—

za TUI Österreich GmbH E. Reinitzer, odvetnik,

—

za portugalsko vlado L. Inez Fernandes in S. Nunes de Almeida, agenta,

—

za Evropsko komisijo W. Bogensberger in A.‑M. Rouchaud-Joët, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 16(1) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med A. Maletic in M. Maletic (v nadaljevanju: zakonca Maletic) na eni strani ter družbama lastminute.com GmbH (v nadaljevanju: lastminute.com) in TUI Österreich GmbH (v nadaljevanju: TUI) na drugi glede plačila zneska 1201,38 EUR in obresti ter ostalih stroškov, povezanih z rezervacijo, ki sta jo tožeči stranki v postopku v glavni stvari opravili pri družbi lastminute.com, za paketno potovanje, ki ga je organizirala družba TUI.

3

V uvodnih izjavah 2, od 11 do 13 in 15 Uredbe št. 44/2001 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 2(1) te uredbe določa, da so: „[o]b upoštevanju določb te uredbe […] osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

5

Člen 3(1) te uredbe določa, da so „[o]sebe s stalnim prebivališčem v državi članici […] lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih od 2 do 7 tega poglavja“.

6

V zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji je lahko v skladu s členom 5, točka 1, iste uredbe oseba s stalnim prebivališčem v državi članici tožena v drugi državi članici pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti.

7

Člen 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 določa, da je lahko oseba, če je ena od več toženih oseb, tožena tudi pred sodiščem kraja, kjer ima ena od njih stalno prebivališče, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov.

8

Člen 15(l)(c) in (3) te uredbe določa:

„1.   V zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba – potrošnik – za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, se pristojnost določi v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 4 in v peto točko člena 5:

[…]

[…]

3.   Ta oddelek se ne uporablja za pogodbe o prevozu, razen za pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in namestitve.“

9

Člen 16(1) navedene uredbe določa:

„1. Potrošnik lahko sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči v državi članici, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče, ali pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče.“

10

Člen 28(3) Uredbe št. 44/2001 določa:

„Za namene tega člena se šteje, da so pravde sorodne, če so tako tesno povezane med seboj, da se zdita njihova skupna obravnava in odločanje o njih smiselni, da bi se s tem izognili nevarnosti nezdružljivih sodnih odločb, ki bi izhajale iz ločenih postopkov.“

11

Zakonca Maletic prebivata v kraju Bludesch (Avstrija), ki spada v krajevno pristojnost Bezirksgericht Bludenz (okrajno sodišče v Bludenzu). Na spletnem mestu družbe lastminute.com sta 30. decembra 2011 kot posameznika rezervirala paketno potovanje v Egipt po ceni 1.858 EUR, ki naj bi potekalo od 10. do 24. januarja 2012. Družba lastminute.com, ki ima sedež v Münchnu (Nemčija), je na svojem spletnem mestu navedla, da nastopa kot potovalna agencija in da potovanje organizira družba TUI, ki ima sedež na Dunaju (Avstrija).

12

Rezervacija tožečih strank v glavni stvari se je nanašala na hotel Jaz Makadi Golf & Spa v Hurgadi (Egipt). Družba lastminute.com je to rezervacijo potrdila in jo posredovala družbi TUI. Nato sta zakonca Maletic od družbe TUI prejela „potrdilo/račun“ z dne 5. januarja 2012, v katerem so bili povzeti podatki o potovanju, rezerviranem pri lastminute.com, vendar je bilo tam navedeno ime drugega hotela, in sicer Jaz Makadi Star Resort Spa v Hurgadi.

13

Tožeči stranki v glavni stvari sta šele ob prihodu v Hurgado opazili napako v zvezi s hotelom in plačali doplačilo 1.036 EUR, da sta se lahko nastanili v hotelu, ki sta ga prvotno rezervirali na spletnem mestu družbe lastminute.com.

14

Tožeči stranki v glavni stvari sta, da bi dosegli povračilo plačanega doplačila in plačilo odškodnine za nevšečnosti med njunimi počitnicami, 13. aprila 2012 vložili tožbo pri Bezirksgericht Bludenz, s katero sta predlagali, naj se družbama lastminute.com in TUI solidarno naloži plačilo zneska 1201,38 EUR z obrestmi in stroški.

15

Bezirksgericht Bludenz je postopek omejilo na preizkus pristojnosti za odločanje o tožbi in to tožbo glede družbe TUI zavrglo s sklepom z dne 4. julija 2011 zaradi krajevne nepristojnosti. To sodišče je menilo, da se Uredba št. 44/2001 za spor med tožečima strankama v glavni stvari in družbo TUI ne uporablja, ker gre za povsem notranji položaj. Razsodilo je, da je v skladu z določbami nacionalnega prava, ki se uporablja, pristojno sodišče stalnega prebivališča toženca, torej pristojno sodišče na Dunaju in ne v Bludenzu.

16

Nasprotno pa je to sodišče glede družbe lastminute.com, ki ima sedež v Nemčiji, menilo, da je pogoj iz člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 o dejavnosti, usmerjeni v Avstrijo, izpolnjen. Tako se je štelo za pristojno za vsebinsko presojo spora. Sklep je v tem pogledu postal pravnomočen, saj družba lastminute.com ni vložila pravnega sredstva.

17

Tožeči stranki v glavni stvari sta vložili pritožbo („Rekurs“) zoper ta sklep pri predložitvenem sodišču, v kateri zatrjujeta, da je bila rezervacija, ki sta jo opravili, kot enotni pravni posel od vsega začetka neločljivo povezana z družbo lastminute.com kot potovalno agencijo in družbo TUI kot organizatorjem potovanja. V primeru paketnega potovanja naj bi člen 15(3) v povezavi s členom 16(1) Uredbe št. 44/2001 pomenil pravno podlago za pristojnost sodišča, pri katerem je bila vložena tožba, in sicer tudi glede družbe TUI.

18

Družba TUI je v odgovoru na pritožbo trdila, da je Bezirksgericht für Handelssachen Wien izključno pristojno za odločanje o tožbi, vloženi zoper njo, in da je prvostopenjsko sodišče pravilno izključilo obstoj enotnega pravnega posla v obravnavanem primeru. Zato bi bilo treba izhajati iz dveh teoretično ločenih pogodb in vprašanje sodne pristojnosti presojati na tej podlagi.

19

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, „povsem notranji položaj“, in kako je treba v zvezi s tem razlagati pojem „druga pogodbena stranka“ iz člena 16(1) Uredbe št. 44/2001, če gospodarski subjekt iz države članice, ki ni država članica stalnega prebivališča potrošnika, trži storitve drugega gospodarskega subjekta, ki ima sedež v tej državi, in potrošnik svoj zahtevek uveljavlja proti tej „drugi stranki“, pri čemer mu ta določba omogoča, da svojo pravico uveljavlja pred sodiščem kraja, kjer ima stalno prebivališče.

20

Navedeno sodišče meni, da glede na to, da je cilj posebnih pravil o pristojnosti iz člena 15 in naslednjih Uredbe št. 44/2001 za potrošniške pogodbe varovanje šibkejše pogodbene stranke s priznanjem možnosti izbire sodne pristojnosti in z omejitvijo dopustnosti dogovorov o pristojnosti, bi to varstvo izgubilo svoj namen, če potrošnik zahtevkov iz enega postopka rezervacije ne bi mogel uveljavljati proti obema pogodbenima strankama pri pristojnem sodišču, v skladu s členom 16(1) Uredbe št. 44/2001.

21

V teh okoliščinah je Landesgericht Feldkirch prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 16(1) Uredbe [št. 44/2001] v zvezi z določitvijo pristojnosti sodišča v kraju, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, razlagati tako, da kadar druga stranka (v obravnavanem primeru potovalna agencija s sedežem v tujini) sodeluje s svojo pogodbeno stranko (v obravnavanem primeru organizatorjem potovanja s sedežem na nacionalnem ozemlju), se za tožbe, s katerimi sta toženi obe, navedeni člen uporablja tudi za pogodbeno stranko s sedežem na nacionalnem ozemlju?“

22

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba pojem „druga pogodbena stranka“ iz člena 16(1) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, označuje tudi pogodbeno stranko subjekta, s katerim je potrošnik sklenil pogodbo in ki ima sedež na ozemlju države članice stalnega prebivališča tega potrošnika.

23

Družba TUI nasprotuje uporabi Uredbe št. 44/2001 zanjo in meni, da imajo okoliščine zadeve v glavni stvari značilnosti povsem notranjega položaja, tako da se uporabljajo samo določbe nacionalnega prava o krajevni sodni pristojnosti.

24

Ni pa sporno, da se Uredba št. 44/2001 uporablja za družbo lastminute.com in da je sodišče v kraju stalnega prebivališča zakoncev Maletic pristojno za vsebinsko presojo spora kar zadeva to družbo.

25

Zato je treba preučiti, ali se v okoliščinah zadeve v glavni stvari Uredba št. 44/2001 uporablja za pogodbeno stranko, kot je družba TUI, in ali obstaja tuj element, ki bi lahko upravičeval to uporabo.

26

V zvezi s tem je Sodišče glede Bruseljske konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), kakor je bila spremenjena s poznejšimi konvencijami o pristopu (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija), že razsodilo, da uporaba pravil o pristojnosti iz te konvencije zahteva tuj element in da ni nujno, da mednarodni značaj zadevnega pravnega razmerja, za katero se lahko uporabi člen 2 Bruseljske konvencije (ki je postal člen 2 Uredbe št. 44/2001), izhaja iz vpletenosti več držav podpisnic glede na temelj spora ali stalno prebivališče strank v sporu (glej v tem smislu sodbo z dne 1. marca 2005 v zadevi Owusu, C-281/02, ZOdl., str. I-1383, točki 25 in 26).

27

Opozoriti je treba, ker Uredba št. 44/2001 nadomešča Bruseljsko konvencijo, da razlaga, ki jo je Sodišče podalo glede določb te konvencije, velja tudi za določbe navedene uredbe, kadar je mogoče določbe teh instrumentov šteti za enakovredne (sodba z dne 4. maja 2010 v zadevi TNT Express Nederland, C-533/08, ZOdl., str. I-4107, točka 36 in navedena sodna praksa).

28

Čeprav ni nujno, kot je bilo navedeno v točki 26 te sodbe, da mednarodni značaj zadevnega pravnega razmerja izhaja iz vpletenosti več držav članic glede na temelj spora ali stalno prebivališče strank v sporu, je treba ugotoviti, kot sta že ugotovili Komisija in portugalska vlada, da se Uredba št. 44/2001 še toliko bolj uporablja v okoliščinah zadeve v glavni stvari, saj tuj element ni podan samo glede družbe lastminute.com, kar ni sporno, temveč tudi v zvezi z družbo TUI.

29

Tudi če bi bilo namreč treba šteti, da je mogoče enotni posel kot ta, s katerim sta zakonca Maletic rezervirala in plačala njuno paketno potovanje na spletnem mestu družbe lastminute.com, razdeliti na dve ločeni pogodbeni razmerji s spletno potovalno agencijo lastminute.com na eni strani in organizatorjem potovanj družbo TUI na drugi, tega drugega pogodbenega razmerja ne bi bilo mogoče opredeliti kot „povsem notranjega“, saj je neločljivo povezano s prvim pogodbenim razmerjem, ker je sklenjeno prek navedene potovalne agencije, ki je v drugi državi članici.

30

Poleg tega je treba upoštevati cilja, navedena v uvodnih izjavah 13 in 15 Uredbe št. 44/2001, ki zadevata varstvo potrošnika kot „šibkejše stranke“ pogodbe in „čim [večje] zmanjša[nje] možnost[i] sočasnih postopkov[, da se] zagotovi […], da v dveh državah članicah niso izdane nezdružljive sodne odločbe.“

31

Ta cilja nasprotujeta rešitvi, ki bi dopuščala vzporedna postopka zakoncev Maletic, tako v Bludenzu kot na Dunaju, proti subjektoma, vpletenima v rezervacijo in potek paketnega potovanja v zadevi v glavni stvari, na podlagi medsebojno povezanih tožb.

32

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba pojem „druga pogodbena stranka“ iz člena 16(1) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, označuje tudi pogodbeno stranko subjekta, s katerim je potrošnik sklenil to pogodbo in ki ima sedež na ozemlju države članice stalnega prebivališča tega potrošnika.

33

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:

Pojem „druga pogodbena stranka“ iz člena 16(1) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, označuje tudi pogodbeno stranko subjekta, s katerim je potrošnik sklenil to pogodbo in ki ima sedež na ozemlju države članice stalnega prebivališča tega potrošnika.