—

za Navigation Maritime Bulgare S. Van Moorleghem, odvetnik,

—

za belgijsko vlado T. Materne in C. Pochet, agenta,

—

za Evropsko komisijo R. Troosters in M. Wilderspin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 3 in 7(2) Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, na voljo za podpis 19. junija 1980 v Rimu (UL 2005, C 169, str. 10, v nadaljevanju: Rimska konvencija), v povezavi z Direktivo Sveta z dne 18. decembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih (86/653/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 177).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med United Antwerp Maritime Agencies (Unamar) NV (v nadaljevanju: Unamar), družbo belgijskega prava, in Navigation Maritime Bulgare (v nadaljevanju: NMB), družbo bolgarskega prava, zaradi plačila različnih nadomestil, ki naj bi bila dolgovana, potem ko je družba NMB razdrla pogodbo o trgovskem zastopanju, ki sta jo bili sklenili ti družbi.

3

Člen II(1) in (3) Konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb, podpisane v New Yorku 10. junija 1958 (Zbirka pogodb Združenih narodov, zvezek 330, str. 3), določa:

[…]

4

Člen 1(1) Rimske konvencije, naslovljen „Področje uporabe Konvencije“, določa:

„Pravila te konvencije se uporabljajo za pogodbena obligacijska razmerja v vseh primerih, ko je treba izbrati med pravi več držav.“

5

Člen 3 te konvencije, naslovljen „Svoboda izbire“, določa:

„1.   Pogodbo ureja pravo, ki ga izbereta pogodbeni stranki. Izbira pogodbenih strank mora biti izražena izrecno ali pa mora dovolj nedvoumno izhajati iz pogodbenih določil ali okoliščin primera. Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da se izbrano pravo uporablja za pogodbo v celoti ali le za njen del.

2.   Pogodbeni stranki se lahko kadar koli dogovorita, da se za pogodbo uporablja drugo pravo, kot se je uporabljalo prej, bodisi na podlagi prejšnje izbire v skladu s tem členom ali na podlagi drugih določb te konvencije. Sprememba prava, ki naj se uporablja za pogodbo, o kateri se pogodbeni stranki dogovorita po sklenitvi pogodbe, ne more vplivati na njeno formalno veljavnost v smislu člena 9 ali na pravice tretjih oseb.

3.   V primeru, da so vse druge okoliščine v trenutku izbire prava povezane le z eno državo, dejstvo, da sta pogodbeni stranki izbrali tuje pravo, ne glede na to, ali sta pri tem izbrali tudi tuje sodišče, ne more izključiti uporabe določb prava te države, od katerih s pogodbo ni dovoljeno odstopati (v nadaljevanju: ‚prisilne določbe‘).

4.   Obstoj in veljavnost dogovora pogodbenih strank o izbiri prava se presoja v skladu z določbami členov 8, 9 in 11.“

6

Člen 7 navedene konvencije, naslovljen „Prisilne določbe“, določa:

„1.   Kadar se po tej konvenciji uporablja pravo določene države, je možno uporabiti prisilne določbe prava druge države, s katero je dejansko stanje tesno povezano, če in kolikor se morajo po pravu te druge države take določbe uporabljati ne glede na to, katero pravo se sicer uporablja za pogodbo. Pri odločitvi o uporabi teh prisilnih določb se upošteva njihovo naravo in namen ter posledice njihove uporabe oz. neuporabe.

2.   Nobena določba te konvencije ne omejuje uporabe prisilnih določb prava države sodišča, pred katerim poteka postopek, ne glede na pravo, ki se sicer uporablja za pogodbo.“

7

Člen 18 te konvencije, naslovljen „Enotna razlaga“, določa:

„Pri razlagi in uporabi zgornjih enotnih pravil je treba upoštevati njihov mednarodni značaj ter zaželenost doseganja enotne razlage in uporabe teh pravil.“

8

Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) (UL L 177, str. 6) je nadomestila Rimsko konvencijo. Člen 9 te uredbe, naslovljen „Prevladujoče obvezne določbe“, v odstavkih (1) in (2) določa:

„1.   Prevladujoče obvezne določbe so določbe, katerih upoštevanje je po mnenju države bistvenega pomena za zaščito njenih javnih interesov, kot je na primer njena politična, socialna ali gospodarska ureditev, in sicer do take mere, da se te določbe uporabljajo za vse primere, ki sodijo na njihovo področje uporabe, ne glede na to, katero pravo se sicer uporablja za pogodbo na podlagi te uredbe.

2.   Nobena določba te uredbe ne omejuje uporabe prevladujočih obveznih določb prava države sodišča, pred katerim poteka postopek.“

9

V prvi, drugi, tretji in četrti uvodni izjavi Direktive 86/653 je navedeno:

„ker so bile omejitve glede svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev za posredniške dejavnosti v trgovini, industriji in obrti odpravljene z Direktivo 64/224/EGS […];

ker razlike v nacionalnih zakonodajah glede trgovskega zastopanja občutno vplivajo na pogoje konkurence in na opravljanje poklica znotraj Skupnosti ter škodujejo stopnji varnosti trgovskih zastopnikov v njihovih odnosih z naročiteljem, pa tudi varnosti pri sklepanju trgovskih poslov; ker te razlike otežujejo sklepanje in izvajanje pogodb o trgovskem zastopanju med naročiteljem in trgovskim zastopnikom, ki imata sedež v različnih državah članicah;

ker mora blagovna menjava med državami članicami potekati pod pogoji, ki ustrezajo tistim v notranjem trgu in to zahteva približevanje pravnih sistemov držav članic v takšnem obsegu, ki zagotavlja dobro delovanje skupnega trga; ker celo enotne kolizijske norme na področju trgovskega zastopanja ne odpravljajo zgoraj navedenih pomanjkljivosti in zato ne dovoljujejo opustitve predlaganega usklajevanja;

ker je treba pravna razmerja med trgovskimi zastopnikom in naročiteljem obravnavati prednostno“.

10

Člen 1(1) in (2) te direktive določa:

„1.   Usklajevalni ukrepi, ki jih predpisuje ta direktiva, se nanašajo na zakone in druge predpise držav članic, ki urejajo pravna razmerja med trgovskimi zastopniki in njihovimi naročitelji.

2.   V skladu s to direktivo je ‚trgovski zastopnik‘ tisti, ki ima kot samozaposleni posrednik trajno pooblastilo za posredovanje pri prodaji ali nakupu izdelkov za drugo osebo, v nadaljevanju ‚naročitelj‘, ali za posredovanje in sklepanje poslov v imenu naročitelja in za njegov račun.“

11

Člen 17 te direktive določa:

„1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi trgovskemu zastopniku po prenehanju veljavnosti pogodbe o trgovskem zastopanju zagotovijo nadomestilo v skladu z odstavkom 2 ali odškodnino v skladu z odstavkom 3.

3.   Trgovski zastopnik ima pravico do odškodnine za nastalo škodo zaradi prenehanja pogodbenega razmerja z naročiteljem.

Ta odškodnina se nanaša na prenehanje pogodbenega razmerja in vključuje okoliščine:

[…]

5.   Trgovski zastopnik izgubi pravico do nadomestila iz odstavka 2 ali odškodnine iz odstavka 3, če v enem letu od prenehanja veljavnosti pogodbe ne obvesti naročitelja, da namerava uveljavljati svoje pravice.

[…]“

12

Člen 18 navedene direktive določa:

„Nadomestila ali odškodnine iz člena 17 ni mogoče zahtevati:

[…]“

13

V skladu s členom 22 Direktive 86/653 so jo morale države članice prenesti v notranjo zakonodajo pred 1. januarjem 1990.

14

Člen 1, prvi odstavek, zakona z dne 13. aprila 1995 o pogodbi o trgovskem zastopanju (Moniteur belge z dne 2. junija 1995, str. 15621, v nadaljevanju: zakon o pogodbi o trgovskem zastopanju), s katerim je bila v belgijsko pravo prenesena Direktiva 86/653, določa:

„Pogodba o trgovskem zastopanju pomeni pogodbo, s katero se ena stranka, trgovski zastopnik, zaveže, da bo v zameno za plačilo druge stranke, naročitelja, samostojno ves čas skrbela za posredovanje in eventualno sklepanje poslov v imenu in za račun naročitelja.“

15

Člen 18(1) in (3) tega zakona določa:

„1.   Če se pogodba o zastopanju sklene za nedoločen čas ali za določen čas z možnostjo predčasne odpovedi, jo sme vsaka stranka odpovedati ob spoštovanju odpovednega roka.

[…]

3.   Stranka, ki pogodbo razdre brez navedbe enega od razlogov iz člena 19, prvi odstavek, ali pred iztekom odpovednega roka iz drugega pododstavka odstavka 1 tega člena, mora drugi stranki plačati nadomestilo, ki ustreza običajnemu plačilu za obdobje odpovednega roka ali za del tega obdobja, ki ob odpovedi še ni iztekel.“

16

Člen 20, prvi odstavek, istega zakona določa:

„Po prenehanju pogodbe ima trgovski zastopnik pravico do odpravnine, če je naročitelju priskrbel nove stranke ali razširil poslovne stike z obstoječimi strankami in naročitelj še uživa velike prednosti v poslih s temi strankami.“

17

Člen 21 navedenega zakona določa:

„Če ima trgovski zastopnik pravico do odpravnine iz člena 20 in znesek te odpravnine nastale škode ne pokriva v celoti, lahko trgovski zastopnik poleg te odpravnine prejme odškodnino v višini razlike med zneskom škode, ki mu je dejansko nastala, in zneskom omenjene odpravnine, vendar le, če lahko dokaže dejanski obseg zatrjevane škode.“

18

Člen 27 zakona o pogodbi o trgovskem zastopanju določa:

„Razen če z mednarodnimi sporazumi, katerih pogodbenica je Belgija, ni določeno drugače, vsako dejavnost trgovskega zastopnika, ki ima glavni kraj poslovanja v Belgiji, ureja belgijsko pravo in spada na področje pristojnosti belgijskih sodišč.“

19

V Bolgariji je bila Direktiva 86/653 prenesena s spremembo zakona o trgovini (DV št. 59 z dne 21. julija 2006).

20

Družba Unamar kot trgovski zastopnik in družba NMB kot naročitelj sta leta 2005 sklenili pogodbo o trgovskem zastopanju, ki se je nanašala na linijski pomorski kontejnerski prevoz družbe NMB. V pogodbi, ki je bila sklenjena za eno leto in se je letno obnavljala do 31. decembra 2008, je bilo dogovorjeno, da zanjo velja bolgarsko pravo in da se pogodbeni spori rešujejo pred arbitražnim senatom trgovinske in industrijske zbornice v Sofiji (Bolgarija). Družba NMB je z okrožnico z dne 19. decembra 2008 svojim zastopnikom sporočila, da mora zaradi gospodarskih razlogov prekiniti pogodbena razmerja. V tem okviru je bila pogodba o trgovskem zastopanju podaljšana samo do 31. marca 2009.

21

Družba Unamar je menila, da je bila pogodba o trgovskem zastopanju protipravno razdrta, zato je 25. februarja 2009 pri rechtbank van koophandel van Antwerpen (gospodarsko sodišče v Antwerpnu) vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se družbi NMB naloži plačilo različnih nadomestil, določenih v zakonu o pogodbi o trgovskem zastopanju, in sicer nadomestila zaradi odpovedi, odpravnine in dodatnega nadomestila zaradi odpustitve osebja, kar je skupaj znašalo 849557,05 EUR.

22

Družba NMB pa je pri istem sodišču predlagala, naj družbi Unamar naloži plačilo 327207,87 EUR iz naslova prevoznine.

23

Družba NMB je v okviru postopka, ki ga je sprožila družba Unamar, uveljavljala ugovor nedopustnosti, ki je temeljil na nepristojnosti belgijskega sodišča za odločanje o sporu, ki mu je bil predložen, zaradi arbitražne klavzule v pogodbi o trgovskem zastopanju. Rechtbank van koophandel te Antwerpen je po združitvi teh zadev, o katerih je odločalo na predloga obeh strank, s sodbo z dne 12. maja 2009 razsodilo, da ugovor nepristojnosti, ki ga je podala družba NMB, ni bil utemeljen. V zvezi s pravom, ki naj se uporabi za spora, vložena pri njem, je to sodišče med drugim razsodilo, da je člen 27 zakona o pogodbi o trgovskem zastopanju enostransko kolizijsko pravilo, ki se ga kot „prisilno določbo“ uporabi neposredno, zato je bila izbira tujega prava brezpredmetna.

24

Hof van beroep te Antwerpen (pritožbeno sodišče v Antwerpnu) je s sodbo z dne 23. decembra 2010 delno ugodilo pritožbi, ki jo je družba NMB vložila zoper sodbo z dne 12. maja 2009, in družbi Unamar naložilo plačilo ostanka prevoznine v višini 77207,87 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški. Poleg tega se je to sodišče izreklo za nepristojno za odločanje o predlogu za plačilo nadomestil, ki ga je vložila družba Unamar, ker je arbitražno klavzulo, vsebovano v pogodbi o trgovskem zastopanju, štelo za veljavno. Po mnenju tega sodišča namreč zakon o pogodbi o trgovskem zastopanju ni bil niti del javnega reda niti del belgijskega mednarodnega javnega reda v smislu člena 7 Rimske konvencije. Poleg tega je menilo, da je bolgarsko pravo, ki sta ga izbrali stranki, družbi Unamar kot ladijskemu zastopniku družbe NMB prav tako zagotavljalo varstvo, določeno z Direktivo 86/563, čeprav je bilo v njej določeno le minimalno varstvo. V teh okoliščinah je po mnenju navedenega sodišča načelo avtonomije volje strank prevladalo, zato je bilo treba uporabiti bolgarsko pravo.

25

Družba Unamar je zoper sodbo hof van beroep te Antwerpen vložila kasacijsko pritožbo. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da Hof van Cassatie meni, da je iz pripravljalnih dokumentov zakona o pogodbi o trgovskem zastopanju razvidno, da je treba njegove člene 18, 20 in 21 šteti za prisilne določbe zaradi obvezne narave Direktive 86/653, ki jo prenaša v notranji pravni red. Iz člena 27 tega zakona naj bi bilo namreč razvidno, da je njegov namen, da se trgovskim zastopnikom, ki imajo glavni kraj poslovanja v Belgiji, omogoči varstvo, ki je zagotovljeno s prisilnimi določbami belgijskega prava, ne glede na to, katero pravo se uporablja za pogodbo.

26

V teh okoliščinah je Hof van Cassatie prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba tudi ob upoštevanju tega, da se v skladu z belgijskim pravom zadevni členi 18, 20 in 21 zakona o pogodbi o trgovskem zastopanju štejejo za posebne prisilne določbe v smislu člena 7(2) Rimske konvencije, člena 3 in 7(2) Rimske konvencije, po potrebi v povezavi z Direktivo […] 86/653/EGS, razlagati tako, da je v skladu z njima dopustno, da se za to pogodbo uporabijo posebne prisilne določbe prava države sodišča, pred katerim poteka postopek, s katerimi je zagotovljeno varstvo, ki je širše kot minimalno varstvo, določeno z [Direktivo 86/653], tudi če se izkaže, da za pogodbo velja pravo druge države članice Evropske unije, v katero je bilo prav tako preneseno minimalno varstvo iz [Direktive 86/653]?“

27

Prvič, opozoriti je treba, da je Sodišče za to, da se izreče o tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanaša na Rimsko konvencijo, pristojno v skladu s Prvim protokolom k tej konvenciji, ki je začel veljati 1. avgusta 2004. Hof van Cassatie ima namreč v skladu s členom 2(a) tega protokola pravico od Sodišča zahtevati, naj predhodno odloči o vprašanju, ki je bilo postavljeno v še nerešeni zadevi pred njim in ki se nanaša na razlago določb Rimske konvencije.

28

Drugič, ne glede na to, da se je pred prvo- in drugostopenjskim sodiščem razpravljalo o pristojnosti za odločanje o sporu o glavni stvari, je predložitveno sodišče Sodišču predložilo samo vprašanje, katero pravo se uporabi za pogodbo, in se torej na podlagi člena II(3) Konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb, podpisane v New Yorku 10. junija 1958, štelo za pristojno za odločitev o sporu. V zvezi s tem je treba spomniti, da je na podlagi ustaljene sodne prakse le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ki jo je treba sprejeti, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi, ali za izdajo sodbe potrebuje predhodno odločbo, in o primernosti vprašanj, ki jih zastavi Sodišču (sodba z dne 19. julija 2012 v zadevi Garkalns, C-470/11, točka 17 in navedena sodna praksa). Zato bo Sodišče na zastavljeno vprašanje odgovorilo brez poseganja v vprašanje sodne pristojnosti.

29

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člena 3 in 7(2) Rimske konvencije razlagati tako, da sodišče v eni od držav članic, ki odloča o sporu, lahko zavrne uporabo prava druge države članice, ki zagotavlja minimalno varstvo iz Direktive 86/653 in ki sta ga izbrali stranki pogodbe o trgovskem zastopanju, in namesto njega uporabi lex fori, ker so v pravnem redu države članice sodišča, pred katerim poteka postopek, pravila o ureditvi položaja samozaposlenih trgovskih zastopnikov prisilne narave.

30

Glede tega je treba navesti, da čeprav se vprašanje predložitvenega sodišča ne nanaša na pogodbo o prodaji ali nakupu blaga, ampak na pogodbo o trgovskem zastopanju v zvezi z opravljanjem storitve pomorskega prevoza, tako da Direktiva 86/653 neposredno ne ureja položaja iz postopka v glavni stvari, se je belgijski zakonodajalec ob prenosu določb navedene direktive v notranje pravo vseeno odločil, da bo ti vrsti položajev obravnaval enako (glej po analogiji sodbi z dne 16. marca 2006 v zadevi Poseidon Chartering, C-3/04, ZOdl., str. I-2505, točka 17, in z dne 28. oktobra 2010 v zadevi Volvo Car Germany, C-203/09, ZOdl., str. I-10721, točka 26). Poleg tega, kot je bilo navedeno že v točki 24 te sodbe, se je tudi bolgarski zakonodajalec odločil, da bo ureditev iz Direktive uporabil za trgovskega zastopnika, ki je zadolžen za posredovanje in sklepanje poslov, kakršen je predmet zadeve iz postopka v glavni stvari.

31

V skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da je zagotovo v interesu Unije, kadar nacionalna zakonodaja za primere, ki so povsem notranje narave, predvsem zato, da bi se izognila diskriminaciji ali morebitnemu izkrivljanju konkurence, sprejme enake rešitve, kot jih določa pravo Unije, da se zaradi izogibanja prihodnjim razhajajočim se razlagam določbe ali pojmi iz prava Unije razlagajo enako, ne glede na okoliščine, v katerih se jih uporablja (glej v tem smislu sodbo z dne 17. julija 1997 v zadevi Leur-Bloem, C-28/95, ZOdl., str. I-4161, točka 32, in zgoraj navedeno sodbo Poseidon Chartering, točka 16 in navedena sodna praksa).

32

V tem okviru se postavlja vprašanje, ali lahko nacionalno sodišče na podlagi člena 7(2) Rimske konvencije odkloni uporabo prava države članice, ki sta ga izbrali pogodbeni stranki in s katerim so prenesene zavezujoče določbe prava Unije, in namesto njega uporabi pravo druge države članice, ki je pravo države sodišča, pred katerim poteka postopek, ki ima v tem pravnem redu prisilno naravo.

33

Družba NMB meni, da za zakon o pogodbi o trgovskem zastopanju ni mogoče šteti, da v smislu člena 7(2) Rimske konvencije „prisilno ureja“ spor o glavni stvari, ker se ta spor nanaša na področje, ki je zajeto z Direktivo 86/653, in ker je pravo, ki sta ga izbrali stranki, pravo druge države članice Unije, ki je prav tako prenesla to direktivo v svoj notranji pravni red. Zato po mnenju družbe NMB načeli avtonomije volje strank in pravne varnosti nasprotujeta, da bi bila v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, zavrnjena uporaba bolgarskega prava in bi se namesto tega uporabilo belgijsko pravo.

34

Belgijska vlada trdi, da so določbe zakona o pogodbi o trgovskem zastopanju prisilne narave in da jih je mogoče opredeliti kot prisilne določbe. Glede tega ta vlada navaja, da je bil z navedenim zakonom, čeprav je bil sprejet kot ukrep za prenos Direktive 86/653, pojmu „trgovski zastopnik“ priznan širši pomen kot v navedeni direktivi, ker se ta zakon nanaša na vse trgovske zastopnike, zadolžene za „posredovanje in eventualno sklepanje poslov“. Belgijska vlada je v svojih stališčih tudi vztrajala pri tem, da je ta zakon razširil možnosti glede nadomestil v korist trgovskega zastopnika v primeru, da je njegova pogodba razdrta, zaradi česar naj bi bilo treba o sporu o glavni stvari odločiti v skladu z belgijskim zakonom.

35

Evropska komisija v bistvu trdi, da je to, da se neka država enostransko sklicuje na prisilna pravila, vsekakor v nasprotju z načeli, na katerih temelji Rimska konvencija, zlasti s temeljnim pravilom, da prevlada pravo, ki ga v pogodbi izbereta stranki, če je to pravo države članice, ki je v svoj notranji pravni red vključila zadevne prisilne določbe prava Unije. Zato naj države članice ne bi smele ravnati v nasprotju s tem temeljnim načelom in njihova nacionalna pravila sistematično opredeljevati kot prisilna, razen če se izrecno nanašajo na pomemben interes.

36

Sodišče je že razsodilo, da je cilj Direktive 86/653 uskladitev prava držav članic glede pravnih razmerij med strankami pogodbe o trgovskem zastopanju (sodbe z dne 30. aprila 1998 v zadevi Bellone, C-215/97, Recueil, str. I-2191, točka 10; z dne 23. marca 2006 v zadevi Honyvem Informazioni Commerciali, C-465/04, ZOdl., str. I-2879, točka 18, in z dne 26. marca 2009 v zadevi Semen, C-348/07, ZOdl., str. I-2341, točka 14).

37

Iz druge uvodne izjave navedene direktive je namreč razvidno, da so usklajevalni ukrepi, določeni v njej, med drugim namenjeni odpravi omejitev za opravljanje poklica trgovskega zastopnika, poenotenju pogojev konkurence v Uniji in povečanju varnosti trgovskih poslov (sodba z dne 9. novembra 2000 v zadevi Ingmar, C-381/98, ZOdl., str. I-9305, točka 23).

38

Iz ustaljene sodne prakse med drugim izhaja tudi, da nacionalne določbe, ki veljavnost pogodbe o trgovskem zastopanju pogojujejo z vpisom trgovskega zastopnika v za to določen register, lahko močno ovirajo ustanavljanje in izvajanje pogodb o trgovskem zastopanju med strankami iz različnih držav članic in so zato s tega vidika v nasprotju s cilji Direktive 86/653 (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Bellone, točka 17).

39

Glede tega sta odločilnega pomena člena 17 in 18 navedene direktive, saj opredeljujeta raven varstva, za katero je zakonodajalec Unije štel, da jo je razumno priznati trgovskim zastopnikom v okviru ustanovitve enotnega trga.

40

Kot je Sodišče že razsodilo, je ureditev, ki je bila s tem namenom določena v Direktivi 86/653, obvezna. Člen 17 navedene direktive namreč države članice obvezuje, da uvedejo mehanizem za povračilo izgube trgovskemu zastopniku po prenehanju pogodbe. Čeprav države članice na podlagi tega člena lahko izbirajo med sistemom nadomestil ali sistemom odškodnine, člena 17 in 18 navedene direktive določata natančen okvir, znotraj katerega lahko države članice z izvrševanjem diskrecijske pravice izberejo metodo za izračun nadomestila ali odškodnine, ki naj se dodeli. Poleg tega člen 19 te direktive določa, da pogodbene stranke pred potekom pogodbe ne morejo odstopati od teh določb na škodo trgovskega zastopnika (zgoraj navedena sodba Ingmar, točka 21).

41

Pri odgovoru na vprašanje, ali lahko nacionalno sodišče zavrne uporabo prava, ki sta ga izbrali stranki, in namesto njega uporabi svoje nacionalno pravo, s katerim sta prenesena člena 17 in 18 Direktive 86/653, je treba upoštevati člen 7 Rimske konvencije.

42

Opozoriti je treba, da člen 7 navedene konvencije, naslovljen „Prisilne določbe“, v odstavku 1 opredeljuje prisilne določbe tujega prava, v odstavku 2 pa prisilne določbe prava države sodišča, pred katerim poteka postopek.

43

Člen 7(1) navedene konvencije državi sodišča, pred katerim poteka postopek, tako dovoljuje, da namesto prava, ki se uporablja za pogodbo, uporabi prisilne določbe prava druge države, s katero je dejansko stanje tesno povezano. Pri odločitvi o uporabi teh prisilnih določb se upošteva njihovo naravo in namen ter posledice njihove uporabe oziroma neuporabe.

44

Člen 7(2) navedene konvencije omogoča uporabo prisilnih določb prava države sodišča, pred katerim poteka postopek, ne glede na pravo, ki se sicer uporablja za pogodbo.

45

Na podlagi zgoraj navedenega je mogoče sklepati, da v skladu s členom 7(1) Rimske konvencije nacionalno sodišče prisilne določbe tujega prava lahko uporabi le v izrecno določenih pogojih, medtem ko v besedilu člena 7(2) navedene konvencije ni izrecno določenih natančnih pogojev za uporabo prisilnih določb prava države sodišča, pred katerim poteka postopek.

46

Vendar je treba navesti, da možnost sklicevanja na obstoj prisilnih določb na podlagi člena 7(2) Rimske konvencije ne vpliva na obveznost držav članic za zagotovitev skladnosti teh določb s pravom Unije. V skladu s sodno prakso Sodišča morajo namreč nacionalna pravila kljub uvrstitvi v kategorijo prisilnih določb še vedno spoštovati določbe Pogodbe, drugače pomenijo kršitev prevlade in enotne uporabe prava Unije. Razlogi, na katerih temeljijo take nacionalne zakonodaje, se lahko v pravu Unije upoštevajo samo kot izjeme od svoboščin, ki so izrecno določene v Pogodbi, ali, glede na okoliščine primera, kot nujni razlogi v splošnem interesu (sodba z dne 23. novembra 1999 v združenih zadevah Arblade in drugi, C-369/96 in C-376/96, Recueil, str. I-8453, točka 31).

47

Glede tega je treba spomniti, da če država članica opredeli nacionalne določbe kot prisilne določbe, se to uporablja za določbe, katerih spoštovanje se šteje za tako bistveno za varovanje politične, socialne ali gospodarske organizacije zadevne države članice, da so predpisane za vse osebe, ki so na nacionalnem ozemlju te države članice, in za vsa pravna razmerja, ki so omejena na ta prostor (zgoraj navedena sodba Arblade in drugi, točka 30, in sodba z dne 19. junija 2008 v zadevi Komisija proti Luksemburgu, C-319/06, ZOdl., str. I-4323, točka 29).

48

Ta razlaga je skladna tudi s členom 9(1) Uredbe Rim I, ki pa se za spor o glavni stvari ratione temporis ne uporablja. V skladu s tem členom so namreč prevladujoče obvezne določbe tiste določbe, katerih upoštevanje je po mnenju države bistvenega pomena za zaščito njenih javnih interesov, kot so na primer njena politična, socialna ali gospodarska ureditev, in sicer do take mere, da se te določbe uporabljajo za vse primere, ki sodijo na njihovo področje uporabe, ne glede na to, katero pravo se sicer uporablja za pogodbo na podlagi te uredbe.

49

Zaradi polnega učinka načela avtonomije volje pogodbenih strank, ki je temelj Rimske konvencije, povzet tudi v Uredbi Rim I, je tako treba zagotoviti, da se v skladu s členom 3(1) Rimske konvencije spoštuje svobodna izbira teh strank glede prava, ki naj se uporabi v okviru njunega pogodbenega razmerja, tako da je treba izjemo v zvezi z obstojem „prisilnih določb“ v smislu zakonodaje zadevne države članice, na katere se nanaša člen 7(2) navedene konvencije, razlagati ozko.

50

Tako mora nacionalno sodišče v okviru presoje, ali ima nacionalno pravo, s katerim namerava nadomestiti pravo, ki sta ga izrecno izbrali pogodbeni stranki, naravo „prisilne določbe“, upoštevati ne samo natančno vsebino tega prava, ampak tudi splošno sistematiko in vse okoliščine, v katerih je bilo sprejeto, da bi ga lahko štelo za obvezno, če se izkaže, da ga je nacionalni zakonodajalec sprejel zaradi zavarovanja interesa, ki ga je zadevna država članica ocenila za bistvenega. Kot je poudarila Komisija, bi za tak primer lahko šlo, kadar prenos v državo članico sodišča, pred katerim poteka postopek, z razširitvijo področja uporabe direktive ali z odločitvijo za širšo uporabo diskrecijske pravice, ki jo ta dopušča, trgovskim zastopnikom ponuja širše varstvo na podlagi posebnega interesa, ki ga država članica prizna tej kategoriji državljanov.

51

Vendar je treba v okviru te presoje in da ne bi bili ogroženi uskladitev, ki se želi doseči z Direktivo 86/653, in enotna uporaba Rimske konvencije na ravni Unije, upoštevati, da je – v nasprotju s pogodbo, na katero se je nanašala zadeva, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Ingmar, kjer je bilo pravo, ki se ni uporabilo, pravo tretje države – v okviru zadeve iz postopka v glavni stvari pravo, namesto katerega naj bi se uporabilo pravo države sodišča, pred katerim poteka postopek, pravo druge države članice, s katerim je bila po mnenju vseh udeležencev postopka in predložitvenega sodišča Direktiva 86/653 pravilno prenesena.

52

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člena 3 in 7(2) Rimske konvencije razlagati tako, da sodišče v eni od držav članic Unije, ki odloča o sporu, lahko zavrne uporabo prava druge države članice, ki zagotavlja minimalno varstvo iz Direktive 86/653 in ki sta ga izbrali stranki pogodbe o trgovskem zastopanju, in namesto njega uporabi lex fori, ker so v pravnem redu države članice sodišča pravila o ureditvi položaja samozaposlenih trgovskih zastopnikov prisilne narave, samo, če sodišče, pred katerim poteka postopek, s podrobnimi dokazi ugotovi, da je bilo v okviru tega prenosa za zakonodajalca države sodišča, pred katerim poteka postopek, bistvenega pomena, da se v zadevnem pravnem redu trgovskemu zastopniku zagotovi varstvo, ki presega varstvo, določeno v navedeni direktivi, pri čemer glede tega upošteva naravo in namen teh prisilnih določb.

53

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člena 3 in 7(2) Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, na voljo za podpis 19. junija 1980 v Rimu, je treba razlagati tako, da sodišče v eni od držav članic Evropske unije, ki odloča o sporu, lahko zavrne uporabo prava druge države članice, ki zagotavlja minimalno varstvo iz Direktive Sveta z dne 18. decembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih (86/653/EGS) in ki sta ga izbrali stranki pogodbe o trgovskem zastopanju, in namesto njega uporabi lex fori, ker so v pravnem redu države članice sodišča pravila o ureditvi položaja samozaposlenih trgovskih zastopnikov prisilne narave, samo, če sodišče, pred katerim poteka postopek, s podrobnimi dokazi ugotovi, da je bilo v okviru tega prenosa za zakonodajalca države sodišča, pred katerim poteka postopek, bistvenega pomena, da se v zadevnem pravnem redu trgovskemu zastopniku zagotovi varstvo, ki presega varstvo, določeno v navedeni direktivi, pri čemer glede tega upošteva naravo in namen teh prisilnih določb.