—

za nizozemsko vlado B. Koopman in C. Wissels, agentki,

—

za češko vlado M. Smolek, agent,

—

za madžarsko vlado Z. Fehér skupaj s K. Szíjjártó in K. Molnár, agenti,

—

za poljsko vlado B. Majczyna in M. Szpunar, agenta,

—

za portugalsko vlado L. Inez Fernandes in C. Vieira Guerra, agenta,

—

za vlado Združenega kraljestva J. Beeko, agentka, skupaj z J. Holmesom, barrister,

—

za Evropsko komisijo B. Martenczuk in P. van Nuffel, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 12 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 15, str. 355).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora, ki ga je sprožil X glede plačila takse za izstavitev overjenega izpiska, ki vsebuje osebne podatke.

3

Člen 12 Direktive 95/46, naslovljen „Pravica do dostopa“, določa:

„Države članice jamčijo vsakemu posamezniku, na katerega se osebni podatki nanašajo, pravico, da pridobi od upravljavca:

4

Člen 79 Wet gemeentelijke basisadministratie persoonsgegevens (zakon o osebnih podatkih, ki jih imajo občinske uprave, Stb. 1994, št. 494, v nadaljevanju: Wet GBA) določa:

„1.   Kolegij župana in njegovih pomočnikov vsakomur na prošnjo v štirih tednih brezplačno pisno sporoči, ali se v občinskem registru obdelujejo osebni podatki, ki se nanašajo nanj. Če se taki podatki obdelujejo, prosilec glede teh v občinskem registru prejme pisno sporočilo, navedeno v členu 78(3). […]

2.   Kolegij župana in njegovih pomočnikov vsakomur na prošnjo v štirih tednih brezplačno da dostop do podatkov iz registra, ki se nanašajo nanj. […]

3.   Kolegij župana in njegovih pomočnikov vsakomur na prošnjo v štirih tednih pošlje (na željo overjen) izpisek v razumljivi obliki osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj, ki se obdelujejo v registru, in razpoložljive informacije o viru teh podatkov, če ne izvirajo od prosilca. […]“

5

Člen 229 Gemeentewet (zakon o občinah) določa:

„1.   Dajatve se lahko poberejo od:

[…]

[…]“

6

Člen 229b(1) zakona o občinah določa:

„V uredbah, na podlagi katerih se poberejo dajatve v skladu s členom 229(1)(a) in (b), se tarife odmerijo tako, da ocenjeni prihodki od dajatev ne presegajo njihovih ocenjenih izdatkov. […]“

7

X je želel v okviru postopka, sproženega zoper odločbo, s katero mu je bila naložena globa zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov, dokazati, da ni prejel odločb o izterjavi te globe, ker mu niso bile poslane na pravi naslov. X je zato občino, v kateri ima prebivališče, zaprosil za sporočitev njegovih osebnih podatkov za leti 2008 in 2009, zlasti njegovih zaporednih naslovov. Občina je v odgovor v skladu s členom 79(3) Wet GBA posredovala overjen izpisek zadevnih osebnih podatkov in kot nasprotno dajatev zahtevala plačilo takse v višini 12,80 EUR.

8

X je vložil tožbo zoper ta zahtevek za plačilo, s katero ni uspel. X v pritožbi pred predložitvenim sodiščem zatrjuje, da ni zahteval overjenega izpiska, temveč da je želel prejeti zgolj svoje osebne podatke na pravni podlagi zakona o ureditvi dostopa do podatkov, ki jih ima uprava (Wet Openbaarheid van Bestuur). X meni, da ob upoštevanju te pravne podlage od njega ni mogoče zahtevati plačila nobene takse.

9

Zadevna občina pa meni, da se lahko zadevni osebni podatki posredujejo samo z overjenim izpiskom na podlagi člena 79(3) Wet GBA. Ker naj bi bila sporočitev tega izpiska povezana z zasebnimi interesi, naj bi šlo za storitev v smislu člena 229(1)(b) zakona o občinah, za katero naj bi se lahko zahtevalo plačilo takse.

10

Predložitveno sodišče ugotavlja, da javni organi uradno priznavajo in uporabljajo le overjene izpiske osebnih podatkov ter da posredovanje podatkov iz občinskih registrov ne glede na nacionalnopravno podlago zahteve za dostop do podatkov spada na področje uporabe Direktive 95/46.

11

Po mnenju navedenega sodišča člen 12(a) direktive 95/46 vsakemu posamezniku zagotavlja pravico, da od upravljavca brez omejitev v razumnem času in brez večjih zamud ali stroškov pridobi sporočilo v razumljivi obliki o osebnih podatkih, ki so v obdelavi, in vseh razpoložljivih informacijah glede njihovega vira. To sodišče meni, da sta možni dve razlagi te določbe:

12

V prvem primeru bi bila taksa upravičena, če njen znesek ni previsok. V drugem primeru bi bila prepovedana.

13

Predložitveno sodišče v zvezi s tem, ali je taksa previsoka, poudarja, da člen 229b zakona o občinah določa, da se tarife odmerijo tako, da prihodki ne presegajo izdatkov. Vendar naj to ne bi omogočalo zagotavljanja tega, da prihodek od taks ne preseže izdatkov, povezanih s sporočitvijo osebnih podatkov. Predložitveno sodišče se sprašuje tudi o tem, kdaj se lahko znesek zaračunanih stroškov šteje za večjega v smislu člena 12(a) Direktive 95/46.

14

Če je treba člen 12(a) te direktive razlagati tako, da je sporočanje osebnih podatkov brezplačno, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba poleg plačljivega izpiska na podlagi člena 79(3) Wet GBA omogočiti alternativo možnost sporočila, zlasti tako, da se omogoči prikaz podatkov na zaslonu. Opozarja pa, da tak vpogled ni sporočilo v smislu člena 12(a) navedene direktive in da člen 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah varuje le pravico do sporočila podatkov. Vpogled v podatke prek ekrana naj bi imel še to neugodnost, da ga javni organi, za razliko od overjenega izpiska, ne morejo priznati za verodostojnega in točnega (sodba z dne 7. maja 2009 v zadevi Rijkeboer, C-553/07, ZOdl., str. I-3889) in da se z njim ne bi moglo omogočiti zgodovinskega pregleda shranjenih podatkov.

15

Gerechtshof te’s‑Hertogenbosch je zato prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje:

16

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, ki ga je treba najprej obravnavati, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 12(a) Direktive 95/46 razlagati tako, da nasprotuje zaračunavanju stroškov za to, da javni organ sporoči osebne podatke.

17

Vse države članice, ki so Sodišču predložila pisna stališča, in Evropska komisija menijo, da člen 12(a) Direktive 95/46 javnim organom dovoljuje, da zahtevajo plačilo stroškov, ki niso večji, za sporočanje osebnih podatkov v smislu te določbe.

18

Treba je ugotoviti, da je v nizozemski jezikovni različici člena 12(a) Direktive 95/46 uporabljena besedna zveza „bovenmatige vertraging of kosten“. Ta formulacija bi se lahko razumela tako, da se pojem „bovenmatige“ („večji“) nanaša samo na zamude („vertraging“), kar bi pomenilo, da bi moralo biti uveljavljanje pravice do sporočila podatkov, določenih s to določbo, brez stroškov.

19

Vendar člena 12(a) Direktive 95/46 ni mogoče razlagati samo na podlagi nizozemske jezikovne različice. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč nujnost enotne uporabe in zato enotne razlage akta Unije izključuje, da bi se obravnaval ločeno v eni od svojih različic, in zahteva, da je treba akt razlagati na podlagi resnične volje njegovega avtorja in cilja, ki mu ta sledi, zlasti ob upoštevanju različic v vseh jezikih (glej zlasti sodbe z dne 12. novembra 1969 v zadevi Stauder, 29/69, Recueil, str. 419, točka 3; z dne 8. decembra 2005 v zadevi Jyske Finans, C-280/04, ZOdl., str. I-10683, točka 31, in z dne 7. julija 2011 v zadevi IMC Securities, C-445/09, ZOdl., str. I-5917, točka 25).

20

Jezikovne različice člena 12(a) Direktive 95/46, razen tiste v nizozemščini, pa ne vsebujejo indikacij, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, da bi bile države članice zavezane elemente, določene v tej določbi, sporočiti brezplačno. Nasprotno, med drugim iz španske („sin retrasos ni gastos excesivos“), danske („uden større ventetid eller større udgifter“), nemške („ohne unzumutbare Verzögerung oder übermäβiger Kosten“), francoske („sans délais ou frais excessifs“), italijanske („senza ritardi o spese eccessivi“), portugalske („sem demora ou custos excessivos“) in finske („aiheetonta viivyvtystä tai aiheettomia kustannuksia“) jezikovne različice izhaja, da morajo države članice navedene elemente sporočiti brez večjih stroškov.

21

Res je, da so nekatere jezikovne različice zadevne določbe, kot sta angleška („without excessive delay or expense“) in švedska („större tidsutdräkt eller kostnader“), nekoliko dvoumne, tako kot nizozemska jezikovna različica, saj beseda „stroški“ ni izrecno opredeljena s pridevnikom „večji“. Nobena jezikovna različica navedene določbe pa ne določa enopomensko, da mora biti navedeno sporočilo posredovano brezplačno.

22

Iz besedila člena 12(a) Direktive 95/46 tako izhaja, da ta določba od držav članic ne zahteva, niti jim ne prepoveduje, da bi zaračunali stroške za uveljavljanje pravice do dostopa do osebnih podatkov, če znesek teh stroškov ni večji.

23

Na drugo vprašanje je zato treba odgovoriti, da je treba člen 12(a) Direktive 95/46 razlagati tako, da ne nasprotuje zaračunavanju stroškov za to, da javni organ sporoči osebne podatke.

24

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, katera so merila, ki omogočajo zagotavljanje, da znesek stroškov, zaračunanih za uveljavljanje pravice do dostopa do osebnih podatkov, ni večji v smislu člena 12(a) Direktive 95/46.

25

Ta določba določa, da države članice vsakemu posamezniku priznajo pravico do dostopa do osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj, in informacij o prejemnikih in vrstah prejemnikov teh podatkov ter o logiki, zajeti v vse avtomatske obdelave navedenih podatkov. Ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev iz preučitve drugega vprašanja, je treba navedeno določbo razlagati tako, da so države članice zavezane, da zagotovijo uveljavljanje te pravice do dostopa brez omejitev, brez večjih zamud in brez večjih stroškov.

26

Države članice morajo zato določiti, ali se za sporočilo elementov, določenih v členu 12(a) Direktive 95/46, plačujejo stroški, in če se, določiti tak znesek teh stroškov, ki ni večji.

27

Treba pa je ugotoviti, da navedena določba ne pojasnjuje meril, na podlagi katerih se lahko stroški, ki jih država članica zaračunava za uveljavljanje pravice do dostopa, določene v tej določbi, štejejo za večje. Zato je treba člen 12(a) Direktive 95/46 razlagati ob upoštevanju njegovega namena, preučenega ob upoštevanju ciljev te direktive.

28

Države članice, ki zahtevajo plačilo stroškov kot nasprotno dajatev za uveljavljanje pravice do dostopa do podatkov, določenih v členu 12(a) Direktive 95/46, morajo zato določiti tak znesek navedenih stroškov, ki pomeni pravično ravnovesje med, na eni strani, interesom posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo, za varstvo svoje zasebnosti zlasti s pravico do tega, da se mu v razumljivi obliki sporočijo osebni podatki, da bi lahko, če bi bilo potrebno, uveljavljal pravico do poprave, izbrisa ali blokiranja podatkov, če njihova obdelava ni v skladu z določbami te direktive in pravico do ugovora in vložitve pravnega sredstva pri sodišču, in na drugi bremenom, ki ga za upravljavca pomeni sporočilo teh podatkov (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Rijkeboer, točka 64).

29

Glede na pomembnost varstva zasebnosti, ki je poudarjena v uvodnih izjavah 2 in 10 Direktive 95/46 in sodni praksi Sodišča (glej zgoraj navedeno sodbo Rijkeboer, točka 47 in navedena sodna praksa) in ki je vsebovana v členu 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba ugotoviti, da se stroški, ki se lahko zaračunajo v skladu s členom 12(a) te direktive, ne smejo določiti v višini, ki bi lahko pomenila oviro za uveljavljanje pravice do dostopa, zagotovljene s to določbo.

30

Treba je ugotoviti, da znesek stroškov, ki jih nacionalni javni organ zaračuna kot nasprotno dajatev za to, da fizična oseba uveljavlja pravico do dostopa do osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj, za namene uporabe člena 12(a) Direktive 95/46 ne bi smel presegati stroška sporočila teh podatkov. Taka zgornja meja pa ne posega v možnost držav članic, da določijo nižji znesek navedenih stroškov, da bi vsaki fizični osebi zagotovile, da se ohrani učinkovitost pravice do dostopa.

31

Na tretje vprašanje je zato treba odgovoriti, da je treba člen 12(a) Direktive 95/46 razlagati tako, da za zagotavljanje, da stroški, zaračunani za uveljavljanje pravice do dostopa do osebnih podatkov, niso večji v smislu te določbe, njihov znesek ne sme presegati stroška sporočila teh podatkov. Nacionalno sodišče mora ob upoštevanju okoliščin zadeve v glavni stvari opraviti potrebna preverjanja.

32

Prvo vprašanje je treba razumeti tako, da je bilo postavljeno samo za primer, da je treba člen 12(a) Direktive 95/46 razlagati tako, da nasprotuje zaračunavanju stroškov za to, da javni organ sporoči osebne podatke. Glede na odgovor na drugo vprašanje pa na prvo ni treba odgovoriti.

33

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo: