Stranke
Razlogi za odločitev
Izrek

Stranke

V zadevi T-304/11,

Alumina d.o.o. s sedežem v Zvorniku (Bosna in Hercegovina), ki jo zastopata J.-F. Bellis in B. Servais, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropske unije , ki ga zastopa J.-P. Hix, zastopnik, skupaj z G. Berrischom in A. Polcynom, odvetnikoma,

tožena stranka,

ob intervenciji

Evropske komisije , ki jo zastopata É. Gippini Fournier in H. van Vliet, zastopnika,

intervenientka,

zaradi razglasitve ničnosti Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 464/2011 z dne 11. maja 2011 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz zeolita A v prahu s poreklom iz Bosne in Hercegovine (UL L 125, str. 1) v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi N. J. Forwood (poročevalec), predsednik, F. Dehousse in J. Schwarcz, sodnika,

sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 15. januarja 2013

izreka naslednjo

Sodbo

Razlogi za odločitev

1. Evropska komisija je 17. februarja 2010 na podlagi pritožbe, vložene 4. januarja 2010, objavila obvestilo o začetku postopka glede uvoza zeolita A v prahu s poreklom iz Bosne in Hercegovine (UL C 40, str. 5).

2. Tožeča stranka, družba Alumina d.o.o., ki je članica skupine Birac, je 9. aprila 2010 predložila odgovore na protidampinški vprašalnik. Komisija je preverjanje na sedežu tožeče stranke opravila od 29. junija do 1. julija 2010.

3. Komisija je na podlagi Uredbe Komisije (EU) št. 1036/2010 z dne 15. novembra 2010 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz zeolita A v prahu s poreklom iz Bosne in Hercegovine (UL L 298, str. 27, v nadaljevanju: začasna uredba) uvedla 28,1-odstotno začasno protidampinško dajatev na uvoz zeolita A v prahu, imenovanega tudi zeolit NaA v prahu ali zeolit 4A v prahu, s poreklom iz Bosne in Hercegovine. V skladu s točko 11 obrazložitve začasne uredbe je preiskava zajela obdobje od 1. januarja do 31. decembra 2009.

4. Iz točk 3 in 10 obrazložitve začasne uredbe je razvidno, da je skupina Birac, v katero spada tožeča stranka, edini proizvajalec iz Bosne in Hercegovine, ki izvaža zadevni proizvod.

5. Komisija je v okviru izračuna normalne vrednosti uporabila metodo, opisano v členu 2(3) Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 343, str. 51, popravek v UL 2010, L 7, str. 22, v nadaljevanju: osnovna uredba), ker prodaja tožeče stranke na notranji trg ni bila reprezentativna v smislu člena 2(2) te uredbe. Komisija je za določitev normalne vrednosti uporabila tehtani povprečni dobiček, ki ga je skupina, ki ji tožeča stranka pripada, ustvarila pri prodaji podobnega proizvoda na notranjem trgu (točke od 21 do 26 začasne uredbe).

6. Komisija je na podlagi člena 20 osnovne uredbe z dopisom z dne 16. novembra 2010 tožeči stranki poslala kopijo začasne uredbe, obvestilo v zvezi s specifičnim izračunom stopnje dampinga, obvestilo v zvezi s specifičnim izračunom stopnje škode in odgovor na trditve, ki jih je navedla tožeča stranka glede začetka preiskave.

7. Tožeča stranka je z dopisom z dne 1. decembra 2010 predložila svoja stališča, v katerih se je sklicevala na kršitev člena 2(3) in (6) osnovne uredbe, ker naj bi bila pri določitvi normalne vrednosti uporabljena stopnja dobička, ki je bil ustvarjen s prodajo njeni edini domači stranki, v zvezi s katero je obstajalo veliko tveganje neplačila oziroma plačila z zamudo, zaradi česar naj te prodaje ne bi bilo mogoče obravnavati kot transakcijo, opravljeno v običajnem poteku trgovanja.

