EUR-Lex Access to European Union law
This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 62012CC0482
Advocate General’s Opinion - 21 November 2013#Macinský and Macinská#Case C-482/12#Advocate General: Wahl
Sklepni predlogi - 21. novembra 2013
Macinský in Macinská
Primer C-482/12
Generalni pravobranilec: Wahl
Sklepni predlogi - 21. novembra 2013
Macinský in Macinská
Primer C-482/12
Generalni pravobranilec: Wahl
ECLI identifier: ECLI:EU:C:2013:765
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NILSA WAHLA,
predstavljeni 21. novembra 2013(1)
Zadeva C‑482/12
Peter Macinský
Eva Macinská
proti
Getfin s.r.o.
Financreal s.r.o.
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Okresný súd Prešov (Slovaška))
„Dopustnost – Direktiva 93/13/EGS – Potrošniška kreditna pogodba – Nedovoljeni pogoji – Poplačilo terjatve, zavarovane z zastavno pravico, z javno dražbo nepremičnine – Možnost predhodnega sodnega postopka po nacionalni zakonodaji – Načelo učinkovitosti – Časovna omejitev učinkov sodbe“
1. Sodišče Evropske unije je sodni organ. Njegova funkcija je reševanje pravnih sporov med strankami na podlagi materialnih in procesnih pravnih pravil. Izdaja zavezujoče odločbe in običajno ne daje svetovalnih mnenj v hipotetičnih zadevah.(2) Glede na navedeno ima obravnavana zadeva vse značilnosti popolnoma abstraktnega položaja, saj ni jasno, zakaj bi moralo Sodišče odločiti o predloženem vprašanju. Čeprav težavne zadeve nedvomno tvorijo slabo pravo, pa neobstoječi spori verjetno tvorijo še precej slabše pravo.
2. Škoda, da je tako, saj vsebinsko vprašanje, o katerem naj bi Sodišče odločilo v tej zadevi, ni nepomembno. Dejansko so prizadevanja za učinkovitejše pravosodje znova postavljena nasproti pravici – in sicer potrošnikov – do učinkovitega sodnega varstva.
3. Okresný súd Prešov (sodišče okrožja Prešov, Slovaška) s predlogom za sprejetje predhodne odločbe prosi za pomoč glede vprašanja, ali so slovaška pravila, ki upniku omogočajo, da do poplačila dolga pride po zunajsodnem postopku, po katerem se nad dolžnikovim premoženjem opravi izvršba s prodajo zastavljene stvari (v nadaljevanju: sporni postopek), med drugim skladna z Direktivo 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.(3)
I – Pravni okvir
A – Pravo EU
4. Člen 6(1) Direktive 93/13 določa:
„Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev.“
5. V členu 7(1) Direktive 93/13 je določeno:
„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“
B – Nacionalno pravo
6. Slovaški civilni zakonik (Občianský zákonník) glede izvršbe s prodajo zastavljene stvari med drugim vsebuje te določbe:
„Člen 151j
1. Če dolg, zavarovan z zastavno pravico, ni ustrezno in pravočasno poplačan, lahko zastavni upnik začne izvršbo s prodajo zastavljene stvari. Z izvršbo s prodajo zastavljene stvari se zastavni upnik lahko poplača tako, kot je določeno v pogodbi, ali tako, da se zastavljena stvar proda na javni dražbi v skladu s posebnim zakonom […] (ni prevedeno), ali pa lahko zahteva poplačilo s prodajo zastavljene stvari v skladu s posebnimi zakoni […] (ni prevedeno), če ni v tem zakoniku ali v posebnem zakonu določeno drugače.
2. Če dolg, zavarovan z zastavno pravico, ni ustrezno in pravočasno poplačan, se lahko zastavni upnik poplača ali zahteva poplačilo s prodajo zastavljene stvari, čeprav je zavarovan dolg zastaral.
[…] (ni prevedeno)
Člen 151m
1. Zastavni upnik lahko zastavljeno stvar proda tako, kot je določeno v zastavni pogodbi, ali na javni dražbi, ne prej kot 30 dni od dneva, ko sta bila zastavitelj in dolžnik, če ne gre za isto osebo, obveščena o začetku izvršbe s prodajo zastavljene stvari, razen če je v posebnem zakonu določeno drugače […] (ni prevedeno).
2. Po obvestilu o začetku izvršbe s prodajo zastavljene stvari se lahko zastavitelj in zastavni upnik dogovorita, da lahko zastavni upnik tudi pred potekom 30-dnevnega roka iz prvega odstavka zastavljeno stvar proda tako, kot je določeno v zastavni pogodbi, ali na javni dražbi.
3. Zastavni upnik, ki je začel izvršbo s prodajo zastavljene stvari, lahko zato, da poplača svojo terjatev tako, kot je dogovorjeno v zastavni pogodbi, kadar koli med tako izvršbo spremeni način izvršbe in zastavljeno stvar proda na javni dražbi ali zahteva poplačilo terjatve s prodajo zastavljene stvari v skladu s posebnimi zakoni. Zastavni upnik mora zastavitelja obvestiti o spremembi načina izvršbe s prodajo zastavljene stvari.“
7. Zakon št. 527/2002 o prostovoljni javni dražbi (Zákon č. 527/2002 Z.z. o dobrovol’ných dražbách) določa:
„Člen 17 – Obvestilo o javni dražbi
1. Dražitelj o prodaji obvesti z objavo obvestila o javni dražbi. […] (ni prevedeno)
[…] (ni prevedeno)
3. Če je predmet, postavljen na dražbo, stanovanje, hiša [ali] druga zgradba […] (ni prevedeno), dražitelj objavi obvestilo o javni dražbi vsaj 30 dni pred začetkom dražbe. Poleg tega dražitelj obvestilo o javni dražbi brez nepotrebnega odlašanja posreduje ministrstvu za objavo v [uradnem] trgovskem listu […] (ni prevedeno)
[…] (ni prevedeno)
5. Dražitelj v rokih iz odstavkov od 2 do 4 tega člena obvestilo o javni dražbi posreduje tem osebam:
(a) osebi, ki je sprožila javno dražbo, dolžniku zastavnega upnika in lastniku stvari, postavljene na dražbo, če ta oseba ni dolžnik […] (ni prevedeno)
[…] (ni prevedeno)
Člen 21 – Neizpolnjevanje obveznosti dražitelja in neveljavnost javne dražbe
[…] (ni prevedeno)
2. Če je kršena katera koli določba tega zakonika, lahko oseba, ki trdi, da so ji bile s tem kršene pravice, sodišču predlaga, naj razglasi ničnost javne dražbe. Ta pravica ugasne tri mesece po javni dražbi, razen če se je dražba nanašala na hišo ali stanovanje v lasti zadevne osebe, v katerem je ta v času dražbe uradno prebivala, podlaga za predlog za razglasitev ničnosti pa je storitev kaznivega dejanja […] (ni prevedeno); v tem primeru se lahko predlog za razglasitev ničnosti prodaje vloži po izteku tega trimesečnega obdobja.
[…] (ni prevedeno)
5. Če kupec ne izpolni svojih obveznosti ali če sodišče razglasi ničnost prodaje, se učinki dražbe odpravijo od razglasitve sodbe dalje.
[…] (ni prevedeno)
Člen 29 – Predaja stvari, kupljene na dražbi
[…] (ni prevedeno)
2. V primeru, da je stvar, kupljena na dražbi, [stanovanje, hiša ali druga zgradba,] mora prejšnji lastnik v skladu s pogoji, določenimi v obvestilu o javni dražbi, stvar, ki je predmet dražbe, brez nepotrebnega odlašanja izročiti kupcu na dražbi, ko ta predloži overjen prepis notarske listine in dokument, s katerim dokazuje svojo istovetnost. […]“
II – Dejansko stanje, postopek in predloženo vprašanje
8. P. Macinský in E. Macinská (v nadaljevanju: zakonca Macinský) sta upokojena in skupaj živita v Prešovu, Slovaška. Zakonca Macinský sta 29. aprila 2011 za poplačilo več obstoječih posojil od družbe Financreal s.r.o. pridobila posojilo v znesku 5000 EUR. Za zavarovanje posojila je bila ustanovljena zastavna pravica na stanovanju, v katerem sta živela zakonca. V skladu s posojilno pogodbo naj bi se posojilo odplačalo v 84 mesečnih obrokih, ki so znašali po 209,52 EUR. Ker naj zakonca Macinský večkrat ne bi plačala mesečnih obrokov, je družba Financreal sklenila proti njima začeti postopek.
9. Družba Financreal je 17. oktobra 2011 terjatev do zakoncev Macinský prenesla na družbo Getfin s.r.o., ki se ukvarja z izterjavo dolgov. Družba Getfin je z dopisom z dne 26. oktobra 2011 zahtevala poplačilo dolga v celoti. Po navedbah te družbe je dolg tedaj znašal 21.057 EUR.
10. Zakonca Macinský sta z dopisom z dne 12. novembra 2011 izpodbijala veljavnost terjatve in družbo Financreal zaprosila, naj preveri povečanje dolga (več kot 300 % v šestih mesecih), ki se jima je zdelo nerazumno.
11. Družba Getfin je 21. novembra 2011 pri Okresný súd Prešov zoper zakonca Macinský vložila tožbo. Hkrati je zasebno družbo Dražby a reality s.r.o. (v nadaljevanju: Dražby) pooblastila za zunajsodno izterjavo terjatve.
12. Družba Dražby je 1. decembra 2011 zakonca Macinský obvestila, da bo postopek izvršbe s prodajo njunega stanovanja opravila zunajsodno, s tako imenovano „prostovoljno javno dražbo“, kar pomeni, da je nameravala nadaljevati s spornim postopkom. Hkrati sta bila zakonca Macinský obveščena, da je njun dolg tedaj znašal 22.646 EUR.
13. Zakonca Macinský sta 11. januarja 2012 pri Okresný súd Prešov vložila predlog za izdajo začasne odredbe v obliki odloga zunajsodne izvršbe s prodajo zastavljene stvari na prostovoljni dražbi, ki mu je bilo ugodeno.(4)
14. Družba Dražby je 1. februarja 2012 opustila načrt, da bi stanovanje zakoncev Macinský postavila na „prostovoljno“ javno dražbo.
15. V zvezi s postopkom, omenjenim v točki 11 zgoraj, je Okresný súd Prešov s sodbo z dne 21. marca 2012 (ki je vključena v nacionalni sodni spis, predložen Sodišču) zakoncema Macinský naložilo, naj družbi Getfin poplačata znesek 4290,48 EUR, ker je menilo, da je v pogodbi določena obrestna mera moralno nesprejemljiva, pogodbo pa razglasilo za nično in neveljavno. V predložitveni odločbi je navedeno, da navedena sodba še ni postala dokončna. Zakonca Macinský pa sta v dopisu z dne 4. septembra 2013 v odgovoru na vprašanje Sodišča navedla, da je postala dokončna. To je na obravnavi potrdila slovaška vlada.(5)
16. Okresný súd Prešov v zvezi z zgoraj v točki 13 omenjenim postopkom za izdajo začasne odredbe pojasnjuje, da je „prostovoljna javna dražba“, kot je določena v zakonu o prostovoljni javni dražbi, mehanizem za zunajsodno izvršbo s prodajo zastavljene stvari. Nobeno sodišče ali drug neodvisni sodni organ ne presoja razumnosti tega postopka, izraz „prostovoljna“ pa je pravni termin, ki se uporabi celo, kadar dolžnik ne privoli v javno dražbo. Dalje, pojasnjuje Okresný súd Prešov, „prostovoljna javna dražba“ upniku omogoča, da znesek dolga določi brez sodne odločbe.(6)
17. Ker je Okresný súd Prešov dvomilo o skladnosti spornega postopka z Direktivo 93/13, je 27. avgusta 2012 odločilo, da prekine postopek, in Sodišču predložilo to vprašanje:
„Ali je treba [Direktivo 93/13] razlagati tako, da nasprotuje določbi države članice, kot je člen 151j(1) civilnega zakonika v povezavi z drugimi zakonskimi določbami, ki so predmet postopka v glavni stvari, ki upniku omogoča, da zahteva izpolnitev obveznosti iz nedovoljenih pogodbenih pogojev tako, da izvršbo s prodajo zastavljene stvari opravi s prodajo nepremičnine kljub nasprotovanju potrošnika in dejstvu, da gre za sporno zadevo, ter ne da bi pogodbene pogoje preučilo sodišče ali drug neodvisen sodni organ?“
18. Pisna stališča so predložili zakonca Macinský, slovaška in nemška vlada ter Komisija. Na obravnavi 11. septembra 2013 so ustna stališča predložile slovaška in nemška vlada ter Komisija.
III – Analiza
19. Obravnavana zadeva odpira več različnih vprašanj.
20. Prvič, glede na zgoraj opisano dejansko stanje se pojavlja dvom glede dopustnosti te zadeve, ki sta ga izrazili zlasti slovaška in nemška vlada.
21. Drugič, glede vsebine predložitveno sodišče sprašuje, ali je sporni postopek skladen z Direktivo 93/13. Slovaška in nemška vlada trdita, da je odgovor pritrdilen, medtem ko je stališče zakoncev Macinský in Komisije nasprotno.
22. Tretjič, slovaška vlada je zaprosila za časovno omejitev učinkov sodbe, če bi se za sporni postopek ugotovilo, da ni v skladu z Direktivo 93/13.
23. V nadaljevanju bom obravnaval razloge, iz katerih menim, da je vloženi predlog za sprejetje predhodne odločbe nedopusten.
24. Kar zadeva vprašanje glede vsebinske utemeljenosti, je Sodišče že izdalo odločbe v zvezi s primeri s precej podobnimi okoliščinami.(7) Navedene odločbe tvorijo jasno sodno prakso, čeprav bi ta zadeva Sodišču omogočila, da to sodno prakso izpopolni.
25. Vendar, če bi se Sodišče zaradi ekonomičnosti postopka – glede na število zadev, ki vsebujejo podobna vprašanja(8) – odločilo, da odgovori na predloženo vprašanje, bom pojasnil, zakaj po mojem mnenju pod nekaterimi pogoji Direktiva 93/13 ne izključuje postopka, kakršen je sporni.(9)
26. Nazadnje bom na kratko obravnaval prošnjo za časovno omejitev učinkov sodbe.
A – Dopustnost
27. Slovaška in nemška vlada sta v pisnih stališčih in na obravnavi izpodbijali dopustnost zadevnega predloga za sprejetje predhodne odločbe.
28. Po mnenju slovaške vlade predložitvena odločba ne vsebuje vseh dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi Sodišče lahko podalo koristen odgovor na postavljeno vprašanje. Poleg tega slovaška vlada trdi, da je spor povsem hipotetičen in da predložitveno sodišče ni uspelo izkazati, zakaj je odgovor na vprašanje potreben, da bi se rešil spor o glavni stvari. Ta vlada tudi trdi, da v predložitveni odločbi ni obrazložena pomembnost drugih instrumentov prava EU, ki jih navaja predložitveno sodišče, in sicer Direktive 2005/29/ES(10) ter Direktive 2009/22/ES.(11) Nemška vlada se pridružuje osnovnemu stališču slovaške vlade.
29. Zakonca Macinský v dopisu z dne 4. septembra 2013 navajata, da je sodba z dne 21. marca 2012 postala dokončna, vendar da je sporni postopek glede neporavnanega dolga družbi Getfin v višini 4290,48 EUR še vedno mogoče sprožiti. Zato naj bi bil odgovor Sodišča še vedno potreben. Komisija je na obravnavi ravno tako trdila, da zadeva ni hipotetična.
30. V skladu s členom 267 PDEU le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ob upoštevanju posebnosti zadeve presoja nujnost in ustreznost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, je Sodišče zato načeloma dolžno odločati. Sodišče lahko predlog nacionalnega sodišča za sprejetje predhodne odločbe zavrne samo, če je očitno, da zahtevana razlaga nima nobene povezave z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, ki so potrebni za to, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore.
31. Po mojem mnenju in v nasprotju s stališčema slovaške in nemške vlade ima Sodišče na voljo dovolj dejanskih in pravnih elementov, da lahko poda odgovor.
32. Vendar se glede na odgovore na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče, s tema vladama strinjam, da predloženo vprašanje ne bi smelo biti dopustno, saj odgovor ne bo vplival na rešitev spora pred predložitvenim sodiščem.
33. Poudariti moram namreč, prvič, da je v predložitveni odločbi navedeno, da je družba Dražby ustavila postopek javne dražbe. Okresný súd Prešov pa kljub temu svoj predlog utemeljuje s tem, da „[k]o bodo prenehali učinki začasnega ukrepa, bo upnik lahko nadaljeval z zunajsodno izvršbo terjatve, dokler se prodaja zastavljene stvari ne bo opravila na ta ali kak drug način“.
34. Priznati moram, da nisem povsem razumel, kako to, da po slovaškem procesnem pravu Okresný súd Prešov zadevo še naprej obravnava, glede na to, da se dražba ne bo več nadaljevala, in ne glede na nevarnost, da lahko družba Dražby nadaljuje sporni postopek. Mogoče je, da je ta nevarnost morda obstajala 27. avgusta 2012, ko je bil vložen predlog za sprejetje predhodne odločbe. Vendar, kot je navedeno v točki 15 zgoraj, je v skladu z informacijami, ki jih je Sodišče naknadno pridobilo, sodba z dne 21. marca 2012 postala dokončna. Pravzaprav je slovaška vlada na obravnavi celo navedla, da je družba Getfin sodbo z dne 21. marca 2012 dejansko izpodbijala s pritožbo, ki je bila 13. maja 2013 nazadnje zavrnjena.(12) Zato ne vidim nobenih možnosti, da bi družba Dražby nadaljevala isti postopek.
35. Poleg tega je bilo v sodbi z dne 21. marca 2012, ki se je – v nasprotju s tem, kar je na obravnavi trdila Komisija – nanašala na iste stranke, kot so stranke postopka v glavni stvari, razen družbe Financreal, ugotovljeno, da je posojilna pogodba med navedenimi strankami nična in neveljavna. Ta presoja naj bi se nanašala na vsa določila navedene pogodbe, skupaj s tistimi v zvezi s spornim postopkom.
36. Predložitvenemu sodišču se žal – kljub duhu sodelovanja, ki mora prevladati v postopku za sprejetje predhodne odločbe – v nobeni fazi postopka ni zdelo pomembno, da bi Sodišču po uradni dolžnosti predložilo informacije glede pravnih učinkov sodbe z dne 21. marca 2012 in izida te sodbe.(13) To sodbo, ki je bila priložena predložitveni odločbi, je izdalo sámo Okresný súd Prešov, a v drugačni sestavi.
37. Glede na to se zdi, da ni nobene pogodbe več, ki bi bila pravna podlaga za sporni postopek, kar zadeva domnevni dolg družbi Getfin v višini 21.057 EUR, vsaj ne po 13. maju 2013. Iz istega razloga tudi ni treba odločiti o predloženem vprašanju.
38. Tega stališča ne omaja sodba v zadevi Aziz.
39. V sodbi Aziz je bila dopustnost predloženih vprašanj ravno tako izpodbijana. Prvo od obeh vprašanj, predloženih v navedeni zadevi, je bolj podobno vprašanju, ki ga je predložilo Okresný súd Prešov. Natančneje, v bistvu se je trdilo, da odgovor glede skladnosti španskih pravil o sodni izvršbi, za kateri je zaprosilo Juzgado de lo Mercantil No 3 de Barcelona (Španija) – ki je zadevo meritorno obravnavalo – ne bi nikakor vplival na postopek sodne izvršbe pred Juzgado de Primera Instancia No 5 de Martorell (Španija). To pa zato, ker je postopek izvršbe že potekal, ko je nacionalno sodišče izdalo predložitveno odločbo v tisti zadevi. Trdilo se je, da je bilo dejanje tako rekoč že sklenjeno. Sodišče ni menilo, da bi bilo vprašanje zato nedopustno.
40. Vendar pa je položaj v obravnavani zadevi drugačen. Izvršba (javna dražba) ni bila izvedena in vsekakor pogodba, ki je bila – v skladu z dejstvi, predloženimi Sodišču – razglašena za nično in neveljavno, ne ustvarja več pravne podlage za sporni postopek.
41. Sicer se zdi, da je Sodišče v sodbi Aziz ubralo nekoliko širši pristop glede pomembnosti zaprošenega odgovora za spor, ki je potekal pred nacionalnim sodiščem, saj je v navedenem primeru nacionalnemu sodišču v dvomu povsem verjelo.(14) Sodišče je zgolj navedlo, da je treba vprašanje „razumeti široko“ in da „ni očitno, da zahtevana razlaga prava [EU] nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari“.(15)
42. Takšen pristop pa ni mogoč v obravnavani zadevi. Glede na to, da je družba Dražby opustila izvršilni postopek in da se je pogodba štela za nično in neveljavno, se ne zdi mogoče, da bi bil lahko odgovor na predloženo vprašanje upošteven za spor, ki se obravnava pred nacionalnim sodiščem (če ta spor sploh obstaja), ali za katero koli drugo stransko vprašanje (kot tisto, ki je omenjeno v točki 55 spodaj). To potrjuje dejstvo, da ne družba Getfin ne družba Financreal nista pokazali nikakršnega interesa za postopek pred Sodiščem.
43. Vseeno pa je treba obravnavati nekatere navedbe, ki so bile izpostavljene na obravnavi.
44. Slovaška vlada je na obravnavi navedla, da glede na informacije, ki jih je pridobila od predložitvenega sodišča, predmet postopka v glavni stvari ni posojilna pogodba med zakoncema Macinský in družbo Financreal (katere pravice iz te pogodbe so bile naknadno prenesene na družbo Getfin), temveč zastavna pogodba, ki je popolnoma ločena od posojilne. Navedena vlada je v odgovor na vprašanje, ki ji je bilo postavljeno zaradi pojasnitve posledic te trditve, navedla, da po slovaškem pravu zastavne pogodbe običajno izgubijo pravni učinek, če obveznost, katere izpolnitev zagotavljajo, postane nična, razen če je v zastavni pogodbi posebej določeno, da v takšnem primeru ostane v veljavi.
45. Takšna ugotovitev se mi zdi precej presenetljiva.
46. Sodišče je od samega začetka, v okviru člena 267 PDEU, „pooblaščeno za odločanje o razlagi ali veljavnosti določb prava [EU] le na podlagi dejstev in nacionalnega prava, ki mu jih predloži nacionalno sodišče“.(16) Poleg tega ni v položaju, da bi odločalo o dejanskih in pravnih elementih, ki so bili prvič predloženi in obravnavani med obravnavo pri Sodišču in ki niso podani niti v predložitveni odločbi niti v pisnih stališčih, ki so jih podale zadevne osebe.(17)
47. V zvezi s tem je v predložitveni odločbi v uvodu zgolj navedeno, da se postopek pred sodiščem nanaša na „[i] prekinitev izvršbe na zastavljeno stvar, [ii] neveljavnost pogodbene kazni in stroškov za odobritev kredita in upravljanje z njim, ter [iii] finančno nadomestilo“. Poleg tega se dejanska vsebina odločbe nanaša na eno pogodbo, ne na dve. Glede na to, da v predložitveni odločbi ni ničesar, kar bi podprlo teorijo, da je obravnavana pogodba iz postopka v glavni stvari ločena od pogodbe, ki je bila s sodbo z dne 21. marca 2012 razglašena za nično, takšne trditve ni mogoče sprejeti.
48. Vendar tudi če bi se zaradi razprave predpostavilo, da je dejansko obstajala ločena zastavna pogodba, to ne bi imelo vpliva na obravnavano zadevo.
49. Prvič, lahko bi se trdilo, da bi lahko bila takšna ločena zastavna pogodba podlaga za izterjavo dolga v višini 4290,48 EUR, za kateri je bilo s sodbo z dne 21. marca 2012 odrejeno, da se poplača družbi Getfin. Zdi se – vsaj nekoliko – da je takšno stališče zakoncev Macinský, ki v dopisu z dne 4. septembra 2013 navajata, da čeprav je navedena sodba postala dokončna, ju ne varuje pred tem, da bi bil proti njima ponovno sprožen sporni postopek.(18)
50. Na tej točki moram poudariti, da je zahtevek, ki ga ima družba Getfin zdaj proti zakoncema Macinský, povračilni zahtevek. Predložitveno sodišče je namreč v sodbi z dne 21. marca 2012 odločilo, da je v pogodbi določena obrestna mera moralno nesprejemljiva. Zato je bila pogodba razglašena za nično in neveljavno. Poleg tega je sodišče odredilo, da se preostanek prvotnega posojila – to je 4290,48 EUR – poplača v 84 mesečnih obrokih. Ta dolg zdaj obstaja na podlagi sodne odločbe, ne pa pogodbe.
51. Tak zahtevek že po naravi ne spada na področje ratione materiae Direktive 93/13, kot je opredeljeno v členu 1(1), ki se nanaša na potrošniške pogodbe. Razlaga Direktive 93/13 torej ne bi imela nobenega vpliva na postopek v glavni stvari.
52. Drugič, lahko bi se tudi trdilo, da predložitveno sodišče v resnici želi, da bi Sodišče odločilo o skladnosti zakonodaje, ki sama po sebi dopušča sklepanje splošnih zastavnih pogodb med potrošniki in trgovci, v katerih se določi, da se sporni postopek sproži, kadar potrošnik ne izpolni katere koli od obveznosti do trgovca, z Direktivo 93/13.
53. Čeprav je to vprašanje zanimivo, pa zanj ni popolnoma nobene podlage v okoliščinah, kot so opisane v predložitveni odločbi. Nobene želje nimam podajati mnenja o hipotetičnem vprašanju.
54. Iz navedenih razlogov se ne bom dalje ukvarjal s teorijo o „dveh ločenih pogodbah“, ki jo je izpostavila slovaška vlada.
55. Kar zadeva odškodninski zahtevek, ki je očitno tudi del postopka pred predložitvenim sodiščem, nič ne kaže na to, da bi bil odgovor na predloženo vprašanje potreben v zvezi s tem, ali sta družbi Getfin in/ali Financreal dolžni plačati takšno odškodnino zaradi sprožitve spornega postopka proti zakoncema Macinský. Namreč, čeprav je v predložitveni odločbi navedeno, da zakonca Macinský zahtevata takšno nadomestilo, predložitveno sodišče tega vprašanja v predlogu niti ne obravnava niti ne pojasnjuje, ali in kako je pooblaščeno za dodelitev odškodnine v okviru postopka, določenega v členu 21(2) in (5) zakona o prostovoljni javni dražbi. Še pomembneje, iz sodbe z dne 21. marca 2012 je razvidno, da sta zakonca Macinský proti družbi Getfin v navedenem postopku dejansko vložila nasprotni odškodninski zahtevek, ki je bil v operativnem delu zavrnjen kot neutemeljen.(19) Ta sodba je, kot je bilo navedeno, postala dokončna, odločitev o odškodnini je torej postala res judicata in zadeva je sklenjena.(20)
56. Kar zadeva sklicevanje na direktivi 2005/29 in 2009/22 v predložitveni odločbi, nista – kot ugotavljata slovaška in nemška vlada – upoštevni za ta primer. Predložitvena odločba navedeni direktivi – in nekatere njune določbe(21) – zgolj omenja, ne da bi pojasnila, zakaj bi ju bilo treba uporabiti. Predložitveno sodišče zlasti ne navaja, v kakšnem smislu sporni postopek po njegovem mnenju pomeni nepošteno poslovno prakso, niti kako obravnavana zadeva zajema predlog za izdajo začasne odredbe, ki bi ga vložil aktivno legitimiran subjekt za varstvo skupnih interesov potrošnikov.(22) Pomenljivo je, da navedeni direktivi nista omenjeni niti v besedilu predloženega vprašanja. Zato tega vprašanja ne moreta spremeniti v dopustno.
57. Zato ne vidim, zakaj bi bila odločba tega Sodišča potrebna za to, da bi predložitveno sodišče lahko rešilo spor, ki ga obravnava, in ne bi pomenila zgolj abstraktne presoje skladnosti spornega postopka z Direktivo 93/13. Ne glede na to, kako dobronamerno je predložitveno sodišče v želji zaščititi interese potrošnikov, brez „živega“ postopka ni mogoče opraviti take presoje. Poleg tega ni treba predlagati, da bi se ustaljena sodna praksa Sodišča glede hipotetičnih vprašanj(23) ponovno preučila.
58. Na podlagi navedenega menim, da je predloženo vprašanje nedopustno.
59. Vendar pa so nacionalna sodišča tista, ki morajo ugotoviti potrebnost in koristnost odgovora Sodišča v zadevi, ki jo obravnavajo, pa tudi časovno ustreznost za to. Če Sodišče iz katerega koli razloga noče posegati v presojo predložitvenega sodišča in v smislu sodelovanja, ki mora prevladati v okviru postopkov na podlagi člena 267 PDEU, odloči, da bo odgovorilo na predloženo vprašanje, navajam razmisleke, ki sledijo.
B – Skladnost spornega postopka z Direktivo 93/13
1. Splošne ugotovitve glede potrošnikove dolžnosti ukrepanja
60. Kot kaže svetovna finančna kriza, od katere Evropa in preostali svet počasi okrevata, je dobro delujoč in zdrav kreditni sistem eden od temeljev odprtega tržnega gospodarstva. To lahko vodi k temu, da zakonodaje oblikujejo posebne sisteme zavarovanja in izvršbe, ki so bolj ali manj naklonjeni poslovnemu sektorju, da bi podprli kreditni sistem. V obravnavanem primeru se postavlja vprašanje, ali gre sporni postopek predaleč pri dajanju prednosti trgovcem pred potrošniki.
61. Predložitveno sodišče želi v bistvu ugotoviti, ali je to, da ima država članica postopkovna pravila, ki dopuščajo, da je terjatev, ki temelji na nedovoljenem pogoju iz potrošniške pogodbe, izterjana zunajsodno in s tem – morebiti – brez kakršnega koli sodnega nadzora, v nasprotju z Direktivo 93/13.
62. Zato mora Sodišče obravnavati tudi vprašanje, o katerem v sodbah Banco Español de Crédito ali Aziz ni odločilo, ki pa ga je obravnavala generalna pravobranilka J. Kokott v sklepnih predlogih,(24) in sicer: ali je to, da država članica od potrošnikov zahteva, naj ukrepajo, da bi začasno ali dokončno ustavili izvršbo pogodbe, ki domnevno vsebuje nedovoljen pogoj, skladno z Direktivo 93/13? Povedano drugače, ali je to, da mora potrošnik „narediti prvi korak“, skladno z Direktivo 93/13?
63. Ta vprašanja je treba presojati glede na sodno prakso Sodišča o pristojnostih in vlogi nacionalnih sodišč po Direktivi 93/13. V skladu s to sodno prakso morajo namreč nacionalna sodišča po uradni dolžnosti ugotoviti, ali je pogodbeni pogoj, ki spada na področje uporabe te direktive, nedovoljen, s čimer odpravijo neravnotežje, ki obstaja med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, kadar imajo na voljo pravne in dejanske elemente, ki so potrebni za to nalogo.(25)
64. Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, sem prepričan, da sporni postopek zadostno zagotavlja učinkovito varstvo pravic potrošnikov, kot se zahteva z Direktivo 93/13.
65. Začel bom z obravnavo besedila Direktive 93/13. Nato bom obravnaval upoštevno sodno prakso (to je tisto, ki izhaja iz sodb Banco Español de Crédito in Aziz), preden bom pojasnil, zakaj je treba na vprašanje, navedeno v točki 62 zgoraj, po mojem mnenju odgovoriti pritrdilno.
66. Direktiva 93/13 določa nekatera pozitivna pravila glede nedovoljenih pogojev v potrošniških pogodbah, zlasti določa opredelitev takih pogojev v členu 3(1). Dodatno je v členu 6(1) zahteva, naj države članice določijo, kdaj takšni nedovoljeni pogoji „niso zavezujoči za potrošnika“. Poleg tega je v členu 7(1) zahteva, naj države članice zagotovijo, da „obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev“.
67. Ker Direktiva 93/13 o izvršbi terjatev, skupaj s terjatvami do potrošnikov, molči, ni mogoče reči, da to vprašanje ureja. Zato ta vprašanja načeloma spadajo pod postopkovno avtonomijo držav članic, pri čemer pa zanje velja dvojno načelo enakovrednosti in učinkovitosti.(26) Dodam naj, da v predložitveni odločbi ali nacionalnem spisu, predloženem Sodišču, ni ničesar, kar bi kazalo na to, da se slovaška postopkovna pravila, ki veljajo za potrošnike v skladu z Direktivo 93/13, razlikujejo od pravil, ki urejajo primerljive položaje na podlagi nacionalnega prava.(27) Zato se zdi, da je vprašljiv le effet utile te direktive.
68. Zaradi vprašanja skladnosti postopka, kakršen je sporni, z načelom učinkovitosti je treba podrobneje preučiti upoštevno sodno prakso, in sicer iz sodb Banco Español de Crédito in Aziz.(28) Navedeni sodbi sta se, enako kot obravnavana zadeva, bolj kot na vprašanje, ali nacionalno sodišče sme – oziroma celo mora – ukrepati po uradni dolžnosti, nanašali na opredelitev dolžnosti nacionalnega sodišča po Direktivi 93/13 v okviru posebnega postopka.(29) Ti sodbi razumem tako, da je v njiju v bistvu navedeno, da je to, da trgovci uporabijo posebni postopek, določen v nacionalnem pravu, da bi potrošnike prikrajšali za pravico do varstva, ki jim ga namenja Direktiva 93/13, v nasprotju z načelom učinkovitosti, ker povzroči, da je v praksi nemogoče ali čezmerno oteženo uporabiti varstvo, ki jim ga želi Direktiva 93/13 podeliti.(30) Kar zadeva sporni postopek, menim, da potrošnikov ne prikrajšuje za to varstvo.
69. Po mojem mnenju morajo pri izvršilnih postopkih zoper potrošnike v obliki javnih dražb v nacionalnem postopkovnem pravu obstajati nekatera jamstva, da bi se zaščitilo šibkejšo stran, v tem primeru potrošnika.(31) To je seveda še zlasti pomembno pri zunajsodnih postopkih. Če takih jamstev ne bi bilo, države članice ne bi izpolnjevale svojih obveznosti v skladu s členom 7(1) Direktive 93/13 glede določitve pravil, ki preprečujejo, da bi potrošnike zavezovali nedovoljeni pogoji, in glede zagotovitve, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečitev nadaljnje uporabe takih pogojev.
70. Vprašanje pa ostaja: kdaj postane nemogoče oziroma, kot je bolj običajno, čezmerno oteženo uporabiti varstvo, ki ga želi Direktiva 93/13 podeliti potrošnikom? Odgovor na to vprašanje ni sam po sebi umeven in zahteva obravnavo od primera do primera. V zvezi s tem je treba preučiti vlogo nacionalnih pravil v postopku kot celoti ter različne faze tega postopka in njegove posebnosti pred različnimi nacionalnimi organi.(32) To lahko zajema celovito preučitev pravnih sredstev, ki so na voljo potrošnikom, in možnost nacionalnih sodišč za posredovanje.
71. V zvezi s tem je koristno ponovno preučiti nauke iz sodb Aziz in Banco Español de Credito.
72. Kot je navedeno v točki 39 zgoraj, se je tudi sodba Aziz nanašala na več postopkov: na izvršilni postopek in postopek glede vsebine. Izvršilni postopek je bil že skoraj končan, ko je bil sprožen ugotovitveni postopek glede dovoljenosti pogojev iz posojilne pogodbe. Poleg tega je bil potrošnik že prisilno izseljen s svojega doma. Po španskem pravu je moral sprožiti ločen ugotovitveni postopek glede dovoljenosti pogojev, ker izvršilno sodišče ni smelo obravnavati tega vprašanja. Poleg tega bi bilo v takšnih položajih edino splošno dostopno varstvo po španskem pravu naknadno denarno nadomestilo. Sodišče je menilo, da takšno stanje ni v skladu z Direktivo 93/13.(33)
73. Po mojem mnenju je sodba Aziz primer okoliščin, v katerih postane uporaba učinkovitega varstva potrošnikov nemogoča.(34) Sodišče, ki je zadevo pozneje obravnavalo meritorno, namreč ni moglo razveljaviti sklepa o izvršbi – oziroma je bilo za to prepozno. Navedeno sodišče je lahko prisodilo le denarno nadomestilo, ki pa se je štelo za nezadostno.
74. Pri sodbi Banco Español de Crédito pa se zdi, da gre za primer okoliščin, v katerih učinkovito varstvo pravic potrošnikov ni povsem nemogoče, je pa čezmerno oteženo.
75. Sodba Banco Español de Crédito se je nanašala na pravila glede ex parte postopka v zvezi s „plačilnim nalogom“. Ta postopek tako ni bil „izvršilni postopek“ kot tak, temveč bolj poenostavljen postopek, ki je urejal vsebinska vprašanja. Upoštevno špansko pravo je med drugim določalo, da mora dolžnik zoper plačilni nalog ugovarjati v 20 dneh od njegovega prejetja. Če je bil vložen ugovor, je bil skrajšani postopek ustavljen in je postopek postal kontradiktoren.(35) Sodišče je iz več razlogov(36) ugotovilo, da potrošniki na splošno niso imeli možnosti ugovarjati postopku, in je zato sklenilo, da je zadevno špansko pravo neskladno z Direktivo 93/13.
76. Če se vrnem na vprašanje, kdaj za potrošnike postane učinkovito uveljavljanje pravic čezmerno oteženo, se zdi, da je to odvisno tudi od pomembnosti interesa, v katerem je varstvo potrošnikov omejeno. Iz sodne prakse izhaja, da nekateri legitimni interesi lažje prevladajo nad varstvom potrošnikov kot drugi.(37)
77. Vendar mora biti popolnoma jasno, da – kot je nemška vlada navedla na obravnavi – načelo učinkovitosti zahteva le, naj nacionalna postopkovna pravila potrošnikom uveljavljanja njihovih pravic ne otežijo čezmerno. Zlasti ne zahteva, naj je uveljavljanje teh pravic „enostavno“ ali naj se posebno ugodno obravnava.(38) Takšno stališče bi pojmu postopkovne avtonomije odvzelo polni učinek in bi bilo poleg tega v nasprotju s tem, da Direktiva 93/13 določa minimalno uskladitev.(39)
78. Glede na navedeno menim, da ni samo po sebi čezmerno, če se od potrošnikov zahteva, naj proti trgovcu sprožijo sodni postopek, da bi začasno ali dokončno ustavili postopek, kakršen je sporni.
79. Zdi se, da to potrjuje sodna praksa. V sodbi Banco Español de Crédito Sodišče ni popolnoma zavrnilo stališča, da je načeloma legitimno, da imajo upniki enostaven dostop do sodnega varstva in da postopki potekajo hitro.(40) Poleg tega je Sodišče v sodbi Asturcom Telecomunicaciones presodilo, da se od nacionalnega sodišča ne zahteva, da bi nadomestilo postopkovne opustitve s strani potrošnika, ki ne pozna svojih pravic, pa tudi ne, da bi v celoti nadomestilo popolno pasivnost tega potrošnika.(41) Zato se strinjam z generalno pravobranilko J. Kokott, da se na splošno to, da mora potrošnik najprej sprožiti postopek in ustvariti nekatere pogoje, zato da lahko sodišče, ki obravnava zadevo, preizkusi pogodbene pogoje, samo po sebi ne zdi pretirana otežitev pravnega varstva potrošnika.(42) Namreč, ne bi bilo povsem pravilno, če bi se dolžnost potrošnikov opredelila kot dolžnost ravnanja na lastno pobudo brez kakršne koli predhodne spodbude v zvezi s tem; gre bolj za dolžnost odzivanja na nameravani potek ukrepanja trgovca. Poudarjam, da Sodišče v sodbi Aziz ni posebej ugovarjalo temu, da je moral potrošnik pri Juzgado de lo Mercantil No 3 de Barcelona sprožiti ugotovitveni postopek; šlo je bolj za to, da je bil navedeni postopek popolnoma brezploden, zaradi česar je Sodišče razsodilo tako, kot je.
80. Poleg tega se bojim, da zahteva po obveznem ex ante sodnem nadzoru, ki jo podpira Komisija, dejansko ne bi služila ničemur.(43) Presoja, ali je pogoj nedovoljen, namreč zahteva posamično preučitev vseh upoštevnih okoliščin.(44) Čeprav je v zadevi Banco Español de Crédito sodišče, ki je zadevo obravnavalo na prvi stopnji, lahko odločilo brez kakršnega koli vložka potrošnika, pa to običajno ni tako. Nasprotno, takšno sodišče razen v primerih, ko bo razpolagalo z vsemi potrebnimi pravnimi in dejanskimi elementi, ne bo moglo – niti ne bo dolžno – ukrepati neodvisno od potrošnika.
81. Nazadnje, to, da je zadevna nepremičnina morda družinsko stanovanje potrošnika, samo po sebi ne spremeni mojega mnenja. Če ni usklajenih pravil, državam članicam zgolj zaradi tega, ker je sporna nepremičnina potrošnikovo stanovanje, ne sme biti onemogočeno, da od potrošnika zahtevajo, da mora zoper zunajsodno izvršbo sprožiti postopek.
82. Ob navedenem pa moram poudariti, da morajo biti v primerih, ko je sporna nepremičnina potrošnikovo stanovanje, zagotovljena posebna jamstva. Nezagotovitev takih jamstev se lahko izkaže za problematično z vidika temeljnih pravic.(45) Izguba družinskega stanovanja je namreč ena od najskrajnejših oblik poseganja v pravice potrošnika.(46) Ker je spoštovanje stanovanja pravica, zagotovljena s členom 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v skladu s katero je treba razlagati Direktivo 93/13,(47) bi morala imeti vsaka oseba, pri kateri obstaja nevarnost tako velikega posega, možnost, da sorazmernost takšnega ukrepa preizkusi neodvisen sodni organ.(48)
83. Skratka, menim, da je to, da država članica od potrošnikov zahteva, naj ukrepajo, da bi začasno ali dokončno ustavili izvršbo pogodbe, ki domnevno vsebuje nedovoljen pogoj, skladno z Direktivo 93/13. Zdaj, ko sem to načelno stališče pojasnil, se bom lotil posebnih značilnosti spornega postopka.
2. Presoja spornega postopka
84. Kar zadeva sporni postopek, iz člena 151m(1) slovaškega civilnega zakonika izhaja, da se lahko javna dražba izvede najprej 30 dni od dneva, ko je bil dolžnik (ali zastavitelj, odvisno od primera) obveščen o izvršbi, razen če je v posebnem zakonu določeno drugače. Podobno se javna dražba v skladu s členom 17(3) zakona o prostovoljni javni dražbi ne sme izvesti prej kot v 30 dneh po objavi prihodnje dražbe v trgovskem listu. V členu 17(5) navedenega zakona je določeno tudi, da mora dražitelj v istem roku o javni dražbi obvestiti osebo, ki je sprožila javno dražbo, skupaj z dolžnikom in lastnikom nepremičnine (če ta oseba ni dolžnik). Slovaška vlada je na obravnavi potrdila, da lahko ti roki tečejo hkrati, kar pomeni vsaj 30-dnevno obdobje po obvestitvi vseh upoštevnih oseb in organov.
85. Po tem, ko je javna dražba izvedena, se lahko prodaja nepremičnine v skladu s členom 21(2) zakona o prostovoljni javni dražbi praviloma izpodbija v roku največ treh mesecev po tej prodaji.
86. V navedenem obdobju lahko dolžnik še vedno uporablja stvar, postavljeno na javno dražbo. Vendar, kadar je stvar, postavljena na dražbo, nepremičnina, mora v skladu s členom 29 zakona o prostovoljni javni dražbi dolžnik (ali zastavitelj, odvisno od primera) predmet dražbe po prodaji izročiti brez nepotrebnega odlašanja, po tem, ko je prodaja na javni dražbi evidentirana v obliki notarskega zapisa.
87. Komisija trdi, da je to dejansko enakovredno razlastninjenju potrošnika tega predmeta. S tem stališčem se nekoliko strinjam.(49) Vendar me prepričajo argumenti, ki jih je na obravnavi navedla slovaška vlada, da člen 29 zakona o prostovoljni javni dražbi dolžniku ne preprečuje, da bi sodišču predlagal začasno ustavitev spornega postopka in predajo stvari, celo po opravljeni prodaji.(50) Če je takšna razlaga nacionalnega prava pravilna – kar mora preveriti predložitveno sodišče – menim, da člen 29 navedenega zakona sam po sebi ne zaostruje položaja, pod pogojem, da bo sodišče, ki zadevo obravnava, ravnalo tako, kot je opisano v točki 97 spodaj.
88. Poleg tega, kadar je dolžnik stvar dejansko predal, obstaja možnost, da jo pridobi nazaj, če je prodaja na javni dražbi razglašena za nično na podlagi člena 21(5) zakona o prostovoljni javni dražbi in je bila pri zemljiškoknjižnem sodišču evidentirana pritožba.(51) V skladu s členom 21(3) navedenega zakona mora stranka, ki izpodbija prodajo na javni dražbi, pristojni organ obvestiti o takšni pritožbi.
89. Zato je mogoče iz nacionalnega prava, kot ga jaz razumem, sklepati, da ima potrošnik po tem, ko so bile opravljene vse upoštevne obvestitve, vsaj 30 dni za ex ante izpodbijanje javne dražbe,(52) za ex post pa največ tri mesece po opravljeni prodaji (ali celo dlje, kadar je prodaja povezana s kaznivim dejanjem).
90. Potrošnik ima torej potencialno skupno najmanj štiri mesece za izpodbijanje prodaje na javni dražbi.
91. To ni primerljivo z 20-dnevnim rokom za ugovarjanje iz sodbe Banco Español de Crédito, ki je potrošnikom čezmerno otežil učinkovito uveljavljanje pravice do varstva v skladu z Direktivo 93/13.
92. Poleg tega menim, da sporni postopek pravic potrošnikov ne omejuje zgolj na naknadno denarno nadomestilo, ki bi bilo glede na sodbo Aziz zagotovo nezadostno.
93. Res je, da je postopek v glavni stvari na neki način „obraten postopku iz sodbe Aziz“.(53) Vendar, drugače kot pri španskih pravilih, ki so veljala za sporni izvršilni postopek v zadevi Aziz,(54) se na podlagi navedenega zdi, da v skladu s slovaškim pravom ugovor zoper sporni postopek – celo možnost ustavitve tega postopka zaradi neskladnosti z Direktivo 93/13 – obstaja. To poleg tega dokazujejo okoliščine postopka v glavni stvari.
94. Navedene okoliščine kažejo, da sporni postopek učinkovitega uveljavljanja pravic potrošnikov ne otežuje čezmerno. Ker je predložitveno sodišče razpolagalo s potrebnimi pravnimi in dejanskimi elementi, ki so mu omogočili, da izrazi dvome glede dovoljenosti – med drugim – nekaterih kazenskih določil, vključenih v izpodbijano pogodbo v nasprotju z zahtevami Direktive 93/13, je izdalo začasno odredbo, s katero je začasno ustavilo javno dražbo in zadevo predložilo Sodišču. Tako je ravnalo kljub ugovoru Komisije, da iz besedila člena 21(2) zakona o prostovoljni dražbi ni povsem jasno, ali je takšno sodišče dejansko pristojno za razglasitev ničnosti postopkov javnih dražb zaradi nedovoljenosti nekaterih pogodbenih pogojev.(55) Predložitveno sodišče je torej pravilno uporabilo – v največji mogoči meri – notranja postopkovna pravila, tako da je dobilo učinek, ki se zahteva s povezanima členoma 6(1) in 7(1) Direktive 93/13.(56)
95. Mogoče je seveda trditi, da to, da sta zakonca Macinský uspela pravočasno sprožiti postopek za izpodbijanje prodaje na javni dražbi, zgolj priča o njuni posebni iznajdljivosti, da pa tega ni mogoče šteti kot dokaz, da je varstvo potrošnikov dejansko zagotovljeno, zlasti kar zadeva ranljivejše potrošnike.(57)
96. Vendar ni sporno, da člen 21 zakona o prostovoljni javni dražbi potrošnikom daje pravno sredstvo zoper javno dražbo. Res je, da to pravno sredstvo zahteva, naj potrošnik ukrepa. Vendar, kot sem navedel v točkah 78 in 79 zgoraj, menim, da to samo po sebi ne omejuje čezmerno učinkovitega varstva potrošnikov. Glede na to, da na tem področju ni uskladitve, so države članice dolžne določiti raven varstva potrošnikov, za katero menijo, da je zadostna, vendar potrošniki ne smejo biti prikrajšani za varstvo, ki jim je namenjeno z Direktivo 93/13. Kljub temu se v primeru posebej ranljivih oseb razume, da države članice ostajajo odgovorne za skladnost takih pravil s temeljnimi pravicami.(58)
97. Poleg tega mora biti popolnoma jasno, da ko potrošnik na podlagi člena 21 zakona o prostovoljni javni dražbi pred slovaškimi sodišči s pritožbo izpodbija prodajo na javni dražbi, ta pritožba sproži uporabo sodne prakse Sodišča glede vloge in pristojnosti nacionalnih sodišč po Direktivi 93/13, kot je navedeno v točki 63 zgoraj. To pomeni, da kadar ima nacionalno sodišče na voljo pravne in dejanske elemente, ki so potrebni za to nalogo, mora po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je pogoj v potrošniški pogodbi, ki je podlaga za izvršilni postopek, kakršen je sporni, nedovoljen. Če je odgovor pritrdilen, mora navedeno sodišče ugotoviti vse posledice, ki lahko v skladu z nacionalnim pravom nastanejo zaradi tega, da bi se prepričalo, da navedeni pogoj ni zavezujoč za potrošnika. To lahko po potrebi zajema izdajo začasnih ukrepov, s katerimi se prodaja ali njeni učinki ustavijo do končne odločitve glede dovoljenosti navedenega pogoja; če bi na primer takšna odločitev spadala v pristojnost druge sodne oblasti.(59)
98. Ker dejstva v obravnavani zadevi kažejo, da je to po slovaškem pravu mogoče, Sodišču v primeru, da odloči, da bo na predloženo vprašanje odgovorilo, predlagam, naj – pod pogojem, da je nacionalno sodišče pristojno za sprejetje ukrepov iz prejšnje točke, kar mora preveriti predložitveno sodišče – ugotovi, da Direktiva 93/13 postopka, kakršen je sporni, ne izključuje.
C – Prošnja za časovno omejitev učinkov sodbe
99. Slovaška vlada je zaprosila, naj se učinki sodbe časovno omejijo, če bi Sodišče odločilo, da sporni postopek krši Direktivo 93/13. Razmisleki, ki sledijo, so torej upoštevni le, če se Sodišče z menoj ne strinja niti glede dopustnosti niti glede vsebinske utemeljenosti zadeve.
100. Na začetku naj spomnim, da je razlaga, ki jo Sodišče poda o kakem pravilu iz zakonodaje EU, namenjena razjasnitvi in opredelitvi pomena in področja uporabe zadevnega pravila, kot bi ga bilo treba razumeti in uporabljati že od začetka njegove veljavnosti. V skladu s tem je treba pravilo – kot ga razlaga Sodišče – uporabiti za vsa pravna razmerja, skupaj s tistimi, ki so nastala in bila vzpostavljena pred sodbo, v kateri je bila razlaga podana. Načeloma lahko torej Sodišče učinke svojih sodb časovno omeji samo v izjemnih okoliščinah.(60)
101. Sodišče časovno omeji učinke sodbe le, kadar sta izpolnjena dva (kumulativna) pogoja. Prvič, obstajati mora „nevarnost hudih gospodarskih posledic“. Te posledice morajo izvirati zlasti iz velikega števila pravnih razmerij, vzpostavljenih v dobri veri na podlagi pravil, za katera se je štelo, da so tedaj veljala. Drugič, nezakonita ravnanja so morala temeljiti na objektivni in znatni negotovosti glede razlage in področja uporabe zadevnih določb prava EU. V zvezi s tem je Sodišče pripisalo poseben pomen ravnanju drugih držav članic in Komisije, ki je morda prispevalo k zadevnemu nezakonitemu ravnanju.(61)
102. Slovaška vlada je v prošnji predložila tabelo, v kateri je prikazano, kolikokrat je bil sporni postopek uveden med letoma 2003 in 2012. To število se je z 217 v letu 2003 povečalo na 3916 v letu 2012. Navedena vlada navaja, da je bilo med 1. majem 2004 in 31. decembrom 2012 opravljenih skupno 17.309 javnih dražb. Slovaška vlada na tej podlagi trdi, da je bilo veliko število transakcij sklenjenih v dobri veri in ob zanašanju na to, da je sporni postopek skladen z Direktivo 93/13.
103. Vendar pa je v odgovoru na vprašanje, postavljeno na obravnavi, slovaška vlada navedla, da so navedene številke zbirne. Ta vlada torej ni mogla navesti, koliko od teh javnih prodaj je nastalo na podlagi potrošniških pogodb, to je v položajih, ki zajemajo potrošnika in trgovca, in ne v drugih pogodbenih položajih. Ni mogla podati niti utemeljene ocene.
104. Ker slovaška vlada ne more predložiti niti objektivne ocene števila pravnih razmerij, ki vključujejo potrošnika in so domnevno vzpostavljena v dobri veri, Sodišče ne more biti prepričano, da je treba učinke sodbe časovno omejiti v skladu z načelom pravne varnosti. Prošnjo je torej treba zavrniti.
105. Zato ni treba obravnavati vprašanja, ali je treba pravnim razmerjem, ki naj bi nastala v dobri veri, pripisati večji pomen kot pravici potrošnikov, da ob opiranju na sodbo Sodišča zahtevajo odškodnino zaradi kršitve Direktive 93/13. Enako ni treba raziskati, ali so načela, vzpostavljena v sodbah Banco Español de Crédito in Aziz (v katerih se ni zaprosilo za njihovo časovno omejitev učinkov), morda odpravila kakršno koli negotovost glede skladnosti spornega postopka z Direktivo 93/13.
106. Ob navedenem pa zavrnitev časovne omejitve učinkov sodbe ne izključuje uporabe slovaških pravil o zastaralnih rokih, kolikor so skladna z načeli enakovrednosti in učinkovitosti. V zvezi s tem naj zadošča navesti, da so bile glede na tabelo, ki jo je predložila slovaška vlada, nekatere javne dražbe izvedene pred več kot 10 leti.
107. Na podlagi navedenega predlagam, naj – če bo Sodišče štelo, da je predloženo vprašanje dopustno in da sporni postopek ni skladen z Direktivo 93/13 – se učinki sodbe časovno ne omejijo.
IV – Predlog
108. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Okresný súd Prešov (Slovaška), razglasi za nedopusten.
1 – Jezik izvirnika: angleščina.
2 – Glej med drugim sodbo z dne 28. marca 1995 v zadevi Kleinwort Benson (C‑346/93, Recueil, str. I‑615, točka 24); glej tudi mnenje 1/91 z dne 14 decembra 1991 (Recueil, str. I‑6079, točka 61).
3 – Direktiva Sveta z dne 5. aprila 1993 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288).
4 – Predložitveno sodišče v predložitveni odločbi ne navaja, kdaj (če sploh) začasni ukrep preneha.
5 – Poleg tega je slovaška vlada navedla, da je bila ob pripravi na obravnavo – izjemoma – v neuradnem stiku s predložitvenim sodiščem in je izvedela, da je družba Getfin sodbo z dne 21. marca 2012 izpodbijala s pritožbo, vendar je bila ta pritožba 13. maja 2013 zavrnjena.
6 – Zato menim, da je edini element „prostovoljnosti“ pri takšnem postopku to, da je bila prvotna pogodba, ki vsebuje določilo, ki upniku dovoljuje uporabo takšnega izvršilnega postopka, (očitno) sklenjena z dolžnikovim soglasjem.
7 – Glej zlasti sodbi z dne 14. junija 2012 v zadevi Banco Español de Crédito (C‑618/10, še neobjavljena v ZOdl.) in z dne 14. marca 2013 v zadevi Aziz (C‑415/11, še neobjavljena v ZOdl.). Glej tudi združeni zadevi Banco Popular Español in Banco de Valencia (C‑537/12 in C‑116/13, še neobjavljena v ZOdl.), v katerih je s sklepom v bistvu potrjen izid sodbe Aziz.
8 – Glej zadevo Kušionová (C‑34/13), ki je trenutno v obravnavi pred Sodiščem in v kateri je Krajský súd v Prešove (sodišče pokrajine Prešov) (Slovaška) Sodišče zaprosilo za sprejetje predhodne odločbe glede več vprašanj, ki se v bistvu nanašajo na enake težave, kot se pojavljajo v tem postopku. Glej tudi sodbo v zadevi Barclays Bank (C‑280/13), ki je v obravnavi pred Sodiščem.
9 – Razume se, da Sodišče v postopkih po členu 267 PDEU ne more presojati skladnosti nacionalne določbe s pravom EU. Lahko pa nacionalnemu sodišču posreduje razlago prava EU in mu s tem omogoči, da presodi samo.
10 – Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL L 149, str. 22).
11 – Direktiva 2009/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov (UL L 110, str. 30).
12 – Te zadnje informacije pa ni bilo mogoče preveriti, saj ne družba Getfin ne zakonca Macinský niso sodelovali na obravnavi pred Sodiščem.
13 – V zvezi s tem naj poudarim, kot je navedeno v točki 30 Priporočil nacionalnim sodiščem v zvezi z začetkom postopka predhodnega odločanja (UL 2012, C 338, str. 1), da mora v takšnem postopku predložitveno sodišče – zato da bi postopek odločanja o predlogu za sprejetje predhodne odločbe pred Sodiščem potekal nemoteno in da bi se ohranila njegova učinkovitost – Sodišče ustrezno obvestiti o kakršnem koli procesnem dejanju, ki bi lahko vplivalo na vložitev predloga.
14 – To se kaže v točkah od 35 do 37 sklepnih predlogov generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Aziz, v kateri se je strinjala, da se je prvo vprašanje iz navedene zadeve na prvi pogled zdelo hipotetično, čeprav bi lahko odgovor vplival na možnost odškodnine po koncu izvršilnega postopka.
15 – Glej sodbo Aziz, točki 38 in 39.
16 – Glej med drugim sodbo z dne 16. julija 1998 v zadevi Dumon in Froment (C‑235/95, Recueil, str. I‑4531, točka 25 in navedena sodna praksa).
17 – Glej v tem smislu sodbi z dne 12. februarja 2004 v zadevi Slob (C‑236/02, Recueil, str. I‑1861, točka 29), in z dne 17. julija 2008 v zadevi Flughafen Köln/Bonn (C‑226/07, ZOdl., str. I‑5999, točka 37).
18 – Zatrjujeta, da sodba z dne 21. marca 2012 ne razveljavlja posojilne pogodbe ne zastavne pogodbe in da družbe Getfin domnevno ne zavezuje preračun dolga iz izreka navedene sodbe. Vendar v zvezi s to zadnjo trditvijo v istem dopisu navajata, da je izrek sodbe v skladu s členom 151(2) slovaškega zakonika o civilnem postopku zavezujoč za stranke.
19 – V skladu z obrazložitvijo iz sodbe z dne 21. marca 2012 je bila pogodba razglašena za nično in neveljavno na podlagi običajnih pravil o neveljavnosti pogodb, določenih v slovaškem civilnem zakoniku, in ne na podlagi posebnih pravil o varstvu potrošnikov, na katera se je v skladu s to sodbo treba sklicevati, če naj se odškodnina uveljavlja na podlagi člena 5(3) zakona št. 250/2007 o varstvu potrošnikov.
20 – Spomniti je treba, da je družba Financreal pravico do poplačila na družbo Getfin prenesla na podlagi posojilne pogodbe, ki je bila pozneje razglašena za nično in neveljavno. Predložitveno sodišče ne omenja možnosti, da bi bila lahko družba Financreal – ali pa družba Getfin – odgovorna za plačilo odškodnine potrošnikom iz drugih razlogov kot zaradi poštenosti pogodbenih določil.
21 – Člen 11(1) in (2) Direktive 2005/29 ter člena 1(1) in 2 Direktive 2009/22.
22 – Glej v tem smislu sodbo Banco Español de Crédito, točke 59, 60 in od 85 do 87.
23 – Glej za novejšo uporabo te prakse sklep z dne 7. oktobra 2013 v zadevi Società cooperativa Madonna dei miracoli (C‑82/13, še neobjavljen v ZOdl., točki 12 in 14); sodbo v zadevi Stoilov i Ko (C‑180/12, še neobjavljena v ZOdl., točka 47); in sodbo v zadevi Romeo (C‑313/12, še neobjavljena v ZOdl., točki 39 in 40).
24 – Glej sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Aziz, točki 55 in 56.
25 – Glej med drugim sodbo Aziz, točka 46 in navedena sodna praksa.
26 – Sklicujem se na sodbi Banco Español de Crédito, točka 46, in Aziz, točka 50; glej v ta namen tudi sodbo z dne 30. maja 2013 v zadevi Jőrös (C‑397/11, še neobjavljena v ZOdl., točka 50). Od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe so vidiki načela učinkovitosti zajeti tudi v členu 19(1) PEU.
27 – Člen 21(2) zakona o prostovoljni javni dražbi v nekaterih primerih dopušča daljše obdobje za sprožitev postopkov za razglasitev ničnosti prodaje na javni dražbi, in sicer kadar je prodaja posledica kaznivega dejanja. Vendar pa to očitno ne izključuje javne dražbe potrošnikove nepremičnine v skladu z nedovoljenim pogodbenim pogojem, ki je bila lahko izvedena v okviru takšnega dejanja.
28 – Glej glede dolžnosti nacionalnih sodišč v skladu z Direktivo 93/13 tudi sodbo z dne 6. oktobra 2009 v zadevi Asturcom Telecomunicaciones (C‑40/08, ZOdl., str. I‑9579), na podlagi izvršbe arbitražne odločbe, in sodbo Jőrös v zvezi s tem, med drugim, da je nacionalno pravo le nekaterim sodiščem podelilo pristojnost za obravnavanje zadev, ki zajemajo domnevne nedovoljene pogoje (glej drugo vprašanje, predloženo v navedeni zadevi).
29 – Glej Banco Español de Crédito, točka 45, in Aziz, točka 49. Čeprav je Sodišče v točki 49 sodbe Aziz to zadevo prima facie razlikovalo od sodbe Banco Español de Crédito, je razlog za to po mojem mnenju zgolj nekoliko različna postopkovna zasnova v obeh zadevah (glej točki 72 in 75 spodaj).
30 – Glej v tem smislu sodbi Banco Español de Crédito, točki 55 in 56, ter Aziz, točki 62 in 63.
31 – Glej sodbi Banco Español de Crédito, točka 39, in Aziz, točka 44.
32 – Glej sodbi Banco Español de Crédito, točka 49, in Aziz, točka 53.
33 – Glej sodbo Aziz, točki 59 in 60.
34 – Nasprotno, zdi se, da nedavni sklep v zadevah Banco Popular Español in Banco de Valencia tudi vzpostavlja primer nemožnosti (glej točki 54 in 55).
35 – Glej sodbo Banco Español de Crédito, točki 25 in 26. Generalna pravobranilka V. Trstenjak je v sklepnih predlogih poleg tega omenila, da če bi bila zoper plačilni nalog vložena pritožba, bi postopek ravno tako postal kontradiktoren; glej točki 51 in 68.
36 – Sodišče se je sklicevalo na kratkost obdobja, ki je bilo na voljo; na verjetno pretirane stroške; na to, da potrošniki niso poznali svojih pravic, in na omejeno vsebino vloge za plačilni nalog (glej točko 54).
37 – V sodbi Asturcom Telecomunicaciones se je tehtalo med učinkovitim varstvom potrošnikov in načelom res judicata. Sodišče je odločilo v korist slednjega in poudarilo pomen tega načela (glej točke od 35 do 37). V sodbi Banco Español de Crédito pa je bilo razsojeno, da spodbujanje enostavnega dostopa do sodnega varstva za upnike in hitrih postopkov v tistih okoliščinah ni moglo prevladati nad uporabo učinkovitega varstva potrošnikov. Zanimivo je, da je Sodišče, kot kaže, v prejšnjem primeru znižalo raven varstva potrošnikov, v slednjem pa jo je dvignilo. Nazadnje je Sodišče v sodbi Jőrös presodilo, da lahko pravica držav članic, da vzpostavijo svoj pravni sistem, načeloma prevlada nad pravico nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti razveljavi nedovoljeni pogoj, če je za to pristojno drugo sodišče. Vendar je treba notranja postopkovna pravila tega nacionalnega sodišča, kolikor je mogoče, razlagati tako, da se doseže učinek, določen s členom 6(1) Direktive 93/13 (glej sodbo Jőrös, točke od 50 do 52).
38 – Po mnenju Sodišča je namreč namen člena 6(1) Direktive 93/13 le ponovno vzpostaviti enakost med potrošnikom in trgovcem; glej med drugim sodbo Aziz, točka 45.
39 – Glej člen 8 Direktive 93/13 in dvanajsto uvodno izjavo te direktive.
40 – Glej sodbo Banco Español de Crédito, točka 51.
41 – Glej sodbo Asturcom Telecomunicaciones, točka 47.
42 – Glej sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Aziz, točka 55. Takšno stališče je izrazila tudi generalna pravobranilka V. Trstenjak v sklepnih predlogih v zadevi Banco Español de Crédito, točka 74; čeprav se Sodišče s tem stališčem sicer ni strinjalo.
43 – Poleg tega moram poudariti, da lahko obvezen ex ante sodni nadzor pomeni dodatni strošek za trgovca (kot na primer sodna taksa za sprožitev postopka), celo kadar sporna pogodba ne vsebuje nedovoljenih pogojev.
44 – Glej člen 4(1) Direktive 93/13, pa tudi njen člen 3(3), ki se nanaša na seznam neizčrpno in primeroma navedenih pogojev, ki jih je mogoče šteti za nedovoljene, ki je priložen Direktivi 93/13; glej dalje v ta namen sodbo Aziz, točke 66 in od 68 do 71.
45 – Glej v tem smislu sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 25. julija 2013 v zadevi Rousk proti Švedski (pritožba št. 27183/04, ESČP), ki se je nanašala na javno prodajo dolžnikovega stanovanja in njegovo prisilno izselitev iz tega stanovanja na zahtevo javnega organa v skladu z zahtevkom za plačilo davčnega dolga v znesku 6721 SEK (približno 800 EUR) (glej zlasti ugotovitve navedenega sodišča v točkah 91 in od 137 do 139); in v zadevi Zehentner proti Avstriji (pritožba št. 20082/02, ESČP 2009), ki se nanaša na sodno prodajo zasebnega zemljišča, da bi se zavarovala izterjava dolga v približnem znesku 2150 EUR v sporu med dvema zasebnima strankama, pri čemer je bila dolžnica pravno nesposobna in se torej ni mogla ustrezno braniti zoper terjatev (glej zlasti točke 54, 59, 61, 75 in 76).
46 – Glej v tem smislu sodbo Aziz, točka 61.
47 – Glej moje sklepne predloge v zadevi Z (C‑363/12), ki se obravnava pred Sodiščem, točka 73, in organe, navedene v opombi 38. Glej med drugim tudi Lenaerts, K., „Exploring the Limits of the EU Charter of Fundamental Rights“, European Constitutional Law Review, (8)2012, str. 376. Glede vzajemnega delovanja med procesno avtonomijo držav članic, načeloma enakovrednosti in učinkovitosti ter Listino glej sodbo v zadevi Agrokonsulting (C‑93/12, še neobjavljena v ZOdl., točke od 59 do 61).
48 – Glej sodbo Rousk proti Švedski, točka 137.
49 – Glej v zvezi s tem sodbo Zehentner proti Avstriji, točka 54.
50 – V skladu s stališči slovaške vlade v zadevi Kušionová člena 74(1) in 76(1)(f) slovaškega zakona o civilnem postopku sodiščem dejansko podeljujeta splošna pooblastila za izdajo začasnih ukrepov v postopkih pred njimi.
51 – Za dodatna pojasnila se sklicujem na člena 39(3) in 43(2) zakona št. 162/1995 o zemljiškoknjižnem sodišču in vknjižbi lastninske in drugih pravic v zvezi z nepremičninami. Iz navedenih določb izhaja, da zemljiškoknjižno sodišče, če je obveščeno o pritožbi, ta podatek evidentira, dokler pritožba ni rešena. Glej, v drugačnem okviru, sodbo Aziz, točke od 56 do 58.
52 – Dodati moram, da potrošniku nič ne preprečuje, da bi zahteval sodno ugotovitev o nedovoljenosti pogodbenega pogoja celo pred objavo obvestila o prodaji.
53 – V obravnavani zadevi se je v nasprotju z zadevo Aziz vprašanje skladnosti spornega postopka z Direktivo 93/13 postavilo v okviru izvršbe terjatve do potrošnika, in ne v meritornem postopku. Poleg tega sta postopek v glavni stvari, ki se nanaša na izvršbo, sprožila potrošnika, medtem ko je meritorni postopek sprožil trgovec.
54 – Glej sodbo Aziz, točki 54 in 55.
55 – Slovaška vlada je s sklicevanjem na člen 7(2) zakona o prostovoljni javni dražbi na obravnavi potrdila, da imajo slovaška sodišča takšne pristojnosti.
56 – Glej v tem smislu sodbo Jőrös, točka 52.
57 – Glede tega sodna praksa ne pojasnjuje, kako dobro poučen in dejaven mora biti potrošnik. Kot kaže, sta sodbi Banco Español de Crédito in Aziz bolj naklonjeni ranljivejši vrsti potrošnika, medtem ko sodba Asturcom Telecomunicaciones od potrošnika zahteva stopnjo skrbnosti, ki ustreza skrbnosti dobrega gospodarja. Pomanjkanje jasnosti je zaostreno s tem, da je v zadevi Asturcom Telecomunicaciones generalna pravobranilka V. Trstenjak Sodišče pozvala, naj nacionalnemu sodišču naloži, da mora ustaviti izvršbo arbitražne odločbe, izdane na podlagi pogodbe, ki je vsebovala nedovoljen pogoj (glej točko 76 njenih sklepnih predlogov v zadevi Asturcom Telecomunicaciones) – česar Sodišče ni storilo – za tem pa je v zadevi Banco Español de Crédito ob posebnem sklicevanju na ta izid vztrajala (vendar ravno tako zaman), da bi moralo Sodišče sprejeti model potrošnika, ki je „običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren“ (glej točki 72 in 73 njenih sklepnih predlogov v zadevi Banco Español de Crédito).
58 – V obeh sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice, na kateri se sklicujem zgoraj, je bil dolžnik verjetno v bolj ranljivem položaju, kot je običajno. V zadevi Rousk proti Švedski je bila upnica država, v zadevi Zehentner proti Avstriji pa je bila dolžnica pravno nesposobna.
59 – Glej v tem smislu sodbo Jőrös, točke od 50 do 52.
60 – Glej sodbo z dne 10. maja 2013 v združenih zadevah FIM Santander Top 25 Euro Fi (od C‑338/11do C‑347/11, še neobjavljena v ZOdl., točka 59 in navedena sodna praksa). Poleg tega je lahko taka omejitev v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča dopustna le v sodbi v zvezi z zahtevano razlago. Glej na primer sodbo z dne 6. marca 2007 v zadevi Meilicke in drugi (C‑292/04, ZOdl., str. I‑1835, točka 36 in navedena sodna praksa).
61 – Glej med drugim sodbo FIM Santander Top 25 Euro Fi, točka 60 in navedena sodna praksa.