EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62012CJ0497

Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 2. julija 2015.
Davide Gullotta in Farmacia di Gullotta Davide & C. Sas proti Ministero della Salute in Azienda Sanitaria Provinciale di Catania.
Predlog za sprejetje predhodne odločbe ki ga je vložilo Tribunale Amministrativo Regionale della Sicilia.
Predhodno odločanje – Členi 49 PDEU, 102 PDEU in 106 PDEU – Svoboda ustanavljanja – Načelo prepovedi diskriminacije – Zloraba prevladujočega položaja – Člen 15 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Nedopustnost.
Zadeva C-497/12.

Court reports – general

ECLI identifier: ECLI:EU:C:2015:436

SODBA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 2. julija 2015 ( *1 )

„Predhodno odločanje — Členi 49 PDEU, 102 PDEU in 106 PDEU — Svoboda ustanavljanja — Načelo prepovedi diskriminacije — Zloraba prevladujočega položaja — Člen 15 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah — Nedopustnost“

V zadevi C‑497/12,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Tribunale amministrativo regionale per la Sicilia (Italija) z odločbo z dne 9. oktobra 2012, ki je prispela na Sodišče 7. novembra 2012, v postopku

Davide Gullotta,

Farmacia di Gullotta Davide & C. Sas

proti

Ministero della Salute,

Azienda Sanitaria Provinciale di Catania,

SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi L. Bay Larsen, predsednik senata, K. Jürimäe, sodnica, J. Malenovský (poročevalec), M. Safjan, sodnika, in A. Prechal, sodnica,

generalni pravobranilec: N. Wahl,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

za M. Gullotta in Farmacia di Gullotta Davide & C. Sas G. Spadaro in G. F. Licata, odvetnika,

za Federfarma – Federazione Nazionale Unitaria dei Titolari di Farmacia Italiani M. Luciani, A. Arena, G. M. Roberti in I. Perego, odvetniki,

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s F. Urbani Neri, avvocato dello Stato,

za grško vlado E. Skandalou, agentka,

za špansko vlado S. Centeno Huerta, agentka,

za Evropsko komisijo E. Montaguti in H. Tserepa-Lacombe, agentki,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 12. marca 2015

izreka naslednjo

Sodbo

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 49 PDEU, 102 PDEU, in 106 PDEU ter člena 15 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med D. Gullotto in družbo Farmacia di Gullotta Davide & C. Sas na eni strani ter Ministero della Salute in Azienda Sanitaria Provinciale di Catania na drugi, ker je bila D. Gulotti zavrnjena zahteva za izdajo dovoljenja za prodajo zdravil, predpisanih na recept, ki niso upravičena do povračila s strani zdravstvene službe, v eni od njegovih trgovin s parafarmacevtskimi izdelki.

Pravni okvir

Pravo Unije

3

V uvodni izjavi 26 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL L 255, str. 22) je določeno:

„Ta direktiva ne usklajuje vseh pogojev za dostop do in opravljanje lekarniške dejavnosti. Države članice bi morale ohraniti pristojnost zlasti glede geografske porazdelitve lekarn in monopola za izdajanje zdravil. Ta direktiva ne spreminja zakonov in drugih predpisov držav članic, ki podjetjem prepovedujejo opravljanje določenih lekarniških dejavnosti ali določajo pogoje za opravljanje te dejavnosti.“

Italijansko pravo

4

Zakon št. 468 z dne 22. maja 1913 je opredelil opravljanje farmacevtskih storitev kot „primarno državno dejavnost“, ki jo lahko izvajajo le občinske lekarne ali zasebne lekarne z vladno koncesijo.

5

Da se zagotovi razvejena mreža lekarn na celotnem ozemlju države in prepreči tveganje koncentracije lekarn samo na tržno zanimivih območjih, je bil pripravljen upravni instrument za določanje kvot ponudbe, imenovan pianta organica, ki določa, da so te lekarne na ozemlju razporejene v mejah največjega števila, za katero se je štelo, da je ustrezno za izpolnitev povpraševanja zadevnih oseb, da bi se vsaki od teh lekarn zagotovil tržni delež in da bi se zadovoljile potrebe po zdravilih na celotnem ozemlju države.

6

Na podlagi člena 122 kraljeve uredbe št. 1265 z dne 27. julija 1934 je bila prodaja zdravil pridržana zgolj za lekarne.

7

Zakon št. 537 z dne 24. decembra 1993 je pozneje prerazporedil zdravila na podlagi teh skupin, namreč skupina A za nujna zdravila in zdravila za kronične bolezni, skupina B za vsa zdravila razen tistih, ki spadajo v skupino A in so zelo pomembna za zdravljenje, in skupina C za vsa zdravila razen tistih, ki spadajo v skupino A ali B. Člen 8(14) zakona št. 537 z dne 24. decembra 1993 določa, da zdravila, ki spadajo v skupini A ali B, v celoti plača nacionalna zdravstvena služba, medtem ko zdravila iz skupine C v celoti plača kupec.

8

Pozneje je člen 85(1) zakona št. 388 z dne 23. decembra 2000 ukinil skupino B, člen 1 zakona št. 311 z dne 30. decembra 2004 pa je ustvaril novo kategorijo zdravil – skupino Ca – ki zajema zdravila brez recepta, ki se lahko javno oglašujejo, drugače od zdravil iz drugih kategorij, ki so v prosti prodaji. Podobno kot zdravila iz skupine C tudi zdravila iz skupine Ca plača kupec.

9

Z uredbo zakonom št. 223/2006 z dne 4. julija 2006, pozneje potrjeno v zakon z zakonom št. 248 z dne 4. avgusta 2006, je bilo dovoljeno odpiranje novih trgovin s parafarmacevtskimi izdelki, v katerih so lahko njihovi lastniki prodajali zdravila iz skupine Ca. Nedavno je bilo z uredbo zakonom št. 201 z dne 6. decembra 2011 potrjeno v zakon z zakonom št. 214 z dne 22. decembra 2011 še večje število zdravil, ki jih je mogoče prodajati v trgovinah s parafarmacevtskimi izdelki, tako da lahko te zdaj javnosti ponudijo nekatera od zdravil iz skupine C brez zdravniškega recepta.

Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

10

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ki je usposobljena za opravljanje poklica farmacevta in vpisana v lekarniško zbornico v Catanii (Italija), je lastnica več trgovin s parafarmacevtskimi izdelki. Od Ministero della Salute zahteva izdajo dovoljenja za prodajo zdravil, ki se predpisujejo na recept, vendar stroške zanje v celoti nosi kupec.

11

Ministero della Salute je to zahtevo zavrnilo z obrazložitvijo, da v skladu z veljavnimi predpisi prodaja teh zdravil lahko poteka samo v lekarnah.

12

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je pri predložitvenem sodišču to zavrnitev izpodbijala, češ da ta zakonodaja ni v skladu s pravom Unije.

13

V teh okoliščinah je Tribunale amministrativo regionale per la Sicilia prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.

Ali načela svobode ustanavljanja, prepovedi diskriminacije in varstva konkurence iz člena 49 PDEU in naslednjih nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki farmacevtu, ki ima dovoljenje za opravljanje dejavnosti in je vpisan v ustrezno lekarniško zbornico, vendar ni lastnik trgovine iz ‚pianta organica‘, v trgovini s parafarmacevtskimi izdelki, katere lastnik je, ne dovoljuje maloprodaje plačljivih zdravil na recept, ki jih ne plača nacionalna zdravstvena služba, ampak jih v celoti plača kupec, in ki v tem sektorju prepoveduje tudi prodajo nekaterih kategorij farmacevtskih izdelkov ter določa kvote trgovin, ki jih je mogoče odpreti na nacionalnem ozemlju?

2.

Ali je treba člen 15 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da načelo, ki je v njem določeno, velja brez omejitev tudi za poklic farmacevta, ne da bi pomembnost tega poklica za javnost upravičevala različne ureditve glede prodaje zdravil iz prvega vprašanja za lastnike lekarn in lastnike trgovin s parafarmacevtskimi izdelki?

3.

Ali je treba člena 102 PDEU in 106[1] PDEU razlagati tako, da prepoved zlorabe prevladujočega položaja brez omejitev velja za poklic farmacevta, kadar ima farmacevt, ki je lastnik tradicionalne lekarne in prodaja zdravila v skladu s sporazumom, sklenjenim z nacionalno zdravstveno službo, korist od prepovedi za lastnike trgovin s parafarmacevtskimi izdelki, da prodajajo zdravila iz skupine C, ne da bi bilo to upravičeno z neizpodbitnimi posebnostmi farmacevtskega poklica, ki so povezane z javnim interesom varovanja javnega zdravja?“

14

Sodno tajništvo Sodišča je z dopisom z dne 16. decembra 2013 predložitvenemu sodišču poslalo sodbo Venturini in drugi (od C‑159/12 do C‑161/12, EU:C:2013:791) in ga pozvalo, naj glede na navedeno sodbo sporoči, ali vztraja pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

15

Z odločbo z dne 10. julija 2014, ki jo je Sodišče prejelo 1. avgusta 2014, je predložitveno sodišče Sodišče obvestilo, da vztraja pri drugem in tretjem predloženem vprašanju.

Vprašanji za predhodno odločanje

Drugo vprašanje

16

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 15 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da velja brez omejitev tudi za poklic farmacevta, ne da bi pomembnost tega poklica za javnost upravičevala različne ureditve za lastnike lekarn in lastnike trgovin s parafarmacevtskimi izdelki glede prodaje plačljivih zdravil na zdravniški recept, ki jih ne plača nacionalna zdravstvena služba in jih v celoti plača kupec.

17

Da bi Sodišče v zvezi s tem lahko podalo razlago prava Unije, ki bi bila koristna za nacionalno sodišče, iz člena 94(c) Poslovnika Sodišča izhaja, da mora vprašanje za predhodno odločanje vsebovati razloge, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in pojasnitev zveze, ki naj bi obstaja med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki jo je treba uporabiti v sporu o glavni stvari.

18

Vendar predložitvena odločba glede drugega vprašanja tem zahtevam ne ustreza.

19

Kot je navedel generalni pravobranilec v točkah od 68 do 74 sklepnih predlogov, na podlagi te odločbe ni mogoče razumeti razlogov, zaradi katerih predložitveno sodišče dvomi o skladnosti zadevne zakonodaje iz postopka v glavni stvari s členom 15 Listine in ne vključuje navedb, ki bi Sodišču omogočile, da predložitvenemu sodišču zagotovi razlago prava Unije, ki bi slednjemu omogočila rešitev pravnega spora, o katerem odloča.

20

V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko Sodišče zavrne, da bo odločalo o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, samo če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (glej v tem smislu sodbo OTP Bank, C‑672/13, EU:C:2015:185, točka 27 in navedena sodna praksa).

21

Ker Sodišče nima potrebnih elementov, da bi dalo koristne odgovore, je drugo vprašanje treba šteti za nedopustno.

Tretje vprašanje

22

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člena 102 PDEU in 106(1) PDEU razlagati tako, da prepoved zlorabe prevladujočega položaja brez omejitev velja za poklic farmacevta, če ima farmacevt, ki je lastnik tradicionalne lekarne in prodaja zdravila v skladu s sporazumom, sklenjenim z nacionalno zdravstveno službo, korist od prepovedi za lastnike trgovin s parafarmacevtskimi izdelki, da prodajajo zdravila iz skupine C, ne da bi bilo to upravičeno s posebnostmi farmacevtskega poklica, ki so povezane z javnim interesom varovanja javnega zdravja.

23

V skladu z ustaljeno sodno prakso dejstvo, da se ustvari prevladujoč položaj s podelitvijo posebnih ali izključnih pravic v smislu člena 106(1) PDEU, samo po sebi ni v nasprotju s členom 102 PDEU. Država članica krši prepoved, ki jo določata ti določbi, le če začne zadevno podjetje zaradi izvrševanja posebnih ali izključnih pravic, ki so mu bile podeljene, zlorabljati svoj prevladujoči položaj ali če bi se zaradi teh pravic lahko ustvarila situacija, v kateri bi to podjetje izvajalo tako zlorabo (sodba Servizi Ausiliari Dottori Commercialisti, C‑451/03, EU:C:2006:208, točka 23 in navedena sodna praksa).

24

Posledično se ne postavlja le vprašanje, ali je bil učinek nacionalne zakonodaje tak, da so bile lekarnam podeljene posebne ali izključne pravice v smislu člena 106(1) PDEU, ampak tudi vprašanje, ali je taka zakonodaja lahko privedla do zlorabe prevladujočega položaja (glej v tem smislu sodbo Servizi Ausiliari Dottori Commercialisti, C‑451/03, EU:C:2006:208, točka 24).

25

Vendar kot je ugotovil generalni pravobranilec v točkah od 79 do 82 sklepnih predlogov, predložitvena odločba ne vsebuje nobenih pojasnil glede razlogov, na podlagi katerih bi predložitveno sodišče menilo, da zadevna zakonodaja iz postopka v glavni stvari ni v skladu s členoma 102 PDEU in 106 PDEU. Zlasti ne pojasni, zakaj naj bi bilo na podlagi te zakonodaje lekarne mogoče napeljati k zlorabi njihovega položaja.

26

V tej zvezi je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 20 te sodbe, vprašanje za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, ni dopustno, če slednje Sodišču ne predloži pravnih in dejanskih elementov, ki bi mu omogočili, da bi na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore.

27

Ker Sodišče nima na voljo potrebnih elementov, da bi dalo koristne odgovore, je treba ugotoviti, da tretje vprašanje ni dopustno.

Stroški

28

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

 

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

 

Vprašanja, ki jih je v predhodno odločanje predložilo Tribunale amministrativo regionale per la Sicilia (Italija) z odločbo z dne 9. oktobra 2012 in pri njih vztrajalo, so nedopustna.

 

Podpisi


( *1 ) Jezik postopka: italijanščina.

Top