I – Uvod

II – Okvir prava Unije

III – Postopek in predlogi

IV – Presoja

A – Pravne podlage

B – Časovno upoštevne francoske določbe

C – Merilo za presojo prenosa točk iz prilog Direktive o nitratih

D – Prvi tožbeni razlog – obdobja vnosa v tla

1. Delni očitki, ki se jim vsebinsko ni ugovarjalo

2. Vnos gnojil vrste II v tla na travinju, ki je bilo posejano pred več kot šestimi meseci

3. Vnos gnojil vrste III v tla na travinju, ki je bilo posejano pred več kot šestimi meseci

E – Drugi tožbeni razlog: zmogljivosti skladiščenja živinskih gnojil

1. Neobstoj natančnih pravil za določitev potrebnih zmogljivosti skladiščenja

2. Trajanje obdobij skladiščenja z največjo zmogljivostjo, ki jih je treba zagotoviti

3. Skladiščenje na polju

F – Tretji tožbeni razlog: uravnoteženo gnojenje

G – Četrti tožbeni razlog: zagotovitev zgornje meje 170 kg dušika na hektar na leto

1. Krave molznice

2. Preostale rejne živali

H – Peti tožbeni razlog: vnos v tla na pobočjih

I – Šesti tožbeni razlog: zmrznjena ali s snegom pokrita tla

V – Stroški

VI – Predlog

1.

Direktiva o nitratih ( 2 ) je zelo pomembna za kakovost vode v Evropski uniji. Zadeva vnos gnojil, ki vsebujejo dušik, predvsem živinskih gnojil, v tla v kmetijstvu. Cilj direktive je, da kmetje v tla ne bi vnašali več dušika, kot ga rastline potrebujejo v konkretnem obdobju. Če je ta količina presežena, obstaja nevarnost, da rastline dušika ne porabijo, tako da ta preide v okolje.

2.

Pri tem ni pomemben le dušik, ki ga, kot je znano, v velikih količinah vsebuje zrak, ampak določene dušikove spojine, ki jih rastline potrebujejo za rast, predvsem nitrat. Te oblike dušika se označujejo kot „mineralizirane“. Živinsko gnojilo poleg mineraliziranega dušika vsebuje tudi veliko organskega dušika, na primer v proteinih in aminokislinah. Ta organski dušik morajo mikroorganizmi „mineralizirati“, preden je primeren za rastline.

3.

Nitrat, ki ga rastline ne izkoristijo, lahko onesnaži vode. V vodi se raztaplja in lahko s pronicanjem doseže podzemne ali površinske vode. Površinske vode se lahko poleg tega z nitratom onesnažijo tudi z vodo, ki odteka po površini. Po tej poti onesnaženja se lahko prenaša tudi organski dušik, ki se mineralizira šele v vodi.

4.

Nitrat v površinskih vodah učinkuje kot gnojilo in s tem pospešuje predvsem rast določenih alg. Te lahko vplivajo na kakovost vode in na biotsko raznovrstnost voda. Poleg tega se lahko pretirano razširijo tudi vrste alg, ki izločajo strupe. Obremenjenost podzemnih voda z nitrati lahko vpliva predvsem na kakovost pitne vode.

5.

Komisija je sicer nedavno poročala o izboljšanju kakovosti površinskih voda, pri podzemnih vodah pa sprememb skoraj ni bilo. ( 3 ) To velja tudi za Francijo, kjer je od leta 2000 naprej vsakič več kot 10 % vseh opazovalnih postaj v podzemnih vodah izmerilo več kot 50 mg nitratov na liter. Pri površinskih vodah so taki rezultati občutno redkejši in poleg tega je mogoče zaznati trend zmanjševanja problematičnih merilnih rezultatov. ( 4 ) V vsakem primeru je treba storiti še veliko za zmanjšanje obremenjenosti voda z nitrati.

6.

Sodišče se tako z Direktivo o nitratih ne ukvarja prvič. V obravnavanem postopku pa gre za novo stopnjo njene uveljavitve. Dosedanji postopki so se v bistvenem nanašali na to, da bi države članice sploh sprejele predvidene ukrepe, v tem primeru pa se Komisija intenzivno ukvarja s kakovostjo ukrepov za prenos.

7.

Pri tem gre deloma za težka tehnična vprašanja, namreč za obdobja, v katerih je treba prepovedati vnos živinskih gnojil v tla, za s tem povezane potrebne zmogljivosti za skladiščenje živinskega gnojila, za vprašanje, pod katerimi pogoji in v kakšnih količinah je dopustno vnašati živinsko gnojilo v tla, ter za vnos v tla na pobočjih in v tla, ki so zmrznjena ali pokrita s snegom.

8.

Cilja Direktive o nitratih sta določena v členu 1:

„Cilja te direktive sta:

9.

Države članice za ta namen v skladu s členom 4 Direktive o nitratih izdelajo neobvezujoč(e) kodeks ali kodekse dobre kmetijske prakse, ki zajema(jo) vsaj točke iz Priloge II A, in v skladu s členom 3 določijo ranljiva območja, ki potrebujejo posebno varstvo, podrobneje določeno v členu 5:

„1.   Države članice za uresničitev ciljev iz člena 1 […] izdelajo delovne programe za imenovana ranljiva območja.

2.   […]

3.   V delovnih programih se upoštevajo:

4.   Delovni programi se izvedejo v štirih letih od izdelave in so sestavljeni iz naslednjih obvezujočih ukrepov:

5.   […]

6.   […]

7.   Države članice vsaj vsaka štiri leta pregledajo in, če je potrebno, popravijo svoje delovne programe, vključno s kakršnimi koli dodatnimi ukrepi na podlagi odstavka 5. Komisijo obvestijo o kakršnih koli spremembah delovnih programov.“

10.

Podrobneje gre za te ukrepe v skladu s Prilogama II in III:

„Priloga II

Kodeks(‑i) dobre kmetijske prakse

B. […]“

„Priloga III

Ukrepi, ki jih je po členu 5(4)(a) treba vključiti v delovne programe

11.

Komisija je francoske določbe začela preučevati leta 2009 in Franciji po pozivu, naj predloži stališče, 28. oktobra 2011 posredovala obrazloženo mnenje, v katerem je določila zadnji rok za izpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije, in sicer 28. december 2011. Ker francoski odgovor ni odpravil pomislekov Komisije, je ta 16. maja 2012 vložila obravnavano tožbo.

12.

Komisija Sodišču predlaga, naj:

13.

Francoska republika Sodišču predlaga, naj:

14.

Stranki sta podali pisna stališča in na obravnavi 7. novembra 2013 tudi ustna stališča.

15.

V skladu s členom 1 Direktive o nitratih sta njena cilja zmanjšati onesnaževanje voda, ki ga povzročajo nitrati iz kmetijskih virov, in preprečiti nadaljnje onesnaževanje take vrste.

16.

Države članice morajo za ta namen med drugim določiti ranljiva območja, ki so onesnažena z nitrati ali bi lahko postala onesnažena, če ne bodo sprejeti varstveni ukrepi. Za ta območja morajo države članice v skladu s členom 5(1) izdelati delovne programe.

17.

V obravnavanem postopku gre za te delovne programe. Ti zadevajo približno polovico francoskega državnega ozemlja. ( 5 )

18.

V skladu s členom 5(4)(a) in (b) Direktive o nitratih so delovni programi sestavljeni iz obvezujočih ukrepov iz Priloge III in obvezujočih ukrepov, predpisanih v kodeksih dobre kmetijske prakse. Kodeksi dobre kmetijske prakse morajo v skladu s členom 4(1)(a) zajemati vsaj točke iz Priloge II A.

19.

Komisija je v predhodnem postopku ter v tožbi grajala predvsem Dekret št. 2001‑34 z dne 10. januarja 2001 ( 6 ) in odlok z dne 6. marca 2001, ( 7 ) katerih predmet so bili nacionalni delovni programi za varstvo voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov, ter delovne programe različnih departmajev.

20.

Francija pa se sklicuje izključno na novejše določbe, predvsem na odlok z dne 19. decembra 2011, ( 8 ) in tudi Komisija je podala mnenje glede teh določb.

21.

Glede tega je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso obstoj neizpolnitve obveznosti treba presojati glede na položaj zadevne države članice, kakršen je bil ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju. Sodišče poznejših sprememb načeloma ne more upoštevati. ( 9 )

22.

Komisija je v obrazloženem mnenju z dne 28. oktobra 2011 Franciji določila zadnji rok do 28. decembra 2011.

23.

Odlok z dne 19. decembra 2011 je začel veljati pred iztekom tega roka in ga je načelno v obravnavanem primeru treba upoštevati. ( 10 ) V členu 2(II) tega odloka pa so navedene različne določbe, ki so začele veljati šele 1. septembra 2012, torej po izteku roka iz obrazloženega mnenja. Poleg tega je treba nekatere določbe upoštevati šele od 1. julija 2016 naprej, torej še pozneje. Obeh skupin določb torej v obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati.

24.

Preučiti je tudi treba, ali Komisija lahko izpodbija preostale določbe odloka z dne 19. decembra 2011. Te sicer niso bile predmet predhodnega postopka, vendar pa ni mogoče v vsakem primeru zahtevati popolne usklajenosti med nacionalnimi določbami, ki so navedene v obrazloženem mnenju, in tistimi, ki so v tožbi. Če je prišlo do zakonodajne spremembe med tema fazama postopka, dejansko zadostuje, da je bil sistem, sprejet s sporno zakonodajo med predhodnim postopkom, v celoti ohranjen v veljavi z novimi ukrepi, ki jih je sprejela država članica po obrazloženem mnenju in ki so napadeni v okviru tožbe. ( 11 )

25.

Sodišče je prav tako presodilo, da je tožba dopustna v primeru, ko se nanaša na nove nacionalne ukrepe, s katerimi so bile sprejete izjeme v sistemu, ki je bil predmet obrazloženega mnenja, s čimer je bil očitek deloma odpravljen. Dejansko bi v takem primeru ugotovitev nedopustnosti tožbe državi članici omogočila, da ovira postopek zaradi neizpolnitve s tem, da bi malce spremenila svojo zakonodajo ob vsaki vročitvi obrazloženega mnenja, obenem pa ohranjala v veljavi sporno ureditev. ( 12 )

26.

Nasprotno ne gre za tak primer pri očitkih, ki so novi glede na tiste, vsebovane v obrazloženem mnenju, navajane proti nacionalnim ukrepom, sprejetim po obrazloženem mnenju zaradi odprave očitkov, oblikovanih v njem. ( 13 )

27.

Zato je treba dopustnost očitkov, navedenih v tožbi, v vsakem primeru preučiti glede tega, v kolikšni meri jih Sodišče lahko upošteva.

28.

Francija različnim očitkom nasprotuje s trditvijo, da Direktiva o nitratih državam članicam prepušča odločitev o tem, katere predpise je treba sprejeti za prenos posameznih točk iz Prilog II in III. Komisija naj bi zato lahko grajala le očitno neprimerne določbe.

29.

V zvezi s tem je treba priznati, da so sporne točke v prilogah opredeljene relativno odprto. Države članice morajo glede določenih vprašanj sprejeti določbe ali predpise, vendar pa iz besedila ni mogoče vedno točno razbrati, kakšna mora biti vsebina določb o prenosu. Direktiva o nitratih torej državam članicam pri prenosu daje določen manevrski prostor. ( 14 )

30.

Ta manevrski prostor pa je omejen in sicer predvsem s ciljem Direktive o nitratih, navedenim v členu 1, da je treba zmanjšati onesnaževanje voda, ki ga povzročajo nitrati iz kmetijskih virov, in preprečiti nadaljnje onesnaževanje take vrste. ( 15 ) Namen direktive je torej uresničiti cilj izboljšanja kakovosti okolja iz člena 191(1), prva alinea, PDEU in načelo preventivnega delovanja iz člena 191(2) PDEU.

31.

Države članice morajo pri določitvi potrebnih ukrepov v delovnih programih med drugim v skladu s členom 5(3) Direktive o nitratih – kakor tudi v smislu člena 191(3) PDEU – upoštevati razpoložljive znanstvene in tehnične podatke. ( 16 )

32.

Komisija lahko torej graja vse pomanjkljivosti nacionalnih delovnih programov, ki nasprotujejo učinkovitemu zmanjševanju in preprečevanju onesnaževanja voda, ki ga povzročajo nitrati iz kmetijskih virov. Pri tem se mora opreti predvsem na najboljša razpoložljiva znanstvena spoznanja.

33.

V obravnavanem primeru so pri tem zanimive predvsem tri raziskave. Komisija se izrecno sklicuje na raziskavo iz leta 2001, ki jo je sama naročila, ( 17 ) in na znanstveni prispevek iz leta 2007, ( 18 ) ki ga sicer ni predložila, ki pa ga Francija tudi ni vsebinsko izpodbijala. Komisija je poleg tega na spletu objavila tudi novejšo raziskavo iz leta 2011, ( 19 ) ki jo je prav tako naročila sama. Te raziskave sicer ni mogoče uporabiti v breme Francije, saj se stranki nanjo ne sklicujeta. Ker pa Komisija očitno meni, da je pomembna, je treba izhajati iz tega, da v primerjavi z raziskavo iz leta 2001 vsebuje posodobljena znanstvena spoznanja. Načeloma jo je torej mogoče uporabiti za to, da se ovržejo ali vsaj relativizirajo znanstveno utemeljeni argumenti Komisije.

34.

Francija sicer lahko ustrezne očitke ovrže predvsem z novejšimi ali boljšimi znanstvenimi spoznanji. V ta namen je ta država članica predložila različne dokumente.

35.

Na koncu je tudi treba poudariti nujnost takega prenosa Direktive o nitratih, da jo kmetje lahko praktično uporabijo. Sodišče je glede prenosa Direktive o habitatih ( 20 ) odločilo, da so države članice v okviru te direktive, ki določa zapletena in tehnična pravila na področju prava okolja, zlasti dolžne paziti, da je njihova zakonodaja, ki zagotavlja prenos te direktive, jasna in natančno opredeljena. ( 21 ) Kakor izhaja iz obravnavanega postopka, so določbe Direktive o nitratih prav tako zapletene in tehnične. Poleg tega za njihovo praktično uporabo pretežno niso zadolženi organi, ki morajo imeti ustrezno strokovno znanje, ampak kmetje. Zato mora biti prenos opravljen tako jasno in natančno, da je uporaba mogoča tudi brez izobrazbe za okoljskega znanstvenika. ( 22 )

36.

Prvi tožbeni razlog je razdeljen v pet delnih očitkov glede obdobij vnosa gnojil v tla. V skladu s Prilogo II A(1) k Direktivi o nitratih naj bi kodeks dobre kmetijske prakse vseboval določbe, kolikor so upoštevne, o obdobjih, ko je vnos gnojil v tla neprimeren. Tudi delovni programi v skladu s Prilogo III (1.1) k Direktivi o nitratih vključujejo pravila v zvezi z obdobji, ko je vnos nekaterih vrst gnojil v tla prepovedan.

37.

Francija se na drugi strani sklicuje le na prilogo I, točka I, odloka z dne 19. decembra 2011, ki glede večine delnih očitkov vsebuje nove določbe. Ta odlok je sicer začel veljati pred 28. decembrom 2011, vendar pa je bilo treba – kakor priznava Francija – upoštevne določbe v skladu z njegovim členom 2(II) uporabljati šele s 1. septembrom 2012. Zato v upoštevnem trenutku niso določale pravnega položaja.

38.

Zato je treba upoštevati prej veljavno določbo odloka z dne 6. marca 2001. Kakor nove določbe tudi ta na eni stani razlikuje med različnimi kulturami in na drugi med različnimi vrstami gnojil. Pri kulturah gre za delitev med velike pomladanske in jesenske kulture ter travinje, ki je bilo posejano pred več kot šestimi meseci. Vrsta I razvrstitve gnojil obsega trša živinska gnojila, vrsta II pa bolj tekoča živinska gnojila, to pomeni gnojevko ali gnojnico. Vrsta III na primer obsega umetna mineralna gnojila.

39.

Komisija očita, da Francija teh obveznosti ni izpolnila s tem, da

40.

Komisija navaja, kar zadeva popolno opustitev prepovedi, da so države članice v skladu s Prilogo II A(1) in Prilogo III (1.1) k Direktivi o nitratih načeloma zavezane, da sprejmejo take prepovedi. Če se prepovedi ne sprejmejo, je treba to utemeljiti.

41.

Komisija navaja, da po koncu oziroma pred začetkom obdobja rasti ni dopustno vnašati gnojil v tla, če obstoječe prepovedi graja kot nezadostne.

42.

Francija pa ne poskuša upravičiti odsotnosti prepovedi ali utemeljiti trajanja grajanih prepovedi. Svoje trditve omejuje na predstavitev ali zagovarjanje minimalnih prepovedi vnosa v tla, ki so bile uvedene s prilogo I, del I, odloka z dne 19. decembra 2011.

43.

Francija torej ne ugovarja temu, da so bile določbe pred letom 2011 nezadostne. Ker nove določbe v upoštevnem trenutku še niso veljale, so ti delni očitki utemeljeni.

44.

Če Komisija izpodbija nove določbe, ( 23 ) je treba njene navedbe zavrniti že iz razloga, ki ga je pravilno navedla Francija, da ti očitki v nasprotju s členom 21(1) Statuta in členom 38(1)(c) Poslovnika, v različici, ki je veljala ob vložitvi tožbe (danes člen 120(c) Poslovnika), ne izhajajo iz tožbe, ampak le iz priloge obrazloženega mnenja. ( 24 )

45.

To je v obravnavanem primeru še toliko bolj pomembno, če se Komisija v tožbi omejuje na grajo določenih obdobij prepovedi kot nezadostnih, in le v tej prilogi navaja, katera obdobja prepovedi šteje za primerna. Ta zadnja navedba pa bi spremenila tožbeni predmet in bi zato morala biti jasno predstavljena že v tožbi (in v predhodnem postopku). Ustrezne navedbe v repliki so v skladu s členom 42(2) Poslovnika v različici, ki je veljala ob vložitvi replike (sedaj člen 127(1) Poslovnika), prepozne.

46.

To pa ne pomeni, da obravnavani tožbeni razlog ne zadeva priloge I, del I, odloka z dne 19. decembra 2011. Francija namreč novih pravil vnosa v tla na travinju ni popolno predstavila. Vsebujejo izjemo za vnos malo obremenjujočega živinskega gnojila vrste I na travinju do meje 20 kg dušika na hektar za obdobje prepovedi od 15. decembra do 15. januarja. ( 25 ) Če pa bi kmetje vsak mesec vnesli v tla toliko dušika, bi bila dosežena vrednost 240 kg dušika na leto, torej bistveno večja vrednost, kot je dopustna v skladu s Prilogo III(2) k Direktivi o nitratih. V luči te zelo široke izjeme je treba prilogo I, del I, odloka z dne 19. decembra 2011 glede vnosa živinskega gnojila vrste I v tla na travinju torej šteti za zgolj neznatno spremembo prejšnjega pravnega položaja. Ta določba je torej predmet obravnavanega postopka, saj čez celo leto dopušča vnos živinskega gnojila vrste I v tla na travinju. ( 26 )

47.

Francija torej s tem,

ni izpolnila obveznosti iz člena 5(4), Priloge II A(1) in Priloge III(1.1) k Direktivi o nitratih.

48.

Komisija zahteva, naj Francija vnos živinskih gnojil vrste II v tla na travinju prepove najkasneje od 15. septembra in ne šele od 15. novembra, kot je to določeno v odlokih z dne 6. marca 2001 in z dne 19. decembra 2011. Navaja, da rastline rastejo šele, ko je zunanja temperatura višja od 5 ° C, in s tem absorbirajo dušik. Poleg tega naj bi se organski dušik mineraliziral tudi pri nizkih temperaturah, to pomeni pretvoril v obliko, ki jo rastline lahko izkoristijo. Da bi se preprečilo tveganje izluženja tega dušika, naj bi se smelo gnojiti najkasneje 15 dni pred koncem obdobja rasti. Komisija v repliki dodaja, da gnojila vrste II vsebujejo še posebej visoke koncentracije mineralnega dušika. Tveganje onesnaženja voda naj bi bilo zato še posebej visoko.

49.

Francija meni, da je treba upoštevati tudi druge vidike. S svojimi argumenti pa se v bistvenem osredotoča na gnojila vrste I, ki v primeru obravnavanega očitka niso pomembna.

50.

Francija, kar zadeva gnojila vrste II, precej na splošno navaja, da se vsebovani organski dušik ne mineralizira tako hitro, kot to domneva Komisija. Da bi se zagotovila zadostna razpoložljivost mineraliziranega dušika ob začetku obdobja rasti, naj bi bilo smiselno gnojila vnesti v tla že v predhodni pozni jeseni.

51.

Francija pa ne ugovarja prepričljivi navedbi Komisije glede sorazmerno visokega deleža že mineraliziranega dušika v teh gnojilih. Vnos v tla jeseni s tem povečuje tveganje, da se bo mineralizirani dušik pozimi izlužil in s tem prispeval k onesnaženju voda, namesto da bi ga uporabile rastline.

52.

Vnosa v tla jeseni tudi ne more upravičiti argument pomanjkanja dušika („faim d’azote“) na podlagi imobilizacije dušika prek mikroorganizmov. Nasprotno, obstaja tveganje, da se bo velik del dušika, vnesenega v tla jeseni, do pomladi imobiliziral ali izlužil. Tveganje imobilizacije je mogoče zmanjšati le z vnosom v tla, ki je časovno čim bližje obdobju rasti.

53.

Francija torej s tem, da priloga I, del I, odloka z dne 19. decembra 2011 ne prepoveduje vnosa gnojil vrste II v tla na travinju, ki je bilo posejano pred več kot šestimi meseci, že od 15. septembra, ni izpolnila obveznosti iz člena 5(4), Priloge II A(1) in Priloge III(1.1) k Direktivi o nitratih.

54.

Komisija zahteva, naj se tudi v februarju prepove vnos gnojil vrste III v tla na travinju v goratih regijah, kjer se temperature v tem obdobju gibajo pod 5 °C. Tega odloka z dne 6. marca 2001 in z dne 19. decembra 2011 ne upoštevata.

55.

Prepričljivost te navedbe izhaja iz tega, da rastline pri nizkih temperaturah ne rastejo in zato ne absorbirajo dušika. Sodišče je poleg tega že ugotovilo, da je treba pomen določb, navedenih v Prilogi II A k Direktivi o nitratih, presojati na podlagi objektivnih meril, kakršne so geološke in podnebne značilnosti posameznih regij. ( 27 ) Za zahteve iz Priloge III(1.1) to izhaja že iz člena 5(3)(b). Pri prepovedih vnosa v tla je torej treba upoštevati okoliščino, da v goratih regijah dlje časa prevladujejo nizke temperature.

56.

Francija tej prepričljivi navedbi Komisije na ugovarja.

57.

Francija torej s tem, da priloga I, del I, odloka z dne 19. decembra 2011 v goratih regijah v mesecu februarju ne prepoveduje vnosa gnojila vrste III v tla na travinju, ki je bilo posejano pred več kot šestimi meseci, če tam temperature ostanejo pod 5°°C, ni izpolnila obveznosti iz člena 5(4), Priloge II A(1) in Priloge III(1.1) k Direktivi o nitratih.

58.

Komisija z drugim tožbenim razlogom graja francoske določbe o skladiščenju živinskih gnojil.

59.

V skladu s Prilogo II A(5) k Direktivi o nitratih naj bi kodeks dobre kmetijske prakse vseboval določbe, ki vključujejo točke o zmogljivosti in zgradbi posod za skladiščenje živinskih gnojil, vključno z ukrepi za preprečevanje onesnaževanja voda s površinskim odtokom in pronicanjem tekočin, ki vsebujejo živinska gnojila, in odplak, nastalih pri shranjevanju rastlinskih materialov, kot je silaža, v podzemne vode in površinsko vodo, kolikor je ta točka upoštevna. Tudi v skladu s Prilogo III(1.2) delovni programi vključujejo pravila v zvezi z zmogljivostmi posod za skladiščenje živinskih gnojil. Zmogljivost mora biti večja od tiste, ki je potrebna za skladiščenje med najdaljšim obdobjem, v katerem je vnos v tla na ranljivem območju prepovedan, razen kadar se pristojnemu organu lahko dokaže, da bo kakršna koli količina gnojil, ki presega dejansko zmogljivost skladiščenja, odstranjena na način, ki ne bo škodoval okolju.

60.

Komisija Franciji očita, da nima natančnih pravil za preverljivi izračun potrebnih zmogljivosti. Če bi bila za izračun navedena določena obdobja, bi bila ta prekratka, skladiščenje trdega živinskega gnojila na polju pa ne bi smelo biti dovoljeno.

61.

Komisija meni, da ne zadošča, da francosko pravo sicer abstraktno ponavlja cilje določb o potrebnih zmogljivostih skladiščenja, ne določa pa konkretnih določb za izračun potrebnih zmogljivosti skladiščenja na posameznih kmetijskih gospodarstvih. Niti kmetje niti organi nadzora naj ne bi mogli ugotoviti, kakšne zmogljivosti so potrebne.

62.

Francija ne nasprotuje temu, da je konkretna ureditev potrebna, vendar pa Komisiji ugovarja s tem, da priloga II, de II, točka 1, odloka z dne 19. decembra 2011 vsebuje potrebna merila. Zmogljivosti skladiščenja naj bi morale pokriti obdobja prepovedi vnosa živinskih gnojil v tla, izračunati pa naj bi jih bilo treba z metodo DEXEL (Diagnostic Environnement de l’Exploitation d’Elevage – okoljska diagnostika v živinoreji).

63.

Ta določba je formalno začela veljati neposredno z objavo odloka. Po navedbah Francije, ki jim nihče ni ugovarjal, jo je bilo mogoče na podlagi obstoječih obdobij prepovedi za vnos v tla takoj uporabiti. V skladu s tem je veljala že ob izteku roka 28. decembra 2011 iz obrazloženega mnenja in jo je v obravnavanem primeru treba upoštevati.

64.

Komisija pa očita, da tudi metoda DEXEL ni dovolj jasna, saj naj ne bi določala enostavnih meril za določitev živinskega gnojila, ki ga bo treba skladiščiti. Nasprotno, vsebovala naj bi zapletena pravila, ki naj bi jih morali uporabiti pooblaščeni strokovnjaki na vsakem posameznem kmetijskem gospodarstvu.

65.

Vendar pa ni mogoče razbrati, da bi bila vključitev strokovnjakov za določitev potrebnih zmogljivosti skladiščenja neprimerna ali da bi jo Direktiva o nitratih izključevala. Tudi iz raziskave Komisije namreč izhaja, da je natančna določitev potrebnih zmogljivosti skladiščenja zelo zapletena naloga, ( 28 ) za katere izpolnitev se vsekakor lahko pojavi potreba po sodelovanju strokovnjakov.

66.

Dalje, Komisija je že v predhodnem postopku grajala, da metoda DEXEL vodi k premajhnim zmogljivostim skladiščenja. To grajo dopustno konkretizira v repliki tako, da ni določen varnostni pribitek in da metoda pri določitvi zmogljivosti skladiščenja upošteva tudi gospodarske in kmetijsko-znanstvene omejitve kmetijskega gospodarstva.

67.

Obveznost varnostnega pribitka izhaja iz besedila Priloge III(1.2) k Direktivi nitratih. V skladu s tem mora biti zmogljivost posod za skladiščenje živinskih gnojil večja od tiste, ki je potrebna za skladiščenje med najdaljšim obdobjem.

68.

Francija pa pravilno navaja, da je minimalni varnostni pribitek določen v prilogi I, del II, točka 1(3), odloka z dne 19. decembra 2011. V skladu s tem je treba upoštevati podnebna tveganja, to pomeni tveganje dodatnih obdobij, v katerih živinskega gnojila ni dopustno vnašati v tla, na primer zato, ker so tla zmrznjena. Zato ta delni očitek Komisije ni utemeljen.

69.

Direktiva o nitratih, kar zadeva gospodarske in kmetijsko‑znanstvene omejitve, nikjer ne določa, da bi te omejitve dovoljevale odstopanje od njenih zahtev. Če neko kmetijsko gospodarstvo ne more zagotoviti potrebnih zmogljivosti skladiščenja in tudi sicer ne more dokazati odstranitve na način, ki ne bo škodoval okolju, mora nasprotno zmanjšati število živine.

70.

Deli dokumenta o metodi DEXEL, ki jih je navedla Komisija, ( 29 ) pa ne dovoljujejo domneve, da to metodo pri določitvi potrebnih zmogljivosti skladiščenja vodijo gospodarske in kmetijsko-znanstvene omejitve. Njihov namen je nasprotno ta, da se zahtevam Direktive o nitratih zadosti brez nepotrebnih stroškov.

71.

Grajati je kvečjemu mogoče, da ta metoda določa prehodne ukrepe pred vzpostavitvijo potrebnih zmogljivosti skladiščenja in pri tem vzame v zakup vnos v tla v nasprotju z Direktivo o nitratih, dokler niso zagotovljene zadostne zmogljivosti skladiščenja. V praksi je sicer nerealistično vztrajati pri tem, da kmetje ne vnašajo živinskega gnojila v tla, čeprav so njihova skladišča že do konca izkoriščena, vendar pa če države članice tako ravnanje odobravajo, kršijo Direktivo o nitratih. Nasprotno, od kmetov bi morale zahtevati, da presežek živinskega gnojila po potrebi skladiščijo drugje ali pa poskrbijo za pravilno odstranitev. Ta točka pa sicer ni predmet tožbe.

72.

Ta delni očitek zato ni utemeljen.

73.

Komisija z drugim delnim očitkom drugega tožbenega razloga izrecno graja, da se z izračunom zmogljivosti skladiščenja dosežejo prekratka obdobja skladiščenja z največjo zmogljivostjo.

74.

Ta očitek je utemeljen že zato, ker naj bi se v skladu s členom 2(I), točka 2, odloka z dne 19. decembra 2011 nove prepovedi vnosa v tla uporabile kot podlaga za izračun potrebnih zmogljivosti skladiščenja šele tri leta po sprejetju 5 delovnih programov in najkasneje 1. julija 2016. Ker so prepovedi vnosa v tla do zdaj prekratke, ( 30 ) predvidene zmogljivosti skladiščenja še ne pokrivajo potreb.

75.

Komisija pa gre še dlje: meni, da bi morala biti v vseh departmajih v regijah Bretanja, Spodnja Normandija, Zgornja Normandija, Pikardija, Šampanja-Ardeni, Lorena, Alzacija, Poitou-Charentes, Franche-Comté, Ile‑de‑France, Rona-Alpe, Auvergne, Burgundija, Loire, Nord‑Pas-de‑Calais in Center določena vsaj šestmesečna obdobja in v departmajih v regijah Languedoc-Roussillon, Akvitanija, Jug-Pireneji in na Azurni obali vsaj petmesečna obdobja. Komisija ta obdobja utemeljuje z raziskavo iz leta 2001. ( 31 )

76.

Francija Komisiji ugovarja s tem, da so te zahteve premalo diferencirane. Obstajalo naj bi veliko dejavnikov, ki jih je treba upoštevati in ki lahko vodijo k drugačnim obdobjem.

77.

Poudariti je treba dva od teh dejavnikov: po eni strani ravnanje s trdim živinskim gnojilom oziroma kompaktnim gnojem, pomešanim s slamo („fumier compact pailleux“), ki je v Franciji opredeljen kot gnojilo vrsteI, in po drugi pomen ledine.

78.

Francija je predložila povzetek raziskave, ki ga Komisija vsebinsko ni izpodbijala, iz katerega izhaja, da različne vrste gnojila in predvsem kompaktni gnoj, pomešan s slamo, najprej vežejo več mineralnega dušika, kot pa ga oddajo. ( 32 ) Tudi če se vnesejo v tla relativno dolgo pred začetkom vegetacijskega obdobja, je tveganje onesnaženja voda zato omejeno. Podobne zaključke vsebuje novejša raziskava, ki jo je objavila Komisija. ( 33 )

79.

Dalje, ledina lahko očitno občutno daljša obdobja izkorišča dušik kot druge kulture. Raziskava iz leta 2011, ki jo je objavila Komisija, zato za ledino navaja občutno krajša obdobja varstva kot za druge kulture, za Francijo na primer, odvisno od regije, med dvema in šestimi meseci. ( 34 ) Ta raziskava je v obravnavanem primeru upoštevna, saj posodablja znanstvena spoznanja, ki so predstavljena v raziskavi iz leta 2001, ki jo navaja Komisija.

80.

Ne da bi bilo treba posamično preučiti preostale ugovore Francije, je torej mogoče ugotoviti, da pavšalna obdobja šestih ali petih mesecev, ki jih želi uveljaviti Komisija, niso upravičena za celotno Francijo.

81.

Ta obdobja bi bila tako za kmetijsko gospodarstvo, ki se na jugu Francije ukvarja z ekstenzivno živinorejo v okviru pašnega gospodarstva, verjetno predolga. Na drugi strani mora kmetijsko gospodarstvo na severu, ki se ukvarja z intenzivno živinorejo in ki svoje površine v celoti namenja za pridelavo krme, pri izračunu potrebnih zmogljivosti skladiščenja morebiti izhajati celo iz daljših obdobij.

82.

Francija zato s tem, da se zmogljivosti skladiščenja živinskega gnojila v skladu s členom 2(I)(1) in (2) ter prilogo I, del II, odloka z dne 19. decembra 2011 izračunajo na podlagi prekratkih prepovedi vnosa v tla, ni izpolnila obveznosti iz člena 5(4), Priloge II A(5) in Priloge III(1.2) k Direktivi o nitratih. V preostalem ta delni očitek ni utemeljen.

83.

Komisija z zadnjim delnim očitkom drugega tožbenega razloga graja, da skoraj vsi delovni programi Francije dopuščajo skladiščenje kompaktnega gnoja, pomešanega s slamo, na polju za obdobje desetih mesecev, ne da bi bila potrebna zaščita tal ali pokrivanje. S tem bi lahko nitrat prodrl v podzemne vode ali v primeru močnega dežja tudi v površinske vode. Komisija prvič v repliki graja pomanjkljivo možnost nadzora pogojev skladiščenja, določenih v francoske pravu.

84.

Francija najprej pravilno ugovarja, da je Komisija v obrazloženem mnenju ocenila, da je prehodno skladiščenje v trajanju nekaj tednov še dopustno. ( 35 ) Ta delni očitek je torej dopusten le v primeru, da Komisija graja skladiščenje v trajanju več kot nekaj tednov.

85.

Tudi kar zadeva možnost nadzora upoštevanja teh pogojev, graja Komisije v repliki razširja predmet postopka. Ta graja namreč ne zadeva neposredno tveganj onesnaženja pri dopustnih praksah, ampak tveganje prepovedanega skladiščenja živinskega gnojila na polju, o čemer prej še ni bilo govora.

86.

Če pa Komisija v tožbi nasprotno graja pogoje skladiščenja, namreč neobstoj zaščite tal in pokrivanja, je bil njen očitek v nasprotju s stališčem Francije vsaj implicitno vsebovan v očitku predolgega skladiščenja na polju, predstavljenim v predhodnem postopku. Ti pogoji so namreč značilni za tveganje onesnaženja voda, ki je povezano s to prakso. Ta očitek je zato dopusten.

87.

Francija se sicer sklicuje na določbo, ki je v skladu s členom 2(II) odloka z dne 19. decembra 2011 začela veljati šele po izteku roka iz obrazloženega mnenja, namreč prilogo I, del II, točka 2. Vendar pa v skladu z navedbami Francije, ki jim nihče ni ugovarjal, te določbe ustrezajo že prej veljavnim 4 delovnim programom. Zato jih je v obravnavanem primeru mogoče upoštevati.

88.

Te določbe zmanjšujejo tveganje onesnaženja voda, saj mora biti kompaktni gnoj, pomešan s slamo, prej dva meseca skladiščen, zato da se lahko izločijo morebitne tekočine, ki vsebujejo nitrat. V preostalem, bolj suhem živinskem gnojilu, najprej skoraj ne nastane presežek nitrata, saj mineralizirani dušik spet absorbirajo mikroorganizmi. ( 36 )

89.

Mikrobi pa lahko absorbirajo mineralizirani dušik, kar navaja tudi Francija, le v določenih obdobjih, pretežno jeseni in pozimi. ( 37 ) Ker pa se živinsko gnojilo lahko skladišči do deset mesecev, je treba izhajati iz tega, da v toplejših letnih časih vendarle spet pride do presežka mineraliziranega dušika. Najkasneje v tem trenutku postane pomembno, da ni določena obveznost zaščite tal in pokrivanja. Kompaktni gnoj, pomešan s slamo, ki leži na prostem, se namreč lahko z dežjem ponovno obogati z vodo, ki absorbira mineralizirani dušik in ga transportira v podzemne ali površinske vode.

90.

Francija zato s tem, da priloga I, del II, točka 2, odloka z dne 19. decembra 2011 dopušča skladiščenje kompaktnega gnoja, pomešanega s slamo, na polju do deset mesecev, ne da bi določala, da morajo biti tla zaščitena pred gnojem in da mora biti gnoj pokrit, ni izpolnila obveznosti iz člena 5(4), Priloge II A(5) in Priloge III(1.2) k Direktivi o nitratih.

91.

Sodišče je že ugotovilo, da morajo ukrepi delovnih programov v skladu s členom 5(4)(a) v povezavi s Prilogo III(1.3) k Direktivi o nitratih vsebovati določbe za omejitev vnosa gnojil v tla, ki temeljijo na ravnotežju med predvidljivo potrebo posevkov po dušiku in preskrbo posevkov z dušikom iz tal in z gnojenjem. ( 38 ) To razlago Priloge III(1.3) se med drugim potrjuje s ciljem direktive, ki je določiti potrebne ukrepe za varstvo voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov v Skupnosti. ( 39 )

92.

Komisija graja, da francoske določbe ta načela sicer ponavljajo, vendar pa niso prenesena v neposredno uporabljivo določbo. Potrebna naj bi bila zanesljiva metoda izračuna ter določitev potrebnih parametrov, ki bi kmetom omogočali izračun, kolikšne količine živinskega gnojila lahko vnesejo v tla. Ti parametri bi morali upoštevati predvsem konkretne kulture, učinkovitost dušika v konkretni vrsti živinskega gnojila in dušik, ki je že v tleh.

93.

Francija temu tožbenemu razlogu v bistvenem ugovarja v dveh točkah: prvič, Direktiva o nitratih naj ne bi zahtevala takšne natančne določbe in drugič, priloga I, del III, točka 1, odloka z dne 19. decembra 2011 naj bi bila celo bolj primerna za zagotovitev uravnoteženega gnojenja kot pa zahteve Komisije.

94.

Sodišče je, kar zadeva prvi ugovor, že opozorilo na to, da je treba Prilogo III(1.3) k Direktivi o nitratih prenesti natančno. ( 40 ) Za potrebno stopnjo natančnosti morajo biti odločilni naslovniki določbe. Ti morajo razumeti, katere obveznosti zanje veljajo. Če se zadevne določbe nanašajo na kmete, morajo biti ti z razpoložljivimi sredstvi zmožni zanesljivo presoditi, kolikšne količine živinskega gnojila lahko vnesejo v tla.

95.

Na tem mestu lahko ostane odprto, ali je tem zahtevam mogoče zadostiti le s sistemom Komisije.

96.

Določbe, ki jih je navedla Francija, kmetom niso zadostile že zato, ker jih ti ob izteku roka iz obrazloženega mnenja sploh še niso mogli uporabljati. Priloga I, del III, točka 1(c), odloka z dne 19. decembra 2011, ki določa obveznosti kmetov, je namreč v skladu s členom 2(II) tega odloka začela veljati šele 1. septembra 2012.

97.

Sistem, določen v prilogi I, del III, točka 1(a) in (b), odloka z dne 19. decembra 2011, je v zadevnem trenutku sicer veljal, vendar pa se ga prav tako še ni moglo uporabljati. Točka (a) zahteva namreč določitev določb za izvajanje, to pomeni operativno izdelavo in njeno izpolnitev s parametri. Te morajo v skladu s točko (b) določiti regije za vsako kulturo in za ledino. Po navedbah Komisije so te določbe začele veljati šele po izteku upoštevnega roka, namreč 1. septembra 2012.

98.

Komisija s tem, ko prvič v repliki graja vsebinske pomanjkljivosti teh regionalnih določb in določene podrobne določbe odloka z dne 19. decembra 2011, poskuša razširiti predmet obravnavanega postopka. Te navedbe zato niso dopustne.

99.

Kar na koncu zadeva stare določbe točke 2.3 priloge k odloku z dne 6. marca 2001, ki so v zadevnem trenutku očitno še veljale za kmete, se omejujejo na to, da od kmetov zahtevajo uravnoteženo gnojenje v smislu Priloge III(1.3) k Direktivi o nitratih.

100.

Trditve Francije glede teh pravil razumem tako, da morajo kmetje v skladu z njimi za vsako posamezno zemljišče sami določiti, kakšno gnojenje je dopustno. Tej rešitvi bi bilo treba dati prednost pred določitvijo parametrov, saj naj bi bilo na tak način mogoče v celoti upoštevati lokalne danosti.

101.

To izhodišče teoretično obljublja optimalno gnojenje. Iz obravnavanega postopka pa izhaja, da je določitev dopustnega gnojenja nadvse zapleteno početje. Ni razvidno, da bi vsak kmet brez natančnejših navodil to nalogo lahko izpolnil pravilno. ( 41 ) Poleg tega ob odsotnosti enostavnih preverljivih meril obstaja velika nevarnost zlorab. Tudi Francija je sicer z novimi pravili opustila to izhodišče in ga nadomestila z regionalnimi pravili za izvajanje.

102.

Francija torej s tem, da v odloku z dne 6. marca 2001 ni določila dovolj natančnih pravil za uravnoteženo gnojenje, ni izpolnila obveznosti iz člena 5(4) in Priloge III(1.3) k Direktivi o nitratih.

103.

Ta tožbeni razlog se nanaša na metodo, ki se uporablja v Franciji, ki zadeva zagotavljanje zgornje meje 170 kg dušika na hektar na leto v skladu s Prilogo III(2) k Direktivi o nitratih. Priloga III(3) dopušča, da se ta količina določi na podlagi števila živali. Ta metoda se v Franciji uporablja tako, da se za različne živalske vrste navedejo količine dušika, ki jih vsebuje živinsko gnojilo, vneseno v tla, enega primerka v enem letu.

104.

Z določitvijo dopustne količine dušika na podlagi števila živali naj bi se očitno olajšala uporaba zgornje meje. Kmetom ni potrebno preučiti, koliko dušika dejansko vnesejo v tla. Dokler število njihovih živali ne preseže zmogljivosti pognojenih površin, namreč za izpolnitev teh zahtev zadošča, da se živinsko gnojilo enakomerno porazdeli.

105.

Komisija pa graja, da Francija za posamezne živalske vrste izhaja iz premajhne količine dušika v živinskem gnojilu, vnesenem v tla.

106.

Francija se sicer tudi pri tem tožbenem razlogu nepravilno sklicuje na nove določbe iz odloka z dne 19. decembra 2011, namreč na prilogo II, ki se v skladu s prilogo I, del V, v povezavi s členom 2(II) uporablja šele od jeseni 2012. To pa je pomembno le za presojo vrednosti izločkov krav molznic, saj so vrednosti za ostale rejne živali ostale nespremenjene.

107.

Komisija očitek vrednosti izločkov za krave molznice opira na dva znanstveno podprta argumenta: prvič, ne upošteva se mlečna proizvodnja krav. Namreč, večja kot je mlečna proizvodnja, več dušika se izloči. Drugič, Komisija graja uporabo tako imenovanega previsokega koeficienta izhlapevanja.

108.

Francija ne ugovarja navedbi Komisije, ki se opira na mlečno proizvodnjo, in predvsem ne njenim znanstvenim podlagam. Priloga II, točka B, odloka z dne 19. decembra 2011 nasprotno potrjuje stališče Komisije. Namesto ene same vrednosti izločkov so tam različne vrednosti določene glede na mlečno proizvodnjo. V tem pogledu je ta delni očitek torej utemeljen.

109.

Drugi argument, ki zadeva tako imenovani koeficient izhlapevanja, pa je treba pojasniti. Ta koeficient dopušča, da se od izločenih količin dušika odšteje del, ki pred vnosom v tla izhlapi v zrak. Ta odbitek je izpeljan iz odločitve Sodišča, v kateri je ugotovilo, da je za uporabo letne zgornje meje 170 kg bistven dušik, ki ga v času vnosa vsebuje živilsko gnojilo. Izhlapevanja dušika med vnosom v tla zato ni dopustno upoštevati kot odbitek. ( 42 ) Komisija pa ne dvomi v to, da je v zvezi s tem mogoče upoštevati dušik, ki je izhlapel pred vnosom v tla, to pomeni v hlevu in v času skladiščenja živinskega gnojila.

110.

Francija pri tem odbitku uporablja koeficient izhlapevanja. Pred odlokom z dne 19. decembra 2011 je ta koeficient za krave molznice znašal 30 %. Francija je torej domnevala, da se 30 % v hlevu izločenega dušika tam ali med skladiščenjem živinskega gnojila odda v zrak. Komisija pa se sklicuje na znanstveni prispevek iz leta 2007, ( 43 ) iz katerega izhaja koeficient v višini le 24 %.

111.

Analiza iz literature, ki jo je predložila Francija, to vrednost potrjuje. ( 44 ) V skladu s tem odlok z dne 19. decembra 2011 ne temelji več na koeficientu v višini 30 %, ampak na koeficientu v višini 25 %.

112.

Francija torej s tem, da odlok z dne 6. marca 2001 pri določitvi vrednosti izločkov krav molznic ni primerno upošteval razlik v mlečni proizvodnji in je temeljil na previsokem koeficientu izhlapevanja, ni izpolnila obveznosti iz člena 5(4) v povezavi s Prilogo III(2) in (3) k Direktivi o nitratih.

113.

V primeru, da Komisija graja prehodno določbo za obdobje od 1. septembra 2012 do 31. avgusta 2013, je treba ugotoviti, da ta določba ni bila predmet predhodnega postopka. Zato ta navedba ni dopustna.

114.

Pri ostalih vrstah rejnih živali se graja Komisije omejuje na konkretne koeficiente izhlapevanja, ki so enaki pred in po sprejetju odloka z dne 19. decembra 2011. Komisija pa je svojo tožbo umaknila v delu, ki se nanaša na prašiče.

115.

Komisija v zvezi s tem za govedo razen krav molznic priznava prvi ugovor Francije, da je pri podrobnejši opredelitvi teh očitkov v tožbi storila pravno napako, ki je vodila k napačni predstavitvi posledic grajanih koeficientov. Komisija ne nasprotuje niti navedbi Francije, da ista napaka zadeva tudi predstavitev posledic pri drugih vrstah rejnih živali. Ta pravna napaka pa ne spodkopava očitka uporabe previsokih koeficientov.

116.

Opozoriti je treba tudi na to, da Komisija v razpredelnici drugih vrst goveda napačno navaja, da uporablja koeficient v višini 30 %, čeprav v resnici uporablja koeficient v višini 21 %. ( 45 ) To mogoče vpliva na napačno tolmačenje Francije, da Komisija ne dvomi več v francoske koeficiente. ( 46 ) Tega pomena pa očitni pravopisni napaki Komisije ni mogoče pripisati, saj kontekst in konkretno navedene vrednosti kažejo, da še naprej izhaja iz nižjega koeficienta.

117.

Francija še navaja, da so bili grajani koeficienti določeni z uporabo boljše metode, kot pa vrednosti, na katere se sklicuje Komisija. Vrednosti Komisije naj bi bile izpeljane iz količin dušika, ki se oddajo iz hlevov in skladišč živinskega gnoja v okoliški zrak. Na drugi strani naj bi francoske vrednosti temeljile na primerjavi izločenega dušika z dušikom, ki ga še vsebuje živinsko gnojilo, ko to zapusti hlev ali skladišče zaradi vnosa v tla.

118.

Komisija tej na prvi pogled razumljivi trditvi sicer ne ugovarja izrecno, ampak vsaj implicitno, saj vztraja pri svojih vrednostih.

119.

Francosko stališče je dvomljivo zato, ker iz pregleda literature, ki ga je predložila Francija, ne izhaja nobena metodična preferenca, ampak pojasnilo, da vse vrednosti v literaturi temeljijo na poskusih, ki upoštevajo le vsakokratne preučene konkretne pogoje živinoreje. ( 47 ) Tam so tudi poudarjena velika nihanja določenih vrednosti in pojasnjeno je, da so francoski koeficienti zelo blizu vrednostim v literaturi. ( 48 ) Končno, vključena je tudi raziskava, ki jo je navedla Komisija, o kateri se ne dvomi.

120.

Če se poleg tega preučijo francoski dokumenti, v katerih so prvič določeni danes še veljavni koeficienti izhlapevanja za govedo, je mogoče razbrati, da gre le za srednjo vrednost takrat obstoječe literature o izhlapevanju dušika iz izločkov krav molznic. ( 49 ) Razprava o metodi ni razvidna.

121.

Zato ni treba izhajati iz tega, da je znanstvena podlaga tega tožbenega razloga Komisije zaradi morebitne metodične razlike pri določanju koeficientov vprašljiva.

122.

Večjo težo bi lahko imel ugovor Francije, da znanstveno ugotovljeni podatki kažejo na velike razlike pri izhlapevanju nitrata v hlevu in med skladiščenjem. To nihanje govori proti temu, da bi se lahko določena vrednost štela za edini ustrezni koeficient izhlapevanja. To bi lahko razumeli tako, da imajo države članice načeloma proste roke pri določitvi koeficienta izhlapevanja, ki se giblje v okviru, določenem z različnimi rezultati znanstvenih raziskav.

123.

Tak manevrski prostor pa ne bi bil združljiv z načelom preventivnega delovanja, ki ga je treba upoštevati pri uporabi Direktive o nitratih, ( 50 ) in zato tudi pri prenosu Priloge III(2) in (3). Količina izločkov, določena na žival, mora torej nujno zagotoviti, da zgornja meja 170 kg ni kršena. To je mogoče le, če je ta količina določena tako nizko, da se v tla v nobenem primeru, neodvisno od nihanj dejanskih vrednosti izhlapevanja, ne vnese več kot 170 kg nitrata.

124.

Obstaja pa nevarnost, da bi se na podlagi podnebnih pogojev ali običajnih praks v določenih regijah pred vnosom v tla vedno oddalo manj dušika v zrak kot pa bi to izhajalo iz koeficienta izhlapevanja. Tam bi bilo v tla vnesenih torej več kot 170 kg dušika na leto na hektar. To bi lahko povzročilo onesnaženje voda, ki ga je treba preprečiti z delovnimi programi.

125.

Koeficiente izhlapevanja je torej pri določitvi količin izločkov za uporabo zgornje meje na podlagi števila živali v skladu s Prilogo III(2) in (3) k Direktivi o nitratih mogoče določiti le na podlagi najnižjega znanstveno dokazljivega izhlapevanja.

126.

Če pa želijo države članice kmetom kljub temu omogočiti, da lahko v vsakem primeru v celoti izkoristijo najvišjo dopustno količino, dopustnih količin vnosa v tla ne morejo določiti z enostavno tipizacijo na podlagi števila živali. Vsaka tipizacija mora namreč imeti zadosten varnosti pribitek, da bi se preprečilo, da bi bila zgornja meja v določenih primerih presežena.

127.

Ker nizki koeficienti izhlapevanja, ki jih zahteva Komisija, v bistvenem temeljijo na znanstvenem prispevku iz leta 2007, ( 51 ) ki ga Francija ni ovrgla z boljšimi podatki, so ti torej upoštevni v okviru tega tožbenega razloga.

128.

Francija pa za preostale vrste rejnih živali uporablja občutno višje koeficiente izhlapevanja, kot to dopuščajo podatki Komisije, namreč 30 % namesto 21 % za preostalo govedo, 60 % namesto 30 % za perutnino, 30 % namesto 9,5 % za ovce in koze, 30 % namesto 13 % za konje in 60 % namesto 45 % za zajce.

129.

Francija zato s tem, da je določitev vrednosti izločkov za govedo, razen za krave molznice, ter za perutnino, ovce, koze, konje in zajce v prilogi II odloka z dne 19. decembra 2011 temeljila na previsokih koeficientih izhlapevanja, ni izpolnila obveznosti iz člena 5(4) v povezavi s Prilogo III(2) in (3) k Direktivi o nitratih.

130.

V skladu s Prilogo II A(2) k Direktivi o nitratih naj bi kodeks dobre kmetijske prakse vseboval določbe, ki vključujejo točke o vnosu gnojil v tla na strmih pobočjih, kolikor so upoštevne. Nagib je treba upoštevati tudi v skladu s Prilogo III(3)(a).

131.

Komisija s petim tožbenim razlogom graja, da Francija vnos v tla na takih površinah sicer prepoveduje, ne določa pa dopustnega nagiba. Na poljih naj bi bil vnos v tla prepovedan od 8‑odstotnega nagiba naprej, v primeru ledine naj bi bilo dopustnih 15 %.

132.

Francija nasprotno meni, da nagiba ni treba določiti. Za tveganje onesnaženja voda naj bi bilo namreč prav tako pomembnih več drugih dejavnikov. Zadoščala naj bi torej splošna prepoved, v okviru katere naj bi kmetje lahko upoštevali te dejavnike.

133.

Komisija ne dvomi v pomen drugih dejavnikov, sklicuje pa se na raziskavo, ki že pri nagibu 5 % izhaja iz občutnih tveganj in priporoča gnojenje le do 7‑odstotnega nagiba. Pri uporabi primernih strojev ali na goratem območju naj bi se lahko gnojilo do 10‑odstotnega nagiba. Gnojevka, torej tekoče živinsko gnojilo, pa naj bi se v vsakem primeru lahko vnašala v tla le do 7‑odstotnega nagiba. ( 52 )

134.

Francija ne navaja nobenih znanstvenih argumentov, s katerimi bi izpodbijala ta priporočila. To bi bilo mogoče razumeti tako, da ta navedba Komisije ni bila ovržena. Ker je treba delovne programe opreti na najboljša razpoložljiva znanstvena spoznanja, Francija torej ne bi sprejela zadostnih določb za vnos gnojil v tla na strmih pobočjih.

135.

V novejši raziskavi, ki jo je Komisija objavila na spletu, pa je površinsko gnojenje odsvetovano le na neobdelanih zemljiščih z nagibom več kot 8 % in to predvsem v primeru, ko gre za dolžino pobočja več kot 100 metrov. Šele od 15‑odstotnega nagiba naprej je priporočena popolna prepoved gnojenja. Obe priporočili veljata predvsem v bližini površinskih voda. ( 53 )

136.

Dolžina pobočja več kot 100 metrov pri pobočjih z nagibom več kot 8 % le ilustrira posebna tveganja. Zato je ni treba šteti za nujni pogoj obveznosti prepovedi.

137.

Na prvi pogled bi lahko sklepali, da za bližino površinskih voda velja enako kot za dolžino pobočja. Raziskava pa predstavitev tveganj vnosa v tla na strmih pobočjih omejuje na onesnaženje površinskih voda. Vnos v tla na pobočjih je v skladu s tem težaven, ker lahko živinsko gnojilo ali že v vodi raztopljene dušikove spojine z vodo odtečejo po pobočju navzdol. Če so tam površinske vode, se te lahko neposredno onesnažijo.

138.

Specifična tveganja za podzemne vode z vnosom živinskega gnojila v tla na pobočjih so sicer predstavljiva, vendar pa jih ne omenjata ne raziskava ne Komisija. Zato Komisija ni dokazala, da so prepovedi vnosa v tla na pobočjih potrebne, če v bližini ni površinskih voda.

139.

Kljub temu francoske določbe o vnosu živinskega gnojila v tla v bližini površinskih voda v skladu s prilogo I, del VI, odloka z dne 19. decembra 2011 ne odpravijo tega tožbenega razloga. Prvič, tudi te določbe so v skladu s členom 2(II) odloka začele veljati šele s 1. septembrom 2012 po izteku zadevnega roka in jih zato v obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati. Drugič, ni razvidno, da bi tam določene razdalje preprečevale tveganje vnosa škodljivih snovi na strmih pobočjih. Te namreč veljajo neodvisno od nagiba sosednjih zemljišč in so zato tudi objektivno veliko preskopo izračunane. Varnostne razdalje namreč znašajo le med dvema in 35 metri. Pri vodah ob vznožju pobočij te razdalje ne morejo izključiti neposrednega vnosa nitrata.

140.

Francija torej s tem, da v bližini površinskih voda ne prepoveduje vnosa živinskega gnojila v tla na pobočjih z več kot 15‑odstotnim nagibom ter površinsko na neobdelanih zemljiščih z nagibom od 8 % do 15 %, ni izpolnila obveznosti iz člena 5(4) v povezavi s Prilogo II A(2) in Prilogo III(3)(a) k Direktivi o nitratih. V preostalem je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

141.

V skladu s Prilogo II A(3) k Direktivi o nitratih morajo delovni programi vsebovati določbe o vnosu gnojil v tla, ki so zmrznjena ali pokrita s snegom. V skladu s Prilogo III(1.3)(b) je treba upoštevati podnebne razmere.

142.

Komisija s šestim tožbenim razlogom graja, da lahko kmetje v skladu s točko 2.5(3) priloge k odloku z dne 6. marca 2001 pod določenimi pogoji vnašajo gnojila vrste I in III v zmrznjena tla. Isto velja za vnos gnojila vrste I v tla, pokrita s snegom. Če so tla v 24 urah izmenično odmrznjena in zmrznjena, je dovoljeno v tla vnašati vsa gnojila.

143.

Francija graji ugovarja s tem, da Direktiva o nitratih ne določa absolutne prepovedi vnosa gnojil v zmrznjena ali s snegom pokrita tla.

144.

Tudi v tem pogledu pa je manevrski prostor pri prenosu omejen s cilji Direktive o nitratih in stanjem znanosti. ( 54 ) Iz raziskave, ki jo je predložila Komisija, izhaja, da gnojenja na zmrznjenih ali s snegom pokritih tleh nikoli ni dovoljeno dopustiti, saj obstajajo občutna tveganja za podzemne in površinske vode. ( 55 ) Ista raziskava poudarja, da ravno izmenjava med zmrznjenostjo in odtajanjem tal pospešuje mineralizacijo dušika. Nastale dušikove spojine so vodotopne in lahko zato prispevajo k onesnaženju predvsem podzemne vode, saj pri ustrezno nizkih temperaturah rastline še ne absorbirajo dušika. ( 56 )

145.

Francija tem znanstveno utemeljenim navedbam ne oporeka.

146.

Novejša raziskava Komisije sicer razmišlja o relativizaciji prepovedi vnosa v suha, zmrznjena tla, ki so zaradi vožnje po njih izpostavljena posebnemu tveganju zbitosti. ( 57 ) Francoske izjeme pa ne zadevajo tega primera.

147.

Francija torej s tem, da točka 2.5(3) priloge k odloku z dne 6. marca 2001 dopušča vnos gnojila v tla, ki [se] v obdobju 24 ur izmenjaje odmrznejo in spet z[a]mrznejo, in odpira možnost, da se pod določenimi pogoji dopusti vnos gnojila vrste I in III v zmrznjena tla ter gnojila vrste I v tla, pokrita s snegom, ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 5(4) v povezavi s Prilogo II A(3) in Prilogo III(1.3)(b) k Direktivi o nitratih.

148.

V skladu s členom 138(1) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Komisija je predlagala, naj se Francoski republiki naloži plačilo stroškov, in ker ta v bistvenem s svojimi predlogi ni uspela, se ji – tudi ob upoštevanju umaknjenega delnega očitka in nedopustnih navedb Komisije – naloži plačilo stroškov.

149.

Sodišču zato predlagam, naj odloči tako: