Stranke
Razlogi za odločitev
Izrek

Stranke

V zadevi T‑505/12,

Compagnie des montres Longines, Francillon SA s sedežem v kraju Saint‑Imier (Švica), ki jo zastopa P. González-Bueno Catalán de Ocón, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) , ki ga je sprva zastopal F. Mattina, nato P. Bullock, zastopnika,

tožena stranka,

druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT je

Xiuxiu Cheng , stanujoča v Budimpešti (Madžarska),

zaradi tožbe zoper odločbo petega odbora za pritožbe UUNT z dne 14. septembra 2012 (zadeva R 193/2012‑5) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbo Compagnie des montres Longines, Francillon SA in Xiuxiu Cheng,

SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat),

v sestavi A. Dittrich, predsednik, J. Schwarcz (poročevalec), sodnik, in V. Tomljenović, sodnica,

sodna tajnica: J. Weychert, administratorka,

na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 19. novembra 2012,

na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je UUNT vložil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 12. februarja 2013,

na podlagi sklepa z dne 25. marca 2013, s katerim ni bila dovoljena vložitev replike,

ob upoštevanju spremembe sestave senatov Splošnega sodišča,

na podlagi obravnave z dne 27. marca 2014

izreka naslednjo

Razlogi za odločitev

Sodbo

Dejansko stanje

1. Xiuxiu Cheng je 20. julija 2009 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1).

2. Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je ta črno bel figurativni znak:

>image>1

3. Proizvodi, za katere se je zahtevala registracija, spadajo v razreda 9 in 25 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in za vsakega od razredov ustrezajo tema opisoma:

– razred 9: „optična sončna očala“;

– razred 25: „oblačila in čevlji“.

4. Prijava znamke Skupnosti je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 84/2010 z dne 10. maja 2010.

5. Tožeča stranka, družba Compagnie des montres Longines, Francillon SA, je 30. julija 2010 na podlagi člena 41 Uredbe št. 207/2009 vložila ugovor zoper registracijo znamke, prijavljene za proizvode iz točke 3 zgoraj.

6. Ugovor je temeljil na prejšnji mednarodni figurativni znamki št. 401319, prikazani v nadaljevanju, ki učinkuje zlasti v Nemčiji, Avstriji, Beneluksu, Bolgariji, Španiji, Estoniji, Franciji, Grčiji, na Madžarskem, v Italiji, Latviji, Litvi, na Portugalskem, v Češki republiki, Romuniji, na Slovaškem in v Sloveniji ter označuje med drugim proizvode, ki spadajo v razred 14 in ustrezajo temu opisu: „ure, urni mehanizmi, etuiji, številčnice, pasovi za ročne ure, deli ur; kronometri, kronografi; naprave za merjenje časa v športu; ure z nihali, male ure z nihali in budilke; vse naprave za merjenje časa, okrasne ročne ure, zlatarski izdelki in nakit; naprave, pripomočki in table za prikazovanje časa“.

>image>2

7. Razlogi, navedeni v podporo ugovoru, so bili razlogi iz člena 8(1)(b) in (5) Uredbe št. 207/2009.

8. Oddelek za ugovore je 25. novembra 2011 v celoti zavrnil ugovor z obrazložitvijo, da so bili proizvodi, na katere sta se nanašali znamki, različni, tako da eden od pogojev, nujnih za uporabo člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009, ni bil izpolnjen. Glede podlage za ugovor, ki se nanaša na uporabo člena 8(5) Uredbe št. 207/2009, je ugotovilo, da tožeči stranki za vse upoštevne države članice ni uspelo dokazati, da je imela prejšnja mednarodna znamka ugled glede proizvodov iz kategorije „Ure in instrumenti za merjenje časa“, ki spadajo v razred 14, kar je edina kategorija, katere ugled se je uveljavljal.

9. Tožeča stranka je 25. januarja 2012 na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 zoper odločbo oddelka za ugovore vložila pritožbo pri UUNT.

10. Peti odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 14. septembra 2012 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo zavrnil in v celoti potrdil odločbo oddelka za ugovore.

11. Prvič, odbor za pritožbe je glede upoštevne javnosti, ki so ji namenjeni proizvodi, varovani z nasprotujočima si znamkama, v bistvu ugotovil, da to javnost sestavlja tako široka javnost kot strokovnjaki, specializirani v sektorju ur in da je treba v obeh primerih navedeno javnost šteti za običajno obveščeno ter razumno pozorno in preudarno.

12. Drugič, odbor za pritožbe je navedel, da so si zadevni proizvodni različni tako glede lastnosti kot glede njihovih distribucijskih kanalov. Po njegovem mnenju si niso niti konkurenčni niti dopolnjujoči. Ugotovil je, da zaradi popolne nepodobnosti proizvodov eden od pogojev, nujnih za uporabo člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009, ni izpolnjen in da tako ni verjetnosti zmede v smislu te določbe.

13. Tretjič, glede uporabe člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 je odbor za pritožbe najprej navedel, da je treba upoštevati tudi dodatne dokaze, ki se nanašajo na ugled proizvodov iz kategorije „Ure in instrumenti za merjenje časa“, ki se uvrščajo v razred 14, in ki jih je tožeča stranka predložila prvič pred njim ter jih je treba dodati k tistim, ki so bili glede tega že predloženi pri oddelku za ugovore.

14. Dalje, odbor za pritožbe je ugotovil, da so navedeni dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, sicer jasno izkazovali, da so bili njeni proizvodi zelo cenjeni in da se na upoštevnem trgu tržijo že več kot 100 let, vendar so tudi izkazovali, da teh proizvodov običajno ali skoraj nikoli ni označeval znak, ki je predmet obravnavane zadeve, gledan ločeno. Nasprotno, znamka, ki je bila nanj pritrjena, je bila sestavljena iz kombinacije figurativne znamke, na katero se je nanašal ugovor, in stilizirano oblikovane besede „longines“.

15. Nazadnje, odbor za pritožbe je menil da ni bilo dokazano, da bi mednarodno figurativno znamko, na katero se je nanašal ugovor, če ne bi bilo besede „longines“, v kontekstu „Ure in instrumenti za merjenje časa“ priznaval precejšnji del upoštevne javnosti na ozemljih Bolgarije, Beneluksa, Češke republike, Danske, Estonije, Španije, Francije, Grčije, Madžarske, Italije, Latvije, Litve, Portugalske, Romunije, Slovaške in Slovenije. Po mnenju odbora za pritožbe tožeča stranka ni dokazala, da je upoštevna javnost uspela brez posebnega napora zadevno figurativno znamko povezati z njenimi proizvodi, ki spadajo pod zgoraj navedeno kategorijo.

Predlogi strank

16. Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

– izpodbijano odločbo razveljavi;

– UUNT in drugi stranki v postopku pred odborom za pritožbe naloži plačilo stroškov postopka.

17. UUNT Splošnemu sodišču predlaga, naj:

– tožbo v celoti zavrne;

– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

Pravna presoja

18. Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 8(5) navedene uredbe.

Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009

19. Tožeča stranka v bistvu trdi, da je odbor za pritožbe napačno ugotovil, da ni podobnosti med proizvodi, na katere se nanašata nasprotujoči si znamki, in da ni upošteval njunih vizualnih in pomenskih podobnosti. Zato naj bi odbor za pritožbe napačno menil, da se člen 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 ne uporabi.

20. UUNT prereka trditve tožeče stranke.

21. V skladu s členom 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 se na podlagi ugovora imetnika prejšnje znamke znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira, če zaradi enakosti ali podobnosti s prejšnjo znamko in enakosti ali podobnosti proizvodov ali storitev, ki jih znamki označujeta, obstaja verjetnost zmede v javnosti na ozemlju, na katerem prejšnja znamka uživa varstvo. Verjetnost zmede zajema verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

22. V skladu z ustaljeno sodno prakso obstaja verjetnost zmede, ko bi javnost utegnila verjeti, da zadevni proizvodi ali storitve izhajajo iz istega podjetja ali v določenem primeru iz gospodarsko povezanih podjetij. Na podlagi te sodne prakse je verjetnost zmede treba presojati celovito, po tem, kako upoštevna javnost zazna znake in zadevne proizvode ali storitve, in ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov v obravnavani zadevi, predvsem medsebojne odvisnosti med podobnostjo znakov in med podobnostjo označenih proizvodov ali storitev (glej sodbo z dne 9. julija 2003, Laboratorios RTB/UUNT – Giorgio Beverly Hills (GIORGIO BEVERLY HILLS), T‑162/01, Recueil, EU:T:2003:199, točke od 30 do 33 in navedena sodna praksa).

