1

Člen 20(2)(c) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) določa, da so „[u]radniki in druge spremljevalne osebe, ki jih je Komisija pooblastila za izvajanje pregleda, […] pooblaščeni, da […] odvzamejo in pridobijo, ne glede na obliko, kopije ali izvlečke iz poslovnih knjig ali dokumentacije“.

2

Člen 20(4) te uredbe določa:

„Podjetja in podjetniška združenja se morajo podrediti pregledom, ki jih z odločbo odredi Komisija. Odločba podrobno navaja predmet in namen pregleda, določi datum začetka in navede sankcije, ki jih predvidevata člena 23 in 24, ter pravico do pritožbe zoper odločbo pred Sodiščem. […]“

3

V skladu s členom 23(1)(c) te uredbe lahko „Komisija […] podjetjem in podjetniškem združenjem z odločbo določi globe, ki ne presegajo 1 % skupnega prometa v predhodnem poslovnem letu, kadar naklepno ali iz malomarnosti […] pri pregledih po členu 20 predložijo nepopolne poslovne knjige in drugo poslovno dokumentacijo ali ne dopuščajo pregledov po členu 20(4)“.

4

Komisija Evropskih skupnosti je v skladu s členom 20 Uredbe št. 1/2003 s sklepom z dne 16. novembra 2009 odredila pregled v prostorih družbe Energetický a průmyslový holding a.s. (v nadaljevanju: EPH) in podjetij, ki jih ta obvladuje. Pregled družbe EPH in družbe EP Investment Advisors s.r.o. (v nadaljevanju: EPIA), hčerinske družbe družbe EPH v njeni 100‑odstotni lasti (v nadaljevanju: skupaj: tožeči stranki), se je začel 24. novembra 2009 ob 9.30 v njunih skupnih prostorih v petem nadstropju stavbe v Pragi (Češka republika). Tožeči stranki sta po seznanitvi s tem sklepom o pregledu izjavili, da mu ne nasprotujeta.

5

Pregled je opravilo sedem predstavnikov Komisije in štirje predstavniki češkega urada za varstvo konkurence. Ta skupina je sklep o pregledu in njegovo pojasnilo vročila J., izvršnemu direktorju družbe EPIA in članu upravnega odbora družbe EPH.

6

N., član skupine za pregled, je od J. zahteval, naj opiše, kako sta tožeči stranki organizirani, in stopi v stik z odgovornim za njuno službo za informatiko. J. je tudi obvestil, da mora služba za informatiko njegov elektronski poštni predal in elektronske poštne predale treh drugih sodelavcev, ki kot on zasedajo ključne položaje v družbi, in sicer K., S. in M., identificirati in blokirati. Pojasnil je, da je treba te štiri poštne predale ponovno zagnati z novim geslom, ki bo znano le inšpektorjem Komisije, da bi imeli ti med svojim pregledom izključen dostop do navedenih poštnih predalov.

7

V času pregleda tožeči stranki nista imeli samostojnega oddelka za informatiko. Družba J&T Banka, hčerinska družba družbe J&T Finance Group, ki je nekdanja matična družba družbe EPH, je začasno opravljala storitve informacijske tehnologije za tožeči stranki do njune selitve v druge prostore po njuni prodaji 8. oktobra 2009. Oddelek za informatiko v tretjem nadstropju stavbe, v kateri sta imeli prostore tožeči stranki, je za upravljanje njunih elektronskih poštnih predalov uporabljal strežnik družbe J&T Finance Group. Ta oddelek z osmimi uslužbenci je vodil H. Ti uslužbenci so delali v eni sami računalniški dvorani, v kateri so bile njihove pisarne.

8

Prenos elektronski sporočil, naslovljenih na elektronske poštne predale družbe EPIA, je potekal prek strežnika J&T Finance Group pred njihovo razvrstitvijo v različne predale. Enako je veljalo za družbo EPH, ker so osebe, ki so delale za tožeči stranki, uporabljale zgolj en elektronski poštni predal, skupen obema družbama. Tako je bilo v primeru štirih sodelavcev, navedenih v točki 6 zgoraj, od katerih je imel vsak en sam poštni predal v okviru opravljanja funkcij v dveh tožečih družbah.

9

J. je na prvi dan pregleda ob srečanju z N. navedel H. kot odgovorno osebo službe tožečih strank za informatiko. H. se je, potem ko ga je J. pozval, naj odgovarja na vprašanja v zvezi z informatiko, srečal z D., inšpektorjem Komisije za informacijske tehnologije. Na tem srečanju ob približno 11.30 je D. naročil H., naj blokira elektronske poštne predale štirih oseb, ki zasedajo ključne položaje, do novega ukaza inšpektorjev Komisije, predali pa so bili blokirani ob 12.00. Ko., uslužbenec službe za informatiko, je nato spremenil gesla elektronskih poštnih predalov v dvorani za informacijsko tehnologijo ob približno 12.30 v prisotnosti H. in D.

10

M., ki je delal od doma, je istega dne okoli 14.00 telefoniral službi za informatiko, da bi sporočil, da ne more dostopati do svojega elektronskega poštnega predala. Šp., eden od podrejenih H., je odgovoril na ta klic in ponastavil geslo M., da bi ta lahko spet uporabljal svoj poštni predal.

11

D. je 25. novembra 2009, na drugi dan pregleda, zaman poskušal dostopiti do poštnega predala M., preden je ugotovil, da je bilo geslo za dostop do tega predala spremenjeno. D. je zahteval, naj se to geslo ponastavi, da bi se navedeni predal ponovno blokiral in bi ga inšpektorji lahko pregledali.

12

Komisija je istega dne sestavila zapisnik, v katerem je bilo med drugim navedeno:

„[V] torek, 24. novembra, okoli 11.30 je Komisija [H.] naročila, naj spremeni geslo za dostop do računov Active Directory za štiri posameznike, in sicer [K., J., S. in M.] [H.] je bilo jasno sporočeno, da mora dostop do zadevnih računov ostati blokiran med pregledom ali vsaj, dokler inšpektorji podjetju ne sporočijo, da se lahko gesla spremenijo. Gesla je po naročilu [H.] spremenil [Ko.] in za te elektronske poštne predale je bilo določeno geslo, znano le inšpektorjem Komisije.

Istega dne okoli 14.00 je [Šp.], uslužbenec oddelka za informatiko, spremenil geslo za dostop do elektronskega poštnega predala [M.] po naročilu [M.]

[H.] potrjuje tudi, da […] je v četrtek, 26. novembra, okoli 12.00 obvestil inšpektorje Komisije, da je v sredo, 25. novembra, zunanjemu oddelku za informatiko naročil, naj se po naročilu [J.] blokirajo vsa dohodna elektronska sporočila, naslovljena na te štiri poštne predale […].

[H.] potrjuje, da je zgoraj navedeno pravilen opis dejstev.

Podjetje lahko sporoči popravek, spremembo ali dopolnitev tega pojasnila pred 1. decembrom 2009.“

13

Ta zapisnik so podpisali inšpektorji in H.

14

Inšpektorji Komisije so 26. novembra 2009, na tretji dan pregleda, ob 12.00 s pregledom elektronskega poštnega predala J. ugotovili, da njegov poštni predal ne vsebuje nobenega novega sporočila. H. je inšpektorjem pojasnil, da je drugi dan pregleda ob 12.00 po naročilu J. oddelku za informatiko naročil, naj prepreči, da bi bila elektronska sporočila, naslovljena na predale štirih oseb, ki zasedajo ključne položaje, dostavljena v njihove poštne predale. Dohodna sporočila so torej ostala na strežniku družbe J&T Finance Group in niso bila prenesena v poštne predale njihovih naslovnikov.

15

Pozneje je bilo potrjeno, da se je ta ukrep uporabil le za poštni predal J., in ne za poštne predale preostalih oseb na ključnih položajih.

16

Komisija je 17. maja 2010 sprejela odločitev o začetku postopka proti družbama EPH in J&T Investment Advisors s.r.o. (pravna prednica družbe EPIA) na podlagi sprejetja odločbe v skladu s poglavjem VI Uredbe št. 1/2003 zaradi nedopustitve pregleda in nepopolne predložitve zahtevane poslovne dokumentacije. Odločbi o začetku tega postopka sta bili tema družbama vročeni 19. maja 2010.

17

Komisija je 8. septembra 2010 v skladu s členom 18(2) Uredbe št. 1/2003 zahtevek za informacije naslovila na tožeči stranki, ki sta nanj odgovorili z dopisoma z dne 22. septembra 2010.

18

Komisija in tožeči stranki so se 23. septembra 2010 sestale na sestanku o trenutnem stanju, na katerem sta zadnjenavedeni lahko predložili stališča.

19

Komisija je 22. decembra 2010 na tožeči stranki naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah glede domnevne kršitve v smislu člena 23(1)(c) Uredbe št. 1/2003.

20

Tožeči stranki sta 17. februarja 2011 predložili pripombe glede obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Zaslišanje je potekalo 25. marca 2011.

21

Komisija je 1. aprila 2011 na tožeči stranki ponovno naslovila zahtevek za informacije v skladu s členom 18 Uredbe št. 1/2003, da bi pridobila pojasnila glede informacij, ki jih je prejela med zaslišanjem. Tožeči stranki sta na ta zahtevek odgovorili 14. aprila 2011 zlasti s posredovanjem novih informacij glede deblokiranja elektronskega poštnega predala.

22

Komisija je 16. junija 2011 na tožeči stranki naslovila nov zahtevek za informacije v skladu s členom 18 Uredbe št. 1/2003, na katerega sta odgovorili z dopisom z dne 22. junija 2011. V tem odgovoru sta med drugim navedli, da je skupni promet družbe EPH leta 2010 znašal 990.700.000 EUR.

23

Tožeči stranki sta bili 23. junija 2011 na drugem sestanku o trenutnem stanju obveščeni o predhodnem mnenju Komisije po zaslišanju in njunih pisnih stališčih.

24

Komisija je 19. julija 2011 na tožeči stranki naslovila dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem so bili predstavljeni dodatni elementi glede enega od očitkov, in sicer deblokiranja elektronskega poštnega predala.

25

Tožeči stranki sta 12. septembra 2011 predstavili svoja stališča glede dodatnega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Zaslišanje je potekalo 13. oktobra 2011.

26

Komisija je 28. marca 2012 sprejela Sklep C(2012) 1999 final v zvezi s postopkom izvajanja člena 23(1)(c) Uredbe št. 1/2003 (nedopustitev pregleda) (zadeva COMP/39793 – EPH in drugi) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), katerega izrek določa:

„Člen 1

Družbi EPH in EPIA nista dopustili pregleda, ki je bil opravljen v njunih prostorih med 24. in 26. novembrom 2009 v skladu s členom 20(4) Uredbe […] št. 1/2003, saj sta iz malomarnosti omogočili dostop do blokiranega elektronskega poštnega predala in naklepno preusmerili elektronska sporočila na strežnik, kar pomeni kršitev v smislu člena 23(1)(c) navedene uredbe.

Člen 2

Za kršitev iz člena 1 je naložena globa v višini 2.500.000 EUR, za katero sta družbi EPH in EPIA odgovorni solidarno […].“

27

Tožeči stranki sta 12. junija 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo.

28

Splošno sodišče (šesti senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca sprejelo odločitev o začetku ustnega postopka in je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 svojega poslovnika Komisiji postavilo pisna vprašanja, na katera je ta odgovorila v roku, ki ji je bil določen.

29

Stranke so na obravnavi 6. marca 2014 podale ustne navedbe in odgovorile na ustna vprašanja Splošnega sodišča.

30

Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:

31

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

32

Tožeči stranki v utemeljitev svoje tožbe navajata štiri tožbene razloge. Prvi se nanaša na kršitev njune pravice do obrambe, drugi na napačnost ugotovitve, da nista dopustili pregleda, tretji na kršitev načela domneve nedolžnosti in četrti na kršitev načela sorazmernosti pri določitvi zneska globe.

33

Najprej je treba presojati drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na ugotovitev sporne kršitve. Nato je treba skupaj obravnavati prvi in tretji tožbeni razlog, ki se nanašata na potek upravnega postopka. Nazadnje je treba preučiti četrti tožbeni razlog v zvezi z izračunom zneska škode.

34

Kršitev, ki je bila ugotovljena v členu 1 izpodbijanega sklepa, in sicer nedopustitev pregleda, sestavljata, prvič, iz malomarnosti dano dovoljenje za dostop do blokiranega elektronskega poštnega predala in, drugič, naklepna preusmeritev dohodnih elektronskih sporočil na strežnik. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila kršitev ugotovljena na podlagi neposrednih in objektivnih dokazov, in sicer zapisnika (povzet v točki 12 zgoraj) in „dnevniške datoteke“ elektronskega poštnega predala M. (točki 28 in 33 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Na obravnavi sta tožeči stranki v odgovor na vprašanja Splošnega sodišča pojasnili, da ne izpodbijata vsebine tega zapisnika. Nikoli nista izpodbijali dokazne vrednosti „dnevniške datoteke“. Med strankami torej ni sporno, da je imel M. v nasprotju z navodili inšpektorjev med pregledom dostop do svojega poštnega predala, dohodna elektronska sporočila, naslovljena na elektronski poštni predal J., pa so bila na njegovo zahtevo blokirana.

35

Vendar tožeči stranki s tem tožbenim razlogom trdita, da Komisija ni pravno zadostno dokazala, da so okoliščine, za katere se jima pripisuje odgovornost, povzročile nepopolno predložitev poslovne dokumentacije, ki so jo zahtevali inšpektorji, tako da naj jima ne bi bilo mogoče očitati, da nista dopustili pregleda. Menita, da so ravnanja, ki so predmet izpodbijanega sklepa, zgolj posledica slučajnega pomanjkanja pozornosti in da ne vključujejo niti malomarnosti niti naklepa. Izpodbijani sklep naj bi bilo zato treba razglasiti za ničen.

36

Komisija trditve tožečih strank zavrača.

37

Najprej je treba opozoriti, da kot je razvidno iz besedila člena 23(1)(c) Uredbe št. 1/2003, lahko Komisija naloži globe, če podjetja naklepno ali iz malomarnosti ne dopustijo pregleda. Gre za enega od dveh primerov, v katerih je mogoče na podlagi te določbe izreči globo. Komisija mora v skladu s sodno prakso tako nedopustitev dokazati (glej v tem smislu sodbo z dne 22. novembra 2012, E.ON Energie/Komisija, C‑89/11 P, ZOdl., EU:C:2012:738, točka 71). Preučiti je torej treba, ali ti dokazi glede na trditve tožečih strank pravno zadostno potrjujejo ugotovitev kršitve, kakor je razvidna iz izpodbijanega sklepa.

38

Ugotoviti je treba, da elektronski poštni predal M., ki so ga inšpektorji pregledovali, že od prvega dne pregleda ni bil popolnoma pod njihovim nadzorom, česar tožeči stranki nista zanikali. Poleg tega je bilo dejstvo, da je imel M. dostop do svojega poštnega predala, ugotovljeno šele, ko je D. na drugi dan pregleda poskušal dostopiti do predala. Zgolj to, da inšpektorji niso, tako kot so zahtevali, dobili izključnega dostopa do elektronskega poštnega predala M., ki je ena od oseb na ključnem položaju in glede katere je bilo naročeno, naj se njen predal blokira (glej točko 12 zgoraj), zadostuje za opredelitev spornega incidenta kot nedopustitev pregleda.

39

Prvič, trditve tožečih strank, da je Komisija dovolitev dostopa do blokiranega elektronskega poštnega predala, ne glede na to, ali so bila elektronska sporočila spremenjena ali izbrisana, napačno opredelila kot kršitev, storjeno iz malomarnosti, ni mogoče sprejeti. Iz točke 28 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da H. v zapisniku ni samo potrdil, da je bil med pregledom dodeljen dostop do zadevnega poštnega predala, temveč „[so] inšpektorji pridobili tudi seznam povezav, ki so bile opravljene z elektronskim poštnim predalom M.,“ in „[je] iz te dnevniške datoteke razvidno, da je bil elektronski poštni predal [M.] neprekinjeno obiskan med 14.50 na prvi dan pregleda in 13.05 na drugi dan [pregleda]“. Kot je razvidno iz zgoraj navedenega, mora Komisija dokazati dostop, dodeljen do podatkov v blokiranem elektronskem poštnem predalu M., ni pa ji treba dokazati, da so se ti podatki spreminjali ali brisali (glej po analogiji sodbo z dne 15. decembra 2010, E.ON Energie/Komisija, T‑141/08, ZOdl., EU:T:2010:516, točki 85 in 86).

40

V teh okoliščinah tožeči stranki ne trdita, da so bili podatki v elektronskem poštnem predalu M. popolni, ko so jih inšpektorji pregledovali. Navajata pa tehnične argumente v zvezi s „trpežnostjo“ elektronskih datotek in njihovim avtomatskim podvajanjem na strežniku v utemeljitev, da glede na to, da so bili podatki shranjeni na njunem strežniku, ni bila podana nedopustitev pregleda. Tega argumenta ni mogoče sprejeti, saj je bila v obravnavanem primeru nedopustitev pregleda podana, ko inšpektorji niso pridobili izključnega dostopa do elektronskega poštnega predala M. (glej točko 38 zgoraj).

41

Tudi če se šteje za dokazano, da so bile zadevne elektronske datoteke, to so elektronska sporočila, ki so bila prejeta in poslana iz elektronskega poštnega predala M., ves čas dostopna inšpektorjem prek strežnika, je to brezpredmetno, saj Komisiji ni bilo treba preiskovati možnosti, da so bile te datoteke, nedotaknjene, drugje kot v elektronskem poštnem predalu, katerega blokiranje so naročili na začetku pregleda. Inšpektorjem mora biti omogočeno, da zbirajo dokaze bodisi na papirju bodisi na elektronskem nosilcu tam, kjer so ti običajno, to je v obravnavanem primeru v elektronskem poštnem predalu M., ne da bi jim tožeči stranki to preprečevali (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 2010, CNOP in CCG/Komisija, T‑23/09, ZOdl., EU:T:2010:452, točka 69 in navedena sodna praksa). Glede tega prav tako ni upošteven argument tožečih strank, da je imel M. dostop do svojega poštnega predala na daljavo, zaradi česar naj ne bi mogel spreminjati podatkov na trdem disku svojega računalnika.

42

Enako velja za argument, da bi morala Komisija za ugotovitev, ali je bilo preverjanje vsebine poštnega predala dejansko ovirano, preveriti, kdaj je bilo opravljeno zadnje varnostno kopiranje na strežnik. Komisiji nikakor ni bilo treba opraviti takega preverjanja (glej točko 39 zgoraj). Poleg tega Komisiji dejstvo, ki ga navajata tožeči stranki, da je v prejšnji zadevi ravnala drugače, ker je pridobila nazaj datoteke, ki so bile izbrisane, samo po sebi ne nalaga take obveznosti v obravnavani zadevi in ne more pomeniti, da proti njima ravna pristransko.

43

Drugič, tožeči stranki trdita, da Komisija ni pravno zadostno dokazala, da sta v zvezi z dostopom do blokiranega elektronskega poštnega predala ravnali malomarno. Ta trditev se nanaša na točko 72 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katero je moral „[H.] hitro obvestiti svoje podrejene, vključno s [Šp.], o navodilih inšpektorjev in zagotoviti, da se v celoti spoštujejo“, „[n]a podlagi dejstva, da tega ni storil, pa je mogoče sklepati, da je bila kršitev storjena iz malomarnosti“.

44

Prvič, tudi če se šteje za dokazano, da M. ni vedel, da je njegov elektronski poštni predal blokiran in da poteka pregled, kot trdita tožeči stranki, to ni upoštevno, saj je bila malomarnost ugotovljena na podlagi opustitve H. Kot je razvidno iz točke 73 obrazložitve izpodbijanega sklepa, „[b]i moral [H.], ker ga je inšpektor Komisije kot vodjo oddelka za informatiko ločeno in podrobno obvestil, s temi obveznostmi [blokiranja elektronskih poštnih predalov] in z načini njihovega izvajanja na področju informatike hitro seznaniti svoje podrejene na oddelku za informatiko, […] da bi se preprečila kršitev postopkovnih obveznosti iz Uredbe št. 1/2003“. Tožeči stranki sta na obravnavi pojasnili, da ne izpodbijata vsebine zapisnika. Prav tako ne moreta trditi, da je do incidenta prišlo „zgolj zaradi nepazljivosti“, saj je H. prejel jasno navodilo, da morajo štirje elektronski poštni predali, ki so jih določili inšpektorji, ostati blokirani med celotnim pregledom, to navodilo pa morata upoštevati na podlagi člena 20(4) Uredbe št. 1/2003.

45

Poleg tega tožeči stranki opustitve H. ne moreta pripisati pomanjkanju skrbnosti inšpektorjev, in sicer jim ne moreta očitati, da ga niso primerno obvestili o njegovih obveznostih in o kaznih v primeru nespoštovanja njihovih navodil. Ker je namreč cilj člena 20(4) Uredbe št. 1/2003 Komisiji omogočiti, da opravi nenapovedana preverjanja v podjetjih, ki so osumljena kršitve členov 101 PDEU in 102 PDEU, kadar je bil obrazloženi sklep o pregledu pravilno vročen pristojni osebi v teh podjetjih, mora biti Komisiji omogočeno, da opravi te preglede, ne da bi morala vsako zadevno osebo obvestiti o njenih obveznostih v okoliščinah posameznega primera. Taka obveznost bi povzročila zamudo pri pregledu, katerega trajanje je strogo omejeno. Tožeči stranki sta na obravnavi potrdili, da sta bila J. in H. kot pravni zastopnik in direktor služb za informatiko pristojni osebi za prejem navodil inšpektorjev Komisije. Ugotoviti je treba, da morata tožeči stranki, ker je bil sklep o pregledu na začetku pregleda vročen pristojnima osebama, sprejeti vse potrebne ukrepe za izvajanje navodil inšpektorjev in za zagotovitev, da osebe, ki so pristojne za delovanje v imenu podjetij, ne ovirajo uresničevanja teh navodil (glej po analogiji zgoraj v točki 39 navedeno sodbo E.ON Energie/Komisija, EU:T:2010:516, točka 260).

46

Drugič, prav tako je treba zavrniti argument iz replike, da je bil H. uslužbenec neodvisnega podjetja in da torej ni bil pooblaščen za delovanje v imenu tožečih strank. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da tožeči stranki ne izpodbijata tega, da je J. inšpektorjem takoj na začetku pregleda H. navedel kot vodjo njunih služb za informatiko (točka 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Glede tega je treba opozoriti, da lahko Komisija podjetju, ki je storilo kršitev, naloži kazen samo, če je kršitveno ravnanje storila oseba, ki je na splošno pooblaščena za to, da deluje v imenu zadevnega podjetja (glej zgoraj v točki 39 navedeno sodbo E.ON Energie/Komisija, EU:T:2010:516, točka 258 in navedena sodna praksa).

47

Tretjič, ugotoviti je treba, da „subjektivne domneve“ Komisije glede ravni seznanjenosti Šp., ki jih tožeči stranki izpodbijata, dejansko obsegajo ugotovitve iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki niso bile uporabljene v izpodbijanem sklepu. Trditve tožečih strank glede tega so torej vsekakor brezpredmetne (glej točko 44 zgoraj), saj je bila malomarnost ugotovljena na podlagi opustitve H., in ne na podlagi seznanjenosti Šp.

48

Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je Komisija v obravnavanem primeru pravilno ugotovila, da je bil dostop do blokiranega elektronskega poštnega predala dovoljen iz malomarnosti.

49

Tožeči stranki trdita, da Komisija ni pravno zadostno dokazala dejanj, ki pomenijo kršitev člena 23(1)(c) Uredbe št. 1/2003, glede preusmeritve dohodnih elektronskih sporočil, s katero se je domnevno omejil obseg dostopa inšpektorjev med večjim delom pregleda.

50

Uvodoma je treba zavrniti trditve tožečih strank, da so se elektronska sporočila, naslovljena na poštni predal J., še naprej prenašala prek strežnika in so se shranjevala na tem nosilcu, ki je bil ves čas na voljo inšpektorjem, če so ga želeli pregledovati. Inšpektorjem je namreč moral biti omogočen dostop do vseh elektronskih sporočil, ki bi običajno prispela oziroma bila v poštnem predalu J., ki je bil predmet pregleda, na da bi morali te podatke za izvedbo pregleda zbirati drugje (glej točko 40 zgoraj).

51

Najprej, tožeči stranki ne zanikata, da so bila ta elektronska sporočila v nasprotju z navodili inšpektorjev preusmerjena iz elektronskega poštnega predala J. na njegovo zahtevo. Dalje, Komisiji v skladu z navedenim v točkah od 38 do 42 zgoraj, ker je z neizpodbijanimi dokazi dokazala nepopolno predložitev datotek v poštnem predalu J. ob pregledu, ni bilo treba preučiti, ali je mogoče manjkajoče podatke najti drugje v informacijskem sistemu tožečih strank. Kot je razvidno iz točke 57 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je J. dal navodilo, naj se vsa nova dohodna elektronska sporočila, naslovljena na elektronske poštne predale štirih oseb na ključnih položajih v tožečih strankah, preusmerijo na strežnik, oddelek za informacijsko tehnologijo pa je to opravil vsaj glede elektronskih sporočil, naslovljenih na njegov poštni predal, ne da bi bili inšpektorji Komisije o tem obveščeni. Inšpektorji so ugotovili, da pri pregledu nimajo dostopa do vseh elektronskih sporočil v poštnem predalu J., in to čeprav so zahtevali izključen dostop do tega elektronskega poštnega predala takoj ob začetku pregleda (glej točko 12 zgoraj). Nazadnje, glede zgoraj navedenega je argument tožečih strank, da Komisija ni mogla spregledati, da bi bilo podatke mogoče najti na strežniku, brezpredmeten.

52

Poleg tega je iz priloge 2 k poročilu Komisije o pregledu v zvezi s preiskavo informacijskih sredstev in nosilcev razvidno, da so inšpektorji v obravnavanem primeru poskušali obnoviti nekatere elektronske datoteke, vendar je bil rezultat „nenavaden“ in je veliko dokumentov še vedno manjkalo. Zato je treba trditev tožečih strank, da so bili podatki, ki so bili predmet sklepa o pregledu, kadar koli dostopni inšpektorjem prek strežnika, zavrniti kot neutemeljeno.

53

Poudariti je treba tudi, da v okviru dolžnosti sodelovanja med pregledom iz sodne prakse izhaja, da mora preiskovano podjetje, če to Komisija od njega zahteva, tej predložiti dokumentacijo v njegovi posesti, ki se nanaša na predmet preiskave, tudi če lahko Komisija to dokumentacijo uporabi za dokaz kršitve (glej glede Uredbe št. 17 z dne 2. februarja 1962, Prve Uredbe o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 3), sodbo z dne 29. junija 2006, Komisija/SGL Carbon, C‑301/04 P, EU:C:2006:432, točka 44). Tožeči stranki tako ne moreta zgolj navesti, da bi lahko inšpektorji zadevne podatke našli drugje v njunih prostorih, saj bi morali elektronska sporočila J. dati na voljo inšpektorjem. Poleg tega za uporabo člena 23(1)(c) Uredbe št. 1/2003 zadostuje, da so preusmerjena elektronska sporočila zajeta s sklepom o pregledu, česar tožeči stranki ne prerekata.

54

Argument, da naj bi bila preusmeritev opravljena v časovno zelo kratki fazi pregleda in naj bi torej zajemala omejeno število elektronskih sporočil, ki niso bistvena za preiskavo, ki sega nazaj v leto 2006, ne more dejstev, ki jih je ugotovila Komisija, prikazati drugače. Količina ali pomen preusmerjenih elektronskih sporočil za predmet preiskave nikakor nista upoštevna za ugotovitev kršitve v zadevnem primeru.

55

Prav tako dejstvo, da Komisija po spornem pregledu ni uvedla postopka proti tožečima strankama zaradi kršitve materialnega prava v smislu člena 101 PDEU, ni upoštevno za opredelitev postopkovne kršitve. Glede na to, da se sklepi o pregledu izdajo na začetku preiskave, v tej fazi ni mogoče dokončno oceniti, ali je dejanja ali odločitve naslovnikov ali drugih subjektov mogoče opredeliti kot sporazume med podjetji, sklepe podjetniških združenj, usklajena ravnanja, ki so v nasprotju s členom 101(1) PDEU, ali kot ravnanja iz člena 102 PDEU (zgoraj v točki 41 navedena sodba CNOP in CCG/Komisija, EU:T:2010:452, točka 68).

56

Drugič, tožeči stranki trdita, da s predpostavko iz točke 75 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče pravno zadostno dokazati, da sta ravnali naklepno.

57

V tej točki obrazložitve je navedeno:

„Glede preusmeritve dohodnih elektronskih sporočil (sporočila, prispela med pregledom) iz elektronskih poštnih predalov na strežnik družbe J&T FG Komisija meni, da sta tako [J.] kot [H.] vedela, da morata inšpektorjem Komisije zagotoviti izključni dostop do štirih navedenih elektronskih poštnih predalov in da torej med trajanjem pregleda ne smeta spremeniti nastavitev elektronskih poštnih predalov. Za dohodna elektronska sporočila, ki bi običajno prispela v poštne predale, ni bila predvidena nobena izjema; ta dohodna sporočila so bila predmet pregleda, ki je potekal, in navodil, ki so se nanj nanašala. [J.], ki je naročil [H.], naj oddelku za informatiko naroči preusmeritev dohodnih elektronskih sporočil, naslovljenih na nekatere elektronske poštne predale, in [H.] sam sta morala vedeti, da to dejanje pomeni kršitev obveznosti družb EPIA in EPH med pregledom. Dohodna sporočila so bila torej preusmerjena (vsaj v primeru elektronskega poštnega predala [J.]) naklepno.“

58

Opozoriti je treba, da Komisija v opombi št. 87 izpodbijanega sklepa napotuje na točki 20 in 21 obrazložitve tega sklepa, kar zadeva pojasnila in navodila, ki so jih inšpektorji Komisije dali J. oziroma H. Vsebina teh dveh točk obrazložitve je v bistvu ponovljena v točkah od 6 do 8 zgoraj. Ugotoviti je treba, da so pojasnila in navodila, ki so bila dana H., dejansko navedena v točki 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa (glej točko 9 zgoraj).

59

Tožeči stranki teh dejstev nista izpodbijali in torej napačno trdita, da se je Komisija oprla zgolj na „predpostavko“. Po eni strani so navodila, ki so bila dana H., izkazana z zapisnikom (glej točko 12 zgoraj). Po drugi strani ni sporno, da je bil J. vročen sklep o pregledu pri tožečih strankah in da je ta inšpektorjem H. navedel kot vodjo oddelka tožečih strank za informatiko, da bi se opravilo blokiranje elektronskih poštnih predalov (glej točki 5 in 9 zgoraj). Tako J. kot H. sta dobila navodila glede blokiranja poštnih predalov neposredno od inšpektorjev in sta jim morala zagotoviti elektronsko dokumentacijo, ki se nanaša na predmet preiskave (glej točko 53 zgoraj). Komisija torej ni storila napake z ugotovitvijo, da je bila preusmeritev dohodnih elektronskih sporočil na strežnik storjena naklepno, tako da sta ti osebi naročili oziroma izvedli preusmeritev sporočil iz poštnega predala J., da ne bi bilo več mogoče dostopati do njegovih elektronskih sporočil prek njegovega poštnega predala, kar je očitno v nasprotju tako z navodili, ki so jima bila dana, kot s ciljem pregleda.

60

Argument, da zadevni osebi nista mogli vedeti, da njuno ravnanje pomeni kršitev, je v bistvu združen s prvim tožbenim razlogom in bo torej preučen v okviru tega.

61

Ugotoviti je treba, da tožeči stranki v okviru tega tožbenega razloga ne podata nobenega verjetnega pojasnila za dejansko stanje, ki bi bilo drugačno od tistega, ki ga je uporabila Komisija za ugotovitev obstoja kršitve (glej v tem smislu zgoraj v točki 37 navedeno sodbo E.ON Energie/Komisija, EU:C:2012:738, točke od 74 do 76).

62

Iz tega sledi, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

63

Tožeči stranki s prvim tožbenim razlogom incidenta, ki sestavljata zadevno kršitev, pripisujeta pomanjkanju skrbnosti inšpektorjev Komisije in menita, da je bila ob upoštevanju nezadostnosti navodil kršena njuna pravica do obrambe. Menita, da teh incidentov ne bi bilo, če bi bile zadevne osebe, to so J. ter H. in njegov tim, pravilno obveščene o svojih obveznostih med pregledom in posledicah njihovega neizpolnjevanja.

64

Tožeči stranki s tretjim tožbenim razlogom trdita, da je Komisija med upravnim postopkom proti njima ravnala pristransko, zaradi česar naj bi sprejela prestrogo stališče v izpodbijanem sklepu, ki naj bi bil sprejet v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti.

65

Komisija vse te trditve zavrača kot neutemeljene.

66

Najprej je treba opozoriti, da je upravni postopek na podlagi Uredbe št. 1/2003, ki poteka pred Komisijo, razdeljen na dve ločeni in zaporedni fazi, od katerih ima vsaka svojo notranjo logiko, in sicer na predhodno preiskovalno fazo na eni strani in kontradiktorno fazo na drugi strani. Namen predhodne preiskovalne faze, v kateri Komisija uporablja preiskovalna pooblastila iz te uredbe in ki traja do sprejetja obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, je Komisiji omogočiti, da zbere vse upoštevne informacije, ki potrjujejo obstoj kršitve pravil o konkurenci ali pa ne, ter sprejme prvo stališče o usmeritvi in tudi o nadaljevanju postopka. Nasprotno pa mora kontradiktorna faza, ki traja od obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah do sprejetja dokončne odločbe, Komisiji omogočiti, da se dokončno opredeli do očitane kršitve (glej sodbo z dne 12. decembra 2012, Almamet/Komisija, T‑410/09, EU:T:2012:676, točka 24 in navedena sodna praksa).

67

Pripravljalni ukrepi, ki jih Komisija sprejme v predhodni preiskovalni fazi, zlasti zahtevki za informacije in pregledi na podlagi členov 18 in 20 Uredbe št. 1/2003, po naravi vključujejo očitek kršitve in imajo lahko pomembne posledice za položaj osumljenih podjetij. Zato je treba preprečiti, da bi bila pravica do obrambe nepopravljivo kršena v tej fazi upravnega postopka, saj so pripravljalni ukrepi lahko odločilni za zagotovitev dokazov o protipravnosti ravnanja podjetij, za katero lahko ta odgovarjajo. Komisija mora tako kar se da natančno navesti to, kar se išče, in elemente, na katere se mora nanašati pregled (glej v tem smislu zgoraj v točki 66 navedeno sodbo Almamet/Komisija, EU:T:2012:676, točke od 26 do 29 in navedena sodna praksa).

68

Poleg tega je treba poudariti obstoj petih kategorij jamstev za zadevna podjetja v okviru pregledov, in sicer, prvič, obrazložitev sklepov o pregledu, drugič, omejitve, ki so naložene Komisiji pri izvedbi pregleda, tretjič, neobstoj možnosti, da Komisija pregled opravi z uporabo sile, četrtič, posredovanje nacionalnih organov in, petič, obstoj naknadnih pravnih sredstev (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2013, Deutsche Bahn in drugi/Komisija, T‑289/11, T‑290/11 in T‑521/11, ZOdl., v pritožbenem postopku, EU:T:2013:404, točka 74). V obravnavanem primeru argument tožečih strank, da inšpektorji oseb, ki jih pregled zadeva, niso dovolj seznanili z njihovimi obveznostmi in kaznimi, ki so mogoče v primeru neizpolnitve teh obveznosti, v bistvu spada v prvi dve zgoraj navedeni kategoriji.

69

Prvič, v zvezi z obrazložitvijo sklepa o pregledu iz sodne prakse izhaja, da je namen te obrazložitve prikazati upravičenost predvidenega posega v prostore zadevnih podjetij. Obrazložitev mora tako vsebovati predpostavke in domneve, ki jih želi Komisija preveriti (zgoraj v točki 68 navedena sodba Deutsche Bahn in drugi/Komisija, EU:T:2013:404, točka 75). Poleg tega mora biti ta sklep v skladu z določbami iz člena 20(4) Uredbe št. 1/2003 (glej točko 2 zgoraj).

70

Ugotoviti je treba, da so bile te zahteve v obravnavanem primeru upoštevane. Zlasti iz člena 1 sklepa o pregledu je razvidno, da sta bili tožeči stranki jasno obveščeni o obsegu njune dolžnosti sodelovanja v okviru pregleda. Med drugim sta morali predložiti poslovne knjige in vso drugo poslovno dokumentacijo na kakršnem koli nosilcu, ki se zahteva za nadzor, ki ga opravljajo inšpektorji med pregledom. V členu 3 sklepa o pregledu so bile določene kazni za neizpolnitev obveznosti, natančno določenih v členu 1. Natančneje, člen 3(a) sklepa o pregledu je določal možnost naložitve globe, če podjetji naklepno ali iz malomarnosti ne bi dopustili pregleda.

71

Kot pravilno trdi Komisija, je treba ugotoviti, da inšpektorjev ni zavezovala obveznost, da zadevnim osebam sporočijo, da so neizpolnitve obveznosti lahko kaznovane z globo. Za varstvo pravice do obrambe zadostuje, da je bil sklep o pregledu in obrazložitvi pravilno vročen pristojnima osebama v tožečih podjetjih. Dolžnost sodelovanja začne veljati takoj s sporočitvijo sklepa o pregledu, in ne po morebitnih individualnih seznanitvah (glej točko 45 zgoraj).

72

Drugič, poudariti je treba, da pojasnila, ki so bila podjetjema vročena skupaj z izpodbijanima sklepoma, koristno pojasnjujejo vsebino načela spoštovanja pravice do obrambe in načela dobrega upravljanja, kakor ju razume Komisija. V teh pojasnilih je navedeno, kako se vodijo nekatere faze pregleda, in vsebujejo z vidika podjetja koristne informacije, če morajo njegovi zastopniki presojati obseg svoje dolžnosti sodelovanja (glej v tem smislu zgoraj v točki 68 navedeno sodbo Deutsche Bahn in drugi/Komisija, EU:T:2013:404, točki 83 in 84).

73

Obrazložitev, ki je bila poslana tožečima strankama, je vključevala med drugim: obveznost Komisije, da vroči sklep, ki je podlaga za pregled (točka 3), izčrpen opis pooblastil uradnikov (točka 4), pravico do pomoči odvetnika (točka 6), način vpogleda, iskanja in kopiranja nekaterih dokumentov v informatizirani obliki (točki 10 in 11), način izvedbe poznejšega vpogleda v nekatere informacije, shranjene na elektronskem nosilcu (točki 11 in 12), in pogoje za zaupno obravnavanje nekaterih informacij ali poslovnih skrivnosti po koncu preiskave (točki 13 in 14). V točki 15 je bilo podrobno določeno, kako je treba namestiti pečat.

74

Med strankami ni sporno, da je bil J. na prvi dan pregleda ob prihodu inšpektorjev v prostore tožečih strank vročen sklep o pregledu in njegovo pojasnilo (glej točko 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Komisija je s tem zagotovila jamstva, navedena v točki 68 zgoraj.

75

Konkretno, sklep o pregledu vsebuje elemente iz člena 20(4) Uredbe št. 1/2003. Komisija je navedla imena naslovnikov, razloge za sum o obstoju kršitvenega ravnanja, vrsto ravnanj, za katera obstaja sum, da bi se lahko izkazala za protikonkurenčna, zadevni trg blaga in storitev, geografski trg, na katerem naj bi se izvajala zatrjevana ravnanja, povezavo med temi domnevnimi ravnanji in ravnanjem podjetja naslovnika sklepa, uradnike, ki so pooblaščeni za to, da opravijo pregled, sredstva, ki jih imajo na voljo, obveznosti pristojnih oseb v podjetju, datum in kraj pregleda, kazni, ki bodo uporabljene v primeru oviranja, ter možnost in pogoje za vložitev pravnega sredstva. Komisija je tako v celoti spoštovala pravico tožečih strank do obrambe in njuni drugi argumenti ne morejo omajati te ugotovitve.

76

Glede argumenta, da spis Komisije ne vsebuje nobenega dokumenta, ki bi se nanašal na to, kako se je ta prepričala, da so bile osebe, ki jih pregled zadeva, pravilno obveščene o svojih obveznostih in posledicah njihovega neizpolnjevanja, je iz zgoraj navedenega razvidno, da so bile vse upoštevne informacije posredovane J. ob vročitvi sklepa, vključno z možnostjo uvedbe postopka zaradi postopkovnih kršitev.

77

Zlasti se tožeči stranki ne moreta sklicevati na pomanjkanje obveščanja s strani inšpektorjev Komisije, da bi upravičili enostranska dejanja J. – ki so mu bili ti dokumenti vročeni kot zakonitemu zastopniku tožečih strank – s katerimi je naročil preusmeritev dohodnih elektronskih sporočil. Zatrjevana okoliščina, da je razumel, da mu je bilo naročeno, naj nikogar ne obvesti o pregledu, je torej brezpredmetna. Kot je namreč razvidno iz točk od 74 do 76 zgoraj, mu je Komisija neposredno dala vse informacije, ki se zahtevajo. Zato ne more biti podana kršitev pravice tožečih strank do obrambe. Poleg tega je J., kot je razvidno iz točk 21 in 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa, katerih vsebine tožeči stranki nista izpodbijali, inšpektorjem H. navedel kot vodjo služb za informatiko, da bi se izvršila njihova navodila glede blokiranja elektronskih poštnih predalov, iz česar je razvidno, da je razumel dolžnost sodelovanja, ki je tožeči stranki zavezovala med pregledom.

78

V nasprotju s trditvami tožečih strank ni pomembno, da druge osebe na ključnem položaju v teh podjetjih niso bile seznanjene z blokiranjem svojih elektronskih poštnih predalov. Ker je čas, ki ga ima Komisija na voljo za pregled, strogo omejen s sklepom o pregledu, mora biti inšpektorjem, potem ko so svoja navodila sporočili podjetjem, dovoljeno domnevati, da bodo ta podjetja sprejela potrebne ukrepe za izpolnjevanje teh navodil, ne da bi jih bilo treba ponavljati. Ker je Komisija v obravnavanem primeru pristojnim osebam vročila sklep o pregledu in pojasnilo, je treba ugotoviti, da sta morali tožeči stranki sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da bodo navodila glede blokiranja elektronskih poštnih predalov v celoti izvršena (glej točko 45 zgoraj). Argumente v zvezi z domnevno nezadostnostjo informacij je torej treba zavrniti, vključno z nepotrjenimi trditvami, da je J. inšpektorjem sporočil, da namerava zahtevati, naj se njegova elektronska sporočila ne pošiljajo več v njegov poštni predal.

79

Iz enakih razlogov je treba zavrniti argument, da je obveznost obveščanja, ki zavezuje Komisijo, pomembnejša za varstvo pravice do obrambe, saj drugače kot namestitev pečata, ki je vidna vsem in pomeni neobičajen dogodek, zgolj blokiranje elektronskega poštnega predala kot tako ni očitno. Potem ko sta tožeči stranki prejeli nedvoumna navodila inšpektorjev, sta jih morali izvršiti.

80

Prav tako ni mogoče sprejeti argumenta, da tožeči stranki nista zaposlovali osebja oddelka za informatiko. Dejstvo, da je člane oddelka za informatiko plačevala družba J&T Banka in da so svoje storitve za tožeči stranki opravljali začasno, in dejstvo, da je H. zaposlovala neodvisna družba, ne preprečujeta možnosti, da Komisija ugotovi, da so delo opravljali za tožeči stranki, in to pod njunim vodstvom (glej točko 46 zgoraj). Poleg tega je J. kot zakoniti zastopnik tožečih strank inšpektorjem H. že na začetku preiskave navedel kot vodjo služb tožečih strank za informatiko.

81

Zatrjevana okoliščina, da H. ni imel časa obvestiti člane oddelka za informatiko in jim dati navodila glede blokiranja štirih elektronskih poštnih predalov, ni potrjena z nobenim dokazom. Poleg tega v dopisu tožečih strank, ki je bil 30. novembra 2009 naslovljen na Komisijo in ima naslov „Obvestilo o pojasnilih ob pregledu na podlagi člena 20(4) Uredbe Sveta št. 1/2003“, nikakor ni navedena taka omejitev.

82

Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

83

Tožeči stranki trdita, da je Komisija med upravnim postopkom proti njima ravnala pristransko zlasti s tem, da je obsodila izdajo tajnosti pregleda, ki so ga najavili češki mediji, ki domnevno povezana z družbo EPH, tako da je kršila načelo domneve nedolžnosti. Opozarjata, da je Komisija brez kakršnega koli očitnega razloga med pregledom in upravnim postopkom vztrajala pri nekaterih dejstvih. Iz tega naj bi bilo razvidno, da je bila prepričana, da sta bili tožeči stranki seznanjeni s tem pregledom in da sta bili nanj pripravljeni, kar naj bi bilo v nasprotju z obveznostjo popolnoma nepristranske analize dejstev.

84

Poudariti je treba, da tožeči stranki s tem argumentom ne ciljata na izpodbijani sklep, temveč na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 17. decembra 2010, ki je bilo sprejeto v zvezi z njima in jima je bilo vročeno 22. decembra 2010 (glej točko 19 zgoraj). V tožbi namreč kritizirata „odločitev Komisije, da se na to sklicuje v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah“.

85

Najprej je treba opozoriti, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vsebovati dovolj jasno navedbo očitkov, tudi če je kratka, da se lahko zadevne osebe dejansko seznanijo z ravnanji, ki jim jih očita Komisija, in da se tako lahko učinkovito branijo, preden Komisija izda dokončno odločbo. Poleg tega je v skladu z ustaljeno sodno prakso ta zahteva izpolnjena, kadar se v odločbi zadevnim osebam očita le kršitev, navedena v povzetku očitkov, in upošteva samo tisto dejansko stanje, glede katerega so se zainteresirane osebe lahko izrekle (glej sodbo z dne 28. februarja 2002, Compagnie générale maritime in drugi/Komisija, T‑86/95, Recueil, EU:T:2002:50, točka 442 in navedena sodna praksa). Komisija lahko glede na upravni postopek spremeni ali doda dejanske ali pravne argumente v utemeljitev očitkov, ki jih je navedla (sodba z dne 22. oktobra 2002, Schneider Electric/Komisija, T‑310/01, Recueil, EU:T:2002:254, točka 438).

86

Ta argument je treba presojati ob upoštevanju zgoraj navedenega.

87

Komisija je v točki 13 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 17. decembra 2010 glede dejanskega stanja navedla:

„Omeniti je treba, da je Euro.cz (ki je povezan z družbo EPH) o grožnji skorajšnjih pregledov, ki naj bi jih opravila Komisija, poročal 23. novembra 2009, to je dan pred začetkom pregleda. Novinarski članek vsebuje izjavo [M.] (zunanji strokovnjak za odnose z javnostjo, ki dela tako za družbo J&T IA kot za družbo EPH), ki je bil intervjuvan kot medijski predstavnik družbe EPH. [M.] je izjavil, da bi bila uvedba postopka proti družbi glede na njen tržni delež in dejanski položaj na trgu zelo presenetljiva, da pa družba ne bo nasprotovala takemu postopku. [M.] je 23. novembra 2009 ob 17.47 prek elektronske pošte o intervjuju obvestil med drugim [K.] (izvršni direktor družbe J&T IA in predsednik upravnega odbora družbe EPH), [S.] (pravni svetovalec družb J&T IA in EPH) in [J.] ter dodal povezavo do članka na spletnem mestu Euro.cz.“

88

Prvič, argument, ki se nanaša na točko 13 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, je treba zavrniti, ker temelji na napačni razlagi te točke. Iz te točke ne izhaja, da je Komisija družbi EPH ali M. očitala, da sta povzročila izdajo tajnosti, čeprav se sklicuje na povezavo med družbo, ki je opravila reportažo o morebitnih pregledih, in družbo EPH. Poleg tega iz točke 14 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, v kateri se Komisija sklicuje na „poseben položaj, v katerem so [nacionalni mediji] poročali o grožnji pregledov, ki naj bi jih opravila Komisija“, izhaja, da Komisija glede na poznejše zadevne težave poudarja, da so inšpektorji J. opozorili na dolžnost sodelovanja med pregledom.

89

Drugič, Komisija niti v dodatnem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 15. julija 2011 niti v izpodbijanem sklepu nikakor ni trdila, da sta tožeči stranki povzročili izdajo tajnosti. Poleg tega med strankami ni sporno, da izdaja tajnosti ni bila omenjena v izpodbijanem sklepu. Edina navedba zadevnega novinarskega članka je podana v točki 101 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v kateri je odgovorjeno na trditve tožečih strank glede posebnih okoliščin, njeno besedilo pa je tako:

„[M.], strokovnjak tožečih strank za odnose z javnostjo, je bil tudi njun medijski predstavnik. Tudi če sam ne sprejema poslovnih odločitev, je zelo verjetno obveščen o pomembnih poslovnih vprašanjih. Poleg tega je kot medijski predstavnik strank dan pred pregledom podal izjavo za medije, v kateri je izrazil bojazen pred prihajajočo preiskavo v zvezi z omejevalnimi sporazumi in zlorabo prevladujočega položaja na češkem trgu električne energije.“

90

Komisija je tako zavrnila argument, da M. ni bil povezan s poslovno dejavnostjo tožečih strank, nikakor pa ni omenila izdaje tajnosti v zvezi s pregledom. Izjava tajnosti torej ni bila med dejavniki, ki jih je Komisija upoštevala pri določitvi zneska globe. Poleg tega se v izpodbijanem sklepu ne trdi, da sta bili tožeči stranki vnaprej obveščeni o pregledu. Iz okoliščine, da se je deblokiranje elektronskega poštnega predala M. štelo za kršitev, storjeno iz malomarnosti (točka 70 obrazložitve izpodbijanega sklepa), je razvidno, da Komisija ni upoštevala njegove domnevne seznanjenosti s pregledom.

91

Tretjič, argument, da predsodek Komisije glede tožečih strank pojasnjuje, zakaj „je brez kakršnega koli očitnega razloga med pregledom in upravnim postopkom dalje vztrajala“, je zgolj trditev, ki ni z ničemer dokazana.

92

Četrtič, prav tako ni mogoče sprejeti argumentov, povezanih s pomanjkanjem skrbnosti Komisije ter z omejenimi učinki domnevne nedopustitve pregleda in drugih upravnih postopkov. Vsebinsko se namreč navezujejo na argumente, ki so bili zavrnjeni pri presoji drugega tožbenega razloga. Glede tega je treba opozoriti, da je Komisija dokazala dva incidenta, ki pomenita postopkovno kršitev in katerih dejanskega stanja tožeči stranki pred Splošnim sodiščem nista izpodbijali.

93

Iz zgoraj navedenega je razvidno, da Komisija ni kršila načela domneve nedolžnosti v upravnem postopku. Tretji tožbeni razlog je torej treba v celoti zavrniti.

94

Ker so bili prvi trije tožbeni razlogi zavrnjeni, je treba preučiti četrti tožbeni razlog, ki je bil naveden podredno.

95

Ker tožeči stranki trdita, da ne razumeta, kako je bil v izpodbijanem sklepu izračunan znesek globe, Splošno sodišče meni, na prvem mestu, da je treba preučiti, ali izpodbijani sklep glede tega ni obrazložen.

96

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se akt neposredno in posamično nanaša. Ne zahteva se, da morajo biti v obrazložitvi natančno navedeni vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, saj vprašanja, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, ni treba presojati le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na kontekst in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (glej zgoraj v točki 39 navedeno sodbo E.ON Energie/Komisija, EU:T:2010:516, točka 277 in navedena sodna praksa).

97

V obravnavanem primeru so bila merila, na katera se je Komisija oprla za določitev zneska sporne globe, zlasti resnost in trajanje kršitve. Komisija je zavrnila trditve tožečih strank, s katerimi sta želeli dokazati olajševalne okoliščine (točke od 83 do 103 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

98

Prvič, Komisija je tako poudarila pomembnost naložitve globe, ki ima odvračalen učinek, da ne bi bilo za podjetje, ki je predmet pregleda, ugodneje, da priredi elektronska sporočila, da bi se izognilo visoki globi zaradi kršitve materialnega prava (točka 83 obrazložitve). Drugič, poudarila je posebnost elektronske dokumentacije, ki jo je po njenem mnenju lažje spreminjati kot papirno dokumentacijo (točki 83 in 87 obrazložitve). Tretjič, opozorila je, da je sporna kršitev sestavljena iz dveh ločenih incidentov (točka 88 obrazložitve), in ugotovila, da čeprav je bil eden od njiju povzročen iz malomarnosti, to nikakor ne vpliva na resnost te kršitve (točka 89 obrazložitve). Četrtič, menila je, da je kršitev trajala dobršen del časa trajanja pregleda (točka 90 obrazložitve).

99

Komisija je nato zavrnila argumente tožečih strank v zvezi z olajševalnimi okoliščinami. Glede tega je po eni strani zagovarjala stališče, da sta tožeči stranki poznali konkurenčno pravo in da je imela družba EPH pomembno vlogo v energetskem sektorju (točke od 92 do 98 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Po drugi strani je kot neupošteven zavrnila argument tožečih strank, da niti J. niti M. nista opravljala naloge, povezane s poslovno dejavnostjo tožečih strank (točke od 99 do 101 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Nazadnje je poudarila omejen obseg sodelovanja tožečih strank pri ugotavljanju sporne kršitve (točka 102 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

100

Zato je treba zavrniti argument tožečih strank, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni pojasnila, zakaj je ugotovila, da ni treba upoštevati elementov, ki sta jih navedli.

101

Ker Komisija v zvezi s členom 23(1)(c) Uredbe št. 1/2003 ni sprejela nobenih smernic, s katerimi bi bila določena metoda izračuna, ki jo mora uporabiti pri določanju glob na podlagi te določbe, ter je razlogovanje Komisije jasno in nedvoumno razvidno iz izpodbijanega sklepa, tej ni bilo treba številčno opredeliti – kot absolutno vrednost ali v odstotkih – osnovnega zneska globe in morebitnih obteževalnih ali olajševalnih okoliščin. Iz tega sledi, da je treba očitek v zvezi z domnevno pomanjkljivo obrazložitvijo izpodbijanega sklepa zavrniti.

102

Na drugem mestu tožeči stranki trdita, da je globa, ki jima je bila naložena, nesorazmerna. V prvem delu izpodbijata presojo resnosti in trajanja kršitve, ki jo je opravila Komisija. V drugem delu trdita, da so podane olajševalne okoliščine, ki naj jih Komisija ne bi ustrezno upoštevala. V tretjem delu navajata razloge, iz katerih naj bi bila višina globe pretirana.

103

Komisija predlaga, naj se trditve tožečih strank zavrnejo.

104

Glede tega je treba spomniti, da načelo sorazmernosti zahteva, da ravnanja institucij Skupnosti ne prekoračijo tistega, kar je primerno in nujno za uresničitev legitimnih ciljev zadevne ureditve, pri čemer je treba takrat, ko je mogoče izbrati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, in da povzročene neprijetnosti ne smejo biti nesorazmerne glede na zastavljene cilje (glej zgoraj v točki 39 navedeno sodbo E.ON Energie/Komisija, EU:T:2010:516, točka 286 in navedena sodna praksa).

105

Iz tega izhaja, da globe ne smejo biti čezmerne z vidika zastavljenih ciljev – to je spoštovanje pravil o konkurenci – in da mora biti globa, ki je naložena podjetju zaradi kršitve predpisov na področju konkurence, sorazmerna s kršitvijo, ki se presodi celostno, zlasti ob upoštevanju njene resnosti. Glede tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se resnost kršitve določi ob upoštevanju številnih dejavnikov, glede katerih ima Komisija polje proste presoje (glej zgoraj v točki 39 navedeno sodbo E.ON Energie/Komisija, EU:T:2010:516, točka 287 in navedena sodna praksa).

106

Komisija je v točkah od 85 do 89 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla razloge, iz katerih je menila, da je bila zadevna kršitev kot taka na splošno resna kršitev.

107

Prvič, v skladu z navedenim v točki 66 zgoraj je treba ugotoviti, da je pooblastilo za opravljanje pregledov posebnega pomena za odkrivanje kršitev iz členov 101 PDEU in 102 PDEU. Komisija je v točki 86 obrazložitve izpodbijanega sklepa torej pravilno poudarila, da je zakonodajalec v Uredbi št. 1/2003 določil strožje kazni od tistih, ki so bile v prejšnji ureditvi določene za nedopustitev pregleda, da bi se upoštevala posebna resnost te postopkovne kršitve. Prav tako je utemeljeno upoštevala, da je treba zagotoviti dovolj odvračalen učinek (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 1983, Musique Diffusion française in drugi/Komisija, od 100/80 do 103/80, Recueil, EU:C:1983:158, točka 108), da podjetja ne bi mogla presoditi, da bo zanje ugodneje, da v okviru pregleda predložijo le del elektronske dokumentacije, da bi Komisiji preprečila, da na podlagi takih dokazov ugotovi kršitev materialnega prava.

108

V nasprotju s trditvami tožečih strank je ta odvračalni učinek še pomembnejši za elektronske datoteke, saj se te zaradi svojih posebnih značilnosti lažje in hitreje potvarjajo kot papirni spisi. Čeprav uničenje elektronskih datotek v elektronskem poštnem predalu, kot sta trdili tožeči stranki, ni vedno nepovratno, ker jih je mogoče pridobiti nazaj iz drugih elektronskih nosilcev – kar je poleg tega mogoče tudi za nekatere razrezane fizične dokumente – pa ni mogoče zanikati, da enostavnost njihovega spreminjanja povzroča posebne težave z vidika učinkovitosti pregleda. Papirni spisi, ki jih inšpektorji zasežejo, med pregledom fizično ostanejo pod njihovim nadzorom. Elektronske datoteke pa je mogoče hitro prikriti tudi v prisotnosti inšpektorjev. Ti torej ne vedo, ali imajo dostop do popolnih in nedotaknjenih elektronskih podatkov. V obravnavanem primeru inšpektorji, ko so imeli nadzor nad domnevno blokiranim elektronskim poštnim predalom J., do zadnjega dne pregleda niso vedeli, da so bila dohodna elektronska sporočila preusmerjena na strežnik. Komisija torej ni storila napake, ko je v točki 87 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je treba, če podjetje ne spoštuje navodil inšpektorjev, po katerih morajo biti med pregledom elektronski poštni predali nedostopni njihovim imetnikom in popolnoma dostopni inšpektorjem, ugotoviti, da to nespoštovanje samo po sebi pomeni resno kršitev postopkovnih obveznosti podjetij med pregledom.

109

Drugič, ker tožeči stranki nista dokazali obstoja pomanjkanja skrbnosti v okviru prejšnjih tožbenih razlogov, v okviru tega tožbenega razloga ne moreta trditi, da bi morala Komisija upoštevati njuno pomanjkljivo poznavanje konkurenčnega prava Unije ali njuna omejena sredstva. Njun argument, da izpodbijani sklep kot prva odločba v zvezi z nedopustitvijo pregleda, ki vključuje iskanje po elektronskih datotekah, ne more pomeniti precedensa zaradi tega domnevnega pomanjkanja skrbnosti, je prav tako treba zavrniti.

110

Najprej, kot je bilo ugotovljeno v točkah 70 in 73 zgoraj, sta bili namreč tožeči stranki že na začetku pregleda jasno obveščeni o njuni dolžnosti sodelovanja in njuni pravico do uporabe storitev odvetnika. Zunanji odvetniki, specializirani za to področje, pa so bili prisotni v njunih prostorih od popoldneva drugega dne pregleda (točki 97 in 98 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Dalje, tudi če bi se dejavniki, ki jih navajata tožeči stranki in se nanašajo na njuno majhnost, zanemarljive čezmejne dejavnosti in ustanovitev malo pred pregledom, šteli za dokazane, ne bi mogli vplivati na nepopolno dajanje na razpolago elektronskih poštnih predalov v obravnavanem primeru, ki je v nasprotju z nedvoumnimi navodili inšpektorjev. Komisija je torej pravilno zavrnila vse te argumente (točka 93 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Nazadnje, prav tako ni mogoče sprejeti argumentov v zvezi z domnevno novostjo njune kršitve, saj je bila v obrazložitvi izrecno navedena možnost preiskovanja elektronskih datotek (glej točko 73 zgoraj), sklep o pregledu pa je natančno določal dolžnost sodelovanja v okviru takega preiskovanja.

111

Tretjič, v nasprotju s trditvami tožečih strank globe 2.500.000 EUR v okoliščinah obravnavanega primera ni mogoče šteti za nesorazmerno glede na njuno velikost. Komisija lahko podjetjem in podjetniškim združenjem, če storijo postopkovne kršitve, v skladu s členom 23(1) Uredbe št. 1/2003 naloži globe, ki ne presegajo 1 % skupnega prometa v predhodnem poslovnem letu. Kot je ugotovljeno v točki 103 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pomeni globa, naložena tožečima strankama, 0,25 % letnega prometa družbe EPH leta 2010. Opozoriti je treba, da sta tožeči stranki tak promet v višini 990.700.000 EUR (točka 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa) navedli med upravnim postopkom. Tožeči stranki nista navedli nobenega argumenta, ki bi lahko dokazoval, da je bil znesek njune globe kot tak nesorazmeren glede na njuno velikost.

112

Po eni strani je treba ugotoviti, da argument, s katerim tožeči stranki prerekata, da bi imeli tržni delež 6,9 % proizvodnje, ki je bil uporabljen v izpodbijanem sklepu (točka 95 obrazložitve), ni potrjen z nobenim prepričljivim dokazom. Sklicujeta se na pojasnilo, ki sta ga podali v upravnem postopku in v katerem je bil naveden odstotni delež 1,7 % „obstoječe zmogljivosti“ na dan pregleda in odstotni delež 6,7 % za leto 2012, vendar brez zagotovitve podatkov, ki bi omogočali preverjanje izračuna in vira teh podatkov. Trdita zgolj, da nista bili „akterja, ki bi bila ob pregledu že pomembna v energetskem sektorju“ (točka 95 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Vsekakor se velikost tožečih strank upošteva, ker je člen 23(1) Uredbe št. 1/2003 določil najvišjo zgornjo mejo 1 % njunega prometa.

113

Po drugi strani je treba zavrniti trditev, da je naložena globa, ki znaša 0,25 % upoštevnega prometa, visoka in nesorazmerna v primerjavi z globo, ki jo je Komisija naložila družbi E.ON Energie AG (zadeva COMP/B-1/39.326 – E.ON Energie AG), ki naj bi znašala le 0,14 % upoštevnega prometa in ki naj bi bila nižja kot v obravnavanem primeru, in to kljub obstoju obteževalnih okoliščin in kljub temu, da se je nanašala na bolj očitno kršitev, in sicer na poškodovanje pečata. V okoliščinah zadnjenavedene zadeve je Sodišče ugotovilo, da je kršitev poškodovanja pečata, ki vzbuja dvom v verodostojnost dokazov v zapečatenem prostoru, po svoji naravi posebej resna (zgoraj v točki 37 navedena sodba E.ON Energie/Komisija, EU:C:2012:738, točki 128 in 129). Podobni preudarki veljajo za to zadevo, saj je cilj členov 20(2)(b) in 23(1)(c) Uredbe št. 1/2003 varstvo pregledov pred nevarnostjo pomanjkanja verodostojnosti poslovnih podatkov, ki jih pridobijo inšpektorji. Vseeno je treba ugotoviti, da se drugače kot v položaju v zvezi z družbo E.ON okoliščine, v katerih je bil izdan izpodbijani sklep, nanašajo na dva ločena incidenta, od katerih je bil eden povzročen naklepno.

114

Vsekakor dejstvo, da je Komisija v preteklosti uporabljala globe na določeni ravni za nekatere vrste kršitev, tej ne odvzema možnosti, da bi to raven povišala v okviru omejitev, navedenih v Uredbi št. 1/2003, če je to potrebno za zagotovitev izvajanja konkurenčne politike Unije. Učinkovito izvajanje teh pravil namreč zahteva, da sme Komisija kadar koli prilagoditi višino glob potrebam te politike (glej glede Uredbe št. 17 zgoraj v točki 107 navedeno sodbo Musique Diffusion française in drugi/Komisija, EU:C:1983:158, točka 109).

115

Četrtič, glede upoštevanja trajanja sporne kršitve je Komisija v točki 90 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da se je kršitev „nadaljevala med dobršnim delom pregleda, ki je potekal v prostorih družb EPIA in EPH [, da] je [bil] elektronski poštni predal [M.] deblokiran od prvega do drugega dne, da so bila elektronska sporočila [J.] preusmerjena od drugega do tretjega dne in da [dlje] kot je trajala deblokiranost elektronskega poštnega predala ali preusmeritev elektronskih sporočil, večje [je bilo] tveganje ponarejanja elektronskih sporočil“.

116

Najprej je treba ugotoviti, da člen 23(3) Uredbe št. 1/2003 določa, da je treba pri določanju višine globe poleg teže kršitve upoštevati trajanje kršitve. Ta določba nikakor ne razlikuje med globami, ki se naložijo zaradi kršitev materialnega prava ali zaradi postopkovnih kršitev. Iz tega sledi, da je Komisija v nasprotju s trditvami tožečih strank pri določitvi višine globe upravičeno upoštevala trajanje sporne postopkovne kršitve.

117

Nato je treba zavrniti argument, da Komisija ni obrazložila svoje presoje, v skladu s katero se je kršitev nadaljevala dobršen del pregleda. Kot je razvidno iz točk 101 in 115 zgoraj, je Komisija pravno zadostno obrazložila svoje razlogovanje za določitev sporne globe zlasti s pojasnilom, da je trajanje povečalo tveganje prenarejanja elektronskih podatkov. Komisija je v odgovoru na vprašanje, ki ga je Splošno sodišče postavilo na obravnavi, ponovno poudarila, da je trajanje obeh incidentov neposredno vplivalo na zadevno kršitev tako, da dlje kot sta trajala, večje je bilo tveganje, da inšpektorji ne bodo mogli najti iskanih datotek v elektronskih poštnih predalih.

118

Nazadnje je treba zavrniti argument, da bi morala Komisija pri določitvi trajanja kršitve upoštevati polno sodelovanje tožečih strank z inšpektorji. Iz presoje drugega tožbenega razloga izhaja, da je Komisija ugotovila to kršitev na podlagi objektivnih dokazov, ki se niso izpodbijali pred Splošnim sodiščem. Dejstvo, da sta tožeči stranki sicer sodelovali z inšpektorji, kot trdita v točki 57 replike, ne more vplivati niti na presojo trajanja obeh incidentov, ki sestavljata kršitev, niti na upoštevanje olajševalnih okoliščin. Ugotoviti je treba, da tako sodelovanje ne presega njune obveznosti dopustitve pregleda (glej točko 40 zgoraj).

119

Tretjič, glede olajševalnih okoliščin, ki jih zatrjujeta tožeči stranki, je treba najprej ugotoviti, da so bili enaki argumenti v zvezi z njuno velikostjo in pomenom v energetskem sektorju v času dejanskega stanja že zavrnjeni v točkah 111 in 112 zgoraj. Ker je bila velikost tožečih strank upoštevana z zgornjo mejo 1 % njunega prometa, sama po sebi ne upravičuje znižanja zneska naložene globe.

120

Nato je treba glede argumenta tožečih strank, da je njuno sodelovanje inšpektorjem omogočilo ugotovitev okoliščin, v katerih je bila kršitev storjena, ugotoviti, da je Komisija to okoliščino upoštevala v izpodbijanem sklepu, vendar tožeči stranki trdita, da to upoštevanje ni ustrezno.

121

V točki 102 obrazložitve izpodbijanega sklepa je navedeno:

„[P]ri določitvi zneska globe Komisija upošteva dejstvo, da sta stranki sodelovali tako, da je lahko ugotovila okoliščine nedopustitve pregleda v zvezi z elektronskimi sporočili: vodja za informatiko, ki je ravnal v imenu strank, je podpisal zapisnik, ki opisuje deblokiranje elektronskega poštnega predala in preusmeritev elektronskih sporočil, po pregledu pa sta stranki prav tako poslali dopis, v katerem priznavata, da sta bila tako preusmeritev elektronskih sporočil kot deblokiranje elektronskega poštnega predala storjena med pregledom. Navesti je treba tudi, da [H.] ni sam od sebe priznal postopkovnih kršitev, storjenih na področju informatike. To je storil šele, ko so inšpektorji našli dokaze za nedopustitev pregleda (to sta dejstvi, da vpogled v elektronski poštni predal [M.] ni bil več mogoč in da elektronska sporočila niso več prispela v poštni predal [J.]). Poleg tega sta stranki, čeprav nista zanikali nekaterih dejstev, izpodbijali dokazno vrednost podpisanega zapisnika in na splošno poskušali vzbuditi dvom o obstoju postopkovne kršitve.“

122

Ugotoviti je treba, da tožeči stranki inšpektorjev nista obvestili o dveh incidentih, ki sestavljata kršitev v obravnavanem primeru. V obeh primerih so inšpektorji opazili nepravilnost v elektronskih poštnih predalih, ki so bili domnevno pod njihovim nadzorom, in so morali raziskati, zakaj je bil njihov dostop do elektronskih sporočil oviran (glej točki 11 in 14 zgoraj). Poleg tega sta tožeči stranki izpodbijali dokazno vrednost zapisnika (glej točko 12 zgoraj), vendar ne pred Splošnim sodiščem (glej točko 34 zgoraj). Ker trenutno ne obstajajo smernice za določitev zneska glob za postopkovne kršitve in ker je izpodbijani sklep pravno zadostno obrazložen (glej točko 101 zgoraj) ter glede na dvoumno ravnanje tožečih strank pri ugotavljanju okoliščin nedopustitve pregleda, Splošno sodišče ugotavlja, da je Komisija dovolj upoštevala njuno sodelovanje pri določitvi zneska globe.

123

Nazadnje je treba glede argumenta, da pregled ni bil niti nujen niti upravičen, ker naj ne bi obstajal noben materialni dokaz za utemeljenost zadeve, napotiti na preudarke iz točke 55 zgoraj. Poleg tega tožeči stranki, kot sta potrdili v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča, postavljeno na obravnavi, nista nasprotovali sklepu o pregledu niti med upravnim postopkom niti pred Splošnim sodiščem (glej točko 4 zgoraj).

124

Iz vsega zgoraj navedenega je razvidno, da globa, naložena tožečima strankama, ni nesorazmerna.

125

Iz tega sledi, da je treba četrti tožbeni razlog in tožbo v celoti zavrniti.

126

V skladu s členom 87(2) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

127

Tožeči stranki s predlogi nista uspeli, zato se jima v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)

razsodilo:

Pravni okvir

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

Drugi tožbeni razlog: napačna uporaba člena 23(1)(c) Uredbe št. 1/2003

Dovolitev dostopa do blokiranega elektronskega poštnega predala iz malomarnosti

Naklepna preusmeritev dohodnih elektronskih sporočil na strežnik

Prvi in tretji tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe oziroma kršitev načela domneve nedolžnosti

Prvi tožbeni razlog

Tretji tožbeni razlog

Četrti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti pri določitvi zneska globe

Stroški