1.

Zadevi, ki sta predmet teh sklepnih predlogov, se nanašata na morebitno odškodnino iz naslova obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, in sicer za škodo, povzročeno s smrtjo bližnje osebe v prometni nesreči ( 2 ). Glede na skupne točke, ki jih imata ti zadevi, in zlasti dejstvo, da je osrednje pravno vprašanje, ki se v njiju postavlja, identično, je primerno v teh zadevah predstaviti skupne sklepne predloge, čeprav ju zaradi neobstoja resnične povezanosti med njima Sodišče ni nameravalo združiti.

2.

Prva zadeva, vpisana pod številko C‑22/12 (v nadaljevanju: zadeva Haasová), se nanaša na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Krajský súd v Prešove (Slovaška), ki sprašuje po razlagi člena 3(1) Direktive Sveta z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (72/166/EGS) ( 3 ) (v nadaljevanju: Prva direktiva) ter člena 1, prvi odstavek, Tretje direktive Sveta z dne 14. maja 1990 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (90/232/EGS) ( 4 ) (v nadaljevanju: Tretja direktiva).

3.

Druga zadeva, vpisana pod številko C‑277/12 (v nadaljevanju: zadeva Drozdovs), se nanaša na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Augstākās tiesas Senāts (Latvija), ki prav tako sprašuje po razlagi člena 3 Prve direktive, poleg tega pa še člena 1(1) in (2) Druge direktive Sveta z dne 30. decembra 1983 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (84/5/EGS) ( 5 ) (v nadaljevanju: Druga direktiva).

4.

Iz povezanega branja vprašanj, postavljenih Sodišču v zadevah Haasová in Drozdovs, izhajajo trije problemi.

5.

Prvič, glavni problem, ki je skupen obema zadevama, je vprašanje, ali je treba člen 3(1) Prve direktive, člen 1(1) in (2) Druge direktive ter člen 1, prvi odstavek, Tretje direktive ( 6 ) razlagati tako, da je nepremoženjska škoda (v nadaljevanju: nematerialna škoda ( 7 )), kot je ta, ki izhaja iz smrti enega od staršev ali zakonca v prometni nesreči, del škode, ki mora biti krita z obveznim zavarovanjem civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil. To zlasti pomeni, da je treba opredeliti obseg pojma „telesne poškodbe“, uporabljenega v zadnjih dveh izmed navedenih določb, da bi se ugotovilo, ali lahko ta pojem vključuje nematerialno škodo, ki so jo utrpele bližnje osebe posameznika, umrlega v teh okoliščinah, pri čemer te osebe niso bile neposredno udeležene v nesreči.

6.

Drugič, z drugim vprašanjem, postavljenim v zadevi Drozdovs, je Sodišče pozvano, naj ugotovi – če bi bile države zavezane sprejeti ustrezne ukrepe za to, da je odškodnina za tako škodo krita z obveznim zavarovanjem, določenim v členu 3(1) Prve direktive ter členu 1(1) in (2) Druge direktive – ali lahko te države sprejmejo predpise, s katerimi se omejuje zavarovateljevo izplačilo te odškodnine, in to na znesek, ki je izrazito nižji od minimalnih vsot jamstva, predvidenih z navedenima direktivama.

7.

Tretjič, drugo vprašanje, postavljeno v zadevi Haasová, se v bistvu nanaša na predpostavko, ki je nasprotna že navedeni, in sicer na primer, v katerem bi se nacionalna ureditev, ki ne določa odškodnine za zadevno škodo, štela za združljivo s členom 3(1) Prve direktive in členom 1, prvi odstavek, Tretje direktive. Sodišče je pozvano, naj presodi, ali bi lahko v takem primeru sodišče države članice navedeno ureditev razlagalo z vidika teh določb prava Unije, torej tako da se z njo taka odškodnina priznava kljub nasprotnim določbam v veljavnem nacionalnem pravu.

8.

V prvi, drugi in tretji uvodni izjavi Prve direktive je navedeno, po eni strani, da je edini namen mejnega preverjanja obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil zaščita interesov oseb, ki bi lahko bile oškodovanci nesreč, povzročenih s takimi vozili, in po drugi strani, da lahko neskladja v nacionalnih zahtevah na tem področju ovirajo prosti pretok motornih vozil in oseb znotraj Evropske skupnosti ter imajo zato neposreden vpliv na vzpostavitev in delovanje skupnega trga.

9.

Člen 1, točka 2, navedene direktive določa, da v tej direktivi „oškodovanec“ pomeni „oseb[o], ki ima pravico do odškodnine zaradi izgube ali poškodbe, ki so jo povzročila vozila.“

10.

Člen 3(1) iste direktive določa, da „[v]saka država članica […] sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem. Na podlagi teh ukrepov se določi kritje obveznosti in pogoji kritja.“

11.

V skladu s tretjo uvodno izjavo Druge direktive pomembne razlike, ki še vedno obstajajo med zakonodajami različnih držav članic glede obsega obveznosti zavarovalnega kritja, neposredno vplivajo na vzpostavitev in delovanje skupnega trga.

12.

V četrti in peti uvodni izjavi te direktive je dodano, da „je upravičena zlasti razširitev obveznosti zavarovalnega kritja, ki bi vključevala odgovornost, nastalo v zvezi z materialno škodo,“ in da „morajo vsote obveznega zavarovanja oškodovancem v vsakem primeru zagotavljati ustrezno odškodnino ne glede na državo članico, v kateri je prišlo do nesreče“.

13.

Člen 1(1) in (2) navedene direktive določa:

„1.   Zavarovanje iz člena 3(1) [Prve direktive] obvezno krije oboje, materialno škodo in telesne poškodbe.

2.   Vsaka država članica zahteva, da so vsote, za katere je takšno zavarovanje obvezno, najmanj:

Države članice lahko namesto zgornjih minimalnih vsot zagotovijo minimalno vsoto 500.000 ekujev za telesno poškodbo, če vključuje posamezni odškodninski zahtevek več kot enega oškodovanca, ali v primeru telesne poškodbe in materialne škode minimalno skupno vsoto 600.000 ekujev na odškodninski zahtevek, ne glede na število oškodovancev ali naravo škode.“ ( 9 )

14.

V četrti uvodni izjavi Tretje direktive je navedeno, da „je treba oškodovancem iz prometnih nesreč zagotoviti primerljivo obravnavanje ne glede na to, kje v Skupnosti se nesreča zgodi“. V njeni peti uvodni izjavi je navedeno, da „pravne praznine obstajajo zlasti pri kritju obveznega zavarovanja potnikov motornih vozil v nekaterih državah članicah“ in da „je treba zato, da bi zaščitili to posebej izpostavljeno skupino potencialnih oškodovancev, takšne praznine zapolniti“.

15.

Člen 1 navedene direktive zlasti določa, da „zavarovanje iz člena 3(1) [Prve direktive] krije odgovornost za telesne poškodbe vseh potnikov razen voznika, do katerih bi prišlo pri uporabi motornega vozila“.

16.

Čeprav se vprašanji za predhodno odločanje, postavljeni v zadevi Haasová, nanašata na določbe češkega prava in določbe slovaškega prava ( 10 ), so tu navedene samo prve, saj se te uporabljajo ratione materiae za civilno odgovornost, nastalo v zadevni nesreči, in sicer na podlagi Konvencije z dne 4. maja 1971 o zakonu, ki velja za prometne nesreče, sklenjene v Haagu 4. maja 1971 ( 11 ) (v nadaljevanju: Haaška konvencija iz leta 1971), pri čemer pa je treba navesti, da to ne vpliva na zakon, ki se sicer uporablja za zavarovalno pogodbo. ( 12 )

17.

Člen 11 zakona št. 40/1964 ( 13 ) o civilnem zakoniku (v nadaljevanju: češki civilni zakonik) zlasti določa, da „ima fizična oseba pravico do varstva svoje osebnosti, zlasti varstva življenja“.

18.

Člen 13 tega zakonika določa:

„1.   Fizična oseba ima zlasti pravico zahtevati prenehanje nezakonitih ravnanj, ki kršijo osebnostne pravice, odpravo posledic takih ravnanj in priznanje ustrezne odškodnine.

2.   Če ustrezna odškodnina v smislu odstavka 1 ni mogoča, zlasti ker je bilo resno kršeno dostojanstvo fizične osebe ali njen ugled, ima ta tudi pravico do povračila nepremoženjske škode v obliki denarne odškodnine.

3.   Višino odškodnine v smislu odstavka 2 določi sodišče ob upoštevanju obsega nastale nepremoženjske škode in okoliščin kršitve pravice.“

19.

Člen 444(3)(a) tega zakonika določa, da imajo v primeru smrti preživele bližnje osebe pravico do pavšalne odškodnine v višini 240.000 čeških kron (CZK) ali približno 9300 EUR, kadar gre za izgubo zakonca.

20.

Člen 6(1) zakona št. 168/1999 ( 14 ) o zavarovanju civilne odgovornosti za škodo, povzročeno z uporabo vozila (v nadaljevanju: češki zakon o obveznem zavarovanju) zlasti določa, da se to zavarovanje „uporablja za katero koli osebo, ki odgovarja za škodo, povzročeno z uporabo vozila, omenjenega v zavarovalni pogodbi“.

21.

Člen 6(2) navedenega zakona določa, da če ta zakon ne določa drugače, „ima zavarovanec pravico, da zavarovalna družba za njegov račun oškodovancu plača, v delu in znesku, določenima v civilnem zakoniku, [zlasti] odškodnino zaradi prizadetega zdravja ali smrti, […] če je oškodovanec predložil z dokazi podprt zahtevek in je dogodek, ki je povzročil tako škodo, za katero odgovarja zavarovanec, nastal v času veljavnosti zavarovanja odgovornosti, razen v času prekinitve zavarovanja“.

22.

Z latvijskim zakonom o obveznem zavarovanju civilne odgovornosti lastnikov kopenskih motornih vozil ( 15 ), imenovanim „zakon OCTA“ (v nadaljevanju: latvijski zakon o obveznem zavarovanju), so bile med drugim prenesene Prva, Druga in Tretja direktiva. V nadaljevanju so navedene določbe, veljavne v času dejanskega stanja.

23.

Člen 15 tega zakona, naslovljen „Meja odgovornosti zavarovatelja“, določa:

„(1)   V primeru odškodninskega zahtevka zavarovatelj, ki je zavaroval civilno odgovornost lastnika vozila, ki je povzročilo nesrečo […], v mejah svoje odgovornosti povrne škodo:

(2)   Tretje osebe lahko v skladu s splošnim pravom zahtevajo odškodnino za škodo, ki se ne povrne na podlagi tega zakona ali ki presega meje odgovornosti zavarovatelja.“

24.

Člen 19 navedenega zakona vsebuje seznam zakonsko določenih vrst škode, materialne ali nematerialne, ki jih lahko utrpijo oškodovanci v prometnih nesrečah. Med vrstami nematerialne škode, opredeljenimi kot „škoda, povezana z bolečinami in duševnim trpljenjem“, je v odstavku 2, točka 3, tega člena navedena zlasti „smrt osebe, ki preživlja druge osebe“. V odstavku 3 navedenega člena je pojasnjeno, da „[z]nesek in način izračuna odškodnine iz naslova zavarovanja, ki se plača za materialno in nematerialno škodo, povzročeno osebam, določi Svet ministrov“.

25.

Člen 23(1)(a) istega zakona določa, da imajo mladoletni otroci, tudi posvojeni, v primeru smrti osebe, ki jih preživlja, pravico do odškodnine iz naslova zavarovanja.

26.

Uredba št. 331 Sveta ministrov z dne 17. maja 2005 o znesku in načinu izračuna odškodnine iz naslova zavarovanja, ki se plača za nematerialno škodo, povzročeno osebam ( 16 ) (v nadaljevanju: latvijska uredba št. 331) je bila sprejeta za izvajanje člena 19(3) latvijskega zakona o obveznem zavarovanju.

27.

Člena 7 in 10 navedene uredbe določata, da znesek odškodnine iz naslova zavarovanja, izplačan za bolečine in duševno trpljenje zaradi smrti osebe, ki preživlja druge osebe, znaša 100 LVL za vsakega vlagatelja zahtevka in na osebo v smislu člena 23(1) latvijskega zakona o obveznem zavarovanju ter da je skupni znesek izplačane odškodnine iz naslova zavarovanja omejen na 1000 LVL za vsakega oškodovanca prometne nesreče, če se povrnejo vse vrste škode iz členov 3, 6, 7 in 8.

28.

V. Haas je 7. avgusta 2008 na ozemlju Češke republike umrl v prometni nesreči, ki jo je povzročil R. Petrík. Ta je vozil avtomobil v lasti B. Holingove, registriran in zavarovan na Slovaškem. V. Haas je bil potnik v vozilu, ki je trčilo s tovornim vozilom, registriranim v Češki republiki. Poročen je bil s K. Haasovo in imel hčer, rojeno 22. aprila 1999, ki na kraju nesreče nista bili navzoči. Vse zadevne osebe so bile ali so slovaški državljani s stalnim prebivališčem na Slovaškem.

29.

R. Petrík je bil s kazensko sodbo Okresný súd Vranov nad Topľou (Slovaška) spoznan za krivega zlasti kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti in obsojen na dveletno pogojno zaporno kazen s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi slovaškega kazenskega zakonika in zakonika o kazenskem postopku mu je bilo naloženo tudi, naj v navedenem obdobju in glede na svoje zmožnosti povrne povzročeno škodo, vključno s škodo, ki jo je utrpela K. Haasová in katere znesek je bil določen na 1057,86 EUR.

30.

K. Haasová je v svojem imenu in v imenu svoje mladoletne hčere zoper R. Petríka in B. Holingovo vložila civilno tožbo, s katero je zahtevala denarno odškodnino za škodo, opredeljeno kot „nepremoženjsko“, ki je bila povzročena z izgubo njunega moža oziroma očeta, na podlagi člena 13(2) in (3) slovaškega civilnega zakonika. V postopku na prvi stopnji je bilo vozniku in lastnici vozila naloženo, naj tožnici plačata odškodnino v višini 15.000 EUR za navedeno škodo.

31.

Vse stranke so se pritožile pri Krajský súd v Prešove. To navaja, da je zavarovalna družba B. Holingove, in sicer Allianz – Slovenská poisťovňa a. s., kot intervenientka v postopku zavrnila povračilo zadevne škode z obrazložitvijo, da na podlagi češkega in slovaškega zakona o obveznem zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil zavarovalna pogodba ne krije pravice do odškodnine, ki se uveljavlja.

32.

Po navedbah predložitvenega sodišča je treba ob upoštevanju dejanskih okoliščin spora o glavni stvari v skladu s členom 3 Haaške konvencije iz leta 1971 uporabiti češko materialno pravo in zlasti člen 444(3) češkega civilnega zakonika, ki – v nasprotju s slovaškim civilnim zakonikom – v okviru povračila škode, povzročene preživelim bližnjim osebam, izrecno določa plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v zneskih, predvidenih z zakonom, in zlasti pavšalne odškodnine v višini 240.000 CZK ali približno 9300 EUR ob izgubi zakonca.

33.

Poleg tega to sodišče meni, po eni strani, da mora pravica do odškodnine za nepremoženjsko škodo izhajati iz pravice do odškodnine za škodo, krito s pogodbo o obveznem zavarovanju, in po drugi strani, da zahteve K. Haasove temeljijo na pravici, ki je izvedena iz pravice žrtve prometne nesreče, saj je bilo življenje pokojnega V. Haasa zaščiteno s členom 11 češkega civilnega zakonika.

34.

Kljub tem ugotovitvam se Krajský súd v Prešove sprašuje o ustreznosti zadevne odškodnine z vidika prava Unije, pri čemer navaja, da odločitve slovaških sodišč na tem področju, kar zadeva določbe slovaškega prava, kažejo protislovne vidike. Dodaja, da bo odgovor Sodišča odločilen za presojo zakonitosti intervencije zavarovalne družbe v postopku v glavni stvari in s tem za določitev zavezujoče narave odločitve, ki bo sprejeta v navedenem postopku, za to družbo.

35.

V teh okoliščinah je Krajský súd v Prešove prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

36.

Pisna stališča so Sodišču predložile slovaška, nemška in estonska vlada ter Evropska komisija. ( 19 ) Obravnave ni bilo.

37.

Vitālijs Drozdovs, rojen 25. avgusta 1995, je 14. februarja 2006 izgubil starše v prometni nesreči, ki se je pripetila v Rigi (Latvija). Kot mladoletnik je bil otrok dodeljen v skrbništvo svoje babice, V. Balakireve (v nadaljevanju: skrbnica Vitālijsa Drozdovsa).

38.

Nesrečo je povzročil voznik avtomobila, zavarovanega pri zavarovalni družbi AAS Baltikums (v nadaljevanju: družba Baltikums). S kazensko sodbo, potrjeno v pritožbenem postopku, je bil obsojen na šestletno zaporno kazen in odvzem vozniškega dovoljenja za pet let. ( 20 )

39.

Skrbnica Vitālijsa Drozdovsa je 13. decembra 2006 zavarovalno družbo obvestila o nesreči in jo pozvala, naj mladoletniku plača odškodnino zlasti za njegovo škodo, opredeljeno kot „nepremoženjsko“ in ocenjeno na 200.000 LVL. Družba Baltikums je 29. januarja 2007 na podlagi člena 7 latvijske uredbe št. 331 izplačala odškodnino v znesku 200 LVL za duševno trpljenje otroka ( 21 ) in odškodnino v znesku 4497,47 LVL za njegovo premoženjsko škodo, to je znesek, ki ni sporen.

40.

Skrbnica je 13. septembra 2007 na podlagi členov 15(1), točka 1, 19(2), točka 3, in 39(1) in (6) latvijskega zakona o obveznem zavarovanju ter člena 1(2) Druge direktive zoper družbo Baltikums vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo odškodnine v znesku 200.000 LVL za nepremoženjsko škodo, ki jo je Vitālijs Drozdovs utrpel zaradi smrti svojih staršev v zgodnji mladosti.

41.

Tožba in pritožba skrbnice Vitālijsa Drozdovsa sta bili zavrnjeni z odločitvama z dne 27. novembra 2008 in z dne 16. novembra 2010 z obrazložitvijo, da je družba Baltikums upoštevala znesek, določen s členom 7 latvijske uredbe št. 331.

42.

Skrbnica je vložila kasacijsko pritožbo pri Augstākās tiesas Senāts, da bi dosegla razveljavitev sodbe, ki jo je izreklo pritožbeno sodišče, in vrnitev zadeve v razsojanje temu sodišču. V tej pritožbi trdi, da je navedeno sodišče napačno uporabilo člen 15(1), točka 1, latvijskega zakona o obveznem zavarovanju, ker je treba to določbo razlagati zlasti v skladu s Prvo in Drugo direktivo. Iz teh pa naj bi izhajalo, da država članica ne more določiti mej odškodnine, ki so nižje od minimalnih vsot, predvidenih s pravom Unije. Iz tega naj bi sledilo, da je člen 7 latvijske uredbe št. 331 v nasprotju z mejami, določenimi z navedeno določbo latvijskega zakona o obveznem zavarovanju in navedenima direktivama, ki sta bili preneseni s tem zakonom.

43.

V teh okoliščinah je Augstākās tiesas Senāts prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

44.

Pisna stališča so Sodišču predložile skrbnica Vitālijsa Drozdovsa, družba Baltikums, latvijska, nemška in litovska vlada ter Komisija.

45.

Na obravnavi 20. marca 2013 so bile zastopane skrbnica Vitālijsa Drozdovsa, družba Baltikums, latvijska in nemška vlada ter Komisija.

46.

Opredelitev zakona, ki se uporablja v čezmejnem sporu, je predhodna faza vsake presoje z vidika materialnega prava. V obravnavanem primeru je še posebej pomembna zaradi neskladij med zakonodajami držav članic na področju odškodnin iz naslova obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil. ( 24 )

47.

V zadevi Drozdovs ta opredelitev ni težavna, ker iz spisovnega gradiva ne izhaja noben tuji element, zaradi katerega bi bilo mogoče zadevni položaj navezati na katero drugo državo članico kot Republiko Latvijo.

48.

V zadevi Haasová pa so take težave mogoče ob upoštevanju dejanskih okoliščin prometne nesreče, ki je predmet spora o glavni stvari, o katerem odloča slovaško sodišče. Kraj te nesreče je namreč na ozemlju Češke republike, kjer je tudi registrirano eno od materialno udeleženih vozil, medtem ko druge navezne okoliščine, in sicer kraj registracije vozila, v katerem je bil neposredni oškodovanec, ter državljanstvo in stalno prebivališče zadevnih oseb, spor povezujejo s Slovaško republiko.

49.

Člen 28(1) in (2) Uredbe (ES) št. 864/2007, ( 25 ) določa, da ta uredba ne posega v uporabo mednarodnih konvencij, ki določajo kolizijska pravila za nepogodbene obveznosti in katerih pogodbenice so ena ali več držav članic v času njenega sprejetja, medtem ko ima ta uredba med državami članicami prednost pred konvencijami, sklenjenimi izključno med dvema ali več državami članicami, če se te konvencije nanašajo na zadeve, ki jih ureja to besedilo.

50.

Kar zadeva nepogodbeno civilno odgovornost, ki izhaja iz cestnoprometne nesreče, morajo imeti kolizijska pravila Haaške konvencije iz leta 1971, ki je v času sprejetja navedene uredbe zavezovala države članice in tretje države, prednost pred njenimi določbami v vseh državah, ki so ratificirale to konvencijo, kar velja zlasti za Slovaško republiko ( 26 ).

51.

V skladu s členom 3 Haške konvencije iz leta 1971 je zakonodaja, ki se uporablja na tem področju ( 27 ), načelno zakonodaja države, v kateri se je pripetila nesreča. Tako slovaško predložitveno sodišče v zadevi Haasová pravilno meni, da ta določba napeljuje na izbiro češkega zakona. ( 28 ) Naj opozorim, da so odstopanja od uporabe lex loci delicti v korist zakona države registracije določena v členu 4 navedene konvencije. Zlasti v točki (b) navedenega člena je predviden primer, v katerem so v nesreči udeležena različna vozila in kadar so vsa registrirana v isti državi. Vendar kot kaže, zadnji pogoj v sporu o glavni stvari ni izpolnjen. ( 29 )

52.

Pojasniti je treba, da te ugotovitve v zvezi z uporabo češkega prava za nepogodbeno civilno odgovornost, ki izhaja iz zadevne nesreče, nikakor ne vplivajo na določanje zakona, ki mora urejati pravice in obveznosti na podlagi pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, v položaju, ki vključuje kolizijo zakonov. ( 30 )

53.

V zadevi Haasová predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje Sodišče, ali je treba člen 3(1) Prve direktive in člen 1 Tretje direktive razlagati tako, da nasprotujeta določbi nacionalnega prava, na podlagi katere denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki so jo utrpele preživele bližnje osebe oškodovanca prometne nesreče z motornim vozilom, ni krita z obveznim zavarovanjem, ki ga je sklenila civilnopravno odgovorna oseba.

54.

Prvo vprašanje za predhodno odločanje, postavljeno v zadevi Drozdovs, je sorodno glede na to, da se nanaša na podobne dejanske okoliščine ( 31 ), čeprav navedene določbe in uporabljeno besedišče niso popolnoma enaki, saj želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je treba člen 3 Prve direktive ter člen 1(1) in (2) Druge direktive razlagati tako, da odškodnina za telesne poškodbe iz naslova obveznega zavarovanja vključuje tudi nematerialno škodo, predvideno po nacionalnem pravu.

55.

Ti vprašanji bosta v teh sklepnih predlogih glede na vsebinsko podobnost obravnavani skupaj, zaradi česar bodo v predlagani razlagi združene zgoraj navedene določbe Prve, Druge in Tretje direktive.

56.

Mnenja, ki so bila v zvezi s tem podana v stališčih, predloženih Sodišču, se razlikujejo. Skrbnica Vitālijsa Drozdovsa in Komisija menita, da se s temi določbami zahteva, da se nematerialna škoda, ki jo utrpi oseba, katere bližnja oseba je umrla v prometni nesreči, krije z obveznim zavarovanjem civilne odgovornosti, predvidenim v teh besedilih, medtem ko družba Baltikums in vlade intervenientke, in sicer slovaška, nemška in estonska vlada v zadevi Haasová ter latvijska, nemška in litovska vlada v zadevi Drozdovs, menijo nasprotno.

57.

Če je mogoče nekatere elemente odgovora brez težav izluščiti iz sodne prakse, ki bo navedena v nadaljevanju, pa sta dva dela tu izpostavljene problematike svojevrstnejša in ju je treba po mojem mnenju preučiti ločeno. To sta, po eni strani, vključenost nematerialne škode v sistem obveznega zavarovanja, predviden z navedenimi direktivami, in po drugi strani, razširitev te vključenosti na osebe, ki same niso bile udeležene v prometni nesreči, zaradi katere so utrpele tako škodo.

58.

Naj najprej navedem, da se je treba v teh zadevah po mojem mnenju sklicevati ne le na sodno prakso Sodišča Evropske unije, ampak tudi na sodno prakso Sodišča Evropskega združenja za prosto trgovino ( 32 ) (v nadaljevanju: Sodišče EFTA), katerega ena od sodb ( 33 ) (v nadaljevanju: sodba Sodišča EFTA v zadevi Nguyen), ki jo stranke in intervenientke v teh postopkih pogosto omenjajo, se nanaša na tu obravnavano problematiko. ( 34 )

59.

Kot je Sodišče že večkrat poudarilo, je v preambulah Prve, Druge in Tretje direktive navedeno, da je zaradi uresničevanja skupnega trga namen teh direktiv po eni strani ( 35 ) zagotoviti prosti pretok vozil, ki so običajno na ozemlju Evropske unije, ter oseb, ki so v njih, in po drugi strani ( 36 ) zagotoviti, da bodo oškodovanci nesreč, ki jih povzročijo ta vozila, enako obravnavani ne glede na to, kje na tem ozemlju se je nesreča zgodila. ( 37 )

60.

Sodišče je iz teh besedil razbralo, da Prva direktiva, kakor je bila natančneje pojasnjena in dopolnjena z Drugo in Tretjo direktivo, državam članicam nalaga, naj zagotovijo, da je civilna odgovornost pri uporabi motornih vozil, ki so običajno na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem, in zlasti določa vrste škode in tretje osebe, ki so bile oškodovane in morajo biti krite s tem zavarovanjem. ( 38 )

61.

Vendar je opozorilo, da je obveznost zavarovanja civilne odgovornosti za kritje škode, povzročene tretjim osebam z motornim vozilom, ločena od obsega odškodnine za to škodo iz naslova civilne odgovornosti zavarovanca. Namreč, medtem ko je prva opredeljena in zagotovljena z zakonodajo Unije, drugo ureja predvsem nacionalno pravo. ( 39 )

62.

V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da je iz cilja Prve, Druge in Tretje direktive ter iz njihovih besedil razvidno, da njihov namen ni harmonizacija ureditev držav članic o civilni odgovornosti in da v obstoječem stanju prava Unije te ostanejo proste pri določitvi ureditve civilne odgovornosti, ki velja za nesreče, ki so nastale pri uporabi vozil. ( 40 )

63.

Navedlo pa je, da so države članice vseeno zavezane zagotoviti, da je civilna odgovornost pri uporabi motornih vozil, kot je opredeljena po veljavnem nacionalnem pravu, krita z zavarovanjem, ki je skladno z določbami treh zgoraj navedenih direktiv. ( 41 )

64.

Nazadnje, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da morajo države članice svoje pristojnosti na tem področju izvajati ob spoštovanju prava Unije in da nacionalne določbe, ki urejajo odškodnino za nesreče, ki so nastale pri uporabi vozil, Prvi, Drugi in Tretji direktivi ne morejo odvzeti polnega učinka. ( 42 )

65.

Po mojem mnenju pa bi bil iz razlogov, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju, navedenim direktivam odvzet njihov polni učinek, če bi se v pravico do odškodnine za škodo, kot se obravnava v sporih o glavni stvari ( 43 ), posegalo z nacionalnimi določbami, ki so bile sprejete na področju zavarovanja in s katerimi se omejuje kritje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil. Nasprotno bi bil njihov polni učinek ohranjen, če bi se zadevna pravica do odškodnine omejevala ne z določbami o zavarovanju, temveč z določbami v zvezi z nacionalno ureditvijo civilne odgovornosti, ki se uporablja za avtomobilske prometne nesreče. ( 44 )

66.

Sodišču EFTA je bilo v sodbi Nguyen predloženo vprašanje o združljivosti nacionalne zakonodaje, v tem primeru norveške ( 45 ), na podlagi katere je bila odškodnina za nematerialno škodo ( 46 ) („bolečine in trpljenje“ ali „pretium doloris“) izključena iz sistema obveznega zavarovanja po nacionalnem pravu, s Prvo, Drugo in Tretjo direktivo. Navedene direktive je razlagalo tako, da taka izključitev ni združljiva s temi besedili glede na to, da je odškodnina za nematerialno škodo oblika civilne odgovornosti ( 47 ).

67.

Sodišče EFTA je svojo odločitev oprlo ne le na splošne ugotovitve, ki so izhajale iz zgoraj navedenih predhodnih primerov v sodni praksi, ampak tudi na razloge, opisane v nadaljevanju, ki so v vseh pogledih prepričali tudi mene.

68.

Najprej, to sodišče je pravilno ugotovilo, da navedene direktive ne vsebujejo nobene določbe, s katero bi se z njihovega področja uporabe izrecno izključevala odškodnina za nematerialno škodo. V tem smislu je navedlo, da je v členu 1, točka 2, Prve direktive pojem „oškodovanec“ opredeljen kot „oseba, ki ima pravico do odškodnine zaradi izgube ali poškodbe, ki so jo povzročila vozila“. V členu 1(1) Druge direktive in členu 1 Tretje direktive se za opredelitev tega, kaj mora kriti obvezno zavarovanje, uporablja zlasti izraz „telesne poškodbe“ oziroma v angleški različici „personal injuries“ ( 48 ). Sodišče EFTA je presodilo, da zgornji izraz zajema vse vrste škode ne glede na to, ali gre za materialno ali nematerialno škodo, in torej ne potrjuje trditve, da slednja ne spada na področje uporabe teh direktiv. ( 49 )

69.

Iz zgoraj navedenega je sklepalo, da je treba določbe člena 3(1) Prve direktive v povezavi z določbami člena 1(1) in (2) Druge direktive ter določbami člena 1 Tretje direktive razlagati tako, da zajema materialno škodo in hkrati nematerialno škodo, vključno z bolečinami in duševnim trpljenjem. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju s ciljem navedenih direktiv, to je zagotoviti prosti pretok in primerljivo obravnavanje oškodovancev ne glede na to, kje na ozemlju EGP se nesreča zgodi. ( 50 )

70.

Sodišče EFTA je pravilno dodalo, da povračilo škode, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, že po naravi osebi daje pravico, da od druge osebe dobi nadomestilo, in je torej oblika civilne odgovornosti. Poleg tega iz zgoraj navedene sodne prakse ( 51 ) izhaja, da zadevne direktive ne morejo nalagati sprejetja konkretnih oblik odgovornosti, pač pa zahtevajo, da je vsa civilna odgovornost pri uporabi motornega vozila krita z zavarovanjem, pri čemer ni pomembno, ali ta odgovornost temelji na napaki ali tveganju. S katero koli drugačno razlago bi se namreč členu 3(1) Prve direktive, kakor je bil dopolnjen in spremenjen z Drugo in Tretjo direktivo, odvzel njegov polni učinek, to je zaščititi oškodovance cestnoprometnih nesreč z obveznim zavarovanjem civilne odgovornosti. ( 52 )

71.

Po mojem mnenju bi bilo treba ob upoštevanju besedila in ciljev ter polnega učinka zadevnih direktiv podobno odgovoriti na vprašanji, postavljeni v zadevah Haasová in Drozdovs, tako da bi se razsodilo, da odškodnina za nematerialno škodo spada v sistem obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, ki je določen s Prvo, Drugo in Tretjo direktivo.

72.

Ugotavljam, da v zadevi Drozdovs predložitveno sodišče natančneje sprašuje, ali lahko obvezno zavarovanje za „telesne poškodbe“, zahtevano zlasti v členu 1 Druge direktive, vključuje nematerialno škodo. V zvezi s tem poudarjam, da pojem „dommages corporels“, uporabljen med drugim ( 53 ) v francoski različici Druge in Tretje direktive, sam po sebi ne more pomeniti ovire za široko pojmovanje, ki ga predlagam.

73.

Izraz, uporabljen v več drugih različicah ( 54 ), po mojem mnenju namreč omogoča napotitev na širši pojem, ki obsega ne le škodo telesu, torej telesni celovitosti oškodovanca, ampak tudi vsako škodo „osebne“ ali, povedano drugače, nematerialne narave, kar vključuje telesno in duševno trpljenje. ( 55 ) Zdi se, da mora to izhajati po eni strani iz nasprotja, uporabljenega zlasti v členu 1 Druge direktive, med to vrsto škode in „materialno škodo“, to je škodo, povezano z imetjem ali premoženjem zadevne osebe ( 56 ), ter po drugi strani iz skrbi za okrepitev varstva oškodovancev, ki je jasno zaznamovala spreminjanje navedenega člena ( 57 ).

74.

Prvi element odgovora je torej razmeroma preprosto zagotoviti pod pogojem, da Sodišče sprejme – kot sem predlagal – usmeritev, ki jo je začrtalo v svoji prejšnji sodni praksi, in razlogovanje, ki ga je soodvisno uporabilo Sodišče EFTA v zgoraj navedeni sodbi Nguyen.

75.

Toda, čeprav po mojem mnenju iz teh predhodnih primerov v sodni praksi izhaja, da je treba določbe zadevnih direktiv razlagati tako, da mora obvezno zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, ki ga določajo, kriti nematerialno škodo, ki jo utrpi oseba, udeležena v prometni nesreči, kot je bilo v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba ( 58 ), je treba ugotoviti še, ali je ta pristop sprejemljiv tudi za oškodovance, ki niso bili neposredno prizadeti, kot je v primeru sporov, ki sta privedla do zadev Haasová in Drozdovs.

76.

V sporih o glavni stvari so nematerialno škodo, ki jo uveljavljajo tožeče stranke, utrpele osebe, ki same niso bile udeležene v zadevnih nesrečah, in sicer v zadevi Haasová, žena in hči moškega, ki je neposredni oškodovanec nesreče, ter v zadevi Drozdovs otrok zakoncev, ki sta neposredna oškodovanca nesreče. Smrt posameznika, zlasti v takih okoliščinah, nedvomno povzroči pretrese v načinu življenja in čustvenem ravnovesju oseb, ki so mu bile resnično blizu. Za ugotovitev, ali lahko taka škoda spada na področje uporabe določb direktiv iz vprašanj za predhodno odločanje, je treba po mojem mnenju prenesti zgoraj upoštevane dejavnike presoje ob uporabi razlage, ki je hkrati dobesedna, teleološka in temelji na polnem učinku teh določb.

77.

Prvič, na podlagi analize besedila upoštevnih določb odškodnine za zadevno škodo ni mogoče izključiti s področja uporabe kritja z zavarovanjem civilne odgovornosti, določenega v Prvi, Drugi in Tretji direktivi. Opredelitev „oškodovanca“ v členu 1, točka 2, Prve direktive je namreč dovolj široka, da zajame posredne oškodovance, edini pogoj za to pa je, da imajo ti na podlagi veljavnih pravil nacionalnega prava „pravico do odškodnine zaradi izgube ali poškodbe, ki so jo povzročila vozila“.

78.

Res je, da se člen 1 Tretje direktive z odstopanjem od izrazja, uporabljenega v predhodnih besedilih ( 59 ), sklicuje na „telesne poškodbe vseh potnikov razen voznika“, zaradi česar bi bilo mogoče misliti, da oseba, ki ni udeležena v nesreči, ne bi smela biti krita z obveznim zavarovanjem civilne odgovornosti. Vendar je treba to določbo razlagati ob upoštevanju četrte in pete uvodne izjave navedene direktive, iz katerih izhaja, da oškodovanci, na katere se nanašajo ta varstvena pravila prava Unije, niso omejeni na potnike, ki so očitno zgolj posebna skupina v okviru vseh tretjih oseb, zaščitenih z zavarovanjem lastnika vozila, ki je povzročilo nesrečo. ( 60 ) Navedeni člen lahko pojasni področje uporabe ratione personae jamstva, zagotovljenega z obveznim zavarovanjem, nikakor pa ga ne more omejiti na potnike, določene na ta način. ( 61 ) To analizo potrjujejo spremembe, sprejete na tem področju. ( 62 )

79.

Drugič, kritje nematerialne škode posrednih oškodovancev v prometni nesreči z zavarovanjem civilne odgovornosti je nujno z vidika ciljev Prve, Druge in Tretje direktive, to sta olajšati proste pretoke ter oškodovancem zagotoviti primerljivo obravnavanje ne glede na to, v kateri državi članici se je zgodila nesreča, ki jim je povzročila škodo. ( 63 ) Če bi se člen 3(1) Prve direktive, člen 1(1) in (2) Druge direktive ter člen 1 Tretje direktive razlagali drugače, bi se za te osebe na področju zavarovanja uporabljala negotova pravila nacionalnega prava, katerih vsebina bi se lahko zaradi nezadostnega približevanja, predpisanega s pravom Unije, spreminjala glede na kraj nesreče.

80.

Tretjič, iz zgoraj navedene ustaljene sodne prakse ( 64 ) izhaja, da čeprav namen Prve, Druge in Tretje direktive ni harmonizacija ureditev o civilni odgovornosti pri uporabi motornih vozil, ki veljajo v državah članicah, so te na podlagi navedenih direktiv vseeno zavezane zagotoviti, da je civilna odgovornost, ki velja po nacionalnem pravu, krita z zavarovanjem, ki je skladno z določbami teh direktiv. Iz tega sledi, da če se pravica do odškodnine za škodo pridobi iz naslova civilne odgovornosti zavarovanca na podlagi veljavnega nacionalnega prava, ( 65 ) se mora zanjo uporabljati kritje iz obveznega zavarovanja civilne odgovornosti, ki ga določajo navedene direktive.

81.

Opozarjam, da je pravica do odškodnine za nematerialno škodo, povzročeno z izgubo bližnje osebe v prometni nesreči, priznana v pravnih redih številnih držav članic, ( 66 ) čeprav se možnost dostopa do te pravice razlikuje, saj nekatere od njih tako možnost odškodnine omogočajo samo v izjemnih okoliščinah ( 67 ), druge pa nalagajo olajšano dokazno breme ( 68 ). Ker zakonodajalci držav članic ohranjajo pristojnost na področju civilne odgovornosti, morajo oni določiti, ali se pravica do odškodnine za tako škodo načelno priznava, in če se, pod katerimi pogoji. Zlasti morajo presoditi, ali gre za pravico, lastno posrednemu oškodovancu, ali pravico, izvedeno iz pravice umrle osebe.

82.

Vendar morajo v skladu s sodno prakso ( 69 ) države članice to pristojnost izvajati tako, da se spoštuje pravo Unije ter zlasti ohranja polni učinek Prve, Druge in Tretje direktive. Ta učinek pa bi bil po mojem mnenju bistveno okrnjen, če bi bilo dovoljeno, da posredni oškodovanci prometnih nesreč, kot so ti v sporih o glavni stvari, niso zaščiteni z obveznim zavarovanjem civilne odgovornosti, čeprav je zavarovanec v zvezi z njimi očitno odgovoren.

83.

Glede na vse te ugotovitve Sodišču predlagam, naj odgovori, da je treba člen 3(1) Prve direktive, člen 1(1) in (2) Druge direktive ter člen 1 Tretje direktive razlagati tako, da če je po nacionalnem pravu, ki se uporablja, zavarovanec civilnopravno odgovoren za nematerialno škodo, ki jo utrpijo osebe, katerih bližnja oseba je umrla v prometni nesreči z motornimi vozili, mora biti taka odškodnina krita s sistemom obveznega zavarovanja, določenim s temi direktivami.

84.

V zadevi Drozdovs predložitveno sodišče postavlja drugo vprašanje za predhodno odločanje podredno, če bi Sodišče na njegovo prvo vprašanje odgovorilo pritrdilno, in sicer da obvezno zavarovanje civilne odgovornosti, določeno v členu 3 Prve direktive ter členu 1(1) in (2) Druge direktive, vključuje tudi odškodnino za nematerialno škodo, kot jo uveljavlja tožeča stranka v postopku v glavni stvari.

85.

Predložitveno sodišče se v bistvu sprašuje, ali zgoraj navedena člena nasprotujeta pravilu nacionalnega prava, s katerim je za odškodnino za nematerialno škodo, ki jo mora plačati zavarovatelj, predviden najvišji znesek, ki je izrazito nižji po eni strani od spodnjih mej obvezne zavarovalne vsote, določenih z Drugo direktivo, in po drugi strani od mej odgovornosti zavarovateljev, določenih z nacionalnim zakonom.

86.

Iz predložitvene odločbe namreč izhaja, da je Sodišče v tem vprašanju pozvano, naj odloči o dopustnosti zgornje meje odškodnine za nematerialno škodo, kot jo je utrpel Vitālijs Drozdovs, določene v členu 7 latvijske uredbe št. 331 ( 70 ), ne le glede na minimalne vsote jamstva, opredeljene v členu 1(2) Druge direktive ( 71 ), temveč tudi glede na znesek, določen v členu 15(1), točka 1, latvijskega zakona o obveznem zavarovanju ( 72 ), s katerim je bila med drugim prenesena ta direktiva.

87.

V tem zadnjem delu predloga za sprejetje predhodne odločbe so ponovljeni pritožbeni razlogi, ki jih je v kasacijski pritožbi uveljavljala skrbnica Vitālijsa Drozdovsa, ki zlasti trdi, da je meja odškodnine, določena z latvijsko uredbo št. 331, smešno nizka in v nasprotju z določbami latvijskega zakona o obveznem zavarovanju, katerega izvajanju je bila namenjena navedena uredba. ( 73 ) Vendar Sodišče ni pristojno za odločanje o ustavnosti ali zakonitosti pravil nacionalnega prava in zlasti za ugotavljanje, ali so nacionalne uredbene določbe v skladu z nacionalnimi zakonskimi določbami. Zato tega vidika vprašanja ne bom preučil.

88.

Skrbnica Vitālijsa Drozdovsa in Komisija menita, da člen 3 Prve direktive in člen 1 Druge direktive nasprotujeta temu, da država članica omeji odškodnino za nematerialno škodo iz naslova obveznega zavarovanja civilne odgovornosti na znesek, ki je nižji od meje odgovornosti zavarovatelja, določene v teh besedilih. Naj takoj povem, da se strinjam s tem vidikom iz v nadaljevanju navedenih razlogov.

89.

Izvor, zgodovina nastanka in spremembe določb prava Unije, na katere se nanaša drugo vprašanje, ki ga postavlja Augstākās tiesas Senāts, vsebujejo več napotkov za razlago teh določb.

90.

Kot je Sodišče že poudarilo, je člen 3(1), in fine, Prve direktive v prvotni obliki državam članicam prepuščal, da določijo kritje odgovornosti in pogoje obveznega zavarovanja civilne odgovornosti. ( 74 ) V skladu s tretjo uvodno izjavo Druge direktive je bilo zato, da bi se zmanjšale razlike, ki še vedno obstajajo med zakonodajami držav članic glede obsega obveznosti zavarovalnega kritja, s členom 1 Druge direktive na področju civilne odgovornosti določeno obvezno kritje materialne škode in telesnih poškodb do določenih vsot, ki kot spodnje meje zagotavljajo minimalno raven zaščite oškodovancem prometnih nesreč. ( 75 )

91.

Iz preučitve dokumentov, na podlagi katerih je bila sprejeta Druga direktiva, izhaja, da je bil njen člen 1(2), ki določa minimalne vsote jamstva, ena od določb, ki je bila med prvotnim zakonodajnim postopkom najpogosteje spremenjena. ( 76 ) Enako je bilo pri zaporednih spremembah navedene direktive, ( 77 ) pri čemer je treba po mojem mnenju upoštevati ta poznejša besedila ( 78 ) zaradi usmeritve, ki jo izražajo, čeprav njihovih določb ni mogoče uporabiti ratione temporis v zadevi Drozdovs. Iz vseh teh elementov izhaja, da je bil člen 1 Druge direktive deležen posebne pozornosti evropskega zakonodajalca. Poleg tega spremembe te določbe v smeri postopnega zviševanja zahtev, ki jih določa, pričajo o vse večji skrbi za zaščito oškodovancev. Kot je namreč izrecno poudaril zakonodajalec, „obveznosti držav članic, da zagotovijo zavarovalno kritje vsaj z določenimi minimalnimi vsotami, predstavlja[jo] pomemben element“ za doseganje tega cilja. ( 79 )

92.

Upoštevajoč ta pristop je Sodišče jasno razsodilo, da člen 1(2) Druge direktive nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero so najvišji zneski odškodnine nižji od minimalnih vsot jamstva, določenih z navedenim členom. ( 80 )

93.

Za obrazložitev sodb, izrečenih v tem smislu, je presodilo, kot sem navedel že v okviru odgovora na prvi vprašanji za predhodno odločanje, da so države članice zavezane zagotoviti, da je civilna odgovornost, ki po nacionalnem pravu zadevne države članice velja za nesreče pri uporabi vozil, krita z zavarovanjem, ki je skladno z določbami Prve, Druge in Tretje direktive. Ker morajo države članice svoje pristojnosti na tem področju izvajati ob spoštovanju prava Unije, to zlasti pomeni, da se pri kritju iz zavarovanja civilne odgovornosti upoštevajo minimalne vsote jamstva, določene z Drugo direktivo, in da torej z nobeno nacionalno zakonodajo ni mogoče omejevati zaščite, ki izhaja iz tega, z določanjem najvišjih zneskov odškodnine, ki so nižji od navedenih vsot. ( 81 )

94.

Sodišče je dodalo, da bi se „[z] vsako drugačno razlago členu 3(1) Prve direktive in členu 1(2) Druge direktive odvzel polni učinek. Ta učinek, in sicer zaščititi oškodovance prometnih nesreč z obveznim zavarovanjem civilne odgovornosti, bi bil namreč ogrožen, če bi bilo kritje te odgovornosti iz zavarovanja prepuščeno diskreciji nacionalnega zakonodajalca.“ ( 82 )

95.

Vse te ugotovitve je po mojem mnenju mogoče prenesti na primer določb, kot so navedene v latvijski uredbi št. 331 in ki prenizko določajo zgornjo mejo jamstva zlasti za nematerialno škodo, ki mora biti povrnjena ob smrti osebe, ki preživlja nekega posameznika, glede na to, da upoštevanje cilja in polnega učinka teh določb vključuje zagotavljanje zadostne odškodnine žrtvam prometnih nesreč, v kateri koli državi članici se zgodijo. ( 83 ) Zato je treba na drugo vprašanje, ki ga je postavilo Augstākās tiesas Senāts, odgovoriti pritrdilno.

96.

Pojasniti moram, da po mojem mnenju ni odločilno, ali je prenizka raven, uporabljena v nacionalnem pravu, malce nižja od meje odgovornosti zavarovateljev, določene z direktivami, ali bistveno nižja od nje, kot navaja to sodišče v vprašanju za predhodno odločanje. ( 84 ) Za to, da pravilo nacionalnega prava ni skladno z zahtevami prava Unije, zadošča že to, da minimalna raven kritja ni dosežena. Nasprotno se s pridržkom, navedenim na koncu druge alinee člena 1(2) Druge direktive ( 85 ), državam članicam daje pooblastilo, da presežejo te opredeljene spodnje meje kritja, pri čemer lahko bodisi zahtevajo neomejeno jamstvo bodisi določijo vsote, do katerih je zavarovanje obvezno, edina zahteva, ki se postavlja, pa je, da te vsote niso nižje od navedenih spodnjih mej. ( 86 )

97.

Ob upoštevanju tveganja nejasnosti, ki ga je mogoče zaznati glede na stališča, predložena Sodišču, bi rad pojasnil, da po mojem mnenju s pravom Unije ni nezdružljivo omejevanje vsot jamstva kot tako ( 87 ), ampak to, da država članica postavi zgornjo mejo odškodnine na nižjo raven od minimalnih vsot, določenih z zadevnimi direktivami.

98.

Res je, da mora biti v skladu z zgoraj navedeno ustaljeno sodno prakso vsa civilna odgovornost pri uporabi motornih vozil, ki je določena z nacionalnim pravnim redom, krita z zavarovanjem. Vendar je treba po mojem mnenju to načelo razumeti le v tem smislu, da s pravilom nacionalnega prava na področju zavarovanja iz kritja ni mogoče izključiti določenih vrst škode ali določenih skupin oškodovancev, kadar se lahko oškodovanci sklicujejo na civilno odgovornost zavarovanca, da bi iz tega naslova dobili odškodnino. Odločitev evropskega zakonodajalca, da uvede ravni jamstva, ki znašajo „najmanj“ toliko, kot določajo zadevne direktive, je smiselna samo, če se je priznavalo, da te direktive po drugi strani omogočajo, da države članice določijo višje zgornje meje in da zato civilna odgovornost, ki presega te nacionalne zgornje meje, ni krita z obveznim zavarovanjem ( 88 ). Zato pravni redi držav članic, v katerih splošna zakonodaja, ki se uporablja za civilno odgovornost, ne vsebuje zgornjih mej odškodnine, vendarle lahko omejijo kritje te odškodnine iz obveznega zavarovanja, in sicer z uvedbo zgornjih mej, ki presegajo minimalne vsote, predvidene z navedenimi direktivami.

99.

Augstākās tiesas Senāts v svojem predlogu poudarja, da je pomembno najti ravnovesje med nasprotnimi interesi. To sodišče navaja, da se interes oškodovancev, to je dobiti odškodnino, ki kar najbolj pokriva njihovo škodo, razlikuje od interesa lastnika vozila, ki je povzročilo nesrečo, to je plačevati kar najnižje premije obveznega zavarovanja, ter od interesa zavarovatelja, to je pridobiti dohodke, ki so v precejšnjem obsegu odvisni od razmerja med prejetimi premijami in izplačanimi odškodninami ob nesrečah. ( 89 ) Meni, da uskladitev teh različnih interesov zahteva jasno opredelitev mej jamstva zavarovatelja, da bi lahko navedeni lastnik tako zavarovanje sklenil za premijo, ki ni previsoka ( 90 ), in da bi lahko oškodovanec tako resnično dobil odškodnino, predvideno za njegovo škodo.

100.

Latvijska in litovska vlada se strinjata s tem stališčem. Dodajata, da bi določitev takih mej z zakonom pomenila tudi prednost zagotavljanja pravne varnosti, medtem ko bi velike odškodnine za nematerialno škodo v primeru nesreč, v katerih je udeleženih več oseb, povzročile tveganje nepravične razdelitve omejenih vsot, ki so na voljo ( 91 ). Na podlagi tega sklepata, da bi se ob uporabi mej, določenih v členu 1 Druge direktive, za nematerialno škodo pojavile težave v zvezi z učinkovitostjo zadevnega sistema zavarovanja civilne odgovornosti.

101.

Res je, da bi bilo lahko delovanje evropskega zavarovalniškega trga a priori prizadeto z obveznostjo, da zavarovatelji krijejo škodo obsežneje in na višji ravni za vozila, ki so običajno na ozemlju držav članic, kar bi lahko povzročilo zvišanje premij, ki jih plačujejo zavarovanci.

102.

Opozarjam pa, da je Evropski ekonomsko‑socialni odbor že od samega začetka predvidel „težave, ki jih bo določitev teh vsot zagotovo povzročila v nekaterih državah članicah (zlasti zvišanje sedanjih zavarovalnih premij)“, vendar je ocenil, po mojem mnenju pravilno, da gre za „prizadevanje, ki ga je nujno treba sprejeti, da bi se dosegel zastavljeni cilj, to je boljša zaščita oškodovancev“, zato je podprl predlog za uvedbo minimalnih vsot jamstva. ( 92 ) Zaradi upoštevanja začetnega stanja v nekaterih državah članicah, kar zadeva navedene vsote, Druga direktiva vsebuje prehodne ukrepe za postopno izvajanje s tem povezanih določb v teh državah članicah. ( 93 )

103.

Poleg tega praksa kaže, da širok koncept področja delovanja obveznega zavarovanja civilne odgovornosti nima nujno tako občutnih učinkov, kot so bili pričakovani na ravni zavarovalnih premij. ( 94 ) Tako v Bolgariji nedavna sprememba zakona o zneskih, kritih z navedenim zavarovanjem, s katero je bila vključena odškodnina za nematerialno škodo ( 95 ), ni bistveno vplivala na pripadajoče premije. ( 96 ) Enako naj bi imela na Švedskem – v skladu s pripravljalnimi dokumenti, na podlagi katerih je bila v zakonodajo vpeljana pravica do odškodnine za telesne poškodbe v primeru smrti bližnje osebe v prometni nesreči ( 97 ) – ta reforma zgolj postranski učinek na stroške zavarovalnih družb in torej na zavarovalne premije, ki naj bi se zvišale le za od 1 do 1,5 % ali celo manj. ( 98 )

104.

Poleg tega se mi bojazni, ki jih izražata vladi intervenientki v tej zadevi, ne zdijo utemeljene, saj – naj spomnim – po mojem mnenju državam članicam ni prepovedano določati zgornjih mej, da jamstvo zavarovateljev ne bi bilo neomejeno, pri čemer je edina zahteva, ki izhaja iz člena 1 Druge direktive, ta, da se ta zgornja meja določi višje od minimalnih vsot, predvidenih s tem členom.

105.

Ob upoštevanju vseh teh elementov je treba po mojem mnenju na drugo vprašanje, postavljeno v zadevi Drozdovs, odgovoriti, da člen 3 Prve direktive ter člen 1(1) in (2) Druge direktive nasprotujeta pravilu nacionalnega prava, s katerim so za omejitev odškodnine za nematerialno škodo, ki bi jo bilo lahko treba izplačati iz naslova obveznega zavarovanja civilne odgovornosti, določene najvišje vsote jamstva, ki so nižje od minimalnih vsot jamstva, določenih za odškodnino za telesne poškodbe s členom 1 Druge direktive.

106.

V drugem vprašanju, predloženem v preučitev Sodišču v zadevi Haasová, Krajský súd v Prešove izhaja iz predpostavke, da bi bilo v odgovoru na prvo vprašanje presojeno, da nacionalne določbe na področju zavarovanja, s katerimi se ne priznava denarna odškodnina za nematerialno škodo, povzročeno preživelim bližnjim osebam žrtve nesreče pri uporabi motornega vozila, niso v nasprotju s pravom Unije.

107.

Predložitveno sodišče se tako opira na predpostavko, ki je nasprotna odgovoru, ki ga Sodišču predlagam v okviru prvega vprašanja za predhodno odločanje. Glede na vsebino odgovora, ki ga je treba po mojem mnenju uporabiti za to prvo vprašanje, se mi zdi, da na drugo vprašanje, ki se postavlja zgolj podredno, ni treba odgovoriti.

108.

Kljub temu ugotavljam, da predložitveno sodišče sprašuje Sodišče po razlagi določb nacionalnega prava, ( 99 ) kar je v skladu z ustaljeno sodno prakso izključeno. ( 100 )

109.

Če Sodišče ne bi sledilo mojemu predlogu, se mi zdi, da bi bilo treba vprašanje preoblikovati, tako da bi se v bistvu nanašalo na možnost, da se sodišče države članice loti razlage pravila nacionalnega prava, skladne z določbami omenjene Prve in Tretje direktive. Vsekakor pa načelo skladne razlage ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem, ki bi bila v obravnavanem primeru taka, da bi se odškodnina za škodo naložila zavarovatelju v nasprotju s tem, kar določa pravilo nacionalnega prava. ( 101 )

110.

V zadevi Haasová (C‑22/12) ob upoštevanju zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanji, ki ju je postavilo Krajský súd v Prešove, odgovori tako:

111.

V zadevi Drozdovs (C‑277/12) ob upoštevanju zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanji, ki ju je postavilo Augstākās tiesas Senāts, odgovori tako: