—

Tožeča stranka zatrjuje, da dokapitalizacija in poroštva za posojila v obravnavani zadevi ne pomenijo državne pomoči, saj niso toliko izkrivili konkurence, da bi prizadele trgovino med državami članicami. Komisija je naredila očitno napako pri presoji dejstev, zlasti ko je ugotovila, da ni nobene ovire za to, da tuje družbe opravljajo svoje dejavnosti v Ålandu, predvsem pa ne ovire za to, da bi vlagale v lokalni nepremičninski trg.

—

Tožeča stranka trdi, da so bile vse dokapitalizacije v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu in zato niso toliko izkrivljale konkurence – oziroma niso grozile, da bi jo izkrivljale –, da bi prizadeli trgovino med državami članicami. Komisija je naredila očitno napako pri presoji dejstev glede skladnosti ukrepa z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu, in sicer ker je med drugim nepravilno in arbitrarno presojala obseg pričakovanega donosa opirajoč se zgolj na letni donos. Tožeča stranka meni, da je dejanska pričakovana donosnost kombinacija letnega donosa in pričakovanega povečanja vrednosti.

—

Komisija ni upoštevala, da sta bili vsaj dve od poroštev vključeni v obstoječi sistem pomoči.

—

Tudi če bi bilo sporne ukrepe treba šteti za državno pomoč, pa so zneski, katerih vrnitev se zahteva, izračunani nepravilni. Prvič, ugotovitev Komisije, da je treba povrniti znesek celotnega vloženega kapital, temelji na trhli, nepopolni in izjemno jedrnati obrazložitvi. Drugič, Komisija je – na podlagi nepopolne obrazložitve – znesek elementa pomoči glede poroštev arbitrarno določila na nerazumno in neživljenjsko raven. Tožeča stranka trdi, da ji je zaradi nepopolnosti in arbitrarnosti Komisijine obrazložitve dejansko onemogočeno odgovoriti na Komisijine obtožbe.

—

Komisija je pri izračunu elementa pomoči glede poroštev Sporočilo o spremembi metode določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj (1) uporabila retroaktivno. Zaradi te nedopustne retroaktivne uporabe je bil znesek elementa pomoči glede poroštev, za katerega se zahteva povračilo, določen višje, kot če bi se uporabil dokument, ki je po mnenju tožeče stranke pravilen, in sicer Obvestilo Komisije o načinu določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj (2), ki je bilo v veljavi v času odobritve poroštev.

—

Tožeča stranka je na podlagi dejstev, navedenih v prvih treh tožbenih razlogih, imela legitimno pričakovanje, da odobreni ukrepi lokalne vlade niso pomenili nezakonite državne pomoči. Poleg tega je tožeča stranka to vprašanje proučila z lokalno vlado, ki je potrdila, da so ti ukrepi spadali v sistem priglašenih pomoči.

—

Komisija je v celoti prezrla vzporedne naložbe mesta Mariehamn, zaradi česar je tožeči stranki v položaju naloženega vračila onemogočeno spoštovati zakonsko načelo enakega obravnavanja delničarjev, zapisano v finskem zakonu o gospodarskih družbah. Komisijino prezrtje tako izkrivlja poslovne rezultate zadevnih subjektov na način, da krši člen 345 PDEU, v skladu s katerim pogodbi v ničemer ne posegata v lastninskopravno ureditev v državah članicah.