1. 

Vsi obravnavani predlogi za sprejetje predhodne odločbe imajo za pravni okvir Uredbo (ES) št. 1896/2006 ( 2 ) o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog. Z njimi se zastavlja vprašanje, ali v primeru nevročitve evropskega plačilnega naloga toženi stranki slednja lahko predlaga, da naj se smiselno uporabi člen 20 Uredbe št. 1896/2006.

2. 

V skladu s to določbo ima tožena stranka po izteku roka iz člena 16(2) te uredbe pod določenimi pogoji možnost pred pristojnim sodiščem države članice izvora (v nadaljevanju: sodišče izvora) zaradi izjemnih okoliščin zahtevati ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga. Natančneje, tožena stranka ima pravico zahtevati ponovno preučitev tega naloga, če je bil ta vročen na enega od načinov iz člena 14 in vročitev brez njene krivde ni bila opravljena pravočasno, da bi ji omogočila pripraviti obrambo.

3. 

V teh sklepnih predlogih bom predstavil razloge, iz katerih menim, da je Uredbo št. 1896/2006 treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi se njen člen 20 smiselno uporabil v primeru, ko evropski plačilni nalog toženi stranki ni bil vročen oziroma ji ni bil pravilno vročen. Da bi bilo zagotovljeno spoštovanje pravice do obrambe, mora toženi stranki pred sodiščem izvora biti na voljo neodvisno pravno sredstvo, ki ji omogoča dokazati, da ji ta nalog ni bil vročen, ter, po potrebi, doseči razglasitev njegove neveljavnosti.

4.

Člen 1(1)(a) Uredbe št. 1896/2006 določa, da je njen namen „z uvedbo postopka za evropski plačilni nalog poenostaviti, pospešiti in zmanjšati stroške sodnih postopkov v čezmejnih zadevah v zvezi z nespornimi denarnimi zahtevki“.

5.

Člen 13 te uredbe določa:

„Evropski plačilni nalog se lahko toženi stranki vroči v skladu z nacionalnim pravom države, v kateri se mora opraviti vročitev, na enega izmed naslednjih načinov:

6.

Člen 14 navedene uredbe, naslovljen „Vročitev brez dokazila o prejemu s strani tožene stranke“, določa:

„1.   Evropski plačilni nalog se toženi stranki lahko vroči v skladu z nacionalnim pravom države, v kateri se mora opraviti vročitev, tudi na enega od naslednjih načinov:

2.   Za namene te uredbe je vročanje po odstavku 1 nedopustno, če obstojijo kakršni koli dvomi glede naslova tožene stranke.

3.   Vročitev po odstavku 1(a) do (d) se potrdi:

7.

Člen 16 Uredbe št. 1896/2006 določa:

„1.   Tožena stranka lahko vloži ugovor zoper evropski plačilni nalog pri sodišču izvora na standardnem obrazcu F, kot je določen v Prilogi VI, ki ga prejme skupaj z evropskim plačilnim nalogom.

2.   Ugovor se pošlje v 30 dneh od vročitve naloga toženi stranki.

[…]“

8.

Nazadnje, člen 20 te uredbe določa, da ima tožena stranka možnost zahtevati ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga. Ta člen določa:

„1.   Po izteku roka iz člena 16(2) ima tožena stranka pravico pred […] sodiščem […] izvora zahtevati ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga, če:

pod pogojem, da v vseh navedenih primerih ravna brez odlašanja.

2.   Po izteku roka iz člena 16(2) ima tožena stranka […] tudi pravico pred […] sodiščem […] izvora zahtevati ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga, če je bil plačilni nalog [z vidika zahtev iz te uredbe] očitno napačno izdan ali zaradi drugih izjemnih okoliščin.

3.   Če sodišče zavrne vlogo tožene stranke, ker ni podan noben od razlogov za ponovno preučitev iz odstavkov 1 in 2, evropski plačilni nalog ostane veljaven.

Če sodišče odloči, da je ponovna preučitev utemeljena iz enega od razlogov iz odstavkov 1 in 2, je evropski plačilni nalog ničen.“

9.

V nemškem pravu postopek na področju evropskega plačilnega naloga ureja zakon o pravdnem postopku (Zivilprozessordnung, v nadaljevanju: ZPO). Tako je v različici ZPO, ki velja za spore o glavni stvari, v členih 692(1), točka 1, in 700(3), prvi stavek, določeno, da je po vložitvi ugovora – najsibo ta dopusten ali ne, najsibo vložen v roku ali ne in najsibo jasen ali ne – za postopek za plačilni nalog avtomatično pristojno sodišče, pristojno za odločanje v sporu.

10.

Na podlagi člena 690(1), točka 5, ZPO mora upnik ob vložitvi vloge za izdajo plačilnega naloga navesti, katero sodišče bi bilo pristojno za rešitev spora v primeru ugovora.

11.

Drugače je glede vloge za izdajo evropskega plačilnega naloga, v zvezi s katero Amtsgericht Wedding (Nemčija) pojasnjuje, da ni določena navedba sodišča, pristojnega v primeru spora. Do odstopa zadeve sodišču, pristojnemu za rešitev spora po vložitvi ugovora, pride v skladu s členom 17(1) in (2) Uredbe št. 1896/2006 le ob uporabi zakonodaje države članice izvora, in sicer države članice, v kateri je izdan evropski plačilni nalog.

12.

Predložitveno sodišče navaja, da v skladu s členom 1090(1), prvi stavek, in (2), drugi stavek, ZPO to pomeni, da evropsko sodišče, pristojno za evropski plačilni nalog, upniku naloži, da navede sodišče, pristojno v primeru spora. Dokler upnik tega ne naredi ali če sploh ne določi nobenega sodišča, do odstopa zadeve drugemu sodišče sploh ne pride. Predložitveno sodišče iz tega sklepa, da ima tožeča stranka evropski plačilni nalog, ki je razglašen za izvršljiv, tožena stranka pa nima nikakršne možnosti za to, da bi dosegla, da sodišče preveri upoštevanje, kar zadeva rok za ugovor oziroma upoštevanje dejstva, da ta sploh ni začel teči, saj spis ni bil dodeljen sodišču v skladu s splošnimi postopkovnimi pravili, postopek ponovne preučitve iz člena 20 Uredbe št. 1896/2006 pa se ne uporablja neposredno.

13.

Družba eco cosmetics GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: eco cosmetics) s sedežem v Nemčiji je pri Amtsgericht Wedding zahtevala izdajo evropskega plačilnega naloga zoper V. Dupuy, stanujočo v Franciji. V ta namen je naslov v Franciji navedla kot stalno prebivališče V. Dupuy. Amtsgericht Wedding je 22. marca 2010 vlogi eco cosmetics ugodilo ter izdalo evropski plačilni nalog. Vročitev je bila na navedeni naslov opravljena s priporočenim pismom s potrdilom o prejemu, pri čemer je na potrdilu o prejemu kot datum vročitve naveden 31. marec 2010.

14.

Amtsgericht Wedding je – ob tem, da V. Dupuy ni vložila ugovora in v skladu s členom 18(1) Uredbe št. 1896/2006 – 20. maja 2010 ta nalog razglasilo za izvršljiv.

15.

V. Dupuy je šele z dopisom z dne 28. julija 2010, ki ga je Amtsgericht Wedding prejelo 3. avgusta 2010, podala ugovor zoper evropski plačilni nalog. Amtsgericht Wedding je z dopisom z dne 5. avgusta 2010 V. Dupuy pojasnilo, da je bil ugovor vložen po izteku roka ter da lahko kvečjemu zahteva ponovno preučitev tega naloga v skladu s členom 20 Uredbe št. 1896/2006. Tako je V. Dupuy z dopisom z dne 7. oktobra 2010 zahtevala ponovno preučitev tega naloga, z dopisom z dne 13. aprila 2011 pa je podala obrazložitev za to zahtevo za ponovno preučitev.

16.

V. Dupuy trdi, da ji evropski plačilni nalog nikoli ni bil vročen, saj je stanovanje na naslovu, ki ga je navedla družba eco cosmetics, zapustila že oktobra 2009. Prav tako navaja, da je šele iz dopisa svoje banke z dne 23. julija 2010 izvedela za ta nalog. Družba eco cosmetics te trditve prereka.

17.

Družba Raiffeisenbank St. Georgen reg. Gen. mbH (v nadaljevanju: Raiffeisenbank) s sedežem v Avstriji je vložila vlogo za izdajo evropskega plačilnega naloga zoper T. Bonchyk, stanujočo v Nemčiji. Amtsgericht Wedding je 2. septembra 2010 ugodilo tej vlogi in izdalo ta nalog. Navedeno sodišče je ta nalog zaman dvakrat poskušalo vročiti po pošti na naslova, ki ju je navedla družba Raiffeisenbank. Slednja je nato navedla nov naslov. Evropski plačilni nalog je bil nato 1. februarja 2011 vročen na ta novi naslov, in sicer tako, da je bil oddan v poštni nabiralnik.

18.

Amtsgericht Wedding je – ob tem, da T. Bonchyk ni vložila ugovora – 10. marca 2011 ta nalog razglasilo za izvršljiv. T. Bonchyk je v telefaksu z dne 1. junija 2011 podala ugovor zoper navedeni nalog. Prav tako je navedla, da je za ta plačilni nalog izvedela slučajno. Poleg tega je pojasnila, da na naslovu, na katerem je bila vročitev evropskega plačilnega naloga opravljena, ni prebivala že od leta 2009. Nazadnje, navedla je, da ji ta nalog ni bil nikoli vročen.

19.

Amtsgericht Wedding je z dopisom z dne 17. junija 2011 pojasnilo, da je ugovor T. Bonchyk prepozen ter da lahko kvečjemu zahteva ponovno preučitev tega naloga v skladu s členom 20 Uredbe št. 1896/2006. T. Bonchyk je tako z dopisom z dne 24. junija 2011 predložila zahtevo za ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga.

20.

Družba Rechtsanwaltskanzlei CMS Hasche Sigle, Partnerschaftsgesellschaft (v nadaljevanju: CMS Hasche Sigle) s sedežem v Nemčiji je vložila predlog za izdajo evropskega plačilnega naloga zoper družbo Xceed Holding Ltd s sedežem na Cipru. V ta namen je navedla naslov v Nikoziji (Ciper). Amtsgericht Wedding je 4. junija 2010 tej vlogi ugodilo ter je nato vročitev evropskega plačilnega naloga opravilo na naslov, ki ga je navedla družba CMS Hasche Sigle, in sicer s priporočenim pismom s potrdilom o prejemu. Iz potrdila o prejemu izhaja, da je bil ta nalog na ta naslov vročen 30. junija 2010, pri čemer sta bila na potrdilu o prejemu podpis in žig odvetniške pisarne, medtem ko polje „dostavljeno“ ali katero drugo polje ni bilo prekrižano. Amtsgericht Wedding je 10. avgusta 2010 navedeni nalog razglasilo za izvršljiv.

21.

Družba Xceed Holding Ltd je z dopisom z dne 19. oktobra 2010, ki ga je Amtsgericht Wedding prejelo 20. oktobra 2010, vložila zahtevo za ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga ter iz previdnosti vložila ugovor zoper ta nalog.

22.

Družba Xceed Holding Ltd trdi, pri čemer ji nihče ne nasprotuje, da ji navedeni nalog nikoli ni bil vročen. Navaja, da je bil njen sedež do 18. maja 2010 v Larnaki (Ciper) in nato v Limassolu (Ciper) ter da nikoli ni imela stikov z odvetniško pisarno, ki je prejela in podpisala potrdilo o prejemu. Za evropski plačilni nalog naj bi izvedela šele 7. oktobra 2010, in sicer zaradi opomina družbe CMS Hasche Sigle.

23.

V teh treh zadevah se Amtsgericht Wedding poraja dvom glede tega, kako je treba razlagati Uredbo št. 1896/2006. Predložitveno sodišče se zlasti sprašuje, ali so zahteve za ponovno preučitev, ki so jih vložile tožene stranke iz postopkov v glavni stvari, ustrezno pravno sredstvo.

24.

Amtsgericht Wedding je v teh sporih o glavni stvari prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje. Tu navajam vprašanja, predložena v zadevi C‑119/13, pri čemer sta prvo in tretje vprašanje identični z vprašanjema, ki sta bili predloženi v zadevi C‑120/13 in zadevi C‑121/13:

25.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Uredbo št. 1896/2006 razlagati tako, da lahko tožena stranka, ki ji evropski plačilni nalog ni bil vročen ali ji ni bil pravilno vročen, vloži zahtevo za sodno preučitev tega naloga, pri čemer se lahko smiselno opre na člen 20(1) oziroma (2) te uredbe.

26.

V teh sporih o glavni stvari predložitveno sodišče izhaja iz tega, da evropski plačilni nalog bodisi ni bil vročen bodisi ni bil vročen pravilno, ker naj ne bi bil vročen ob spoštovanju minimalnih standardov, ki jih določa navedena uredba.

27.

Dejansko se z obravnavanimi zadevami zastavlja vprašanje, katero pravno sredstvo ima na voljo tožena stranka zoper evropski plačilni nalog, ki ji ni bil vročen oziroma ji ni bil vročen pravilno in ki je postal izvršljiv. Uredba št. 1896/2006 namreč ne določa ničesar glede morebitnih pravnih sredstev, ki so na voljo toženi stranki v takšnih primerih, ter posledično ustvarja pravno praznino. Vprašanje je torej omejeno zgolj na pojasnitev, katere so pravne posledice nevročitve oziroma nepravilne vročitve.

28.

Predložitveno sodišče in večina strank v sporu meni, da je edino pravno sredstvo ponovna preučitev evropskega plačilnega naloga na podlagi člena 20 te uredbe. Menim, da ni tako.

29.

V skladu s členom 1(1)(a) navedene uredbe je namen slednje z uvedbo postopka za evropski plačilni nalog poenostaviti, pospešiti in zmanjšati stroške sodnih postopkov v čezmejnih zadevah v zvezi z nespornimi denarnimi zahtevki. Ta postopek bi se lahko opredelilo kot „enostranski postopek“, ker pred sodiščem izvora ni nobene razprave in ker se tožena stranka vključi šele v kasnejši fazi, ko je to sodišče izdalo evropski plačilni nalog in ko ji je bil ta nalog vročen.

30.

V zvezi s tem Uredba št. 1896/2006 določa minimalne standarde glede načinov vročitve, ki so razdeljeni v dve skupini.

31.

Prvič, člen 13 te uredbe določa načine vročitve z dokazilom o prejemu tožene stranke. To pomeni, da se potrdi, da je evropski plačilni nalog, izdan zoper njo, tožena stranka prejela – in da je torej z njim seznanjena – ter da lahko ima mehanizem, ki ga določa navedena uredba, svoje učinke.

32.

Tako se postopek, če tožena stranka v skladu s členom 16 Uredbe št. 1896/2006 vloži ugovor zoper evropski plačilni nalog, nadaljuje pred sodiščem izvora v skladu s pravili običajnega civilnega postopka, razen če je tožeča stranka izrecno zahtevala, da se postopek v takem primeru ustavi. ( 3 ) Če pa tožena stranka zoper ta nalog nasprotno ne vloži ugovora, sodišče izvora v skladu s členom 18(1) Uredbe št. 1896/2006 po preteku roka iz člena 16(2) navedene uredbe ta nalog nemudoma razglasi za izvršljiv, pri čemer člen 19(1) te uredbe pojasnjuje, da se evropski plačilni nalog, ki je postal izvršljiv v državi članici izvora, prizna in izvrši v drugih državah članicah.

33.

Tožena stranka bo lahko le izjemoma zahtevala ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga, in sicer bodisi če zahtevku ni mogla ugovarjati zaradi višje sile ali izrednih okoliščin, ki so nastopile brez njene krivde, ( 4 ) bodisi če je bil plačilni nalog z vidika zahtev iz te uredbe očitno napačno izdan ali zaradi drugih izjemnih okoliščin. ( 5 )

34.

Drugič, člen 14 Uredbe št. 1896/2006 navaja načine vročitve brez dokazila o prejemu tožene stranke, ker je evropski plačilni nalog izročen tretjemu. V tem primeru zakonodajalec Unije izhaja iz predpostavke, da je tožena stranka ob prihodu sodnega vročevalca ali poštarja trenutno odsotna. To pomeni, da se pri teh načinih vročitve zgolj domneva, da je tožena stranka evropski plačilni nalog, izdan zoper njo, prejela ter da je bila torej ustrezno seznanjena s svojimi pravicami ter pravnimi učinki ugovora ali odsotnosti ugovora v predpisanem roku, in sicer v obravnavani zadevi razglasitve izvršljivosti tega naloga v skladu s členom 18 te uredbe.

35.

Vendar pa je zakonodajalec Unije tudi v tem primeru določil možnost, da se upošteva morebitna zamuda s tem, da je toženi stranki v skladu s členom 20(1) in (2) iste uredbe dal možnost zahtevati ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga.

36.

Glede na zgoraj navedeno izpostavljam pomembnost vročitve oziroma pravilne vročitve v postopku za izdajo evropskega plačilnega naloga. Taka vročitev omogoča zagotoviti, da bo imela tožena stranka dostop do vseh informacij, ki jih potrebuje za obrambo, ter zagotavlja spoštovanje pravice do obrambe. ( 6 ) Evropska komisija je že v svojih dokumentih iz pripravljalne faze poudarila ta vidik, ko je navedla, da „[m]ora za zagotovitev poštenega sojenja toženi stranki biti omogočeno, da je popolnoma seznanjena s svojimi procesnimi pravicami in obveznostmi v okviru plačilnega naloga. […] Kratka in jedrnata – a vseeno popolna – informacija je torej nujni pogoj za zagotovitev, da roki ostanejo kratki in da se tožena stranka lahko v tem času odloči, ali želi ali ne – ob popolnem poznavanju posledic, ne da bi si morala priskrbeti pravne nasvete – izpodbijati zahtevek“. ( 7 )

37.

Ravno v tem je bistvo postopka, ki ga vzpostavlja Uredba št. 1896/2006, in sicer uskladiti hitrost in učinkovitost sodnega postopka s spoštovanjem pravice do obrambe v čezmejnih zadevah v zvezi z nespornimi denarnimi zahtevki. Tako lahko tožena stranka – ko je obveščena in seznanjena z navedbami iz dokumentov, ki morajo obvezno biti priloženi vročitvi – svoje pravice izvaja ob popolnem poznavanju zadeve. To je tudi razlog, da ima kasneje na voljo le še omejena sredstva za izpodbijanje evropskega plačilnega naloga.

38.

Ker pa je bila osebno seznanjena z izdajo tega naloga, so bile njene pravice – zlasti njena pravica do obrambe – v celoti spoštovane.

39.

Ali enako velja, če se je pri izvršitvi navedenega naloga, vročenega v skladu s členom 14 Uredbe št. 1896/2006, izkazalo, da nalog domnevnemu dolžniku brez njegove krivde dejansko ni bil izročen?

40.

Zagotovo ne.

41.

Kot je bilo prikazano, je namen vročitve v ureditvi, ki jo vzpostavlja ta uredba, varstvo pravice do obrambe. Vročitev pomeni predpostavko o tem, da je tožena stranka prejela evropski plačilni nalog, kar je izjemno pomembna faza v tej ureditvi. Spoštovanje teh pogojev v postopku za izdajo evropskega plačilnega naloga je nujno, če se želi ohraniti ravnovesje med različnimi cilji, ki se jih z navedeno uredbo želi doseči.

42.

Spoštovanja pravice do obrambe ni mogoče zagotoviti prek domneve, če se pri izvršitvi tega naloga izkaže, da je ta domneva napačna. Tako bi jo bilo treba spremeniti v neizpodbitno domnevo, kar pa na področju pravice do obrambe ne bi imelo nobenega smisla.

43.

S čezmernim poenostavljanjem ureditve, določene z Uredbo št. 1896/2006, bi posegali ravno v pravico do obrambe in torej člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

44.

Najprej, dovoliti smiselno uporabo člena 20 te uredbe bi vodilo do tega, da bi bile dobroverni toženi stranki, ki – ker ji evropski plačilni nalog ni bil vročen v skladu z minimalnimi standardi – ni bila obveščena o načinu ugovora, ki ga je imela na voljo, odvzete njene najbolj temeljne pravice, medtem ko je, nasprotno, tista tožena stranka, ki ji je bil tak nalog pravilno vročen, lahko uživala te pravice. Ne le, da bi bila taka razlaga v nasprotju s spoštovanjem pravice do obrambe, ki jo zagotavlja člen 47 Listine, ampak bi povzročila tudi neenako obravnavanje teh dobrovernih toženih strank.

45.

Poleg tega, če evropski plačilni nalog ni vročen toženi stranki, ni mogoče sprejeti, da je zadevni zahtevek dejansko nesporni zahtevek, saj ga tožena stranka ob odsotnosti take vročitve v nobenem trenutku niti ni mogla izpodbijati. To ne bi bilo le v nasprotju z namenom Uredbe št. 1896/2006, ki, naj spomnim, uvaja postopek za evropski plačilni nalog za „nesporne zahtevke“, ampak bi tudi in zlasti pomenilo očitno kršitev pravice do obrambe tožene stranke, ki bi za povrh imela resne pravne posledice za toženo stranko. Če se v primeru, da se člen 20 te uredbe smiselno uporabi za obravnavane zadeve, ponovna preučitev zavrne, evropski plačilni nalog namreč ostane še naprej izvršljiv, saj v skladu s členom 20(3) navedene uredbe ostane veljaven.

46.

Prav tako poudarjam, da je zakonodajalec Unije skrbno navedel, da mora sodišče izvora zagotoviti, da je po izdaji evropskega plačilnega naloga ta toženi stranki vročen v skladu z nacionalnim pravom na način, ki izpolnjuje minimalne standarde iz členov od 13 do 15 Uredbe št. 1896/2006. ( 8 ) Člen 14 navedene uredbe, ki določa samo načine vročitve evropskega plačilnega naloga brez dokazila o njegovem prejemu tožene stranke, je v zvezi s tem še jasnejši, saj v odstavku 2 določa, da je „vročanje po odstavku 1 nedopustno, če obstojijo kakršni koli dvomi glede naslova tožene stranke“.

47.

Zakonodajalec Unije je z vztrajanjem pri tem, da mora sodišče izvora zagotoviti, da so spoštovani minimalni standardi za vročanje, izrazil svojo voljo, da se zagotovi, da bo pravica do obrambe spoštovana v enostranskem postopku, v katerem ima navsezadnje tožena stranka možnost uveljavljati svoje pravice šele v kasnejši fazi.

48.

V čem je torej prispevek postopka iz člena 14 Uredbe št. 1896/2006? Zdi se mi očiten. Ustvarja domnevo, ki omogoča, da postopek normalno poteka in da se v odsotnosti ugovora evropski plačilni nalog razglasi za izvršljiv. To drži, ker je na podlagi načina vročitve verjetno, da bo tožena stranka prejela evropski plačilni nalog. V skrbi za učinkovitost ta verjetnost upravičuje sprožitev naslednjih faz postopkov, saj bo v zelo veliko primerih ta verjetnost ustrezala resničnosti. Nasprotno pa bo v statistično manj pogosti situaciji, ko bo resničnost drugačna, treba šteti, da vročitev ni bila opravljena. Na splošni ravni bo s tem zagotovljena učinkovitost ureditve, na individualni ravni pa bodo ohranjene svoboščine posameznikov.

49.

Poleg tega se je le s tako razlago postopka iz člena 14 Uredbe št. 1896/2006 mogoče izogniti kritikam, kakršne so med drugim podane v doktrini. ( 9 )

50.

Zato menim, da smiselna uporaba člena 20 Uredbe št. 1896/2006 za primere, kakršni so ti v obravnavanih zadevah, ni v skladu ne z besedilom niti z duhom te Uredbe ter je v nasprotju s členom 47 Listine. Menim, da navedena uredba ne more dopuščati takšnega neravnovesja kar zadeva pravice, ki jih želi varovati.

51.

Poleg tega menim, da toženi stranki ni dopustno pravnega sredstva odvzeti zato, ker je bilo zgolj verjetno, da je bila vročitev opravljena, medtem ko iz njenega izpodbijanja izhaja, da z evropskim plačilnim nalogom ni bila seznanjena. Torej ji mora biti dejansko dano na voljo takšno pravno sredstvo, da lahko pred sodiščem izvora dokaže, da tega naloga ni prejela. Če bi navedeno sodišče ugotovilo neobstoj vsakršne vročitve, menim, da je edina pravna posledica, ki iz tega izhaja, razglasitev neveljavnosti navedenega naloga.

52.

Ob upoštevanju navedenega torej menim, da je Uredbo št. 1896/2006 treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da se njen člen 20 smiselno uporabi v primeru, ko evropski plačilni nalog toženi stranki ni bil vročen oziroma ji ni bil pravilno vročen. Da bi bilo zagotovljeno spoštovanje pravice do obrambe, mora toženi stranki pred sodiščem izvora biti na voljo neodvisno pravno sredstvo, ki ji omogoča dokazati, da ji ta nalog ni bil vročen, ter, po potrebi, doseči razglasitev njegove neveljavnosti.

53.

Glede na predlagani odgovor na prvo vprašanje menim, da na drugo in tretje vprašanje ni treba odgovoriti.

54.

Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Amtsgericht Wedding, odgovori:

Uredbo (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da se njen člen 20 smiselno uporabi v primeru, ko evropski plačilni nalog toženi stranki ni bil vročen oziroma ji ni bil pravilno vročen.

Da bi bilo zagotovljeno spoštovanje pravice do obrambe, mora toženi stranki pred pristojnim sodiščem države članice izvora biti na voljo neodvisno pravno sredstvo, ki ji omogoča dokazati, da ji ta nalog ni bil vročen, ter, po potrebi, doseči razglasitev njegove neveljavnosti.