8. Komisija je na podlagi člena 20 osnovne uredbe tožeči stranki z dopisom z dne 16. marca 2010 poslala dokument o dokončnem razkritju in odgovor, s katerim je zavrnila navedbe glede notranje prodaje, navedene v prejšnji točki. Tožeča stranka je z dopisom z dne 18. marca 2011 zlasti ponovila svoje stališče, opisano v prejšnji točki.

9. Dokončna dajatev 28,1 %, ki se uporablja za neto ceno franko meja Evropske unije, neocarinjeno, se je uporabila za proizvode, navedene v točki 3, na podlagi Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 464/2011 z dne 11. maja 2011 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz zeolita A v prahu s poreklom iz Bosne in Hercegovine (UL L 125, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijana uredba).

10. V zvezi z določitvijo normalne vrednosti je Svet Evropske unije v točkah 19 in 20 obrazložitve izpodbijane uredbe navedel, da je bila domača prodaja, ki je bila upoštevana, opravljena ob običajnem poteku trgovanja in da so se institucije lahko oprle na podatke, ki iz nje izhajajo, ne glede na to, da ni reprezentativna v smislu člena 2(2) osnovne uredbe. Ker je bila zadevna prodaja rentabilna, naj bi bila izračunana normalna vrednost enaka tisti, ki bi bila določena na podlagi člena 2(1), prvi pododstavek, osnovne uredbe.

11. Komisija je s Sklepom Komisije 2011/279/EU z dne 13. maja 2011 o sprejetju zaveze, ponujene v zvezi s protidampinškim postopkom pri uvozu zeolita A v prahu s poreklom iz Bosne in Hercegovine (UL L 125, str. 26) sprejela ponudbo o zavezi v obliki minimalne cene, ki jo je predložila tožeča stranka.

Postopek in predlogi strank

12. Tožeča stranka je 16. junija 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo.

13. Komisija je 29. julija 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v obravnavanem postopku v podporo Svetu. Predsednik drugega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 12. septembra 2011 to intervencijo dovolil.

14. Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

– izpodbijano uredbo razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša nanjo;

– Svetu naloži plačilo stroškov.

15. Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:

– tožbo zavrne;

– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

16. Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Pravo

17. Tožeča stranka v podporo svoji tožbi navaja dva tožbena razloga, ki se nanašata na kršitev člena 2(3) in (6) osnovne uredbe in prvega stavka člena 2(6) iste uredbe.

18. Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga navaja, da mora biti na podlagi člena 2(3) osnovne uredbe, če je notranja prodaja nezadostna, normalna vrednost izračunana v skladu z odstavkom 6 istega člena. Ta postopek, ki naj bi izražal ustaljeno prakso ravnanja institucij, kadar notranja prodaja ne presega praga reprezentativnosti, naj po definiciji ne bi bil enak izračunu normalne vrednosti na podlagi nereprezentativne notranje prodaje v smislu člena 2(2) osnovne uredbe. V obravnavnih okoliščinah pa naj bi bilo nasprotno treba uporabiti razumno stopnjo dobička na podlagi člena 2(6)(c) osnovne uredbe. Tehtana povprečna stopnja dobička skupine tožeče stranke, ki znaša 58,89 %, izraženo glede na proizvodne stroške, in 37,06 %, izraženo glede na promet, in ki je bila uporabljena za izračun normalne vrednosti, naj bi bila očitno nerazumna, kar naj bi bilo razvidno tudi iz primerjave s stopnjo 5,9 %, ki se je upoštevala pri izračunu odprave škode industrije Unije.

19. Tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga, in sicer v okviru prvega dela tega tožbenega razloga, navaja, da v skladu s sodno prakso Sodišča nereprezantivne prodaje v smislu člena 2(2) osnovne uredbe ni mogoče šteti za opravljeno ob običajnem poteku trgovanja. Pojma reprezentativne prodaje in prodaje, opravljene ob običajnem poteku trgovanja, naj bi bila namreč notranje povezana. Če notranja prodaja, ki so jo institucije upoštevale, pomeni samo 1,9 % izvoza v Unijo v obdobju preiskave, bi bilo treba ugotoviti, da so institucije za izračun normalne vrednosti uporabile nereprezentativne transakcije, ki posledično niso bile opravljene ob običajnem poteku trgovanja, in s tem kršile člen 2(6), prvi stavek, osnovne uredbe.

20. Tožeča stranka v okviru drugega dela tega tožbenega razloga dodaja, da je Komisija med upravnim postopkom vsekakor prejela dokumente, ki dokazujejo, da je bila cena prodaje družbi D, edini domači stranki tožeče stranke, ki je bila upoštevana, povečana za 25 % zaradi tveganja zapoznelega plačila ali neplačila, tako da ta cena ne odseva običajnega poteka trgovanja. V zvezi s tem naj to, da Komisija teh dokazov med obiskom na kraju samem ni preverila, ne bi bilo upoštevno. Poleg tega naj bi bilo iz navedb, ki jih je tožeča stranka podala Komisiji, razvidno, da so bili dolgovi družbe D do tožeče stranke poravnani v podaljšanem obdobju s kompenzacijo ali prenosom terjatev, tako da spada prodaja navedeni družbi med transakcije menjave in dogovore o kompenzaciji, ki pomenijo poseben položaj na trgu v smislu člena 2(3) osnovne uredbe.

21. Kot je razvidno iz točk 27, 29 in 50 tožbe, se argumenti, ki jih je tožeča stranka navedla v okviru posameznega tožbenega razloga, nanašajo na to, da v obravnavanem primeru člena 2(6), prvi stavek, osnovne uredbe ni mogoče uporabiti. Tožeča stranka svoje ugotovitve v bistvu utemeljuje z dvema razlogoma. Prvič s tem, da naj bi bile pri določitvi vrednosti, ki temelji na stopnji dobička, ustvarjenega s prodajami družbi D, ki je edina domača stranka tožeče stranke, ki je bila upoštevana, upoštevane izključno nereprezentativne transakcije, kar naj bi bilo v nasprotju s členom 2(2) osnovne uredbe (prvi tožbeni razlog). Drugič s tem, da naj prodaje družbi D ne bi bile opravljene ob običajnem poteku trgovanja, saj naj ne bi bile reprezentativne in cene naj bi bile povečane za dodatno stopnjo, ki je v zvezi z ekonomskim položajem navedene stranke (drugi tožbeni razlog).

22. Tožeča stranka je na obravnavi v odgovor na vprašanje navedla, da tudi če bi ta notranja prodaja presegla prag reprezentativnosti, ki je določen s členom 2(2) osnovne uredbe, bi še vedno izpodbijala presojo, da je bila opravljena ob običajnem poteku trgovanja, ker so institucije vključile dodatno stopnjo, ki je v zvezi z ekonomskim položajem družbe D.

23. V teh okoliščinah je treba navesti, da se preizkus drugega tožbenega razloga, ki je – glede na pojem običajnega poteka trgovanja – povezan z reprezentativnostjo domače prodaje in z vključitvijo dodatka v višini 25 % v izračun stopnje dobička, nanaša na osrednjo točko argumentacije tožeče stranke, tako da ga je treba preučiti najprej.

24. V zvezi s tem je treba glede prvega dela tega tožbenega razloga navesti, da se vprašanje reprezentativnosti notranje prodaje v smislu člena 2(2) osnovne uredbe, ki določa količinsko merilo, načeloma razlikuje od vprašanja, ali so bile te transakcije opravljene ob običajnem poteku trgovanja v smislu člena 2(3) in (6) osnovne uredbe, ki določa kvalitativno merilo, ki je v zvezi z vrsto prodaj, obravnavanih vsaka posebej (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 13. februarja 1992 v zadevi Goldstarn proti Svetu, C-105/90, Recueil, str. I-677, točka 13). Vendar je obseg domače prodaje dejavnik, ki bi lahko vplival na oblikovanje cen, tako da lahko merili vplivata drugo na drugega, če je na primer notranji trg tako omejen, da cena ni posledica stika ponudbe in povpraševanja (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Goldstar proti Svetu, točke od 15 do 18).

25. Vendar ta možnost medsebojnega vplivanja ne pomeni, da če 5-odstotni prag reprezentativnosti ni dosežen, ni mogoče šteti, da je bila notranja prodaja opravljena ob običajnem poteku trgovanja. Kljub majhnemu obsegu notranje prodaje namreč ni mogoče popolnoma izključiti, da je ta prodaja opravljena ob običajnem poteku trgovanja, če vseeno odseva običajno ravnanje subjektov na trgu, ki so pri njej udeleženi. V teh okoliščinah se je treba najprej izreči o vključitvi dodatka v višini 25 % v izračun stopnje dobička in tako preučiti drugi del drugega tožbenega razloga, opisanega v točki 20.

26. V zvezi s tem je treba navesti, da je treba v skladu s pojmom dampinga, opredeljenem v členu 1(2) osnovne uredbe, izvozno ceno primerjati s ceno podobnega proizvoda v državi izvoznici, ki se pojavlja v običajnem poteku trgovanja, kar je povzeto v členu 2(1), prvi pododstavek, in v odstavku 6 istega člena ter izraža uvodno izjavo 5, v skladu s katero bi normalna vrednost morala vsekakor temeljiti na reprezentativni prodaji ob običajnem poteku trgovanja.

27. Poleg tega, če normalne vrednosti ni mogoče določiti na podlagi člena 2(1) osnovne uredbe, je namen njene določitve na podlagi člena 2(3) in (6) osnovne uredbe, da se določi normalna vrednost, ki je, kolikor je mogoče, blizu prodajni ceni proizvoda, kakršna bi bila, če bi bil proizvod prodan v državi izvora ali izvoza ob običajnem poteku trgovanja (sodba Sodišča z dne 10. marca 1992 v zadevi Minolta Camera proti Svetu, C-178/87, Recueil, str. I-1577, točka 17).

28. Iz navedenega izhaja, da je cilj določitve normalne vrednosti institucijam omogočiti presojo, ali je bila v preiskovalnem obdobju vzpostavljena praksa dampinga, in to na podlagi pravil, ki imajo objektiven obseg ne glede na rezultat tega izračuna. Cilj pojma običajnega poteka trgovanja je torej to, da se v okviru določitve normalne vrednosti izključi položaje, v katerih prodaja na notranjem trgu ni bila sklenjena v takih okoliščinah, zlasti položaje, v katerih je bil proizvod prodan po ceni, ki je nižja od stroškov proizvodnje, ali je transakcija potekala med partnerjema, ki sta družbenika ali sta sklenila dogovor o kompenzaciji (v točki 24 zgoraj navedena sodba Goldstar proti Svetu, točka 13). Kot je razvidno iz členov 2(1), tretji pododstavek, in 2(4) osnovne uredbe in kot je poudaril Svet v točki 57 odgovora na tožbo, so te okoliščine primeri prodaje, ki jo je mogoče obravnavati kot prodajo, ki ni bila sklenjena ob običajnem poteku trgovanja.

29. V teh okoliščinah ima pojem prodaje, opravljene ob običajnem poteku trgovanja, objektivni obseg in se nanj lahko poleg institucij z namenom nevtralizacije praks, ki bi utegnile prikrivati damping ali njegov obseg (dogovori o kompenzaciji, v katerih je prodajna cena umetno nizka, notranja prodaja po cenah, ki so nižje od proizvodnih stroškov v daljših obdobjih), sklicujejo tudi subjekti, ki so predmet postopka, ko so podane okoliščine, zaradi katerih zadevne transakcije niso opravljene ob običajnem postopku trgovanja (kot primer glej sodbo Sodišča z dne 9. januarja 2003 v zadevi Petrotub in Republica, C-76/00 P, Recueil, str. I-79, točke od 65 do 68 in od 84 do 86).

30. Zato morajo institucije iz izračuna normalne vrednosti izključiti prodajo, ki ni bila opravljena ob običajnem poteku trgovanja, ne glede na to, ali je prodajna cena višja ali nižja od cene, ki bi se uporabljala v takem trgovanju, in ne glede na razlog, zaradi katerega transakcija ni bila opravljena v okviru običajnega poteka trgovanja, ter ne glede na to, kako ta izključitev vpliva na ugotovitev o obstoju ali obsegu dampinga. Kot je ugotovil pritožbeni organ svetovne trgovinske organizacije (STO) glede člena 2.1 Sporazuma o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 (GATT) (UL L 336, str. 103), ki je v Prilogi 1A k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO) (UL 1994, L 336, str. 3), bi namreč to, da bi se upoštevala prodaja, ki ni bila opravljena ob običajnem poteku trgovanja, ne glede na to, ali je cena nizka ali visoka, izkrivljalo to, kar je opredeljeno kot „normalna“ vrednost (Poročilo pritožbenega organa STO z dne 24. julija 2011 v zadevi Združene države – protidampinški ukrepi na nekatere izdelke vročevaljanega jekla iz Japonske, točki 144 in 145).

31. V obravnavani zadevi je tožeča stranka v odgovoru na protidampinški vprašalnik z dne 9. aprila 2010 navedla, da so se njeni finančni odnosi z družbo D, njeno edino domačo stranko, poslabšali zaradi zamud pri plačilih, kar je upravičevalo uporabo dodatka za tveganje, ki je bil vključen v prodajno ceno zeolita A. V zvezi s tem so bile dodatne informacije predložene v stališčih tožeče stranke, ki so bila predložena z dopisom z dne 1. decembra 2010 (glej točko 7 zgoraj), tem stališčem pa je bila med drugim priložena pogodba z dne 29. maja 2009, sklenjena med tožečo stranko in družbo D, s katero je bil določen navedeni dodatek na 25 %.

32. Komisija je v odgovor na te trditve v dopisu z dne 16. marca 2011 (glej točko 8 zgoraj) navedla, da glede na to, da je bila družba D edina domača stranka tožeče stranke, ni bilo mogoče preveriti, ali so prodajne cene za to podjetje dejansko vključevale dodatek za tveganje v višini 25 %. Komisija je tako menila, da je treba trditve tožeče stranke zavrniti, ne da bi bilo treba preizkusiti, ali okoliščine obravnavane zadeve upravičujejo, da se šteje, da navedena prodaja ni bila opravljena ob običajnem poteku trgovanja. Vendar iz točke 20 obrazložitve izpodbijane uredbe izhaja, da „je preiskava ugotovila, da so podatki in dokazi, ki jih je zagotovil Birac, zanesljiva osnova za določanje normalne vrednosti“, tako da je bilo treba trditev tožeče stranke, da se notranja prodaja ne bi smela obravnavati kot taka, ki je bila opravljena ob običajnem poteku trgovanja, zavrniti.

33. V zvezi s tem je treba, prvič, v nasprotju s tem, kar je navedla Komisija v dopisu z dne 16. marca 2011, ugotoviti, da to, da razen družbi D ni bilo druge notranje prodaje, ne povzroči nezmožnosti preverjanja v zvezi s tem. Najprej, informacija o uporabi dodatka za tveganje je bila namreč predložena že v odgovoru tožeče stranke na protidampinški vprašalnik, to je pred preveritvenim obiskom. Nato, iz člena 6 pogodbe, ki jo je tožeča stranka poslala Komisiji (glej točko 31 zgoraj), je zadevni dodatek jasno razviden, saj je izračun stopnje dobička v višini 58,89 % proizvodnih stroškov ali 37,06 % prometa resno znamenje, da je bil ta dodatek dejansko uporabljen. Poleg tega je iz prilog 3.2 in 3.3 dopisa tožeče stranke z dne 1. decembra 2010 razvidno, da je družba D dolgove odplačevala z zamudo vsaj od leta 2008 in da se je to nadaljevalo leta 2009, kot je razvidno iz tabele iz priloge 2 k navedenemu dopisu. Nazadnje, Komisija je v dopisu z dne 16. marca 2011 sprejela argument o dejanskem zaračunavanju dodatka v višini 25 % in ga tudi uporabila, da bi odgovorila na drug argument tožeče stranke, v skladu s katerim zadevna prodaja ni potekala ob običajnem poteku trgovanja, kar je tožeča stranka utemeljevala z obstojem dogovorov o kompenzacijah, ki so bili sklenjeni z družbo D.

34. Drugič, pri trditvi Komisije, da tožeča stranka ni izpodbijala tega, da so bile zadevne tržne transakcije običajne, ni upoštevano dejstvo, da je tožeča stranka v odgovoru na protidampinški vprašalnik navedla, da so bile cene, zaračunane družbi D, povečane za dodatek za tveganje, in da je to trditev podrobneje razložila na straneh 7, 8 in 9 dopisa z dne 1. decembra 2010.

35. Tretjič, Svet je v točki 30 duplike navedel, da Komisija teh elementov ni preučila, ker je sklenila te trditve zavrniti, saj zaradi teh okoliščin zadevne tržne transakcije niso „nenormalne“. Če je treba tako razumeti točko 20 obrazložitve izpodbijane uredbe (glej točko 32 zgoraj), potem je treba ugotoviti to.

36. Dodatek za tveganje, kot je ta, ki se obravnava v tej zadevi, dejansko pomeni plačilo za tveganje, ki ga prevzame dobavitelj, ko proda proizvode določenemu kupcu in mu določi rok za plačilo. Ta dodatek torej ni del vrednosti prodanega proizvoda niti ni v zvezi z lastnostmi tega proizvoda, temveč sta njegov obstoj in obseg odvisna od identitete stranke in od tega, kako njegov dobavitelj ocenjuje njegovo finančno sposobnost. Zato je posledica upoštevanja takega dodatka pri določitvi normalne vrednosti, da je v izračun vključen dejavnik, katerega namen ni določitev cene, po kateri bi se proizvod prodajal v državi izvora (glej točko 27 zgoraj), temveč se nanaša izključno na finančno sposobnost posameznega domačega kupca.

37. V teh okoliščinah v zvezi s trditvijo Sveta, ki je navedena v točki 58 odgovora na tožbo in v skladu s katero se je tveganju glede finančne sposobnosti stranke mogoče izogniti prek odškodnine, z akreditivi ali s plačilom akontacije, ne pa z dodatkom za tveganje, s katerim se poveča prodajna cena, ni pojasnjeno, zakaj naj prodajalec ne bi imel možnosti uporabiti takega dodatka niti zakaj naj obstoj takega tveganja ne bi upravičeval povečanja prodajne cene z dodatkom, katerega namen je kompenzacija navedenega tveganja in morebitnih stroškov, ki bi nastali dobavitelju, če bi bil prisiljen proti svoji stranki vložiti tožbo na sodišču.

38. V okoliščinah obravnavane zadeve se z vključitvijo dodatka za tveganje, kot je ta iz obravnavane zadeve, v izračun stopnje dobička, določene z namenom oblikovanja normalne vrednosti, upošteva element, ki ne pomeni dela vrednosti prodanega proizvoda in ki tako umetno povečuje rezultat izračuna normalne vrednosti, tako da ta rezultat ne odseva več, kolikor natančno je mogoče – ob upoštevanju kasnejše ustrezne prilagoditve v skladu s členom 2(10)(k) osnovne uredbe – prodajne cene proizvoda, kakršna bi bila, če bi bil zadevni proizvod prodan v državi izvora ob običajnem poteku trgovanja (glej točke od 27 do 30 zgoraj).

39. Dodati je treba, da trditev, ki sta jih Svet in Komisija navedli na obravnavi in ki se nanašajo na to, da razlogi, zaradi katerih proizvajalec uvede dampinško prakso, v zvezi z določitvijo protidampinške dajatve niso upoštevni, v obravnavani zadevi ni mogoče sprejeti. Čeprav je glede tega res, da so razlogi, ki bi proizvajalca lahko vodili k odločitvi o izvajanju dampinga, različni od izračunov v zvezi s tem, pa ugotovitev o obstoju dampinga, ki je prva faza pri preučitvi vprašanja, ali je treba naložiti protidampinško dajatev, temelji na povsem objektivni primerjavi med normalno vrednostjo in izvozno ceno (sodba Sodišča prve stopnje z dne 24. oktobra 2006 v zadevi Ritek in Prodisc Technology proti Svetu, T-274/02, ZOdl., str. II-4305, točka 59). V obravnavani zadevi nepravilnost, ki je nastala zaradi upoštevanja dodatka za tveganje in na katero se sklicuje tožeča stranka, vpliva na veljavnost izračuna normalne vrednosti, ki se določi za to, da bi se presodil obstoj dampinga, in ki je predhodna faza sprejetja ugotovitve o obstoju takega ravnanja, tako da ta nepravilnost vpliva na veljavnost ugotovitve same.

40. Poleg tega se Svet ne more sklicevati na sodno prakso v zvezi z notranjo prodajo, ki je bila opravljene po cenah, domnevno povišanih zaradi varstva, do katerega je bil proizvajalec zadevnega proizvoda upravičen na podlagi patenta (sodba Sodišča z dne 3. maja 2001 v združenih zadevah Ajinomoto in NutraSweet proti Svetu in Komisiji, C-76/98 P in C-77/98 P, Recueil, str. I-3223, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. decembra 1997 v združenih zadevah Ajinomoto in NutraSweet proti Svetu, T-159/94 in T-160/94, Recueil, str. II-2461). V zvezi s tem je treba spomniti, da kot sta navedla Splošno sodišče in Sodišče, tožeče stranke v zgoraj navedenih sodbah niso zatrjevale, da obstoj navedenih patentov ni odseval dejanskega položaja na trgu tretje države, ki je bila predmet obravnave, niti tega, da prodaje, ki so bile upoštevane, niso bile opravljene ob običajnem poteku trgovanja (zgoraj navedeni sodbi Ajinomoto in NutraSweet proti Svetu in Komisiji, točka 41, in Ajinomoto in NutraSweet proti Svetu, točke od 127 do 129). V teh okoliščinah je treba dodati, da je Uredba Sveta (EGS) št. 2423/88 z dne 11. julija 1988 o zaščiti proti dampinškemu ali subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske gospodarske skupnosti (UL L 209, str. 1), v okviru katere je bila vzpostavljena zgoraj navedena sodna praksa, v zvezi s tem temeljila na filozofiji, ki je drugačna od tiste, na kateri temelji osnovna uredba, in sicer v tem, da ne določa možnosti prilagoditve normalne vrednosti, kadar kupci sistematično plačujejo drugačno ceno na notranjem trgu zaradi nekaterih dejavnikov, ki so značilni za ta trg in ki vplivajo na primerljivost cen, to pa je možnost, ki je, nasprotno, v členu 2(10)(k) osnovne uredbe dopuščena.

41. Glede na zgoraj navedene ugotovitve in ne da bi se bilo treba izreči o zakonitosti uporabe člena 2(6), prvi stavek, osnovne uredbe glede na očitke, navedene v okviru prvega tožbenega razloga, je treba tožbi ugoditi in izpodbijano uredbo razglasiti za nično v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko.

Stroški

42. V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Svet s predlogi ni uspel, zato se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov. V skladu s členom 87(4), prvi pododstavek, tega poslovnika Komisija nosi svoje stroške.

Izrek

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)

razsodilo:

1. Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 464/2011 z dne 11. maja 2011 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz zeolita A v prahu s poreklom iz Bosne in Hercegovine se razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na družbo Alumina d.o.o.

2. Svet Evropske unije poleg svojih stroškov nosi tudi stroške družbe Alumina.

3. Evropska komisija nosi svoje stroške.