1. 

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago nekaterih določb Direktive 2008/48/ES ( 2 ) v zvezi s predpogodbenimi obveznostmi, ki jih ima poklicni dajalec kredita. Predmet tega predloga so natančneje obveznosti iz členov 5 (obveznost informiranja in razlage) in 8 (presoja kreditne sposobnosti potrošnika) navedene direktive.

2. 

Zdi se, da predložitveno sodišče skuša v bistvu dobiti pojasnila o dokaznem bremenu in dokaznih sredstvih za dokazovanje izvršitve navedenih obveznosti. Kot bom navedel v teh sklepnih predlogih, čeprav se mi zdi, da vprašanje, kdo mora načeloma dokazati, da so pogodbene dolžnosti informiranja in preverjanja, ki izhajajo iz Direktive 2008/48, pravilno izvršene, jasno izhaja iz navedene direktive, menim, da načine dokazovanja navedene izvršitve obširno ureja načelo procesne avtonomije. Zato bo treba vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, obravnavati previdno, da bo mogoče najti ustrezno ravnotežje med ciljem varstva potrošnika, ki mu sledi navedena direktiva, in zahtevo, da se dajalcu kredita ne naloži nerealnih dokaznih zahtev.

3.

Člen 5 Direktive 2008/48, naslovljen „Predpogodbene informacije“, določa:

„1.   Preden postane potrošnik zavezan izpolnjevanju kreditne pogodbe ali ponudbe, zagotovi dajalec kredita in, kjer je primerno, kreditni posrednik na temelju kreditnih pogojev dajalca kredita ter, kjer je to primerno, na izraženih preferencah potrošnika in informacijah, ki jih je ta posredoval, potrošniku informacije, da lahko primerja različne ponudbe in se tako zavestno odloči, ali bo sklenil kreditno pogodbo. Takšne informacije se na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov zagotovijo z obrazcem standardne informacije o evropskem potrošniškem kreditu iz Priloge II. Šteje se, da je dajalec kredita izpolnil zahteve po informacijah iz tega odstavka ter člena 3(1) in (2) Direktive 2002/65/ES, če je zagotovil ‚standardne informacije o evropskem potrošniškem kreditu‘. […]

[…]

6.   Države članice zagotovijo, da dajalci kreditov in, kadar je ustrezno, kreditni posredniki potrošnikom zagotavljajo zadostne razlage, da bi jim omogočili oceno, ali je predlagana kreditna pogodba prilagojena njihovim potrebam in finančnemu položaju; kadar je ustrezno, pri čemer to storijo z razlago predpogodbenih informacij, ki jih je treba zagotoviti v skladu z drugim odstavkom, bistvenih lastnosti predlaganih proizvodov in specifičnih posledic, ki jih lahko imajo za potrošnika, vključno s posledicami zamude plačila s strani potrošnika. Države članice lahko glede na posebne okoliščine položaja, v katerem se ponuja kreditna pogodba, glede na to, komu se ponuja, in glede na vrsto ponujenega kredita prilagodijo način in obseg zagotavljanja te pomoči ter tistega, ki jo zagotavlja.“

4.

Člen 8(1) Direktive 2008/48, naslovljen „Obveznost ocene kreditne sposobnosti potrošnika“, določa:

„Države članice zagotovijo, da pred sklenitvijo kreditne pogodbe dajalec kredita oceni potrošnikovo kreditno sposobnost na podlagi zadostnih informacij, ki jih, kjer je to primerno, pridobi od potrošnika, in po potrebi informacij, ki jih pridobi s poizvedbo v ustrezni zbirki podatkov. Države članice, ki v okviru nacionalne zakonodaje zahtevajo, da dajalec kredita oceni potrošnikovo kreditno sposobnost na podlagi poizvedbe v ustrezni zbirki podatkov, lahko ohranijo to zahtevo.“

5.

Člen 22 direktive, naslovljen „Usklajevanje in obveznost izvajanja te direktive“, v odstavkih 2 in 3 določa:

„2.   Države članice zagotovijo, da se potrošniki ne odpovejo pravicam, ki so jim podeljene z določbami nacionalne zakonodaje, ki uveljavljajo to direktivo ali so z njo usklajene.

3.   Države članice nadalje zagotovijo, da se določbam, ki jih sprejmejo pri izvajanju te direktive, ni mogoče izogniti z načinom oblikovanja pogodb, zlasti z vnašanjem črpanj ali kreditnih pogodb, ki spadajo v področje uporabe te direktive, v kreditne pogodbe, katerih značilnosti ali namen bi lahko omogočili, da se izognejo njeni uporabi.“

6.

