1

Svet Evropske unije, Evropski parlament in Evropska komisija s pritožbami predlagajo razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht/Komisija (T‑396/09, EU:T:2012:301, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče ugodilo predlogu Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2009) 6121 z dne 28. julija 2009 (v nadaljevanju: sporna odločba), s katero je bila kot nedopustna zavržena njuna zahteva, naj Komisija opravi notranjo revizijo svoje Odločbe C(2009) 2560 final z dne 7. aprila 2009, s katero je bilo Kraljevini Nizozemski dovoljeno začasno odstopanje od obveznosti, določenih v Direktivi 2008/50/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo (UL L 152, str. 1).

2

Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, ki je bila podpisana 25. junija 1998 v Aarhusu in v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2005/370/ES z dne 17. februarja 2005 (UL L 124, str. 1, v nadaljevanju: Aarhuška konvencija), v členu 1, naslovljenem „Cilj“, določa:

„Da bi prispevali k varstvu pravice vsake osebe sedanjih in prihodnjih generacij, da živi v okolju, primernem za njeno zdravje in blaginjo, vsaka pogodbenica v skladu z določbami te konvencije zagotavlja pravico do dostopa do informacij, do udeležbe javnosti pri odločanju in do dostopa do pravnega varstva v okoljskih zadevah.“

3

Člen 9 navedene konvencije določa:

„1.   Pogodbenica v okviru svoje notranje zakonodaje zagotavlja, da ima vsaka oseba, ki meni, da njen zahtevek za informacije iz člena 4 ni bil upoštevan, da je bil delno ali v celoti neupravičeno zavrnjen, da je bil odgovor neustrezen ali da njen zahtevek kako drugače ni bil obravnavan v skladu z določbami tega člena, dostop do revizijskega postopka pred sodiščem ali pred drugim neodvisnim in nepristranskim telesom, določenim z zakonom.

Kadar pogodbenica predvidi revizijo pred sodiščem, mora zagotoviti, da ima taka oseba dostop tudi do hitrega brezplačnega ali poceni z zakonom določenega postopka za ponovno obravnavo zahtevka s strani organa javne oblasti ali za revizijo, ki jo opravi neodvisno in nepristransko telo, ki ni sodišče.

Končna odločitev po tem prvem odstavku je obvezujoča za organ javne oblasti, ki razpolaga z informacijami. Razloge je treba navesti pisno, vsaj kadar je dostop do informacij zavrnjen po tem odstavku.

2.   Pogodbenica v okviru svoje notranje zakonodaje zagotovi, da imajo člani vključene javnosti,

dostop do revizijskega postopka pred sodiščem in/ali drugim neodvisnim in nepristranskim telesom, določenim z zakonom, da izpodbijajo stvarno in postopkovno zakonitost katere koli odločitve, dejanja ali opustitve na podlagi določb člena 6, in kadar je to predvideno po notranjem pravu in brez vpliva na tretji odstavek tega člena, tudi drugih ustreznih določb te konvencije.

Kaj sta zadosten interes in kršitev pravice, se določi v skladu z zahtevami notranjega prava in skladno s ciljem te konvencije, da se s to konvencijo daje vključeni javnosti širok dostop do pravnega varstva. V ta namen se za pododstavek (a) tega odstavka šteje za zadosten tudi interes vsake nevladne organizacije, ki izpolnjuje zahteve iz odstavka 5 člena 2. Za take organizacije se tudi šteje, da imajo pravice, ki se lahko kršijo v smislu pododstavka (b) tega odstavka.

Določbe tega drugega odstavka ne izključujejo možnosti predhodnega revizijskega postopka pred upravnim organom in ne vplivajo na zahtevo, da je treba izčrpati vse upravne revizijske postopke, preden se zateče k sodnim revizijskim postopkom, če je taka zahteva predvidena po notranjem pravu.

3.   Poleg tega in brez vpliva na revizijske postopke iz prvega in drugega odstavka tega člena mora pogodbenica zagotoviti, da imajo člani javnosti, kadar izpolnjujejo morebitna merila po njenem notranjem pravu, dostop do upravnih ali sodnih postopkov za izpodbijanje dejanj in opustitev oseb zasebnega prava in organov javne oblasti, ki so v nasprotju z določbami njenega notranjega prava, ki se nanaša na okolje.

4.   Poleg tega in brez vpliva na prvi odstavek tega člena morajo postopki iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena zagotavljati ustrezna in učinkovita pravna sredstva, vključno s sodno prepovedjo, če je ta primerna, in biti morajo pošteni, pravični, pravočasni in ne pretirano dragi. Odločitve po tem členu morajo biti izdane ali evidentirane v pisni obliki. Odločitve sodišč in po možnosti tudi drugih teles morajo biti javno dostopne.

5.   Da bi povečala učinkovitost določb tega člena, pogodbenica zagotovi, da je javnost seznanjena z dostopom do upravnih in sodnih revizijskih postopkov, ter prouči možnosti za vzpostavitev ustreznih mehanizmov pomoči za odpravo ali zmanjšanje finančnih in drugih ovir za dostop do pravnega varstva.“

4

V uvodni izjavi 18 Uredbe (ES) št. 1367/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o uporabi določb Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v institucijah in organih Skupnosti (UL L 264, str. 13) je navedeno:

„Člen 9(3) Aarhuške konvencije zagotavlja dostop do sodnih ali drugih revizijskih postopkov za izpodbijanje dejanj in opustitev oseb zasebnega prava in organov javne oblasti, ki so v nasprotju s predpisi, ki se nanašajo na okolje. Določbe o dostopu do pravnega varstva bi morale biti skladne s Pogodbo [ES]. V tem smislu je primerno, da se v tej uredbi obravnavajo zgolj dejanja in opustitve organov javne oblasti.“

5

Člen 1(1) navedene uredbe določa:

„Cilj te uredbe je prispevati k izvajanju obveznosti, ki izhajajo iz [Aarhuške konvencije], in sicer z določitvijo pravil za uporabo določb Konvencije v institucijah in organih Skupnosti, zlasti pa z:

[…]

6

V členu 2(1)(g) iste uredbe je pojem „upravni akt“ opredeljen tako:

„vsak posamičen ukrep v skladu z okoljskim pravom, ki ga sprejme institucija ali organ Skupnosti ter ima pravno zavezujoče in zunanje učinke“.

7

Člen 10 Uredbe št. 1367/2006, naslovljen „Zahteva za notranjo revizijo upravnih aktov“, v odstavku 1 določa:

„Vsaka nevladna organizacija, ki izpolnjuje merila iz člena 11, lahko pri instituciji ali organu Skupnosti, ki je v skladu z okoljskim pravom sprejel upravni akt ali ki bi ga bil v primeru domnevne upravne opustitve moral sprejeti, vloži zahtevo za notranjo revizijo.“

8

Člen 22 Direktive 2008/50 določa:

„1.   Kadar na določenem območju ali v aglomeraciji ni mogoče doseči skladnosti z mejnimi vrednostmi za dušikov dioksid ali benzen v rokih iz Priloge XI, lahko država članica za zadevno območje ali aglomeracijo navedene roke odloži za največ pet let pod pogojem, da je načrt za kakovost zraka oblikovan v skladu s členom 23 za območje ali aglomeracijo, za katerega/-o bi veljal odlog; tak načrt za kakovost zraka se dopolni s podatki iz oddelka B Priloge XV, povezanimi z zadevnimi onesnaževali, ter prikazuje, kako se bo pred iztekom novega roka dosegla skladnost z mejnimi vrednostmi.

2.   Kadar se zaradi disperzijskih značilnosti določenega mesta, neugodnih podnebnih pogojev ali deleža onesnaževal, ki se prenašajo prek meja, na določenem območju ali v aglomeraciji ne da doseči skladnosti z mejnimi vrednostmi za PM10, kakor so določene v Prilogi XI, je država članica oproščena obveznosti uporabe navedenih mejnih vrednosti do 11. junija 2011, če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1 in če država članica dokaže, da so bili na nacionalni, regionalni in lokalni ravni sprejeti vsi primerni ukrepi, da bi bil rok izpolnjen.

3.   Kadar država članica uporabi odstavek 1 ali 2, zagotovi, da se mejna vrednost za vsako onesnaževalo ne preseže za več, kot znaša najvišje sprejemljivo preseganje, določeno za vsako od zadevnih onesnaževal v Prilogi XI.

4.   Države članice uradno obvestijo Komisijo, kadar po njihovem mnenju zanje velja odstavek 1 ali 2, ter ji pošljejo načrt za kakovost zraka iz odstavka 1, vključno z vsemi ustreznimi podatki, ki jih Komisija potrebuje, da presodi, ali so ustrezni pogoji izpolnjeni. Komisija pri presoji upošteva predvidene učinke ukrepov, ki so jih sprejele države članice, na kakovost zunanjega zraka v teh državah, tako v sedanjosti kot v prihodnosti, pa tudi predvidene učinke sedanjih in načrtovanih ukrepov Skupnosti, ki jih predlaga Komisija, na kakovost zunanjega zraka.

Kadar Komisija temu ne nasprotuje v roku devetih mesecev po prejemu navedenega uradnega obvestila, se šteje, da so ustrezni pogoji za uporabo odstavka 1 ali 2 izpolnjeni.

V primeru nasprotovanja, lahko Komisija od držav članic zahteva, da prilagodijo ali predložijo nove načrte za kakovost zraka.“

9

Kraljevina Nizozemska je 15. julija 2008 v skladu s členom 22 Direktive 2008/50 Komisijo uradno obvestila o odlogu roka za dosego letne mejne vrednosti, določene za dušikov dioksid na devetih območjih, in o oprostitvi obveznosti uporabe dnevnih in letnih mejnih vrednosti za delce, ki preidejo skozi dovod s 50‑odstotno učinkovitostjo za odstranjevanje delcev z aerodinamičnim premerom nad 10 µm.

10

Komisija je 7. aprila 2009 sprejela Odločbo C(2009) 2560 final, v kateri se je s tem odlogom strinjala.

11

Vereniging Milieudefensie, združenje po nizozemskem pravu, ki ima za cilj varstvo okolja in izboljšanje kakovosti zraka na Nizozemskem, in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht, ustanova po nizozemskem pravu, ki se ukvarja z bojem proti onesnaževanju zraka v regiji Utrecht (Nizozemska), sta z dopisom z dne 18. maja 2009 na podlagi člena 10(1) Uredbe št. 1367/2006 pri Komisiji vložili zahtevo za notranjo revizijo te odločbe.

12

Komisija je s sporno odločbo to zahtevo zavrgla kot nedopustno z obrazložitvijo, da Odločba C(2009) 2560 final ni posamičen ukrep in je zato ni mogoče obravnavati kot „upravni akt“ v smislu člena 2(1)(g) Uredbe št. 1367/2006, ki je lahko predmet postopka notranje revizije iz njenega člena 10.

13

Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht sta s tožbo, vloženo 6. oktobra 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, predlagali razglasitev ničnosti sporne odločbe.

14

Kraljevina Nizozemska, Parlament in Svet so intervenirali v podporo predlogom Komisije.

15

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo ničnostni tožbi ugodilo.

16

Splošno sodišče je predlog tožečih strank za izdajo odredbe, s katero bi Splošno sodišče Komisiji naložilo, naj vsebinsko odloči o navedeni zahtevi za notranjo revizijo, in ji za to določilo rok, zavrglo kot nedopusten.

17

Splošno sodišče je prav tako prvi tožbeni razlog, ki sta ga navedli tožeči stranki na prvi stopnji in ki se nanaša na to, da naj bi Komisija s tem, da je izpodbijano odločbo opredelila za splošen akt, ki ga ni mogoče obravnavati kot upravni akt v smislu člena 2(1)(g) Uredbe št. 1367/2006, zaradi česar ne more biti predmet zahteve za notranjo revizijo na podlagi člena 10(1) te uredbe, napačno uporabila pravo, zavrnilo kot neutemeljen. Splošno sodišče pa je sprejelo drugi tožbeni razlog, naveden podredno, ki se je nanašal na nezakonitost zadnjenavedene določbe zaradi nezdružljivosti s členom 9(3) Aarhuške konvencije.

18

Splošno sodišče je po tem, ko je v točkah 51 in 52 izpodbijane sodbe spomnilo, da ima Aarhuška konvencija kot vsak drug mednarodni sporazum, katerega pogodbenica je Evropska unija, prednost pred akti sekundarne zakonodaje Unije, v točki 53 iste sodbe pojasnilo, da lahko sodišče Unije veljavnost določbe uredbe z vidika mednarodne pogodbe presoja le, če temu ne nasprotujeta narava in sistematika te pogodbe in če se poleg tega njene določbe glede na svojo vsebino izkažejo za nepogojne in dovolj jasne.

19

Vendar pa je ob sklicevanju zlasti na sodbi Sodišča Fediol/Komisija (70/87, EU:C:1989:254) in Nakajima/Svet (C‑69/89, EU:C:1991:186) navedlo, da je Sodišče presodilo, da je pristojno za izvajanje nadzora nad zakonitostjo akta Unije glede na določbe mednarodnega sporazuma, ki pravnim subjektom ne dajejo pravice, da se lahko v sodnem postopku sklicujejo na te določbe, kadar je Unija želela izpolniti določeno obveznost, ki jo je prevzela v okviru tega sporazuma, ali kadar akt sekundarne zakonodaje izrecno napotuje na njegove specifične določbe. Splošno sodišče je v točki 54 izpodbijane sodbe zaključilo, da mora sodišče Unije imeti možnost opraviti nadzor zakonitosti uredbe glede na mednarodni sporazum, kadar je namen uredbe izpolniti obveznost, ki je s tem sporazumom naložena institucijam Unije.

20

Splošno sodišče je v točkah 57 in 58 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so v obravnavanem primeru ti pogoji izpolnjeni, na eni strani, ker sta tožeči stranki na prvi stopnji, ki se nista sklicevali na neposredni učinek določb sporazuma, v skladu s členom 241 ES posredno izpodbijali veljavnost določbe Uredbe št. 1367/2006 glede na Aarhuško konvencijo in, na drugi strani, ker je bila ta uredba sprejeta za izpolnitev mednarodnih obveznosti Unije iz člena 9(3) te konvencije, kot je razvidno iz člena 1(1) in uvodne izjave 18 te uredbe.

21

Splošno sodišče je v točki 69 izpodbijane sodbe presodilo, da člen 10(1) Uredbe št. 1367/2006 v delu, v katerem postopek notranje revizije določa le za „upravni akt“, ki je v členu 2(1)(g) te uredbe opredeljen kot „vsak posamični ukrep“, ni v skladu s členom 9(3) Aarhuške konvencije.

22

Splošno sodišče je zato sporno odločbo razglasilo za nično.

23

Svet s pritožbo, vloženo 24. avgusta 2012 (zadeva C‑401/12 P), Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi, zavrne tožbo tožečih strank na prvi stopnji v celoti in jima naloži plačilo stroškov.

24

Parlament s pritožbo, vloženo 24. avgusta 2012 (zadeva C‑402/12 P), Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi, zavrne tožbo navedenih tožečih strank v celoti in jima naloži plačilo stroškov.

25

Komisija s pritožbo, vloženo 27. avgusta 2012 (zadeva C‑403/12 P), Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi, zavrne tožbo navedenih tožečih strank v celoti ter jima naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.

26

S sklepom predsednika Sodišča z dne 21. novembra 2012 so bile zadeve od C‑401/12 P do C‑403/12 P združene za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

27

Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht sta 28. februarja 2013 vložili odgovor na pritožbo, v katerem Sodišču predlagata, naj pritožbe zavrne ter Svetu, Parlamentu in Komisiji naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.

28

Prav tako sta vložili nasprotno pritožbo, s katero Sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo razveljavi, sporno odločbo razglasi za nično ter nasprotnim strankam na prvi stopnji naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.

29

Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht trdita, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi s tem, da členu 9(3) Aarhuške konvencije ni priznalo neposrednega učinka vsaj v delu, v katerem določa, da mora biti omogočeno izpodbijanje „dejanj“, ki so v nasprotju z določbami nacionalnega prava, ki se nanaša na okolje, in posledično s tem, da je zavrnilo presojo zakonitosti člena 10(1) Uredbe št. 1367/2006 glede na to določbo navedene konvencije, napačno uporabilo pravo.

30

Svet, Parlament in Komisija menijo, da je treba nasprotno pritožbo zavreči kot nedopustno, ker naj bi se z navedenim razlogom dejansko izpodbijal del obrazložitve izpodbijane sodbe, ne pa njen izrek, tako da naj nasprotna pritožba ne bi izpolnjevala zahtev iz člena 178 Poslovnika Sodišča.

31

Svet, Parlament in Komisija podredno trdijo, da je navedeni razlog vsekakor neutemeljen.

32

Poudariti je treba, da je lahko v skladu s členoma 169(1) in 178(1) Poslovnika predmet vsake pritožbe, ne glede na to, ali je glavna ali nasprotna, le razveljavitev odločbe Splošnega sodišča v celoti ali deloma.

33

V obravnavanem primeru sta Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht pred Splošnim sodiščem dosegli razglasitev ničnosti sporne odločbe v skladu s predlogi iz svoje tožbe. Zato njune nasprotne pritožbe, s katero se dejansko želi pridobiti le nadomestitev obrazložitve v zvezi z analizo možnosti sklicevanja na člen 9(3) Aarhuške konvencije, ni mogoče sprejeti (glej po analogiji v zvezi z glavno pritožbo sodbo Al‑Aqsa/Svet in Nizozemska/Al‑Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točke od 43 do 45).

34

Iz navedenega izhaja, da je treba nasprotno pritožbo zavreči kot nedopustno.

35

Svet, Parlament in Komisija primarno trdijo, da je Splošno sodišče s tem, da je presodilo, da se je za namene presoje skladnosti člena 10(1) Uredbe št. 1367/2006 s členom 9(3) Aarhuške konvencije mogoče sklicevati na zadnjenavedeno določbo, napačno uporabilo pravo.

36

Podredno trdijo, da je Splošno sodišče s tem, da je presodilo, da člen 9(3) navedene konvencije nasprotuje določbi, kot je člen 10(1) navedene uredbe, napačno uporabilo pravo.

37

Svet trdi, da sta primera, v katerih je Sodišče priznalo možnost, da se posameznik sklicuje na določbe mednarodnega sporazuma, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev nepogojnosti in natančnosti, da bi se bilo mogoče nanj sklicevati za namene presoje veljavnosti določb akta Unije, izjemna in nikakor ne ustrezata obravnavanemu primeru.

38

Rešitev iz sodbe Fediol/Komisija (EU:C:1989:254) naj bi bila utemeljena s posebnimi okoliščinami zadeve, v kateri je bila izdana ta sodba, v katerih je zadevna uredba upoštevnim gospodarskim subjektom dala pravico, da se sklicujejo na pravila Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (v nadaljevanju: GATT). Poleg tega naj ta rešitev ne bi bila namenjena uporabi zunaj specifičnega področja uporabe tega sporazuma.

39

Na drugi strani v zvezi s sodno prakso iz sodbe Nakajima/Svet (EU:C:1991:186) Svet meni, da se nanaša le na primer, v katerem je bil namen Unije izpolniti posebno obveznost, ki jo je prevzela v okviru GATT, kar naj prav tako ne bi veljajo za obravnavani primer.

40

Parlament in Komisija v bistvu navajata podobne argumente.

41

V zvezi s sodbo Fediol/Komisija (EU:C:1989:254) Komisija dodaja, da se nanaša le na primer, v katerem je akt Unije izrecno napotil na posebne določbe GATT.

42

V zvezi s sodbo Nakajima/Svet (EU:C:1991:186) meni, da je ni mogoče razlagati, kot da omogoča nadzor nad vsakim pravnim aktom Unije glede na mednarodni sporazum, ki ga ta akt glede na primer izvaja. Da bi bilo tak nadzor mogoče izvesti, naj bi bilo potrebno, da pravni akt Unije neposredno in izčrpno izvaja mednarodni sporazum ter da se nanaša na dovolj jasno in natančno obveznost iz tega sporazuma, kar naj ne bi veljalo za obravnavani primer.

43

Parlament trdi, da se sodba Fediol/Komisija (EU:C:1989:254) nanaša le na primer izrecne napotitve iz akta sekundarne zakonodaje na natančne določbe mednarodnega sporazuma, ki ni zgolj sklicevanje na te določbe, ampak njihova vključitev. Zato naj se Splošno sodišče pri presoji, da je ta pogoj v obravnavanem primeru izpolnjen, ne bi moglo opreti na uvodno izjavo 18 Uredbe št. 1367/2006, v kateri je člen 9(3) Aarhuške konvencije zgolj opisan. Poleg tega naj bi iz te sodne prakse Sodišča vsekakor izhajalo, da čeprav uredba Unije vključuje določbe mednarodnega sporazuma, naj bi se bilo mogoče na te določbe sklicevati le pri nadzoru veljavnosti aktov, sprejetih na podlagi te uredbe, ne pa pri nadzoru veljavnosti same uredbe.

44

V zvezi s sodbo Nakajima/Svet (EU:C:1991:186) Parlament trdi, da se rešitev iz te sodbe nanaša na primer, ko akt sekundarne zakonodaje izpolnjuje posebno obveznost, naloženo z mednarodnim sporazumom, v okviru katere je Unija zavezana ravnati na določen način in ne sme imeti polja proste presoje. „Obveznosti“, na katere se sklicuje Splošno sodišče v točki 58 izpodbijane sodbe, pa naj ne bi bile „posebne“ v smislu sodbe Nakajima/Svet (EU:C:1991:186), saj imajo pogodbenice Aarhuške konvencije široko polje proste presoje pri opredelitvi podrobnih pravil za izvedbo „upravnih ali sodnih postopkov“ iz člena 9(3) te konvencije, ob pridržku izpolnjevanja zahtev iz odstavka 4 istega člena.

45

Parlament ob sklicevanju na sodbo Komisija/Irska in drugi (C‑89/08 P, EU:C:2009:742) prav tako trdi, da Splošno sodišče s tem, da je uporabilo načela iz sodne prakse iz sodbe Nakajima/Svet (EU:C:1991:186), ne da bi stranke pred tem razpravljale o njihovi upoštevnosti za obravnavani primer, ni spoštovalo načela kontradiktornosti.

46

Dodaja, da se okoliščine zadeve prav tako razlikujejo od okoliščin zadeve, v kateri je bila izdana sodba Racke (C‑162/96, EU:C:1998:293), ki se je nanašala na kršitev pravila mednarodnega običajnega prava z vplivom na uporabo določbe mednarodnega sporazuma, katere neposredni učinek se ni izpodbijal.

47

Komisija prav tako opozarja, da Sodišče v sodbah Intertanko in drugi (C‑308/06, EU:C:2008:312) in Air Transport Association of America in drugi (C‑366/10, EU:C:2011:864) ni sprejelo nadzora veljavnosti direktive glede na mednarodni sporazum, čeprav se je ta direktiva nanj sklicevala.

48

Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht najprej trdita, da v sodbi Lesoochranárske zoskupenie (C‑240/09, EU:C:2011:125) ni navedb o morebitnem neposrednem učinku člena 9(3) Aarhuške konvencije v zvezi z akti, ki so lahko predmet pravnih sredstev v smislu te določbe.

49

Menita, na eni strani, da ta konvencija tako po svoji naravi kot predmetu ne nasprotuje nadzoru veljavnosti akta sekundarne zakonodaje Unije na predlog združenj za varstvo okolja, in na drugi strani, da so pogoji za ta nadzor, določeni v sodbi Fediol/Komisija (EU:C:1989:254), izpolnjeni, saj Uredba št. 1367/2006 vsebuje več sklicevanj na navedeno konvencijo in zlasti na njen člen 9(3).

50

Dalje, trdita, da edina možnost nadzora zakonitosti splošnega pravnega akta Unije, ki ga opravi Sodišče na podlagi predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki jih predložijo nacionalna sodišča, ni dovolj za zagotovitev spoštovanja navedene določbe.

51

Končno, trdita, da je Splošno sodišče spoštovalo načelo kontradiktornosti, saj je strankam dalo možnost, da se v obravnavani zadevi izrečejo o uporabi sodne prakse iz sodb Fediol/Komisija (EU:C:1989:254) in Nakajima/Svet (EU:C:1991:186) na obravnavi. Vsekakor pa naj bi bile okoliščine obravnavane zadeve drugačne od okoliščin v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Komisija/Irska in drugi (EU:C:2009:742), na katero se sklicuje Parlament.

52

V skladu s členom 300(7) ES (postal člen 216(2) PDEU) so mednarodni sporazumi, ki jih sklene Unija, za njene institucije zavezujoči, zato imajo prednost pred akti, ki jih te sprejmejo (glej v tem smislu sodbo Intertanko in drugi, EU:C:2008:312, točka 42 in navedena sodna praksa).

53

Vendar učinkov – v pravnem redu Unije – določb sporazuma, ki ga je Unija sklenila s tretjimi državami, ni mogoče opredeliti, ne da bi pri tem upoštevali mednarodni izvor zadevnih določb. V skladu z načeli mednarodnega prava se institucije Unije, ki so pristojne za pogajanje in sklepanje takega sporazuma, lahko sporazumejo z zadevnimi tretjimi državami o učinkih, ki jih morajo imeti določbe tega sporazuma v notranjem redu pogodbenih strank. Če to vprašanje ni bilo izrecno urejeno v navedenem sporazumu, morajo o njem odločiti pristojna sodišča in zlasti Sodišče v okviru svoje pristojnosti na podlagi Pogodbe DEU, enako kot o vsakem drugem vprašanju o razlagi uporabe zadevnega sporazuma v Uniji, pri tem pa se opirati zlasti na bistvo, strukturo in besedilo tega sporazuma (glej sodbo FIAMM in drugi/Svet in Komisija, C‑120/06 P in C‑121/06 P, EU:C:2008:476, točka 108 in navedena sodna praksa).

54

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča je razvidno, da se je mogoče na določbe mednarodnega sporazuma, katerega pogodbenica je Unija, v podporo tožbi za razglasitev ničnosti akta sekundarne zakonodaje Unije ali ugovoru nezakonitosti takega akta sklicevati le, če narava in sistematika tega sporazuma temu ne nasprotujeta in so te določbe z vidika svoje vsebine nepogojne in dovolj natančne (glej sodbe Intertanko in drugi, EU:C:2008:312, točka 45; FIAMM in drugi/Svet in Komisija, EU:C:2008:476, točki 110 in 120, in Air Transport Association of America in drugi, EU:C:2011:864, točka 54).

55

V zvezi s členom 9(3) Aarhuške konvencije je treba navesti, da ta ne vsebuje nobene nepogojne in dovolj natančne obveznosti, ki bi neposredno urejala pravni položaj posameznikov, zaradi česar ne izpolnjuje teh pogojev. Ker so namreč le „člani javnosti, kadar izpolnjujejo morebitna merila po […] notranjem pravu“, imetniki pravic iz navedenega člena 9(3), so izpolnitev ali učinki te določbe odvisni od sprejetja nadaljnjega predpisa (glej sodbo Lesoochranárske zoskupenie, EU:C:2011:125, točka 45).

56

Sodišče je sicer res prav tako menilo, da kadar je bil namen Unije izpolniti posebno obveznost, ki jo je prevzela v okviru sporazumov, sklenjenih v okviru Svetovne trgovinske organizacije (v nadaljevanju: sporazumi STO), ali kadar zadevni pravni akt Unije izrecno napotuje na natančne določbe teh sporazumov, je Sodišče pristojno za nadzor zakonitosti zadevnega akta in aktov, sprejetih za njegovo uporabo, glede na pravila iz teh sporazumov (glej sodbe Fediol/Komisija, EU:C:1989:254, točke od 19 do 23; Nakajima/Svet, EU:C:1991:186, točke od 29 do 32; Nemčija/Svet, C‑280/93, EU:C:1994:367, točka 111, in Italija/Svet, C‑352/96, EU:C:1998:531, točka 19).

57

Vendar sta bili ti izjemi upravičeni le zaradi posebnosti sporazumov, v zvezi s katerimi sta se uporabili.

58

Prvič, v zvezi s sodbo Fediol/Komisija (EU:C:1989:254) je treba navesti, da je člen 2(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 2641/84 z dne 17. septembra 1984 o krepitvi skupne trgovinske politike, zlasti glede zaščite pred nedovoljenimi trgovinskimi praksami (UL L 252, str. 1), upošteven v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, izrecno napotoval na pravila mednarodnega prava, ki so v bistvenem temeljila na GATT, in zadevnim subjektom dal pravico, da se sklicujejo na določbe GATT v okviru pritožbe, vložene na podlagi te iste uredbe (sodba Fediol/Komisija, EU:C:1989:254, točka 19), v obravnavanem primeru pa člen 10(1) Uredbe št. 1367/2006 ne napotuje neposredno na natančne določbe Aarhuške konvencije niti ne daje pravice posameznikom. Ker ni take izrecne napotitve na določbe mednarodnega sporazuma, ni mogoče šteti, da je navedena sodba v obravnavanem primeru upoštevna.

59

Drugič, v zvezi s sodbo Nakajima/Svet (EU:C:1991:186) je treba navesti, da so bili pravni akti Unije, upoštevni v tem primeru, povezani s protidampinškim sistemom, ki je z vidika zasnove in uporabe enovit v smislu, da določa ukrepe proti podjetjem, obdolženim dampinških praks. Natančneje, osnovna uredba, upoštevna v tem primeru, je bila sprejeta v skladu z obstoječimi mednarodnimi obveznostmi Skupnosti, zlasti tistimi, ki izhajajo iz Sporazuma v zvezi z izvajanjem člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini, ki je bil v imenu Skupnosti odobren s Sklepom Sveta 80/271/EGS z dne 10. decembra 1979 o sklenitvi večstranskih sporazumov, ki izhajajo iz trgovinskih pogajanj med letoma 1973 in 1979 (UL 1980, L 71, str. 1) (glej sodbo Nakajima/Svet, EU:C:1991:186, točka 30). V obravnavanem primeru pa ne gre za to, da bi se s členom 10(1) Uredbe št. 1367/2006 izpolnjevale posebne obveznosti v smislu navedene sodbe, saj imajo pogodbenice Aarhuške konvencije, kot je razvidno iz njenega člena 9(3), široko polje proste presoje glede opredelitve podrobnih pravil za izvajanje „upravnih ali sodnih postopkov“.

60

V zvezi s tem je treba opozoriti, da ni mogoče šteti, da je Unija s sprejetjem navedene uredbe, ki se nanaša le na institucije Unije in poleg tega le na enega od pravnih sredstev, ki ga imajo pravni subjekti za zagotovitev spoštovanja okoljskega prava Unije, nameravala v smislu sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 56 te sodbe, izpolniti obveznosti iz člena 9(3) Aarhuške konvencije v zvezi z nacionalnimi upravnimi ali sodnimi postopki, ki glede na trenutno stanje prava Unije spadajo v bistvu pod pravo držav članic (glej v tem smislu sodbo Lesoochranárske zoskupenie, EU:C:2011:125, točki 41 in 47).

61

Iz navedenega sledi, da je v izpodbijani sodbi Splošno sodišče s tem, da je presodilo, da se je na člen 9(3) Aarhuške konvencije mogoče sklicevati za namene presoje zakonitosti člena 10(1) Uredbe št. 1367/2006, napačno uporabilo pravo.

62

Zato je treba, ne da bi bilo treba preučiti druge pritožbene razloge, ki so jih navedli Svet, Parlament in Komisija v podporo svojih pritožb, izpodbijano sodbo razveljaviti.

63

V skladu s členom 61 Statuta Sodišča Evropske unije, če je pritožba utemeljena, Sodišče razveljavi odločitev Splošnega sodišča in bodisi samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, bodisi zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

64

Sodišče meni, da stanje postopka dovoljuje odločitev v zadevi in da je treba vsebinsko odločiti o predlogu za razglasitev ničnosti sporne odločbe.

65

Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht sta s prvim tožbenim razlogom pred Splošnim sodiščem trdili, da je Komisija napačno ugotovila, da je njuna zahteva za notranjo revizijo v zvezi z odločbo z dne 7. aprila 2009 nedopustna, z obrazložitvijo, da je šlo za splošen ukrep.

66

Iz istih razlogov, kot so ti, ki jih je navedlo Splošno sodišče, je treba ta tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

67

Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht sta z drugim tožbenim razlogom prav tako trdili, da člen 10(1) Uredbe št. 1367/2006 ni veljaven, ker naj bi pojem „dejanja“ v smislu člena 9(3) Aarhuške konvencije omejeval na zgolj posamične upravne akte.

68

Iz točke 55 te sodbe je razvidno, da člen 9(3) Aarhuške konvencije nima zahtevane jasnosti in natančnosti, da bi se bilo nanj pred sodiščem Unije mogoče učinkovito sklicevati za namene presoje zakonitosti člena 10(1) Uredbe št. 1367/2006.

69

Zato je treba tudi ta drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

70

Ker nobeden od tožbenih razlogov Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht pred Splošnim sodiščem ni utemeljen, je treba njuno tožbo zavrniti.

71

V skladu s členom 138(1) in (2) Poslovnika Sodišča, ki se za pritožbeni postopek uporablja na podlagi člena 184(1) istega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Če je neuspelih strank več, Sodišče odloči o porazdelitvi stroškov.

72

Ker Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht s svojimi predlogi nista uspeli in so Svet, Parlament in Komisija predlagali, naj se jima naloži plačilo stroškov, jima je treba solidarno naložiti plačilo stroškov, ki so nastali Svetu, Parlamentu in Komisiji na prvi stopnji in v zvezi z njihovimi pritožbami.

73

V skladu s členom 140(1) navedenega poslovnika, ki se za pritožbeni postopek uporablja na podlagi člena 184(1) istega poslovnika, države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Zato je treba odločiti, da Češka republika nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: