Stranke
Razlogi za odločitev
Izrek

Stranke

V zadevi T‑151/11,

Telefónica de España, SA , s sedežem v Madridu (Španija),

Telefónica Móviles España, SA , s sedežem v Madridu,

ki ju zastopata F. González Díaz in F. Salerno, odvetnika,

tožeči stranki,

proti

Evropski komisiji , ki jo zastopata G. Valero Jordana in C. Urraca Caviedes, zastopnika,

tožena stranka,

ob intervenciji

Kraljevine Španije , ki jo je najprej zastopal M. Muñoz Pérez, nato S. Centeno Huerta in N. Díaz Abad, nato N. Díaz Abad in na koncu M. Sampol Pucurull, abogados del Estado,

in

Corporación de Radio y Televisión Española, SA (RTVE) , s sedežem v Madridu, ki jo zastopajo A. Martínez Sánchez, A. Vázquez-Guillén Fernández de la Riva in J. Rodríguez Ordóñez, odvetniki,

intervenientki,

katere predmet je predlog za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije 2011/1/EU z dne 20. julija 2010 o shemi državne pomoči C 38/09 (prej NN 58/09), ki jo Španija namerava izvajati za Corporación de Radio y Televisión Española (RTVE) (UL 2011, L 1, str. 9),

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi O. Czúcz (poročevalec), predsednik, I. Labucka, sodnica, in D. Gratsias, sodnik,

sodna tajnica: T. Weiler, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 15. oktobra 2013

izreka naslednjo

Sodbo

Razlogi za odločitev

1. S to tožbo tožeči stranki, družbi Telefónica de España, SA, in Telefónica Móviles España, SA, predlagata razglasitev ničnosti Sklepa Komisije 2011/1/EU z dne 20. julija 2010 o shemi državne pomoči C 38/09 (prej NN 58/09), ki jo Španija namerava izvajati za javni španski organ za radiodifuzijo (RTVE) (UL 2011, L 1, str. 9, v nadaljevanju: izpodbijani sklep). V tem sklepu je Komisija v skladu s členom 106(2) PDEU ugotovila, da je sistem financiranja družbe Corporación de Radio y Televisión Española, SA (RTVE), kakor ga je Kraljevina Španija spremenila z Ley 8/2009, de 28 de agosto, de financiación de la Corporación de Radio y Televisión Española (zakon št. 8/2009 z dne 28. avgusta 2009 o financiranju RTVE, BOE št. 210 z dne 31. avgusta 2009, str. 74003, v nadaljevanju: zakon št. 8/2009) o spremembi zakona Ley 17/2006, de 5 de junio, de la radio y la televisión de titularidad estatal (zakon št. 17/2006 z dne 5. junija 2006 o javnem radiu in televiziji, BOE št. 134 z dne 6. junija 2006, str. 21270, v nadaljevanju: zakon št. 17/2006), združljiv z notranjim trgom.

Dejansko stanje in izpodbijani sklep

2. Družba Telefónica de España je dolgoletni operater v sektorju telekomunikacij v Španiji, in sicer za storitve fiksne telefonije, s katerimi je mogoče razumeti dobavo kabelske plačljive televizije, interneta in zakupljenih vodov. Družba Telefónica Móviles España je operater mobilne telefonije v Španiji. Ti družbi sta v stoodstotni lasti družbe Telefónica de España, SA. Družba Telefónica de España deluje na trgu ponudbe avdiovizualnih vsebin prek omrežja Internet Protocol Television s ponudbo svoje storitve Imagenio.

3. RTVE je organ španske javne radiotelevizije, ki je bil pooblaščen za opravljanje nalog javne službe na tem področju z zakonom št. 17/2006.

4. Zakon št. 17/2006 je določal sistem dvojnega financiranja RTVE. V skladu s tem zakonom je imela RTVE na eni strani prihodke od svojih poslovnih dejavnosti, vključno s prodajo oglasnega prostora. Na drugi strani pa je prejela nadomestilo španske države za opravljanje nalog javne službe. Ta sistem financiranja (v nadaljevanju: veljavni sistem financiranja RTVE) je odobrila Evropska komisija v sklepih C(2005) 1163 final z dne 20. aprila 2005 o državni pomoči RTVE (E 8/05) (povzetek v UL 2006, C 239, str. 17) in C(2007) 641 final z dne 7. marca 2007 o financiranju ukrepov zmanjševanja produkcije družbe RTVE (NN 8/07) (povzetek v UL 2007, C 109, str. 2).

5. Komisija je 22. junija 2009 prejela pritožbo glede osnutka zakona, ki je bil podlaga za sprejetje zakona št. 8/2009. Komisija je 5. avgusta 2009 pozvala Španijo, naj ji predloži informacije o tem osnutku zakonu.

6. Zakon št. 8/2009, ki je začel veljati 1. septembra 2009, je spremenil veljavni sistem financiranja RTVE.

7. Najprej, zakon št. 8/2009 je določal, da od konca leta 2009 storitve oglaševanja, televizijske prodaje, sponzorstva in dostopa ne bodo več viri prihodka RTVE. Edini komercialni prihodki, ki jih je imela RTVE po tem datumu, so bili tisti iz zagotavljanja storitev tretjim strankam in iz prodaje lastne produkcije (člen 2(1)(e) zakona št. 8/2009). Ti prihodki so bili omejeni na blizu 25 milijonov EUR (glej točko 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

8. Dalje, kot nadomestilo izgube drugih komercialnih prihodkov je zakon št. 8/2009 v členih 2(1), od (b) do (d), 4, 5 in 6 uvedel ali spremenil tri davčne ukrepe, in sicer:

– novi triodstotni davek na prihodke neplačljivih radiotelevizij in 1,5‑odstotni davek na prihodke plačljivih radiotelevizij s sedežem v Španiji; prispevki tega davka v proračunu RTVE, ki ne smejo presegati 15 % (za neplačljive radiotelevizije) in 20 % (za plačljive radiotelevizije) skupne letne podpore za RTVE, ter vsak presežek davčnega prihodka nad temi odstotki preide v splošni proračun španske države (člena 2(1)(d) in 6 zakona št. 8/2009);

– novi 0,9‑odstotni davek na bruto poslovne prihodke (razen tistih, ustvarjenih na veleprodajnem upoštevanem trgu) operaterjev elektronskih komunikacij s sedežem v Španiji, ki so registrirani v registru operaterjev španskega regulativnega organa za telekomunikacije Comisión del Mercado de las Telecomunicaciones ter delujejo na državni ravni oziroma v več kot eni avtonomni skupnosti in zagotavljajo avdiovizualne storitve ali druge storitve, ki vključujejo oglaševanje, za katero koli od naslednjih storitev: fiksna telefonija, mobilna telefonija in zagotavljanje dostopa do interneta; prispevek ne sme presegati 25 % celotne letne podpore za RTVE in vsak presežek davčnega prihodka nad tem odstotkom preide v splošni proračun španske države (člena 2(1)(c) in 5 zakona št. 8/2009);

– 80‑odstotni delež do najvišjega zneska 330 milijonov EUR od obstoječe dajatve za uporabo radijskega spektra; preostanek je dodeljen splošnemu proračunu španske države, in ta delež je mogoče spremeniti v skladu z zakoni o splošnem državnem proračunu španske države (člena 2(1)(b) in 4 zakona št. 8/2009).

9. Poleg tega je bilo nadomestilo, določeno z zakonom št. 17/2006 za opravljanje nalog javne službe, ohranjeno (člen 2(1)(a) zakona št. 8/2009). Če torej zgoraj navedeni finančni viri (in nekateri drugi manj pomembni viri, določeni v členu 2(1), od (f) do (i), zakona št. 8/2009) niso zadostovali za kritje celotnih stroškov RTVE, predvidenih za izpolnjevanje obveznosti opravljanja nalog javne službe, je bila španska država na podlagi člena 2(2) zakona št. 8/2009 in člena 33 zakona št. 17/2006 zavezana za kritje te vrzeli. Posledično je bil sistem dvojnega financiranja RTVE preoblikovan v sistem skoraj izključno javnega financiranja (v nadaljevanju: skoraj v celoti javno financiran sistem).

10. Nazadnje, člen 3(2) zakona št. 8/2009 je določal zgornjo mejo za prihodke RTVE. V dveh letih, 2010 in 2011, ti skupni prihodki niso smeli preseči 1200 milijonov EUR na leto, kar je ustrezalo tudi zgornji meji odhodkov za vsako poslovno leto. V letih od 2012 do 2014 je bilo maksimalno zvišanje tega zneska določeno na 1 %, za naslednja leta pa je bilo določeno z letno spremembo indeksa cen življenjskih potrebščin.

11. Zakon št. 8/2009 je spremenil tudi opredelitev opravljanja nalog javne službe radiotelevizije, za katero je bila pooblaščena RTVE. Med drugim je določil dodatne obveznosti RTVE glede otroških programov. Določil je tudi meje za pridobitev pravic za predvajanje športnih dogodkov kot tudi za predvajanje filmov, ki jih producirajo večja mednarodna podjetja za filmsko produkcijo, na termin največje gledanosti.

12. Komisija je 2. decembra 2009 obvestila Španijo, da bo v zvezi s spremembo sistema financiranja RTVE sprožila postopek iz člena 108(2) PDEU (v nadaljevanju: odločitev o sprožitvi formalnega postopka preiskave) (povzetek v UL 2010, C 8, str. 31). Komisija je pozvala zainteresirane stranke, naj predložijo stališča v zvezi z ukrepom pomoči.

13. Komisija je 18. marca 2010 v skladu s členom 258 PDEU sprožila postopek za ugotavljanje neizpolnitve obveznosti države na podlagi dejstva, da je bil davek na elektronske komunikacije v nasprotju s členom 12 Direktive 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 337). Komisija je 30. septembra 2010 v obrazloženem mnenju pozvala Kraljevino Španijo, naj ta davek odpravi zaradi njegove nezdružljivosti z omenjeno direktivo.

14. Komisija je 20. julija 2010 sprejela izpodbijani sklep, v katerem je navedla, da je bila sprememba sistema financiranja RTVE na podlagi zakona št. 8/2009 združljiva z notranjim trgom na podlagi člena 106(2) PDEU. Pri tem se je oprla predvsem na dejstvo, da trije davčni ukrepi, uvedeni ali spremenjeni z zakonom št. 8/2009, niso bili sestavni del novih elementov pomoči, določenih s tem zakonom, in da morebitna nezdružljivost teh davčnih ukrepov z Direktivo o odobritvi zato ne vpliva na presojo njene združljivosti z notranjim trgom. Poleg tega je menila, da je bil spremenjen finančni načrt RTVE v skladu s členom 106(2) PDEU, saj je bil sorazmeren.

Postopek pred Splošnim sodiščem

15. Tožeči stranki sta v sodnem tajništvu Splošnega sodišča to tožbo vložili 11. marca 2011.

16. Kraljevina Španija je 25. maja 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča v tem postopku vložila predlog za intervencijo v podporo Komisiji.

17. RTVE je 16. junija 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije.

18. Predsednik tretjega senata Splošnega sodišča je s sklepoma z dne 30. junija 2011 oziroma 22. novembra 2011 ti intervenciji dovolil.

19. Tožeči stranki sta v dopisu, vloženem v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 20. julija 2011, predlagali zaupno obravnavanje nekaterih podatkov in informacij iz prilog k tožbi v razmerju do RTVE.

20. RTVE je v dopisu, vloženem v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 10. oktobra 2011, izjavila, da zahtevku tožečih strank za zaupno obravnavo nasprotuje.

21. S sklepom z dne 7. decembra 2011 je predsednik tretjega senata Splošnega sodišča ta predlog za zaupno obravnavo zavrnil.

22. Intervenientki sta predložili vlogi, tožeči stranki pa sta na njiju predložili pripombe v za to določenih rokih.

23. Z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 8. marca 2012, sta tožeči stranki predlagala zaupno obravnavanje nekaterih delov svojih stališč glede intervencijske vloge RTVE v razmerju do Španije in RTVE.

24. Z dopisoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 10. aprila 2012 oziroma 11. aprila 2012, sta Kraljevina Španija in RTVE ugovarjali predlogoma za zaupno obravnavanje, ki sta ju predložili tožeči stranki.

25. Predsednik tretjega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 4. julija 2013 ta predlog za zaupno obravnavanje zavrnil.

26. Z dopisi z dne 9. julija 2013 je Splošno sodišče v skladu s členom 64 svojega poslovnika pozvalo stranke, naj odgovorijo na vprašanja v okviru ukrepa procesnega vodstva. Stranke so to naredile v za to določenem roku.

27. Splošno sodišče je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da bo izvedlo ustni postopek. Stranke so na obravnavi 15. oktobra 2013 podale ustne navedbe in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča.

28. Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:

– izpodbijani sklep na podlagi člena 263 PDEU razglasi za ničen;

– v vsakem primeru Komisiji naloži plačilo stroškov;

– Kraljevini Španiji naloži plačilo vseh stroškov, povezanih z njeno intervencijo, vključno s tistimi, ki sta jih povzročili sami;

– RTVE naloži plačilo vseh stroškov, povezanih z njeno intervencijo, vključno s tistimi, ki sta jih povzročili sami.

29. Komisija, Kraljevina Španija in RTVE Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

– tožbo razglasi za delno nedopustno;

– v vsakem primeru tožbo zavrne kot neutemeljeno;

– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.

Pravo

30. Tožba temelji na petih tožbenih razlogih, s katerimi se zatrjuje, prvič, kršitev procesnih pravic, ki jih zagotavlja člen 108(2) PDEU, drugič, kršitev člena 108 PDEU in člena 1(c) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339), tretjič, kršitev obveznosti obrazložitve v zvezi s tem, četrtič, napaka glede pojma pomoči v smislu člena 107 PDEU, in petič, kršitev člena 106(2) PDEU in obveznosti obrazložitve.

1. Dopustnost tožbe in tožbenih razlogov

31. Komisija, ki jo podpirata Kraljevina Španija in RTVE, trdi, da je tožba delno nedopustna. Tožeči stranki naj bi imeli pravno legitimacijo za njun predlog za razglasitev ničnosti le glede delov izpodbijanega sklepa, ki so povezani z njunimi prispevki. Torej naj ne bi bili upravičeni predlagati razglasitev ničnosti tega sklepa v delu, ki se nanaša bodisi na prispevke, ki bi jih morali plačati v vsakem primeru, ne glede na določitev zneskov, bodisi na prispevke, ki jih nista dolžni plačati. Vsak od prispevkov, določenih v členih od 4 do 6 zakona št. 8/2009, naj bi bil ločljiv od drugih. Ukinitev enega od njih naj torej ne bi vplivala na druge.

32. Po drugi strani Kraljevina Španija zatrjuje, da so drugi, tretji, četrti in peti tožbeni razlog nedopustni zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Ti tožbeni razlogi naj bi se nanašali na utemeljenost izpodbijanega sklepa. Zato naj ne bi zadostovalo, da se tožeči stranki šteje za zadevni stranki v smislu člena 108(2) PDEU, ampak ju mora odločba posamično zadevati. Na položaj tožečih strank na trgu pa naj zakon št. 8/2009 ne bi vsebinsko vplival.

33. Tožeči stranki te argumente izpodbijata.

34. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je sodišče Evropske unije pristojno, da glede na okoliščine posameznega primera presodi, ali interes za dober potek sojenja upraviči zavrnitev tožbe po temelju, ne da bi bilo predhodno odločeno o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložila tožena stranka (sodba Sodišča z dne 26. februarja 2002 v zadevi Svet proti Boehringer, C‑23/00 P, Recueil, str. I‑1873, točki 51 in 52, in sodba Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v zadevi Regione autonoma della Sardegna proti Komisiji, T‑171/02, Recueil, str. II‑2123, točka 155).

35. V teh okoliščinah Splošno sodišče meni, da je v interesu ekonomičnosti postopka treba najprej preučiti vse predloge tožečih strank za razglasitev ničnosti in utemeljenost tožbenih razlogov, ki so jih navedle v podporo tem predlogom, ne da bi se pred tem odločalo o dopustnosti tožbe kot celote ali o dopustnosti drugega, tretjega, četrtega in petega tožbenega razloga, saj je tožba v vsakem primeru, zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju, neutemeljena.

2. Utemeljenost

Prvi tožbeni razlog: kršitev procesnih pravic, ki jih zagotavlja člen 108(2) PDEU

36. S prvim tožbenim razlogom tožeči stranki trdita, da je Komisija kršila njune procesne pravice, ki jih zagotavlja člen 108(2) PDEU. V točki 29 obrazložitve odločbe o sprožitvi formalnega postopka preiskave naj bi ugotovila, da so bili trije davčni ukrepi, uvedeni ali spremenjeni z zakonom št. 8/2009, ločeni od veljavnega sistema financiranja RTVE, vendar naj bi glede tega obstajali dvomi. S tem naj bi omejila predmet formalnega postopka preiskave. Posledica te omejitve naj bi bila omejitev njunih procesnih pravic, saj je Komisija pripombe tretjih strank dolžna upoštevati le glede predmeta spora. Zato glede vprašanja, ali so bili davčni ukrepi ločeni od elementov pomoči, tožeči stranki trdita, da nista imeli primerljive zaščite s tisto, ki bi jo imeli, če bi bilo to vprašanje predmet postopka. Situacija naj bi torej bila podobna tisti, v kateri Komisija sprejme končno odločitev o ukrepu brez formalnega postopka preiskave, kljub dejstvu, da naj bi obstajali resni dvomi o tem ukrepu.

37. Komisija, ki jo podpirata Kraljevina Španija in RTVE, tem argumentom nasprotuje.

38. V zvezi s tem je treba spomniti, da je namen formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU med drugim zaščititi pravice morda zainteresiranih tretjih strank in da je ta obvezen, če ima Komisija resne težave pri presoji ali je ukrep združljiv s skupnim trgom (sodba Sodišča z dne 27. oktobra 2011 v zadevi Avstrija proti Scheucher-Fleisch in drugim, C‑47/10 P, ZOdl., str. I‑10707, točka 70, in sodba Splošnega sodišča z dne 10. februarja 2009 v zadevi Deutsche Post in DHL International proti Komisiji, T‑388/03, ZOdl., str. II‑199, točka 87).

39. Opozoriti je treba tudi, da v obravnavani zadevi tožeči stranki Komisiji ne očitata, da ni začela formalnega postopka preiskave v zvezi z zakonom št. 8/2009. Trdita, da je Komisija, čeprav se je odločila, da začne formalni postopek preiskave v zvezi s tem zakonom, kršila njune procesne pravice, ki jih zagotavlja člen 108(2) PDEU, s tem da je v odločbi o sprožitvi formalnega postopka preiskave ugotovila, da so bili trije davčni ukrepi, uvedeni ali spremenjeni z zakonom št. 8/2009, ločeni od veljavnega sistema financiranja RTVE.

40. Ta argument je treba zavrniti.

41. Ugotovitve v zvezi s tremi davčnimi ukrepi, uvedenimi ali spremenjenimi z zakonom št. 8/2009, ki jih je Komisija navedla v točki 29 obrazložitve odločbe o začetku formalnega postopka preiskave, namreč ne morejo vplivati na procesne pravice tožečih strank, ki jih zagotavlja člen 108(2) PDEU.

42. V nasprotju s trditvami tožečih strank položaja v obravnavani zadevi ni mogoče primerjati s položajem, v katerem bi se Komisija odločila, da ne bo začela formalnega postopka preiskave v zvezi z zakonom št. 8/2009.

43. V primeru, da bi se Komisija odločila, da ne bo začela formalnega postopka preiskave v zvezi z zakonom št. 8/2009, namreč tožeči stranki ne bi mogli izkoristiti svojih procesnih pravic v skladu s členom 108(2) PDEU kot tretji zainteresirani stranki.

44. Poleg tega se je v obravnavani zadevi Komisija odločila, da v zvezi z zakonom št. 8/2009 začne formalni postopek preiskave. Tožeči stranki bi tako lahko predložili pripombe kot zainteresirane tretje stranke in Komisija bi te pripombe lahko upoštevala.

45. Najprej, ugotovitve Komisije iz točke 29 obrazložitve odločbe o sprožitvi formalnega postopka preiskave niso nasprotovale temu, da bi tožeči stranki lahko izrazili dvome o ločljivosti davčnih ukrepov, uvedenih ali spremenjenih z zakonom št. 8/2009. Kadar se namreč Komisija odloči, da bo formalno preiskala ukrep, zainteresirane tretje stranke pozove, da ji predložijo pripombe v zvezi s tem. Nič pa ne preprečuje zainteresiranim stranem, da ne bi izrazile svojih pripomb, ne samo glede dvomov, ki jih je navedla Komisija v odločbi o začetku formalnega postopka preiskave, ampak tudi glede drugih elementov preiskovanega ukrepa.

46. Dalje, tudi ob predpostavki, da Komisija ni izrazila dvomov o ločljivosti davčnih ukrepov v odločbi o sprožitvi formalnega postopka preiskave, to ne preprečuje upoštevanja dvomov, ki jih poudarijo zainteresirane tretje stranke v formalnem postopku preiskave. Nič ne nasprotuje temu, da na podlagi dvomov, izraženih v pripombah zainteresiranih tretjih strank, Komisija opravi podrobno preiskavo, zbere dodatne informacije, in če je treba, spremeni svoje stališče. Iz členov 4(4) in 6(1) Uredbe št. 659/1999 namreč izhaja, da začetek formalnega postopka preiskave vključuje predhodno preučitev, ki Komisiji omogoča, da oblikuje prvo mnenje o tem, ali obravnavani ukrepi pomenijo pomoč v smislu člena 107(1) PDEU in ali so združljivi z notranjim trgom. Taka odločitev je torej le pripravljalna (glej v tem smislu sklep Splošnega sodišča z dne 25. novembra 2009 v zadevi Andersen proti Komisiji, T‑87/09, neobjavljen v ZOdl., točka 53). Nujno začasni značaj ocen, vsebovanih v odločbi o začetku formalnega postopka preiskave, potrjuje člen 7 Uredbe 659/1999, ki določa, da Komisija lahko odloči, da prijavljeni ukrep ni pomoč, da je prijavljena pomoč združljiva s skupnim trgom, da je prijavljeno pomoč mogoče šteti za združljivo s skupnim trgom, če so spoštovani nekateri pogoji, ali da je prijavljena pomoč nezdružljiva s skupnim trgom (sodba Splošnega sodišča z dne 27. novembra 2003 v zadevi Regione Siciliana proti Komisiji, T‑190/00, Recueil, str. II‑5015, točka 48).

47. V skladu s tem se tožeči stranki ne moreta uspešno sklicevati na to, da so bile njune procesne pravice, zagotovljene s členom 108(2) PDEU, z ugotovitvijo Komisije v točki 29 obrazložitve odločbe o sprožitvi formalnega postopka preiskave kršene.

48. Noben od argumentov tožečih strank na to ugotovitev ne more vplivati.

49. Prvič, tožeči stranki trdita, da je mogoče iz točk od 90 do 99 sodbe Sodišča z dne 2. septembra 2010 v zadevi Komisija proti Scott (C‑290/07 P, ZOdl., str. I‑7763) sklepati, da Komisija ni dolžna upoštevati dvomov o elementih preučevanega ukrepa, ki ga izrazijo zainteresirane tretje strani, če jih sama ni izrazila v odločbi o začetku formalnega postopka preiskave. Vendar je taka razlaga navedene sodbe nepravilna. Dejansko je v tej sodbi Sodišče le ugotovilo, da Komisija ni dolžna upoštevati dokumentov, ki, na eni strani, niso bili predloženi v upravnem postopku, ampak pozneje, in na drugi strani, vsebujejo le ohlapne trditve.

50. Po drugi strani, sklicujoč se na točke od 124 do 137 sodbe z dne 12. septembra 2007 v zadevi González y Díez proti Komisiji (T‑25/04, ZOdl., str. II‑3121), tožeči stranki trdita, da mora Komisija upoštevati legitimno pričakovanje, do katerega lahko privedejo informacije, vsebovane v odločbi o začetku formalnega postopka preiskave.

51. Tudi ta argument je treba zavrniti.

52. Sodba iz točke 50 zgoraj se namreč nanaša na primer, v katerem je Splošno sodišče preučilo, ali je v odločbi o začetku formalnega postopka preiskave Komisija podala dovolj smernic, ki bi upravičencu ukrepa omogočale, da ugotovi, ali ima dvome glede elementa preučevanega ukrepa, da bi lahko uveljavljal svoje argumente in da bi predložil dokaze, ki bi bili po njegovem mnenju v zvezi s tem potrebni ob celotnem poznavanju zadeve. Če upravičenec ukrepa nima zadostnih informacij, od njega ni mogoče pričakovati, da odpravi dvome, ki jih ima Komisija v zvezi s tem ukrepom. Zato se lahko sklicuje na načelo legitimnega pričakovanja, če se Komisija opira na ta dvom pri svoji končni odločbi.

53. Te utemeljitve ni mogoče uporabiti v tej zadevi, v kateri sta tožeči stranki v primeru nestrinjanja lahko predložili pripombe na ugotovitev Komisije, podano v točki 29 obrazložitve odločbe o sprožitvi formalnega postopka preiskave, v skladu s katero so bili trije davčni ukrepi, uvedeni ali spremenjeni z zakonom št. 8/2009, ločeni od veljavnega sistema financiranja RTVE. Glede na nujno začasno naravo ocen Komisije v taki odločbi se tožeči stranki nista mogli zanesti na to, da Komisija v postopku, ki je med drugim sledil njunim pripombam, svojega mnenja ne bo spremenila.

54. Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

Drugi tožbeni razlog: napaka glede pojma nove pomoči v smislu člena 108 PDEU in člena 1(c) Uredbe št. 659/1999

55. Drugi tožbeni razlog se nanaša na del obrazložitve izpodbijanega sklepa z naslovom Analiza veljavnih ukrepov pomoči, ki ga sestavljajo točke obrazložitve od 48 do 55. Komisija je odgovorila na trditev Kraljevine Španije, da zakon št. 8/2009 ne pomeni vsebinske spremembe veljavne sheme pomoči, kakor je spremenjena v skladu z odločbo Komisije v zadevi E 8/2005, in zato ne pomeni nove pomoči, ki jo je treba priglasiti (glej točko 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

56. Tožeči stranki trdita, da je Komisija v točkah od 48 in 55 izpodbijanega sklepa kršila pojem nove pomoči v smislu člena 108 PDEU in člena 1(c) Uredbe št. 659/1999 z ugotovitvijo, da je bila sprememba finančnega sistema RTVE, uvedena z zakonom št. 8/2009, ločena od veljavnega sistema financiranja. Tega zakona naj ne bi bilo mogoče obravnavati kot preprost dodatek k veljavnemu sistemu. Omenjeni zakon se namreč ne omejuje na spreminjanje financiranja RTVE, temveč naj bi spremenil tudi opravljanje nalog javne službe, za katero je ta organ pooblaščen. Obstajala pa naj bi povezava med financiranjem in razvojem opravljanja nalog javne službe. Zato naj bi Komisija ne mogla meniti, da je bilo spremembo financiranja RTVE, uvedeno z navedenim zakonom, mogoče ločiti od veljavnega sistema, in naj bi je ne bilo treba preučiti neodvisno.

57. Tožeči stranki tudi trdita, da je Komisija kršila načelo pravne varnosti. Razlika, ki naj bi jo naredila v izpodbijanem sklepu med analizo spremembe financiranja in analizo spremembe opravljanja naloge javne službe, naj bi bila v nasprotju z njeno prakso odločanja.

58. Nasprotno pa Komisija, ki jo podpirata Kraljevina Španija in RTVE, meni, da je treba ta tožbeni razlog zavrniti. Spremembe, uvedene z zakonom št. 8/2009, naj bi bile ločene od veljavnega sistema. Le spremembe, ki vplivajo na vsebino, torej na lastno delovanje obstoječega sistema, naj bi bile ločene od tega sistema. Spremembe, ki jih uvedel zakon št. 8/2009, pa naj ne bi vplivale na delovanje veljavnega sistema financiranja. Najprej, trije davčni ukrepi, uvedeni ali spremenjeni z zakonom št. 8/2009, naj ne bi vplivali niti na oceno drugih elementov pomoči, dodeljene RTVE, niti na to, kako bi državna pomoč lahko vplivala na trg. Drugič, dejstvo, da so davčni ukrepi okrepili neodvisnost javne službe, naj ne bi vplivalo na lastno delovanje veljavnega sistema niti na to, kako bi pomoč lahko vplivala na trg. Nazadnje, prilagoditve opravljanja nalog javne službe naj bi uvedle strožje opredelitve opravljanja nalog javne službe, kar naj ne bi vplivalo na presojo njene združljivosti in naj ne bi spremenilo kvalifikacije obstoječe pomoči v veljavnem sistemu financiranja RTVE.

59. Komisija dodaja, da je argument o njeni praksi odločanja brezpredmeten, ker ni verjetno, da bi obstoj take prakse lahko vplival na zakonitost izpodbijanega sklepa. V vsakem primeru naj njena praksa ne bi bila neskladna.

60. V tem okviru je treba najprej, preden se odgovori na vprašanje, ali je v točkah od 48 in 55 obrazložitve izpodbijanega sklepa Komisija upoštevala pravila o spremembah veljavnega sistema pomoči, slednja preučiti.

Pravila o spremembah veljavnega sistema pomoči

61. Glede pravil o spremembah veljavnega sistema pomoči je treba najprej spomniti, da na podlagi člena 1(c) Uredbe št. 659/1999 nova pomoč pomeni vsako shemo pomoči ali individualno pomoč, ki ni obstoječa pomoč, vključno s spremembami obstoječe pomoči.

62. Na podlagi člena 4 Uredbe Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 4, str. 3) pa vsaka sprememba pomoči ne šteje nujno za novo pomoč. Kakor izhaja iz te določbe, povsem formalne ali upravne spremembe, ki ne morejo vplivati na ocenjevanje združljivosti ukrepa pomoči s skupnim trgom, ne štejejo za spremembe obstoječe pomoči. Sprememba obstoječe pomoči mora biti vsebinska, da bi lahko štela za novo pomoč.

63. V primeru, da sprememba veljavnega sistema pomoči pomeni novo pomoč, mora Komisija preučiti, v kolikšni meri ta vpliva na veljaven sistem pomoči. Načeloma le sprememba kot taka pomeni novo pomoč. Torej le če sprememba vpliva na vsebino prvotnega sistema pomoči, je ta sistem spremenjen v nov sistem pomoči. Če je mogoče nov element mogoče jasno ločiti od prvotnega sistema, pa ne gre za tako vsebinsko spremembo (sodba Splošnega sodišča z dne 30. aprila 2002 v združenih zadevah Government of Gibraltar proti Komisiji, T‑195/01 in T‑207/01, Recueil, str. II‑2309, točke od 109 do 111).

64. Tako je sprememba sistema, ki predvideva razširitev veljavnega sistema pomoči na novo kategorijo upravičencev, sprememba, ki jo je mogoče jasno ločiti od prvotnega sistema, ker uporaba veljavnega sistema pomoči za novo kategorijo upravičencev ne vpliva na presojo združljivosti prvotnega sistema (sodba Splošnega sodišča z dne 11. junija 2009 v zadevi ASM Brescia proti Komisiji, T‑189/03, ZOdl., str. II‑1831, točka 106).

65. V zvezi s tem je treba tudi opozoriti, da le če sprememba veljavnega sistema pomoči vanj posega vsebinsko, jo je treba šteti za novo pomoč v smislu člena 1(c) Uredbe št. 659/1999. Skladno s tem se Komisija pri presoji lahko omeji samo na tiste elemente veljavnega sistema, v katere je sprememba vsebinsko posegla. V zvezi s temi elementi nič ne nasprotuje temu, da se Komisija opre na rezultat svoje prvotne ocene in preuči le, ali sprememba to oceno postavlja pod vprašaj. Glede obveznosti priglasitve države članice to pomeni, da tudi v primeru, da nov ukrep pomoči spreminja veljavni sistem vsebinsko, država članica ni nujno zavezana znova priglasiti sistema pomoči v celoti, temveč lahko priglasi le spremembo, pod pogojem da taka priglasitev vsebuje vse potrebne podatke, na podlagi katerih Komisiji lahko oceni nov ukrep pomoči.

Pristop Komisije v obravnavani zadevi

66. Glede na zgornje ugotovitve je treba preučiti, ali je v točkah od 48 do 55 obrazložitve izpodbijanega sklepa Komisija spoštovala pravila o spremembah veljavnega sistema pomoči.

67. V točkah 49 in 50 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija navedla, da je morala na podlagi člena 4 Uredbe št. 794/2004 najprej preučiti, ali je bila sprememba sistema financiranja RTVE, uvedena z zakonom št. 8/2009, vsebinska. Potem je ugotovila, da je bil prehod iz sistema dvojnega financiranja v skoraj v celoti javno financiran sistem RTVE, v katerega je prešla Kraljevina Španija s sprejetjem tega zakona, vsebinska sprememba in je zato pomenila novo pomoč. V zvezi s tem je presodila, da je bil znesek pomoči bistveno zvišan in da je bilo financiranje oglaševanja, ki ni pomenilo državne pomoči, nadomeščeno s financiranjem, ki ga zagotavlja španska država.

68. V tem delu obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki ga stranke tudi ne izpodbijajo, se je torej Komisija le opredelila o vprašanju, ali so spremembe veljavnega sistema financiranja RTVE, uvedene z zakonom št. 8/2009, pomenile novo pomoč (glej točko 62 zgoraj). Te ugotovitve se torej ne nanašajo na vprašanje ločenosti sprememb, uvedenih z zakonom št. 8/2009, od veljavne ga sistema financiranja RTVE.

69. V točkah 51 in 52 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija predstavila metodo, ki ji je nameravala slediti pri obravnavi spremembe veljavnega sistema. Po sklicevanju na člen 1(c) Uredbe št. 659/1999 in sodno prakso, navedeno v točki 63 zgoraj, je Komisija v prvem stavku točke 52 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da prilagoditve, ki ne vplivajo na oceno združljivosti ukrepa pomoči, prav tako ne morejo vplivati na vsebino pomoči in zato ne spreminjajo uvrstitve ukrepa med obstoječo pomoč. V drugem in tretjem stavku točke 52 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija ugotovila, da če sprememba vpliva na vsebino pomoči, vendar ne v obsegu, ki zahteva novo oceno drugih elementov tega sistema, je to spremembo mogoče oceniti neodvisno oziroma brez sklicevanja na druge elemente sheme in da je v tem primeru samo sprememba tista, ki je predmet obveznosti priglasitve s strani države članice in pregleda s strani Komisije.

70. Te ugotovitve niso napačne. Kot je bilo navedeno v točkah 63 in 64 zgoraj, je namreč treba spremembo, ki ne more vplivati na oceno veljavnega sistema pomoči, ker vanj ne posega vsebinsko, šteti za ločeno od tega sistema. Poleg tega, kot je bilo navedeno v točki 65 zgoraj, če lahko ukrep, ki ga je treba šteti za novo pomoč, vpliva na prvotno oceno sistema pomoči, se v novo pomoč spremenijo le elementi, v katere se je poseglo vsebinsko.

71. V točkah od 53 do 55 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija uporabila metodo, omenjeno v točki 69 zgoraj.

72. Tako se je v točkah 54 in 55 obrazložitve izpodbijanega sklepa Komisija opredelila o vprašanju, ali so spremembe, ki jih je uvedel zakon št. 8/2009 v veljavni sistem financiranja RTVE, ločene od veljavnega sistema pomoči.

73. V točki 54 obrazložitve izpodbijanega sklepa je preučila odnos med novimi sredstvi za RTVE in elementi pomoči v okviru veljavnega sistema financiranja. Po ugotovitvi, da je to novo financiranje vsebinsko drugačno in torej pomeni novo pomoč, je sklenila, da bi to lahko vplivalo na „združljivost celotne pomoči“ in s tem tudi na elemente pomoči, ki jih določa veljavni sistem pomoči za RTVE.

74. V točki 55 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija ugotovila, da bi ji bilo treba te spremembe uradno priglasiti zaradi njihovega vpliva na združljivost celotnega sistema financiranja RTVE. Navedla je, da se kvalifikacija nove pomoči nanaša le na spremembo kot tako, zato je bila zavezana le za ocenitev kakovosti sprememb in njihovega vpliva na združljivost pomoči.

75. V točkah 54 in 55 obrazložitve izpodbijanega sklepa Komisija torej ni ugotovila, da so novi elementi pomoči, uvedeni z zakonom št. 8/2009, ločeni od veljavnega sistema pomoči. Nasprotno, iz teh točk jasno izhaja, da je menila, da so bili z navedenim zakonom nekateri elementi veljavnega sistema pomoči vsebinsko spremenjeni.

76. To razlago potrjuje sistematika izpodbijanega sklepa. V okviru preučitve združljivosti pomoči je Komisija namreč preučila shemo financiranja RTVE, kakor je bila spremenjena z zakonom št. 8/2009, torej shemo pomoči za RTVE, ki ni sestavljena le iz novih elementov pomoči, ki jih je uvedel navedeni zakon, ampak tudi elementov veljavnega sistema, ki so bili z njim vsebinsko spremenjeni. Tako je, na eni strani, v točkah od 56 do 60 obrazložitve izpodbijanega sklepa Komisija analizirala spremenjeno opredelitev opravljanja nalog javne službe RTVE. Na drugi strani pa je v točkah od 67 do 76 obrazložitve izpodbijanega sklepa preverila, ali je glede na to poslanstvo in vse elemente pomoči, ki jo je prejela RTVE, in sicer javna sredstva, uvedena s tem zakonom, in tista, določena že v veljavnem sistemu financiranja RTVE, obstajala nevarnost čezmernega nadomestila.

77. V skladu s tem iz točk obrazložitve 54 in 55 in sistematike izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da Komisija ni ugotovila, da elementi pomoči, določeni z zakonom št. 8/2009, pomenijo novo pomoč, ki bi bila ločena od veljavnega sistema pomoči RTVE.

78. Tega sklepa ne omajajo ugotovitve Komisije v točki 53 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Res je sicer ugotovila, da so bili davčni ukrepi, uvedeni ali spremenjeni z zakonom št. 8/2009, ločeni od sedanjega sistema financiranja RTVE. V zvezi s tem je menila, da bi nova sredstva lahko vplivala na zakonitost sistema, vendar niso vplivala na oceno drugih elementov pomoči, dodeljene RTVE, niti na to, kako bi ta pomoč lahko vplivala na trg.

79. Vendar v nasprotju s trditvami tožečih strank iz točke 53 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče sklepati, da je Komisija menila, da so elementi pomoči v okviru zakona št. 8/2009 ločeni od veljavnega sistema pomoči v korist RTVE.

80. Prvič, nič ne napotuje na tako razlago. Dejansko se zdi mogoče tudi, da ugotovitve, ki jih je razvila Komisija v točki 53 obrazložitve izpodbijanega sklepa, veljajo samo za davčne ukrepe, uvedene ali spremenjene z zakonom št. 8/2009, in s tem davčne določbe veljavnega zakona. V tem primeru se premisleki, ki jih je razvila Komisija v tej točki obrazložitve, nanašajo samo na elemente tega zakona, ki po njenem mnenju niso sestavni del pomoči in zato ne morejo vplivati na njeno združljivost s skupnim trgom (glej točke od 61 do 66 obrazložitve izpodbijanega sklepa, katerih utemeljenost bo obravnavana v okviru preučitve četrtega tožbenega razloga). Poleg tega se zdi mogoče tudi, da se je Komisija v zvezi s tem želela omejiti na ugotovitev, da je bila Kraljevina Španija zavezana, da ji priglasi zadevni zakon, ne pa, da ji ponovno priglasi vse elemente veljavnega sistema financiranja RTVE (glej v tem smislu točko 65 zgoraj).

81. Drugič, čeprav je treba priznati, da natančen pomen pripomb Komisije v točki 53 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni povsem jasen, je treba v vsakem primeru zavrniti razlago te točke s strani tožeče stranke, ker bi bila povsem v nasprotju z ostalo obrazložitvijo in sistematiko tega sklepa (glej točke od 72 do 77 zgoraj).

82. Zato je treba skleniti, da v točki 53 obrazložitve izpodbijanega sklepa Komisija ni ugotovila, da so spremembe veljavnega sistema financiranja RTVE nova pomoč, ki bi bila popolnoma ločena od tega sistema in bi lahko bila predmet samostojnega preizkusa. Zato v nasprotju s trditvami tožeče stranke Komisija ni kršila člena 108 PDEU in člena 1(c) Uredbe št. 659/1999.

83. Zato je treba drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

Tretji tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve glede ločenosti spremembe od veljavnega sistema

84. S tretjim tožbenim razlogom tožeči stranki trdita, da je Komisija v točki 53 obrazložitve izpodbijanega sklepa kršila obveznost obrazložitve. Komisija naj ne bi obrazložila, kako je prišla do sklepa, da so bili trije davčni ukrepi, uvedeni ali spremenjeni z zakonom št. 8/2009, ločeni od aktualnega sistema financiranja RTVE.

85. Nasprotno pa Komisija, ki jo podpirata Kraljevina Španija in RTVE, meni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa zadostna.

86. V zvezi s tem je treba spomniti, da mora biti obrazložitev, ki se zahteva v členu 296 ES, prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da pristojno sodišče lahko opravi nadzor. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ni treba, da so v obrazložitvi podrobno navedene vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker se vprašanje, ali obrazložitev izpolnjuje zahteve iz člena 296 ES, nanaša ne le na njeno besedilo, ampak tudi na njen okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 1. julija 2009 v združenih zadevah KG Holding in drugi proti Komisiji, od T‑81/07 do T‑83/07, ZOdl., str. II‑2411, točki 61 in 62 in navedena sodna praksa).

87. Prvič, ta tožbeni razlog je treba zavrniti v delu, ki se nanaša na ugotovitev Komisije, v skladu s katero sta novo javno financiranje, uvedeno z zakonom št. 8/2009, in sprememba opredelitve opravljanja nalog javne službe ločena od veljavnega sistema pomoči. Kot je pojasnjeno v točkah od 71 do 83 zgoraj, izpodbijani sklep takih ugotovitev Komisije ne vsebuje.

88. Drugič, glede dvoma o natančnem pomenu ugotovitev Komisije v točki 53 obrazložitve izpodbijanega sklepa (glej točki 80 in 81 zgoraj) je treba spomniti, da morebitno protislovje v obrazložitvi sklepa pomeni kršitev obveznosti obrazložitve le, če je ugotovljeno, da naslovnik akta zaradi tega protislovja ne more razbrati pravih razlogov za sklep ali njegov del, in zato izrek akta v celoti ali delno ne bi bil pravno utemeljen (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. septembra 2013 v zadevi Nemčija proti Komisiji, T‑347/09, točka 101 in navedena sodna praksa).

89. Ta pogoj pa v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Kot je bilo namreč navedeno v točkah od 72 do 76 zgoraj, iz točk obrazložitve 54 in 55 ter iz sistematike izpodbijanega sklepa izhaja, da Komisija ne meni, da so spremembe, uvedene z zakonom št. 8/2009, ločene od veljavnega sistema pomoči. V zvezi s tem je treba tudi pritrditi, da razlogi – zaradi katerih je Komisija menila, da je sistem financiranja RTVE, kakor je bil spremenjen z zakonom št. 8/2009, združljiv s skupnim trgom – izhajajo iz točk od 56 do 76 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerih se Komisija ni omejila na preučitev združljivosti novih elementov pomoči, uvedenih z zakonom št. 8/2009, temveč je preučila tudi združljivost elementov pomoči, spremenjenih z zakonom št. 17/2006.

90. Tretjič, tudi ob predpostavki, da bi se Komisija v točki 53 obrazložitve izpodbijanega sklepa znašla v protislovju s preostalimi ugotovitvami iz izpodbijanega sklepa – kar ni ugotovljeno – tako protislovje ne bi moglo vplivati na zakonitost izpodbijanega sklepa. Pristop in dejanski razlogi Komisije so namreč razvidni iz točk 54 in 55 obrazložitve navedenega sklepa in njegove sistematike (glej v tem smislu zgoraj v točki 88 navedeno sodbo Nemčija proti Komisiji, točka 101 in navedena sodna praksa).

91. Tretji tožbeni razlog je zato treba zavrniti.

Četrti tožbeni razlog: ugotovitev Komisije, da trije davčni ukrepi, uvedeni ali spremenjeni z zakonom št. 8/2009, niso bili sestavni del pomoči

92. Četrti tožbeni razlog se nanaša na razloge, navedene v točkah od 61 do 66 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerih je Komisija ugotovila, da trije davčni ukrepi, uvedeni ali spremenjeni z zakonom št. 8/2009, niso bili sestavni del ukrepa pomoči, uvedenega s tem zakonom.

93. Tožeči stranki v nasprotju z navedbami Komisije trdita, da so bili trije novi davčni ukrepi, uvedeni ali spremenjeni z zakonom št. 8/2009, sestavni del novih elementov pomoči, uvedenih s tem zakonom. Zato bi morala v okviru preučitve združljivosti pomoči Komisija preučiti tudi združljivost treh novih davčnih ukrepov s pravom Unije, zlasti z Direktivo o odobritvi.

94. Ta tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov. Prvič, tožeči stranki trdita, da je Komisija kršila merila, ki urejajo razmerje med ukrepom pomoči in njegovim financiranjem. Po drugi strani trdita, da bi morala na podlagi pravilnih meril Komisija ugotoviti, da so bili trije davčni ukrepi, uvedeni ali spremenjeni z zakonom št. 8/2009, sestavni deli elementov pomoči, uvedenih s tem zakonom.

Prvi del tožbenega razloga: pogoji, pod katerimi je treba način financiranja pomoči šteti za njen sestavni del

95. Prvi del se nanaša na točke 61, 62 in 63 obrazložitve izpodbijanega sklepa. V točki 61 obrazložitve je Komisija navedla, da je v skladu z zakonom št. 8/2009 prehod iz sistema dvojnega financiranja RTVE v skoraj v celoti javno financiran sistem spremljala uvedba ali sprememba treh davčnih ukrepov, katere namen je bil ustvariti potrebne prihodke. V točki 62 je navedla, da mora v primeru, če je dajatev sestavni del pomoči, upoštevati način financiranja pomoči in lahko razglasi sistem pomoči za združljiv s skupnim trgom le, če je sistem pomoči skladen s pravom Unije. V točki 63 je navedla, da mora biti davek, da se lahko šteje za sestavni del ukrepa pomoči, zajamčen za financiranje pomoči v smislu, da se prihodki od davka nujno dodelijo za financiranje pomoči in neposredno vplivajo na njeno višino.

96. Tožeči stranki v nasprotju z ugotovitvami Komisije iz točke 63 obrazložitve izpodbijanega sklepa trdita, da za to, da se davčni ukrepi, namenjeni financiranju, lahko štejejo za sestavni del tega ukrepa pomoči, zadostuje, da so dodeljeni upravičencu do pomoči. Naj pa ne bi bilo nujno, da davčni ukrep neposredno vpliva na višino pomoči. Šlo naj bi le za enega od več pokazateljev.

97. Nasprotno Komisija, ki jo podpirata Kraljevina Španija in RTVE, meni, da merila, navedena v točki 63 obrazložitve izpodbijanega sklepa, niso napačna. Davek bi se namreč lahko štelo za sestavni del ukrepa pomoči, le če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer, prvič, da so prihodki od davka nujno namenjeni financiranju pomoči, in drugič, da prihodki od davka neposredno vplivajo na višino slednje.

98. V zvezi s tem je treba opozoriti, da PDEU vzpostavlja natančno razlikovanje med, na eni strani, pravili o državnih pomočeh, ki jih določajo členi 107 PDEU, 108 PDEU in 109 PDEU ter, na drugi strani, pravili glede izkrivljanja, ki so posledica razlik med določbami zakonov in drugih predpisov držav članic, predvsem njihovih davčnih določb, ki jih določata člena 116 PDEU in 117 PDEU (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 13. januarja 2005 v zadevi Streekgewest, C‑174/02, ZOdl., str. I‑85, točka 24).

99. Iz tega izhaja, da načeloma davčni ukrepi, ki se uporabljajo za financiranje ukrepa pomoči, ne spadajo na področje uporabe določb PDEU o državnih pomočeh (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 13. januarja 2005 v zadevi Pape, C‑175/02, ZOdl., str. I‑127, točka 14, in zgoraj v točki 98 navedeno sodbo Sodišča Streekgewest, točka 25).

100. Vendar če so davčni ukrepi način financiranja ukrepa pomoči, tako da so sestavni del tega ukrepa, Komisija ne sme ločiti preizkusa pomoči od vplivov načina njenega financiranja, saj lahko v takem primeru nezdružljivost načina financiranja s pravom Unije vpliva na združljivost sistema pomoči s skupnim trgom (zgoraj v točki 99 navedena sodba Pape, točka 14, in zgoraj v točki 98 navedena sodba Streekgewest, točka 25).

101. Glede meril za odgovor na vprašanje, ali je način financiranja pomoči njen sestavni del, iz sodne prakse izhaja, da mora v skladu z upoštevno nacionalno zakonodajo med zadevno dajatvijo in pomočjo obstajati zavezujoča namembnostna povezava, tako da so prihodki iz dajatve nujno namenjeni financiranju pomoči in neposredno vplivajo na njeno višino ter zato na presojo združljivosti te pomoči s skupnim trgom (sodbi Sodišča z dne 15. junija 2006 v združenih zadevah Air Liquide Industries Belgium, C‑393/04 in C‑41/05, ZOdl., str. I‑5293, točka 46, in z dne 22. decembra 2008 v zadevi Regie Networks, C‑333/07, ZOdl., str. I‑10807, točka 99).

102. Iz te sodne prakse torej izhaja, da mora, po eni strani, – da bi se lahko štelo, da je dajatev sestavni del ukrepa pomoči – nujno obstajati zavezujoča določba nacionalnega prava, ki nalaga povezavo med davkom in financiranjem pomoči. Iz tega sledi, da v odsotnosti take določbe ni mogoče šteti, da je dajatev namembnostno povezana z ukrepom pomoči in zato ne pomeni enega od njenih pogojev. Po drugi strani pa zgolj obstoj take določbe ne more sam po sebi pomeniti pogoja, ki bi zadostoval za ugotovitev, da je dajatev sestavni del ukrepa pomoči. Kadar taka določba nacionalnega prava obstaja, je treba poleg tega preučiti, ali prihodki od davka neposredno vplivajo na znesek pomoči.

103. V nasprotju s trditvami tožečih strank torej za to, da je dajatev sestavni del ukrepa pomoči, ne zadostuje, da je njen prihodek nujno namenjen financiranju pomoči.

104. V zvezi s sodno prakso, na katero se sklicujeta tožeči stranki v podporo svojim trditvam, je treba ugotoviti, da nobena od sodb, ki jih navajata, ne more podpreti njune teze, da za to, da je način financiranja sestavni del ukrepa pomoči, zadostuje dokaz o tem, da je odtegljaj na podlagi davčnega ukrepa dodeljen upravičencu do pomoči.

105. V tem okviru tožeči stranki navajata, da je v nekaterih primerih Sodišče ugotovilo, da mora obstajati zavezujoča namembnostna povezava med davčnim ukrepom in ukrepom pomoči in da če taka povezava obstaja, prihodek od davčnega ukrepa neposredno vpliva na višino pomoči.

106. Vendar v nasprotju s trditvami tožečih strank iz sodb, ki jih navajata (zgoraj v točki 98 navedena sodba Sodišča Streekgewest, točka 26; zgoraj v točki 99 navedena sodba Sodišča Pape, točka 15; sodbi Sodišča z dne 14. aprila 2005 v združenih zadevah AEM in AEM Torino, C‑128/03 in C‑129/03, ZOdl., str. I‑2861, točki 46 in 47, in z dne 27. oktobra 2005 v združenih zadevah Distribution Casino France in drugi, od C‑266/04 do C‑270/04, C‑276/04 in od C‑321/04 do C‑325/04, ZOdl., str. I‑9481, točka 40), ni mogoče sklepati, da neposreden vpliv davčnega ukrepa na višino pomoči ni nujen pogoj, temveč le eden od pokazateljev. Ravno nasprotno, v zgoraj v točki 98 navedeni sodbi v zadevi Streekgewest (točka 28) se Sodišče ni omejilo na preučitev, ali je obstajala zavezujoča povezava med davčnim ukrepom in ukrepom pomoči, ampak je preučilo tudi, ali je prihodek od omenjenega davčnega ukrepa neposredno vplival na višino tega ukrepa pomoči.

107. Treba je tudi opozoriti, da je šlo v sodbah, v katerih je Sodišče ugotovilo neločljivo povezavo med ukrepom pomoči in njegovim financiranjem, ne da bi izrecno omenjalo zahteve po neposrednem vplivu davčnega ukrepa na višino pomoči (sodbi Sodišča z dne 21. oktobra 2003 v združenih zadevah van Calster in drugi, C‑261/01 in C‑262/01, Recueil, str. I‑12249, točka 55, in z dne 27. novembra 2003 v združenih zadevah Enirisorse, od C‑34/01 do C‑38/01, Recueil, str. I‑14243, točka 47), za primere, v katerih je bil omenjeni pogoj izpolnjen.

108. Zato Komisija ni napačno uporabila prava pri ugotovitvi, da mora za to, da način financiranja lahko šteje za sestavni del ukrepa pomoči, obstajati zavezujoča namembnostna povezava med zadevnim davkom in pomočjo v tem smislu, da je prihodek od dajatve nujno povezan s financiranjem pomoči in neposredno vpliva na njeno višino.

109. Zato je treba prvi del tožbenega razloga zavrniti.

Drugi del tožbenega razloga: uporaba teh pogojev

110. Drugi del tožbenega razloga se nanaša na točke 64, 65 in 66 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerih je Komisija ugotovila, da pogoji, potrebni za ugotovitev, da je bil način financiranja sestavni del ukrepa pomoči, v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni.

111. V točki 64 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija navedla, da je bila višina pomoči za RTVE določena samo na podlagi potreb RTVE po financiranju in ocenjenih neto stroškov zagotavljanja storitve javne radiotelevizije. V praksi in zakonsko naj bi bila finančna sredstva, ki jih prejme RTVE, neodvisna od prihodkov iz davkov, saj naj bi bilo tako financiranje odvisno samo od neto stroškov obveznosti javne službe. Načrtovano splošno financiranje opravljanja nalog javne službe RTVE naj ne bi bilo odvisno od zneska posebnih davčnih prihodkov, temveč naj bi bilo v vsakem primeru zagotovljeno s španskim splošnim državnim proračunom. V zvezi s tem je Komisija ugotovila, na eni strani, da prihodki, ustvarjeni z davki in namenjeni financiranju RTVE, ne morejo presegati neto stroškov obveznosti javne službe; vsi zneski, ki presegajo neto stroške javne službe, se vrnejo v splošni državni proračun. Na drugi strani pa je navedla, da če neto stroški obveznosti javne službe presegajo prihodke, ustvarjene z davki, naj bi se vrzel zapolnila s prispevki iz tega splošnega proračuna. Prihodki iz teh davkov, višji ali nižji od pričakovanih, naj ne bi povzročili sprememb predvidenih zneskov. Če prihodki iz novih davčnih virov ne bi zadostovali za kritje finančne vrzeli, ki je posledica ukinitve oglaševanja, naj bi to vrzel v skladu s členom 33 zakona št. 17/2006 krila sredstva iz istega splošnega proračuna.

112. Poleg tega je Komisija v točki 65 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da dejstvo, da je povezava med davki in namenom, za katerega so bili uvedeni, navedena v obrazložitvenem memorandumu in v zakonu št. 8/2009, te ugotovitve ne spreminja. Besedilo v zakonu naj ne bi opredeljevalo kakovosti povezave med davki in pomočjo.

113. Nazadnje, v točki 66 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija sklenila, da trije davčni ukrepi, uvedeni ali spremenjeni z zakonom št. 8/2009, niso sestavni del pomoči in da naj njihova neskladnost z Direktivo o odobritvi ne bi vplivala na združljivost ukrepa pomoči z notranjim trgom.

114. Tožeči stranki trdita, da je bila pri teh ugotovitvah podana napačna uporaba prava. Po njunem mnenju bi morala Komisija ugotoviti, da je davek, ki ga nalaga člen 5 zakona št. 8/2009, sestavni del elementov pomoči, uvedenih s tem zakonom.

115. Najprej, iz člena 5(1) in (7) zakona št. 8/2009 naj bi izhajalo, da so prihodki iz te dajatve namenjeni za financiranje RTVE in naj zato načeloma ne bi bili namenjeni za kaj drugega. Odstotki, ki veljajo za davčne zavezance za tri nove davčne ukrepe, uvedene ali spremenjene z navedenim zakonom, naj bi bili poleg tega določeni tako, da bi španska vlada pobrala znesek, ki bi ji omogočal kritje vrzeli, nastale zaradi ukinitve oglaševanja.

116. Dalje, v nasprotju s trditvami Komisije naj povezava med novimi davčnimi ukrepi in ukrepom pomoči za RTVE ne bi bila oslabljena. Prvič, obveznost španske države, da zagotovi potrebne vire za RTVE, naj bi ne mogla izhajati iz člena 33 zakona št. 17/2006. Drugič, jamstvo španske države naj bi bilo le dodatno oziroma hipotetično, kar naj bi potrjevale, na eni strani, pritožbe RTVE, da naj bi ji neplačevanje s strani zasebnih izvajalcev ali napačen izračun njihovih prispevkov povzročalo finančne težave, in na drugi strani, dejstvo, da naj v praksi španska država ne bi bila pripravljena izpolniti takega jamstva. Tretjič, Komisija naj se ne bi mogla veljavno sklicevati na to, da so presežki vrnjeni v proračun španske države. Na eni strani bi moral biti celotni prihodek od davkov namenjen financiranju RTVE do določene zgornje meje. Po drugi strani pa naj bi bila dodelitev v proračun španske države bolj teoretične narave in v vsakem primeru drugotnega pomena, saj zakon št. 8/2009 določa vzpostavitev rezervnega sklada, sestavljenega iz prihodkov, ki presegajo realne neto stroške iz obveznosti javne službe.

117. V vsakem primeru bi morala Komisija – za to, da bi dokazala, da davčni ukrep, določen v členu 5 zakona št. 8/2009, ni bil sestavni del pomoči – dokazati, da je tudi ob predpostavki, da bi bil davek nezakonit, obstajala obveznost španske države, da financira celoten proračun RTVE. Iz navedenega zakona pa naj bi jasno izhajalo, da morajo zasebni operaterji nositi ekonomsko breme financiranja RTVE.

118. Komisija, ki jo podpirata Kraljevina Španija in RTVE, tem argumentom nasprotuje.

119. Najprej je treba opozoriti, da kot dokaz, da je bil davek, naložen s členom 5 zakona št. 8/2009, sestavni del elementov pomoči, uvedenih s tem zakonom, tožeči stranki v prvi vrsti navajata argumente, ki naj bi dokazovali, da je obstajala nujna namembnostna povezava med tem davčnim ukrepom in financiranjem RTVE.

120. Vendar pa, kot je bilo navedeno v točkah od 101 do 108 zgoraj, za to, da finančni ukrep lahko šteje za sestavni del pomoči, ne zadostuje nujna namembnostna povezava med finančnim ukrepom in ukrepom pomoči. Poleg tega mora biti ugotovljen tudi neposreden vpliv davčnega ukrepa na višino pomoči.

121. Vendar pa Splošno sodišče meni, da je mogoče nekatere argumente, ki jih navajata tožeči stranki, razumeti kot sklicevanje ne le na pogoj v zvezi z obstojem zavezujoče namembnostne povezave med davčnim ukrepom in financiranjem RTVE, ampak tudi na pogoj za dokaz o neposrednem vplivu davčnega ukrepa na višino pomoči.

122. Zato je treba najprej preučiti, ali lahko argumenti tožečih strank izpodbijejo ugotovitev Komisije, da prihodek od treh davčnih ukrepov, uvedenih ali spremenjenih z zakonom št. 8/2009, neposredno ne vpliva na višino pomoči za RTVE.

123. V zvezi s tem je treba navesti, da se na podlagi zakona št. 8/2009 znesek pomoči za RTVE določi ob upoštevanju neto stroškov za opravljanje storitev javne radiotelevizije, za katerega je bila pooblaščena. Znesek pomoči, ki ga prejme, torej ni odvisen od višine pobranih davkov na podlagi davčnih ukrepov, uvedenih ali spremenjenih z navedenim zakonom.

124. Dejansko bo, na eni strani, presežek v skladu s členom 33 zakona št. 17/2006, kakor je bil spremenjen z zakonom št. 8/2009, če prihodki, ki jih ima RTVE, presežejo stroške izpolnjevanja poslanstva javne radiotelevizije, prerazporejen. Če ta presežek ne prekorači 10 % letnih proračunskih stroškov RTVE, bo vplačan v rezervni sklad, če pa to mejo preseže, bo prenesen v državno blagajno.

125. Glede kapitala, vplačanega v rezervni sklad, iz člena 8 zakona št. 8/2009 izhaja, da ga je mogoče uporabiti le z izrecnim dovoljenjem španskega Ministrstva za gospodarstvo in finance in da mora, če se v štirih letih ne porabi, služiti za zmanjšanje nadomestil, ki bremenijo splošni proračun španske države. Zato ni mogoče meniti, da kapital, vplačan v rezervne sklade, neposredno vpliva na višino pomoči za RTVE.

126. Poleg tega člen 3(2) zakona št. 8/2009 določa absolutno mejo prihodkov RTVE, ki je 1,2 milijarde EUR za leti 2010 in 2011. Vsak presežek te meje se vrne neposredno v splošni proračun španske države.

127. Na drugi strani je na podlagi člena 2(2) zakona št. 8/2009 v primeru, da prihodki RTVE ne zadoščajo za kritje stroškov za izpolnjevanje poslanstva javne radiotelevizije, vrzel treba zapolniti s prispevki iz splošnega proračuna španske države.

128. Komisija je torej pravilno ugotovila, da znesek dajatev iz treh davčnih ukrepov, uvedenih oziroma spremenjenih z zakonom št. 8/2009, ni mogel neposredno vplivati na višino pomoči, ki jo je prejela RTVE in ki je bila določena na podlagi neto stroškov za zagotavljanje storitve javne radiotelevizije.

129. Noben argument tožečih strank te ugotovitve ne more izpodbiti.

130. Prvič, v nasprotju s trditvami tožečih strank dejstvo, da so bili trije davčni ukrepi, uvedeni ali spremenjeni z zakonom št. 8/2009, zasnovani z namenom nadomeščanja izgube komercialnih prihodkov RTVE (glej točko 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ne zadostuje za dokaz, da je način financiranja sestavni del ukrepa pomoči. Sodišče je že ugotovilo, da to dejstvo ne zadošča kot dokaz za obstoj zavezujoče povezave med davkom in davčno ugodnostjo (sodba Streekgewest, točka 98 zgoraj, točki 26 in 27).

131. Drugič, treba je zavrniti trditev tožečih strank, da je Komisija v točki 64 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno ugotovila, da je na obstoj obveznosti španske države, da premosti razkorak med stroški, ki nastanejo pri opravljanju nalog javne službe na eni strani in razpoložljivimi finančnimi sredstvi RTVE na drugi strani, mogoče sklepati iz člena 33 zakona št. 17/2006. V zvezi s tem je dovolj navesti, da člen 2(2) zakona št. 8/2009 tako obveznost izrecno določa in da se sklicuje na člen 33(1) zakona št. 17/2006, ki tako obveznost prav tako določa.

132. Tretjič, tožeči stranki trdita, da tudi če bi v teoriji obstajala taka dajatev, španska država v praksi ne bi bila pripravljena dopolniti proračuna RTVE s sredstvi iz splošnega proračuna.

133. Tudi to trditev je treba zavrniti.

134. V zvezi s tem je namreč treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru ničnostne tožbe, vložene na podlagi člena 263 PDEU, zakonitost akta Unije presojati glede na dejstva in pravni okvir, ki obstajajo ob sprejetju akta. Zato je treba oceno Komisije presoditi le glede na informacije, ki so ji na voljo v času, ko jih presoja (sodba Sodišča z dne 7. februarja 1979 v združenih zadevah Francija proti Komisiji, 15/76 in 16/76, Recueil, str. 321, točka 7).

135. Vendar pa je treba ugotoviti, da tožeči stranki nista predložili nobenega dokaza za to, da je imela v času sprejetja izpodbijanega sklepa Komisija informacije, da španska vlada ni bila pripravljena dopolniti proračuna RTVE v skladu s členom 2(2) zakona št. 8/2009. Vsi dokumenti, ki sta jih predložili tožeči stranki v zvezi s tem, so namreč datumsko poznejši od sprejetja izpodbijanega sklepa, torej mlajši od 20. julija 2010.

136. Četrtič, tožeči stranki trdita, da je davčni ukrep za financiranje ukrepa pomoči mogoče obravnavati, kot da ni njen sestavni del, le če Komisija dokaže, da se je država članica v primeru, če davčni ukrep ne bi bil združljiv s pravom EU, zavezala financirati celoten ukrep pomoči.

137. Zato je treba tudi to trditev zavrniti.

138. Res je sicer, da nezdružljivost davčnega elementa v primeru, da je treba ob uporabi zgornjih dveh meril – to je pogoja, ki se nanaša na obstoj zavezujoče povezave med davčnim ukrepom in financiranjem RTVE, ter pogoja, ki se nanaša na dokaz o neposrednem vplivu davčnega ukrepa na višino pomoči – davčni ukrep šteti za sestavni del ukrepa pomoči – kot v primeru parafiskalnega ukrepa, pri katerem je celoten ali delni davčni odtegljaj dodeljen upravičencu do pomoči neposredno in brezpogojno – neposredno vpliva na ukrep pomoči. V takem primeru je namreč posledica popolne ali delne nezdružljivosti davčnega elementa parafiskalnega ukrepa ukinitev ukrepa pomoči ali njeno znižanje.

139. V obravnavani zadevi člen 2(2) zakona št. 8/2009 in člen 33 zakona št. 17/2006 določata, da če finančna sredstva ne zadostujejo za kritje celotnih stroškov RTVE za izpolnjevanje obveznosti javne službe, je španska država dolžna to vrzel zapolniti. V tem primeru torej znesek pomoči ni bil neposredno odvisen od davčnega ukrepa.

140. Zato je Komisija pravilno ugotovila, da višina pomoči za RTVE ni bila neposredno odvisna od zneska dajatev, pridobljenih na podlagi davčnih ukrepov, uvedenih ali spremenjenih z zakonom št. 8/2009.

141. Kot je bilo navedeno v točki 120 zgoraj, za to, da trije davčni ukrepi, uvedeni ali spremenjeni z zakonom št. 8/2009, lahko štejejo za sestavni del elementa pomoči, uvedenega s tem zakonom, morata biti kumulativno izpolnjena pogoj, ki se nanaša na nujno namembnostno vez med davčnim ukrepom in ukrepom pomoči, ter pogoj, ki se nanaša na neposreden vpliv tega davčnega ukrepa na višino navedenega ukrepa pomoči.

142. Ker drugi pogoj ni izpolnjen, ni treba preučiti argumentov, ki sta jih tožeči stranki podali, da bi dokazali, da obstaja nujna namembnostna vez med davčnim ukrepom, ki je določen v členu 5 zakona št. 8/2009, in financiranjem RTVE, saj so ti argumenti brezpredmetni.

143. Zato je treba četrti tožbeni razlog v celoti zavrniti.

Peti tožbeni razlog: kršitev člena 106(2) PDEU in kršitev obveznosti obrazložitve

144. Peti tožbeni razlog se nanaša na razloge, podane v točkah od 67 do 73 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerih je Komisija preučila, ali obstaja nevarnost čezmernega nadomestila, in sklenila, da ni nič kazalo na to, da bi ocenjeno letno nadomestilo za obveznost opravljanja javne storitve, za katero je pooblaščena RTVE, preseglo razumno predvidljive stroške te storitve, ali na koncu poslovnega leta preseglo neto stroške javne storitve. Komisija je v točki 71 med drugim navedla:

„[…] Španija [je] dokazala, da je proračunsko načrtovanje v skladu z letnimi proračunskimi stroški RTVE v prejšnjih letih in da ni razloga za domnevanje, da bi zdaj ali v bližnji prihodnosti zgolj zaradi ukinitve oglaševanja nastali večji prihranki. RTVE bo še naprej morala privabljati številne gledalce, ukinitev oglaševanja pa bo ustvarila potrebo po dodatnih produkcijah, ki jih bo treba financirati. V primerjavi z zneski iz prejšnjih let (1,177 milijarde EUR leta 2007, 1,222 milijarde EUR leta 2008 in 1,146 milijarde EUR leta 2009) in ob upoštevanju dodatnih stroškov produkcij (104 milijone EUR), potrebnih za zapolnitev programskega časa zaradi ukinitve oglaševanja, in preostalih komercialnih prihodkov (ocenjenih na zgolj 25 milijonov EUR) se zdi največ 1,2 milijarde EUR za proračunsko načrtovanje stroškov utemeljen in razumen znesek za letne proračunske stroške nadomestila za javne storitve. Poleg tega načelo nadomestila za dejanske neto stroške javne radiotelevizije nujno vključuje zaščito pred spremembami v prihodkih na oglaševalskem trgu.“

145. Peti tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov, in sicer, prvič, kršitve člena 106(2) PDEU, in drugič, kršitve obveznosti obrazložitve.

Prvi del tožbenega razloga: kršitev člena 106(2) PDEU

146. Tožeči stranki trdita, da je Komisija kršila člen 106(2) PDEU, ker je odobrila sistem financiranja RTVE, ne da bi zagotovila, da ne vključuje nevarnosti čezmernega nadomestila.

147. Prvič, tožeči stranki trdita, da v točki 71 obrazložitve izpodbijanega sklepa Komisija ni opravila dovolj natančnega nadzora ex ante , temveč se je oprla na preproste kazalnike. Drugič, trdita, da Komisija ni upoštevala dejstva, da je gospodarska kriza povzročila znižanje poslovnih prihodkov v letu 2010 in s tem znižanje celotnih prihodkov RTVE.

– Očitek glede pomanjkanja dovolj natančnega nadzora

148. Tožeči stranki trdita, da mora Komisija zaradi zagotavljanja odvračanja nevarnosti čezmernega nadomestila pridobiti natančne informacije in jasno predstaviti svoje sklepanje o neobstoju čezmernega nadomestila. V tem smislu naj se ne bi mogla sklicevati na preproste kazalnike. V obravnavanem primeru naj bi se Komisija omejila le na primerjanje proračuna RTVE v okviru sistema dvojnega financiranja s proračunom v okviru skoraj v celoti javno financiranega sistema, uvedenega z zakonom št. 8/2009. Ta pristop naj bi bil napačen, saj naj bi bili dejanski stroški RTVE pri opravljanju javne službe v skladu z zakonom št. 8/2009 znižani. Ker je RTVE postala subjekt, ki je pod večjim komercialnim pritiskom, povezanim z udeležbo na oglaševalskem trgu, bi lahko ponudila drugačen program in ne bi bilo treba vložiti toliko sredstev za nakup pravic. Zato naj se Komisija ne bi mogla omejiti na navedbo v točki 71 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da naj bi RTVE še naprej morala privabljati številne gledalce in da naj bi povzročila dodatne stroške produkcije v višini 104 milijone EUR za zapolnitev programskega časa zaradi ukinitve oglaševanja. Poleg tega naj obstoj mehanizmov naknadnega nadzora ne bi zadostoval za izključitev nevarnosti čezmernega nadomestila.

149. Komisija, ki jo podpirata Kraljevina Španija in RTVE, tem argumentom nasprotuje.

150. V zvezi s tem je treba najprej opozoriti na vsebino člena 106(2) PDEU in pravni okvir, v katerega je ta umeščen.

151. Člen 106(2) PDEU določa, da podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ravnajo po pravilih iz Pogodb, zlasti po pravilih o konkurenci, če uporaba takih pravil pravno ali dejansko ne ovira izvajanja posebnih nalog, ki so jim dodeljene. Poleg tega ta člen določa, da razvoj trgovine ne sme biti prizadet v obsegu, da bi bil v nasprotju z interesi Unije.

152. Da je mogoče državno pomoč v smislu člena 107 PDEU razglasiti za združljivo z notranjim trgom na podlagi člena 106(2) PDEU, morata biti izpolnjena dva pogoja: prvič, zadevnemu subjektu mora biti z oblastvenim aktom, ki jasno opredeljuje obveznosti storitev splošnega gospodarskega pomena, zaupana naloga storitve splošnega gospodarskega pomena; drugič, navedeni izvajalec ne sme dobiti čezmernega nadomestila in državna sredstva ne smejo nesorazmerno vplivati na konkurenco na tujem trgu (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. februarja 2008 v zadevi BUPA in drugi proti Komisiji, T‑289/03, ZOdl., str. II‑81, točki 181 in 222).

153. V obravnavani zadevi tožeči stranki ne izpodbijata ugotovite v Komisije, da je RTVE z oblastvenim aktom, ki jasno opredeljuje obveznosti storitev splošnega gospodarskega pomena, zaupana naloga storitve splošnega gospodarskega pomena.

154. Nasprotno pa tožeči stranki menita, da je ugotovitev Komisije v točki 73 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da ni nobenih znakov, da bo predvideno letno nadomestilo za obveznost javne službe RTVE preseglo znesek, ki ga je mogoče razumno oceniti kot strošek te storitve, oziroma da bo nadomestilo sčasoma preseglo neto stroške javne službe, napačna, ker Komisija ni dovolj natančno preučila nevarnosti čezmernega nadomestila.

155. Pred preučitvijo tega očitka je treba spomniti na načela, ki urejajo nadzor Splošnega sodišča nad akti Komisije na področju javnih storitev, zlasti na področju radiotelevizije.

156. Na podlagi člena 14 PDEU Unija in države članice skrbijo v mejah svojih pristojnosti na področju uporabe Pogodb za to, da službe splošnega gospodarskega pomena delujejo na podlagi načel in pogojev, zlasti ekonomskih in finančnih, ki jim omogočajo izpolnjevanje njihovih nalog. Ta člen še določa, da se ta načela in pogoji določijo ne glede na pristojnosti držav članic, da v skladu s Pogodbama zagotavljajo, naročajo in financirajo take službe.

157. Iz Protokola št. 26 o storitvah splošnega pomena, priloženega k Pogodbi EU in PDEU, izhaja, da je ena od skupnih vrednot Unije glede teh storitev bistvena vloga in široko polje proste presoje nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov pri zagotavljanju, naročanju in organiziranju storitev splošnega gospodarskega pomena.

158. Na podlagi Protokola št. 29 o sistemu javne radiotelevizije v državah članicah, priloženega k Pogodbi EU in Pogodbi PDEU, izhaja, da je sistem javne radiotelevizije v državah članicah neposredno povezan z demokratičnimi, socialnimi in kulturnimi potrebami vsake družbe in potrebo po ohranitvi medijske pluralnosti. Iz tega protokola tudi izhaja, da določbe Pogodb ne posegajo v pristojnost držav članic glede financiranja storitev javne radiotelevizije, če je tako financiranje odobreno radiotelevizijskim zavodom za opravljanje javne službe, kakor jo naloži, opredeli in organizira vsaka država članica, in če ne vpliva na trgovinske pogoje in konkurenco v Uniji, da bi bilo to v nasprotju s skupnimi interesi, pri čemer je treba upoštevati zagotavljanje javnih storitev.

159. Iz tega sledi, da imajo države članice široko polje proste presoje pri določanju nadomestila za opravljanje javne službe radiotelevizije (glej po analogiji zgoraj v točki 152 navedeno sodbo BUPA in drugi proti Komisiji, točka 220).

160. Zato je nadzor Komisije nad sorazmernostjo nadomestila omejen (glej po analogiji zgoraj v točki 152 navedeno sodbo BUPA in drugi proti Komisiji, točka 220).

161. Glede nadzora Splošnega sodišča nad akti Komisije na tem področju je treba opozoriti, da se presoja Komisije nanaša na zapletena gospodarska dejstva. Zato je nadzor Splošnega sodišča nad akti Komisije celo bolj omejen od nadzora Komisije nad ukrepom zadevne države članice. Ta nadzor je namreč omejen na preverjanje, ali je neko nadomestilo nujno za opravljanje zadevnega poslanstva storitve splošnega gospodarskega pomena v ekonomsko sprejemljivih razmerah oziroma, obratno, ali zadevni ukrep očitno ni primeren za dosego zastavljenega cilja (glej po analogiji zgoraj v točki 152 navedeno sodbo BUPA in drugi proti Komisiji, točki 221 in 222).

162. Glede očitka tožečih strank je treba ugotoviti, da se omejujeta na sklicevanje, da Komisija ni ustrezno ocenila nevarnosti čezmernega nadomestila, ker ni dovolj natančno preučila, ali znesek 1,2 milijarde EUR iz člena 3(2) zakona št. 8/2009 sovpada s stroški, ki jih je RTVE imela pri izpolnjevanju svojih obveznosti javne službe.

163. V zvezi s tem, prvič, je najprej treba ugotoviti, da se tožeči stranki omejujeta na izpodbijanje le enega od nadzornih mehanizmov, ki jih določa sistem financiranja RTVE, medtem ko ta sistem določa vrsto nadzornih mehanizmov, ki zagotavljajo, da RTVE prejme le sredstva, ki so nujna za izpolnitev njenega poslanstva.

164. V zvezi s tem je najprej treba opozoriti, da je gospodarska razsežnost dejavnosti RTVE določena glede na obveznosti javne službe, za katere je bila pooblaščena. Tako iz člena 3(2) zakona št. 8/2009 izhaja, da je dejavnost RTVE določena v okviru poslanstva, ki ga je odobril zakonodajni organ in traja devet let (glej člen 4(1) zakona št. 17/2006), in s programskimi pogodbami, ki konkretizirajo okvir poslanstva, ki ga je vlada odobrila za dobo treh let (glej člen 4(2) zakona št. 17/2006). Ti akti morajo vsebovati podatke o gospodarski razsežnosti dejavnosti RTVE in o mejah njene letne rasti, pri tem pa mora biti navedena gospodarska razsežnost določena ob upoštevanju obveznosti javne službe, za katere je bila pooblaščena.

165. Dalje, opozoriti je treba, da so viri financiranja RTVE zasnovani tako, da izključujejo čezmerno nadomestilo. Kot je pojasnjeno v točkah od 6 do 9 zgoraj, se RTVE financira iz različnih virov, ki so navedeni v členu 2(1) zakona št. 8/2009. Glavni viri so, prvič, prihodki od treh davčnih ukrepov, uvedenih ali spremenjenih s členi 4, 5 in 6 navedenega zakona, in drugič, letno nadomestilo iz splošnega proračuna španske države, omenjeno v členu 2(1)(a). Določitev zneska letnega nadomestila torej omogoča prilagoditev predvidenega zneska prihodkov, ki jih bo imela RTVE v danem poslovnem letu. Glede zneska letnega nadomestila pa člen 33(1) zakona št. 17/2006 določa, da ga je treba določiti tako, da vsota tega nadomestila in drugih prihodkov RTVE ne presega stroškov iz opravljanja nalog javne službe, ki jih mora izpolniti v upoštevnem poslovnem letu.

166. Poleg tega člen 33(2) zakona št. 17/2006, kakor je bil spremenjen z zakonom št. 8/2009, določa, da če se ob koncu poslovnega leta ugotovi, da nadomestilo, ki ga je prejela RTVE, presega neto stroške, nastale ob izpolnjevanju obveznosti javne radiotelevizije v zadevnem poslovnem letu, bo presežek, ki ne bo vplačan v rezervni sklad, odštet od zneskov, dodeljenih v splošni proračun španske države za naslednje poslovno leto.

167. Nazadnje, finančna ureditev RTVE določa tudi elemente naknadnega nadzora. Kot je navedla Komisija v točki 72 obrazložitve izpodbijanega sklepa, sistem financiranja RTVE določa, prvič, mehanizme za proračunski nadzor, ki so sestavljeni iz notranje revizije, preizkusa s splošnim nadzorom španske državne uprave in zunanje revizije, ki jo opravi specializirano zasebno podjetje, drugič, nadzor španskega parlamenta nad opravljanjem nalog javne službe in letnih računovodskih izkazov RTVE, in tretjič, nadzor s strani španskega računskega sodišča.

168. Res je sicer, da so mehanizmi nadzora iz točk od 164 do 167 zgoraj abstraktne narave. Vendar pa je treba opozoriti, da je v izpodbijanem sklepu Komisija preučila združljivost sistema pomoči. Zato bi se lahko omejila na preverjanje, ali obstajajo ustrezni nadzorni mehanizmi, ki zagotavljajo, da skupni znesek pomoči, ki ga dobi RTVE za dano poslovno leto na podlagi uporabe tega sistema, ne preseže neto stroškov za opravljanje nalog službe radiotelevizije, ki ji je bilo zaupano.

169. Ugotoviti je treba, da tožeči stranki ne navajata argumentov, ki bi bili posebej namenjeni izpodbijanju učinkovitosti nadzornih mehanizmov iz točk 164 do 167 zgoraj. Glede njune trditve, da se v izpodbijanem sklepu Komisija ni mogla sklicevati na svoje prejšnje odločitve glede financiranja RTVE, je treba opozoriti, da je bila Komisija preizkus skladnosti elementov veljavnega sistema financiranja RTVE zavezana opraviti le, če je vanje posegel zakon št. 8/2009 (glej točko 65 zgoraj). Zato če učinkovitost nadzornih mehanizmov, določenih v starem sistemu financiranja RTVE, ni del sprememb, uvedenih z zakonom št. 8/2009, nič ne nasprotuje temu, da se Komisija sklicuje na svoje prejšnje analize teh mehanizmov.

170. Drugič, natančneje glede očitkov tožečih strank, ki se nanašajo na presojo Komisije v točki 71 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je pred analizo, ali je bil nadzor, ki ga je izvedla Komisija, zadosten, treba preučiti funkcijo zneska 1,2 milijarde EUR, določenega v členu 3(2) zakona št. 8/2009.

171. Glede funkcije zneska 1,2 milijarde EUR je treba najprej spomniti, da Komisija ni odobrila sistema financiranja, v skladu s katerim RTVE v danem poslovnem letu razpolaga s proračunom v tej višini. Kot izhaja iz točk od 164 do 167 zgoraj, zakon št. 8/2009 določa mehanizme za zagotavljanje, da pomoč v korist RTVE ustreza neto stroškom v zvezi z opravljanjem njenih nalog javne službe. Člen 3(2) zakona št. 8/2009 torej določa absolutno zgornjo mejo 1,2 milijarde EUR za proračun RTVE, torej mejo, ki ne sme biti prekoračena, čeprav bi proračun RTVE lahko bil višji, če bi bilo edino upoštevno merilo merilo stroškov za opravljanje njenih nalog javne storitve. Ob upoštevanju te zgornje meje proračun RTVE ne sme preseči najvišjega zneska 1,2 milijarde EUR, lahko pa je nižji, če so stroški v zvezi z opravljanjem nalog javne službe nižji.

172. Iz tega sledi, najprej, da je treba zavrniti očitek tožečih strank, da bi bili lahko morebiti stroški RTVE za opravljanje nalog javne službe nižji od 1,2 milijarde EUR. Nadzorni mehanizmi, navedeni v točkah od 164 do 167 zgoraj, namreč zagotavljajo, da je v takem primeru znesek pomoči za dano poslovno leto omejen na neto stroške, ki so nastali pri opravljanju nalog javne radiotelevizije.

173. Dalje, kar zadeva očitke tožečih strank glede ne dovolj natančnega nadzora Komisije glede zgornje meje 1,2 milijarde EUR, je treba opozoriti, da imajo države članice široko polje proste presoje pri določitvi nadomestila za opravljanje storitve javne radiotelevizije in da je nadzor Komisije nad sorazmernostjo nadomestila za opravljanje javne storitve radiotelevizije omejen, nadzor Splošnega sodišča nad akti Komisije pa še bolj (glej točke od 159 do 161 zgoraj). Nadzor Splošnega sodišča je torej omejen na preučitev, ali je Komisija storila očitno napako pri presoji.

174. V obravnavanem primeru tožeči stranki nista podali nobenega argumenta, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da ugotovitev iz točke 71 obrazložitve izpodbijanega sklepa, in sicer, da se zdi zgornja meja v višini 1,2 milijarde EUR utemeljena in razumna, vsebuje očitno napako pri presoji.

175. Prvič, kot je Komisija navedla v točki 71 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je znesek 1,2 milijarde EUR ustrezal povprečnemu proračunu, ki ga je imela RTVE na voljo v sistemu dvojnega financiranja.

176. Drugič, iz točke 71 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija, na eni strani, upoštevala dodatne stroške v višini 104 milijonov EUR za zapolnitev programskega časa zaradi ukinitve oglaševanja in stroške, nastale pri izpolnjevanju dodatnih programskih obveznosti javne službe RTVE, ki jih nalaga zakon št. 8/2009, in na drugi strani, menila, da nič ne kaže na to, da bi ukinitev oglaševanja lahko vodila do znatnega znižanja dejanskih stroškov RTVE.

177. V nasprotju s trditvami tožečih strank te ugotovitve niso očitno napačne. Ni namreč potrjeno, da bi bili stroški za opravljanje nalog javne službe RTVE znatno manjši od stroškov, ki so ji nastali v sistemu v okviru zakona št. 17/2006. Res je sicer, da je v točki 59 obrazložitve izpodbijanega sklepa Komisija ugotovila, da lahko umik RTVE z oglaševalskega trga prispeva h krepitvi poslanstva javne službe, saj bodo programi manj odvisni od komercialnih zahtev in nihanja komercialnih prihodkov. Vendar pa v nasprotju z navedbami tožečih strank le dejstvo, da je RTVE postala neodvisni subjekt, ki ni več podvržen komercialnim pritiskom, povezanim z udeležbo na oglaševalskem trgu, ne omogoča sklepanja, da bi lahko ponudila drugačen program, ki bi ji omogočil, da deluje pri znatno nižjih stroških. Člen 106(2) PDEU ne nasprotuje temu, da država široko opredeli naloge javne radiotelevizije, ki javnemu organu radiotelevizije omogoča, da zagotavlja uravnotežen in raznovrsten program, hkrati pa ohranja določeno občinstvo (sodba Splošnega sodišča z dne 26. junija 2008 v zadevi SIC proti Komisiji, T‑442/03, ZOdl., str. II‑1161, točka 201).

178. Tretjič, v nasprotju s trditvami tožečih strank Komisija ni storila očitne napake pri presoji s tem, da ni preučila, ali bi lahko prehod v skoraj v celoti javno financiran sistem in sprememba nalog javne storitve vplivala na stroške RTVE. Ker znesek 1,2 milijarde EUR v skladu s členom 3(2) zakona št. 8/2009 pomeni le zgornjo mejo proračuna RTVE in ker mehanizmi iz točk od 164 do 167 zgoraj zagotavljajo, da znesek pomoči za RTVE ne presega neto stroškov opravljanja njenih nalog javne službe, Komisija namreč ni bila dolžna izvesti natančnejšega pregleda.

179. Četrtič, glede trditev tožečih strank, da bi morala Komisija odgovoriti na pripombe nekaterih nacionalnih organov, je treba opozoriti, da je v točki 69 obrazložitve izpodbijanega sklepa Komisija sama izrazila dvome o sorazmernosti ukrepa, vendar je po preučitvi ugotovila, da ni nevarnosti čezmernega nadomestila. V vsakem primeru dejstvo, da Komisija ni podrobno preučila vseh kritičnih pripomb nacionalnih upravnih organov glede predloga zakona, samo po sebi ne more pomeniti očitne napake pri njeni presoji, še posebej ker gre za področje, na katerem imajo države članice široko polje proste presoje in je nadzor Komisije omejen.

180. Tožeči stranki torej nista dokazali, da je bila z ugotovitvijo v točki 71 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je zgornja meja 1,2 milijarde EUR utemeljena in razumna, storjena očitna napaka pri presoji.

181. Glede na zgornje ugotovitve je treba očitek glede neobstoja natančnega predhodnega preizkusa zavrniti.

– Očitek glede neupoštevanja znižanja komercialnih prihodkov

182. Tožeči stranki trdita, da Komisija ni upoštevala dejstva, da je gospodarska kriza povzročila znižanje komercialnih prihodkov v letu 2010 in s tem znižanje celotnih prihodkov RTVE.

183. Komisija, ki jo podpirata Kraljevina Španija in RTVE, temu argumetnu nasprotuje.

184. V zvezi s tem je treba poudariti, da že v sistemu dvojnega financiranja, ki je bil uveden z zakonom št. 17/2006, merilo za določitev proračuna RTVE ni bila višina komercialnih prihodkov, ampak stroški za obveznost javne storitve. Kot je razvidno iz točke 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bilo dejansko v sistemu dvojnega financiranja proračunsko nadomestilo španske države za leto 2009 že zvišano zaradi dejstva, da je bilo čutiti znižanje oglaševalskih prihodkov RTVE v tem letu.

185. Tako samo dejstvo, da Komisija ni upoštevala dejstva, da so se v sistemu dvojnega financiranja komercialni prihodki RTVE od prodaje oglasnega prostora znižali, ne more biti dokaz za to, da je storila očitno napako pri presoji.

186. Zato je treba ta očitek in posledično prvi del petega tožbenega razloga zavrniti v celoti.

Drugi del tožbenega razloga: kršitev obveznosti obrazložitve

187. Tožeči stranki trdita, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve iz člena 296 PDEU. Na eni strani naj ne bi dovolj obrazložila ugotovitve, da ne obstaja nevarnost čezmernega nadomestila. Na drugi strani pa se ni dovolj opredelila o izkrivljanju konkurence, ki naj bi ga povzročile obveznosti glede prispevkov, uvedenih z zakonom št. 8/2009.

– Prvi očitek glede pomanjkljive obrazložitve neobstoja nevarnosti čezmernega nadomestila

188. Tožeči stranki trdita, da Komisija ni dovolj obrazložila izpodbijanega sklepa, kar zadeva razloge za neobstoj nevarnosti čezmernega nadomestila. Prvič, morala naj bi odgovoriti na stališča nekaterih nacionalnih organov glede dvomov o čezmernem nadomestilu. Drugič, podala naj ne bi nobene posebne informacije o poslovnem načrtu RTVE za prihodnja leta niti o neto stroških zagotavljanja javne storitve. Poleg kratke obrazložitve Komisije v točki 71 obrazložitve izpodbijanega sklepa naj ne bi nobena druga navedba omogočala ugotovitve elementov, na katerih temelji sklepanje Komisije. Zato naj bi bilo nemogoče, da bi tožeči stranki na podlagi sklepa podali druge pripombe od tistih, ki sta jih navedli v tožbi. Poleg tega naj se Komisija ne bi mogla sklicevati na obrazložitev iz prejšnjega sklepa, ki se nanaša na RTVE.

189. Komisija, ki jo podpira RTVE, meni, da je v točkah 67, 68 in 69 ter 71, 72 in 73 obrazložitve izpodbijanega sklepa dovolj pojasnila ugotovitev, da ni bilo kazalnikov o čezmernem nadomestilu.

190. Ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz obveznosti obrazložitve, ki je pojasnjena v točki 86 zgoraj, je treba ugotoviti, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa zadostna.

191. Najprej, v nasprotju s trditvami tožečih strank obrazložitev izpodbijanega sklepa, na kateri je Komisija utemeljila svojo ugotovitev, da ne obstaja nevarnost čezmernega nadomestila, namreč ni bila omejena na točko 71 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tudi v točkah od 67 do 73 obrazložitve tega sklepa se je namreč Komisija sklicevala na nadzorne mehanizme, omenjene v točkah od 164 do 167 zgoraj. V zvezi s tem je treba opozoriti tudi, da se je Komisija sklicevala na te mehanizme tudi v točkah 14, 16 in 17 obrazložitve tega sklepa.

192. Dalje, kar zadeva očitek tožečih strank, da so nekatere od teh ugotovitev abstraktne, je dovolj poudariti, da iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da se je Komisija omejila na preučitev sistema pomoči, ki RTVE omogoča koriščenje pomoči, ki ustreza neto stroškom opravljanja njenih nalog javne službe, in se ni izrekla o združljivosti pomoči 1,2 milijarde EUR.

193. Poleg tega je glede trditev tožečih strank, da bi morala Komisija odgovoriti na stališča nekaterih nacionalnih organov, treba ugotoviti, da je Komisija dovolj obrazložila sklep, če je jasno in nedvoumno izrazila svoje razlogovanje, tako da so se stranke lahko seznanile z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da je lahko pristojno sodišče opravilo nadzor, od nje pa se ne zahteva, da v obrazložitvi podrobno navedene vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine. Glede na to, da je Komisija v točkah od 67 do 76 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla razloge, zakaj je bil tak ukrep sorazmeren, ni bila dolžna posebej odgovarjati na vse kritične pripombe nacionalnih upravnih organov glede osnutka zakona. Še posebej to velja za področje, na katerem imajo države članice široko polje proste presoje in je zato nadzor Komisije omejen.

194. Poleg tega v nasprotju s trditvami tožečih strank nič ne nasprotuje temu, da se Komisija sklicuje na svoje prejšnje odločitve, ki se nanašajo na financiranje RTVE in so zato del konteksta izpodbijanega sklepa v smislu sodne prakse, navedene v točki 86 zgoraj. V tem primeru je bila Komisija še toliko bolj upravičena, da se sklicuje na svoje prejšnje odločitve, saj je bilo veliko mehanizmov nadzora uvedenih že z zakonom št. 17/2006 in se je zato lahko omejila na preučitev, ali je njena prvotna ocena teh mehanizmov postavljena pod vprašaj s spremembami, ki jih je uvedel zakon št. 8/2009 (glej točko 65 zgoraj).

195. Nazadnje, glede trditve tožečih strank, da naj na podlagi izpodbijanega sklepa ne bi mogli predstaviti drugih stališč razen teh v tožbi, Splošno sodišče ugotavlja, da ni nič nasprotovalo temu, da bi tožeči stranki podali argumente, s katerimi bi ugovarjali učinkovitosti nadzornih mehanizmov v sistemu financiranja RTVE. Vendar v zvezi s tem nista podali nobenih argumentov.

196. Zato je treba prvi očitek drugega dela petega tožbenega razloga zavrniti.

– Drugi očitek glede izkrivljanja na podlagi obveznosti prispevkov

197. Tožeči stranki trdita, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve, ker se ni dovolj opredelila o izkrivljanju konkurence, ki naj bi ga povzročile obveznosti prispevkov, in sicer o zmanjšanju njune konkurenčnosti v primerjavi z RTVE. Ugotovitev v točki 53 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da trije davčni ukrepi, uvedeni ali spremenjeni s členi 4, 5 in 6 zakona št. 8/2009, niso bili sestavni del sedanjega sistema financiranja RTVE, naj ne bi bila zadostna. V repliki tožeči stranki prav tako trdita, da zakon št. 8/2009 vsebuje diskriminatorni element, in sicer ker so samo subjekti, katerih geografsko območje ustreza območju španske države ali presega avtonomno skupnost, zavezanci za DDV, drugi pa so stroškov financiranja RTVE oproščeni.

198. Komisija in RTVE te argumente izpodbijata, RTVE pa izpodbija tudi dopustnost argumentov tožečih strank, navedenih v repliki.

199. Tudi drugi očitek drugega dela petega tožbenega razloga je treba zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti dopustnost argumenta v repliki tožečih strank. Zadostuje namreč opozoriti, da je v točkah od 61 do 66 obrazložitve izpodbijanega sklepa Komisija navedla razloge, zakaj trije davčni ukrepi, uvedeni ali spremenjeni z zakonom št. 8/2009, niso bili sestavni del elementov pomoči, uvedenih s tem zakonom, in zato ni treba preučiti njihove združljivosti s skupnim trgom v okviru postopka, v katerem je bil sprejet izpodbijani sklep.

200. Zato je treba drugi del tožbenega razloga in peti tožbeni razlog v celoti zavrniti.

201. Ob upoštevanju vseh zgornjih ugotovitev je treba tožbo zavrniti.

Stroški

202. V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeči stranki nista uspeli z nobenim od svojih predlogov, se jima naloži plačilo lastnih stroškov in v skladu s predlogom Komisije in RTVE solidarno plačilo njunih stroškov.

203. V skladu s členom 87(4), prvi pododstavek, istega poslovnika države članice, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. Kraljevina Španija torej nosi svoje stroške.

Izrek

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)

razsodilo:

1. Tožba se zavrne.

2. Telefónica de España, SA, in Telefónica Móviles España, SA, nosita svoje stroške in solidarno stroške Evropske komisije in Corporación de Radio y Televisión Española, SA (RTVE).

3. Kraljevina Španija nosi svoje stroške.