1. 

Landgericht Saarbrücken je Sodišču izrazilo več dvomov glede uporabe in možnosti sklicevanja na člen 21(5) Direktive 2009/103/ES o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti. ( 2 ) Konkretneje, predložitveno sodišče sprašuje, ali ta določba dopušča civilnemu sodišču, da „pooblaščencu za obravnavo odškodninskih zahtevkov“ zakonito vroči tožbo, kadar ta nima izrecnega pooblastila tožene stranke. Ravno tako in v primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje predložitveno sodišče tudi izraža pomisleke glede možnosti sklicevanja na omenjeni člen 21 v „tristranskem“ razmerju, kakršno je v tej zadevi, ko se direktiva uporablja zoper subjekt javnega prava, a posredno učinkuje na posameznika.

2.

Z Direktivo 2009/103 je bila razveljavljena Direktiva 2000/26 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. ( 3 ) Vendar pa je v novi direktivi besedilo določb, ki so predmet razlage v tej zadevi, ostalo enako, pri čemer so pomembne naslednje uvodne izjave ter zlasti člena 20 in 21.

[…]

[…]

[…]

Člen 20

Posebni predpisi o odškodnini za oškodovance, udeležene v nesrečah v državi članici, ki ni država njihovega stalnega prebivališča

1.   Cilj členov 20 do 26 je opredeliti posebne predpise za oškodovance, ki so upravičeni do odškodnine za vsako materialno škodo ali telesno poškodbo, nastalo kot posledica nesreče v državi članici, ki ni država članica stalnega prebivališča oškodovanca, in jo je povzročila uporaba vozil, ki so zavarovana v državi članici in se običajno nahajajo v državi članici.

Brez poseganja v zakonodajo tretjih držav, ki se nanaša na civilno odgovornost, in brez vpliva na mednarodno zasebno pravo te določbe veljajo tudi za oškodovance s stalnim prebivališčem v državi članici, ki so upravičeni do odškodnine za vsako materialno škodo ali telesno poškodbo, nastalo v nesreči, ki se je pripetila v tretji državi, katere nacionalni zavarovalni biro se je vključil v sistem zelene karte, in sicer v primerih, ko je takšno nesrečo povzročilo vozilo, ki je zavarovano v državi članici in se običajno nahaja v tej državi članici.

2.   Člena 21 in 24 se uporabljata le pri nesrečah, ki jih je povzročilo vozilo:

Člen 21

Pooblaščenci za obravnavo odškodninskih zahtevkov

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da vse zavarovalnice, ki krijejo nevarnosti iz zavarovalne vrste 10 točke A Priloge k Direktivi 73/239/EGS, razen prevozniške odgovornosti, imenujejo pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov v vseh državah članicah, razen v tisti, kjer so pridobile uradna dovoljenja.

Pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov je odgovoren za obdelavo in rešitev škodnih zahtevkov, ki so posledica nesreč glede na člen 20(1).

Pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov mora biti rezident države članice, za katero je imenovan, ali pa mora imeti v njej sedež.

2.   Pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov izbere zavarovalnica po lastni presoji.

Država članica te izbire ne omejuje.

3.   Pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov sme delati za eno ali več zavarovalnic.

4.   Pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov zbira v zvezi s takšnimi zahtevki informacije, potrebne za njihovo obravnavo, in sprejme ukrepe, potrebne za dogovor o pogojih za obravnavo.

Zahteva za imenovanje pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov ne izključuje pravice oškodovanca ali njegove zavarovalnice, da neposredno sproži postopek proti povzročitelju nesreče ali njegovi zavarovalnici.

5.   Pooblaščenci za obravnavo odškodninskih zahtevkov morajo imeti vsa potrebna pooblastila, da zastopajo zavarovalnico v odnosu do oškodovancev v primerih iz člena 20(1) ter da v celoti zadostijo njihovim odškodninskim zahtevkom.

Usposobljeni morajo biti za to, da primere obdelajo v uradnem jeziku oziroma uradnih jezikih države članice, v kateri ima oškodovanec stalno prebivališče.

6.   Imenovanje pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov samo po sebi ne pomeni odprtja podružnice v smislu člena 1(b) Direktive 92/49/EGS in pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov se ne šteje za poslovalnico v smislu člena 2(c) Direktive 88/357/EGS ali za poslovno enoto v smislu Uredbe (ES) št. 44/2001.“

3.

Direktiva 2009/103 je bila v Nemčiji prenesena z Versicherungsaufsichtsgesetz (zakon o zavarovalnem nadzoru, v nadaljevanju: VAG). Konkretno je bil člen 21(5) Direktive prenesen s členom 7b(2) VAG, ki določa:

„Pooblaščenci za obravnavo odškodninskih zahtevkov imajo prebivališče ali sedež v državi, v kateri so imenovani. Lahko zastopajo eno ali več zavarovalnic. Imajo vsa potrebna pooblastila, da zastopajo zavarovalnico v odnosu do oškodovancev in da v celoti zadostijo njihovim odškodninskim zahtevkom. Morajo biti usposobljeni za obravnavanje primerov v uradnem jeziku oziroma uradnih jezikih države, v kateri so imenovani.“

4.

Ureditev vročanja v nemškem civilnem postopku je povzeta v členu 166 in naslednjih Zivilprozessordnung (zakon o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPO). V členu 171 tega zakona je glede vročitve pooblaščencu navedeno:

„Vročitev se lahko z enakimi pravnimi učinki, kot če bi bila opravljena pooblastitelju, opravi tudi pooblaščencu, ki ima ustrezno pooblastilo. Pooblaščenec kot dokaz predloži pisno pooblastilo.“

5.

Spedition Welter je podjetje s sedežem v Nemčiji in je lastnik tovornega vozila, ki je bilo vpleteno v prometno nesrečo, ki se je zgodila 24. junija 2011 v okolici Pariza. V zvezi s škodo je družba Spedition Welter pri nemških sodiščih vložila tožbo zoper voznika drugega vpletenega vozila, ki ima prebivališče v Franciji in civilno odgovornost zavarovano pri zavarovalnici Avanssur SA, ki ima sedež ravno tako v Franciji.

6.

Prvostopenjsko sodišče je tožbo vročilo pooblaščencu za obravnavo odškodninskih zahtevkov družbe Avanssur SA v Nemčiji, in sicer družbi AXA Versicherungs AG.

7.

Družba AXA Versicherungs AG je zavrnila pisanje, ki je vsebovalo tožbo, in trdila, da je tožena stranka ni izrecno pooblastila za sprejemanje pisanj v njenem imenu.

8.

Prvostopenjsko sodišče je tožbo zavrglo zaradi bistvene kršitve postopka, saj ni bila pravilno vročena toženi stranki. Po mnenju prvostopenjskega sodišča bi morala biti tožba na podlagi veljavnih instrumentov pravosodnega sodelovanja, konkretno Uredbe 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah, ( 4 ) vročena neposredno družbi Avanssur SA.

9.

Tožeča stranka se s to razlago ni strinjala in je pri Landgericht Saarbrücken vložila pritožbo, v kateri se je neposredno sklicevala na člen 21(5) Direktive 2009/103. Tožeča stranka meni, da daje ta določba pooblaščencu pooblastilo ope legis za sprejemanje pisanj v okviru spora v zvezi s civilno odgovornostjo, ki je posledica uporabe motornih vozil v prometu.

10.

Ker so trditve tožeče stranke pri Landgericht Saarbrücken vzbudile pomisleke, je to prekinilo postopek in pri Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe.

11.

26. junija 2012 je v sodno tajništvo Sodišča prispel predlog za sprejetje predhodne odločbe Landgericht Saarbrücken, ki obsega ti vprašanji:

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:

12.

Pisna stališča so predložile družba Avanssur SA, Republika Avstrija, Portugalska republika in Evropska komisija.

13.

S prvim vprašanjem za predhodno odločanje želi Landgericht Saarbrücken izvedeti, ali člen 21(5) Direktive 2009/103 „pooblaščencu za obravnavo odškodninskih zahtevkov“ daje pasivno pooblastilo, da v civilnem postopku sprejema pisanja, ki so naslovljena na zavarovalnico.

14.

Intervenientke so zastopale različna stališča. Republika Avstrija in Komisija navajata, da omenjeni člen 21(5) Direktive 2009/103 daje pooblaščencu pasivno pooblastilo, v okviru katerega so zajeti tako upravni kot sodni postopki. Nasprotno družba Avanssur SA in Portugalska republika navajata, da v določbi nikakor niso omenjeni sodni postopki, zaradi česar je vsakršna pooblastitev v ta namen v kontekstu, kot je obravnavani, izključena.

15.

Pred razlago omenjenega člena 21(5) Direktive 2009/103 moram podati še nekaj uvodnih ugotovitev.

16.

Prvič, spor pred nemškimi sodišči obravnava sodišče z mednarodno pristojnostjo. Niti stranke niti nemški sodišči, ki sta do sedaj odločali, ne dvomijo v mednarodno pristojnost teh sodišč za odločitev v sporu. Kot bom pokazal v nadaljevanju, je to vprašanje pomembno, saj izloči veliko pomislekov v zvezi z besedilom člena 21(5) Direktive 2009/103. Gre za spor, ki se nanaša izključno na obseg pasivnega pooblastila za sprejemanje pisanj, ne da bi to vprašanje v katerem koli primeru spremenilo mednarodno sodno pristojnost sodišč, pred katerimi se spor obravnava.

17.

Ravno tako je treba navesti še en pomemben preudarek. Sporna je pasivna pooblastitev za učinke vročitve sodnega pisanja, in sicer tožbe. Zastopanje, ki ga družba Spedition Welter pripisuje družbi AXA Versicherungs AG, ni obramba v postopku, niti ne splošno zastopanje tožene stranke pred nemškimi sodišči. Zastopanje, ki po mnenju družbe Spedition Welter izhaja iz člena 21(5) Direktive 2009/103, se omejuje na vročitev sodnih pisanj, pri čemer to nikakor in nikoli ne vpliva na to, da je tožena stranka družba Avanssur SA, niti na način njene obrambe. Prednost te pasivne pooblastitve za sprejemanje sodnih pisanj je v tem, da tožeči stranki ni treba opraviti mednarodne vročitve oziroma v tem primeru vročitve v skladu s postopki iz Uredbe 1393/2007, zaradi katerih bi, kot je bilo poudarjeno v spisu, nastali stroški prevajanja, ki se jim z vročitvijo pooblaščencu izogne.

18.

Zato se zadevno vprašanje omejuje na konkretno in zelo natančno določeno problematiko. Skratka, treba je pojasniti, ali ima „pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov“ v smislu Direktive 2009/103 pasivno pooblastilo za potrebe sprejemanja sodnih pisanj, konkretno tožbe.

19.

Glede na navedeno bom analiziral zgodovino nastanka člena 21(5) Direktive 2009/103 in potem razlagal to določbo glede na namen in sistematiko te direktive.

20.

Kot je bilo že navedeno, je bila z Direktivo 2009/103 razveljavljena Direktiva 2000/26, s katero sta bili temeljito spremenjeni Direktivi 73/239/EGS in 88/357/EGS. ( 5 ) Člen 21(5) Direktive 2009/103 izvira iz člena 4 Direktive 2000/26. Slednja določba, ki je bila torej sprejeta leta 2000, je bila ena izmed mnogih izboljšav harmonizirane ureditve zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil.

21.

Komisija je vedno zastopala stališče, da pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov lahko sprejme vročitev sodnih pisanj od sodišča, pred katerim se obravnava civilna odgovornost zavarovalca, in to je razvidno iz predloga direktive, objavljenega 10. oktobra 1997, ( 6 ) v katerega je bila vključena določba, ki je predhodnica tega, kar je postal člen 4, s tem besedilom:

„Pooblaščenci za obravnavo odškodninskih zahtevkov morajo imeti vsa potrebna pooblastila, da zastopajo zavarovalnico v odnosu do oškodovancev, ki lahko zahtevajo odškodnino, in da v celoti zadostijo njihovim odškodninskim zahtevkom ter da jo zastopajo oziroma po potrebi zagotovijo njeno zastopanje pred sodišči, kar zadeva odškodninski zahtevek, če je to združljivo z Bruseljsko konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah in z drugimi normami mednarodnega zasebnega prava glede določitve pristojnega sodišča, in pred organi države članice, na ozemlju katere zastopa zavarovalnico.“ ( 7 )

22.

Komisija je v pojasnjevalnih opombah k predlogu dodala, da je bil cilj te določbe določiti učinke ravnanja pooblaščenca v razmerju do oškodovanca. ( 8 ) Glede na to, da naj bi pooblaščenec zagotavljal pravno zastopanje zavarovalnice, kar zadeva reševanje odškodninskih zahtevkov, bi njegovo ravnanje zavarovalnico zavezovalo v razmerju do oškodovanca. Komisija je v nadaljevanju navedla:

„Besedilo ne daje sodne pristojnosti državi prebivališča oškodovanca, saj to ne bi bilo ustrezno v zadevah, ki bi se običajno morale rešiti v skladu z zakonodajo, ki ni zakonodaja sodišča, ki jih obravnava, torej v skladu z normami mednarodnega zasebnega prava sodišča, pri katerem teče postopek. Zato ima to, da lahko pooblaščenec zastopa zavarovalnico „pred sodiščem“, v praksi v okviru te direktive omejen pomen.“ ( 9 )

23.

Treba je tudi izpostaviti, da je Komisija vztrajala pri tem, da procesna ureditev zastopanja pred sodišči nikakor ne sme pogojevati pravil o mednarodni sodni pristojnosti. Zato je Komisija poudarila, in to je pomembno za obravnavano zadevo, da je procesni učinek zastopanja omejen oziroma, kot je navedeno v besedilu, da bo imelo zastopanje „v praksi omejen pomen“. S tem je Komisija pojasnila, da se procesno zastopanje omejuje na te vidike, torej na zastopanje za potrebe nekaterih procesnih dejanj, kar je funkcija, katere glavna prednost je olajšati dejanje vročitve, vendar brez spremembe pravil o mednarodni sodni pristojnosti.

24.

V drugi obravnavi v Evropskem parlamentu je bila zadevna določba spremenjena. Sklicevanje iz člena 3(5) na „organe držav članic“ je prešlo v preambulo. Sporazum, do katerega so prišli Komisija, Svet in Evropski parlament, se odraža v enem izmed mnenj Komisije, v katerem ta sprejema, da bi v izogib kakršni koli spremembi pravil mednarodnega zasebnega prava umaknila sklicevanje na sodišča v zadevnem besedilu. Vendar pa je soglasje, doseženo med institucijami, obsegalo ohranitev sklicevanje na sodišča v preambuli ravno zato, da se zagotovi vsaj „omejena“ stopnja zastopanja, kot ga je zagovarjala Komisija na začetku zakonodajnega postopka. ( 10 ) Ta konsenz je bil nazadnje vključen v končno besedilo Direktive 2000/26 in kasneje prevzet v Direktivo 2009/103.

25.

Skratka, iz zgodovine nastanka Direktive 2009/103 je razvidno, da je bil namen zakonodajalca pri zastopanju, ki ga ima zavarovalnica v državi oškodovanca, da to zajema pasivno pooblastilo za sprejemanje sodnih pisanj, čeprav omejeno. Ravno tako in ob upoštevanju posledic, ki jih ima lahko ta funkcija pooblaščenca za jamstvo, ki ga za toženo stranko predstavlja pravilo o pristojnosti sodišča, kjer je tožena stranka, sta si Komisija in Evropski parlament od začetka postopka prizadevala, da to pasivno pooblastilo za sprejemanje pisanj nikakor ne vpliva na spremembo skupnih specialnih pravil mednarodnega zasebnega prava, ki se uporabljajo za čezmejne spore v zvezi s civilno odgovornostjo za uporabo motornih vozil.

26.

Tako bi moral biti učinek pasivnega zastopanja vsekakor, in kot izhaja iz parlamentarnih razprav, „omejen“. Razumno bi bilo šteti, da takšen „omejen“ učinek zajema vsaj možnost sprejema sodnih pisanj za toženo stranko, kadar tožeča stranka toži spred sodišči svojega stalnega prebivališča. V teh primerih vročitev tožbe ne služi drugemu kot formalni vzpostavitvi procesnopravnega razmerja. Če spor poteka pred sodiščem, kjer je tožeča stranka, mora tožena stranka računati na to, da si bo pravno obrambo zagotovila v državi tožeče stranke. Kasnejša sodna pisanja se vročajo v jeziku tožeče stranke, saj bo ta jezik tudi jezik odvetnika tožene stranke. Skratka, z vidika učinka, ki ga bo imelo pasivno pooblastilo iz člena 21(5) Direktive 2009/103 pred sodišči, bo to, kot to nalaga ratio te določbe, omejeno.

27.

Kot sem pravkar navedel, se člen 21(5) Direktive 2009/103 s sklicevanjem na to, da ima pooblaščenec „potrebna pooblastila“, nanaša tako na pooblastila za zastopanje pred oškodovanci in državnimi organi, med katere so vključena tudi sodišča, čeprav v okviru „omejenih“ funkcij. Potrditev te volje zakonodajalca je podana v uvodni izjavi 37 navedene direktive, v kateri se kategorično potrjuje, da zadostna pooblastila vključujejo zastopanje pred „državnimi organi, po potrebi pa tudi pred sodišči“. ( 11 )

28.

Člen 21(5) vsebuje tudi drugi pododstavek, v katerem je navedeno, da morajo biti pooblaščenci „usposobljeni […] za to, da primere obdelajo v uradnem jeziku oziroma uradnih jezikih države članice, v kateri ima oškodovanec stalno prebivališče“. Določbe, ki sem jih prej komentiral, potrjujejo, da ima zastopanje polni učinek pred sodišči, prej citirana določba pa potrjuje, da to zastopanje zadeva tiste postopke, v katerih se lahko oškodovanec na pooblaščenca obrne v svojem jeziku. Kot je bilo navedeno v točki 17 teh sklepnih predlogov, je razlog, iz katerega družba Spedition Welter od sodišča zahteva, da tožbo vroči pooblaščencu zavarovalnice Avanssur SA v Nemčiji ravno to, da se izogne stroškom za prevajanje, ki jih nalaga Uredba št. 1393/2007. Uvodna izjava 34 Direktive 2009/103 to potrjuje s tem, da je v njej poudarjeno, da lahko oškodovanec svoj zahtevke rešuje v „postopkih, ki so mu znani.“

29.

Ravno tako je treba poudariti, da priznanje pasivnega pooblastila za sprejemanje sodnih pisanj ne spreminja pravil mednarodnega zasebnega prava, ki se uporabljajo v zadevi. Ta premisa je pomembna, saj je treba vedeti, da čeprav zastopanje za obravnavo odškodninskih zahtevkov zajema zastopanje pred sodišči, so institucije poskrbele za to, da niso vpeljale nobenega pravila, ki bi spremenilo občutljivo ravnovesje, ki je značilno za določbe o mednarodni sodni pristojnosti in določbe prava, ki se uporablja za tožbe zaradi škode, ki je nastala zaradi prometnih nesreč s čezmejnimi elementi. Ta preudarek se ponovi v uvodni izjavi 35, v uvodni izjavi 36 in fine in v uvodni izjavi 38 Direktive 2009/103.

30.

Prej navedenih argumentov ne izpodbije teza družbe Avanssur SA in Portugalske republike, da neobstoj izrecne navedbe pasivnega pooblastila za sprejemanje sodnih pisanj potrjuje voljo zakonodajalca, da se ta vrsta zastopanja izključi. Kot je bilo prikazano v točkah od 20 do 24 teh sklepnih predlogov, je bila volja zakonodajalca, da to vrsto zastopanja vključi, pa čeprav omejeno, sistematika Direktive 2009/103 pa ravno tako govori v prid tej isti razlagi. Vendar pa obstaja še dodaten argument, ki izpodbija tezo družbe Avanssur in Portugalske republike, ki ga je utemeljeno izpostavila Komisija.

31.

Kot je navedeno zgoraj, člen 22 zajema postopek poravnave zahtevkov, na podlagi katerega se lahko oškodovanec neposredno obrne na pooblaščenca zavarovalnice v svoji državi stalnega prebivališča, s čimer mu je omogočeno tudi, da je njegov zahtevek obravnavan v njegovem jeziku. Člen 18 Direktive 2009/103 pa od držav članic zahteva, da sprejmejo ukrepe, ki zagotovijo, da imajo oškodovanci iz nesreč, ki so jih povzročila vozila, ki jih krije zavarovanje, „pravico do neposrednega zahtevka proti zavarovalnici, ki krije civilno odgovornost povzročitelja nesreče.“ Tako je to storila Nemčija, kot navaja predložitveno sodišče, pri čemer se sklicuje na mednarodno sodno pristojnost nemških sodišč za to zadevo. ( 12 )

32.

Tako bi bilo vsaj presenetljivo, da vročitev sodnih pisanj, potem ko so končani predhodni postopki neposredno pred pooblaščencem, in ob tem, da obstaja pravica do neposrednega zahtevka proti zavarovalnici, ne bi mogla biti opravljena istemu pooblaščencu, katerega funkcija je v skladu s cilji direktive 2009/103 oškodovancu olajšati obravnavo njegovega odškodninskega zahtevka in po potrebi vložitev odškodninske tožbe.

33.

Zato glede na navedene argumente menim, da je treba člen 21(5) Direktive 2009/103 glede na njegovo zgodovino nastanka in sistematičen kontekst besedila, kjer se sklicuje na „potrebna pooblastila“ pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, razlagati tako, da vključuje pasivno pooblastilo za sprejemanje sodnih pisanj, kot je primer vročitve odškodninskega zahtevka, ki ga je oškodovanec vložil v okviru civilne tožbe pred mednarodno pristojnim sodiščem za obravnavo spora.

34.

Z drugim vprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, ali ima člen 21(5) Direktive 2009/103 neposredni učinek, tako da se oškodovanec nanj lahko sklicuje pred nacionalnim sodiščem in mora to sodišče šteti, da je bila vročitev pooblaščencu za obravnavanje odškodninskih zahtevkov kot „zastopniku“ zavarovalnice veljavno opravljena.

35.

Kot je dobro znano, določitev neposrednega učinka norme prava Unije, vključno s tistimi iz direktiv, ni nujen pogoj za njeno uporabo. Norma prava Unije se lahko uporablja, ne da bi nujno imela neposredni učinek. ( 13 ) Neposredni učinek torej pomeni sposobnost norme prava Unije, da za neko dejansko stanje neposredno določi rešitev brez potrebe po drugih normah, bodisi prava Unije bodisi nacionalnega prava. ( 14 ) Kadar norma prava Unije nima neposrednega učinka, pa lahko vseeno igra pomembno vlogo pri rešitvi spora, saj je za sodišče, ki obravnava zadevo, koristna. V tem slednjem primeru norma prava Unije ne bi imela neposrednega učinka, vendar bi se vseeno „uporabila“ na naveden način.

36.

Najbolj očiten primer za to, da uporaba norme prava Unije ni sopomenka za njen neposredni učinek, je obveznost skladne razlage. Norma prava Unije, ki nima neposrednega učinka, npr. direktiva, ki ni bila prenesena in ima učinek med posamezniki, se lahko uporabi za konkretno zadevo, vendar pa nacionalno sodišče ni vedno dolžno nacionalnega prava razlagati v skladu s tako direktivo. Direktiva se uporabi in sodišče jo mora uporabiti za rešitev spora; drugače pa je, ko ta nima neposrednega učinka in jo sodišče lahko uporabi za namene razlage samo, kadar ni izrecno v nasprotju z nacionalnim pravom. Ravno to je podano v tej zadevi, zaradi česar moramo pripravo odgovora predložitvenemu sodišču najprej pričeti s preučitvijo, ali je mogoče nemško pravo razlagati v skladu z Direktivo 2009/103. Če bi bil odgovor pritrdilen, tako ne bi bilo treba analizirati, ali ima člen 21(5) te direktive neposredni učinek.

37.

Komisija je zastopala stališče, da je nemško pravo mogoče razlagati glede na člen 21(5) Direktive 2009/103. Meni, da nemško pravo v členu 7b(2) VAG dobesedno povzema vsebino člena 21(5) Direktive 2009/103. Zato po njenem mnenju, če je treba to določbo Direktive 2009/103 razlagati tako, kot sem predlagal prej, in sicer da pooblaščencu daje pasivno pooblastilo za sprejemanje sodnih pisanj, člen 7b(2) VAG ne dopušča drugačne razlage.

38.

Strinjam se z mnenjem Komisije. Ko Sodišče potrdi razlago določbe prava Unije, je namreč treba nacionalne določbe za prenos, ki so neposredna in striktna reprodukcija evropske norme, razlagati enako kot slednjo. Če je, kot v tem primeru, besedilo nacionalne norme enako besedilu evropske norme, je očitno, da je dopustna le enotna razlaga evropske norme in nacionalne norme. V tej zadevi, in brez poseganja v to, da je to ugotovitev, ki jo mora sprejeti predložitveno sodišče, menim, da je treba člen 7b(2) VAG razlagati na enak način kot njegovo izvorno evropsko normo, na katero se navezuje, ki je v tem primeru člen 21(5) Direktive 2009/103.

39.

Poleg tega nikakor ni mogoče trditi, da ZPO kategorično zavrača možnost pasivnega pooblastila za sprejemanje pisanj. Člena 170 in 171 izrecno določata možnost opravljanja vročitev zastopniku. Člen 170 se sicer omejuje na nekatere primere, člen 171 pa na splošno določa primere, ko je zastopani predhodno na podlagi sporazuma pooblastil zastopnika. Treba je spomniti, da člen 21(1) Direktive 2009/103 od držav članic zahteva sprejetje potrebnih ukrepov za to, da zavarovalnice v vseh državah članicah imenujejo pooblaščenca. Očitno je, da se tako zastopanje formalizira s sporazumi med zavarovalnicami. Zato čeprav Direktiva 2009/103 zagotavlja pasivno pooblastilo, kar zadeva sprejemanje pisanj, lahko sporazumi med pooblaščencem in pooblastiteljem pomenijo izraz volj, s katerim se in concreto vzpostavlja zastopanje, ki ga je že zagotovila Direktiva.

40.

Očitno mora predložitveno sodišče razlagati svojo ureditev v skladu s členom 21(5) Direktive 2009/103. To nalogo mora predložitveno sodišče opraviti, kot je navedlo Sodišče, „z uporabo postopkov razlage, ki jih priznava [nacionalni pravni red] z namenom skušati doseči rezultat, ki mu sledi direktiva“. ( 15 ) Če taka možnost obstaja, in zdi se, da je tako, se ni treba izreči o neposrednem učinku te določbe.

41.

Vendar je treba pred zaključkom analize drugega vprašanja za predhodno odločanje pojasniti, ali je podana katera koli izmed dveh izjem od obveznosti skladne razlage, ki ju določa sodna praksa Sodišča.

42.

Prvič, obveznost nacionalnega sodišča, da za referenco uporabi vsebino direktive, ko razlaga in uporablja upoštevne določbe svojega nacionalnega prava, ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. ( 16 ) Vendar ta omejitev učinkuje samo, kadar je nasprotje med različnimi pravili nedvoumno, kar v tej zadevi ni podano. Člen 171 ZPO namreč – kar mora potrditi predložitveno sodišče – na splošno določa pasivno zastopanje kar zadeva sprejemanje pisanj, ne da bi izrecno izključeval primer, kakršen je v tej zadevi. Temu je treba dodati prej navedeno določbo člena 7b(2) VAG, katerega sistematična razlaga v povezavi s členom 171 ZPO ne bi smela privesti do nerešljive kolizije med nacionalnimi normami in normami prava Unije.

43.

Drugič, obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil svojega nacionalnega prava sklicuje na vsebino posamezne direktive, je omejena tudi s splošnimi pravnimi načeli, predvsem z načeli pravne varnosti in prepovedi povratne veljavnosti. ( 17 )

44.

V tej zadevi pa to ni podano. Čeprav gre za spor med družbama Spedition Welter in Avanssur, pa, kar zadeva pasivno pooblastilo za sprejemanje sodnih pisanj, bolj ustreza „tristranskemu položaju“, v katerem sta vpletena ne le dva posameznika, temveč tudi javni organ. Ko posameznik od nemškega sodišča zahteva vročitev sodnega pisanja drugemu posamezniku, se namreč tožeča stranka obrne na državo članico. Tožena stranka je posredni naslovnik zahteve tožeče stranke, pri čemer ima ta jasnega naslovnika: sodišče.

45.

O tovrstnih položajih je Sodišče večkrat poudarilo, da „le negativni učinki na pravice tretjih, tudi če jih je mogoče gotovo predvideti, ne upravičujejo, da se posamezniku odreče možnost sklicevanja na direktivo zoper zadevno državo članico.“ ( 18 ) Ti zgolj negativni učinki so ravno tisti, na katere se lahko sklicuje družba Avanssur SA, zato da nasprotuje skladni razlagi nemškega prava glede na člen 21(5) Direktive 2009/103. Vendar, kot sem ravnokar navedel, taki učinki ne preprečujejo uporabe direktive in, a fortiori, možnosti, da ima svoje učinke na razlago nacionalnega prava.

46.

Zato glede na pravkar navedene argumente menim, da mora nacionalno sodišče ob tem, da nemška ureditev vsebuje določbo za prenos, katere besedilo ustreza besedilu člena 21(5) Direktive 2009/103, nacionalno ureditev razlagati v skladu z določbami člena 21(5) Direktive 2009/103. V okoliščinah te zadeve ni omejitev za to skladno razlago, saj pravo Unije ne služi kot podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem niti ne krši splošnih načel pravne varnosti in prepovedi povratne veljave, kar mora preizkusiti nacionalno sodišče.

47.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje Landgericht Saarbrücken odgovori: