člen 2(1) določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

5.

Člen 4(1) Uredbe Bruselj I določa:

„Če toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, se, ob upoštevanju členov 22 in 23, pristojnost sodišč vsake države članice določi po pravu te države.“

6.

V poglavju III te uredbe, naslovljenem „Priznanje in izvršitev“, člen 32 določa:

„Za namene te uredbe pomeni ‚sodna odločba‘ vsako odločbo, ki jo izda sodišče države članice, ne glede na njeno poimenovanje […].“

7.

Člen 33(1) iz tega poglavja III določa:

„Sodna odločba, izdana v državi članici, se v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek.“

8.

Člen 34 iz istega poglavja določa:

„Sodna odločba se ne prizna:

9.

V zvezi s predmetom te zadeve, namreč razmerjem med arbitražo in Uredbo Bruselj I, je treba omeniti dve določbi nove uredbe: njeno uvodno izjavo 12 in njen člen 73.

10.

V uvodni izjavi 12 je navedeno:

„Ta uredba se ne bi smela uporabljati za arbitražo. Ta uredba ne bi smela v ničemer preprečevati, da sodišča države članice, pred katerimi teče tožba v zvezi z zadevo, glede katere so stranke sklenile arbitražni sporazum, stranke v skladu s svojim nacionalnim pravom napotijo na arbitražo, prekinejo postopek ali ga zavržejo, ali da preučijo, ali je arbitražni sporazum ničen ali neveljaven, nima učinka ali ga ni mogoče izvršiti.

Za odločitev sodišča države članice o tem, ali je arbitražni sporazum ničen, nima učinka ali ga ni mogoče izvršiti, se ne bi smela uporabljati pravila o priznavanju in izvrševanju iz te uredbe, ne glede na to, ali je sodišče o tem odločalo kot o glavnem ali predhodnem vprašanju.

Nasprotno pa dejstvo, da sodišče države članice, ki je pristojno na podlagi te uredbe ali po nacionalnem pravu, ugotovi, da je arbitražni sporazum ničen in neveljaven, nima učinka ali ga ni mogoče izvršiti, ne bi smelo preprečevati priznanja sodne odločbe sodišča o glavni stvari ali njene izvršitve v skladu s to uredbo. To ne bi smelo posegati v pristojnost sodišč držav članic za odločanje o priznavanju in izvrševanju arbitražnih odločb v skladu s Konvencijo o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb, podpisano 10. junija 1958 v New Yorku (v nadaljnjem besedilu: Newyorška konvencija iz leta 1958), ki prevlada nad to uredbo.

Ta uredba se ne bi smela uporabljati za tožbe ali pomožne postopke, zlasti v zvezi z ustanovitvijo arbitražnega sodišča, pristojnosti arbitrov, izvedbo arbitražnega postopka ali drugimi vidiki takšnega postopka, niti za tožbo ali sodno odločbo v zvezi z razveljavitvijo, pregledom, priznavanjem in izvrševanjem arbitražne odločbe ali pravnim sredstvom zoper to odločbo.“

11.

V poglavju VII te uredbe, naslovljenem „Razmerje do drugih pravnih aktov“, člen 73(2) določa:

„Ta uredba ne vpliva na uporabo Newyorške konvencije iz leta 1958.“

12.

Člen I Konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb, sklenjene 10. junija 1958 v New Yorku (v nadaljevanju: Newyorška konvencija iz leta 1958), v odstavku 1 določa:

„Ta konvencija se uporablja za priznavanje in izvrševanje arbitražnih odločb v sporih med fizičnimi ali pravnimi osebami, izdanih na ozemlju kakšne druge države, ne pa tiste, v kateri se zahteva priznanje in izvršitev odločbe. Prav tako se uporablja za arbitražne odločbe, ki se ne štejejo za domače odločbe v državi, v kateri se zahteva njihovo priznanje ali izvršitev.“

13.

Člen II(3) te konvencije določa:

„Sodišče države pogodbenice, ki dobi v odločanje spor v zvezi s kakšnim vprašanjem, o katerem so stranke sklenile pogodbo po tem členu, napoti stranke na zahtevo ene izmed njih na arbitražo, razen če ugotovi, da je pogodba nehala veljati, da nima učinka ali da ni primerna za uporabo.“

14.

Člen III navedene konvencije določa:

„Vsaka pogodbenica prizna veljavnost arbitražne odločbe in odobri njeno izvršitev po pravilih postopka, ki veljajo na ozemlju, na katerem se sklicuje na odločbo, pod pogoji, ki so določeni v naslednjih členih. […]“

15.

Člen V iste konvencije določa pogoje, pod katerimi je mogoče zavrniti priznanje in izvršitev arbitražne odločbe:

16.

Litva je Newyorško konvencijo iz leta 1958 ratificirala s sprejetjem resolucije (nutarimas) litovskega parlamenta (Seimas) št. I‑760 z dne 17. januarja 1995.

17.

Poglavje X drugega zvezka litovskega civilnega zakonika z naslovom „Preiskava dejavnosti pravne osebe“ zajema člene od 2.124 do 2.131.

18.

Člen 2.124 tega civilnega zakonika, naslovljen „Vsebina preiskave dejavnosti pravne osebe“, določa:

„Osebe, naštete v členu 2.125 […], imajo pravico sodišču predlagati, naj imenuje strokovnjake, ki bodo preiskali, ali so pravna oseba ali vodstveni organi pravne osebe ali njihovi člani ravnali pravilno, in če ti ugotovijo nepravilno ravnanje, uporabi ukrepe, določene v členu 2.131 […].“

19.

Na podlagi člena 2.125(1), točka 1, navedenega zakonika lahko eden ali več delničarjev, ki imajo vsaj 1/10 delnic pravne osebe, vložijo tako tožbo.

20.

Ukrepi, določeni v členu 2.131 istega zakonika, vključujejo, med drugim, razveljavitev odločitev, ki so jih sprejeli vodstveni organi pravne osebe, izključitev članov organov ali začasno odvzetje pooblastil in možnost naložiti pravni osebi, naj sprejme nekatere ukrepe oziroma jih ne sprejme.

21.

Lietuvos dujos AB (v nadaljevanju: Lietuvos dujos) je delniška družba litovskega prava, katere gospodarska dejavnost je nakup plina pri družbi „Gazprom“ OAO (v nadaljevanju: Gazprom) (Ruska federacija), njegov transport in distribucija v Litvi ter upravljanje plinovodov in odprema plina proti regiji Kaliningrad v Ruski federaciji. Ne ukvarja se z odkrivanjem ali proizvodnjo plina.

22.

V času dejanskega stanja v tej zadevi so bili najpomembnejši delničarji družbe Lietuvos dujos nemška družba E.ON Ruhrgas International GmbH (38,91 %), rusko javno podjetje Gazprom (37,1 %) in Republika Litva (17,7 %).

23.

Družba Gazprom je vertikalno integrirano podjetje in ima prevladujoč položaj v sektorju plina. Delež v kapitalu družbe Lietuvos dujos je pridobila na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu delnic z dne 24. januarja 2004. ( 6 ) Člen 7.4.1 te pogodbe določa:

„[Družba Gazprom] zagotavlja dobavo zemeljskega plina potrošnikom v Republiki Litvi za obdobje 10 let in v taki količini, da zadosti povpraševanju vsaj 90 % vseh potrošnikov v Republiki Litvi. Dobava zemeljskega plina Republiki Litvi mora temeljiti na poštenih cenah, upoštevajoč razmere na trgu dobaviteljev energije Republike Litve.“

24.

Člen 7.4.2.3 navedene pogodbe določa:

„Cena zemeljskega plina se določa v skladu s formulo, ki je določena v veljavni pogodbi o dobavi plina, ki sta jo sklenili družbi [Gazprom] in [Lietuvos dujos]. To formulo je mogoče spremeniti glede na spremembe cen nadomestnih goriv v Republiki Litvi.“

25.

V nadaljevanju bom pogodbo, na katero se sklicuje člen 7.4.2.3, imenoval „dolgoročna pogodba za plin“.

26.

Ta dolgoročna pogodba za plin, sklenjena leta 1999, to je, preden je družba Gazprom pridobila delež v kapitalu družbe Lietuvos dujos, se je nanašala na obdobje med letoma 2000 in 2015 ter je bila večkrat spremenjena v okviru pogajanj med družbama Gazprom in Lietuvos dujos.

27.

Družba Gazprom je 24. marca 2004 prav tako sklenila „sporazum delničarjev“ z družbo E.ON Ruhrgas International GmbH in skladom za državno premoženje, ki je nastopal v imenu Republike Litve in ga je nato nadomestilo ministrstvo Republike Litve za energijo.

28.

Člen 6.1(1.9) tega sporazuma določa, da morajo delničarji: „[…] zagotoviti […] pod pogoji, ki so vzajemno sprejemljivi in ugodni za družbo [Lietuvos dujos] in [delničarje], in na podlagi pogodbenih obveznosti med družbama [Lietuvos dujos] in [Gazprom] vzdrževanje: (i) dolgoročnega tranzita plina v Kaliningrajsko oblast v Ruski federaciji […], (iii) dolgoročno dobavo plina družbi [Lietuvos dujos]“.

29.

Za sporazum delničarjev velja litovsko pravo. Člen 7.14 tega sporazuma vsebuje arbitražno klavzulo, v skladu s katero „o kakršnih koli zahtevkih, sporih ali kršitvah v zvezi s tem sporazumom ali njegovo kršitvijo, veljavnostjo, učinki ali prenehanjem sporazuma se bo dokončno odločilo z arbitražo v skladu s pravilnikom o arbitraži Arbitražnega inštituta Stockholmske trgovinske zbornice. Kraj arbitraže bo Stockholm, Švedska, arbitri bodo trije (vse imenuje Arbitražni inštitut), jezik arbitraže pa bo angleščina“. ( 7 )

30.

Ministrstvo za energijo je 8. februarja 2011 poslalo dopis generalnemu direktorju družbe Lietuvos dujos, V. Valentukevičiusu, in dvema članoma upravnega odbora te družbe, ki ju je oba imenovala družba Gazprom, V. Golubevu in K. Seleznevu, v katerem jim je očitalo, da pri spremembah formule za izračun cene plina, ki je določena v dolgoročni pogodbi za plin, niso ravnali v interesu družbe Lietuvos dujos.

31.

Ministrstvo za energijo je 25. marca 2011 vložilo tožbo proti družbi Lietuvos dujos in proti V. Valentukevičiusu, V. Golubevu in K. Seleznevu pri Vilniaus apygardos teismas (regionalno sodišče v Vilni), da bi doseglo preiskavo dejavnosti družbe Lietuvos dujos (člen 2.124 in naslednji litovskega civilnega zakonika).

32.

Ministrstvo za energijo je s to tožbo uveljavljalo, da so bili prizadeti interesi Republike Litve kot delničarja družbe Lietuvos dujos, s spremembami dolgoročne pogodbe za plin pa se je neupravičeno dalo prednost interesom družbe Gazprom v tem smislu, da cena, po kateri je družba Lietuvos dujos kupovala plin od družbe Gazprom, ni bila poštena. Med drugim je ministrstvo za energijo litovskemu sodišču predlagalo, naj odstavi V. Valentukevičiusa, V. Golubeva in K. Selezneva ter naj družbi Lietuvos dujos naloži, da začne pogajanja z družbo Gazprom z namenom določitve poštene in korektne cene za nakup plina.

33.

Ker se je s to tožbo kršilo arbitražno klavzulo iz člena 7.14 sporazuma delničarjev, je družba Gazprom 29. avgusta 2011 vložila zahtevo za arbitražo proti ministrstvu za energijo pri Arbitražnem inštitutu Stockholmske trgovinske zbornice in od arbitražnega sodišča zahtevala, naj ministrstvu za energijo odredi, da umakne tožbo, ki jo je vložilo pri litovskih sodiščih. Arbitražni inštitut Stockholmske trgovinske zbornice je vpisal to zahtevo za arbitražo pod številko V (125/2011).

34.

Ministrstvo za energijo je 9. decembra 2011 spremenilo svojo tožbo. V spremenjeni tožbi je, med drugim, opustilo zahtevo po odpoklicu V. Valentukevičiusa, V. Golubeva in K. Selezneva, vztrajalo pa je pri predlogu, naj se družbi Lietuvos dujos naloži, da začne pogajanja z družbo Gazprom z namenom določitve poštene in korektne cene za nakup plina.

35.

Spor med družbo Gazprom in Republiko Litvo se je marca 2012 razširil na drugo mednarodno arbitražo, ki jo je začela družba Gazprom pri Cour permanente d’arbitrage (stalno arbitražno sodišče) v Haagu. Družba Gazprom je s to arbitražo izpodbijala odločbo litovske vlade, da v skladu s členom 9 Direktive 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES ( 8 ) v družbi Lietuvos dujos vzpostavi ločitev dejavnosti operaterjev prenosnih sistemov in dejavnosti pridobivanja in dobave plina, kar je pomenilo, da družba Gazprom ne more biti več delničar v družbi Lietuvos dujos.

36.

V tej drugi mednarodni arbitraži je družba Gazprom zatrjevala, da je Republika Litva s tem, da je prenesla in izvajala to direktivo, kršila obveznosti, ki jih je imela na podlagi pogodbe z dne 29. junija 1999, sklenjene med vlado Ruske federacije in vlado Republike Litve o vzajemnem spodbujanju in varovanju naložb. ( 9 )

37.

Arbitražno sodišče, oblikovano v zadevi V (125/2011), je 31. julija 2012 sprejelo arbitražno odločbo („final award“) (v nadaljevanju: arbitražna odločba), s katero je delno ugodilo predlogu družbe Gazprom. ( 10 ) Po mnenju arbitražnega sodišča je ministrstvo za energijo s tem, da je začelo postopek pred Vilniaus apygardos teismas, kršilo del arbitražne klavzule iz sporazuma delničarjev. Ministrstvu za energijo je zato odredilo, da se hkrati odpove nekaterim predlogom, ki jih je podalo pred Vilniaus apygardos teismas (zlasti predlogu, naj se družbi Lietuvos dujos naloži, da začne pogajanja z družbo Gazprom z namenom določitve poštene in korektne cene za nakup plina), in spremeni enega od svojih predlogov tako, da bo spoštovana zaveza ministrstva za energijo, da bo spore, ki spadajo na področje uporabe sporazuma delničarjev, predložilo arbitraži.

38.

Vilniaus apygardos teismas je 3. septembra 2012 ugodilo tožbi ministrstva za energijo in imenovalo strokovnjake, ki bodo vodili preiskavo dejavnosti družbe Lietuvos dujos. Prav tako je ugotovilo, da ta tožba spada v njegovo pristojnost in na podlagi litovskega prava ne more biti predmet arbitraže.

39.

Družba Lietuvos dujos ter V. Valentukevičius, V. Golubev in K. Seleznev so zoper to odločbo vložili pritožbo pri Lietuvos apeliacinis teismas (pritožbeno sodišče v Litvi). Družba Gazprom je pri istem sodišču vložila zahtevo za priznanje in izvršitev arbitražne odločbe na podlagi Newyorške konvencije iz leta 1958.

40.

Republika Litva je oktobra 2012 začela arbitražni postopek proti družbi Gazprom pri Arbitražnem inštitutu Stockholmske trgovinske zbornice in trdila, da so spremembe dolgoročne pogodbe za plin, do katerih je prišlo med letoma 2004 in 2012, v nasprotju z določbami pogodbe o prodaji in nakupu delnic z dne 24. januarja 2004 ter zahtevala odškodnino v višini 1,9 milijona ameriških dolarjev (USD). ( 11 )

41.

Lietuvos apeliacinis teismas je s sklepom z dne 17. decembra 2012 na podlagi člena V(2)(a) in (b) Newyorške konvencije iz leta 1958 odločilo, da zahtevi družbe Gazprom ne bo ugodilo.

42.

Natančneje, Lietuvos apeliacinis teismas je razsodilo, da arbitražno sodišče ni bilo pristojno za odločanje o vprašanju, ki je že bilo predloženo Vilniaus apygardos teismas, ki je preučilo in ki je s sklepom z dne 3. septembra 2012 odločilo, da o sporih iz člena 2.134 civilnega zakonika ni mogoče odločati z arbitražo. Lietuvos apeliacinis teismas je torej lahko zavrnilo priznanje in izvršitev arbitražne odločbe na podlagi člena V(2)(a) Newyorške konvencije iz leta 1958.

43.

Lietuvos apeliacinis teismas je prav tako menilo, da je z arbitražno odločbo, ker se je z njo omejila sposobnost litovske države, da je stranka pred litovskim sodiščem, in zavrnila pristojnost litovskih sodišč, da se izrečejo o svoji pristojnosti, kršeno načelo neodvisnosti sodne oblasti, določeno v členu 109(2) litovske ustave. Lietuvos apeliacinis teismas je torej sklenilo, da arbitražna odločba krši litovski javni red, njeno priznanje in izvršitev pa tokrat zavrnilo na podlagi člena V(2)(b) Newyorške konvencije iz leta 1958.

44.

Lietuvos apeliacinis teismas je s sklepom z dne 21. februarja 2013 zavrnilo pritožbo družbe Lietuvos dujos in V. Valentukevičiusa, V. Golubeva in K. Selezneva zoper odločbo Vilniaus apygardos teismas o začetku preiskave dejavnosti družbe Lietuvos dujos.

45.

Oba sklepa Lietuvos apeliacinis teismas so bile predmet kasacijske pritožbe pred predložitvenim sodiščem, ki je s sklepom z dne 21. novembra 2013 odločilo, da prekine pritožbeni postopek zoper odločbo Lietuvos apeliacinis teismas o preiskavi dejavnosti družbe Lietuvos dujos, dokler ne odloči o pritožbi v zvezi s priznanjem in izvršitvijo arbitražne odločbe.

46.

Družba Gazprom je v okviru te zadnje pritožbe zahtevala razveljavitev sklepa Lietuvos apeliacinis teismas z dne 17. decembra 2012 in sprejetje novega sklepa, s katerim bi se ugodilo njeni zahtevi za priznanje in izvršitev arbitražne odločbe. Ministrstvo za energijo je predlagalo zavrnitev te pritožbe na podlagi člena V(2)(b) Newyorške konvencije iz leta 1958, saj je trdilo, da je arbitražna odločba „anti-suit injunction“ in da bi bila njeno priznanje in izvršitev v nasprotju z Uredbo Bruselj I, kakor jo je razlagalo Sodišče v sodbi Allianz in Generali Assicurazioni Generali (C‑85/07, EU:C:2009:69).

47.

V teh okoliščinah je Lietuvos Aukščiausiasis Teismas prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

48.

Svet Republike Litve za varstvo konkurence je 10. junija 2014 sporočil, da je družbi Gazprom naložil globo v višini 123.096.700 litovskih litasov (LTL) (približno 35,6 milijona eurov) zaradi kršitve pogojev, ki so ji bili naloženi ob pridobitvi deleža v kapitalu družbe Lietuvos dujos. ( 12 )

49.

Družba Gazprom je 12. junija 2014 objavila svojo odločitev, da bo prodala ta delež. ( 13 )

50.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil v sodnem tajništvu Sodišča vložen 15. oktobra 2013. Družba Gazprom, litovska, nemška, španska, francoska in avstrijska vlada, vlada Združenega kraljestva, Švicarska konfederacija in Evropska komisija so predložile pisna stališča.

51.

Sodišče je 4. julija 2014 v skladu s členom 61(1) Poslovnika na stranke naslovilo dve vprašanji, na kateri so morale odgovoriti pred obravnavo, najpozneje do 31. julija 2014. Družba Gazprom, litovska, nemška, španska in francoska vlada, vlada Združenega kraljestva, Švicarska konfederacija in Komisija so odgovore predložile v določenem roku.

52.

Obravnava je potekala 30. septembra 2014, družba Gazprom, litovska, nemška, španska in francoska vlada, vlada Združenega kraljestva, Švicarska konfederacija in Komisija pa so na njej podale ustne navedbe.

53.

Na strani 10 predloga za sprejetje predhodne odločbe predložitveno sodišče meni, da je bila tožba ministrstva za energijo proti družbi Lietuvos dujos in V. Valentukevičiusa, V. Golubeva ter K. Selezneva ( 14 ) predložena Vilniaus apygardos teismas na podlagi smiselne uporabe (mutatis mutandis) člena 6(2) Uredbe Bruselj I.

54.

Ta določba uredbe pa določa, da je lahko „oseba s stalnim prebivališčem v državi članici tožena tudi […] v tožbi glede garancij ali v drugih intervencijskih tožbah, pred sodiščem, kjer teče prvotni postopek, razen če je bil ta postopek začet samo z namenom, izvzeti to osebo iz pristojnosti sodišča, ki bi bilo pristojno v tej zadevi“.

55.

Menim, da te določbe povsem zagotovo ni mogoče uporabiti v obravnavani zadevi, saj zadevna tožba ni niti tožba glede garancije niti intervencijska tožba.

56.

Na obravnavi je litovska vlada namignila, da gre za tipkarsko napako predložitvenega sodišča, ker naj bi bil njegov namen sklicevati se na člen 6(1) navedene uredbe, ( 15 ) ki pa se ne zdi nič bolj uporaben, saj omogoča, da se osebo s stalnim prebivališčem v državi članici lahko toži tudi pred sodiščem druge države članice, kjer ima ena od sotoženih strank stalno prebivališče. V obravnavani zadevi imajo tožene stranke, razen V. Golubeva in K. Selezneva, ki imata stalno prebivališče v tretji državi, stalno prebivališče v Litvi.

57.

Sodišče bi seveda lahko odklonilo odgovor na predložena vprašanja za predhodno odločanje zaradi neobstoja pravilno utemeljene pristojnosti litovskih sodišč na Uredbi Bruselj I. Vsekakor bi lahko poudarilo, da bi lahko Vilniaus apygardos teismas svojo pristojnost glede družbe Lietuvos dujos in njenega generalnega direktorja V. Valentukevičiusa oprlo na člen 2(1) navedene uredbe, ( 16 ) pri čemer tuj element, ki se zahteva za uporabo tega člena (in uredbe), izhaja iz tega, da imata dve od sotoženih strank (V. Golubev in K. Seleznev) ( 17 ) stalno prebivališče v Ruski federaciji, v tem primeru pa bi bilo pristojno za odgovor na vprašanja, ki jih je zastavilo predložitveno sodišče.

58.

V skladu z ustaljeno sodno prakso „za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, ki so ga pristojna opredeliti sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, velja domneva upoštevnosti. Predlog nacionalnega sodišča je mogoče zavreči, samo če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore“. ( 18 )

59.

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče na strani 9 predloga za sprejetje predhodne odločbe pojasnjuje, da „vprašanje začetka preiskave pravne osebe ne more biti predmet arbitraže“.

60.

Kot poudarjata francoska vlada in Komisija, obstaja torej pravna podlaga, v obravnavani zadevi člen V(2)(a) Newyorške konvencije iz leta 1958, ( 19 ) na podlagi katere lahko predložitveno sodišče zavrne priznanje in izvršitev arbitražne odločbe, kot je Lietuvos apeliacinis teismas sicer že storilo. ( 20 )

61.

Zato si je po mojem mnenju mogoče predstavljati, da vprašanja, zastavljena Sodišču, niso upoštevna za spor o glavni stvari, saj predložitveno sodišče ne potrebuje odgovorov na ta vprašanja, da bi odločilo o sporu, ki mu je bil predložen. Ti sklepni predlogi imajo očitno za izhodišče domnevo, da bo Sodišče štelo zastavljena vprašanja za dopustna.

62.

Predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe opredeli arbitražno odločbo kot „anti-suit injunction“, saj se z njo ministrstvu za energijo odredi, da se odpove nekaterim tožbenim predlogom, ki jih je podalo pred litovskimi sodišči.

63.

V tem smislu se arbitražna odločba primerja z „anti-suit injunctions“ angleškega prava, ki so bile predmet sodb Turner (C‑159/02, EU:C:2004:228) ter Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69). V angleškem pravu je „anti-suit injunction“ odredba angleškega sodišča, ki stranki, za katero so in personam pristojna angleška sodišča, ( 21 ) odredi, da ne začne s postopkom, da ne vlaga določenih zahtevkov, da se jim odpove oziroma da sprejme potrebne ukrepe za ustavitev ali prekinitev postopka, ki teče pred nacionalnim ali arbitražnim sodiščem, ki ima sedež v tuji državi. ( 22 )

64.

„Anti-suit injunction“ ni usmerjena proti tujemu sodišču, temveč je namenjena le stranki, ki je tožena pred angleškim sodiščem. ( 23 )

65.

Stranka, ki ji je „anti-suit injunction“ namenjena in ki je ne spoštuje, se lahko preganja zaradi razžalitve sodišča („contempt of court“), ki lahko pripelje do kazenskih sankcij in zasega premoženja, ki je v Združenem kraljestvu. ( 24 ) Očitno je mogoče, da „anti-suit injunction“ nima nobenega učinka, če stranke, ki ji je namenjena, ni v Združenem kraljestvu ali pa nima premoženja v Združenem kraljestvu, vendar nobena odločba, pridobljena s kršitvijo „anti‑suit injunction“, ne bo niti priznana niti izvršena v Združenem kraljestvu. ( 25 )

66.

Kot navaja francoska vlada v pisnem odgovoru na vprašanji Sodišča, nobena tovrstna odredba ni bila izdana v sporu v postopku v glavni stvari. V nasprotju z „anti-suit injunctions“, ki so bile predmet sodb Turner (EU:C:2004:228) ter Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69), namreč ministrstvu za energijo za to, ker ni upoštevalo arbitražne odločbe, ni bila naložena nobena sankcija. ( 26 )

67.

Glede na to arbitražna odločba in odredba, ki jo ta vsebuje, zavezujeta osebo, na katero sta naslovljeni, tako da ji nalagata, naj del svoje tožbe pred litovskimi sodišči umakne, saj po mnenju arbitražnega sodišča ta tožba deloma spada na področje uporabe arbitražne klavzule. V tem smislu lahko po mnenju predložitvenega sodišča arbitražna odločba – tako kot „anti-suit injunctions“, ki so bile predmet sodb Turner (EU:C:2004:228) ter Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69) – ogrozi polni učinek Uredbe Bruselj I. Svoje razlogovanje bom oprl na to domnevo.

68.

S prvim vprašanjem predložitveno sodišče Sodišče sprašuje, ali lahko zavrne priznanje arbitražne „anti-suit injunction“ zato, ker ta omejuje njegovo „pravico […], da samo odloči, ali je pristojno za odločanje o zadevi na podlagi pravil o pristojnosti iz Uredbe Bruselj I“.

69.

Preveriti je torej treba, ali je Uredbo Bruselj I resnično mogoče uporabiti v obravnavanem primeru, ali pa se za spor v postopku v glavni stvari uporabi samo Newyorško konvencijo iz leta 1958.

70.

Predložitveno sodišče se zato, da bi se uvrstilo na področje uporabe Uredbe Bruselj I, opira na njen člen 71(2), drugi pododstavek, ki določa, da: „[č]e sta tako država članica izvora kot zaprošena država članica pogodbenici konvencije na posebnem pravnem področju, ki določa pogoje za priznanje ali izvršitev sodnih odločb, se uporabljajo ti pogoji. V vsakem primeru se lahko uporabijo določbe te uredbe o postopku za priznanje in izvršitev sodnih odločb“. ( 27 )

71.

Menim, in kot trdita nemška vlada in Švicarska konfederacija, da te določbe ni mogoče uporabiti v obravnavanem primeru, saj je njeno področje uporabe omejeno na konvencije, ki jih sklenejo države članice in s katerimi so določeni „pogoji za priznanje ali izvršitev sodnih odločb“. Ta izraz „sodne odločbe“ je opredeljen v členu 32 te uredbe kot „vsak[a] odločb[a], ki jo izda sodišče države članice, ne glede na njeno poimenovanje, vključno s sklepom, odredbo, odločbo ali sklepom o izvršbi, kakor tudi odločitev o stroških, ki jo izda sodni uradnik“. ( 28 ) Očitno je, da arbitražno sodišče, ustanovljeno na podlagi arbitražne klavzule, o kateri sta se svobodno sporazumeli stranki (tako kot arbitražna klavzula, na podlagi katere je bila sprejeta arbitražna odločba, ki je sporna v postopku v glavni stvari), ni sodišče države članice. ( 29 )

72.

Poleg tega člen 1(2)(d) Uredbe Bruselj I izključuje arbitražo s svojega področja uporabe. To pomeni, da bi – kot sicer trdijo družba Gazprom, nemška in francoska vlada, vlada Združenega kraljestva, Komisija in Švicarska konfederacija – za priznanje in izvršitev arbitražnih odločb, kot je sporna v postopku v glavni stvari, morala veljati zgolj Newyorška konvencija iz leta 1958.

73.

V obravnavanem primeru po mnenju teh intervenientk priznanje in izvršitev zadevne arbitražne odločbe spadata izključno pod navedeno konvencijo, saj je bila samemu predložitvenemu sodišču predložena zadeva v okviru postopka priznanja in izvršitve na podlagi te konvencije. ( 30 ) Zato ne bi smelo biti vprašanja prava Unije, za odgovor na katerega bi bilo Sodišče pristojno na podlagi člena 267 PDEU.

74.

Kot navaja francoska vlada v odgovoru na vprašanji Sodišča, je „sodba Allianz in Generali Assicurazioni Generali [(EU:C:2009:69)] vzbudila dvome o obsegu izključitve arbitraže s področja uporabe Uredbe [Bruselj I]“.

75.

Ladja Front Comor, ki je v lasti družbe West Tankers in jo je zakupila družba Erg Petroli SpA (v nadaljevanju: Erg Petroli), je avgusta 2000 v Sirakuzah povzročila škodo na pomolu, ki je v lasti družbe Erg Petroli. Za pogodbo o zakupu se je uporabljalo angleško pravo in v njej je bila klavzula, v skladu s katero se spori rešujejo pred arbitražo v Londonu.

76.

Družba Erg Petroli je od zavarovalnic, družb Allianz SpA (v nadaljevanju: Allianz) in Generali Assicurazioni Generali SpA (v nadaljevanju: Generali), terjala odškodnino v višini zavarovalne vsote, v Londonu pa začela arbitražni postopek za preostanek proti družbi West Tankers. Zavarovalnici sta, potem ko sta družbi Erg Petroli na podlagi zavarovalnih polic izplačali odškodnino za nastalo škodo, pri Tribunale di Siracusa (Italija) vložili tožbo proti družbi West Tankers za povrnitev zneska, ki sta ga izplačali družbi Erg Petroli. Družba West Tankers je podala ugovor nepristojnosti tega sodišča zaradi obstoja arbitražne klavzule.

77.

Ker je bil sedež arbitraže v Londonu, je družba West Tankers začela postopek pred angleškimi sodišči, da bi dosegla izdajo „anti-suit injunction“, s katero bi se družbama Allianz in Generali hkrati prepovedalo, da začneta kakršen koli drug postopek, ki ni arbitraža, in da nadaljujeta postopek, ki sta ga sprožili pred Tribunale di Siracusa.

78.

Angleška sodišča so ugodila temu predlogu, vendar je House of Lords Sodišču zastavilo vprašanje, ali je glede na drugačne okoliščine v primerjavi z zadevo, v kateri je bila izdana sodba Turner (EU:C:2004:228), ( 31 ) pristojno izdati „anti-suit injunction“, ki bi bila v skladu z Uredbo Bruselj I, glede na to, da člen 1(2)(d) te uredbe izključuje arbitražo s področja uporabe navedene uredbe.

79.

Sodišče je svojo analizo začelo s tem, da je priznalo, da ker gre za državni postopek, vendar v podporo arbitraži, se „[z]a postopek, kot je obravnavani postopek v glavni stvari, ki vodi do izdaje ‚anti-suit injunction‘, […] torej ne more uporabljati Uredba [Bruselj I]“. ( 32 )

80.

Sodišče je nato odločilo, da „[v]endar čeprav se za postopek ne uporablja […] [U]redba [Bruselj I], ima lahko postopek vseeno posledice, ki škodijo njenemu polnemu učinku, in sicer ovira uresničitev cilja poenotiti kolizijska pravila glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah ter glede prostega pretoka sodnih odločb na tem področju. Tako je med drugim zato, ker tak postopek ovira sodišče druge države članice pri izvajanju pristojnosti, ki so mu dodeljene na podlagi Uredbe [Bruselj I]“. ( 33 )

81.

Sodišče je zato ugotovilo, da „se ta uredba uporabi tudi za vprašanje, ki se zastavi pred tem, in sicer v zvezi z uporabo arbitražnega sporazuma, vključno z njegovo veljavnostjo“. ( 34 )

82.

Na podlagi tega je Sodišče na vprašanje House of Lords odgovorilo nikalno in razsodilo, da postopek, ki sta ga sprožili družbi Allianz in Generali proti družbi West Tankers pred Tribunale di Siracusa, spada tudi sam na področje uporabe Uredbe Bruselj I ( 35 ) in to kljub arbitražnemu sporazumu, ki zavezuje stranke. Dodalo je, da sporna „anti-suit injunction“ ne spoštuje pravice italijanskega sodišča, da samo odloči, ali je pristojno za odločanje o sporu, ki mu je bil predložen, ( 36 ) da je torej v nasprotju z načelom vzajemnega zaupanja med sodišči držav članic in da tožeči stranki, ki meni, da je arbitražni sporazum nehal veljati, da nima učinka ali da ni primeren za uporabo, preprečuje dostop do nacionalnega sodišča. ( 37 )

83.

Na koncu je Sodišče odločilo, da je „anti-suit injunction“, ki je predmet postopka v tej zadevi, ni združljiva z Uredbo Bruselj I.

84.

Na podlagi tega predložitveno sodišče meni, da tako kot „anti-suit injunction“, ki jo izda nacionalno sodišče, tudi „anti-suit injunction“, ki jo izda arbitražno sodišče, ogroža polni učinek Uredbe Bruselj I.

85.

Ta trditev bi bila razumljiva, če bi House of Lords v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69), tako kot predložitveno sodišče, odločalo v postopku, ki v skladu z odločitvijo Sodišča ne bi spadal na področje uporabe Uredbe Bruselj I, ( 38 ) in sicer o predlogu za izdajo „anti‑suit injunction“ zoper stranko, ki je bila stranka v sodnem postopku v Italiji, s kršitvijo arbitražne klavzule, ki jo je zavezovala, da mora vse spore reševati z arbitražo v Londonu. ( 39 ) Zahteva za priznanje in izvršitev arbitražne odločbe, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, pa prav tako ne spada na področje uporabe te uredbe.

86.

Razsojeno je bilo, da je Uredbo Bruselj I mogoče uporabiti v navedeni zadevi na podlagi drugega postopka, in sicer na podlagi postopka pred italijanskim sodiščem, katerega pravna podlaga, tako kot pravna podlaga tožbe za začetek preiskave dejavnosti družbe Lietuvos dujos, ( 40 ) spada na področje uporabe te uredbe, in zlasti njenega člena 5(3). V obravnavanem primeru pravna podlaga tožbe ministrstva za energijo za začetek preiskave dejavnosti družbe Lietuvos dujos prav tako spada na področje uporabe Uredbe Bruselj I, natančneje njenega člena 2. ( 41 )

87.

V zvezi s tem nemška in francoska vlada, vlada Združenega kraljestva, Švicarska konfederacija in Komisija menijo, da Uredbe Bruselj I ni mogoče uporabiti v postopku v glavni stvari, saj je arbitraža izključena iz njenega področja uporabe. Vendar če bi bilo tako enostavno, potem Sodišče ne bi razglasilo „anti‑suit injunction“, ki je bila predmet njegove sodbe Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69), za nezdružljivo z Uredbo Bruselj I. ( 42 )

88.

V tem smislu je položaj House of Lords, ki mu je bila predložena zadeva, ki ni spadala na področje uporabe Uredbe Bruselj I, podoben položaju predložitvenega sodišča, ki mu je prav tako bila predložena zahteva za priznanje in izvršitev arbitražne odločbe, ki je prav tako izključena iz področja uporabe te uredbe. Še več, ker predložitveno sodišče hkrati odloča o tožbi, ki spada na področje uporabe navedene uredbe, in sicer zahteve za začetek preiskave dejavnosti družbe Lietuvos dujos, je njegov položaj enak položaju Tribunale di Siracusa v sodbi Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69). V tej sodbi pa je Sodišče odločilo, da „anti-suit injunction“ ni združljiva z Uredbo Bruselj I, v zvezi s to ugotovitvijo pa predložitveno sodišče meni, da bi jo bilo mogoče uporabiti v sporu v postopku v glavni stvari. S to trditvijo se ne strinjam iz razlogov, ki jih bom predstavil.

89.

Na podlagi dveh elementov predlagam Sodišču, naj na to vprašanje odgovori nikalno.

90.

Španska vlada meni, da Sodišče v odgovoru na ta predlog za sprejetje predhodne odločbe iz časovnih razlogov ne bi smelo upoštevati Uredbe Bruselj I (prenovitev).

91.

Res je, da se bo ta uredba začela uporabljati šele od 10. januarja 2015, vendar tako kot družba Gazprom, litovska, nemška in francoska vlada, Komisija in Švicarska konfederacija menim, da bi jo v obravnavani zadevi Sodišče moralo upoštevati, saj glavna novost te uredbe, ki povzema izključitev arbitraže s svojega področja uporabe, ni toliko v besedilu določbe, ampak v njeni uvodni izjavi 12, ki dejansko – malce na način retroaktivnega zakona o razlagi – pojasnjuje, kako je to izključitev treba in bi jo bilo treba vedno razlagati.

92.

Preden se lotim natančnejše presoje obsega te uvodne izjave 12, je koristno preučiti njeno zakonodajno zgodovino.

93.

Člen 73 Uredbe Bruselj I določa postopek za spremembo te uredbe, in sicer najpozneje do 1. marca 2007 je morala Komisija Evropskemu parlamentu, Svetu Evropske unije in Ekonomsko-socialnemu odboru predložiti poročilo o uporabi te uredbe in priložiti predloge za njeno prilagoditev.

94.

V okviru tega postopka je Komisija naročila profesorjem B. Hessu, T. Pfeifferju in P. Schlosserju izdelavo poročila (imenovano „Heidelberško poročilo“) o uporabi Uredbe Bruselj I. ( 43 ) To poročilo je bilo objavljeno leta 2007, preden je bila razglašena sodba Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69).

95.

Avtorji Heidelberškega poročila so sicer priznali, da Uredba Bruselj I ne bi smela obravnavati vprašanj, ki jih ureja Newyorška konvencija iz leta 1958, vendar so predlagali vrsto novih določb, na podlagi katerih bi navedena uredba lahko posegla na področje arbitraže, da bi se obravnavala vprašanja o stičišču med tema dvema besediloma, kot na primer vprašanje napotitve nacionalnega sodišča, ki je arbitražno klavzulo razglasilo za neveljavno, ali napotitve nacionalnega sodišča kot sodišča, ki ponuja pomoč arbitraži.

96.

V Heidelberškem poročilu se nato razpravlja o sklepnih predlogih generalne pravobranilke J. Kokott, predstavljenih v zadevi Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2008:466, točki 71 in 73), v katerih je ugotovila, da ni „instrumentov za uskladitev […] pristojnosti [arbitraž] s pristojnostmi nacionalnih sodišč“, in predlagala, da „bi lahko pomagala le vključitev arbitraže v sistem Uredbe [Bruselj I]“.

97.

Sodišče se je strinjalo z analizo generalne pravobranilke J. Kokott in je večkrat navajalo njene sklepne predloge (sodba Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69, točke 20, 26 in 29)).

98.

Kritike na to sodbo so prihajale večinoma iz sveta mednarodnega zasebnega prava in arbitraže, pri čemer je bilo bistvo kritike, da je ta sodba dejansko razširila področje uporabe Uredbe Bruselj I na arbitražo tako, da bi lahko bila ogrožena njena učinkovitost. ( 44 )

99.

K tej kritiki dodajam tudi, da se navedena sodba zelo razlikuje od treh prejšnjih sodb Sodišča, in sicer sodb Hoffmann (145/86, EU:C:1988:61), Rich (C‑190/89, EU:C:1991:319) in Van Uden (C‑391/95, EU:C:1998:543).

100.

Sodba Hoffmann (EU:C:1988:61) se je nanašala na izvršitev nemške odločbe, s katero se je možu naložilo, da plača preživnino svoji ženi na podlagi svojih obveznosti vzdrževanja, ki izhajajo iz zakonske zveze, na Nizozemskem. Taka odločitev je nujno temeljila na domnevi obstoja zakonske zveze. Hoge Raad der Nederlanden (Nizozemska) je zastavilo vprašanje, ali lahko razveza zakonske zveze, ki izhaja iz sodbe o razvezi, ki jo je razglasilo nizozemsko sodišče, ustavi izvršitev nemške odločbe, tudi če bi slednja ostala izvršljiva v Nemčiji glede na to, da sodba o razvezi tam ni bila priznana.

101.

Tako kot arbitraža so bila tudi osebna stanja, kamor spadata zakonska zveza in ločitev, izključena iz področja uporabe Konvencije z dne 27. novembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32, v nadaljevanju: Bruseljska konvencija). Nasprotno pa je bilo plačilo preživnine, ker ni bilo vprašanje osebnega stanja, zajeto z Bruseljsko konvencijo, kar je pomenilo, da so nizozemska sodišča morala a priori na podlagi konvencije priznati in izvršiti nemško odločbo, kar bi bilo nezdružljivo z nizozemsko sodbo o razvezi zakonske zveze.

102.

Sodišče je razsodilo, da „[Bruseljska] konvencija ne nasprotuje temu, da sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, iz nacionalne sodbe, v kateri je odločeno o razvezi zakonske zveze, v okviru izvršitve tuje odločbe o [preživninski obveznosti] potegne določene sklepe“, ( 45 ) kar je pomenilo, da Hoge Raad der Nederlanden ni bilo zavezano priznati in izvršiti nemške odločbe, ki je torej spadala na področje uporabe te konvencije.

103.

Čeprav je bila arbitraža tako kot osebna stanja izključena iz področja uporabe Uredbe Bruselj I, je Sodišče v sodbi Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69) razsodilo, da angleška sodišča ne morejo uporabiti svojega nacionalnega prava v vsem njegovem obsegu in izdati „anti‑suit injunctions“ v podporo arbitraži. S tem je omejilo obseg izključitve arbitraže s področja uporabe te uredbe. ( 46 )

104.

Sodba Rich (EU:C:1991:319) se je nanašala na pogodbo o nakupu nafte, ki sta jo sklenili švicarska in italijanska družba. Za to pogodbo je veljalo angleško pravo in je vsebovala arbitražno klavzulo. Ko se je kupec (švicarska družba) skliceval na precejšnjo poslabšanje tovora, je prodajalec (italijanska družba) pri Tribunale di Genova (Italija) vložil tožbo na ugotovitev, da do njega ne nosi nobene odgovornosti.

105.

Kot je bilo v pogodbi dogovorjeno, je švicarska družba začela arbitražni postopek v Londonu, italijanska družba pa se ga ni hotela udeležiti niti imenovati arbitra, kar je oviralo njegov potek. Švicarska družba je od angleških sodišč kot sodišč, ki ponujajo pomoč arbitraži, zahtevala, naj imenujejo arbitra v imenu italijanske družbe.

106.

Tako kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69), je italijanska družba trdila, da je bil dejanski spor med strankama povezan z vprašanjem, ali je sporna pogodba vsebovala arbitražno klavzulo ali ne, da je tak spor spadal na področje uporabe Bruseljske konvencije in je bilo zato o njem treba odločati v Italiji.

107.

Vprašanje je torej bilo, ali je postopek, ki se je začel pred angleškimi sodišči zaradi imenovanja arbitra, spadal na področje uporabe Bruseljske konvencije.

108.

Sodišče je ugotovilo, da „je bil namen pogodbenih strank s tem, da sta s področja uporabe [Bruseljske] konvencije izključili arbitražo, ker je ta že bila predmet mednarodnih konvencij [zlasti Newyorške konvencije iz leta 1958], izključiti arbitražo kot področje v celoti, vključno s postopki, sproženimi pred nacionalnimi sodišči“. ( 47 )

109.

Čeprav imenovanje arbitra in nacionalni postopki v pomoč arbitraži ne spadajo na področje uporabe Newyorške konvencije iz leta 1958, je Sodišče odločilo, da „[j]e treba zlasti v zvezi s tem, da nacionalno sodišče imenuje arbitra, ugotoviti, da gre za državni ukrep za izvajanje arbitražnega postopka. Tak ukrep torej spada na področje arbitraže in je zato zajet z izključitvijo člena 1, drugi odstavek, točka 4, [Bruseljske] konvencije“. ( 48 )

110.

Sodišče je zavrnilo argument italijanske družbe, da se za spore o obstoju ali veljavnosti arbitražne klavzule uporablja Bruseljska konvencija, in odločilo, da „[s]e za določitev, ali spor spada na področje uporabe konvencije, upošteva samo predmet tega spora. Če je spor zaradi svojega predmeta, kot je imenovanje arbitra, izključen s področja uporabe [Bruseljske] konvencije, obstoj predhodnega vprašanja, o katerem mora sodišče odločiti, da lahko odloči o tem sporu, ne more, ne glede na vsebino tega vprašanja, utemeljiti uporabe [Bruseljske] konvencije“. ( 49 ) Sodišče je ta pristop potrdilo v sodbi Van Uden (EU:C:1998:543). ( 50 )

111.

V sodbi Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69) je Sodišče, namesto da bi odločalo o tem, ali je Uredbo Bruselj I mogoče uporabiti v sporu v postopku v glavni stvari, kot je storilo v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi Rich (EU:C:1991:319) in Van Uden (EU:C:1998:543), preučilo predmet spora glede na drug spor, in sicer spor pred italijanskimi sodišči.

112.

S tem je Sodišče odstopilo od svojega stališča iz sodbe Rich (EU:C:1991:319, točki 18 in 26), v skladu s katerim se upošteva samo predmet spora v postopku v glavni stvari in da je arbitraža kot področje v celoti izključena s področja uporabe Uredbe Bruselj I.

113.

Po Heidelberškem poročilu, sodbi Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69) in komentarjih, ki jih je ta sodba sprožila, je Komisija objavila Zeleno knjigo o pregledu izvajanja Uredbe Bruselj I (v nadaljevanju: zelena knjiga), ( 51 ) v kateri je sprožila javno posvetovanje in predlagala delno odpravo izključitve arbitraže s področja uporabe te uredbe z namenom izboljšanja razmerja med to uredbo in arbitražo.

114.

Več držav članic, kot so Francoska republika, Madžarska, Republika Avstrija, Poljska in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, ter številni akterji iz sektorja arbitraže ( 52 ) so temu nasprotovali in menili, da Uredba Bruselj I ne bi smela vplivati na uporabo Newyorške konvencije iz leta 1958 in da je treba potrditi popolno izključitev arbitraže s področja uporabe navedene uredbe.

115.

Komisija je v oceni učinka, ki je spremljala njen predlog o prenovitvi Uredbe Bruselj I, ( 53 ) zabeležila kritiko, da sodba Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69) omogoča slabovernim strankam, da se izognejo svoji obveznosti predložiti vse spore arbitraži ( 54 ) in navedla tri možnosti. ( 55 )

116.

Prva možnost je bila ohraniti status quo, in sicer izključitev arbitraže s področja uporabe te uredbe, kar pa po mnenju Komisije ne izključuje nevarnosti zlorabe, ki je na podlagi sodbe Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69) ni mogoče preprečiti ali prepovedati. ( 56 )

117.

Druga možnost je bila razširiti izključitev arbitraže na vse postopke v zvezi z arbitražo in zlasti „na vse postopke, v katerih se izpodbija veljavnost arbitražne klavzule“. ( 57 )

118.

Nazadnje, tretja možnost je bila povečati učinkovitost arbitražnih klavzul, tako da bi se določilo, da bi moralo sodišče države članice, ki bi mu bil predložen spor, za katerega velja arbitražna klavzula, prekiniti odločanje, če bi bil spor predložen arbitražnemu sodišču ali sodišču, kjer je sedež arbitraže. ( 58 )

119.

Komisija je v predlogu prenovitve Uredbe Bruselj I (v nadaljevanju: predlog prenovitve) ( 59 ) izbrala zadnjenavedeno možnost in ohranila svoj predlog iz zelene knjige, da se delno odpravi izključitev arbitraže s področja uporabe navedene uredbe. ( 60 )

120.

Kot priznavata litovska vlada in Komisija v svojih odgovorih na vprašanji Sodišča, je zakonodajalec Evropske unije zavrnil spremembe, ki jih je predlagala Komisija. Evropski parlament je namreč s svojo resolucijo z dne 7. septembra 2010„odločno nasprotoval (tudi delni) odpravi izločitve arbitraže s področja uporabe“ in „meni[l], da bi člen 1(2)(d) Uredbe moral jasno določati, da so s področja uporabe […] izvzeti ne le postopki arbitraže, temveč tudi sodni postopki, ki kot glavno ali stransko stvar ali predhodno vprašanje obravnavajo veljavnost ali obseg pristojnosti arbitraže“. ( 61 )

121.

Tudi Svet je nasprotoval izbiri Komisije, da delno odpravi izključitev arbitraže s področja uporabe Uredbe Bruselj I (prenovitev). Predsedstvo Sveta je z obvestilom z dne 1. junija 2012, pozvalo Svet, naj kot splošni kompromis sprejme osnutek splošne usmeritve, ki je predstavljena v prilogi k temu obvestilu. ( 62 ) V skladu s tem osnutkom je bilo treba predloge Komisije v zvezi z arbitražo, ki jih je vseboval njen predlog prenovitve, zavrniti. ( 63 )

122.

Kompromisno besedilo je namreč predvidevalo vključitev nove uvodne izjave z besedilom, ki je danes v uvodni izjavi 12 Uredbe Bruselj (prenovitev), in nove določbe, v skladu s katero ta uredba „ne vpliva na uporabo [Newyorške konvencije iz leta 1958]“. ( 64 )

123.

Svet je to besedilo odobril 8. junija 2012. Po tej odobritvi je Parlament sprejel zakonodajno resolucijo, s katero je potrdil spremembe uredbe, ki se nanašajo na arbitražo in kot so bile predstavljene v dokumentu, ki ga je odobril Svet. ( 65 )

124.

Zadnja različica Uredbe Bruselj I (prenovitev) še vedno izključuje arbitražo s svojega področja uporabe, vsebuje pa novo uvodno izjavo 12 in nov člen 73(2), v skladu s katerim „[t]a uredba ne vpliva na uporabo Newyorške konvencije iz leta 1958“. ( 66 )

125.

Menim, da te nove določbe, in še zlasti drugi odstavek uvodne izjave 12, nadgrajen s tem novim členom 73(2), ustrezajo drugi možnosti, ki jo je predstavila Komisija v oceni učinka, ki ga je priložila predlogu prenovitve in v kateri je predvidela, da se s področja uporabe uredbe izključijo vsi postopki, v katerih se izpodbija arbitražna klavzula. ( 67 )

126.

Namreč v skladu z drugim odstavkom te uvodne izjave se „[z]a odločitev sodišča države članice o tem, ali je arbitražni sporazum ničen, nima učinka ali ga ni mogoče izvršiti, […] ne bi smela uporabljati pravila o priznavanju in izvrševanju iz te uredbe, ne glede na to, ali je sodišče o tem odločalo kot o glavnem ali predhodnem vprašanju“, ( 68 ) pri čemer same določbe uredbe niso bile spremenjene.

127.

Odlomek v poševnem tisku kaže na to, da je predhoden preizkus veljavnosti arbitražnega sporazuma izključen iz področja uporabe Uredbe Bruselj I (prenovitev), sicer bi bilo mogoče pravila o priznavanju in izvrševanju te uredbe uporabiti za odločbe nacionalnih sodišč v zvezi z veljavnostjo arbitražnega sporazuma. ( 69 )

128.

Sodišče pa temu ni sledilo v razlagi sodbe Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69, točka 26), ( 70 ) v kateri je svoje stališče oprlo na dejstvo, da postopek, ki sta ga družbi Allianz in Generali začeli proti družbi West Tankers pred Tribunale di Siracusa, s kršitvijo arbitražne klavzule, spada pod Uredbo Bruselj I ob domnevi, da je predhoden preizkus veljavnosti arbitražne klavzule spadal na področje uporabe navedene uredbe.

129.

Sodišče je namreč navedlo:

„[…] da če se zaradi predmeta spora, torej narave pravic, ki se varujejo s postopkom, kot je postopek za plačilo odškodnine, za ta postopek uporablja Uredba [Bruselj I], se ta uredba uporabi tudi za vprašanje, ki se zastavi pred tem, in sicer v zvezi z uporabo arbitražnega sporazuma, vključno z njegovo veljavnostjo. To ugotovitev potrjuje točka 35 Poročila o pristopu Helenske republike k [Bruseljski] konvenciji […], ki sta ga predstavila g. Evrigenis in g. Kerameus (UL 1986, C 298, str. 1). V njem je navedeno, da se za posreden preizkus veljavnosti arbitražne klavzule, na katero se sklicuje stranka, da bi izpodbijala mednarodno pristojnost sodišča, pred katerim je tožena v skladu z Bruseljsko konvencijo, uporablja zadnja“. ( 71 )

130.

Zato se ne strinjam s stališčem litovske in nemške vlade ter Komisije, da ta prenovitev ne vpliva na razlago Sodišča v zvezi z izključitvijo arbitraže iz področja uporabe te uredbe, ki jo je podalo v točki 24 sodbe Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69).

131.

Niti se ne strinjam z mnenjem, ki ga je Komisija izrazila na obravnavi, v skladu s katerim je bila točka 26 te sodbe zgolj obiter dictum. Prav nasprotno, gre za osrednjo točko sodbe, na podlagi katere je Sodišče vzpostavilo uporabljivost Uredbe Bruselj I in tako določilo mejo med področjem uporabe Uredbe Bruselj I in področjem arbitraže.

132.

To mnenje Komisije lahko razumem le v luči njenih predlogov o razmejitvi področja arbitraže in področja uporabe Uredbe Bruselj I, ki pa sta jih Parlament in Svet ob prenovitvi Uredbe Bruselj I v celoti zavrnila. Iz zgoraj opisane zakonodajne zgodovine torej sklepam, da je bil namen zakonodajalca Unije popraviti mejo med področjem uporabe Uredbe Bruselj I in področjem arbitraže, ki jo je začrtalo Sodišče. ( 72 )

133.

To pomeni, da če bi za zadevo, v kateri je bila izdana sodba Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69), veljala ureditev Uredbe Bruselj I (prenovitev), bi bilo mogoče Tribunale di Siracuse predložiti zadevo v vsebinsko presojo na podlagi navedene uredbe šele, ko bi se ugotovilo, da je arbitražni sporazum ničen ali neveljaven, nima učinka ali ni primeren za uporabo (kar je mogoče v skladu s členom II(3) Newyorške konvencije iz leta 1958). ( 73 )

134.

V tem primeru naj ne bi bilo razsojeno, da je „anti‑suit injunction“, ki je bila predmet sodbe Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69), nezdružljiva z Uredbo Bruselj I.

135.

Predložitev tožbe, katere vsebina spada na področje uporabe Uredbe Bruselj I (vprašanje veljavnosti arbitražnega sporazuma je bilo v tistem primeru predhodno vprašanje), v odločanje Tribunale di Siracusa, naj ne bi vplivala na pristojnost angleških sodišč, da izdajo „anti-suit injunctions“ v podporo arbitraži, ker je v skladu z drugim odstavkom uvodne izjave 12 predhodni preizkus veljavnosti arbitražnega sporazuma izključen iz področja uporabe te uredbe, „ne glede na to, ali je [Tribunale di Siracusa] o tem odločalo kot o glavnem ali predhodnem vprašanju“. ( 74 ) Uporaba izraza „predhodno“ jasno kaže na to, da se navedeni drugi odstavek uporabi, tudi če se sodišču države članice, kot je bilo Tribunale di Siracusa, predloži tožba, ki zahteva vsebinsko presojo spora, s katero mora najprej preveriti svojo pristojnost in predhodno preizkusiti veljavnost arbitražnega sporazuma, ki zavezuje stranki v postopku.

136.

Kot je pojasnjeno v tretjem odstavku navedene uvodne izjave, bi bilo mogoče v skladu z navedeno uredbo priznati in izvršiti zgolj „sodno odločbo […] o glavni stvari“. ( 75 ) Če pa bi se odločilo, da zaradi možnosti, ne glede na to, ali je verjetna ali ne, da Tribunale di Siracusa izda odločbo o glavni stvari, angleška sodišča ne bi mogla izdati „anti‑suit injunction“ v podporo arbitraži, bi se s tem ohranjalo ravno učinke sodbe Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69), ki jih je zakonodajalec Unije v prenovitvi želel izključiti.

137.

Ugotovitev, da so „anti-suit injunctions“ v podporo arbitraži dovoljene na podlagi Uredbe Bruselj I (prenovitev), potrjuje četrti odstavek iste uvodne izjave, v skladu s katerim se „[t]a uredba se ne bi smela uporabljati za tožbe ali pomožne postopke, zlasti v zvezi z […] izvedbo arbitražnega postopka ali drugimi vidiki takšnega postopka, niti za […] priznavanje[…] in izvrševanje[…] arbitražne odločbe […]“. ( 76 )

138.

Ne samo, da ta odstavek izključuje priznanje in izvršitev arbitražnih odločb s področja uporabe navedene uredbe, zaradi česar je ta zadeva nesporno izključena z njenega področja uporabe, temveč tudi izključuje pomožne postopke, kar po mojem mnenju zajema „anti-suit injunctions“, ki jih izdajo nacionalna sodišča v svoji vlogi sodišč, ki ponujajo pomoč arbitraži.

139.

V zvezi s tem naj spomnim, da je bila v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69), House of Lords predložena zahteva za izdajo „anti-suit injunction“ kot sodišču, ki ponuja pomoč arbitraži, kar je izhajalo iz dejstva, da so stranke določile sedež arbitražnega sodišča na območju njegove krajevne pristojnosti.

140.

Glede na to, da „anti-suit injunction“ spada med ukrepe, ki jih sodišče v kraju sedeža arbitražnega sodišča lahko odredi v pomoč arbitraži, da zagotovi dober potek arbitražnega postopka, in v tem smislu pomeni „pomožni postopek […] v zvezi z izvedbo arbitražnega postopka“, njene prepovedi ni mogoče več utemeljiti na podlagi Uredbe Bruselj I (prenovitev).

141.

Iz teh razlogov menim, da je prenovitev obnovila razlago v zvezi z izključitvijo arbitraže s področja uporabe Uredbe Bruselj I, kakor je bila podana v sodbi Rich (EU:C:1991:319, točka 18), v skladu s katero „je bil namen pogodbenih strank izključiti arbitražo kot področje v celoti“. ( 77 ) Zato Uredbe Bruselj I ni mogoče uporabiti v sporu iz postopka v glavni stvari.

142.

Ta rešitev nikakor ne vpliva na polni učinek Uredbe Bruselj I, saj predložitvenemu sodišču ne preprečuje, da „na podlagi pravil, ki veljajo zanj, samo odloči, ali je pristojno za reševanje spora, ki mu je predložen“. ( 78 ) Nasprotno, na podlagi odstavka 1(a) in (c) člena V Newyorške konvencije iz leta 1958 ima možnost, da preizkusi pristojnost arbitražnega sodišča, in to poleg možnosti, ki jo ima v skladu z odstavkom 2(a) istega člena, da v skladu z zakonodajo svoje države preveri, ali je spor, predložen arbitražnemu sodišču, primeren za arbitražno urejanje.

143.

V zvezi s tem ponavljam, da se – kot poudarjata francoska vlada in Komisija – predložitveno sodišče sklicuje na litovsko zakonodajo, v skladu s katero vprašanje v zvezi z začetkom preiskave dejavnosti pravne osebe ne more biti predmet arbitraže. Predložitveno sodišče bi torej lahko zavrnilo priznanje in izvršitev arbitražne odločbe na podlagi člena V(2)(a), in jasno, ne da bi zastavilo vprašanje za predhodno odločanje.

144.

Tako „tožeči stranki, ki bi menila, da je [arbitražni sporazum] [ničen ali neveljaven], da nima učinka ali da ni primeren za uporabo, [ne] bi bil preprečen dostop do [nacionalnega] sodišča“. ( 79 )

145.

Zgolj za dopolnitev želim opozoriti, da je to pojasnilo izključitve arbitraže v Uredbi Bruselj I (prenovitev) del prizadevanja v boju proti taktikam zavlačevanja strank, ki s kršitvijo svojih pogodbenih obveznosti začnejo postopek pred sodiščem države članice, ki je očitno nepristojno, kot so bile taktike, ki so bile predmet razprav v postopkih, ki so pripeljali do sodb Gasser (C‑116/02, EU:C:2003:657), ( 80 ) Turner (EU:C:2004:228) ( 81 ) ter Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69).

146.

Uredba Bruselj I (prenovitev) tako uvaja nov člen 31(2), v skladu s katerim „če postopek začne sodišče države članice, ki mu je izključna pristojnost podeljena z dogovorom iz člena 25, sodišča druge države članice prekinejo postopek, dokler sodišče, ki je začelo postopek na podlagi dogovora, ne izjavi, da ni pristojno na podlagi dogovora“. Odstavek 3 tega člena določa, da „[č]e se je sodišče, določeno v dogovoru, spoznalo za pristojno v skladu z dogovorom, se vsa sodišča druge države članice izrečejo za nepristojna v korist tega sodišča“.

147.

Kot je navedeno v uvodni izjavi 22 navedene uredbe, ( 82 ) te nove določbe ne omogočajo več rešitve, ki jo je Sodišče ponudilo v sodbi Gasser (EU:C:2003:657), v kateri je odločilo, da sodišče, ki je drugo začelo postopek, ki pa je izključno pristojno na podlagi dogovora o pristojnosti, ne more z odstopanjem od pravil litispendence odločiti o sporu, ne da bi počakalo na to, ali se bo sodišče, ki je prvo začelo postopek, izreklo za nepristojno.

148.

Odgovor Uredbe Bruselj I (prenovitev) na prakse zavlačevanja z namenom kršitve dogovora o sodni pristojnosti je, da se prednost da sodišču, ki je navedeno v dogovoru o izključni pristojnosti, čeprav je drugo začelo postopek. To pomeni, da lahko arbitražna sodišča in sodišča držav članic kot sodišča, ki ponujajo pomoč arbitraži, sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev učinkovitosti arbitraže, ne da bi Uredba Bruselj I to ovirala.

149.

V zvezi s kršitvijo arbitražne klavzule je odgovor navedene uredbe v celoti izključiti arbitražo iz njenega področja uporabe, tako da predhoden preizkus veljavnosti te klavzule ne spada na njeno področje uporabe, in napotiti stranke na arbitražo.

150.

V prvem odstavku uvodne izjave 12, ki skorajda dobesedno povzema besedilo člena II(3) Newyorške konvencije iz leta 1958, je navedeno: „Ta uredba ne bi smela v ničemer preprečevati, da sodišča države članice, pred katerimi teče tožba v zvezi z zadevo, glede katere so stranke sklenile arbitražni sporazum, stranke v skladu s svojim nacionalnim pravom napotijo na arbitražo, prekinejo postopek ali ga zavržejo, ali da preučijo, ali je arbitražni sporazum ničen ali neveljaven, nima učinka ali ga ni mogoče izvršiti“.

151.

Kot je opozorila francoska vlada v pisnem odgovoru na vprašanji Sodišča, ta odstavek uvodne izjave 12 pomeni, da morajo stranke arbitražni sporazum, razen v primeru ničnosti ali očitne nezmožnosti izvršitve, upoštevati in jih je torej treba napotiti na arbitražno sodišče, ki bo odločilo o svoji pristojnosti, ( 83 ) vedoč, da bo imelo nacionalno sodišče možnost preizkusiti veljavnost tega sporazuma v postopku priznanja in izvršitve arbitražne odločbe. ( 84 )

152.

To stališče je popolnoma v skladu s členom II(3) Newyorške konvencije iz leta 1958, v skladu s katerim „[s]odišče države pogodbenice, ki dobi v odločanje spor v zvezi s kakšnim vprašanjem, o katerem so stranke sklenile [arbitražno] pogodbo […], napoti stranke […] na arbitražo“. Ta napotitev je „obvezna in je ni mogoče prepustiti diskreciji nacionalnih sodišč“, ( 85 ) razen če je arbitražni sporazum „ničen ali neveljaven, nima učinka ali ga ni mogoče izvršiti“.

153.

Čeprav bi Sodišče odločilo, da ne bo upoštevalo Uredbe Bruselj I (prenovitev) oziroma da se ne bo strinjalo z mojo razlago, menim, da rešitve iz sodbe Allianz in Generali Assicurazioni Generali (EU:C:2009:69) ni mogoče uporabiti za „anti-suit injunctions“, ki jih izdajo arbitražna sodišča in katerih priznanje in izvršitev spada na področje uporabe Newyorške konvencije iz leta 1958. Ta rešitev bi se torej omejila na primer, ko „anti-suit injunction“ izda sodišče ene države članice zoper postopek, ki teče pred sodiščem druge države članice.

154.

Kot poudarjajo družba Gazprom, francoska vlada in vlada Združenega kraljestva, Švicarska konfederacija in Komisija, za arbitražno sodišče, ki ga zadeva ta primer, ne velja in ga ne zavezuje Uredba Bruselj I niti ga ne zavezuje načelo vzajemnega zaupanja, ki velja med sodišči držav članic. Poleg tega njegove odločbe niso predmet priznavanja in izvrševanja v skladu z določbami te uredbe. ( 86 )

155.

Sicer pa, kaj bi lahko drugega storilo arbitražno sodišče, ko ugotovi, da je ena od strank kršila arbitražni sporazum, ki je podlaga za njegovo pristojnost, kot pa da tej stranki odredi, naj ravna v skladu s tem sporazumom in arbitrom predloži vse svoje zahtevke, ki jih ta sporazum pokriva? „Anti-suit injunction“ je torej edino učinkovito pravno sredstvo, ki ga ima arbitražno sodišče na voljo, da odloči v korist stranke, ki meni, da je njena sopogodbenica kršila arbitražni sporazum. ( 87 )

156.

To še toliko bolj velja v tej zadevi, saj, kot je poudarilo arbitražno sodišče, „[ministrstvo za energijo] ne izpodbija pristojnosti sodišča, da odredi ukrep izvršitve, če meni, da je [ministrstvo za energijo] kršilo arbitražno klavzulo, ki jo vsebuje [pogodba o prodaji in nakupu delnic]. Zato sodišče meni, da je pristojno, da ministrstvu odredi, naj pri [Vilniaus apygardos teismas] ne vloži tožbe, ki bi lahko vplivala na pravice delničarjev, ki izhajajo iz [navedene pogodbe]“. ( 88 )

157.

Zato Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori nikalno. Menim, da priznanje in izvršitev zadevne arbitražne odločbe v postopku v glavni stvari spadata izključno na področje uporabe Newyorške konvencije iz leta 1958.

158.

Ker je predložitveno sodišče zastavilo drugo vprašanje samo v primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje, nanj ni treba odgovoriti.

159.

Še več, kot opozarja francoska vlada, se vprašanje nanaša na položaj, v katerem se v nasprotju z dejstvi spora v postopku v glavni stvari „anti‑suit injunction“ odredi v sporu, ki teče pred sodišči druge države članice in ne sodišči Republike Litve. Zato je hipotetično in ga je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso razglasiti za nedopustno. ( 89 )

160.

Na tretje vprašanje bo treba odgovoriti, če bi Sodišče razsodilo, da Uredbe Bruselj I ni mogoče uporabiti v obravnavani zadevi, in vsekakor če je „anti‑suit injunction“, ki jo je izdalo arbitražno sodišče, ni v nasprotju z navedeno uredbo.

161.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem želi izvedeti, ali lahko v prizadevanju, da zagotovi primarnost prava Unije in polno učinkovitost uredbe Bruselj I, zavrne priznanje odločbe arbitražnega sodišča, če je s tako odločbo omejena pravica nacionalnega sodišča, da odloči o svoji pristojnosti in pooblastilih v zadevi, ki spada na področje uporabe te uredbe.

162.

Opozarjam, da, kot sem navedel v točki 45 teh sklepnih predlogov, je bila predložitvenemu sodišču predložena kasacijska pritožba zoper odločbo Lietuvos apeliacinis teismas, s katero je to sodišče potrdilo odločbo Vilniaus apygardos teismas, da opravi preiskavo dejavnosti družbe Lietuvos dujos. Naj spomnim, da sem v svojih uvodnih ugotovitvah izhajal iz domneve, da je predložitev Vilniaus apygardos teismas pravilno temeljila na Uredbi Bruselj I. ( 90 )

163.

Tretje vprašanje je torej treba razumeti v tem smislu, da se predložitveno sodišče sprašuje, ali mora pojem javnega reda, ki je določen v členu V(2)(b) Newyorške konvencije iz leta 1958, ( 91 ) razlagati tako, da ne prizna in izvrši arbitražne odločbe, ki vsebuje „anti‑suit injunction“, če ta omejuje – kot to navaja predložitveno sodišče na strani 10 predloga za sprejetje predhodne odločbe – njegovo pravico, da se izreče o svoji pristojnosti.

164.

Preden se lotim te analize, želim ponoviti, kot poudarjata francoska vlada in Komisija, da ni bilo potrebno, da se predložitveno sodišče zateče k pojmu javnega reda na podlagi Newyorške konvencije iz leta 1958 zato, da bi zavrnilo priznanje in izvršitev arbitražne odločbe.

165.

Kot poudarja predložitveno sodišče na strani 9 predloga za sprejetje predhodne odločbe, področje preiskav dejavnosti pravne osebe ne more biti predmet arbitraže. To pomeni, da bi bilo mogoče – kot je že razsodilo Lietuvos apeliacinis teismas ( 92 ) – priznanje in izvršitev obravnavane arbitražne odločbe zavrniti na podlagi člena V(2)(a) Newyorške konvencije iz leta 1958. ( 93 )

166.

V skladu s členom V(2)(b) Newyorške konvencije iz leta 1958 se lahko priznanje in izvršitev arbitražne odločbe zavrne tudi, „če pristojna oblast države, v kateri se zahteva priznanje in izvršitev odločbe, ugotovi: […] da bi bilo priznanje ali izvršitev odločbe v nasprotju z javnim redom te države“.

167.

Ker ta konvencija ne opredeljuje pojma javnega reda, ga morajo opredeliti sodišča držav pogodbenic. Kot je navedel UNCITRAL v svojem vodiču po navedeni konvenciji, se ta pojem na splošno opredeljuje ozko kot „varnostni ventil, ki ga je treba uporabiti v izjemnih okoliščinah, če bi bilo nemogoče, da bi pravni red priznal in izvršil arbitražno odločbo, ne da bi zanemarila temelje, na katerih počiva“. ( 94 ) Ta isti vodič napotuje na opredelitev javnega reda, ki jo je podalo United States Court of Appeals, Second Circuit, v skladu s katero „[i]zvršitev tuje odločbe ni mogoče zavrniti [na podlagi javnega reda], razen če bi izvršitev v državi sodišča kršila najbolj osnovne pojme morale in pravičnosti“. ( 95 )

168.

Prav tako sodišča držav članic opredeljujejo ozko pojem javnega reda. Na primer, po mnenju cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu), ki je pristojno za priznanje in izvršitev tujih arbitražnih odločb v Franciji, „se francosko pojmovanje mednarodnega javnega reda razteza na vsa pravila in vrednote, glede katerih francoski pravni red ne more dovoliti njihovega neupoštevanja, niti v mednarodnih položajih“. ( 96 )

169.

V enakem duhu so nemška sodišča prav tako menila, da arbitražna odločba krši javni red, če „krši normo, ki vpliva na temelj nemškega javnega in gospodarskega življenja ali je v nesprejemljivem nasprotju z nemškim pojmovanjem pravičnosti“. ( 97 )

170.

Angleška sodišča so prav tako razsodila, da pojem javnega reda zajema primere, v katerih „bi se z izvršitvijo odločbe očitno kršilo javno dobro ali bi izvršitev po vsej verjetnosti močno prizadela običajnega, razumnega in dobro obveščenega državljana, v imenu katerega se izvajajo državna pooblastila“. ( 98 )

171.

Sodišče na enak način razlaga pojem javnega reda na področju priznavanja in izvrševanja odločb v okviru člena 34(1) Uredbe Bruselj I. ( 99 )

172.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pojem javnega reda „razlagati ozko“, ( 100 ) ta pojem pa „se lahko uporabi samo izjemoma“. ( 101 ) Zato je uporaba „upravičena le takrat, ko bi bil s priznanjem ali izvršitvijo sodne odločbe, ki je bila sprejeta v drugi državi članici, nesprejemljivo kršen pravni red države, v kateri se zahteva izvršitev, ker bi ta odločba posegala v eno od temeljnih načel“. ( 102 ) Ta poseg „bi moral pomeniti očitno kršitev pravnega pravila, ki se v pravnem redu države, v kateri se zahteva izvršitev, šteje za bistveno, ali očitno kršitev pravice, ki je v tem pravnem redu priznana kot temeljna“. ( 103 )

173.

Čeprav mora predložitveno sodišče opredeliti pojem javnega reda iz člena V(2)(b) Newyorške konvencije, je Sodišče že imelo priložnost pojasniti, da morajo sodišča držav članic pri razlagi tega pojma upoštevati nekatere določbe prava Unije, ki so tako temeljne, da so del evropskega javnega reda. ( 104 )

174.

Sodišče je v sodbah Eco Swiss (C‑126/97, EU:C:1999:269) in Mostaza Claro (C‑168/05, EU:C:2006:675) člen 101 PDEU ( 105 ) in Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah ( 106 ) povzdignilo na raven javnega reda, ker sta „temeljni določbi za dokončanje nalog, ki so zaupane Skupnosti, in zlasti za delovanje notranjega trga“. ( 107 )

175.

Vendarle Sodišče razen temeljnih pravic, ki v skladu s sodno prakso Sodišča ( 108 ) spadajo pod javni red, ni določilo meril, v skladu s katerimi bi bilo mogoče določbo prava Unije šteti za „temeljno“ ali „bistveno“ v smislu svoje sodne prakse.

176.

Po mnenju generalne pravobranilke J. Kokott sodna praksa Sodišča pomeni, da „se varujejo pravni interesi ali vsaj interesi, izraženi v pravnem pravilu, ki zadevajo politično, ekonomsko, socialno ali kulturno ureditev vsakokratne države članice“. ( 109 ) Na podlagi tega je menila, da „povsem gospodarskih interesov, kakršen je nevarnost – čeprav zelo visoke – denarne škode“, ni mogoče opredeliti kot interese javnega reda. ( 110 )

177.

Menim, da se v bistvu ne bi smelo poudarjati pravno naravo interesov, varovanih z javnim redom, temveč bi bilo treba poudarjati to, ali obstajajo pravila in vrednote, katerih kršitev pravni red sodišča, pristojnega za priznanje in izvršitev, ne more trpeti, saj bi bila taka kršitev nesprejemljiva z vidika svobodne in demokratične pravne države. Gre torej za celoto „načel, ki izhajajo iz temeljev pravnega reda [Unije]“. ( 111 )

178.

Zato se zastavlja vprašanje, ali so določbe Uredbe Bruselj I, kakor jih razlaga Sodišče, in predvsem prepoved „anti‑suit injunctions“, del evropskega javnega reda.

179.

Naj spomnim na to, da se je – glede na moj odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje – ta prepoved po prenovitvi Uredbe Bruselj I obdržala le glede „anti-suit injunctions“ iz sodbe Turner (EU:C:2004:228), ( 112 ) in sicer tistih „anti-suit injunctions“, ki jih izdajo sodišča držav članic, da bi zaščitila svojo pristojnost, če jim je spor predložen v skladu z določbami Uredbe Bruselj I.

180.

Menim, da določb Uredbe Bruselj I ni mogoče opredeliti kot določbe javnega reda.

181.

Prvič, menim, da Uredba Bruselj I ne spada med temelje pravnega reda Unije, ki bi bili primerljivi s temelji, o katerih je govorilo Sodišče v točki 304 sodbe Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija (EU:C:2008:461). Uredbe Bruselj I, njenih določb o delitvi pristojnosti med sodišči držav članic ter njenih načel za razlago, kot je vzajemno zaupanje med sodišči držav članic, ni mogoče primerjati s temeljnimi pravicami, katerih kršitev bi pretresla same temelje, na katerih temelji pravni red Unije.

182.

Drugič, po zgledu nemške vlade se ne strinjam z razlago v sodbah Eco Swiss (EU:C:1999:269, točka 36) in Mostaza Claro (EU:C:1999:269, točka 37), v skladu s katero že samo dejstvo, da določeno področje spada v izključno ali deljeno pristojnost Unije v skladu s členoma 3 PDEU in 4 PDEU, zadostuje za to, da se določbo prava Unije povzdigne na raven določbe javnega reda. V takem primeru bi se celotno pravo Unije, od Listine o temeljnih pravicah do Direktive o tlačni opremi, štelo za javni red v smislu člena V(2)(b) Newyorške konvencije iz leta 1958.

183.

Tretjič, člen 23 Uredbe Bruselj I izrecno določa, da lahko stranke odstopijo od pravil o pristojnosti iz te uredbe, tako da izberejo sodišča države članice, ki ni država članica, ki bi bila pristojna na podlagi navedene uredbe, za reševanje sporov, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, če ta dogovor o pristojnosti ne nasprotuje členom 13, 17 in 21 (pristojnost na področju zavarovanj, pogodb, sklenjenih s potrošniki, in individualnih pogodb o zaposlitvi) in da ne krši člena 22 (izključne pristojnosti ( 113 )) navedene uredbe.

184.

V zvezi s tem je sprejeto, da je mogoče samo zavezujoče predpise opredeliti kot predpise javnega reda. ( 114 ) Težko si je namreč predstavljati pravilo, ki izhaja iz temeljev pravnega reda in ni prisilno. Vendar določbe, ki ni prisilna, nikakor ni mogoče šteti za javni red.

185.

V obravnavani zadevi, čeprav tožba, ki jo je vložilo ministrstvo za energijo z namenom začeti preiskavo dejavnosti družbe Lietuvos dujos, spada, kot trdi španska vlada, v izključno pristojnost iz člena 22(2) Uredbe Bruselj I, kar pa ni res, ( 115 ) priznanje in izvršitev arbitražne odločbe ne pomenita očitne kršitve pravnega pravila, ki se šteje za bistvenega v pravnem redu Unije.

186.

Vsekakor, kot je na obravnavi poudarila nemška vlada, dejstvo, da v skladu s členom 35(3) Uredbe Bruselj I „[p]reizkusa javnega reda […] ni dovoljeno uporabiti glede pravil o pristojnosti“, jasno kaže na to, da pravila o pristojnosti ne spadajo pod javni red.

187.

V zvezi z argumentom kršitve javnega reda, ki izhaja iz prepovedi „anti‑suit injunctions“, opozarjam, da se taka prepoved – kot sem že navedel v točkah od 90 do 157 teh sklepnih predlogov, ne nanaša na „anti‑suit injunctions“, ki jih izdajo sodišča držav članic v podporo arbitraži, in a fortiori na „anti-suit injunctions“, ki jih izdajo arbitražna sodišča.

188.

Na tretje vprašanje je torej treba odgovoriti, da dejstvo, da arbitražna odločba vsebuje „anti‑suit injunction“, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari, ne zadostuje, da se zavrneta priznanje in izvršitev na podlagi člena V(2)(b) Newyorške konvencije iz leta 1958.

189.

Sodišču torej predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je zastavilo Lietuvos Aukščiausiasis Teismas, odgovori tako: