1. 

Bundesgerichtshof (Nemčija) s predlogom za sprejetje predhodne odločbe sprašuje Sodišče o razlagi členov 7(1), 11(2) in 89(1)(a) in (d) Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti ( 2 ) (v nadaljevanju: Uredba).

2. 

Sodišču se, prvič, predlaga, naj odloči o pojmu „specializirani krogi zadevnega področja, ki delujejo v Skupnosti“, uporabljenem v členih 7(1) in 11(2) Uredbe, ter o besedilu „ne bi mogli […] postati znani v normalnem poteku poslovanja specializiranim krogom zadevnega področja, ki delujejo v Skupnosti“, uporabljenem v členu 7(1) Uredbe (prvo in drugo vprašanje). Sodišču je postavljeno tudi vprašanje o različnih postopkovnih vprašanjih (dokazno breme, zastaranje in prekluzija) ter o uporabljivem pravu (vprašanja od tretjega do šestega).

3.

V uvodnih izjavah 21 in 22 Uredbe je navedeno:

4.

V skladu s členom 1(1) in (2)(a) Uredbe je model izdelka, ki izpolnjuje njene zahteve, varovan z „neregistriranim modelom Skupnosti“, če je ta razkrit javnosti tako, kot je določeno v tej uredbi.

5.

Člen 4 Uredbe, naslovljen „Zahteve za varstvo“, v odstavku 1 določa, da je model izdelka varovan z modelom Skupnosti, če je nov in individualen.

6.

Člen 5 Uredbe, naslovljen „Novost“, določa:

[…]“

7.

Člen 6 Uredbe, naslovljen „Individualna narava“, v odstavku 1(a) določa:

„1.   Šteje se, da ima videz izdelka individualno naravo, če se celotni vtis, ki ga naredi na seznanjenega uporabnika, razlikuje od celotnega vtisa, ki ga na takega uporabnika naredi videz izdelka, ki je bil dostopen javnosti:

8.

Člen 7 Uredbe, naslovljen „Razkritje“, v odstavku 1 določa:

„Za namen uporabe členov 5 in 6 se šteje, da je bil videz izdelka dostopen javnosti, če je bil objavljen po registraciji ali kako drugače, razstavljen, uporabljen pri trgovanju ali drugače razkrit pred dnem iz člen[a] 5(1)(a) […], razen če ti dogodki ne bi mogli utemeljeno postati znani v normalnem poteku poslovanja specializiranim krogom zadevnega področja, ki delujejo v Skupnosti. Videz izdelka pa ne šteje za dostopnega javnosti zgolj zato, ker je bil razkrit tretji osebi pod izrecnimi ali neizrecnimi pogoji zaupnosti.“

9.

Člen 11 Uredbe, naslovljen „Začetek in trajanje varstva neregistriranega modela Skupnosti“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Videz izdelka, ki ustreza zahtevam iz oddelka 1, je varovan z neregistriranim modelom Skupnosti za obdobje treh let od datuma, na katerega je bil videz izdelka prvič dostopen javnosti v Skupnosti.

2.   „Za namen odstavka 1 se šteje, da je bil videz izdelka dostopen javnosti v Skupnosti, če je bil objavljen, razstavljen, uporabljen pri trgovanju ali drugače razkrit, razen če [tako da] bi ti dogodki lahko utemeljeno postali znani v normalnem poteku poslovanja specializiranim krogom zadevnega področja, ki delujejo v Skupnosti. Videz izdelka pa ne šteje za dostopnega javnosti zgolj zato, ker je bil razkrit tretji osebi pod izrecnimi ali neizrecnimi pogoji zaupnosti.“

10.

Člen 19 Uredbe, naslovljen „Pravice iz modela Skupnosti“, v odstavku 2 določa:

„Neregistrirani model Skupnosti pa svojemu imetniku podeljuje pravico, da prepreči dejanja iz odstavka 1 le v primeru, da izpodbijana uporaba izhaja iz posnemanja varovanega videza izdelka.

Izpodbijana uporaba ne šteje kot posledica posnemanja varovanega videza izdelka, če izhaja iz neodvisnega ustvarjalnega dela oblikovalca, o katerem se lahko razumno domneva, da ni seznanjen z videzom izdelka, ki ga je imetnik naredil dostopnega javnosti.“

11.

Člen 85(2) Uredbe, naslovljen „Domneva veljavnosti – obramba iz vsebinskih razlogov“, določa:

„V postopku glede tožbe v zvezi s kršitvami ali tožbe zaradi zagrožene kršitve neregistriranega modela Skupnosti sodišče za modele Skupnosti obravnava model Skupnosti kot veljaven, če imetnik pravic priskrbi dokaz, da so pogoji iz člena 11 izpolnjeni, in pokaže, kaj predstavlja individualno naravo njegovega modela Skupnosti. Vendar pa lahko toženec izpodbija njegovo veljavnost z ugovorom ali z nasprotno tožbo na ugotovitev ničnosti.“

12.

Člen 88 Uredbe, naslovljen „Uporabljivo pravo“, določa:

„1.   Sodišča za modele Skupnosti uporabljajo določbe te uredbe.

2.   Pri vseh zadevah, ki jih ta uredba ne zajema, sodišče za modele Skupnosti uporablja nacionalno pravo, vključno z mednarodnim zasebnim pravom.

3.   Razen če s to uredbo ni drugače določeno, sodišče za modele Skupnosti uporablja postopkovna pravila, ki urejajo enak tip postopka v zvezi z [registracijo] nacionaln[ega] model[a] v državi članici, kjer se nahaja.

13.

Člen 89 Uredbe, naslovljen „Sankcije pri postopkih v zvezi s kršitvami“, določa:

„1.   Če sodišče za modele Skupnosti v postopku v zvezi s kršitvami [ali nevarnostmi kršitev] odkrije, da je toženec kršil model Skupnosti oziroma grozil s kršitvijo, odredi, razen če obstajajo posebni razlogi proti temu, naslednje ukrepe:

[…]

[…]“

14.

Družba Münchener Boulevard Möbel Joseph Duna GmbH (v nadaljevanju: MBM Joseph Duna) v Nemčiji trži vrtne paviljone z baldahinom, katerih model je jeseni 2004 uvedel njen poslovodja. Družba H. Gautzsch Großhandel GmbH & Co. (v nadaljevanju: Gautzsch Großhandel) pa je leta 2006 začela prodajati vrtne paviljone, imenovane „Athen“, ki jih proizvaja kitajska družba Zhengte.

15.

Družba MBM Joseph Duna je menila, da je paviljon „Athen“ ponaredek njenega modela, za katerega je zahtevala varstvo, ki velja za neregistrirane modele Skupnosti, zato je zoper družbo Gautzsch Großhandel pri Landgericht Düsseldorf vložila tožbo zaradi kršitve, s katero je predlagala, naj družba Gautzsch Großhandel, po eni strani, preneha prodajati paviljone „Athen“, v uničenje izroči ponarejene izdelke, ki so v njeni posesti ali katerih lastnica je, in predloži informacije o svojih dejavnostih ter, po drugi strani, naj se zanjo ugotovi obveznost povračila škode.

16.

Družba MBM Joseph Duna je v utemeljitvi tožbe trdila zlasti, da je bil njen model prikazan aprila in maja 2005 v njenih „katalogih novosti – MBM“, ki jih je poslala glavnim trgovcem na področju prodaje vrtnega pohištva in premičnin ter nemškim združenjem za nakup premičnin.

17.

Družba Gautzsch Großhandel je temu nasprotovala z navedbo, da je njen paviljon „Athen“ kitajski proizvajalec Zhengte neodvisno uvedel na začetku leta 2005, ne da bi poznal model družbe MBM Joseph Duna, in ga evropskim strankam predstavil marca 2005 v svojem razstavnem prostoru na Kitajskem. Ker naj bi bil model navedenega paviljona junija 2005 poslan neki družbi s sedežem v Belgiji, ker naj bi bila družba MBM Joseph Duna seznanjena z obstojem tega modela od septembra 2005 in ker naj bi vedela, da se je tržil od avgusta 2006, naj bi njeni zahtevki zastarali in bili prekludirani.

18.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da zaradi izteka triletnega varstva ni bilo več treba odločati o prvem in drugem očitku iz zahtevka. Družbi Gautzsch Großhandel je naložilo, naj predloži informacije o svojih dejavnostih, in presodilo, da mora plačati finančno nadomestilo.

19.

Pritožba, ki jo je vložila družba Gautzsch Großhandel zoper to sodbo, je bila zavrnjena. Pritožbeno sodišče je menilo, da so bili na podlagi členov 19(2) ter 89(1)(a) in (d) Uredbe ter nemškega zakona o pravnem varstvu modelov prvi očitki iz zahtevka od začetka utemeljeni ter da je imela družba MBM Joseph Duna dejansko pravico do pridobitve informacij in povračila škode.

20.

Bundesgerichtshof v okviru revizije, ki jo je družba Gautzsch Großhandel vložila pri njem, navaja, prvič, da je bil model družbe MBM Joseph Duna po mnenju pritožbenega sodišča prvič dostopen javnosti, ko so bili aprila in maja 2005 prodajalcem in trgovskim posrednikom ter nemškima združenjema za nakup premičnin v od 300 do 500 izvodih razposlani „katalogi z novostmi – MBM“, ki so vsebovali slike zadevnega modela.

21.

Sprašuje, ali predložitev slik navedenega modela prodajalcem v takem obsegu zadostuje, da bi ta lahko postal znan v normalnem poteku poslovanja specializiranim krogom zadevnega področja, ki delujejo v Evropski uniji, v smislu člena 11(2) Uredbe. V zvezi s tem sprašuje, ali specializirani krogi ne vključujejo le oseb, ki imajo na zadevnem področju idejni vpliv na videz izdelka.

22.

Drugič, pritožbeno sodišče je po navedbah predložitvenega sodišča potrdilo, da je bil model družbe MBM Joseph Duna nov v smislu člena 5(1)(a) Uredbe, ker naj predhodna dostopnost modela „Athen“ ne bi nasprotovala priznanju novosti navedenega modela.

23.

Čeprav je bil model „Athen“ marca 2005 predstavljen v razstavnem prostoru družbe Zhengte na Kitajskem in nato še družbi Kosmos v Belgiji, specializirani krogi zadevnega področja po navedbah pritožbenega sodišča tako niso mogli v normalnem poteku poslovanja izvedeti za model.

24.

Predložitveno sodišče se glede na navedene premisleke sprašuje, v katerih okoliščinah je mogoče, da model ne bi mogel postati znan specializiranim krogom zadevnega področja, ki delujejo v Uniji v smislu člena 7(1) Uredbe, čeprav je bil dostopen tretjim osebam brez izrecnega ali neizrecnega pogoja zaupnosti.

25.

Tretjič, predložitveno sodišče poudarja, da izpodbijani model po mnenju pritožbenega sodišča ni bil uveden neodvisno, temveč je bil ponaredek modela družbe MBM Joseph Duna, pri čemer je priznalo, da je bilo njegovo dokazno breme v zvezi s tem olajšano glede na objektivno ugotovljeno bistveno ujemanje med navedenima spornima modeloma. Sprašuje, kdo za namen uporabe člena 19(2) Uredbe nosi dokazno breme, da je uporaba neregistriranega modela Skupnosti posledica posnemanja varovanega modela.

26.

Četrtič, Bundesgerichtshof ugotavlja, da pravica do prepovedi iz členov 19(2) in 89(1)(a) Uredbe po mnenju pritožbenega sodišča ob vložitvi tožbe ni zastarala. V zvezi s tem sprašuje, ali lahko pravica do prepovedi zaradi kršitve neregistriranega modela zastara in, če je odgovor pritrdilen, katera pravna določba ureja zastaranje, saj naj Uredba ne bi vsebovala posebnih določb o tem.

27.

Petič, ker je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi razlog v zvezi s prekluzijo pravice do prepovedi, ki ga je navedla družba Gautzsch Großhandel, predložitveno sodišče meni, da se postavlja vprašanje, ali lahko pravica do prepovedi zaradi kršitve neregistriranega modela Skupnosti, ki temelji na členih 19(2) in 89(1)(a) Uredbe, po potrebi prekludira in pod katerimi pogoji. Po njegovih navedbah je pomembno določiti, ali okoliščine, na podlagi katerih se družba Gautzsch Großhandel sklicuje na prekluzijo, spadajo med „posebne razloge“ v smislu zadnjenavedene določbe.

28.

Šestič in zadnjič, predložitveno sodišče sprašuje, ali se za pravice do uničenja, predložitve informacij in povračila škode, ki se uveljavljajo na območju Unije, uporablja pravo države članice, na območju katere se uveljavljajo te pravice. V zvezi s tem navaja, da bi bilo mogoče navezovanje le na pravo te države članice utemeljiti zlasti z vidika učinkovitega izvajanja prava, da pa bi lahko tej rešitvi nasprotoval člen 89(1)(d) Uredbe, pa tudi člen 8(2) Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) ( 3 ), s katerim je prav tako mogoče podpreti uporabo prava države članice, v kateri so bile storjene kršitve.

29.

Bundesgerichtshof je s sklepom, ki je prispel na Sodišče 25. oktobra 2012, prekinilo odločanje in Sodišču na podlagi člena 267 PDEU postavilo ta vprašanja za predhodno odločanje:

30.

Pisna stališča sta predložili družba Gautzsch Großhandel 4. februarja 2013 in Evropska komisija 15. februarja 2013. Obravnave ni bilo, ker je Sodišče na podlagi člena 76(1) in (2) svojega poslovnika presodilo, da ima na voljo dovolj informacij, in ker je stranki nista zahtevali.

31.

Prvi vprašanji zadevata pojem razkritja, predstavljen v členih 7(1) in 11(2) Uredbe. Natančneje, gre za razlago izraza „specializirani krogi zadevnega področja, ki delujejo v Skupnosti“, uporabljenega pri opredelitvi razkritja. Namen štirih drugih vprašanj pa je določiti pravo, uporabljivo za več postopkovnih in vsebinskih vprašanj.

32.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem Sodišče sprašuje o pojmu „specializirani krogi“ iz člena 11(2) Uredbe: ali razpošiljanje slik modela trgovcem zadostuje, da bi se štelo, da so s tem modelom utemeljeno seznanjeni specializirani krogi zadevnega področja, ki delujejo v Uniji?

33.

Izbrati bi bilo torej treba med ozko razlago, po kateri naj bi specializirani krogi zajemali le osebe, ki na zadevnem področju snujejo, razvijajo ali proizvajajo izdelke po teh modelih, in širšo razlago, ki bi v pojem „specializirani krogi zadevnega področja“ vključevala trgovce in prodajalce.

34.

Zdi se, da je predložitveno sodišče naklonjeno drugi razlagi. Z njim se strinjam.

35.

Prvi stavek drugega odstavka člena 11 Uredbe z dobesednega vidika vsebuje dva dela. Začne se z naštevanjem primerov, v katerih je mogoče šteti, da je bil model razkrit javnosti v Uniji. To velja, „če je bil objavljen, razstavljen, uporabljen pri trgovanju ali drugače razkrit“. Poved se nato nadaljuje z navedbo posebne okoliščine, na podlagi katere lahko navedeni dogodki postanejo „razkritje“ (navedena dela sta namreč povezana z veznikom „tako da“). To velja, če „bi ti dogodki lahko utemeljeno postali znani v normalnem poteku poslovanja specializiranim krogom zadevnega področja, ki delujejo v Skupnosti“.

36.

V isti povedi uporaba veznika „tako da“, ki mu sledi besedna zveza s kazalnim zaimkom „ti dogodki“, v pojmu specializiranih krogov nujno vključuje vse primere in akterje iz prvega dela povedi, vključno s tržnim področjem. Tudi besedna zveza „v normalnem poteku poslovanja“, uporabljena v drugem delu povedi, podpira vključitev trgovcev in prodajalcev v „specializirane kroge zadevnega področja“.

37.

Tega branja ni mogoče izpodbiti z namenom in splošnim okvirom navedene uredbe.

38.

Kot je povzelo High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (Patents Court) (Združeno kraljestvo), se postavlja vprašanje: „Who is in the circle?“ ( 4 ) Poleg tega se strinjam z odgovorom tega sodišča, da navedeni pojem načeloma zajema vse osebe, vključene v trgovino, povezano z izdelki z zadevnega področja. To torej vključuje tiste osebe, ki snujejo in proizvajajo te izdelke, ter tiste, ki jih oglašujejo, tržijo, distribuirajo in prodajajo v gospodarskem prometu Unije. ( 5 )

39.

Mislim torej, da je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti pritrdilno: člen 11(2) Uredbe je treba razlagati tako, da je model v normalnem poteku poslovanja lahko utemeljeno postal znan specializiranim krogom zadevnega področja, ki delujejo v Uniji, če so bile slike modela pred tem razposlane prodajalcem, ki delujejo na zadevnem področju.

40.

Drugo vprašanje se ne nanaša več na člen 11(2) Uredbe, temveč na njen člen 7(1). Vendar gre še vedno za opredelitev pojma „specializirani krogi“. Prvo vprašanje je bilo v zvezi z imetnikom modela bolj to, ali je bil model, katerega varstvo zahteva, dovolj razkrit, da bi bil varovan na podlagi Uredbe, drugo vprašanje pa je bolj tisto, ki ga postavlja domnevni kršitelj, in sicer ali je bil lahko navedeni imetnik seznanjen z modelom „tretje osebe“ (v obravnavanem primeru z modelom tega domnevnega kršitelja) pred razkritjem svojega in je torej lahko izgubil domnevno pravico do varstva.

41.

Predložitveno sodišče v resnici sprašuje, ali je mogoče model, če je razkrit enemu samemu podjetju z navedenega področja (vprašanje 2(a)) ali razstavljen v razstavnem prostoru podjetja na Kitajskem, to pomeni zunaj običajnega opazovanja trgov (vprašanje 2(b)), šteti za „utemeljeno znan specializiranim krogom zadevnega področja, ki delujejo v Uniji“.

42.

Naj spomnim, da člen 7(1) Uredbe določa, da se šteje, da je bil model razkrit javnosti, če je bil objavljen po registraciji ali kako drugače, razstavljen, uporabljen pri trgovanju ali drugače razkrit pred dnem iz členov 5(1)(a) in 6(1)(a) ali 5(1)(b) in 6(1)(b) Uredbe.

43.

Isti odstavek določa dve izjemi. Po eni strani se model ne šteje za razkrit javnosti le zato, ker je bil razkrit tretji osebi pod izrecnimi ali neizrecnimi pogoji zaupnosti (primer, izključen v vprašanju predložitvenega sodišča). Po drugi strani pa se splošno pravilo ne uporablja niti, če dogodki, ki načeloma kažejo na razkritje, „ne bi mogli utemeljeno postati znani v normalnem poteku poslovanja specializiranim krogom zadevnega področja, ki delujejo v Skupnosti“.

44.

Zdi se, da odgovor na prvi del drugega vprašanja izhaja iz besedila člena 7(1) Uredbe.

45.

Ker se je zakonodajalec odločil, da bo v besedilu prve izjeme uporabil množino („razen če ti dogodki ne bi mogli utemeljeno postati znani v normalnem poteku poslovanja specializiranim krogom zadevnega področja, ki delujejo v Skupnosti“ ( 6 )), iz navedenega besedila ni mogoče sklepati, da bi razkritje enemu samemu podjetju zadostovalo za izpolnitev zahteve iz navedenega člena 7, tudi če bi to podjetje spadalo v zadevne „specializirane kroge“.

46.

Drugi del drugega vprašanja v zvezi s posledico razstavitve modela v prostorih podjetja na Kitajskem je občutljivejši.

47.

Kot je v svojih stališčih poudarila Komisija, se člena 7(1), prvi stavek, in 11(2) Uredbe bistveno razlikujeta v tem smislu, da se člen 11(2) izrecno nanaša na razkritje „v Skupnosti“, v členu 7(1), prvi stavek, pa ni tovrstnega nanašanja na ozemlje Evropske unije.

48.

Iz navedenega torej razumljivo izhaja, da se je treba za presojo obstoja razkritja v smislu člena 7(1) Uredbe načeloma opreti na razpošiljanje ne glede na lokacijo. Poleg tega se zdi, da nacionalna sodišča in pravna teorija podpirajo tako branje besedila. ( 7 )

49.

Vendar je treba poudariti, da je v členih 7(1) in 11(2) te uredbe pojasnjeno, da so morebitni naslovniki takega razkritja podjetja, za katera je treba kot delujoča v Uniji šteti, da spadajo v „specializirane kroge zadevnega področja“.

50.

To pojasnilo ni nepomembno. Izhaja iz predloga sprememb, ki ga je pripravil Ekonomsko-socialni odbor ( 8 ), da bi se omejil obseg predloga Komisije, ki je prvotno menila, da je treba novost presojati na svetovni ravni, brez drugega pojasnila. ( 9 ) Ekonomsko-socialni odbor je za omejitev učinka prakse, pri kateri si prodajalci ponarejenih izdelkov (zlasti v tekstilni industriji) priskrbijo lažna dokazila, da je izpodbijani model predhodno že uvedla tretja oseba, predlagal, da se opredelitev razkritja iz člena 5(2) navedenega predloga (člen 7(1) Uredbe) dopolni tako: „Šteje se, da je bil videz izdelka razkrit javnosti, če je bil objavljen po registraciji ali razstavljen, uporabljen pri trgovanju ali drugače razkrit, razen če ti dogodki pred referenčnim datumom ne bi mogli utemeljeno postati znani krogom zadevnega področja, ki delujejo v Skupnosti.“ ( 10 )

51.

Sklicevanje na seznanjenost specializiranih krogov, ki delujejo v Uniji, torej ni naključno. Nasprotno, izhaja iz zelo skrbnega zavedanja. Kot povzemajo nekateri avtorji, naj bi veljali dve okoliščini: absolutna, to je razkritje kjer koli na svetu, in relativna, to je seznanjenost v specializiranih krogih zadevnega področja, in sicer v Uniji. ( 11 )

52.

Uporaba besed „normal“ in „razoblamente“ v španski različici, „normal“ in „reasonably“ v angleški različici, „normale“ in „raisonnablement“ v francoski različici („utemeljeno“) in „normale“ in „redelijkerwijs“ v nizozemski različici vpliva tudi na preučitev sodišča, ki naj bi presodilo posledice domnevnega razkritja. Prvo besedo je mogoče opredeliti kot „corriente o habitual“, „conforming to a standard; usual, typical, or expected“, „to, kar nima nobene izjemne značilnosti, kar je v skladu z najpogostejšim tipom“, „overeenkomstig de regel, niets bijzonders of verontrustends; als norm dienend“. Druga beseda se nanaša na to, kar se zahteva, „de manera razonable“, torej „proporcionada o equilibrada“, „to a moderate or acceptable degree“, „brez pretiranih zahtev“, „met billijkheid“ ali „met verstand redenerend“ ( 12 ).

53.

Od zadevnih akterjev torej ni mogoče zahtevati, naj sprejmejo posebne in temeljite ukrepe za seznanitev s predhodnim modelom. Kot v pisnih stališčih poudarja Komisija, če je verjetnost, da navedeni dogodki niso bili znani, večja od verjetnosti, da so bili, ni mogoče šteti, da bi bili znani v normalnem poteku poslovanja. Z drugimi besedami, nekako se je treba sklicevati na načelo quod plerumque fit. ( 13 )

54.

Za odgovor na vprašanje predložitvenega sodišča se je treba torej postaviti v vlogo poslovnežev, ki delujejo v Uniji, in se vprašati, ali so bili lahko utemeljeno in v normalnem poteku poslovanja na tak način seznanjeni z modelom.

55.

Ti različni parametri za razlago me vodijo k pomisleku, da predstavitev modela v razstavni dvorani enega samega podjetja, ki je poleg tega na Kitajskem, v normalnem poteku poslovanja ne zadostuje za seznanitev specializiranih krogov, ki delujejo v Uniji, z navedenim modelom. Drugače pa bi bilo, če bi bil model predstavljen na Kitajskem, vendar na primer na odmevnem mednarodnem sejmu, ki bi se ga udeležili glavni evropski akterji na zadevnem področju ali večina njih ( 14 ).

56.

Bundesgerichtshof s tretjim, četrtim in petim vprašanjem Sodišče sprašuje o postopkovnih pravilih, ki se uporabljajo za postopek iz člena 19(2) Uredbe (prepoved zaradi kršitve). To tretje vprašanje natančneje zadeva dokazno breme, da je izpodbijana uporaba neregistriranega modela posledica posnemanja varovanega modela.

57.

Naslov II Uredbe je „Zakonodaja v zvezi z modeli“. Člen 19 Uredbe je prvi člen oddelka 4, naslovljenega „Učinki modela Skupnosti“. Naslov navedenega člena je „Pravice iz modela Skupnosti“. Odstavek 1 tega člena določa, da „[r]egistrirani model Skupnosti imetniku podeljuje izključno pravico do njegove uporabe in do tega, da prepreči njegovo uporabo vsaki tretji osebi, ki nima njegovega soglasja […]“. Odstavek 2 tega člena pa določa: „Neregistrirani model Skupnosti pa svojemu imetniku podeljuje pravico, da prepreči dejanja iz odstavka 1 le v primeru, da izpodbijana uporaba izhaja iz posnemanja varovanega videza izdelka.“

58.

V skladu z uvodno izjavo 22 so „[ukrepi za zagotovljeno] [i]zvrševanje teh pravic […] prepuščen[i] nacionalni zakonodaji […]“, pri čemer Uredba določa le „nekatere osnovne enotne sankcije v vseh državah članicah“.

59.

Navedena uvodna izjava je izrecno pojasnjena v členu 88, ki v odstavkih 2 in 3 določa, da „[p]ri vseh zadevah, ki jih ta uredba ne zajema, sodišče za modele Skupnosti uporablja nacionalno pravo, vključno z mednarodnim zasebnim pravom“ in da, razen če z Uredbo ni drugače določeno, „uporablja postopkovna pravila, ki urejajo enak tip postopka v zvezi z [registracijo] nacionaln[ega] model[a] v državi članici, kjer se nahaja“.

60.

Vendar člen 85(2) Uredbe določa, da „[v] postopku glede tožbe v zvezi s kršitvami ali tožbe zaradi zagrožene kršitve neregistriranega modela Skupnosti sodišče za modele Skupnosti obravnava model Skupnosti kot veljaven, če imetnik pravic priskrbi dokaz, da so pogoji iz člena 11 izpolnjeni, in pokaže, kaj predstavlja individualno naravo njegovega modela Skupnosti […]“

61.

Zadnjenavedena člena sta del naslova IX Uredbe „Pristojnost in postopki v pravnih postopkih v zvezi z modeli Skupnosti“.

62.

Iz zasnove Uredbe, kakor je bila na kratko opisana zgoraj, je jasno razvidno, da iz njenega člena 19(2) ni mogoče izpeljati nobenega postopkovnega pravila.

63.

Nasprotno, ta člen določa vsebino pravice imetnika modela Skupnosti brez navedbe kakršnega koli postopka: imetnik neregistriranega modela Skupnosti ima pravico, da prepreči različna dejanja, če je izpodbijana uporaba posledica posnemanja navedenega modela.

64.

Poleg tega iz uvodne izjave 22 in člena 88 Uredbe izhaja, da je določitev postopkovnih pravil – med katerimi je dokazno breme – prepuščena nacionalni zakonodaji. ( 15 ) Poleg tega se pridružujem Komisiji, ki v pisnih stališčih meni, da člena 85(2) Uredbe ni mogoče uporabljati analogno. Menim namreč tudi, da ta določba zadeva le dokazno breme v zvezi s pogoji iz člena 11 Uredbe za uživanje varstva neregistriranega modela Skupnosti, ne pa dokaza za uporabo ponaredka navedenega modela.

65.

Na tej točki bi bilo torej primerno na vprašanje predložitvenega sodišča odgovoriti, da člena 19(2) Uredbe ni mogoče razlagati tako, da mora imetnik neregistriranega modela dokazati, da je izpodbijana uporaba posledica posnemanja navedenega modela, ker je za to vprašanje pristojen nacionalni zakonodajalec. V tem primeru torej ne bi bilo koristno odgovoriti na vprašanje 3(b), postavljeno Sodišču, o morebitni obrnitvi dokaznega bremena ali njegovem olajšanju.

66.

Toda splošni namen navedene uredbe in odgovor Sodišča na podobno vprašanje v zvezi z znamkami me navajata k nadaljnjemu premisleku.

67.

V zadevi Class international ( 16 ) je bilo Sodišču postavljeno vprašanje o dokaznem bremenu v postopkih v zvezi s posegi v znamko Skupnosti. Sodišče v uvodu k odgovoru ugotavlja, da „se vprašanje dokaza pojavi ob nastanku spora, to je ko se imetnik znamke sklicuje na poseg v izključno pravico, ki mu jo dajeta člen 5(1) Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 [o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami] ( 17 ) in člen 9(1) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 [o znamki Skupnosti] ( 18 )“.

68.

Ta položaj je zelo podoben obravnavanemu. Po eni strani je zadevna pravica – to je preprečiti nekatere enake ali podobne vrste uporabe – smiselno enaka pravici iz člena 19 Uredbe o modelih. Po drugi strani sta sistema za reševanje sporov, uvedena z navedenima uredbama, podobna. ( 19 )

69.

Generalni pravobranilec F. G. Jacobs je v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Class International, ugotovil podobno rešitev, kot sem jo pravkar priporočil. Po njegovih navedbah iz uvodnih izjav Uredbe o znamki skupnosti izhaja, da dokazno breme urejajo nacionalna postopkovna pravila in da „ko imetnik blagovne znamke skuša trgovcu preprečiti uporabo znamke v gospodarskem prometu […]“, ni „tehtnih razlogov[, da se] […] za dokazno breme [ne bi] uporabi[la] nacionalna pravila“ ( 20 ).

70.

Vendar Sodišče ni sledilo generalnemu pravobranilcu in je, nasprotno, odločilo, da v položaju, kakor mu je bil predložen (in ki se zdi primerljiv z obravnavano zadevo), „nosi […] dokazno breme o posegu [v izključno pravico] imetnik znamke, ki se nanj sklicuje [in] [č]e dokaz predloži, mora nato toženi subjekt dokazati, da ima za komercializacijo proizvodov v Skupnosti imetnikovo soglasje“ ( 21 ).

71.

Glede na oblikovno in vsebinsko podobnost uredb št. 40/94 in št. 6/2002 ter z njima uvedenih mehanizmov varstva in podobnost namenov navedenih predpisov se torej nagibam k temu, da je treba rešitev Sodišča v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Class International, prenesti na zakonodajo v zvezi z modeli.

72.

Kot je namreč poudaril generalni pravobranilec P. Mengozzi v točki 6 sklepnih predlogih v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba FEIA, „[i]z uvodnih izjav Uredbe izhaja, da […] [je] cilj […] enotne ureditve modela Skupnosti na ozemlju Skupnosti […] preprečitev, da se, glede na še vedno prisotne precejšnje razlike med zakonodajami držav članic, enaki videzi izdelkov v različnih nacionalnih ureditvah različno varujejo, v korist različnih imetnikov“ ( 22 ).

73.

Kot je seveda v zvezi z znamkami navedlo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Class International, da „bi bili, če bi […] [vprašanje dokaznega bremena v zvezi s posegom v pravico do prepovedi] urejalo nacionalno pravo držav članic, zaradi tega imetniki znamk v odvisnosti od upoštevnega prava lahko deležni različnega varstva. Namen, ki izhaja iz devete uvodne izjave Direktive, da ‚registrirane znamke v pravnih sistemih vseh držav članic uživajo enako varstvo‘, in ki je v tej uvodni izjavi označen kot ‚bistvenega pomena‘, tako ne bi bil dosežen.“ ( 23 )

74.

Ker uvodna izjava 1 Uredbe št. 6/2002 določa „varstvo z enotnim učinkom na celotnem ozemlju“ Unije, mislim, da je mogoče enako razlogovanje popolnoma prenesti na zakonodajo v zvezi z modeli.

75.

Glede na vse zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanji 3(a) in 3(b), ki ju je postavilo predložitveno sodišče, odgovori tako: člen 19(2) Uredbe ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z dokaznim bremenom. Vendar mora v položaju, kakršen je ta v sporu o glavni stvari, dokaz o okoliščinah, na podlagi katerega je mogoče uveljavljati pravico do prepovedi iz navedenega člena, predložiti imetnik neregistriranega modela, pri čemer mora dokazati, da je izpodbijana uporaba posledica posnemanja varovanega modela.

76.

V skladu z uvodno izjavo 22 ter odstavkoma (2) in (3) člena 88 Uredbe podroben način v zvezi z dokaznim bremenom določi nacionalni zakonodajalec. Nacionalno sodišče pa mora skrbeti za spoštovanje načela učinkovitosti. Namreč, „[i]z sodne prakse […] izhaja, da morajo države članice zagotavljati, da pravila o dokazovanju, zlasti tista o porazdelitvi dokaznega bremena, ki veljajo za pravna sredstva, ki se nanašajo na spore v zvezi s kršenjem prava Skupnosti, prvič, niso manj ugodna od pravil, ki se nanašajo na podobna nacionalna pravna sredstva, in, drugič, v praksi ne onemogočajo ali pretirano otežujejo posameznikovega izvajanja pravic, ki mu jih podeljuje pravni red Skupnosti […]“ ( 24 ).

77.

Zato, kot ustrezno navaja Komisija v pisnih stališčih, če nacionalno sodišče ugotovi, da to, da je treba dokazno breme pripisati imetniku varovanega modela, onemogoča ali pretirano otežuje dokazovanje (zlasti ker se to nanaša na podatke, ki jih imetnik pravice ne more imeti), mora sodišče uporabiti vsa sredstva, ki so mu na voljo v skladu z nacionalnim procesnim pravom, da odpravi to težavo. Lahko uporabi na primer mehanizem domneve ali različne pripravljalne ukrepe, na primer to, da ena od strank ali tretja oseba, ki ni stranka v postopku, predloži akt ali listino, ( 25 ) ali odloči, da mora glede na dokaze, ki jih je predložil imetnik modela, te vsebinsko in podrobno izpodbijati tožena stranka.

78.

Četrto in peto vprašanje predložitvenega sodišča se nanašata na pravila v zvezi z zastaranjem in/ali prekluzijo, ki naj bi urejala pravico do prepovedi zaradi posnemanja neregistriranega modela Skupnosti, določeno v členih 19(2) in 89(1)(a) Uredbe. Zato se zdi, da ju je mogoče obravnavati skupaj.

79.

Kot sem že imel priložnost navesti med preučitvijo tretjega vprašanja, so pravice iz modela Skupnosti navedene v členu 19 Uredbe.

80.

Člen 89 navedene uredbe pa je del naslova IX „Pristojnost in postopek v pravnih postopkih v zvezi z modeli Skupnosti“. V tem členu so navedene sankcije, ki jih lahko odredijo sodišča za modele Skupnosti. Med njimi je med drugim prepoved nadaljevanja izpodbijanih kršitev.

81.

V skladu z odstavkom 1 navedenega člena sodišče za modele Skupnosti odredi sankcijo, če ugotovi, da je tožena stranka kršila model Skupnosti ali bi ga lahko kršila, „[…] razen če obstajajo posebni razlogi proti temu“.

82.

Zdi se, da predložitveno sodišče v svoji odločbi zastaranje uvršča med navedene „posebne razloge“ ( 26 ). V zvezi s prekluzijo izrecno sprašuje, „[…] ali okoliščine, na podlagi katerih se tožena stranka sklicuje na prekluzijo, spadajo med posebne razloge v smislu člena 89(1)(a) Uredbe“ ( 27 ).

83.

Vendar ne mislim, da bi bilo mogoče uporabiti ta pristop.

84.

Če se sklicujem na pojasnila Komisije med predstavitvijo predloga Uredbe o modelih Skupnosti ( 28 ), so lahko „posebni razlogi“, na podlagi katerih je mogoče odstopiti od odreditve sankcije, „[…] okoliščina, da zaseg izdelkov v danem položaju ne bi bil koristen ali bi bil tak ukrep preoster. Poleg tega bi lahko odredba, naj se predložijo informacije, izgubila vsakršen pomen, če je na primer ponarejevalec proizvajalec ponarejenih izdelkov“.

85.

Gre torej za dejanske položaje, in ne postopkovna pravila. To razlago potrjuje sodna praksa Sodišča glede vzporedne določbe iz zakonodaje v zvezi z znamkami. Po navedbah Sodišča se „pojem ‚posebni razlogi‘ nanaša na dejansko stanje, ki je značilno za dano zadevo“ ( 29 ).

86.

Kot sem že imel priložnost pojasniti med preučitvijo tretjega vprašanja, iz uvodne izjave 22 in člena 88 Uredbe izhaja, da je določitev postopkovnih pravil prepuščena nacionalni zakonodaji.

87.

Res je, da je v členu 15(3) Uredbe navedeno zastaranje, vendar ta člen ne določa, da so dejanja, ki jih urejata njegova prva dva odstavka, postopki v zvezi z upravičenostjo. ( 30 ) Ugotavljam tudi, da v Uredbi – v nasprotju z Uredbo o blagovni znamki skupnosti ( 31 ) – ni navedb v zvezi s prekluzijo. Vendar se ne zdi, da bi bilo mogoče iz te nenavedbe sklepati na prepoved tovrstnega pravila.

88.

Zato ta vprašanja zaradi neobstoja predpisov Unije na tem področju v skladu z načelom procesne avtonomije spadajo v nacionalno pravo, uporabljivo v skladu s členom 88(2) in (3) Uredbe.

89.

Z drugimi besedami, vprašanje, ali pravica do prepovedi iz členov 19(2) in 89(1)(a) Uredbe zastara in/ali lahko prekludira ter, po potrebi, kakšna morajo biti podrobna pravila za zastaranje in/ali prenehanje, spada v nacionalno pravo, uporabljivo v skladu s členom 88(2) in (3) Uredbe.

90.

Sodna praksa Sodišča v zvezi z zastaralnimi in prekluzivnimi roki je obširna. Pomembno se zdi opozoriti na tri pravila:

91.

Nacionalno sodišče bo moralo pri uporabi nacionalnega prava, ki določa zastaralni in/ali prekluzivni rok, uporabljiv v postopku, ki izhaja iz členov 19(2) in 89(1)(c) Uredbe, upoštevati ta tri pravila.

92.

Predložitveno sodišče s šestim vprašanjem sprašuje Sodišče, katero pravo se uporablja za sankcije iz člena 89(1)(d) Uredbe, kakršne so v obravnavanem primeru sankcije, povezane z zahtevki za uničenje, predložitev informacij in povračilo škode. Ali te sankcije, ker jih Uredba ne določa, ureja pravo držav članic, v katerih so bile kršitve storjene, ali pravo države članice, v kateri je sodišče, ki odloča o zadevi?

93.

V skladu s členom 89(1)(d) Uredbe lahko sodišče za modele Skupnosti, če v postopku zaradi kršitve (ali nevarnosti kršitve) odkrije, da je tožena stranka kršila (ali bi lahko kršila) model Skupnosti, izda „odredbo, ki nalaga druge sankcije [kot tiste, ki so navedene v točkah (a), (b) in (c)], ustrezne v okoliščinah, ki jih določa zakonodaja države članice, v kateri pride do dejanj kršitve ali zagrožene kršitve, vključno z njenim mednarodnim zasebnim pravom“.

94.

Pred določitvijo prava, uporabljivega za „druge sankcije“ iz člena 89(1)(d) Uredbe, je treba določiti, ali skupek ukrepov, ki jih je navedlo predložitveno sodišče – zahtevki za uničenje, predložitev informacij in povračilo škode – res izhaja iz te določbe.

95.

Po navedbah Komisije bi lahko pojem „sankcije“ iz člena 89 Uredbe zajemal le zahtevek za uničenje. Komisija z opiranjem na uvodno izjavo 22 Uredbe meni, da ta člen zajema le ukrepe za prenehanje kršitev.

96.

S to razlago se ne strinjam. Nasprotno, navedena uvodna izjava 22 je oblikovana tako, da se navedba v zvezi z namenom sankcij nanaša le na „osnovne enotne sankcije“, za katere zakonodajalec Unije meni, da so potrebne: „Tako je potrebno poskrbeti za nekatere osnovne enotne sankcije v vseh državah članicah. Te naj ne glede na jurisdikcijo, po kateri se pravica izvršuje, omogočijo prenehanje kršitev.“ ( 35 ) V uvodni izjavi 31 Uredbe je dodano, da slednja ne izključuje uporabe drugih upoštevnih predpisov držav članic, kot so predpisi v zvezi s civilnopravno odgovornostjo.

97.

Zdi se, da besedilo člena 89(1) Uredbe odraža različne želje iz zgoraj navedenih uvodnih izjav. Zakonodajalec Unije je, po eni strani, določil osnovne enotne sankcije, ki omogočajo prenehanje kršitev. Gre za prepovedi in zasege, navedene v omenjenem členu 89(1)(a), (b) in (c). Po drugi strani smejo nacionalni zakonodajalci sprejeti druge sankcije, kot so povračila škode. Člen 89(1)(d) Uredbe določa to možnost.

98.

Tako je oblikovana tudi ustrezna določba Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti, to je člen 102 ( 36 ): ta člen, čeprav je veliko manj natančen, kaže na enako zasnovo kot člen 89 Uredbe o modelih Skupnosti. Po eni strani se namreč odstavek 1 tega člena nanaša na prepoved in ukrepe „[v] skladu z nacionalno zakonodajo […], katerih cilj je zagotoviti, da se ta prepoved upošteva“. Po drugi strani odstavek 2 tega člena določa, da „sodišče za blagovne znamke Skupnosti uporablja zakonodajo države članice, v kateri je prišlo do dejanj kršitve ali nevarnosti kršitve“. Kot je pojasnil generalni pravobranilec Cruz Villalón v zadevi DHL Express France, se ta odstavek „[…] nanaša na ukrepe, ki se razlikujejo od ukrepov za zagotovitev upoštevanja prepovedi“ ( 37 ).

99.

Zdi se, da v besedilu člena 89(1)(d) Uredbe ni dvoumnosti. V skladu z njim lahko sodišča za modele Skupnosti naložijo druge sankcije, „ki jih določa zakonodaja države članice, v kateri pride do dejanj kršitve ali zagrožene kršitve, vključno z njenim mednarodnim zasebnim pravom“. Vsekakor je torej treba za vsako storjeno kršitev odrediti sankcijo, ki jo določa nacionalno pravo, uporabljivo na tem ozemlju.

100.

Iz besedila te določbe izhaja, da zakonodajalec Unije izbire uporabljivega prava ni prepustil sodišču, ki se mu zadeva zakonito predloži. Nasprotno, gre še vedno za pravo (ali pravne ureditve) države članice (ali držav članic), v kateri (ali v katerih) je bila storjena (so bile storjene) kršitev (kršitve). Nikoli torej ni vprašanje, ali je treba uporabiti pravo države članice, v kateri je sodišče, ki odloča o zadevi, samo zaradi njegove krajevne pristojnosti.

101.

Tako je ustrezno določbo Uredbe o blagovni znamki skupnosti razlagalo tudi Sodišče. V zgoraj navedeni zadevi DHL Express France je namreč sledilo generalnemu pravobranilcu P. Cruzu Villalónu, ki je navedel: „Če je zakonodajalec [Unije] želel, da se za ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da se prepoved upošteva, uporablja ista zakonodaja kot za druge ukrepe, ki jih je treba sprejeti, bi bil tako odstavek 2 člena 98 [danes člen 102] odveč, saj je prav to naloga te določbe, ki ima pomen le, če je v določbi pred njo določeno drugačno pravilo. Ne le, da se odstavek 2 nanaša na ukrepe, ki se razlikujejo od ukrepov za zagotovitev upoštevanja prepovedi, temveč tudi jasno določa, da je zakonodaja, ki se uporablja, ,zakonodaj[a] države članice, v kateri je prišlo do dejanj kršitve ali nevarnosti kršitve, vključno z mednarodnim zasebnim pravom‘. Kratko sklicevanje na ‚nacionalno zakonodajo‘ v odstavku 1 je v presenetljivem nasprotju s sklicevanjem na lex loci delicti commissi v odstavku 2, tako da je treba sklepati, da se odstavka sklicujeta na različna kolizijska pravila.“ ( 38 )

102.

Nazadnje bi kot končno ugotovitev dodal, da ta razlaga ni le skladna s pravno teorijo, ( 39 ) temveč je zajeta tudi v členu 8 Uredbe št. 864/2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, navedene zgoraj.

103.

Ob upoštevanju zgornjih premislekov Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Bundesgerichtshof, odgovori tako: