1

Družbe YKK Corporation (v nadaljevanju: YKK Corp.), YKK Holding Europe BV (v nadaljevanju: YKK Holding) in YKK Stocko Fasteners GmbH (v nadaljevanju: YKK Stocko) s pritožbo predlagajo razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije YKK in drugi/Komisija (T‑448/07, EU:T:2012:322, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je bila zavrnjena njihova tožba za, primarno, razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2007) 4257 final z dne 19. septembra 2007 v zvezi s postopkom na podlagi člena [81 ES] (zadeva COMP/39.168 – PO/izdelki kovinske in plastične galanterije: zadrge) (v nadaljevanju: sporna odločba) v delu, v katerem se nanaša nanje, in podredno, odpravo ali znižanje zneska globe, ki jim je bila naložena s to odločbo, katere povzetek je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 26. februarja 2009 (UL C 47, str. 8).

2

Člen 23(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [81 ES] in [82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) določa:

„Komisija lahko podjetjem in podjetniškim združenjem z odločbo naloži globe, kadar naklepno ali iz malomarnosti:

[…]

Za vsako podjetje ali podjetniško združenje, udeleženo pri kršitvi, globa ne presega 10 % njegovega celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu.

[…]“

3

Pod naslovom D Obvestila Komisije o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primeru kartelov (UL 1996, C 207, str. 4, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 1996) je navedeno:

4

Pod naslovom B Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL 2002, C 45, str. 3, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002) je navedeno:

[…]

5

Dejansko stanje in sporna odločba sta v točkah od 1 do 6, 8, 10, 12, 14, od 16 do 18 in 20 izpodbijane sodbe povzeta tako:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

[…].

6

Komisija je v sporni odločbi ugotovila, po eni strani, da obstajajo štiri različne kršitve pravil o konkurenci prava Unije, storjene v sektorju izdelkov kovinske in plastične galanterije ter zapenjal, in po drugi strani, da so bile pritožnice udeležene pri treh izmed teh kršitev, in sicer pri:

7

Komisija je zato zadevnim podjetjem naložila globe zaradi kršitve člena 81 ES, katerih znesek je bil izračunan na podlagi metodologije, določene v Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom [65(5) Pogodbe PJ] (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: Smernice iz leta 1998) ter v obvestilih o ugodni obravnavi iz leta 1996 in iz leta 2002.

8

S sporno odločbo so bile v zvezi s sodelovanjem BWA naložene globe tem podjetjem:

9

V zvezi s tem je treba poudariti, da je iz sporne odločbe razvidno, da je družba YKK Stocko pri kršitvi sodelovala v celotnem obdobju njenega trajanja, torej devet let in devet mesecev, medtem ko sta družbi YKK Corp. in YKK Holding pri kršitvi začeli (neposredno ali posredno) sodelovati šele po prevzemu nemške družbe Stocko leta 1997 (postala družba YKK Stocko) in sta pri tej kršitvi sodelovali štiri leta (točke od 466 do 468 obrazložitve in člen 1(1) sporne odločbe).

10

Iz tega razloga se na eni strani družbi YKK Corp. in YKK Holding nista šteli za odgovorni za plačilo celotne globe, naložene družbi YKK Stocko, ampak le za plačilo zneska 49.000.000 EUR, na drugi strani pa se je družba YKK Stocko štela za edino odgovorno za plačilo preostalega zneska globe, ki ji je bila naložena, torej 19.250.000 EUR (člen 2(1) sporne odločbe).

11

Za dvostransko sodelovanje med skupinama Prym in YKK na trgu drugih zapenjal je bila družbam YKK Corp., YKK Holding in YKK Stocko solidarno naložena globa 19.500.000 EUR. V sporni odločbi pa se je štelo, da skupina Prym izpolnjuje pogoje za popolno imuniteto pred globo, ki naj bi ji bila nepravilno naložena za to kršitev.

12

Nazadnje, glede kršitev, storjenih v okviru tristranskega sodelovanja, so bile naložene te globe:

13

Pritožnice so v utemeljitev svoje tožbe za razglasitev ničnosti sporne odločbe navedle osem tožbenih razlogov, pri čemer je Splošno sodišče vrstni red njihove preučitve spremenilo in jih razdelilo v tri skupine:

14

Prvič, pritožnice so navedle pet tožbenih razlogov v zvezi s tristranskim sodelovanjem, ki so se v bistvu nanašali na:

15

Drugič, ne da bi izpodbijale obstoj kršitve, so pritožnice navedle dva tožbena razloga v zvezi s sodelovanjem BWA, ki se nanašata na:

16

Tretjič, pritožnice so navedle osmi tožbeni razlog, skupen kršitvam, povezanim s tristranskim sodelovanjem in sodelovanjem BWA, ki se je nanašal na kršitev načel enakega obravnavanja in sorazmernosti pri uporabi odvračalnega množitelja 1,25 za izračun globe.

17

Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi vse tožbene razloge in tožbo pritožnic zavrnilo ter jim naložilo plačilo stroškov.

18

Pritožnice Sodišču predlagajo, naj:

19

Komisija Sodišču predlaga, naj:

20

Pritožnice v okviru prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očitajo, da ni ustrezno navedlo razlogov, iz katerih je zavrnilo tožbeni razlog, ki se je nanašal na nesorazmernost izhodiščnega zneska globe 50 milijonov EUR glede na neobstoj vpliva zadevne kršitve na upoštevni trg. Ta neobstoj obrazložitve naj bi pritožnicam onemogočal seznanitev s tem, ali je Splošno sodišče ta tožbeni razlog zavrnilo zato, ker je menilo, da je Komisija dovolj upoštevala vpliv kršitve na trg, ali če takega vpliva ni upoštevala, ker tega sploh ni bila dolžna storiti.

21

Če iz izpodbijane sodbe izhaja, da je Komisija zadostno upoštevala vpliv kršitve na trg, pritožnice zatrjujejo, da je Splošno sodišče s tako odločitvijo napačno razlagalo sporno odločbo in s tem kršilo pravo Unije, natančneje člen 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003. Splošno sodišče naj bi kršilo tudi sodno prakso Sodišča, v skladu s katero mora Komisija, kadar meni, da je pri zvišanju izhodiščnega zneska globe nad določen najnižji znesek 20 milijonov EUR, določen v Smernicah iz leta 1998, primerno upoštevati vpliv kršitve na trg ter predložiti konkretne, verodostojne in zadostne indice, ki omogočajo presojo dejanskega vpliva, ki ga je kršitev lahko imela na konkurenco na navedenem trgu.

22

Če pa iz izpodbijane sodbe izhaja, da Komisija ni upoštevala vpliva kršitve na trg, ker tega ni bila dolžna storiti, pritožnice zatrjujejo, da je Splošno sodišče s tako presojo napačno uporabilo pravo Unije, v skladu s katerim morajo biti sankcije, ki jih določata nacionalno pravo in pravo Unije, ne samo učinkovite in odvračalne, ampak tudi sorazmerne s kršitvijo. Pritožnice v zvezi s tem trdijo, da ni sorazmerno preiti z najnižjega predvidenega zneska 20 milijonov EUR na 50 milijonov EUR (kar je 250‑odstotno povišanje), ne da bi se upošteval neobstoj vpliva tristranskega sodelovanja na trg. V nasprotnem primeru bi se z izpodbijano sodbo pripisoval prevelik pomen velikosti podjetja kot dejavniku določitve zneska globe in bi bila ta sodba tako v nasprotju s Smernicami iz leta 1998 in sodno prakso Sodišča.

23

Komisija meni, da je treba trditve pritožnic zavrniti kot neutemeljene oziroma nedopustne.

24

Najprej je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče med drugim v točkah od 140 do 143 izpodbijane sodbe jasno navedlo razloge, iz katerih meni, da je Komisija zadevno kršitev lahko štela za „zelo resno“ in zato določila izhodiščni znesek globe na 50 milijonov EUR, ne da bi upoštevala dejanski vpliv te kršitve na upoštevni trg, ker tega ni bila dolžna storiti.

25

Kot je Splošno sodišče navedlo v točkah 140 in 143 izpodbijane sodbe, pri čemer se je oprlo na točko 1, A, Smernic iz leta 1998, je treba ta vpliv upoštevati le, „če ga je mogoče izmeriti“. Ker je šlo za globalen sporazum, katerega namen je odprava potencialne konkurence in katerega dejanski učinek je težko izmerljiv, Splošno sodišče meni, da Komisiji ni bilo treba natančno dokazati in izmeriti dejanskega vpliva omejevalnega sporazuma na trg, ampak se je lahko omejila na ugotovitev verjetnosti takega učinka.

26

Ta analiza je v skladu s sodno prakso Sodišča, da dejanski vpliv kršitve na trg ni odločilno merilo pri določitvi zneska glob. Natančneje, dejavniki, ki se nanašajo na vidik namernosti kršitve, so lahko pomembnejši od dejavnikov v zvezi z učinki te kršitve, še zlasti kadar gre za kršitve, ki so že same po sebi resne, kot je na primer razdelitev trgov (glej sodbe Thyssen Stahl/Komisija, C‑194/99 P, EU:C:2003:527, točka 118; Prym in Prym Consumer/Komisija, C‑534/07 P, EU:C:2009:505, točka 96, in Carbone-Lorraine/Komisija, C‑554/08 P, EU:C:2009:702, točka 44).

27

Poleg tega je Splošno sodišče v točkah 141 in 142 izpodbijane sodbe jasno obrazložilo, da je bilo v sporni odločbi brez vsakršnega protislovja mogoče ugotoviti, da je bilo tristransko sodelovanje v celoti izvedeno in da je dejansko lahko vplivalo na trg, vendar da je bil ta vpliv hkrati neizmerljiv, ker je bilo nemogoče z zadostno gotovostjo določiti konkurenčne parametre (cena, tržni pogoji, kakovost, inovativnost itd.), ki bi obstajali, če kršitev ne bi bilo.

28

Glede na navedeno ni treba obravnavati drugih trditev, ki so jih pritožnice navedle za primer, da bi iz izpodbijane sodbe izhajalo, da je Komisija v sporni odločbi upoštevala dejanski vpliv kršitve na trg.

29

Glede očitka pritožnic, da izpodbijana sodba ni odpravila domnevne nesorazmernosti izhodiščnega zneska globe zaradi neobstoja vpliva tristranskega sodelovanja na trg, zadostuje opozoriti, da je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da je Splošno sodišče pristojno za presojo primernosti zneska globe in da Sodišču, kadar v okviru pritožbe odloča o pravnih vprašanjih, načeloma ni treba iz razlogov pravičnosti s svojo presojo nadomestiti presoje Splošnega sodišča, ki pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti odloča o višini glob, ki se podjetjem naložijo zaradi kršitev prava Unije (glej sodbi SGL Carbon/Komisija, C‑328/05 P, EU:C:2007:277, točka 98, in Quinn Barlo in drugi/Komisija, C‑70/12 P, EU:C:2013:351, točka 57 in navedena sodna praksa).

30

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba prvi razlog, ki ga pritožnice navajajo v utemeljitev pritožbe, zavrniti.

31

Pritožnice z drugim pritožbenim razlogom najprej trdijo, da Splošno sodišče ni ustrezno obrazložilo zavrnitve tožbenega razloga v zvezi z uporabo obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002.

32

Glede vsebine pritožnice menijo, da je Splošno sodišče s tem, da ni uporabilo obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, temveč obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 1996, napačno uporabilo pravo, zlasti načelo uporabe milejšega zakona, kakor je določeno v členu 7 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, in v členu 49(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v skladu s katerim se retroaktivno uporabi milejši zakon.

33

V zvezi s tem pritožnice trdijo, da jim je bila pravica do znižanja globe zavrnjena na podlagi pogoja, ki na datum sporne odločbe ni več veljal, saj je obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 1996 v nasprotju z obvestilom o ugodni obravnavi iz leta 2002 upravičenje do znižanja globe pogojevalo z neizpodbijanjem dejstev.

34

Pritožnice zato menijo, da so bile na podlagi člena 23 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 poleg delne imunitete, ki jim je bila dodeljena, ker so omogočile, da se dokaže podaljšano trajanje kršitve, upravičene tudi do znižanja globe zaradi predloženih dokazov, ki so imeli bistveno dodano vrednost v primerjavi z dokazi, ki jih je Komisija že imela.

35

Pritožnice trdijo, da so predložile dokaze o obstoju nekaterih sestankov, ki so Komisiji omogočili, da je ugotovila, da je bilo trajanje kršitve daljše in da se je kršitev začela 28. aprila 1998, in ne 2. junija 1999. Čeprav je Komisija v točkah 588 in 589 obrazložitve sporne odločbe dejansko dodelila ugodnost, ki ustreza ugodnosti iz člena 23(b), tretji odstavek, obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, pa ni dodelila znižanja globe na podlagi točke 23(a) navedenega obvestila, po mnenju pritožnic zgolj zato, ker so te izpodbijale protikonkurenčen namen in vsebino sestankov v smislu naslova D obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996.

36

Komisija te trditve izpodbija in trdi, da so neutemeljene.

37

V okoliščinah obravnavanega primera je treba preveriti, ali je Splošno sodišče s tem, da sporne odločbe ni razglasilo za nično, ker je Komisija v njej ravnanje pritožnic presojala na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996, s čimer jim je zavrnila pravico do ugodnejše obravnave, ki bi lahko veljala ob uporabi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, napačno uporabilo pravo.

38

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Komisija, čeprav v nobenem delu obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996, ki se ratione temporis uporablja v obravnavanem sporu, ni določeno, da Komisija ne bo upoštevala dejstev, ki jih navajajo podjetja in ki vplivajo na težo ali trajanje kartela, ugotovila, kot izhaja iz točk 185 in 186 izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na točke 584, 585, 588 in 589 obrazložitve sporne odločbe, da so pritožnice s tem, da so Komisiji posredovale dejstva, za katera ta prej ni vedela, omogočile ugotovitev, da je bilo obdobje trajanja kršitve daljše in da je zajemalo obdobje od 28. aprila 1998 do 2. junija 1999. Komisija je to sodelovanje torej štela za olajševalno okoliščino, na podlagi katere je bilo mogoče pritožnicam osnovni znesek globe znižati za 9,375 milijonov EUR, da ne bi bile kaznovane za sodelovanje s tem, da bi se jim naložila globa, višja od tiste, ki bi jo morale plačati, če ne bi sodelovale. Kot je Splošno sodišče poudarilo v točki 187 navedene sodbe, je bil tako znižani osnovni znesek globe, ki jo je bilo treba naložiti pritožnicam, enak znesku, ki bi ga morale plačati za kršitev, krajšo od enega leta.

39

Splošno sodišče je v točkah 177 in 180 izpodbijane sodbe tudi presodilo, da pritožnice za obdobje od 2. junija do 12. novembra 1999 niso predložile nobenega dokaza, ki bi bil nov v primerjavi z dokazi, ki jih je Komisija že imela, in so le potrdile obstoj nekaterih sestankov, pri čemer so še izpodbijale obstoj protikonkurenčnega namena teh sestankov.

40

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča je razvidno, da sodelovanje podjetja s Komisijo lahko upraviči znižanje globe v skladu z obvestilom o ugodni obravnavi iz leta 1996 samo takrat, kadar to omogoči Komisiji izpolniti njeno nalogo, in sicer ugotoviti in zagotoviti odpravo kršitve (glej v tem smislu sodbo SGL Carbon/Komisija, EU:C:2007:277, točka 83 in navedena sodna praksa). Poleg tega je treba spomniti, da ima Komisija široko polje proste presoje pri oceni kakovosti in koristnosti sodelovanja podjetja (sodba SGL Carbon/Komisija, EU:C:2007:277, točka 88).

41

Kot je Splošno sodišče ugotovilo v točki 185 izpodbijane sodbe, je Komisija v skladu s točko 28 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 tristransko sodelovanje med pritožnicami in skupinama Prym in Coats presojala na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996, saj sta ti skupini prošnje v zvezi z ugodnostmi iz obvestila o ugodni obravnavi glede kršitev na trgu zadrg vložili pred 14. februarjem 2002, datumom, na katerega je obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002 nadomestilo obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 1996.

42

Vendar je treba ugotoviti, da tako obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 1996 (naslova C in D) kot obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002 (točki 21 in 23) kot pogoj za upravičenje do znižanja globe, ki bi bila sicer naložena, zahtevata, da zadevna podjetja Komisiji predložijo elemente, ki pripomorejo k dokazovanju storjene kršitve.

43

V zvezi s tem ne bi bilo smiselno trditi, da lahko informacije, ki ne izpolnjujejo pogoja, v skladu s katerim morajo „prispevati k potrditvi obstoja storjene kršitve“ v smislu obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996, pomenijo dokaze, ki prinašajo „znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih Komisija že ima“ v smislu točke 21 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002.

44

V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče edino pristojno za ugotavljanje dejstev – razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene – in za presojo teh dejstev. Sodišče pa je pristojno, da na podlagi člena 256 PDEU opravi nadzor nad pravno opredelitvijo teh dejstev in pravnimi posledicami, ki jih je iz tega izpeljalo Splošno sodišče, razen če gre za izkrivljanje dokazov. Tako izkrivljanje mora vsekakor očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba opraviti novo presojo dejstev in dokazov.

45

Vendar pritožnice pred sodiščem nikakor niso dokazale niti trdile, da je Splošno sodišče očitno izkrivljalo dejstva pri presoji, da pritožnice ne izpolnjujejo zahteve iz obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996, navedene v točki 42 te sodbe, in torej podobne zahteve, določene v obvestilu o ugodni obravnavi iz leta 2002.

46

Poleg tega je treba glede obdobja pred 2. junijem 1999 opozoriti, da so bile pritožnice, kot je bilo poudarjeno v točki 38 te sodbe, za sodelovanje nagrajene z znižanjem osnovnega zneska globe, ki jo je bilo treba naložiti, kar jim je bilo priznano na podlagi olajševalnih okoliščin zunaj določb obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996.

47

Kot je generalni pravobranilec poudaril v točkah od 69 do 71 sklepnih predlogov, zadevna podjetja niso upravičena do dvojnega nagrajevanja za iste informacije, na podlagi katerih jim je bila dodeljena delna imuniteta za obdobje, na katero so se nanašale, če te informacije za kasnejše obdobje niso prispevale nobene dodane vrednosti k preiskavi Komisije.

48

Iz tega sledi, da je treba drugi razlog, ki ga pritožnice navajajo v utemeljitev pritožbe, zavrniti, ne da bi bilo treba odločiti o zahtevani uporabi načela milejšega zakona na področju kršitev pravil o konkurenci prava Unije, ki so zajeta v obvestilih o ugodni obravnavi iz leta 1996 in iz leta 2002.

49

Pritožnice v okviru tretjega pritožbenega razloga zatrjujejo, da je Splošno sodišče s tem, da je zavrnilo njihov tožbeni razlog, ki se je nanašal na napačno uporabo 10‑odstotne zgornje meje glede sodelovanja BWA v obdobju pred prevzemom družbe YKK Stocko s strani družbe YKK Holding, to je obdobju, za katero se je družba YKK Stocko štela za izključno odgovorno, kršilo člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 – vključno z načeli sorazmernosti, enakega obravnavanja in individualizacije kazni – v skladu s katerim je podjetje mogoče sankcionirati le zaradi dejstev, ki se mu posamično očitajo.

50

Del globe, ki se nanaša na začetno kršitveno obdobje, namreč znaša 19,25 milijona EUR, kar je 55 % celotnega prometa družbe YKK Stocko v letu 2006, ki je znašal 34,91 milijona EUR, kar je občutno nad 10‑odstotno zgornjo mejo iz člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003.

51

Komisija odgovarja, da ta trditev temelji na pravno napačnem razumevanju cilja 10‑odstotne zgornje meje iz navedene določbe Uredbe št. 1/2003.

52

Po mnenju Komisije je treba namreč naložiti eno globo. Meni, da meja, določena v členu 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003, ni element globe, povezan s tajnim dogovarjanjem v kršitvenem obdobju, temveč zakonsko dovoljena zgornja meja, povezana s finančno sposobnostjo za plačilo globe, katere namen je predvsem varstvo podjetja pred naložitvijo prekomerne globe ob upoštevanju njegove velikosti ob sprejetju odločbe o naložitvi globe. Pomembna naj bi bila torej gospodarska moč podjetja, katere pokazatelj je celotni promet, in sicer v času sprejetja odločbe o naložitvi globe. Samo s temi ugotovitvami naj bi bilo mogoče pojasniti, zakaj se navedena določba pri izračunu 10‑odstotne zgornje meje izrecno sklicuje na poslovno leto pred sprejetjem odločbe Komisije. Zato naj dejstvo, da je imelo podjetje v preteklosti pred prevzemom ciljne družbe s strani poslovne skupine manjšo finančno sposobnost, tako kot v obravnavanem primeru, ne bi bilo upoštevno za določitev zneska globe.

53

Komisija dodaja, da tudi če se matična družba odloči, da hčerinski ne bo zagotovila nikakršne finančne podpore glede dela globe, za katerega se ta šteje za edino odgovorno, kar bi lahko ogrozilo obstoj te hčerinske družbe, gre za tveganje naložbe matične družbe, povezane s pravno osebo, torej hčerinsko družbo, ki je pred njenim prevzemom, pa tudi po njem, ravnala protikonkurenčno, kar se kaznuje z globo. Ko matična družba pridobi nadzor nad hčerinsko, prevzame to tveganje, ki pa ga lahko omeji tako, da v prodajni pogodbi, sklenjeni s prvotnim imetnikom te hčerinske družbe, za ta primer določi odškodnino.

54

Komisija še dodaja, da je le podjetje, ki je odgovorno v zadnjih fazah kršitve in torej ob sprejetju končne odločitve, primeren referenčni subjekt za presojo vprašanj odgovornosti in odvračalnega učinka, če Komisija dokaže, da je to podjetje, torej subjekt, ki vključuje novo matično družbo, sodelovalo pri kršitvi. Komisija iz istih razlogov meni, da pritožnice ne morejo upravičeno trditi, da je bilo pri naložitvi globe kršeno načelo sorazmernosti ali enakega obravnavanja.

55

Tretji pritožbeni razlog izpostavlja vprašanje določitve zakonsko dovoljene zgornje meje globe v smislu člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 ob zaporednih odgovornostih v okviru istega kartela in, natančneje, kadar subjekt, ki je sodeloval pri tem kartelu, v času njegovega trajanja preide pod nadzor drugega podjetja, ki je del poslovne skupine, ki je prav tako sodelovala pri kršitvi.

56

V zvezi s tem pritožnice grajajo izpodbijano sodbo glede tega, da je Splošno sodišče v točkah od 192 do 195 in 204 te sodbe potrdilo pristop Komisije v sporni odločbi, ki zajema določitev ene same zakonsko dovoljene zgornje meje, izračunane le na podlagi konsolidiranega prometa skupine YKK za celotno kršitveno obdobje od 24. maja 1991 do 15. marca 2001, torej za obdobje devetih let in devetih mesecev, ki zajema prvo obdobje kršitve, ki je trajalo od 24. maja 1991 do 1. marca 1997, torej pet let in devet mesecev, za katero se družbi YKK Holding in YKK Corp. nista šteli za odgovorni, ker hčerinska družba YKK Stocko v tem obdobju ni bila v njuni lasti.

57

Poudariti je treba, da lahko tretji pritožbeni razlog vpliva le na del globe, ki znaša 19.250.000 EUR in je naložena izključno družbi YKK Stocko za njena ravnanja, ki jih je storila, preden jo je prevzela družba YKK Holding, saj preostali znesek te globe, ki znaša 49.000.000 EUR, v okviru te pritožbe ni bil izpodbijan.

58

V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da besedilo člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003 jasno določa, da „[z]a vsako podjetje ali podjetniško združenje, udeleženo pri kršitvi, globa ne presega 10 % njegovega celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu“.

59

Vendar mora biti pojem „podjetje, udeleženo pri kršitvi“ v smislu navedene določbe nujno enak v okviru uporabe člena 81 ES, saj tega pojma ni mogoče razlagati različno za namen pripisa kršitve in za namen uporabe 10‑odstotne zgornje meje.

60

Če je tako kot v obravnavanem primeru podjetje, za katero Komisija šteje, da je odgovorno za kršitev člena 81 ES, prevzeto s strani drugega podjetja, v okviru katerega kot hčerinska družba ostane gospodarsko ločeni subjekt, mora Komisija za namen uporabe 10‑odstotne zgornje meje, če je to potrebno, upoštevati promet vsakega od teh gospodarskih subjektov.

61

Komisija je v obravnavanem primeru pravilno razdelila odgovornost vsakega podjetja, ki je sodelovalo pri kršitvi, saj sta bili pred marcem 1997, ko je družba YKK Holding prevzela družbo YKK Stocko, družba YKK Stocko in skupina YKK različna „gospodarska subjekta“ oziroma različni podjetji v smislu člena 81 ES in člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003. Vendar Komisija iz te ugotovitve ni izpeljala ustreznega sklepa glede uporabe 10‑odstotne zgornje meje.

62

Trditve Komisije, da je šlo v obdobju kršitve za isto podjetje, katerega struktura in finančna sposobnost sta se s časom razvili, torej ni mogoče sprejeti. Tak razvoj v obravnavanem primeru ni posledica strukturne rasti podjetja YKK Stocko, povečanja njegovega prometa ali njegovega prevzema neodvisnih podjetij v obdobju kartela, ampak je, nasprotno, posledica prevzema tega podjetja s strani drugega podjetja.

63

V zvezi s tem je treba poudariti, da je cilj 10‑odstotne zgornje meje prometa vsakega podjetja, ki je sodelovalo pri kršitvi, določene v členu 23(2), med drugim izognitev temu, da bi naložitev globe v znesku, višjem od te zgornje meje, presegla plačilno zmožnost navedenega podjetja na datum, ko Komisija ugotovi, da je odgovorno za kršitev, in mu naloži denarno kazen.

64

Ugotovitev iz prejšnje točke je podprta s členom 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003, ki zahteva, da se 10‑odstotna zgornja meja izračuna na podlagi poslovnega leta pred sprejetjem odločbe Komisije o sankcioniranju kršitve. Taka zahteva je vsekakor spoštovana, če se tako kot za obravnavani primer ta zgornja meja za globo, ki je naložena izključno hčerinski družbi za obdobje pred njenim prevzemom s strani matične družbe, določi zgolj na podlagi prometa hčerinske družbe, česar pritožnice v okviru te pritožbe ne izpodbijajo. Iz tega sledi, da se v teh okoliščinah strukturni razvoj podjetja, ki je odgovorno kot gospodarski subjekt, dejansko upošteva pri izračunu globe.

65

Tudi trditve Komisije, da je treba za kršitveno obdobje naložiti eno globo, ni mogoče sprejeti. Kot je Komisija priznala na obravnavi, dela globe, za katerega se je štelo, da je družba YKK Stocko zanj izključno odgovorna, v primeru neplačila družbe YKK Stocko ne bi bilo mogoče izterjati od matične družbe. Družbe namreč ni mogoče šteti za odgovorno za kršitve, ki so jih neodvisno storile njene hčerinske družbe pred datumom prevzema, saj morajo te hčerinske družbe same odgovarjati za svoje kršitveno ravnanje pred tem prevzemom, ne da bi bilo mogoče prevzemno družbo šteti za odgovorno (glej sodbo Cascades/Komisija, C‑279/98 P, EU:C:2000:626, točke od 77 do 79).

66

Poleg tega je treba poudariti, da so ugotovitve iz točk od 60 do 65 te sodbe podprte z načeloma sorazmernosti ter osebne odgovornosti in individualizacije kazni, kot izhajata iz sodne prakse Sodišča (sodba Britannia Alloys & Chemicals/Komisija, C‑76/06 P, EU:C:2007:326, točka 24, kar zadeva načelo sorazmernosti; sodbi General Química in drugi/Komisija, C‑90/09 P, EU:C:2011:21, točke od 34 do 36, ter ThyssenKrupp Nirosta/Komisija, C‑352/09 P, EU:C:2011:191, točka 143, kar zadeva načelo osebne odgovornosti in individualizacije kazni).

67

Iz zgoraj navedenega izhaja, ne da bi bilo treba obravnavati argument, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja, da je treba ugotoviti, da je tretji pritožbeni razlog utemeljen, ker je Splošno sodišče napačno razlagalo člen 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003.

68

Izpodbijano sodbo je treba zato razveljaviti v delu, v katerem se v okviru sodelovanja BWA nanaša na uporabo 10‑odstotne zgornje meje, izračunane na podlagi prometa skupine YKK v letu pred sprejetjem sporne odločbe, za določitev najvišjega zneska globe za obdobje kršitve, za katero se je družba YKK Stocko štela za edino odgovorno.

69

Četrti razlog, ki ga pritožnice navajajo v utemeljitev pritožbe, je sestavljen iz dveh delov.

70

Pritožnice s prvim delom tega pritožbenega razloga trdijo, da je Splošno sodišče kršilo obveznost obrazložitve, ki jo ima na podlagi členov 36 in 53 Statuta Sodišča Evropske unije.

71

V zvezi s tem trdijo, da se Splošno sodišče ni opredelilo glede njihove trditve, da je Komisija sicer upravičila uporabo odvračalnega množitelja s sklicevanjem na velika finančna sredstva, ki so jih imele pritožnice v primerjavi z drugimi konkurenti, vendar da tega ni bilo mogoče ugotoviti za družbo YKK Stocko zaradi njene velikosti in njenih omejenih sredstev, čeprav je edina odgovorna za kršitev v obdobju pred marcem 1997.

72

Pritožnice menijo, da se je Splošno sodišče omejilo na ugotovitev, da je promet ustrezno merilo za oceno gospodarske moči podjetja, pri čemer je opozorilo na sodno prakso Sodišča glede funkcij sprejetja odvračalnega množitelja. Zato naj pritožnice ne bi mogle biti seznanjene z razlogi, iz katerih je bil njihov tožbeni razlog, ki se je nanašal na uporabo odvračalnega množitelja, zavrnjen.

73

Z drugim delom tega pritožbenega razloga pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče kršilo člen 23(2) Uredbe št. 1/2003, načelo sorazmernosti, načelo individualizacije kazni in sankcij ter načelo enakega obravnavanja, ker je štelo, da je bila uporaba odvračalnega množitelja upravičena ne le za obdobje kršitve po marcu 1997, ampak tudi za obdobje pred tem datumom, ko je družba YKK Holding prevzela družbo YKK Stocko.

74

Glede kršitve načela individualizacije kazni pritožnice trdijo, da Splošno sodišče ni upoštevalo povezave, ki mora obstajati med odgovornostjo in sankcijo, s čimer je potrdilo pristop Komisije, da je odvračalni množitelj mogoče uporabiti na podlagi velikosti in sredstev skupine YKK, celo za del globe, ki se nanaša na obdobje kršitve pred prevzemom družbe YKK Stocko s strani družbe YKK Holding.

75

Pritožnice menijo, da je sodna praksa opredelila dva glavna razloga, s katerima je mogoče upravičiti uporabo odvračalnega množitelja, in sicer nujnost zagotavljanja znatnega odvračalnega učinka globe in dejstvo, da so velika podjetja lahko v kršitvenem obdobju imela več sredstev kot njihovi konkurenti in so bila v boljšem položaju od njih glede poznavanja predpisov in ravnanja v mejah, ki jih ti določajo. Natančneje, glede drugega razloga za zvišanje globe naj bi Splošno sodišče priznalo, da se mora velikost zadevnih podjetij nanašati na njihov položaj v času kršitve (sodba Hoechst/Komisija, T‑410/03, EU:T:2008:211, točki 379 in 382). Iz tega naj bi izhajalo, da je mogoče pri uporabi odvračalnega množitelja upoštevati le vire in sredstva podjetja, ki je odgovorno za kršitev.

76

Čeprav je Komisija pravilno ugotovila, da je bila družba YKK Stocko v obdobju kršitve pred prevzemom s strani družbe YKK Holding, torej v obdobju od maja 1991 do marca 1997, edino podjetje, odgovorno za kršitev, pa naj bi zaradi uporabe odvračalnega množitelja upoštevala velikost in celotna sredstva družb YKK Holding in YKK Corp., ne da bi upoštevala, da je bila družba YKK Stocko majhna družba z omejenimi sredstvi in brez pravne službe.

77

Glede druge funkcije odvračalnega množitelja, torej njegovega odvračalnega učinka, pritožnice trdijo, da mora globo plačati le podjetje, ki je odgovorno za kršitev člena 81 ES, ne pa njegove matične družbe. Zaradi omejenih sredstev družbe YKK Stocko naj torej ne bi bilo mogoče zvišati globe za odvračanje, ne da bi se kršilo načelo sorazmernosti.

78

Glede kršitve načela enakega obravnavanja pritožnice menijo, da je Splošno sodišče s tem, da je naložilo odvračalni množitelj za del globe, naložene za obdobje pred marcem 1997, v bistvu enako obravnavalo položaja, ki nista bila primerljiva, in sicer položaj družbe YKK Stocko in položaj skupine YKK.

79

Komisija izpodbija vse trditve pritožnic in meni, da so neutemeljene.

80

Glede trditev v zvezi z domnevnim neobstojem obrazložitve izpodbijane sodbe je treba najprej poudariti, da je Splošno sodišče v točkah 203 in 204 navedene sodbe pojasnilo razlog, za katerega meni, da lahko pri uporabi odvračalnega množitelja upraviči upoštevanje prometa gospodarskega subjekta, ki so ga ob sprejetju sporne odločbe sestavljale vse pritožnice.

81

Poleg tega, kot je pravilno poudarila Komisija, je iz točke 114 pritožbe razvidno, da so pritožnice lahko razumele razlago Splošnega sodišča, navedeno med drugim v točkah 203 in 204 izpodbijane sodbe, v skladu s katero je odločilen dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri izračunu zneska globe in njenega odvračalnega učinka, gospodarska zmožnost zadevnega podjetja, kakršna je bila v času sprejetja odločbe o naložitvi globe.

82

V teh okoliščinah je treba trditev pritožnic v zvezi z domnevnim neobstojem obrazložitve izpodbijane sodbe zavrniti.

83

V okviru drugega dela četrtega pritožbenega razloga pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 204 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija pri določitvi odvračalnega množitelja pravilno upoštevala velikost in promet pritožnic kot enega gospodarskega subjekta v letu pred sprejetjem sporne odločbe, napačno uporabilo pravo.

84

V okviru tega je treba poudariti, da je pojem „odvračanje“ eden od elementov, ki se upoštevajo pri izračunu globe. V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč namen glob, naloženih zaradi kršitev člena 81 ES, kot so določene v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003, kaznovanje protipravnih ravnanj zadevnih podjetij ter odvračanje teh podjetji in drugih gospodarskih subjektov od prihodnjih kršitev pravil konkurenčnega prava Unije. V zvezi s tem povezave med velikostjo in celotnimi sredstvi podjetij na eni strani ter nujnostjo zagotoviti odvračalni učinek globe na drugi ni mogoče izpodbijati (sodbi Showa Denko/Komisija, C‑289/04 P, EU:C:2006:431, točka 16, in Lafarge/Komisija, C‑413/08 P, EU:C:2010:346, točka 102).

85

Predvsem želen vpliv na zadevno podjetje namreč upravičuje upoštevanje velikosti in celotnih sredstev tega podjetja, da bi se zagotovil zadosten odvračalni učinek globe, ker sankcija ne sme biti zanemarljiva, zlasti glede na finančno zmogljivost navedenega podjetja (sodba Lafarge/Komisija, EU:C:2010:346, točka 104).

86

Iz tega sledi, da je treba za naložitev globe v znesku, ki lahko zadevna podjetja v prihodnje odvrača od kršitve pravil konkurenčnega prava Unije, upoštevati velikost in celotna sredstva navedenih podjetij ob sprejetju sporne odločbe. Morebitna manjša velikost in celotna sredstva navedenih podjetij pred kršitvijo zato niso upoštevni za določitev odvračalnega množitelja (sodba Alliance One International/Komisija, C‑668/11 P, EU:C:2013:614, točka 64).

87

Zato dejstvo, da družbi YKK Holding in YKK Corp. nista solidarno odgovorni za kršitev družbe YKK Stocko za obdobje pred marcem 1997, ne vpliva na določitev odvračalnega množitelja.

88

Ta ugotovitev ni izpodbita s trditvami pritožnic, kot so povzete v točkah od 73 do 78 te sodbe.

89

Glede domnevne prekinitve povezave med odgovornostjo in sankcijo je treba ugotoviti, da pritožnice zamenjujejo logiko, na kateri temelji zgornja omejitev globe na 10 % prometa iz člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003, ki je že bila obravnavana v okviru tretjega pritožbenega razloga, z logiko, na kateri temelji uporaba odvračalnega množitelja.

90

Namen določitve zgornje meje je namreč znesek globe, ki se naloži zaradi kršitve, prilagoditi gospodarski zmožnosti podjetja, za katero je bilo ugotovljeno, da je odgovorno, čeprav je referenčno obdobje za izračun prometa, ki se upošteva, poslovno leto pred sprejetjem odločbe Komisije, s katero je bila temu podjetju naložena sankcija.

91

Namen dosege odvračalnega učinka denarne kazni pa je predvsem v prihodnje disciplinirati ravnanje gospodarskega subjekta, ki je naslovnik odločbe Komisije. Tak učinek se mora nujno doseči za zadevno podjetje v položaju, v katerem je ob sprejetju te odločbe.

92

V obravnavanem primeru, kot je poudarila Komisija, družba YKK Stocko na datum sprejetja sporne odločbe ni več obstajala kot neodvisen gospodarski subjekt. Za dosego odvračalnega učinka globe se je bilo zato nujno sklicevati na skupino YKK, katere del je zdaj družba YKK Stocko, in to ne glede na to, da družbi YKK Corp. in YKK Holding nista sodelovali pri kršitvi med obdobjem od maja 1991 do marca 1997.

93

Poleg tega je treba poudariti, da se doseganje odvračalnega učinka ne nanaša le na podjetja, ki so posebej navedena v odločbi o naložitvi glob, saj je treba tudi podjetja enake velikosti, ki imajo na voljo enaka sredstva, spodbuditi, naj se vzdržijo sodelovanja pri podobnih kršitvah pravil konkurenčnega prava Unije (sodba Caffaro/Komisija, C‑447/11 P, EU:C:2013:797, točka 37).

94

Iz navedenega izhaja, da je treba četrti razlog, ki ga pritožnice navajajo v utemeljitev pritožbe, zavrniti.

95

V skladu s členom 61, prvi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko to ob morebitni razveljavitvi izpodbijane sodbe samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje. Tako je v obravnavani zadevi v delu spora, ki se v okviru sodelovanja BWA nanaša na določitev 10‑odstotne zgornje meje iz člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003.

96

V zvezi s tem je treba ob upoštevanju ugotovitev, navedenih v točkah od 55 do 68 te sodbe, sporno odločbo razglasiti za nično v delu, v katerem je v njej za uporabo 10‑odstotne zgornje meje, določene v členu 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003, upoštevan konsolidirani promet skupine YKK v zadnjem poslovnem letu pred sprejetjem te odločbe, kar zadeva obdobje kršitve, za katero se je štelo, da je družba YKK Stocko edina odgovorna za kršitev.

97

Poleg tega je treba opozoriti, da pritožnice niso izpodbijale določitve izhodiščnega zneska globe, kot jo je opravila Komisija. Zato mora Sodišče v okviru svoje neomejene sodne pristojnosti določiti globo, naloženo izključno družbi YKK Stocko za kršitve, ki jih je ta storila neodvisno in na lastno odgovornost v okviru sodelovanja BWA, v znesku 3.491.000 EUR, kar je 10 % prometa, ki ga je ta družba ustvarila v poslovnem letu pred sprejetjem sporne odločbe.

98

Nazadnje je treba poudariti, da so pritožnice pri Splošnem sodišču prosile, naj se znesek globe, omejen na 10 % upoštevnega prometa, na podlagi uporabe obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 zniža za 20 %. V zvezi s tem, ob upoštevanju, da je Komisija glede globe, naložene zaradi kršitve v zvezi s sodelovanjem BWA, priznala tako znižanje in da je bilo to znižanje uporabljeno za vse družbe skupine YKK, vključno z družbo YKK Stocko, je treba za izračun končnega zneska globe uporabiti enako metodo, kot jo je v skladu s Smernicami iz leta 1998 v sporni odločbi uporabila Komisija, in torej uporabiti znižanje zaradi sodelovanja po uporabi zgornje meje 10 % prometa.

99

Zato je treba navedeno znižanje 20 % na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 uporabiti za spremenjeni znesek globe, kot je določen v točki 97 te sodbe. Znesek globe, ki je glede sodelovanja BWA naložen izključno družbi YKK Stocko, je treba zato določiti na 2.792.800 EUR.

100

Če je pritožba utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči o sporu, potem v skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča odloči tudi o stroških. Člen 138(3) tega poslovnika, ki se na podlagi njegovega člena 184(1) uporablja v pritožbenem postopku, določa, da če vsaka stranka uspe samo deloma, vsaka stranka nosi svoje stroške. Vendar lahko Sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke.

101

V obravnavanem primeru je treba poudariti, da je Sodišče v okviru pritožbe ugodilo le enemu od razlogov, ki so jih navedle pritožnice.

102

V teh okoliščinah je treba odločiti, da pritožnice glede celotnega postopka pred Splošnim sodiščem in Sodiščem nosijo svoje stroške in tri četrtine stroškov Komisije, ta pa nosi četrtino svojih stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: