—

za Crono Service scarl in druge P. Troianiello, odvetnik,

—

za Anitrav – Associazione Nazionale Imprese Trasporto Viaggiatori M. Piancatelli in V. Porro, odvetnika,

—

za Roma Capitale R. Rocchi in A. Rizzo, odvetnika,

—

za UGL Taxi – Unione Generale del Lavoro Taxi in druge N. Moravia in M. Giustiniani, odvetnika,

—

za Evropsko komisijo F. Moro in J. Hottiaux, agentki,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 3PEU ter členov od 3 PDEU do 6 PDEU, 56 PDEU, 101 PDEU in 102 PDEU.

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru dveh sporov, in sicer družba Crono Service scarl in sto enajst drugih tožečih strank proti Roma Capitale na eni strani ter Anitrav – Associazione Nazionale Imprese Trasporto Viaggiatori proti Roma Capitale in Regione Lazio na drugi strani glede ureditve opravljanja dejavnosti dajanja vozil z voznikom v najem („noleggio con conducente“, v nadaljevanju: oddaja vozila z voznikom v najem).

3

V členu 1 okvirnega zakona št. 21 z dne 15. januarja 1992 o prevozu potnikov z javnimi nelinijskimi prevozi (GURI št. 18 z dne 23. januarja 1992), kakor je bil spremenjen z uredbo‑zakonom št. 207 z dne 30. decembra 2008 (GURI št. 304 z dne 31. decembra 2008), ki je bila po spremembi preoblikovana v zakon z zakonom št. 14 z dne 27. februarja 2009 (redni dodatek h GURI št. 49 z dne 28. februarja 2009, v nadaljevanju: zakon št. 21/1992), je „javni nelinijski prevoz“ opredeljen kot „skupinski ali posamični prevoz oseb, ki dopolnjuje in krepi javni linijski prevoz“.

4

Člen 3 zakona št. 21/1992 določa:

„1.   Storitev oddaje […] z voznikom v najem je namenjena posebnemu uporabniku, ki v remizi vloži prošnjo za opravo storitve, ki je z vidika trajanja in poti natančno določena.

2.   Zadevna vozila morajo biti parkirana v remizi […]

3.   Sedež prevoznika in remiza morata biti izključno na ozemlju občine, ki je izdala dovoljenje.“

5

Člen 4 tega zakona določa, da „dežele po opredelitvi meril, ki jih morajo upoštevati občine pri pripravi predpisov o opravljanju storitev javnega nelinijskega prevoza, na lokalne skupnosti prenesejo izvajanje upravnih nalog za izvrševanje […] za pregled celotnega javnega nelinijskega prevoza, ki je vključen v druge načine prevoza, v okviru gospodarskega in ozemeljskega načrtovanja“ in da „lokalne skupnosti, na katere je prenesena pristojnost za izvajanje upravnih nalog […], ob upoštevanju deželne zakonodaje s posebnimi predpisi, ki so med drugim zaradi večje ekonomičnosti in učinkovitosti poenoteni na deželni ravni, uredijo izvajanje storitve javnega nelinijskega prevoza“.

6

Člen 5(1) navedenega zakona določa:

„Občine s predpisi o opravljanju storitev javnega nelinijskega prevoza opredelijo:

[…]

7

Člen 5a zakona št. 21/1992, naslovljen „Dostop do ozemlja drugih občin“, občinam dopušča, da vstop imetnikov dovoljenj, ki so jih izdale druge občine, na svoje ozemlje ali posebej na svoja območja omejenega prometa (Zone a traffico limitato, v nadaljevanju: OOP) uredijo „s predhodnim obvestilom, ki vsebuje izjavo prevoznika o spoštovanju in izpolnjevanju zahtev za opravljanje dejavnosti iz tega zakona, podatke o posamezni storitvi, za katero se pošilja obvestilo, in/ali plačila zneska za dostop“.

8

Člen 8 zakona št. 21/1992 določa:

„1.   Licenco za opravljanje taksi prevozov in dovoljenje za opravljanje storitve dajanja […] z voznikom v najem občinski organi na podlagi javnega razpisa izdajo osebam, ki so lastnice vozila […] ali ga imajo na podlagi lizinga; te osebe lahko delovanje zagotovijo same ali v okviru združenja.

2.   Licenca ali dovoljenje se nanašata na eno vozilo […]. Ista oseba ima […] lahko več dovoljenj za opravljanje storitve oddaje vozila z voznikom v najem […]

3.   Za pridobitev in ohranitev dovoljenja za zagotavljanje storitve oddaje vozila z voznikom v najem, je treba imeti na podlagi veljavnega pravnega naslova sedež, remizo […] na ozemlju občine, ki je izdala dovoljenje.“

9

Člen 11(4) zakona 21/1992 določa:

„Rezervacija za storitev najema vozila z voznikom se opravi v remizi. Vsak posamezen najem vozila z voznikom se začne in konča v remizi, ki je v občini, ki je izdala dovoljenje, s povratkom v remizo, uporabnik pa lahko vstopi in izstopi tudi na ozemlju drugih občin.“

10

Člen 5 zakona dežele Lacij št. 58 z dne 26. oktobra 1993 o določbah v zvezi z opravljanjem dejavnosti javnega nelinijskega prevoza in pravilih glede vloge voznikov v javnem nelinijskem prevozu iz člena 6 zakona št. 21/1992 (Bollettino ufficiale della Regione Lazio št. 31 z dne 10. novembra 1993), kakor je bil spremenjen s členom 58 zakona dežele Lacij št. 27 z dne 28. decembra 2006 (redni dodatek št. 5 k Bollettino ufficiale della Regione Lazio št. 36 z dne 30. decembra 2006, v nadaljevanju: deželni zakon št. 58/1993), določa:

„Storitev oddaje vozila z voznikom v najem je namenjena posebnemu uporabniku, ki na sedežu prevoznika zaprosi za storitev, ki je glede trajanja in poti natančno določena. Uporabnik vstopi oziroma storitev se začne opravljati na ozemlju občine, ki je izdala dovoljenje. Storitev se opravi na katerikoli poti. Vozila se parkirajo v remizah.“

11

Člen 10 deželnega zakona št. 58/1993, naslovljen „Obveznosti imetnikov licence za opravljanje taksi prevozov in dovoljenj za zagotavljanje storitve oddaje vozila z voznikom v najem“, v odstavku 2 določa:

„Če ni določeno drugače […] uporabnik vstopi in storitev se začne opravljati izključno na ozemlju občine, ki je izdala licenco ali dovoljenje, in sicer v katerikoli namembni kraj po predhodnem soglasju voznika za kraje zunaj občinskega ozemlja.“

12

Člen 13a navedenega deželnega zakona je določil merila, ki jih je treba upoštevati pri izračunu števila licenc za taksiste in dovoljenj za storitev oddaje vozila z voznikom v najem na danem ozemlju. Ta člen določa:

„1.   Pokrajina določi merila, ki jih morajo občine upoštevati za določitev lokalnih potreb po storitvah taksi prevozov in oddaje […] z voznikom v najem ter za določitev – v predpisih iz člena 14 – števila vozil […] potrebnih za opravljanje storitev.

2.   Merila iz prejšnjega odstavka med drugim upoštevajo: a) število prebivalcev; b) velikost ozemlja; c) turistični promet; d) prisotnost domov za ostarele, hotelov, središč za mobilnost; e) ponudbo drugih storitev javnega prevoza; f) število izdanih licenc in dovoljenj.

3.   Pokrajina opravlja naloge iz odstavka 1 po posvetovanju z občinami in predstavniki zadevnih poklicev v okviru faze posebne preiskave.

[…]“

13

Člen 17 deželnega zakona št. 58/1993 določa pogoje za vpis v pokrajinski register voznikov. Odstavek 1(a) tega člena določa, da se za vpis zahteva „italijansko državljanstvo ali državljanstvo ene od držav članic Evropskega gospodarskega prostora“.

14

Občina Rim je s sklepom rimskega mestnega sveta št. 68 z dne 8. in 9. novembra 2011 o spremenjenem besedilu pravilnika o ureditvi javnega nelinijskega prevoza sprejela pravilnik o javnem nelinijskem prevozu (v nadaljevanju: Regolamento capitolino).

15

Člen 8(3) tega pravilnika med drugim določa, kar zadeva storitev oddaje vozila z voznikom v najem, da „uporabnik vstopi in storitev se začne opravljati na ozemlju občine, ki je izdala dovoljenje, ne glede na namembni kraj, ob spoštovanju obveznosti iz člena 11(3) in (4) zakona št. [21/1992]“.

16

Člen 9(2) navedenega pravilnika za opravljanje dejavnosti oddaje vozila z voznikom v najem zahteva, da je na občinskem ozemlju remiza, v kateri je mogoče parkirati vozila, ki se uporabljajo za opravljanje storitve.

17

Člen 29(1) Regolamento capitolino določa, da „je treba vozila [ki se uporabljajo za storitev oddaje v najem z voznikom], za katera je dovoljenja izdala občina Rim, parkirati izključno v remizah, ki so navedene v dovoljenju in v katerih morajo biti na voljo uporabnikom“. Člen 29(2) tega pravilnika določa, da je imetnikom dovoljenj za opravljanje dejavnosti oddaje vozila z voznikom v najem, ki so jih izdale druge občine, „dostop do ozemlja Roma Capitale in [do] OOP dovoljen“, če z lastno izjavo potrdijo, da „spoštujejo“ in „izpolnjujejo pogoje poslovanja“, določene z zakonom št. 21/1992.

18

V zvezi s tem se sklep št. 403 izvršnega odbora občine Rim z dne 14. decembra 2011 nanaša na ureditev podrobnih pravil in postopkov za podelitev dovoljenj za vstop vozil, ki se uporabljajo za opravljanje storitve oddaje vozila z voznikom v najem, ki so jih izdale druge občine, na ozemlje Roma Capitale in na OOP v njegovem središču.

19

Na podlagi sklepov, ki sta bila 12. in 22. marca 2012 objavljena na spletnih straneh občine Rim in Agenzia Roma Servizi per la Mobilità srl ter začela veljati 2. aprila 2012, morajo subjekti, ki opravljajo dejavnost oddaje vozila z voznikom v najem in imajo dovoljenje, ki ga ni izdala občina Roma Capitale, ampak druga občina, letno plačati približno 90 EUR za dovoljenje za dostop do OOP te občine.

20

Postopka v glavni stvari se nanašata na razglasitev ničnosti Regolamento capitolino, sklepa št. 403 izvršnega odbora občine Rim z dne 14. decembra 2011 in sklepov z dne 12. in 22. marca 2012, navedenih v točki 19 te sodbe.

21

Tožeče stranke v postopkih v glavni stvari so navedle več razlogov za nezakonitost z vidika italijanskega prava in prava Unije, ki izhajajo iz zakona št. 21/1992, kakor se v Roma Capitale izvaja s členi 8(3), 9(2) in 29 Regolamento capitolino.

22

Čeprav se tožbi v postopkih v glavni stvari očitno nanašata na vse predpise, navedene v točki 20 te sodbe, je iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, razvidno, da se za namene predlogov za sprejetje predhodne odločbe pred Tribunale amministrativo regionale per il Lazio še posebej izpodbijajo določbe členov 8(3), 9(2) in 29(1) in (2) Regolamento capitolino „v delu, v katerem se sklicujejo na uporabo člena 11(4) zakona [št. 21/1992]“.

23

Predložitveno sodišče meni, da je nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari v delu, v katerem določa, da morata biti sedež prevoznika in remiza izključno na ozemlju občine, ki je izdala dovoljenje, da se rezervacija najema vozila z voznikom opravi v remizi in da se vsak posamezni najem vozila z voznikom začne in konča v remizi v občini, ki je izdala dovoljenje, z vrnitvijo v to remizo, uporabnik pa lahko vstopi in izstopi tudi na ozemlju drugih občin, v nasprotju s členom 49 PDEU in „načeli Skupnosti na področju konkurence“.

24

V teh okoliščinah je Tribunale amministrativo regionale per il Lazio prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje, ki je v zadevah C‑419/12 in C‑420/12 enako:

„Ali člen 49 PDEU, člen 3 [PEU], členi od 3 PDEU do 6 PDEU, 101 PDEU in 102 PDEU nasprotujejo uporabi členov 3(3), 8(3) in 11 zakona št. [21/1992] v delu, v katerem določajo, da ‚morata biti sedež prevoznika in remiza izključno na ozemlju občine, ki je izdala dovoljenje‘, da ‚je treba za pridobitev in ohranitev veljavnosti dovoljenja za opravljanje storitve oddaje vozila z voznikom v najem imeti sedež, remizo ali privezni mostič na podlagi veljavnega pravnega naslova na ozemlju občine, ki je izdala dovoljenje,‘ in da ‚se rezervacija za storitev najema vozila z voznikom opravi v remizi. Vsak posamezni najem vozila z voznikom se začne in konča v remizi v občini, ki je izdala dovoljenje, z vrnitvijo v remizo, uporabnik pa lahko vstopi in izstopi tudi na ozemlju drugih občin‘?“

25

S sklepom predsednika Sodišča z dne 5. novembra 2012 sta bili zadevi C‑419/12 in C‑420/12 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

26

Predložitveno sodišče sprašuje, ali različne določbe prava Unije nasprotujejo nekaterim pogojem, določenim z nacionalnimi, deželnimi in občinskimi predpisi o dovolitvi in opravljanju dejavnosti oddaje vozila z voznikom v najem v občini Rim.

27

Glede na besedilo zastavljenega vprašanja je treba najprej opozoriti, da v okviru člena 267 PDEU Sodišče ni pristojno za odločanje niti o razlagi zakonskih in drugih nacionalnih predpisov niti o skladnosti teh predpisov s pravom Unije (glej zlasti sodbi z dne 18. novembra 1999 v zadevi Teckal, C-107/98, Recueil, str. I-8121, točka 33, in z dne 23. marca 2006 v zadevi Enirisorse, C-237/04, ZOdl., str. I-2843, točka 24 in navedena sodna praksa).

28

Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora Sodišče, če so bila vprašanja neprimerno oblikovana ali če presegajo pooblastila, ki jih ima v skladu s členom 267 PDEU, iz vseh podatkov, ki jih je posredovalo nacionalno sodišče, in zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe razbrati dele prava Unije, ki ob upoštevanju predmeta spora zahtevajo razlago (glej zlasti sodbo z dne 11. marca 2010 v zadevi Attanasio Group, C-384/08, ZOdl., str. I-2055, točka 18 in navedena sodna praksa). S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu zastavljena (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Attanasio Group, točka 19; in sodbi z dne 14. oktobra 2010 v zadevi Fuß, C-243/09, ZOdl., str. I-9849, točka 39 in navedena sodna praksa, in z dne 4. oktobra 2012 v zadevi Byankov, C‑249/11, točka 57 in navedena sodna praksa).

29

Na podlagi te sodne prakse je mogoče trditi, da predložitveno sodišče, čeprav je cilj postavljenega vprašanja glede na njegovo besedilo očitno neposredna uporaba prava Unije v sporih o glavni stvari, dejansko želi razlago tega prava za rešitev teh sporov.

30

V teh okoliščinah je treba postavljeno vprašanje razumeti tako, da se z njim v bistvu sprašuje, ali je treba člen 49 PDEU ali pravila Unije na področju konkurence razlagati tako, da nasprotujejo predpisom, kakršni so v postopku v glavni stvari, v delu, v katerem ti glede dejavnosti oddaje vozila z voznikom v najem nalagajo podrobne obveznosti, navedene v tem vprašanju.

31

Prvič, glede pravil Unije na področju konkurence iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da se z nujnostjo razlage prava Unije, ki bi bila koristna za nacionalno sodišče, zahteva, da to sodišče opredeli pravni in dejanski okvir, v katerega so umeščena vprašanja, ki jih postavlja, ali vsaj pojasni dejanske primere, ki so podlaga za ta vprašanja. Te zahteve veljajo še zlasti na področju konkurence, za katero so značilni zapleteni dejanski in pravni položaji (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Attanasio Group, točka 32 in navedena sodna praksa, in sodbo z dne 10. maja 2012 v združenih zadevah Duomo Gpa in drugi, od C‑357/10 do C‑359/10, točka 22).

32

V obravnavanem primeru pa Sodišče na podlagi predložitvenih odločb ni seznanjeno z dejanskimi in pravnimi okoliščinami ki bi mu omogočale določiti, v katerih primerih lahko predpisi, kakršni so ti v postopkih v glavni stvari, spadajo na področje uporabe prava Unije s področja konkurence. Natančneje, v navedenih odločbah ni nobenega pojasnila glede povezave, ki naj bi bila ustvarjena med temi določbami in sporoma o glavni stvari oziroma njunim predmetom.

33

Ker se v teh okoliščinah postavljeno vprašanje nanaša na razlago pravil prava Unije o konkurenci, ga je treba razglasiti za nedopustno (glej po analogiji zlasti zgoraj navedeno sodbo Duomo Gpa in drugi, točka 24, in sodbo z istega dne v združenih zadevah Airport Shuttle Express in drugi, C‑162/12 in C‑163/12, točke od 37 do 42).

34

Drugič, glede člena 49 PDEU ni sporno, da so vsi elementi sporov o glavni stvari omejeni na notranjost ene države članice. V teh okoliščinah je treba preveriti, ali je Sodišče v teh zadevah pristojno za odločanje o tej določbi (glej po analogiji zlasti sodbi z dne 31. januarja 2008 v zadevi Centro Europa 7, C-380/05, ZOdl., str. I-349, točka 64; z dne 22. decembra 2010 v zadevi Omalet, C-245/09, ZOdl., str. I-13771, točki 9 in 10, in zgoraj navedeno sodbo Duomo Gpa in drugi, točka 25).

35

Načeloma lahko namreč predpisi, kakršni so ti iz postopka v glavni stvari, ki se v skladu s svojim besedilom enako uporabljajo za subjekte s sedežem na ozemlju Italijanske republike in subjekte s sedežem v drugih državah članicah, spadajo na področje uporabe določb v zvezi s temeljnimi svoboščinami, ki jih zagotavlja Pogodba DEU, le kadar se uporabljajo za položaje, ki so povezani s trgovino med državami članicami (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 7. maja 1997 v združenih zadevah Pistre in drugi, od C-321/94 do C-324/94, Recueil, str. I-2343, točka 45; z dne 5. decembra 2000 v zadevi Guimont, C-448/98, Recueil, str. I-10663, točka 21, in zgoraj navedeno sodbo Duomo Gpa in drugi, točka 26 in navedena sodna praksa).

36

Natančneje, glede člena 49 PDEU iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se ta določba ne more uporabiti za dejavnosti, ki v ničemer niso povezane s katerimkoli od položajev, zajetih s pravom Unije, in katerih vsi upoštevni elementi so omejeni na ozemlje ene države članice (glej v tem smislu zlasti sodbe z dne 8. decembra 1987 v zadevi Gauchard, 20/87, Recueil, str. 4879, točka 12; z dne 20. aprila 1988 v zadevi Bekaert, 204/87, Recueil, str. 2029, točka 12; z dne 1. aprila 2008 v zadevi Gouvernement de la Communauté française in gouvernement wallon, C-212/06, ZOdl., str. I-1683, točka 33, in z dne 21. junija 2012 v zadevi Susisalo in drugi, C‑84/11, točka 18 in navedena sodna praksa).

37

Ker sta v obravnavani zadevi spora o glavni stvari lokalna in so vsa dejstva v postopkih v glavni stvari omejena na eno državo članico, ni mogoče domnevati, da imajo zadevni predpisi čezmejne učinke. Iz ničesar v predložitvenih odločbah ni mogoče sklepati, da imata spora o glavni stvari kakršenkoli čezmejni interes ali da sta povezana z enim od položajev, ki jih določa pravo Unije. Natančneje, predložitveno sodišče ni pojasnilo, kako bi lahko predpisi iz postopka v glavni stvari subjektom držav članic, razen Italijanske republike, preprečevali uresničevanje svobode ustanavljanja, določene v členu 49 PDEU.

38

Iz sodne prakse v zgoraj navedeni sodbi Guimont res izhaja, da je tudi v povsem notranjem položaju odgovor na vprašanja, ki se nanašajo na temeljne svoboščine prava Unije, lahko koristen za predložitveno sodišče, zlasti če mu nacionalno pravo nalaga, da mora lastnemu državljanu zagotoviti enake pravice, kot jih ima državljan druge države članice v enakem položaju na podlagi prava Unije (glej zlasti sodbo z dne 1. julija 2010 v zadevi Sbarigia, C-393/08, ZOdl., str. I-6337, točka 23, in zgoraj navedeno sodbo Susisalo in drugi, točka 20, in navedena sodna praksa).

39

V obravnavani zadevi se primer, naveden v sodni praksi, omenjeni v prejšnji točki, v okviru sporov o glavni stvari nanaša na pravice, ki jih lahko ima državljan države članice, ki ni Italijanska republika, na podlagi prava Unije, če bi bil v enakem položaju kot tožeče stranke v postopkih v glavni stvari.

40

Tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari pa s tožbama pred predložitvenim sodiščem očitno želijo doseči, da se jim pod drugačnimi pogoji, ki sicer veljajo, oziroma celo brez kakršnegakoli pogoja omogoči vstop na ozemlje Roma Capitale in zlasti na OOP na tem ozemlju, da bi opravljale dejavnost oddaje vozila z voznikom v najem. Vendar je iz predložitvenih odločb razvidno, da se tak vstop ne želi zato, da bi se ta dejavnost redno in stalno opravljala iz tega ozemlja in na podlagi dovoljenja, ki se nanaša na to ozemlje, ampak zato, da bi se opravljala priložnostno in iz drugih ozemelj na podlagi dovoljenj, ki so jih izdale druge občine, ne da bi bilo pri tem treba izpolnjevati vse pogoje, ki jih nalagajo ta dovoljenja.

41

Drugače od položajev v sodbah, kot so zgoraj navedena sodba Attanasio Group, sodbi z dne 1. junija 2010 v združenih zadevah Blanco Pérez in Chao Gómez (C-570/07 in C-571/07, ZOdl., str. I-4629) ali z dne 26. septembra 2013 v zadevi Ottica New Line Di Vincenzo (C‑539/11), položaj, zaradi katerega je prišlo do tožb v postopkih v glavnih stvari, ni povezan s svobodo ustanavljanja, ampak na prvi pogled s svobodnim opravljanjem storitev.

42

Vendar v skladu s členom 58 svobodno opravljanje prevoznih storitev ne določa člen 56 PDEU, ampak naslov VI tretjega dela Pogodbe DEU, ki se nanaša na skupno prometno politiko (glej sodbo z dne 22. decembra 2010 v zadevi Yellow Cab Verkehrsbetrieb, C-338/09, ZOdl., str. I-13927, točki 29 in 30). Poleg tega, kot je opozorilo predložitveno sodišče, dejavnosti oddaje vozila z voznikom v najem v bistvu ne spadajo na področje uporabe določb, sprejetih na podlagi člena 91(1), za liberalizacijo prevoznih storitev.

43

Iz tega izhaja, da glede na posebne okoliščine sporov o glavni stvari morebitna razlaga člena 49 PDEU nima zveze z dejanskim stanjem ali predmetom teh sporov (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Sbarigia, točke 23, 24, 27 in 28). Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča, pa to ni pristojno za odgovor na vprašanje za predhodno odločanje v takih okoliščinah (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman, C-415/93, Recueil, str. I-4921, točka 61; z dne 1. oktobra 2009 v zadevi Woningstichting Sint Servatius, C-567/07, ZOdl., str. I-9021, točka 43; zgoraj navedeno sodbo Omalet, točka 11, in sodbo z dne 7. junija 2012 v zadevi Vinkov, C‑27/11, točka 44).

44

Ob upoštevanju navedenega Sodišče ni pristojno za odgovor na ta predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Tribunale amministrativo regionale per il Lazio, v delu, v katerem se nanašata na razlago člena 49 PDEU. V delu, v katerem se navedena predloga nanašata na razlago drugih določb prava Unije, ju je treba razglasiti za nedopustna.

45

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Sodišče Evropske unije ni pristojno za odgovor na predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (Italija) z odločbama z dne 20. junija 2012 v združenih zadevah C‑419/12 in C‑420/12, v delu, v katerem se nanašata na razlago člena 49 PDEU. V delu, v katerem se navedena predloga nanašata na razlago drugih določb prava Unije, nista dopustna.