23. Za to celovito presojo mora biti povprečen potrošnik zadevnih proizvodov ali storitev običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren. Vendar je treba upoštevati okoliščino, da ima povprečen potrošnik redko možnost narediti neposredno primerjavo med različnimi znamkami in da se mora ravnati po nepopolni sliki, ki si jo je zapomnil. Ravno tako je treba upoštevati dejstvo, da se pozornost povprečnega potrošnika lahko spreminja glede na kategorijo zadevnih proizvodov in storitev (glej zgoraj v točki 22 navedeno sodbo GIORGIO BEVERLY HILLS, EU:T:2003:199, točka 33 in navedena sodna praksa).

24. Za uporabo člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 verjetnost zmede predpostavlja hkrati enakost ali podobnost nasprotujočih si znamk ter enakost ali podobnost proizvodov ali storitev, ki jih označujeta. Gre za kumulativna pogoja (glej sodbo z dne 22. januarja 2009, Commercy/UUNT – easyGroup IP Licensing (easyHotel), T‑316/07, ZOdl., EU:T:2009:14, točka 42 in navedena sodna praksa).

25. Poleg tega je verjetnost zmede toliko večja, kolikor večji razlikovalni učinek je imela prejšnja znamka. Tako znamke z velikim razlikovalnim učinkom, samodejno ali ker so znane na trgu, uživajo širše varstvo kot znamke z manjšim razlikovalnim učinkom. Pri presoji, ali obstaja verjetnost zmede, je torej treba upoštevati razlikovalni učinek prejšnje znamke ter zlasti njen ugled (glej sodbo z dne 17. aprila 2008, Ferrero Deutschland/UUNT, C‑108/07 P, EU:C:2008:234, točki 32 in 33 in navedena sodna praksa; sodba z dne 28. oktobra 2010, Farmeco/UUNT – Allergan (BOTUMAX), T‑131/09, EU:T:2010:458, točka 67).

26. Nazadnje, spomniti je treba, da za zavrnitev registracije znamke Skupnosti zadostuje, da relativni razlog za zavrnitev v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 obstaja samo na delu ozemlja Evropske unije (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2006, Mast-Jägermeister/UUNT – Licorera Zacapaneca (VENADO z okvirom in drugi), T‑81/03, T‑82/03 in T‑103/03, ZOdl., EU:T:2006:397, točka 76 in navedena sodna praksa).

27. V tej zadevi je treba prvi del tožbenega razloga tožeče stranke preizkusiti na podlagi načel, navedenih v točkah od 21 do 26 zgoraj.

Upoštevna javnost in njena stopnja pozornosti

28. Najprej je treba ugotoviti, da je prejšnja znamka mednarodna znamka, z učinkom v določenih državah članicah Unije, kot so navedene v točki 6 zgoraj. Da bi ugotovili morebitni obstoj verjetnosti zmede v zvezi s spornima znamkama, je zato treba upoštevati vidik upoštevne javnosti v teh državah članicah.

29. Dalje, spomniti je treba, da je v skladu s sodno prakso upoštevna javnost dejansko sestavljena iz potrošnikov, ki bodo verjetno uporabljali tako proizvode ali storitve prejšnje znamke kot tudi proizvode ali storitve prijavljene znamke (glej sodbo z dne 30. septembra 2010, PVS/UUNT – MeDiTA Medizinische Kurierdienst (medidata), T‑270/09, EU:T:2010:419, točka 28 in navedena sodna praksa). Poleg tega je treba prav tako spomniti, da iz sodne prakse izhaja, da se mora preučitev razlogov za zavrnitev nanašati na vsakega od proizvodov, za katerega se zahteva registracija znamke (glej v tem smislu sodbo z dne 15. februarja 2007, BVBA Management, Training en Consultancy, C‑239/05, ZOdl., EU:C:2007:99, točka 34).

30. Odbor za pritožbe je v točki 15 izpodbijane odločbe ugotovil, da so sporni proizvodi namenjeni tako široki javnosti kot strokovnjakom, specializiranim v sektorju ur, in da je treba v obeh primerih navedeno javnost šteti za običajno obveščeno ter razumno pozorno in preudarno.

31. Tožeča stranka ne oporeka opredelitvi upoštevne javnosti oziroma stopnji pozornosti, ki ji jo javnost posveča, temveč zgolj poudarja, da „dejanske stranke“ in potencialne stranke zadevnih proizvodov pomenijo kategorije, ki se prekrivajo. Po njenem mnenju bi potrošnik, ki kupi nekatere izmed zadevnih proizvodov, lahko kupil tudi druge. Tožeča stranka zlasti poudarja, da bi lahko potrošnik, ki kupi drage in luksuzne izdelke, lahko kupil tudi cenejše proizvode. Kupci zadevnih proizvodov so zato isti.

32. Splošno sodišče meni, da so vsi zadevni proizvodi namenjeni širši javnosti in, kar zadeva proizvode, ki so varovani s prejšnjo znamko, tudi strokovnjakom, specializiranim v sektorju ur. Odbor za pritožbe je zato pravilno upošteval tako sestavljeno javnost.

33. Glede stopnje pozornosti zadevne javnosti, je treba ugotoviti, da so kategorije zadevnih proizvodov sestavljene dovolj široko, da vključujejo tiste proizvode, ki jih lahko kupi vsakdo, torej tudi potrošniki, ki pri nakupu niso zelo pozorni.

34. Čeprav proizvodi, na katere se nanaša prejšnja znamka, in optična sončna očala, na katera se nanaša prijavljena znamka iz razreda 9, večinoma niso v redni prodaji in se načeloma kupujejo s posredovanjem trgovca, torej v okoliščinah, ko je stopnja pozornosti povprečnega potrošnika višja od normalne stopnje pozornosti, torej je precej visoka (glej v tem smislu sodbo z dne 12. januarja 2006, Devinlec/UUNT – TIME ART (QUANTUM), T‑147/03, ZOdl., EU:T:2006:10, točka 63), pa to ni v primeru vseh teh proizvodov, kajti nekatere ure, pasove za ročne ure, budilke, modne dodatke ali določena optična sončna očala se lahko pridobi, ne da bi bil potrošnik pri tem posebej pozoren, zlasti če gre za „cenovno ugodne“ proizvode.

35. V zvezi s stopnjo pozornosti javnosti, ki kupuje oblačila in čevlje iz razreda 25, na katere se nanaša prijava znamke, je treba na eni strani opozoriti na to, da zato, ker gre za proizvode masovne proizvodnje, ki jih povprečni potrošniki kupujejo in uporabljajo pogosto, stopnja pozornosti pri nakupu teh proizvodov ne presega povprečne stopnje. Na drugi strani je treba upoštevati, da stopnja pozornosti javnosti ni nižja od povprečne, kajti zadevni proizvodi so modni izdelki, potrošnik pa njihovemu izboru posveča določeno pozornost (glej v tem smislu sodbo z dne 10. novembra 2011, Esprit International/UUNT – Marc O’Polo International (Upodobitev črke na hlačnem žepu), T‑22/10, EU:T:2011:651, točke od 45 do 47).

Primerjava proizvodov

36. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba za presojo podobnosti med zadevnimi proizvodi upoštevati vse upoštevne dejavnike, ki opredeljujejo odnos med njimi. Natančneje, ti dejavniki vključujejo lastnosti, namen in uporabo teh ter tudi to, ali gre za konkurenčne ali dopolnjujoče si proizvode. Mogoče je upoštevati tudi druge dejavnike, kot so distribucijski kanali zadevnih proizvodov (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 11. julija 2007 v zadevi El Corte Inglés proti UUNT – Bolaños Sabri (PiraÑAM diseño original Juan Bolaños), T‑443/05, ZOdl., EU:T:2007:219, točka 37 in navedena sodna praksa).

37. V obravnavanem primeru je odbor za pritožbe potrdil sklep o ddelka za ugovore glede razlike, ki obstaja med zadevnimi proizvodi. Ti se razlikujejo tako glede svojih lastnosti kot tudi distribucijskih kanalov in si niso konkurenčni. Sklenil je, da „podobnost med proizvodi sploh ne obstaja“.

38. Natančneje, glede „optičnih sončnih očal“, na katere se nanaša prijavljena znamka, je odbor za pritožbe ugotovil, da se njihov namen popolnoma razlikuje od kronometrov in nakita, na katere se nanaša prejšnja znamka. Ta sklep se po njegovem mnenju ne spremeni zato, ker bi v obeh primerih proizvode lahko opredelili kot modne dodatke. Estetski namen „optičnih sončnih očal“ je sekundarnega pomena glede na njihov glavni namen, ki je po njegovem mnenju odpraviti okvare vida in zaščititi oči pred intenzivno svetlobo.

39. Glede „oblačil in čevljev“, na katere se nanaša prijavljena znamka, odbor za pritožbe ponovno navaja, da je glavni namen teh proizvodov pokriti človeško telo in stopala. Po njegovem mnenju se „nakit“ tožeče stranke prav tako nosi na telesu, vendar le iz estetskih razlogov. Povezava med tema kategorijama proizvodov je zato šibka.

40. Odbor za pritožbe prav tako zavrača trditve tožeče stranke, da naj bi bili zadevni proizvodi dopolnjujoči, ker gre za modne dodatke. Nasprotno, po njegovem mnenju je povezava med temi proizvodi preveč nenatančna. Sončna očala naj bi se izbralo predvsem zaradi njihovih tehničnih značilnosti in ne zato, ker bi pristajali k uri ali nošenim uhanom. Enako velja za oblačila in čevlje, ki se jih ravno tako ne kupi strogo glede na stil ure in nošenega nakita. Tudi če se proizvode, kot so ure in sončna očala, glede na pomen, ki ga potrošnik pripisuje modi, zaznava kot modne dodatke, je po mnenju odbora za pritožne njihov primarni namen drugačen.

41. Nazadnje, odbor za pritožbe se sklicuje na sodbo z dne 7. decembra 2010, Nute Partecipazioni in La Perla/UUNT – Worldgem Brands (NIMEI LA PERLA MODERN CLASSIC) (T‑59/08, ZOdl., EU:T:2010:500, točka 36), s tem ko ugotovi, da iz tega sledi, da nakit in ženska oblačila spadajo v segmente sosednjih trgov in bi zato morala obstajati določena stopnja podobnosti med znamkami, da bi se lahko uporabilo člen 8(5) Uredbe št. 207/2009. Vendar po mnenju odbora za pritožbe Splošno sodišče ni niti ugotovilo niti potrdilo obstoja podobnosti med zgoraj navedenimi proizvodi. Nasprotno, v drugi zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 24. marca 2010, 2nine/UUNT – Pacific Sunwear of California (nollie) (T‑363/08, EU:T:2010:114, točke od 33 do 41), ugotovitev drugega odbora za pritožbe, v skladu s katero naj bi bili proizvodi iz razreda 25 in tisti iz razreda 14 v smislu Nicejskega aranžmaja različni, in da naj zgolj na podlagi estetskih preudarkov ne bi bilo mogoče ugotoviti niti njihove podobnosti niti domnevno dopolnjujočega značaja.

42. Tožeča stranka poudarja, da so si proizvodi, na katere se nanaša prijava znamke, in proizvodi, ki jih varuje prejšnja znamka, podobni. Po njenem mnenju imajo iste lastnosti, isti namen in cilj, se dopolnjujejo, so zamenljivi, in so si torej konkurenčni, zadovoljujejo podobne zahteve, delijo si iste distribucijske kanale in pogosto se jih kupi v istih trgovinah. Nazadnje poudarja, na eni strani, da je za proizvajalce postalo običajno, da svoje dejavnosti razširijo na več povezanih trgov, od oblačil do kozmetike, pa do nakita, in na drugi strani, da so potrošniki teh proizvodov isti.

43. UUNT prereka trditve tožeče stranke.

44. Najprej je treba poudariti, da je odbor za pritožbe zgolj na podlagi primerjave zadevnih proizvodov menil, da ni nikakršne verjetnosti zmede pri upoštevni javnosti. Vendar pa bi – čeprav nizka – stopnja podobnosti med zadevnimi proizvodi zahtevala, da odbor za pritožbe preveri, ali morebitna visoka stopnja podobnosti med znamkami pri potrošnikih ne ustvarja verjetnosti zmede glede porekla proizvodov (glej v tem smislu zgoraj v točki 36 navedeno sodbo PiraÑAM diseño original Juan Bolaños, EU:T:2007:219, točka 40).

45. V tem okviru je torej treba preveriti, ali je presoja odbora za pritožbe, da si zadevni proizvodi niso podobni, utemeljena.

46. V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da po mnenju odbora za pritožbe proizvodi, ki jih je v obravnavanem primeru treba primerjati, namreč na eni strani „optična sončna očala“ in „oblačila in čevlji“ iz razredov 9 in 25 Nicejskega sporazuma, na drugi strani pa različni proizvodi za merjenje časa, zlatarski izdelki in nakit, navedeni v točki 6 zgoraj, iz razreda 14 v smislu Nicejskega aranžmaja, spadajo v segmente sosednjih trgov.

47. Zlasti je mogoče ugotoviti, po analogiji s tem, kar je Splošno sodišče v sodbi z dne 27. septembra 2012, El Corte Inglés/UUNT – Pucci International (Emidio Tucci) (T‑373/09, EU:T:2012:500, točka 66) presodilo glede člena 8(5) Uredbe št. 207/2009, da četudi so te skupine proizvodov različne, vsaka zajema proizvode, ki se pogosto prodajajo kot luksuzni izdelki pod znanimi znamkami uglednih oblikovalcev in proizvajalcev. S to okoliščino je poudarjen obstoj določene podobnosti med zadevnimi proizvodi, zlasti na področju luksuznih izdelkov.

48. Splošno sodišče je prav tako v okviru presoje določbe, na katero je bilo opozorjeno v točki 47 zgoraj, v točki 79 sodbe z dne 27. septembra 2012, Pucci International/UUNT – El Corte Inglés (Emidio Tucci) (T‑357/09, EU:T:2012:499) ugotovilo, da se na področju luksuznih izdelkov proizvodi, kot so očala, zlatarski izdelki, nakit in ure prodajajo tudi pod znanimi znamkami uglednih oblikovalcev in proizvajalcev in da se zato proizvajalci oblačil obračajo na trg teh proizvodov. Splošno sodišče je iz tega sklepalo na obstoj določene bližine zadevnih proizvodov.

49. Vendar ne glede na to, da proizvodi, na katere se nanaša prijava znamke, in proizvodi, ki jih varuje prejšnja znamka, in ki so navedeni v točki 46 zgoraj, spadajo v segmente sosednjih trgov, je treba ugotoviti, prvič, da odbor za pritožbe ni storil napake s tem, da je ugotovil, da se glede svojih lastnosti, namena in uporabe razlikujejo.

50. Prvič, ne glede na podobnost med določenimi materiali, ki se lahko uporabijo za izdelavo optičnih sončnih očal in nekaterih ur ali zlatarskih izdelkov, kot je na primer steklo, so surovine, iz katerih se izdeluje to blago, različne.

51. Drugič, oblačila in čevlji iz razreda 25 se izdelujejo za pokritje človeškega telesa in stopal, za njegovo zaščito in okrasitev. Optična sončna očala so predvsem proizvod za zagotavljanje boljšega vida in da v določenih vremenskih razmerah potrošnikom zagotovijo udobje, predvsem pa zaščito pred sončnimi žarki. Ure in druge naprave za merjenje časa so namenjene zlasti merjenju in navedbi časa. Nazadnje, nakit in zlatarski izdelki imajo povsem okrasno funkcijo (glej v tem smislu zgoraj v točki 41 navedeno sodbo nollie, EU:T:2010:114, točka 33 in navedena sodna praksa).

52. Na drugem mestu je treba ugotoviti, da si zadevni proizvodi, ker se razlikujejo glede lastnosti, namena in uporabe zadevnih proizvodov, niso niti konkurenčni niti zamenljivi.

53. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da se potrošnik, ki si na primer namerava kupiti novo uro, določen nakit ali zlatarske izdelke, nenadoma odloči, da si bo namesto tega kupil oblačila, čevlje ali optična sončna očala, oziroma obratno.

54. V zvezi s tem je treba še ugotoviti, natančneje, da ni dokazana trditev tožeče stranke, da bi bila v sektorju luksuznih in modnih izdelkov odločitev o nakupu določenega proizvoda, na splošno, motivirana zaradi ugleda, ki ga ima znamka pri potrošnikih, ne pa zaradi dejanske potrebe po nakupu določenega proizvoda, predvsem zaradi njegove funkcionalnosti in zadovoljitve točno določene potrebe. Istočasno je treba kot nedokazano zavrniti trditev tožeče stranke, da potrošniki v zadevnem sektorju primarno ne iščejo določenega blaga, temveč želijo zadovoljiti svoje „hedonistične potrebe“ oziroma hočejo potešiti takojšnjo željo, zaradi česar kupujejo impulzivno, pri čemer zgled in vrednost proizvoda prevlada nad drugimi dejavniki v zvezi z njihovimi lastnostmi.

55. Poleg tega je treba navesti, da če bi se pritrdilo utemeljenosti teh trditev, bi to v bistvu pomenilo, da se izključi vsakršno razlikovanje med proizvodi iz luksuznega sektorja, ki so varovani z zadevno znamko, ker je posledica teorije tožeče stranke glede impulzivnega nakupovanja, ki naj bi potešilo takojšnjo željo potrošnikov, to, da bi verjetnost zmede lahko obstajala neodvisno od primerljivih proizvodov, vendar samo v primeru, da spadajo v ta sektor. Tak pristop, s katerim tožeča stranka dejansko cilja na to, da se opredeli zamenljivost vseh zadevnih proizvodov, je očitno v nasprotju z načelom specialnosti znamk, ki ga mora upoštevati Splošno sodišče pri analizi v skladu s členom 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009, in neupravičeno razširja obseg njihovega varstva. Iz istih razlogov je treba kot neupoštevno zavrniti trditev tožeče stranke, da so proizvodi zamenljivi, ker bi vsak izmed njih lahko bil darilo, potrošnik pa bi izmed njih impulzivno izbral tega ali onega. Posledica takšne nenatančne zveze, bi bila to, da bi se proizvodi, ki so po svojih lastnostih in namenu očitno drugačni, šteli za podobne.

56. Poleg tega je treba poudariti, da zadevni trg, na katerega spadajo navedeni proizvodi, ni omejen samo na segment trga „luksuza“ ali „visoke mode“, temu zadnjenavedenemu segmentu trga pa v tem primeru prav tako ni mogoče pripisati posebnega pomena, ker so kategorije proizvodov, ki so varovani s spornima znamkama, opredeljene dovolj široko, tako da zajemajo tudi proizvode splošno dostopnega cenovnega razreda za „širšo javnost“ in nekatere proizvode „po ugodnih cenah“. Vendar tožeča stranka ni trdila, da bi te „osnovne“ proizvode, ki spadajo v te segmente trga, potrošniki kupili iz impulzivnih in hedonističnih razlogov, da bi bilo mogoče določene proizvode brez razlik zamenjati za druge proizvode.

57. Na tretjem mestu je treba navesti, da tožeča stranka s preostalimi trditvami v bistvu poskuša vzpostaviti zvezo dopolnilnosti med zadevnimi proizvodi.

58. Spomniti je treba, da so si v skladu s sodno prakso dopolnilni tisti proizvodi ali storitve, med katerimi obstaja tesna zveza v tem smislu, da je eden nepogrešljiv ali pomemben za uporabo drugega, tako da lahko potrošniki sklepajo, da oboje izdeluje isto podjetje. Proizvodi, ki so namenjeni različnim javnostim, po definiciji ne morejo imeti dopolnilnega značaja (glej v tem smislu zgoraj v točki 48 navedeno sodbo Emidio Tucci, EU:T:2012:499, točka 50 in navedena sodna praksa).

59. Poleg tega se mora v skladu s sodno prakso, da bi šlo za stopnjo podobnosti v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009, taka estetska dopolnilnost kazati v pravi estetski potrebi, v tem smislu, da je en proizvod nepogrešljiv ali pomemben za uporabo drugega in da potrošniki menijo, da je navedene proizvode običajno in vsakdanje uporabljati skupaj. Taka estetska dopolnilnost je subjektivna in opredeljena z navadami ali prioritetami potrošnikov, kot lahko izhajajo iz marketinških strategij proizvajalcev ali celo iz preprostih modnih fenomenov (glej zgoraj v točki 48 navedeno sodbo Emidio Tucci, EU:T:2012:499, točka 51 in navedena sodna praksa).

60. Vendar je treba poudariti, da obstoj estetske dopolnilnosti med proizvodi ne zadostuje za ugotovitev, da so si ti podobni. Da bi to držalo, bi bilo poleg tega treba, da potrošniki štejejo za običajno, da se ti proizvodi prodajajo pod isto znamko, kar običajno pomeni, da je velik delež proizvajalcev ali distributerjev teh proizvodov isti (glej zgoraj v točki 48 navedeno sodbo Emidio Tucci, EU:T:2012:499, točka 52 in navedena sodna praksa).

61. V obravnavanem primeru Splošno sodišče meni, da je smiselno, da se presoja podobnosti zadevnih proizvodov zaradi njihove morebitne dopolnilnosti izvede v dveh delih. Prvi del se nanaša na primerjavo med „oblačili in čevlji“, na katere se nanaša prijavljena znamka, in različnimi urami, napravami za merjenje časa, zlatarskimi izdelki in nakitom, varovanimi s prejšnjo znamko in navedenimi v točki 6 zgoraj. Drugi del se nanaša na primerjavo zadnjenavedenih proizvodov in „optičnih sončnih očal“, na katere se nanaša prijavljena znamka.

62. Glede prvega dela je treba ugotoviti, da trditve tožeče stranke ne zadostujejo za ugotovitev, da se zadevni proizvodi dopolnjujejo z estetskega vidika.

63. V zvezi s tem, na eni strani, tožeča stranka poudarja, da zadevni proizvodi spadajo v sektor mode, celo „luksuza“, in da zadevni potrošniki iščejo posebni stil in imidž, ki ga želijo izraziti, pri čemer vsa ta oblačila in dodatki, ki jih kupijo, ustrezajo njihovemu okusu, tako da se ti proizvodi dopolnjujejo. Na drugi strani trdijo, da se te proizvode pogosto kupi hkrati in skupaj.

64. Najprej je treba navesti, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 13. decembra 2004, El Corte Inglés/UUNT – Pucci (EMILIO PUCCI) (T‑8/03, ZOdl., EU:T:2004:358, točka 42) že presodilo, da okoliščina, da so vsi sporni proizvodi povezani z lepoto, s telesno nego, telesnim videzom ali z osebno podobo, ne zadostuje, da bi se jih lahko štelo za podobne, če se sicer močno razlikujejo glede na vse druge upoštevne dejavnike, značilne za njihova razmerja.

65. Dalje, spomniti je treba, da je iskanje določene estetske harmonije v oblačenju splošna značilnost celotnega sektorja mode in oblačenja in je preveč splošen dejavnik, da bi lahko upravičil, da so vsi zadevni proizvodi dopolnilni in si v tem smislu podobni (glej v tem smislu zgoraj v točki 41 navedeno sodbo nollie, EU:T:2010:114, točka 36 in navedena sodna praksa).

66. V okoliščinah obravnavanega primera bi morala tožeča stranka ob upoštevanju razlik med analiziranimi proizvodi (glej točke od 49 do 56 zgoraj), če potrebno, dokazati, da z estetskega vidika obstaja dovolj trdna zveza med zadevnimi proizvodi, zlasti s predložitvijo konkretnih dokazov, iz katerih bi Splošno sodišče lahko sklepalo, da je z nakupom teh proizvodov zadevna javnost dejansko hotela uskladiti svojo zunanjo podobo.

67. Prvič, tožeča stranka ni dokazala, prav tako pa ni očitno, da je za izbor potrošnika, ki kupi ure ali druge proizvode za merjenje časa, odločujočega pomena, da ve, da je ta proizvod usklajen z enim ali drugim kosom oblačila oziroma čevlji in obratno, in da teh proizvodov v bistvu ne presoja glede na njihove posebne značilnosti, kakovost, in glede na njihovo glavno funkcijo (glej točko 51 zgoraj), njihov dizajn in splošno podobo pa upošteva neodvisno.

68. Trditev tožeče stranke, ki jo je podala na obravnavi, da je potrošnik v Evropi že navajen na določeno tehnično kakovost zadevnih proizvodov, tako da jo šteje za „samoumevno“ ne omaja pravilnosti predhodno navedenih ugotovitev, ker bodo potrošniki v resnici – tudi če se domneva pravilnost te trditve – vedno menili, da je smiselno primerjati različne proizvode, da bi pridobili tiste, ki so kakovostno boljši od konkurenčnih proizvodov, in izbrali tiste, ki po svojih lastnostih in dizajnu najbolj ustrezajo njihovim pričakovanjem, pri čemer lahko ti preudarki – drugače kot trdi tožeča stranka – med drugim upravičijo bistvene cenovne razlike v proizvodih. Po analogiji to velja za proizvode „zlatarski izdelki in nakit“. Četudi bi se nekaterim modno osveščenim potrošnikom postavilo vprašanje v zvezi z določenim enotnim stilom med običajno nošenimi oblačili in čevlji na eni strani ter modnimi dodatki, bižuterijo, urami ali nakitom na drugi strani, ne gre za dovolj močno zvezo med analiziranimi proizvodi, kot se zahteva v točkah 59 in 60 te sodbe. Poleg tega, v nasprotju s trditvami tožeče stranke, isti preudarki veljajo, tudi če določen potrošnik kupi drugo uro oziroma še ena sončna očala, čeprav ena že ima. Zlasti ni bila dokazana trditev tožeče stranke, da „večina“ zadevnih potrošnikov svoje ure in sončna očala vedno usklajuje z oblačili glede na dejavnost, ki jo nameravajo opravljati.

69. Splošno sodišče je v teh okoliščinah presodilo, da ni bilo dokazano, da bi bile ure, naprave za merjenje časa in bižuterija „bistveni ali pomembni“ za uporabo oblačil ali čevljev in obratno, da bi se lahko ugotovilo obstoj estetske dopolnilnosti med temi proizvodi.

70. Drugič, prav tako ni bilo dokazano, da potrošniki štejejo za običajno, da se ti proizvodi prodajajo pod isto znamko, kar običajno pomeni, da je velik delež proizvajalcev ali distributerjev teh proizvodov isti.

71. Prvič, primer tožeče stranke, da določeni tržno uspešni modni oblikovalci, za katere je navedla – tudi ob sklicevanju na njihove spletne strani – nekaj imen, danes ne proizvajajo le oblačil in čevljev, temveč tudi dodatke, vključno z urami, nakitom in bižuterijo, je v najboljšem primeru pokazatelj sodobnega fenomena, ki mu je treba pri presoji celotnega zadevnega sektorja znamk pripisati obrobni pomen, glede na to, da do zdaj ni nasprotnih dokazov.

72. V zvezi s tem je namreč treba poudariti obstoj pomembnih razlik v lastnostih primerjanih proizvodov, v postopku njihove proizvodnje in v znanju, potrebnem za izdelavo kakovostnih proizvodov v vsaki izmed zadevnih panog. Na primer, za izdelavo pasu za uro je potrebno bodisi rokodelsko znanje bodisi posebej specializirana, avtomatizirana ali polavtomatizirana proizvodna veriga, tako da se vsak izmed načinov proizvodnje očitno razlikuje od postopkov izdelave oblačil ali čevljev, ne da bi bilo ob tem mogoče domnevati, da bi izkušnje, ki jih ima podjetje pri izdelavi enega od primerjanih proizvodov, lahko povečale njegove sposobnosti ali pristojnosti v proizvodnji drugih.

73. V teh okoliščinah, čeprav bi se štelo, da je s sklicevanjem na določene internetne strani modnih oblikovalcev, ki so uspešni na trgu (glej točko 71 zgoraj), dokazano, da lahko v sektorju luksuznih izdelkov isti proizvajalec proizvaja tako proizvode, na katere se nanaša prijavljena znamka, kot tudi proizvode, varovane s prejšnjo znamko, s tem da tako predvsem razširi določene ugledne znamke z enega področja na drugega, je treba ugotoviti, da ni dokazano, da so bili potrošniki obveščeni glede takšne prakse na trgu, ki ni omejen na luksuzne izdelke, in običajno pričakujejo, da različne zadevne proizvode, ki si na prvi pogled niso sorodni in tudi ne spadajo v isto skupino proizvodov, izdeluje isto podjetje. Prav tako tega sklepa, zaradi splošnosti trditev, ki niso podprte z dokazi, ne omaja okoliščina, da je tožeča stranka na obravnavi navedla številne druge znane proizvajalce, ki proizvajajo vse zadevne proizvode. Tudi če bi domnevali, da ti proizvajalci na splošno poskušajo izkoristiti svoj uspeh s tem, da svoje znamke razširjajo na širok spekter proizvodov, iz tega ne bi mogli sklepati, da to vpliva na pričakovanja potrošnikov zunaj sektorja luksuznih izdelkov.

74. Tako ni bilo dokazano, da bi ti potrošniki sklepali, da je obstajala kakršnakoli zveza med primerjanimi proizvodi in da slednji pomenijo razširjen spekter proizvodov, ki imajo isti izvor.

75. Drugič, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, podobnost zadevnih proizvodov prav tako ne izhaja iz upoštevanja njihovega kraja prodaje in njihovih distributerjev.

76. V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba upoštevati samo „objektivne“ okoliščine trženja proizvodov, ki jih označujeta nasprotujoči si znamki, torej okoliščine, ki se jih običajno pričakuje za proizvode, označene s temi znamkami (glej po analogiji sodbo z dne 23. septembra 2009, Phildar/UUNT – Comercial Jacinto Parera (FILDOR), T‑99/06, EU:T:2009:346, točki 68 in 73 in navedena sodna praksa).

77. Dalje, v tem primeru je treba ugotoviti, da predvsem za del zadevnih proizvodov iz sektorja luksuznih izdelkov sicer ni mogoče izključiti, da bi se jih lahko prodajalo na istih krajih, kot na primer na vhodu v luksuzne trgovine, v katerih se prodaja veliko znamk, v splošnih prodajalnah in v „vodilnih“ prodajalnah, v „brezcarinskih“ prodajalnah, vendar tudi v določenih oddelkih veleblagovnic, vendar ni bilo dokazano in tudi ni očitno, da to velja za večino zadevnih proizvodov, zlasti pa za cenovno ugodne in vsem dostopne proizvode. Vsekakor ni mogoče domnevati, da bi zadevni potrošniki ne glede na razlike v lastnostih primerjanih proizvodov, njihovem namenu in cilju, menili, da med proizvodi obstaja tesna zveza in da je za njihovo proizvodnjo odgovorno isto podjetje iz samo enega razloga, da se jih lahko v določenih okoliščinah prodaja v istih trgovskih prostorih (glej tudi točko 79 spodaj).

78. Glede drugega dela preizkusa, navedenega v točki 61 zgoraj, ki se nanaša na obstoj morebitne estetske dopolnilnosti med optičnimi sončnimi očali, na katere se nanaša prijavljena znamka na eni strani, in urami, napravami za merjenje časa in nakitom, varovanimi s prejšnjo znamko, na drugi strani, je treba glede na zgoraj navedeno ugotoviti, da tožeča stranka tega prav tako ni dokazala. Zlasti je treba ugotoviti, da z ato, ker so optična sončna očala namenjena zagotavljanju boljšega vida, uporabnikom pa v določenih vremenskih pogojih zagotovijo udobje, predvsem pa zaščito pred sončnimi žarki (glej točko 51 zgoraj), je odbor za pritožbe pravilno menil, da bodo potrošniki pozornost usmerili zlasti v optične značilnosti in zmožnosti zaščite, ki jo ta očala zagotavljajo, bolj kot v dizajn, drugače povedano, v njihov estetski namen. V teh okoliščinah in ne glede na dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka, da so očala izdelana v lastnem podjetju, navedeni proizvodi niso nepogrešljivi oziroma pomembni za uporabo optičnih sončnih očal in obratno.

79. Poleg tega je glede navedb tožeče stranke v zvezi s prodajnimi mesti teh proizvodov treba navesti, da je Splošno sodišče zgoraj v točki 41 navedene sodbe nollie (EU:T:2010:114) in navedeni sodni praksi že presodilo, da okoliščina, da se lahko ti kategoriji proizvodov prodajata v istih trgovskih hišah, kot so na primer velike trgovine ali veleblagovnice, ni zelo pomembna, saj je mogoče na takih prodajnih mestih najti proizvode zelo različnih lastnosti, ne da bi jim potrošnik avtomatično prisodil isti izvor.

80. Glede na vse navedeno niti to, da se lahko potrošniki zadevnih proizvodov prekrivajo, niti okoliščina, da v sektorju luksuznih proizvodov obstajajo primeri, v katerih proizvajalci proizvajajo tako proizvode, na katere se nanaša prijavljena znamka, kot tudi proizvode, ki so varovani s prejšnjo znamko, skupaj z drugimi trditvami tožeče stranke ne zadostujejo za to, da bi iz tega sklepali na podobnost, četudi šibko, med zadevnimi proizvodi.

Verjetnost zmede

81. Kot je bilo že navedeno v točki 44 zgoraj, je odbor za pritožbe na podlagi primerjave zadevnih proizvodov menil, da pri upoštevni javnosti ni nikakršne verjetnosti zmede.

82. Tožeča stranka poudarja, da odbor za pritožbe ni pravilno uporabil člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 in da bi zaradi podobnosti nasprotujočih si znamk, v povezavi s podobnostjo blaga, na katerega se nanaša ta znamka, nastala verjetnost zmede.

83. V zvezi s tem, ker je bilo že v točki 80 te sodbe ugotovljeno, da odbor za pritožbe ni napačno menil, da zadevni proizvodi ne izkazujejo niti majhne podobnosti, ob upoštevanju sodbe easyHotel (točka 24 zgoraj, EU:T:2009:14, točka 42), v skladu s katero verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 predpostavlja hkrati enakost ali podobnost nasprotujočih si znamk ter enakost ali podobnost proizvodov ali storitev, ki jih označujeta, ker sta pogoja kumulativna, je Splošno sodišče v tem primeru ugotovilo, da odbor za pritožbe prav tako ni storil napake s tem, da je izključil vsakršno verjetnost zmede na podlagi primerjave zadevnih proizvodov.

84. Zaradi neobstoja podobnosti med spornimi proizvodi in ne glede na drugi razlog tožeče stranke, ki se nanaša na določbo člena 8(5) Uredbe št. 207/2009, je treba dodati, da tega sklepa ne bi omajale različne trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na domnevni ugled prejšnje znamke in njeno neupravičeno izkoriščanje prijaviteljice znamke, ker so slednje neupoštevne, če eden od kumulativnih pogojev v skladu s členom 8(1)(b) zadevne uredbe ni izpolnjen. Če ni podobnosti med zadevnimi proizvodi, v okviru celovite presoje verjetnosti zmede tega namreč ni mogoče nadomestiti s tem, da so si sporne znamke podobne ali celo enake, in sicer ne glede na to, kako dobro jih poznajo upoštevni potrošniki.

85. Nazadnje, glede na okoliščine v tem primeru Splošno sodišče meni, da se ni treba izreči o tem, ali sta sklicevanji tožeče stranke na odločbi španskih sodišč v zadevi, za katero meni, da je primerljiva, dopustna, in sicer najprej odločba, ki jo je izdalo Tribunal Superior de Justicia de Madrid (višje sodišče v Madridu, Španija), z dne 13. marca 2013 in, dalje, odločba, ki jo je izdalo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), z dne 9. januarja 2014, s katero je Tribunal Supremo kot nedopustno zavrglo kasacijsko pritožbo zoper navedeno odločbo Tribunal Superior de Justicia de Madrid, ki je bila po eni strani razveljavljena z odločbo Oficina Española de Patentes y Marcas (španski urad za patente in znamke) o registraciji znamke, ki je enaka kot znamka v obravnavanem primeru, in s katero je bila po drugi strani ta registracija zavrnjena kot brezpredmetna.

86. V zvezi s tem, tudi če bi se štelo, da sta ti sklicevanji dopustni, je treba spomniti, da glede nacionalnih odločb iz ustaljene sodne prakse izhaja, da že obstoječe registracije v državah članicah in, po analogiji, odločbe o izbrisu ali zavrnitvi registracije, predstavljajo samo dejavnik, ki se lahko upošteva pri odločanju o registraciji znamke Skupnosti. Isti preudarki veljajo za sodno prakso sodišč držav članic (glej v tem smislu sodbi z dne 16. februarja 2000, Procter & Gamble/UUNT (Oblika mila), T‑122/99, Recueil, EU:T:2000:39, točka 61, in z dne 19. septembra 2001, Henkel/UUNT (Okrogla rdeča in bela tableta), T‑337/99, Recueil, EU:T:2001:221, točka 58). Ta sodna praksa, sprejeta v povezavi z absolutnimi razlogi za zavrnitev, po analogiji velja za relativne razloge za zavrnitev registracije.

87. Navesti je treba, da se je zadeva, ki jo je obravnavalo Tribunal Superior de Justicia de Madrid, nato pa Tribunal Supremo, drugače kot obravnavana zadeva, nanašala na poseben primer, v katerem se je za različne proizvode, varovane s sporno znamko, iz razreda 9 Nicejskega aranžmaja štelo, da so „enaki“. V takšnih dejanskih okoliščinah, iz katerih ni mogoče sklepati na to zadevo, je Tribunal Superior de Justicia de Madrid presodilo podobnosti med znamkami in po celoviti presoji sklenilo, da obstaja verjetnost zmede. V postopku s kasacijsko pritožbo je Tribunal Supremo pritožbo v bistvenem zavrnilo iz postopkovnih razlogov, ki prav tako ne morejo vplivati na ta postopek.

88. Zato je treba prvi tožbeni razlog tožeče stranke zavrniti.

Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 8(5) Uredbe št. 207/2009

89. Tožeča stranka poudarja, da je presoja odbora za pritožbe, ki je ugotovil, da prejšnja znamka ni bila ugledna, če se jo obravnava v obliki njene registracije, torej ločeno od besednega elementa „longines“, napačna. Nasprotno, po mnenju tožeče stranke so bili pogoji za uporabo člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 izpolnjeni.

90. UUNT prereka trditve tožeče stranke.

91. V skladu s členom 8(5) Uredbe št. 207/2009 blagovna znamka ob ugovarjanju imetnika prejšnje blagovne znamke v smislu odstavka 2 ne bo registrirana, če je enaka ali podobna prejšnji blagovni znamki in naj bi bila registrirana za blago ali storitve, ki niso podobne tistim, za katere je registrirana prejšnja blagovna znamka, če prejšnja blagovna znamka Skupnosti uživa ugled v Uniji in če ima prejšnja nacionalna blagovna znamka ugled v zadevni državi članici, in če bi uporaba blagovne znamke, za katero je vložena prijava, brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje blagovne znamke (glej v tem smislu zgoraj v točki 47 navedeno sodbo Emidio Tucci, EU:T:2012:500, točka 55).

92. V skladu s sodno prakso cilj člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 ni preprečiti registracijo vsake znamke, ki je enaka ali podobna poznani znamki. Namen te določbe je zlasti omogočiti imetniku poznane prejšnje nacionalne znamke, da oporeka registraciji znamke, ki bi lahko ali izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke (glej v tem smislu zgoraj v točki 47 navedeno sodbo Emidio Tucci, EU:T:2012:500, točka 56 in navedena sodna praksa). Isti preudarki veljajo po analogiji na podlagi člena 8(2)(a)(iii) zgoraj navedene uredbe v povezavi z njenim odstavkom 5 za blagovne znamke, registrirane po mednarodnih sporazumih, ki veljajo v državi članici Unije.

93. V tem primeru, kot je bilo že navedeno v točkah od 13 do 15 zgoraj, je odbor za pritožbe v bistvu menil, da so navedeni dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, sicer jasno izkazovali, da so bili njeni proizvodi zelo cenjeni in da se na upoštevnem trgu tržijo že več kot 100 let, vendar so tudi izkazovali, da teh proizvodov običajno ali skoraj nikoli ni označeval znak, ki je predmet obravnavane zadeve, gledan ločeno, temveč sestavljena znamka, sestavljena iz kombinacije figurativne znamke, na kateri je temeljil ugovor, in stilizirano oblikovane besede „longines“. Po mnenju odbora za pritožbe uporaba zadevnega znaka ni zadostovala za dokaz, da velik del zadevne javnosti, na bistvenem delu ozemlja držav, navedenih v točki 15 zgoraj, slednjega pozna brez besednega dela v povezavi z urami in drugimi napravami za merjenje časa. Ne bi bilo mogoče abstraktno dokazati ugleda znamke. Po mnenju odbora za pritožbe tožeča stranka ni dokazala, da je upoštevna javnost uspela brez posebnega napora zadevno figurativno znamko, ki upodablja „razprostrto peščeno uro“, povezati z urami in proizvodi za merjenje časa, ki jih proizvaja.

94. Trditve tožeče stranke je v bistvu mogoče razdeliti na dva dela. Prvi del se nanaša na okoliščino - kot je navedel že odbor za pritožbe – da je prejšnja figurativna znamka svetovno znana v povezavi z urami in napravami za merjenje časa ter z zlatarskimi izdelki in nakitom iz razreda 14, kot je razvidno iz dokumentacije, predložene UUNT.

95. V drugem delu trditev želi tožeča stranka v bistvu dokazati, da bi registracija prijavljene znamke škodovala predstavi ekskluzivnosti in podobi luksuza ter visoke kakovosti, ki jo izkazuje prejšnja znamka, in zato njenemu ugledu in razlikovalnemu učinku. Tožeča stranka poudarja, da bi registracija prijavljene znamke oslabila sposobnost prejšnje znamke v obliki „razprostrte peščene ure“, razlikovati dobro opredeljene proizvode in vzbudi željo potrošnikov. Prav tako se sklicuje na „parazitizem“ prijavljene znamke, ki bi z veliko verjetnostjo in predvidljivo neupravičeno izkoristila velik ugled prejšnje znamke.

96. Ker morajo biti – kot je poudaril odbor za pritožbe v točki 24 izpodbijane odločbe – za uporabo člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 izpolnjeni kumulativni pogoji (glej zlasti točko 91 zgoraj), vključno s tem, da se dokaže, da je prejšnja znamka, na katero se nanaša ugovor, ugledna, mora Splošno sodišče najprej presoditi prvi del trditev tožeče stranke. Preučiti je treba, ali je odbor za pritožbe upravičeno menil, da tak ugled v tem primeru ni bil dokazan, in je iz tega razloga odločil, da se tožeča stranka ne more sklicevati na navedeno določbo, zato da bi nasprotovala registraciji prijavljene znamke.

97. Prvič, v okviru prvega dela trditev tožeča stranka navaja, da se v nasprotju s tem, kar trdi odbor za pritožbe, prejšnja znamka uporablja tudi brez besede „longines“, na primer na določenih „obročkih“, ki se uporabljajo v bižuteriji, v povezavi z nakitom in urami, ter na gumbih ur. Dalje, po njenem mnenju morajo vsi dokazi, ki so zadostovali za domnevo odbora za pritožbe, da je beseda „longines“ v kombinaciji s prejšnjo znamko ugledna znamka, zadostovati kot dokaz ugleda prejšnje znamke, upoštevane ločeno. Slednjo bi bilo po mnenju tožeče stranke mogoče uporabljati skupaj ali brez besede „longines“.

98. Drugič, tožeča stranka poudarja, da se prejšnja znamka uporablja za označevanje njenih proizvodov od leta 1874, da je bila prvič uporabljena leta 1867 in da je znamka „izjemno znana“ ne le med proizvajalci ur, temveč tudi med povprečnimi potrošniki. Po mnenju tožeče stranke odtis te znamke na kovino in proizvode potrošnikom in strokovnjakom omogoča, da preverijo, ali gre za original.

99. Tretjič, tožeča stranka poudarja, da ima prejšnja znamka, ki potrošnikom podaja različna pozitivna sporočila v zvezi s proizvodi, neodvisno in razlikovalno vrednost, ki presega proizvode iz razreda 14, ki jih označuje, in se tako nanaša tudi na proizvode iz razredov 9 in 25.

100. Splošno sodišče navaja, da mora v skladu s sodno prakso za izpolnitev pogoja o ugledu prejšnjo znamko poznati velik del javnosti, ki jo zadevajo proizvodi ali storitve, ki jih ta znamka zajema. Pri preučitvi tega pogoja je treba upoštevati vse pomembne elemente v zadevi, in sicer tržni delež znamke, intenzivnost, geografsko območje in trajanje uporabe te znamke ter obseg sredstev, ki jih podjetje porabi za njeno promocijo, ne da bi bilo treba, da bi znamko poznal določen odstotek tako opredeljene javnosti ali da bi znamka imela ugled na celotnem zadevnem ozemlju, če ima ugled na velikem delu tega ozemlja (glej v tem smislu zgoraj v točki 47 navedeno sodbo Emidio Tucci, EU:T:2012:500, točka 58 in navedena sodna praksa).

101. V obravnavanem primeru iz preizkusa dokazov, ki jih je UUNT predložila tožeča stranka, izhaja, da so njeni proizvodi vsaj v nekaterih državah članicah Unije, v katerih je prejšnja znamka varovana, dejansko zelo prisotni, kar je utemeljeno s trajanjem. Odbor za pritožbe je poleg tega to izrecno potrdil v izpodbijani odločbi, pri tem pa opozoril na to, da se teh proizvodov na splošno ne bi tržilo s prejšnjo znamko, upoštevano ločeno, oziroma zelo redko, temveč je bila označena s sestavljeno znamko, ki vključuje zlasti figurativni znak, ki upodablja prejšnjo znamko.

102. Kot izhaja iz točke 35 izpodbijane odločbe, je odbor za pritožbe posebni pomen pripisal okoliščini, da „v kombinaciji, ki se uporabi pri figurativni upodobitvi razprostrte peščene ure in besede ‚longines’, slednja pomeni vizualno prevladujoč element“. V isti točki izpodbijane odločbe je potrdil, da bi bil drugačen sklep od sprejetega mogoč, če bi na primer prejšnja znamka „bila stalno upodobljena drugače, v kombinaciji grafične podobe v velikem formatu in manjšega besednega elementa, ali če bi tožeča stranka predložila dokaze, ki potrjujejo, da so se potrošniki navadili svojo pozornost usmerjati bolj v grafično podobo razprostrte peščene ure, kot pa na besedni del ‚longines‘“. Vendar se po mnenju odbora za pritožbe teh zadnjih preudarkov ne bi smelo upoštevati.

103. V zvezi s tem je Splošno sodišče najprej ugotovilo, da je odbor za pritožbe na podlagi dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, pravilno ugotovil, da iz tega ne izhaja, da potrošniki svojo pozornost običajno usmerjajo v element sestavljene znamke, v obliki „razprostrte peščene ure“. K dokazom se na primer ne uvrščajo mnenjske ankete, izvedene med zadevno javnostjo, ki se med drugim nanašajo na njeno zaznavanje sestavljene znamke ali na vprašanje, kateri so sestavni deli blaga tožeče stranke, ki si jih je zadevna javnost pri svojih nakupih zapomnila oziroma so bili kot taki razpoznavni. Zlasti pa tožeča stranka ni predložila mnenjskih anket, pri katerih so anketirane osebe, ki jim je bila pokazana samo podoba „razprostrte peščene ure“, morale pojasniti, ali ta znak poznajo, in če ga, s čim ga povezujejo.

104. Dalje, v nasprotju s trditvami tožeče stranke je Splošno sodišče presodilo, da dokazi, ki jih je predložila pri UUNT glede uporabe prejšnje znamke v obliki „razprostrte peščene ure“, ne zadostujejo za dokaz njenega ugleda.

105. Na eni strani iz tega izhaja, kot med drugim pravilno poudarja UUNT, da prejšnja znamka pri samostojni uporabi z vidika podobe na urah nima vizualno pomembnega položaja. Nasprotno, včasih je na mestih, na katerih se jo lahko zaradi njene majhnosti in položaja prezre. Ti preudarki veljajo zlasti glede sklicevanja tožeče stranke na uporabo prejšnje znamke na obročkih, zapestnicah in gumbih ur.

106. Na drugi strani, iz dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila pred UUNT, tudi ne izhaja, da se je uporaba prejšnje znamke na oglasnem materialu, na računih ali v revijah, upoštevana samostojno, izvajala količinsko in kakovostno dovolj pomembno, da bi lahko vplivala na presojo njenega ugleda. Kot je namreč pravilno ugotovil odbor za pritožbe, je na podlagi dokaznega materiala mogoče sklepati, da gre – razen določenih izjem – za sestavljeno znamko, sestavljeno iz prejšnje znamke in besede „longines“, ki se običajno uporablja.

107. V teh okoliščinah je glavno vprašanje, na katerega mora odgovoriti Splošno sodišče, ali je upoštevna javnost, ki je bila velikokrat izpostavljena oglasom, dokumentom ali proizvodom, v katerih oziroma na katerih je bila sestavljena znamka, sestavljena iz prejšnje znamke in besede „longines“, opazila in si zapomnila tudi prejšnjo znamko, upoštevano posamično, dovolj redno, da bi iz tega lahko sklepali, da je bila ugledna v skladu z merili, na katera je bilo opozorjeno v točki 100 zgoraj.

108. Prvič, Splošno sodišče mora v zvezi s tem upoštevati to, da dokazni material, ki ga je predložila tožeča stranka, kaže zlasti na to, da so se navedeni oglasi pojavili v raznoraznih revijah ali časopisih v različnih jezikih in ki se tržijo zlasti v državah članicah Unije, zadevnih v tem primeru. Poleg tega odbor za pritožbe v zvezi s tem v točki 25 izpodbijane odločbe, šesta alinea, navaja, da 31 od teh časopisnih izrezov ustreza revijam ali časopisom, izdanim v državah članicah Unije.

109. Drugič, upoštevati je treba okoliščino, da gre večinoma za revije, ki se ne omejujejo na strokovnjake, temveč je njihova ciljna javnost zelo široka, bodisi so to potrošniki, ki se zanimajo za modo, bodisi za novice o znanih osebnostih oziroma potrošniki, ki se želijo informirati o svojih hobijih, vključno z različnimi športnimi zvrstmi. Nekateri oglasi so bili objavljeni v revijah za zbiratelje, drugi v „splošnih“ revijah. Splošno sodišče prav tako ugotavlja, da so ti oglasi večkrat v teh revijah ali časopisih zavzemali celotno stran oziroma pol strani.

110. Tretjič, iz dokaznega materiala, ki ga je predložila tožeča stranka pred UUNT, izhaja, da so bili oglasi za zadevno sestavljeno znamko velikokrat predstavljeni v kontekstu ali v povezavi s svetovno znanimi osebnostmi na kulturnem ali športnem področju. V tem smislu iz različnih dokumentov, ki jih je predložila tožeča stranka, izhaja, da so ti oglasi izkoristili sodelovanje s svetovno znanimi osebnostmi, kot so na primer igralci, pesniki, teniški igralci, športniki s področja jahalnega športa, smučarji, kolesarji, lokostrelci, telovadci ali nekateri fotomodeli. Zadevne proizvode so za oglaševalske namene nosili svetovno znani športniki ali igralci, kot so André Agassi, Audrey Hepburn in Humphrey Bogart.

111. Četrtič, prav tako je treba upoštevati okoliščino, kot izhaja iz dokaznega materiala, da so bili oglasi za zadevno sestavljeno znamko, sestavljeno iz grafičnega elementa v oblike „razprostrte peščene ure“, velikokrat predstavljeni med različnimi športnimi tekmovanji, med katerimi so bila nekatera od njih predvajana po televiziji.

112. Petič, iz tabel in drugih dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila UUNT, je razvidno, da je slednja veliko let, zlasti med 2002 in 2010, veliko denarnih sredstev namenjala oglaševanju, in sicer v različnih državah, kot so Francija, Španija in Italija, ki so v tem primeru upoštevne. Tožeča stranka je predložila tudi račune o nakupu zadevnih proizvodov, zlasti ur. Na teh računih je vedno prisotna sestavljena znamka in dokazujejo pomembno navzočnost tožeče stranke na evropskem trgu, zlasti v Franciji, Nemčiji, Italiji in Španiji. Tožeča stranka je predložila tudi nekatere tržne študije v zvezi s prisotnostjo sestavljene znamke na trgu v nekaterih državah v Uniji, med drugim v Franciji, Nemčiji, Italiji in v Združenem kraljestvu.

113. Skladni dokazi kažejo na dolgoročno uporabo sestavljene znamke ne le v Švici, temveč tudi v nekaterih državah članicah Unije, ki so upoštevne v obravnavanem primeru.

114. Splošno sodišče meni, da navedene okoliščine, upoštevane v celoti, niso v nasprotju s preudarki odbora za pritožbe, navedenimi v točki 93 zgoraj.

115. Zaradi neobstoja konkretnih dokazov za to, da potrošniki svojo pozornost običajno usmerjajo v element sestavljene znamke v obliki „razprostrte peščene ure“ (glej točko 103 zgoraj), je treba po celoviti analizi te znamke in njenih različnih sestavnih delov presoditi, kako jo je zaznavala upoštevna javnost.

116. V zvezi s tem je treba – tako kot odbor za pritožbe – ugotoviti, da iz dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila pred UUNT in se nanašajo na uporabo sestavljene znamke, izhaja, da v celostnem vtisu tega znaka jasno prevladuje besedni element „longines“, zlasti z vizualnega vidika.

117. To izhaja iz položaja besede v sestavljeni znamki, namreč v njeni zgornji polovici, in zaradi okoliščine, da tako po dolžini kot velikosti presega grafični element v obliki „razprostrte peščene ure“, ki je bistveno manjši sestavni del.

118. Dalje, besedo „longines“ se lažje bere, saj je napisana z velikimi tiskanim i črkami v pisavi, katere oblika ne odstopa bistveno od oblik pisave, ki se uporablja običajno. Edini grafični element besede „longines“, ki je nekoliko poseben, je podaljšek z majhno črtico na velikih tiskanih črkah, iz katerih je sestavljen.

119. Še enkrat je treba poudariti, da je grafični element, ki po mnenju tožeče stranke obstaja v obliki „razprostrte peščene ure“, četudi se ga v sestavljeni znamki, kot se uporablja, ne more šteti za nebistvenega, vendar ne le zaradi njegove majhnosti, temveč tudi zaradi njegovih zapletenih značilnosti – v obliki razprostrtih kril, ki imajo na sredini trikotnik, ki stoji na njegovi krajši strani in je razdeljen z dvema diagonalama, pri čemer si podobe ni lahko zapomniti –v celostnem vtisu potrošnikov te znamke postranski in ostaja v ozadju. To velja tudi za druge različice grafike, ki jih tožeča stranka uporablja.

120. Poleg tega Splošno sodišče meni, da ni zagotovljeno, da bi zadevna javnost, ki med drugim svoje pozornosti ne posveča podrobnostim uporabljene sestavljene znamke, del, ki je v sredini grafike, zaznavala kot stilizirano „peščeno uro“. Sicer se tak vtis lahko po potrebi zlahka vzbudi pri potrošnikih, ki vedo, da je tožeča stranka že v 19. stoletju – sicer v drugi obliki – uporabila slikovno znamko v obliki „razprostrte peščene ure“ in je bila nato, na kar se sklicuje tožeča stranka, ena izmed prvih mednarodno registriranih pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino (WIPO), vendar pri tem ne gre – kot je pravilno ugotovil odbor za pritožbe v točki 34 izpodbijane odločbe – za okoliščino, za katero bi sklepali, da jo zadevna javnost dobro pozna, ki ni omejena, to je treba poudariti, zgolj na strokovnjake iz sektorja naprav za merjenje časa (glej tudi točko 125 spodaj). Prav tako ne obstajajo razlogi, ki bi bili v zvezi s konceptualno vsebino zadevnih grafičnih elementov, iz katerih bi si bistveni del upoštevne javnosti ravno te zapomnil.

121. Glede na navedeno Splošno sodišče meni, da odbor za pritožbe ni storil napake, s tem ko je ugotovil, da ugled prejšnje znamke, v obliki, kot je bila registrirana, ni bil dokazan. Kljub stalni uporabi, v količinskem in kakovostnem smislu, sestavljene znamke, ki je sestavljena iz prejšnje znamke in besede „longines“, ta zadnja beseda vzbuja pozornost potrošnikov in si jo jasno zapomnijo, ne da bi bilo dokazano, da bi bistveni del zadevne javnosti v eni ali več državah članicah Unije, v katerih se dvomi o ugledu znamke, prepoznal prejšnjo znamko in bi jo brez težav povezoval z urami in napravami za merjenje časa tožeče stranke, na katere se edino nanaša uveljavljanje ugleda.

122. Tega sklepa ne omaja nobena izmed drugih trditev tožeče stranke.

123. Prvič, teoretično sicer ni izključeno, kot navaja tožeča stranka, da je lahko uporaba prejšnje znamke v okviru sestavljene znamke zadostna, da se sklepa na obstoj ugleda te prejšnje znamke, ne glede na to, da se je ni oziroma se je ni moglo uporabljati same, ločene od sestavljene znamke.

124. Ta možnost namreč izhaja iz uporabe, po analogiji, sodne prakse, v skladu s katero se poseben razlikovalni učinek znamke lahko pridobi zaradi njene dolgotrajne uporabe in zaradi njene prepoznavnosti kot dela druge registrirane znamke, če ciljna javnost dejansko zazna znamko, kot da označuje izvor proizvodov iz določenega podjetja (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2006, L & D/UUNT – Sämann (Aire Limpio), T‑168/04, ZOdl., EU:T:2006:245, točka 74). Vendar v tem primeru, kot pravilno poudarja odbor za pritožbe v točki 35 izpodbijane odločbe, da bi prišli do morebitnega sklepa, da je bila prejšnja znamka ugledna, bi bilo treba, da se jo v uporabljeni sestavljeni znamki predstavi na drugačen način, da bi si jo upoštevna javnost zapomnila.

125. Drugič, različne trditve tožeče stranke, s katerimi je poudarjala dolgo zgodovino in pogosto uporabo prejšnje znamke, zaradi neobstoja konkretnih dokazov, da se je bistveni del zadevne javnosti s tem seznanil, ne morejo zadostovati za dokaz njenega ugleda. Četudi je tožeča stranka med dokazi predložila tudi takšne, ki se nanašajo na prejšnjo uporabo in registracijo znaka, sestavljenega iz „razprostrte peščene ure“, je treba na eni strani ugotoviti, da gre za članke, ki so bolj namenjeni strokovni javnosti oziroma, na drugi strani, članke, ki so namenjeni švicarskim bralcem, ne da bi bilo dokazano, da se dejansko v bistvenem delu nanašajo na upoštevno javnost. Vsekakor je treba opozoriti na to, da se posebej natančna grafika „razprostrte peščene ure“, ki je bila uporabljena v preteklosti, bistveno razlikuje od grafike, ki se zdaj uporablja za prejšnjo znamko.

126. Tretjič, iz podobnih razlogov, kot so navedeni v točki 125 te sodbe, je treba kot nedokazano zavrniti trditev tožeče stranke, da so bili z dejstvom - da so bili zaradi grafike v obliki „razprostrte peščene ure“ prepoznavni originalni proizvodi tožeče stranke in da jih je bilo mogoče razlikovati od ponarejenih proizvodov - seznanjeni ne le strokovnjaki, temveč tudi širša javnost. Splošno sodišče zlasti meni, da za pomemben del zadevne javnosti tudi uporaba besede „longines“ izpolnjuje to funkcijo za zadevne proizvode.

127. Glede na vse okoliščine tožeča stranka ne more trditi, da ima prejšnja „ugledna“ znamka, ki potrošnikom posreduje različne pozitivne podobe v zvezi s proizvodi, neodvisno in razlikovalno vrednost, ki presega proizvode iz razreda 14, ki jih označuje, in se tako nanaša tudi na proizvode iz razredov 9 in 25. Četudi tega ugleda za uporabljane sestavljene znake zaradi obstoja besede „longines“ ne bi bilo mogoče izključiti, to zgolj za prejšnjo znamko ne more veljati.

128. Ker se je odbor za pritožbe pri preizkusu člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 omejil na ugotovitev, da ugled prejšnje znamke ni bil dokazan (glej točko 96 zgoraj), Splošno sodišče ni pristojno za preučitev, prvič, trditev tožeče stranke glede vprašanja, ali so izpolnjeni drugi pogoji za uporabo te določbe (glej točki 91 in 92 zgoraj), saj te trditve za rešitev tega spora niso upoštevne.

129. Iz tega izhaja, da je treba zavrniti tudi drugi tožbeni razlog tožeče stranke in tožbo v celoti.

Stroški

130. V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.

131. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi UUNT naloži plačilo stroškov.

Izrek

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)

razsodilo:

1. Tožba se zavrne.

2. Družbi Compagnie des montres Longines, Francillon SA, se naloži plačilo stroškov.