Člen 23 Direktive 2008/48, naslovljen „Kazni“, določa:

„Države članice sprejmejo pravila glede kazni, ki veljajo v primeru kršitve nacionalnih predpisov, sprejetih na podlagi te direktive, in vse potrebne ukrepe za zagotovitev izvrševanja teh kazni. Kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.“

7.

Zakon št. 2010‑737 z dne 1. julija 2010 o spremembi potrošniških kreditov, ( 3 ) s katerim je bila prenesena Direktiva 2008/48, je bil vključen v člen L. 311‑1 in naslednje zakonika o varstvu potrošnikov.

8.

Člen L. 311‑6 navedenega zakonika o obveznosti predložitve obrazca s standardnimi informacijami o evropskem potrošniškem kreditu določa:

9.

Člen L. 311‑8 zakonika o varstvu potrošnikov, ki se nanaša na dolžnost predpogodbenih pojasnil, določa:

„Dajalec kreditov ali kreditni posrednik kreditojemalcu zagotovita vsa pojasnila, na podlagi katerih se ta lahko odloči, ali predlagana kreditna pogodba ustreza njegovim potrebam in njegovemu finančnemu položaju, zlasti na podlagi podatkov z obrazca, navedenega v členu L. 311‑6. Kreditojemalca opozori na bistvene značilnosti predlaganega kredita ali kreditov ter na posledice, ki jih imajo lahko ti krediti na njegov finančni položaj, vključno s tem, če jih ne odplača. Te informacije se po potrebi podajo na podlagi preferenc, ki jih je izrazil kreditojemalec.

[…]“

10.

Člen L. 311‑9 tega zakonika določa:

„Pred sklenitvijo kreditne pogodbe dajalec kredita preveri kreditno sposobnost kreditojemalca na podlagi zadostne količine informacij, vključno z informacijami, ki jih ta predloži na zahtevo dajalca kredita. Dajalec kredita pogleda obrazec iz člena L. 333‑4 pod pogoji iz odloka, navedenega v členu L. 333‑5.“

11.

Člen L. 311‑48, drugi in tretji odstavek, zakonika o varstvu potrošnikov določa:

„Če dajalec kredita ne spoštuje obveznosti iz členov L. 311‑8 in L. 311‑9, izgubi pravico do obresti, v celoti ali v delu, ki ga določi sodišče. […]

Kreditojemalec je zavezan le za povračilo glavnice v skladu z določenim rokom ter po potrebi do plačila obresti, do katerih dajalec kredita ni izgubil pravice. Zneske, prejete na podlagi obresti, določenih po zakonski obrestni meri od dneva njihovega izplačila, dajalec kredita vrne ali se vštejejo v še dolgovano glavnico.“

12.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru dveh sporov med družbo CA Consumer Finance SA (v nadaljevanju: CA CF) ter I. Bakkaus in zakoncema Bonato glede zahtevka za plačilo zneskov, dolgovanih iz naslova kreditov, ki jim jih je podelila ta družba za nakup avtomobilov, povečanih za obresti.

13.

Predložitveno sodišče, ki je obravnavalo ta spora in pojasnilo, da tožene stranke iz postopka v glavni stvari niso prišle na obravnavo, je po uradni dolžnosti, ( 4 ) z vidika morebitne izgube pravice do pogodbenih obresti dajalca kredita na podlagi člena L. 311‑48 zakonika o varstvu potrošnikov, navedlo razloge, ki se nanašajo, prvič, na neobstoj dokaza o vsebini obrazca s predpogodbenimi informacijami, ki ga je treba predložiti kreditojemalcu, drugič, na neobstoj dokaza o izvršitvi obveznosti razlage in na to, da dajalec kredita ni izpolnil svoje dolžnosti opozoriti kreditojemalca v okviru obveznosti razlage, in tretjič, na nevpogled v register neodplačevanja kreditov posameznikov (fichier des incidents de remboursement des crédits aux particuliers, FICP) v okviru preverjanja kreditne sposobnosti. Poleg tega je to sodišče v sporu med zakoncema Bonato in družbo CA CF prav tako navedlo neobstoj dokaza za izpolnitev obveznosti preverjanja kreditne sposobnosti kreditojemalca.

14.

Tribunal d’instance d’Orléans je ocenilo, da se ti spori nanašajo na vprašanja, povezana z uporabo in razlago prava Unije, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

15.

Pisna stališča so predložile družba CA CF, francoska, nemška in španska vlada ter Evropska komisija.

16.

Francoska in nemška vlada ter Komisija so na obravnavi 10. julija 2014 podale ustne navedbe.

17.

Direktiva 2008/48, katere prvi cilj je vsem potrošnikom zagotoviti visoko in primerljivo raven varovanja ter vzpostaviti pravi notranji trg, ( 5 ) državam članicam med drugim nalaga sprejetje ustreznih ukrepov za spodbujanje t. i. „odgovornega“ ravnanja v vseh fazah kreditnega razmerja in ob upoštevanju posebnosti svojih kreditnih trgov. ( 6 )

18.

Eden od stebrov usklajevanja, ki izhaja iz Direktive 2008/48, se tako nanaša na predpogodbene obveznosti, ki jih imajo dajalci kredita. Na splošno vključujejo, prvič, obveznost potrošniku zagotoviti določeno število informacij, ( 7 ) da ta lahko sprejme ozaveščeno odločitev, preden se odloči za sklenitev kreditne pogodbe, in drugič, zahtevo ocene kreditne sposobnosti potrošnika, ki je namenjena temu, da sta tako kreditojemalec kot dajalec kredita odgovorna pri odločanju o sklenitvi kreditnih pogodb in dodelitvi kreditov. ( 8 )

19.

V tem primeru je predložitveno sodišče posebej nasprotovalo dvema vidikoma, usklajenima z Direktivo 2008/48, z razlogi, ki jih je navajalo po uradni dolžnosti, in s postavljenimi vprašanji. Prvi vidik se nanaša na obveznost zagotoviti informacije in razlago iz člena 5(1) in (6) Direktive 2008/48. Drugi vidik se nanaša na obveznost preverjanja kreditne sposobnosti iz člena 8 iste direktive. V francoskem pravu ima kršitev teh obveznosti, naloženih v členih L. 311‑6, L. 311‑8 in L. 311‑9 zakonika o varstvu potrošnikov, nezanemarljive posledice za dajalca kredita, ki ne izvrši obveznosti, ker je na podlagi člena L. 311‑48 tega zakonika, s katerim je bil prenesen člen 23 navedene direktive, kaznovan, načeloma v celoti, z izgubo pravice dajalca kredita do obresti. ( 9 )

20.

Navesti je treba, da so bile ustrezne določbe te direktive prenesene v francosko pravo s sprejetjem zakona Lagarde z dne 1. julija 2010, ( 10 ) kar kljub besedilu vprašanj za predhodno odločanje omogoča odpravo vsake razprave o morebitnem neposrednem horizontalnem učinku, ki ga je treba priznati navedeni direktivi.

21.

Prav tako je treba opozoriti, da predložitveno sodišče ne sprašuje Sodišča o možnosti, da bi po uradni dolžnosti uporabilo določbe, s katerimi je bila v notranje pravo prenesena Direktiva 2008/48. To je gotovo mogoče pojasniti tako z dejstvom, da ima to možnost vsekakor tako na podlagi nacionalnega prava (glej člen L. 141‑4 zakonika o varstvu potrošnikov) kot tudi s podobnostmi, ki nesporno obstajajo z ugotovitvami iz sodbe Rampion in Godard, ( 11 ) ki je nacionalnemu sodišču priznala pravico, da se po uradni dolžnosti sklicuje na nekatere določbe, s katerimi so bile v notranje pravo prenesene določbe Direktive 87/102, ki je veljala pred Direktivo 2008/48.

22.

Predložitveno sodišče se v bistvu sprašuje o dokaznem bremenu in dokaznih sredstvih za dokazovanje izvršitve predpogodbenih obveznosti.

23.

Kot bom navedel v nadaljevanju, čeprav se mi zdi, da vprašanje, kdo mora dokazati, da so bile navedene obveznost pravilno izvršene, implicitno izhaja iz direktive in ciljev, ki jim sledi, pa dokazna sredstva, dopustna v zvezi s tem, načeloma v skladu z načelom procesne avtonomije spadajo v nacionalno pravo držav članic.

24.

Prvič, glede vprašanja, kdo mora dokazati pravilno izvršitev predpogodbenih obveznosti, je res, kot pravilno navaja predložitveno sodišče, da nobena določba Direktive 2008/48 ne vsebuje jasnih in natančnih pravil o dokaznem bremenu v zvezi z izvrševanjem predpogodbenih obveznosti, ki jih imajo dajalci kredita. Ta direktiva tako ne posega v sisteme dokazovanja izvrševanja ali neizvrševanja obveznosti, določenih v nacionalnih pravnih redih.

25.

Ostaja dejstvo, da iz cilja varstva potrošnikov, ki mu sledi Direktiva 2008/48, zelo jasno izhaja, da mora dokazno breme v zvezi z izvrševanjem predpogodbenih obveznosti informiranja in preverjanja načeloma nositi poklicni dajalec kredita – k temu se bom vrnil ob obravnavi prvega vprašanja za predhodno odločanje. Na splošno menim, da bi bilo treba dolžniku naložiti posebno obveznost informiranja in preverjanja, v tem primeru dajalcu kredita, da bi dokazal njeno izvršitev.

26.

Drugič, dokazna sredstva za dokazovanje izvršitve navedenih obveznosti morajo biti v skladu z načelom procesne avtonomije predmet nacionalnega prava s pridržkom spoštovanja načel učinkovitosti in enakovrednosti. Države članice morajo namreč zagotoviti, da dokazna sredstva, prvič, niso manj ugodna od tistih, ki se nanašajo na podobne notranje postopke in drugič, da dejansko ne onemogočajo ali otežujejo izvrševanja pravic, ki jih posamezniku daje pravni red Unije. ( 12 )

27.

Načelo enakovrednosti v tem primeru ni predmet razprave.

28.

Glede spoštovanja načela učinkovitosti menim, da ne to načelo ne določa jasne opredelitve dokaznih pravil, ki bi jih bilo mogoče sprejeti za dokazovanje pravilne izvršitve obveznosti dajalca kredita, ki izhajajo iz ukrepov za prenos Direktive 2008/48. Kot naj bi priznalo predložitveno sodišče, se je sodba Rampion in Godard (EU:C:2007:575) nanašala na potrebo – za zagotovitev učinkovitosti varstva potrošnikov – „zunanje intervencije“, da bi lahko sodišče, pred katerim je tekla zadeva, po uradni dolžnosti uporabilo določbe, ki se nanašajo na prenos Direktive 87/102. Vendar predložitveno sodišče meni, da posredovanje sodišča ne more zagotoviti učinkovitosti prava Unije brez pravila o dokaznem bremenu in predmetu dokazovanja. Pojasnjuje, da je obstoj morebitnih pomanjkljivosti pogosteje odvisen od listin, predloženih v razpravo.

29.

Ta trditev se mi ne zdi povsem prepričljiva.

30.

Najprej, po mojem mnenju pa bi šli še korak dlje, če bi menili, da varstvo potrošnikov zahteva „pravilo“ o dokaznem bremenu in predmetu dokazovanja obveznosti, ki izhajajo iz Direktive 2008/48. S takim pravilom bi lahko tvegali vzpostavitev sistema dokaznih pravil, ki bi odpravil načelo proste presoje dokazov in bi bil nevaren z vidika učinkovitosti sodnega varstva.

31.

Dalje, ta ugotovitev ne upošteva dejstva, da sodišče od trenutka, ko se vpraša o obstoju morebitne neizpolnitve predpogodbenih obveznosti iz Direktive 2008/48, lahko oziroma mora uporabiti vsa postopkovna sredstva, potrebna za dokaz, da so bile navedene obveznosti pravilno izvršene. ( 13 ) Kot je Sodišče že navedlo glede presoje po uradni dolžnosti nedovoljenega pogoja v pogodbi, sklenjeni med potrošnikom in poklicnim dajalcem kredita ter ob upoštevanju analogije, ki jo lahko, kot je to storilo Sodišče v sodbi Rampion in Godard (EU:C:2007:575), izpeljemo z ravnijo varstva, ki ga zagotavljajo različne direktive o varstvu potrošnikov, mora sodišče po potrebi po uradni dolžnosti sprejeti ukrepe za izvedbo dokazov, da bi dokazalo, ali so bile predpogodbene obveznosti preverjanja in informiranja, ki jih ima dajalec kredita, pravilno izvršene.

32.

Posamezna vprašanja za predhodno odločanje bom obravnaval glede na vse zgoraj navedene ugotovitve.

33.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali je treba Direktivo 2008/48 razlagati tako, da mora dajalec kredita predložiti dokaz o pravilni in popolni izvršitvi obveznosti, ki izhajajo iz nacionalnih določb, s katerimi je bila prenesena navedena direktiva, in ki jih ima pri oblikovanju in izvrševanju kreditne pogodbe.

34.

Menim, da učinkovitost izvrševanja pravic, ki jih daje Direktiva 2008/48, ne nasprotuje nacionalnemu pravilu, ( 14 ) kot je to iz francoskega prava, ki dajalcu kredita nalaga dokazno breme glede pravilne izvršitve predpogodbenih obveznosti informiranja.

35.

Glede na to, kar sem navedel uvodoma, je mogoče nasprotno meniti, da iz cilja varstva potrošnikov, ki mu sledi Direktiva 2008/48, povsem jasno izhaja, da mora dokazno breme v zvezi z izvršitvijo predpogodbenih obveznosti informiranja in preverjanja, določenih v tej direktivi, načeloma nositi poklicni dajalec kredita. Dajalec kredita mora pred sodiščem dokazati pravilno izvršitev teh predpogodbenih obveznosti, kar pomeni, kot je navedla francoska vlada, da dajalec kredita dokaže določeno skrb pri zbiranju in hranjenju dokazov o izpolnitvi svojih obveznosti informiranja in razlage.

36.

To dejansko pomeni, da bo moralo nacionalno sodišče, ki obravnava vprašanje, ali so bile različne predpogodbene obveznosti informiranja in preverjanja iz Direktive 2008/48 v celoti in pravilno izvršene, če meni, da so listine, ki so mu bile predložene, nezadostne, pozvati poklicnega dajalca kredita, naj mu predloži dokaze, za katere presodi, da manjkajo.

37.

Glede na to, čeprav mora dajalec kredita za zagotovitev učinkovitosti Direktive 2008/48 z dolžno skrbnostjo dokazati izvrševanje svojih predpogodbenih obveznosti, naj se od njega ne bi zahtevalo, da predloži dokumente, ki jih ima praviloma le kreditojemalec, kot so informacije, ki naj bi jih posredoval, na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov, potrošniku v skladu s členom 5(1) Direktive 2008/48.

38.

Zato menim, da pravilo iz francoskega prava, v skladu s katerim mora načeloma dajalec kredita nositi dokazno breme glede izvršitve predpogodbenih obveznosti iz členov od 5 do 8 Direktive 2008/48, ne samo ne ogroža varstva potrošnikov, ki ga zagotavlja ta direktiva, ampak se mi zdi v celoti v skladu z njeno učinkovitostjo.

39.

Iz teh ugotovitev sledi, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti pritrdilno in ugotoviti, da je treba Direktivo 2008/48 razlagati tako, da mora dajalec kredita dokazati pravilno in popolno izvršitev obveznosti, ki jih ima pri sklepanju in izpolnjevanju kreditne pogodbe.

40.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem Sodišče sprašuje o tem, ali vključitev vzorčne klavzule, ki ni podprta z dokumenti, ki jih izda dajalec kredita in predloži kreditojemalcu, lahko zadošča kot dokaz pravilne izvršitve predpogodbenih obveznosti informiranja in preverjanja, ki jih ima dajalec kredita.

41.

V tem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da je kreditna pogodba, ki jo je sklenila ena od toženih strank iz postopka v glavni stvari, in sicer I. Bakkaus, vsebovala standardno klavzulo, s katero je ta priznala, da je „prejela in se seznanila z obrazcem s standardnimi informacijami o evropskem potrošniškem kreditu“. Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je s tako klavzulo, poleg tega, da dokazuje, da je bil kreditojemalcu predložen obrazec s predpogodbenimi informacijami, mogoče dokazati tudi, da je celo vsebina predloženih predpogodbenih informacij v skladu z zahtevami Direktive 2008/48. Sklicuje se zlasti na člen 22 te direktive 2008/48, ki države članice zavezuje, da zagotovijo, prvič, da se potrošniki ne morejo odpovedati pravicam, ki so jim podeljene z določbami nacionalne zakonodaje, ki uveljavljajo navedeno direktivo, in drugič, da teh določb ni mogoče izigrati z načinom oblikovanja pogodb.

42.

Menim, da je treba odgovor na zadnje vprašanje razdelati.

43.

Res je, da je iz člena 5(1), prvi stavek, Direktive 2008/48 razvidno, da „[s]e šteje, da je dajalec kredita izpolnil zahteve po informacijah iz tega odstavka, […] če je zagotovil ‚standardne informacije o evropskem potrošniškem kreditu‘“, navedene v Prilogi II. Vključitev določbe, ki se nanaša na potrditev prejema seznama standardnih informacij o evropskem potrošniškem kreditu, tako potrjuje izvršitev dejanja, ki naj bi, če in samo če se izkaže za skladnega z zahtevami, ki izhajajo iz Priloge II k tej direktivi, potrjeval, da je dajalec kredita izpolnil svoje predpogodbene obveznosti informiranja.

44.

Nasprotno, menim, da določbe, ki je predmet obravnave, nikakor ni mogoče šteti za določbo, s katero potrošnik kreditojemalec priznava popolno in pravilno izvršitev predpogodbenih obveznosti, ki jih ima poklicni dajalec kredita, in tako za obrnitev dokaznega bremena glede izvršitve navedenih obveznosti, ki bi zmanjševala učinkovitost pravic, priznanih z Direktivo 2008/48.

45.

S to določbo kreditojemalec le potrjuje izvršitev dejstva (predložitev obrazca t. i. standardne informacije o evropskem potrošniškem kreditu) in ne polne in pravilne izvršitve obveznosti (in sicer obrazec standardne informacije o izpolnitvi zahtev, ki izhajajo iz direktive 2008/48). Z drugimi besedami in v nasprotju z zadevno formulacijo v sodbi Rampion in Godard (EU:C:2007:575), vključitev vzorčne klavzule, kot je ta, na katero se nanaša zadeva v postopku v glavni stvari, ne izriva zavezujočih določb za uveljavljanje navedene direktive. Zdi se mi torej, da taka določba kot dokazno sredstvo za dokazovanje izvršitve obveznosti ni v nasprotju s členom 22 Direktive 2008/48, ki prepoveduje uporabo pogodbenih določb, ki se nanašajo na izogibanje zahtevam, ki izhajajo iz te direktive, ali odpoved pravicam, ki jih potrošnikom neposredno ali posredno daje navedena direktiva.

46.

Dejstvo je, da priznanje potrošnika, da je dejansko prejel navedeni obrazec, lahko omogoča domnevo, ob neobstoju nasprotnih trditev ali dejavnikov, da je bil potrošnik obveščen pred sklenitvijo kreditne pogodbe. Vendar gre le za izpodbojno pravno domnevo, ki je v celoti v skladu z načelom učinkovitosti. Potrošnik namreč lahko vedno zatrjuje, da ni prejel dokumenta ali da ta ne izpolnjuje predpogodbenih obveznosti informiranja, ki jih ima dajalec kredita. Vključitev vzorčne klavzule bi morala biti po mojem mnenju prepovedana, le če bi potrošniku in sodišču preprečevala izpodbijanje pravilne izvršitve predpogodbenih obveznosti informiranja in preverjanja, ki jih ima dajalec kredita.

47.

Poleg tega, kot je med drugim poudarila družba CA CF v svojih pisnih stališčih, je dajalcu kredita, brez posredovanja tretje osebe, ob neobstoju klavzule, ki bi se nanašala na priznanje, da je bil obrazec s predpogodbenimi informacijami predložen potrošniku, očitno težko dokazati, da je pravilno izvršil svojo obveznost informiranja in da je kreditojemalcu dejansko predložil dokument z informacijami ter dokazati njegovo vsebino.

48.

Ob upoštevanju teh ugotovitev predlagam, naj se na drugo vprašanje odgovori, da Direktiva 2008/48 ne nasprotuje vključitvi vzorčne klavzule, v kateri kreditojemalec priznava, da je prejel obrazec s standardnimi informacijami o evropskem potrošniškem kreditu. Taka vzorčna klavzula pa ne dokazuje nujno pravilne in polne izvršitve obveznosti, ki izhajajo iz te direktive.

49.

Tretje vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na vprašanje, v kakšni meri mora poklicni dajalec kredita v okviru preverjanja kreditne sposobnosti potrošnika pred sklenitvijo kreditne pogodbe preveriti resničnost potrošnikovih izjav.

50.

Po mojem mnenju je treba na tem mestu odgovor spet razdelati.

51.

Najprej, težko je vedeti, v kakšni meri se je družba CA CF oprla, kot trdi, na dokazila o prihodkih in finančni sposobnosti toženih strank oziroma ali se je za ugotovitev njihove kreditne sposobnosti oprla le na trditve, nepodkrepljene s takimi dokazili. ( 15 )

52.

Dalje, kot je razvidno zlasti iz uvodne izjave 26 Direktive 2008/48, je cilj člena 8(1) Direktive 2008/48 odgovorno sklepanje kreditnih pogodb, kar pomeni zlasti, da „bi morali biti dajalci kreditov odgovorni za posamična preverjanja kreditne sposobnosti potrošnikov“. ( 16 ) Ta cilj pomeni, da se dajalec kredita prepriča o kreditni sposobnosti prosilca za kredit z metodo ali metodami, ki jih oceni za najprimernejše. To preverjanje je mogoče opraviti z listinami, ki dokazujejo njegov finančni položaj, kot so plačilne liste, izpiski in pretekla stanja na bančnih računih ter odločba o odmeri davka, ampak to ni vse. Ni mogoče na primer izključiti, da dajalec kredita, ki je v dolgoročnem poslovnem razmerju z določenimi strankami, predhodno že pozna finančni položaj prosilca za kredit.

53.

Nasprotno, zdi se mi, da Direktiva 2008/48 kreditnim ustanovam ne nalaga obveznosti sistematičnega nadziranja resničnosti informacij, ki potrjujejo prihodke in izdatke potrošnika in ki jih zagotovi slednji. Kot je jasno razvidno iz besedila člena 8(1) Direktive 2008/48, se od dajalca kredita zahteva le, da preveri kreditno sposobnost kreditojemalca „na podlagi zadostnih informacij, ki jih, kjer je to primerno, pridobi od potrošnika in po potrebi informacij, ki jih pridobi s poizvedbo v ustrezni zbirki podatkov“. Kot je po mojem mnenju pravilno navedla nemška vlada v pisnih stališčih, to besedilo poudarja polje proste presoje, ki ga ima dajalec kredita, da se odloči, ali informacije, s katerimi razpolaga, zadostujejo za potrditev kreditne sposobnosti prosilca za kredit.

54.

Ta analiza se v določeni meri opira na dejstvo, da v Direktivi 2008/48 nazadnje ni bil sprejet predlog, ( 17 ) v skladu s katerim bi se moral dajalec kredita pred sklenitvijo kreditne pogodbe prepričati o kreditni sposobnosti kreditojemalca „z vsemi sredstvi, ki jih ima na voljo“. ( 18 )

55.

Brez poseganja v možnost držav članic, da dajejo dajalcem kreditov navodila in smernice (glej uvodno izjavo 26 Direktive 2008/48), si je tako dajalec kredita sam zavezan zagotoviti „zadostne informacije“. Zadostnost navedenih informacij se nujno spreminja glede na okoliščine sklenitve kreditne pogodbe ali znesek, na katerega se nanaša. Nasprotno, potem ko dajalec kredita zbere zadostne informacije, ki potrjujejo kreditno sposobnost kreditojemalca, mu ni več mogoče očitati, da ni preveril pravilnosti ali verodostojnosti navedenih informacij.

56.

V zvezi s tem je treba poudariti, da preverjanje kreditne sposobnosti pomeni jamstvo tako za potrošnika (v smislu, da preprečuje, da bi prevzel obveznost, za katero v osnovi ne bi mogel odgovarjati) kot tudi za poklicnega dajalca kredita (ki tvega, da mu dogovorjeni znesek ne bo vrnjen).

57.

To preverjanje kreditne sposobnosti, ki je v interesu obeh strank kreditne pogodbe, temelji na vzajemnih dolžnostih. Na eni strani mora dajalec kredita zbrati zadostne informacije, ki potrjujejo plačilno sposobnost potrošnika. Na drugi strani mora potrošnik lojalno sodelovati in zanj velja domneva dobre vere ob predložitvi zahtevanih dokumentov. ( 19 )

58.

Čeprav lahko dajalec kredita, ki dvomi v poštenost kreditojemalca, morebiti opravi bolj ali manj obsežne preiskave, da bi se prepričal o verodostojnosti dokumentov, ki jih je predložil prosilec za kredit, pa tega nikakor ni dolžan narediti v vsakem primeru. Ugotovi lahko tudi zgolj to, da je treba potrošnika glede na dokumentacijo, ki mu je bila predložena, šteti za kreditno sposobnega.

59.

Z vsakim drugim pristopom bi tvegali občutno omejitev pogojev za dodelitev potrošniških kreditov in tako nasprotovanje vzpostavitvi skupnega kreditnega trga, vzpostavitev katerega, opozarjam, je tudi cilj Direktive 2008/48. ( 20 )

60.

Iz teh ugotovitev izhaja, da člen 8 Direktive 2008/48 dajalcu kredita nalaga, da preveri potrošnikovo kreditno sposobnost tako, da se opre na zadostne informacije in ne da se omeji le na izjave, ki jih potrošnik ni podkrepil. Po drugi strani ta določba poklicnemu dajalcu kredita ne nalaga, da mora sistematično preverjati resničnost informacij, ki jih predloži potrošnik, da bi potrdil njihovo verodostojnost.

61.

To vprašanje, ki se nanaša na razlago člena 5(6) Direktive 2008/48, je razdeljeno na dva dela.

62.

Prvi del vprašanja se nanaša na vprašanje, ali mora biti pred izvršitvijo obveznosti dajalca kredita, da potrošniku poda ustrezno razlago, opravljeno preverjanju potrošnikovega finančnega položaja in njegovih potreb.

63.

Še enkrat, glede na jezikovno razlago določbe člena 5(6) Direktive 2008/48, ki se nanaša na pojasnila glede predlagane kreditne pogodbe in ali ta ustreza potrošnikovim potrebam, v povezavi s členom 8(1) iste direktive, ki se nanaša na preverjanje kreditne sposobnosti, bi odgovoril nikalno.

64.

Kot je razvidno iz besedila uvodne izjave 27 Direktive 2008/48, je cilj obveznosti zagotovitve zadostne razlage iz člena 5(6) Direktive 2008/48 potrošniku omogočiti skleniti neko vrsto kreditne pogodbe na podlagi vseh zadevnih informacij. Gre namreč za to, da se potrošniku zagotovi „dodatna pomoč, da se bo lahko odločil, katera kreditna pogodba v okviru predlaganih proizvodov najbolj ustreza njegovim potrebam in finančnemu položaju“, zaradi česar je morda treba „na njemu razumljiv način pojasniti ustrezne predpogodbene informacije in bistvene značilnosti predlaganih kreditnih proizvodov, tako da potrošnik lahko razume učinke, ki bi jih lahko imeli na njegov gospodarski položaj“. Člen 5(6) Direktive 2008/48 v okviru obveznosti razlage, ki jo ima dajalec kredita, ne navaja njegove obveznosti preveriti finančni položaj kreditojemalca in še manj preveriti njegovo kreditno sposobnost.

65.

V tej fazi, kot je navedla družba CA CF, ne gre za preverjanje kreditne sposobnosti, ki jo Direktiva 2008/48 obravnava le v členu 8, pri čemer je jasno določeno, da so za preverjanje prilagodljivosti kredita potrebam in finančnemu položaju kreditojemalcev odgovorni oni sami (dajalci kredita zagotovijo „zadostno razlago, da bi jim omogočili oceno, ali je predlagana kreditna pogodba prilagojena“ ( 21 )), medtem ko je preizkus kreditne sposobnosti naloga, ki jo mora opraviti dajalec kredita.

66.

Ta razlaga se mi zdi poleg tega podprta z obrazložitvijo predloga direktive, ( 22 ) v kateri je glede predhodnega informiranja potrošnika navedeno, da „[d]ajalec kredita in glede na okoliščine primera, kreditni posrednik, lahko od potrošnika in poroka zahtevata le informacije, ki so v skladu s členom 6 Direktive 95/46/ES primerne, ustrezne in ne pretirane glede na namen, za katerega se zbirajo in obdelujejo. Potrošnik in porok sta zavezana v dobri veri odgovarjati na jasna vprašanja, ki jih postavi dajalec kredita in po potrebi kreditni posrednik“.

67.

Iz tega sledi, da je treba člen 5(6) Direktive 2008/48 razlagati tako, da poklicnega dajalca kredita ne zavezuje, da pred izvršitvijo obveznosti razlage in pomoči preveri potrošnikovo kreditno sposobnost.

68.

Drugi del vprašanja se nanaša na fazo, v kateri morajo biti predložene predpogodbene informacije in na to, ali morajo biti glede na okoliščine primera predložene v posebnem dokumentu.

69.

Prvič, glede faze, v kateri morajo biti predložene tako informacije kot tudi razlaga, na katere se nanaša člen 5(1) in (6) Direktive 2008/48, menim, da zadostuje navedba, da se ti določbi nanašata na „predpogodbene“ obveznosti, kar pomeni, da je bil potrošnik lahko seznanjen z navedenimi informacijami pred sklenitvijo pogodbe. Zdi se mi, da je ta zahteva lahko izpolnjena z vključitvijo navedb v osnutek same kreditne pogodbe od trenutka, ko je bila predložena potrošniku in se je lahko seznanil z njo pred njenim podpisom.

70.

Drugič, glede načinov izvršitve obveznosti zadostne razlage, ki izhaja iz člena 5(6) Direktive 2008/48, ta določba ne zahteva nobene posebne formalnosti pri podajanju razlage, ki jo mora poklicni dajalec kredita zagotoviti potrošniku pred sklenitvijo kreditne pogodbe. To pa, še enkrat ponavljam, v skladu z načelom procesne avtonomije ne posega v možnost držav članic, da opredelijo načine izvršitve obveznosti razlage iz člena 5(6) Direktive 2008/48.

71.

Iz tega sledi, da dokaz dejanske izvršitve takih obveznosti, ki mora ustrezati posameznemu primeru (glej uvodno izjavo 27 in člen 5 Direktive 2008/48), ne zahteva nujno predložitve obrazca ali posebne listine.

72.

Gre za posamični preizkus, kot je razvidno iz uvodne izjave 27 Direktive 2008/48, ki državam članicam nalaga, naj določijo, kdaj in v kakšnem obsegu morajo biti pojasnila dana potrošniku, „pri tem pa morajo upoštevati posebne okoliščine, v katerih se ponuja kredit, potrebe potrošnika po pomoči in naravo posameznega kreditnega proizvoda“.

73.

Iz tega sledi, da člen 5(6) Direktive 2008/48 poklicnemu dajalcu kredita ne nalaga sestave posebnega dokumenta, v katerem bi bila navedena pojasnila, ki jih je podal pred sklenitvijo kreditne pogodbe.

74.

Ob upoštevanju vseh teh ugotovitev predlagam, naj se na četrto vprašanje odgovori tako, da je treba člen 5(6) Direktive 2008/48 razlagati tako, da, prvič, dajalec kredita, preden kreditojemalcu poda zadostno razlago, ni dolžan preveriti njegovega finančnega položaja ali njegovih potreb, in drugič, da ustrezna razlaga, ki jo mora podati dajalec kredita, ne more izhajati zgolj iz pogodbenih informacij, ki so v kreditni pogodbi. Vendar dajalec kredita ni dolžan kreditojemalcu predložiti pisnega dokumenta, ločenega od kreditne pogodbe, da bi mu zagotovil ustrezne informacije.

75.

Glede na vse zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje tribunal d’instance d’Orléans (Francija) odgovori tako: