SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (občna seja)

z dne 12. februarja 2014(*)

„Javni uslužbenci – Javni natečaj – Obvestilo o natečaju EPSO/AD/177/10 – Nevpis na rezervni seznam – Obrazložitev odločbe natečajne komisije – Razkritje tem preizkusa – Stalnost natečajne komisije“

V zadevi F‑127/11,

zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a,

Gonzalo de Mendoza Asensi, začasni uslužbenec Evropskega parlamenta, stanujoč v Strassnu (Luksemburg), ki ga zastopata P. Nelissen Grade in G. Leblanc, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata J. Currall in B. Eggers, zastopnika,

tožena stranka,

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(občna seja),

v sestavi S. Van Raepenbusch, predsednik, M. I. Rofes i Pujol, predsednica senata, E. Perillo, R. Barents in K. Bradley (poročevalec), sodniki,

sodna tajnica: W. Hakenberg,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 26. junija 2013

izreka naslednjo

Sodbo

1        G. de Mendoza Asensi je 29. novembra 2011 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložil to tožbo, s katero predlaga predvsem razglasitev ničnosti odločbe natečajne komisije javnega natečaja EPSO/AD/177/10 o nevpisu njegovega imena na rezervni seznam navedenega natečaja.

 Dejansko stanje

2        Evropski urad za izbor osebja (EPSO) je 16. marca 2010 v Uradnem listu Evropske unije objavil obvestilo o javnem natečaju EPSO/AD/177/10, katerega namen je bil oblikovati rezervni seznam za zaposlitev administratorjev v nazivu AD 5 na področjih evropske javne uprave, prava, ekonomije, revizije ter informacijske in komunikacijske tehnologije (UL C 64 A, str. 1, v nadaljevanju: obvestilo o natečaju).

3        V obvestilu o natečaju so bili v oddelku IV določeni pristopni testi, v oddelku V pa preizkusi, ki naj bi potekali v ocenjevalnem centru.

4        V točki 2, oddelek V, obvestila o natečaju je bilo navedeno, da bodo pri kandidatih, povabljenih v ocenjevalni center, ocenjene njihove posebne sposobnosti na izbranem področju in naslednje splošne spodobnosti:

„–     analitično mišljenje in reševanje problemov[;]

–        sporazumevanje[;]

–        kakovost in učinkovitost[;]

–        izobraževanje in razvoj[;]

–        razporeditev in organizacija dela[;]

–        vzdržljivost[;]

–        sodelovanje[;]

–        voditeljska sposobnost“.

5        Poleg tega je bilo v točki 2, oddelek V, obvestila o natečaju natančneje navedeno, da bodo te sposobnosti ocenjene na podlagi študije primera z izbranega področja, skupinske vaje, ustne predstavitve in strukturiranega razgovora.

6        V točki 4, oddelek V, obvestila o natečaju je bilo določeno, da bodo posebne sposobnosti na izbranem področju ocenjene z od 0 do 20 točkami, pri čemer bo treba za zadovoljivo oceno doseči najmanj 10 točk. Poleg tega je iz spisa razvidno, da so bile posebne sposobnosti ocenjene le v okviru preizkusa s študijo primera. V isti določbi je bilo navedeno, da bodo splošne sposobnosti ocenjene z od 0 do 10 točkami, pri čemer bo treba za zadovoljivo oceno doseči najmanj 3 točke za vsako sposobnost in najmanj 50 točk od 80 za vseh 8 splošnih sposobnosti skupaj.

7        Tožeča stranka se je prijavila na natečaj EPSO/AD/177/10 na področju prava (v nadaljevanju: natečaj). Potem ko je uspešno opravila računalniško podprte pristopne teste, se je udeležila preizkusov, ki so potekali 29. septembra 2010 v ocenjevalnem centru v Bruslju (Belgija).

8        EPSO je z dopisom z dne 3. februarja 2011 tožečo stranko prek njenega računa EPSO obvestil, da je natečajna komisija presodila, da rezultati tožeče stranke ne zadoščajo za vpis njenega imena na rezervni seznam, in med drugim, da je v okviru posebnih sposobnosti dobila 8 točk od 20, medtem ko je treba za zadovoljivo oceno doseči najmanj 10 točk od 20 (v nadaljevanju: odločba o nepripustitvi). Temu dopisu je bil priložen dokument, naslovljen „spričevalo sposobnosti“, v katerem so bili navedeni rezultati tožeče stranke pri preizkusih splošnih sposobnosti in posebnih sposobnosti ter pripombe natečajne komisije v zvezi z vsako od ocenjenih splošnih sposobnosti.

9        Tožeča stranka je s telefaksom z dne 8. februarja 2011 zahtevala ponovni preizkus odločbe o nepripustitvi ter dostop do „vseh [svojih] popravljenih pisnih in ustnih vaj, vprašanj in odgovorov [ter] do ocenjevalne tabele, ki jo je natečajna komisija uporabila za pisno vajo/študijo primera“.

10      Tožeči stranki sta bila z elektronskim dopisom z dne 10. februarja 2011 poslana njen nepopravljen izdelek s preizkusa s študijo primera in njen jezikovni test, ki mu je bil priložen ocenjevalni list, uporabljen pri zadnjenavedenem testu.

11      EPSO je z dopisom z dne 4. aprila 2011 tožečo stranko prek njenega računa EPSO obvestil, da se je natečajna komisija, potem ko je opazila nekatere nedoslednosti v ocenjevanju njene študije primera, odločila zvišati oceni, ki ju je tožeča stranka dobila za splošni sposobnosti „sporazumevanje“ in „razporeditev in organizacija dela“, ter oceno, ki jo je dobila za posebne sposobnosti, tako da je bila zadnjenavedena ocena z 8 točk od 20 zvišana na 9 točk od 20. V tem dopisu je EPSO tožečo stranko obvestil, da je po teh spremembah dobila skupno oceno 71,2 točke od 100 točk, kar je še vedno manj od najnižje skupne ocene kandidatov, vpisanih na rezervni seznam, to je 76,1 točke, in da je zato natečajna komisija potrdila svojo odločitev o nevpisu tožeče stranke na navedeni rezervni seznam. Tožeči stranki je bila posredovana tudi popravljena različica dokumenta, naslovljenega „spričevalo sposobnosti“.

12      Tožeča stranka je z elektronskim dopisom z dne 5. maja 2011 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) vložila pritožbo zoper odločbo natečajne komisije o nevpisu imena tožeče stranke na rezervni seznam. Z isto pritožbo je zahtevala dostop do „ocene besedila študije primera, ocenjevalne tabele in popravkov“.

13      EPSO je z odločbo z dne 29. avgusta 2011 kot organ, pristojen za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), pritožbo zavrnil (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe).

 Predlogi strank in postopek

14      Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

–        pred odločitvijo o tožbi in v okviru ukrepov procesnega vodstva odredi, da Evropska komisija predloži upoštevne dokumente, ki bi mu lahko omogočili, da presodi morebitno očitno napako pri presoji dejanskega stanja in/ali prava, storjeno v okviru ocenjevanja uspešnosti tožeče stranke, in še posebej, naj predloži kopijo študije primera, ki jo je morala tožeča stranka obravnavati v pisnem preizkusu v ocenjevalnem centru, skupaj z njenimi popravljenimi odgovori;

–        odločbo o nepripustitvi razglasi za nično;

–        odločbo natečajne komisije, ki ji je bila posredovana z dopisom z dne 4. aprila 2011 in s katero je bila potrjena odločba o nepripustitvi, razglasi za nično;

–        odločbo o zavrnitvi pritožbe razglasi za nično;

–        toženi stranki naloži plačilo stroškov.

15      Komisija v odgovoru Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

16      Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 29. junija 2012 v okviru ukrepov procesnega vodstva stranki pozvalo, naj odgovorita na nekatera vprašanja in predložita nekatere dokumente. Zlasti je pozvalo Komisijo, naj mu predloži tematsko različico, uporabljeno v študiji primera tožeče stranke, in vsaj dve drugi različici, uporabljeni na natečaju.

17      Tožeča stranka je zahteve iz ukrepov procesnega vodstva, ki jih je sprejelo Sodišče za uslužbence, izpolnila v predpisanih rokih. Komisija pa je v odgovoru z dne 10. avgusta 2012 Sodišču za uslužbence posredovala le del zahtevanih dokumentov z obrazložitvijo, da so besedila tematskih različic, uporabljenih na natečaju, zelo občutljiva in da je bistveno zagotoviti zaupnost metode, ki jo EPSO uporablja v svojih izbirnih postopkih za sestavo in uporabo različic.

18      Sodišče za uslužbence je s sklepom z dne 19. oktobra 2012, sprejetim na podlagi člena 44(2) Poslovnika, odredilo, da mu Komisija predloži tematsko različico, uporabljeno pri preizkusu s študijo primera, ki ga je opravljala tožeča stranka, in dve drugi različici, uporabljeni na natečaju, in sicer tisto, pri kateri je bila povprečna ocena kandidatov najvišja, ter tisto, pri kateri je bila povprečna ocena kandidatov najnižja. V istem sklepu je Sodišče za uslužbence posredovanje zahtevanih listin tožeči stranki pogojilo z zaupnim obravnavanjem, ki je zajemalo več pogojev, med katerimi je bila pisna zaveza zastopnikov tožeče stranke, da vsebine listin, ki jih bo zagotovila Komisija, ne bosta razkrila tretjim osebam in zlasti da svojih stališč glede navedenih listin ne bosta posredovala svoji stranki ali tretjim osebam.

19      Komisija je dokumente, na katere se je nanašal sklep z dne 19. oktobra 2012, Sodišču za uslužbence predložila v za to določenem roku. Zastopnika tožeče stranke sta se z dopisom z dne 20. novembra 2012 zavezala, da dokumentov, ki jih je zagotovila Komisija, in svojih stališč glede teh dokumentov ne bosta razkrila svoji stranki ali tretjim osebam.

20      Sodišče za uslužbence je na občni seji 31. januarja 2013 odločilo, da se zadeva, ki je bila prvotno dodeljena drugemu senatu, odstopi v odločanje občni seji.

21      Sodišče za uslužbence je s sklepom z dne 5. februarja 2013 odredilo, da mu Komisija predloži „kopijo vseh navodil ali tabel za popravljanje, ki so jih člani natečajne komisije uporabljali pri ocenjevanju izdelkov kandidatov na preizkusu s študijo primera v okviru natečaja“.

22      Komisija je Sodišču za uslužbence z dopisom, ki je v njegovo sodno tajništvo prispel 19. februarja 2013, predložila splošna navodila, ki vsebujejo napotke za popravljavce, podrobna navodila z naslovom „pravni priročnik“, ki vsebujejo napotke v zvezi z vsebino študije primera glede na njene različice, in profil za označevanje v programski opremi, ki jo imajo na voljo popravljavci/člani natečajne komisije za ocenjevanje sposobnosti kandidatov v okviru študije primera. Vendar je Komisija v dopisu, s katerim je predložila navedene dokumente, opozorila, da podrobna navodila vsebujejo merila za popravljanje za preizkus s študijo primera, in zatrdila, da posledično za te dokumente v celoti velja tajnost dela natečajne komisije. Prav tako je zatrdila, da je treba profil za označevanje obravnavati kot zaupen in da je zato treba v spis vložiti le nezaupno različico tega dokumenta.

23      Potem ko je Sodišče za uslužbence preučilo dokumente, ki jih je zagotovila Komisija, je s sklepom z dne 18. aprila 2013 odločilo, da se splošna navodila vložijo v spis, da se podrobna navodila vrnejo Komisiji – po preučitvi teh navodil je namreč menilo, da niso potrebna za odločitev o utemeljenosti tožbenih razlogov, ki jih navaja tožeča stranka v tej zadevi – da se ugodi predlogu Komisije za zaupno obravnavanje profila za označevanje ter da se posredovanje splošnih navodil in nezaupne različice profila za označevanje tožeči stranki pogoji z zaupnim obravnavanjem, ki vključuje pogoje.

 Uvodne ugotovitve

24      Sodišče za uslužbence uvodoma ugotavlja, da je iz spisa razvidno, da je EPSO 3. julija 2008 odobril poročilo, naslovljeno „Razvojni program“. Ta razvojni program za vse javne natečaje, organizirane od leta 2010, določa prehod z metode izbora, ki temelji na ocenjevanju znanja kandidatov, na metodo izbora, ki temelji na ocenjevanju sposobnosti kandidatov (v nadaljevanju: nova metoda). Natančneje, v Razvojnem programu je kot glavni element izbora osebja v funkcionalni skupini administratorjev (AD) navedena uporaba ocenjevalnih centrov, v katerih morajo kandidati opravljati več preizkusov, med katerimi so študija primera, strukturiran razgovor, ustna predstavitev in skupinska vaja.

25      V zvezi z ustnimi preizkusi, ki potekajo v ocenjevalnem centru, je z novo metodo določenih več ukrepov, katerih namen je odpraviti različne kognitivne pristranskosti, ki so navadno opažene pri ocenjevalcih, in tako zagotoviti doslednost ocenjevanja.

26      Natančneje, iz pisanj tožene stranke je razvidno naslednje:

–        kandidate med istim preizkusom opazujeta najmanj dva člana natečajne komisije, vsaka splošna sposobnost pa je ocenjena pri dveh različnih vajah in torej od več članov natečajne komisije;

–        preizkusi so strukturirani vnaprej in sledijo vnaprej določeni metodologiji, pri kateri se uporabljajo predhodno opredeljeni vedenjski kazalniki, da bi se odpravil učinek „sija“ (halo effect), to je kognitivna pristranskost, ki lahko vpliva na ocenjevalčevo dojemanje oseb in ki je nagnjenje vsakega ocenjevalca, da pre- ali podcenjuje kandidata samo na podlagi prvih vtisov;

–        najmanj polovico natečajne komisije sestavljajo uradniki institucij, ki so posebej v ta namen napoteni v EPSO, ki svoje naloge članov natečajne komisije opravljajo s polnim delovnim časom in ki so uspešno prestali petdnevno usposabljanje o tehnikah ocenjevanja; posebno usposabljanje je zagotovljeno tudi drugim članom natečajne komisije;

–        za vsakega kandidata se uporabijo ista ocenjevalna merila in ista metodologija;

–        ob začetku vsakega preizkusa je navzoč predsednik natečajne komisije, ki nadzira pravilno uporabo metodologije;

–        končne odločitve skupaj sprejme celotna natečajna komisija na podlagi rezultatov, doseženih pri vseh preizkusih;

–        izvajajo se študije in analize za preverjanje doslednosti ocenjevanja.

27      Natečaj EPSO/AD/177/10 je bil organiziran po novi metodi.

 Pravo

1.     Predmet tožbe

28      Tožeča stranka z drugim in tretjim tožbenim predlogom predlaga razglasitev ničnosti odločbe o nepripustitvi in razglasitev ničnosti odločbe natečajne komisije, sprejete po ponovnem preizkusu, ki je bila tožeči stranki posredovana z dopisom z dne 4. aprila 2011 in s katero je bila potrjena odločba o nepripustitvi.

29      Vendar iz sodne prakse izhaja, da odločba, ki jo je natečajna komisija sprejela po ponovni presoji položaja kandidata, kadar ta kandidat zahteva ponovni preizkus odločbe te komisije, pomeni akt, ki posega v njegov položaj (sodba Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 2006 v zadevi Heus proti Komisiji, T‑173/05, točka 19). Iz tega sledi, da je odločba natečajne komisije, ki je bila tožeči stranki posredovana 4. aprila 2011, nadomestila odločbo o nepripustitvi; zato je treba preučiti samo predlog za razglasitev ničnosti, usmerjen zoper odločbo, ki je bila tožeči stranki posredovana z dopisom z dne 4. aprila 2011.

30      Glede četrtega tožbenega predloga, ki se nanaša na razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi pritožbe, je treba opozoriti, da Sodišče za uslužbence na podlagi tožbe, ki je formalno usmerjena zoper zavrnitev pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar zavrnitev pritožbe nima samostojne vsebine (sodba Splošnega sodišča z dne 15. septembra 2011 v zadevi Munch proti UUNT, F‑6/10, točka 24 in navedena sodna praksa).

31      V obravnavanem primeru odločba o zavrnitvi pritožbe nima samostojne vsebine, ker se z njo samo potrjuje odločba o nepripustitvi – ta je bila nadomeščena z odločbo natečajne komisije, ki je bila tožeči stranki posredovana z dopisom z dne 4. aprila 2011 – ne da bi se položaj tožeče stranke ponovno preučil z vidika novih trditev ali dejstev, tako da ni treba samostojno odločati o predlogu za razglasitev njene ničnosti.

32      Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba odločiti samo o predlogu za sprejetje ukrepov procesnega vodstva in predlogu za razglasitev ničnosti odločbe natečajne komisije, ki je bila tožeči stranki posredovana z dopisom z dne 4. aprila 2011 in s katero je bila potrjena odločba o nepripustitvi (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

2.     Predlog za sprejetje ukrepov procesnega vodstva

33      Tožeča stranka v tožbi Sodišču za uslužbence predlaga, naj pred odločitvijo o tožbi in v okviru ukrepov procesnega vodstva odredi, da tožena stranka predloži vse upoštevne dokumente, ki bi mu lahko omogočili, da presodi morebitno očitno napako pri presoji dejanskega stanja in/ali prava, storjeno v okviru ocenjevanja uspešnosti tožeče stranke, ter še posebej, naj predloži besedilo študije primera, ki jo je morala tožeča stranka obravnavati, in njene popravljene odgovore.

34      Vendar Sodišče za uslužbence meni, da je na podlagi listin, ki sta jih stranki priložili pisanjem, in dokumentov, predloženih v okviru ukrepov procesnega vodstva, dovolj poučeno, da lahko odloči o tožbi, zato ni treba ugoditi predlogu za sprejetje ukrepov procesnega vodstva, razen tistih, ki so že bili sprejeti.

3.     Predlog za razglasitev ničnosti

35      Tožeča stranka v podporo predlogu za razglasitev ničnosti navaja tri tožbene razloge, s katerimi zatrjuje:

–        kršitev načela enakega obravnavanja;

–        kršitev načela neodvisnosti natečajne komisije;

–        kršitev obveznosti obrazložitve.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja

36      Tožeča stranka ta tožbeni razlog navaja v dveh delih, s katerima zatrjuje, prvič, da naj bi bili kandidati, ki so preizkuse opravljali zadnji, v ugodnejšem položaju, in drugič, preobsežno spreminjanje sestave natečajne komisije med ustnimi preizkusi.

 Prvi del prvega tožbenega razloga

–       Trditve strank

37      Tožeča stranka opozarja, da so preizkusi s študijo primera potekali v obdobju treh mesecev in da ni bilo bistvenih razlik med temami posameznih preizkusov, ki so jih dobili kandidati. Zaradi teh okoliščin naj bi bili kandidati v različnih dejanskih položajih glede na to, kdaj so prišli na vrsto. Po eni strani naj bi namreč kandidati, ki so bili ocenjeni zadnji, imeli več časa za priprave, po drugi pa naj bi lahko od kandidatov, ki so bili pred njimi, dobili informacije o vsebini nekaterih uporabljenih različic. V zvezi s tem tožeča stranka trdi, da so se med kandidati, ki so že opravljali preizkuse, in tistimi, ki jih še niso, širile informacije o študijah primera, tako da so lahko zadnjenavedeni kandidati usmerjali svoje priprave glede na te informacije.

38      Kot navaja tožeča stranka, bi moral EPSO, da bi to preprečil, vse preizkuse s študijo primera organizirati isti dan, kar se mu poleg tega nalaga s sodbo Sodišča Evropskih skupnosti z dne 27. oktobra 1976 v zadevi Prais proti Svetu (130/75) in kar je EPSO storil pri natečajih, organiziranih leta 2011.

39      Tožeča stranka je na obravnavi, potem ko je opozorila, da so lahko kandidati preizkus s študijo primera opravljali v nemščini, angleščini ali francoščini, poudarila, da je iz dokumentov, ki jih je predložila Komisija v okviru ukrepov procesnega vodstva, razvidno, da so kandidati, ki so navedeni preizkus opravljali v nemščini ali francoščini, vsi dobili isto tematsko različico. Zato naj bi imeli ti kandidati večjo možnost, da od drugih kandidatov dobijo informacije o vsebini tematske različice, ki jo bodo obravnavali na preizkusu.

40      Komisija meni, da se glede na novo metodo in zlasti študijo primera, ki je določena s to metodo in katere cilj ni preizkusiti znanje, ampak sposobnosti kandidatov, ne zahteva poznavanje konkretnih področij prava Unije ali sodne prakse, ker je potrebno samo zelo splošno znanje v povezavi z usposobljenostjo na področju prava. Poleg tega je lahko po mnenju Komisije to, da je kandidat dobil informacije o študiji primera od drugih kandidatov, zanj tudi škodljivo, saj je bil navedeni preizkus zasnovan tako, da se nevtralizira morebitno kandidatovo predhodno poznavanje teme preizkusa. V najboljšem primeru naj bi bili kandidati, ki so lahko dobili informacije o preizkusu s študijo primera in so poskusili te informacije izkoristiti za svoje priprave, primorani ugotoviti, da preizkus ne ustreza njihovim pripravam.

41      Poleg tega Komisija opozarja, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o zatrjevanih izmenjavah informacij o študiji primera med kandidati. Komisija je na obravnavi Sodišču za uslužbence pojasnila, da EPSO nadzira izmenjave informacij na družabnih omrežjih in v drugih sredstvih elektronske komunikacije, tako da lahko zazna morebitno uhajanje informacij o temah in se posledično odzove, če se širijo preveč natančne informacije. Komisija zatrjuje, da v tem primeru znaki uhajanja informacij niso bili opaženi.

–       Presoja Sodišča za uslužbence

42      Opozoriti je treba, da v okviru sodnega nadzora nad odločbo, s katero natečajna komisija zavrne vpis kandidata na rezervni seznam, Sodišče za uslužbence preveri, ali so bila spoštovana veljavna pravna pravila, to je zlasti postopkovna pravila, opredeljena v Kadrovskih predpisih in obvestilu o natečaju, ter pravila, ki veljajo za delo natečajne komisije, še posebej obveznost nepristranskosti komisije in njeno spoštovanje načela enakega obravnavanja kandidatov ter neobstoj zlorabe pooblastil (sodba Sodišča za uslužbence z dne 13. decembra 2012 v zadevi Mileva proti Komisiji, F‑101/11, točka 40 in navedena sodna praksa).

43      Kar natančneje zadeva enako obravnavanje kandidatov, je bilo v sodni praksi pojasnjeno, da mora natečajna komisija strogo upoštevati navedeno načelo med potekom natečaja. Čeprav ima natečajna komisija široko diskrecijsko pravico pri določitvi podrobnih pravil in podrobne vsebine preizkusov, mora sodišče Unije vseeno izvajati takšen nadzor, kot je potrebno za zagotavljanje enakega obravnavanja kandidatov in objektivnosti izbora, ki ga natečajna komisija opravi med njimi (sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. marca 2008 v zadevi Giannini proti Komisiji, T‑100/04, točka 132).

44      V tem okviru si morata tudi OPI kot organizator natečaja in natečajna komisija prizadevati, da vsi kandidati na istem natečaju, kar zadeva pisne preizkuse, opravljajo enak preizkus pod enakimi pogoji (zgoraj navedena sodba Prais proti Svetu, točka 13). Tako mora natečajna komisija zagotoviti, da je težavnostna stopnja preizkusov skoraj enaka za vse kandidate (sodba Sodišča za uslužbence z dne 15. aprila 2010 v zadevi Matos Martins proti Komisiji, F‑2/07, točka 171 in navedena sodna praksa).

45      Vsak natečaj pa na splošno vključuje tveganje neenakega obravnavanja zaradi nujno omejenega števila vprašanj, ki se na preizkusu lahko postavijo o določeni temi. Zato je bilo dopuščeno, da se kršitev načela enakega obravnavanja lahko ugotovi, le kadar natečajna komisija pri izbiri preizkusov ni omejila tveganja neenakih možnosti na tveganje, ki je na splošno značilno za vsak preizkus (zgoraj navedena sodba Giannini proti Komisiji, točka 133).

46      Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 43 do 45 te sodbe, Sodišče za uslužbence meni, da je treba odločbo o nevpisu kandidata na rezervni seznam glede na obveznosti, ki jih ima natečajna komisija, razglasiti za nično, če se izkaže, da je bil natečaj organiziran tako, da se je ustvarilo večje tveganje neenakega obravnavanja od tveganja, ki ga vključuje vsak natečaj, ne da bi moral zadevni kandidat zagotoviti dokaz o tem, da so nekateri kandidati dejansko imeli prednost.

47      V obravnavanem primeru je iz spisa razvidno, da je študija primera preizkus, katerega namen je preizkusiti sposobnosti kandidatov v namišljenih okoliščinah, ki pa so podobne stvarnosti, in pri katerem ima predhodno pridobljeno znanje zelo omejeno vlogo. V zvezi s tem Sodišče za uslužbence ugotavlja, da je v točki 4.1 („študija primera“) brošure „Ocenjevalni center“, ki jo prejmejo vsi kandidati, povabljeni v ocenjevalni center – to je v točki, ki jo je tožeča stranka navedla v svoji zahtevi za ponovni preizkus – natančno navedeno, da morajo kandidati svoj pisni odgovor v študiji primera oblikovati z opiranjem izključno na dokumente, ki so jim dani na voljo.

48      Poleg tega je iz pisanj Komisije razvidno, da je bila na natečaju študija primera na voljo v šestnajstih različicah, ki so bile zasnovane tako, da so ob zagotavljanju enake težavnostne stopnje vsebovale dovolj velike razlike, da kandidati niso mogli izkoristiti morebitnega predhodnega poznavanja druge različice. V zvezi s tem je lahko Sodišče za uslužbence ob preučitvi treh od šestnajstih različic študije primera z natečaja ugotovilo, da ta še zdaleč ni zgolj preprosto besedilo v nekaj vrsticah, ki bi si ga lahko kandidat zapomnil in ga brez težav pojasnil drugemu, temveč ima obliko spisa, ki vsebuje več kot dvajset strani in vrsto zelo različnih dokumentov.

49      Ob upoštevanju zgoraj navedenih elementov je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni pravno zadostno dokazala, da je lahko okoliščina, da so imeli kandidati, ki so preizkuse opravljali zadnji, več časa za priprave na preizkus s študijo primera in da so lahko nekateri kandidati od drugih kandidatov dobili informacije o vsebini različice, ki jo bodo obravnavali v preizkusu s študijo primera, pomenila resnično prednost pred drugimi kandidati za tiste kandidate, ki so navedeni preizkus opravljali zadnji.

50      Poleg tega tožeča stranka ni niti poskušala izpodbiti trditev Komisije, da se želi z novo metodo zagotoviti prav to, da so med potekom preizkusov v ocenjevalnem centru vsi kandidati obravnavani enako in da rezultati navedenih preizkusov niso izkrivljeni zaradi kognitivnih pristranskosti ocenjevalcev, to je kognitivnih pristranskosti, katerih obstoj je bil znanstveno dokazan in ki jih odgovorna uprava ne more prezreti.

51      Natančneje, glede zatrjevanega uhajanja informacij o študiji primera je treba ugotoviti, da tožeča stranka navaja le domneve, ne da bi zagotovila kakršen koli dokaz ali indic o resničnosti svojih trditev. Ko ji je Sodišče za uslužbence na obravnavi postavilo vprašanje o tem, je priznala, da nima nobenega objektivnega dokaza o obstoju tega uhajanja. Poleg tega tudi ob predpostavki, da se je táko uhajanje informacij zgodilo, tožeča stranka Sodišču za uslužbence ni predložila nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče podvomiti o trditvah Komisije, da je z novo metodo to, da imajo kandidati informacije o študiji primera, zanje vsaj nekoristno, če ne celo škodljivo.

52      Zato je treba šteti, da glede na zgoraj navedene okoliščine to, da vsi preizkusi s študijo primera niso potekali isti dan, v obravnavanem primeru ni pripeljalo do različnega obravnavanja kandidatov, zaradi katerega bi lahko imeli nekateri prednost pred drugimi, niti do večjega tveganja neenakega obravnavanja od tveganja, ki ga vključuje vsak natečaj.

53      Te ugotovitve ne omaje argument, ki ga tožeča stranka izpeljuje iz tega, da so kandidati, ki so se odločili preizkus s študijo primera opravljati v nemščini ali francoščini, vsi opravljali ta preizkus na isti tematski različici in v obdobju več dni. Namreč, ob upoštevanju okoliščin, navedenih v točkah 47 in 48 te sodbe, tožeči stranki ni uspelo dokazati, da so lahko imeli kandidati, ki so preizkuse opravljali zadnji, zaradi tega kakršno koli prednost.

54      Nazadnje, tožeča stranka se ne more uspešno sklicevati na točko 14 zgoraj navedene sodbe Prais proti Svetu, v kateri je Sodišče odločilo, da „je zelo pomembno, da je datum pisnih preizkusov za vse kandidate isti“. Zadošča namreč poudarek, da je treba to odločitev presojati v njenem izvirnem dejanskem okviru, v katerem je šlo za pisni preizkus, ki je bil za vse kandidate isti in ki je bil organiziran v okviru natečaja, katerega namen je bil oceniti znanje kandidatov. Nasprotno pa gre v obravnavanem primeru pri preizkusu, katerega izvedbo izpodbija tožeča stranka, za študijo primera, ki je bila na voljo v šestnajstih različicah, njen namen pa ni bil oceniti znanje kandidatov, ampak njihove sposobnosti.

55      Iz navedenega izhaja, da je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi del prvega tožbenega razloga

–       Trditve strank

56      Tožeča stranka v drugem delu prvega tožbenega razloga trdi, da je bilo kršeno načelo enakega obravnavanja, ker se je sestava natečajne komisije preveč spreminjala od enega kandidata do drugega.

57      V zvezi s tem tožeča stranka ugotavlja, da je v različnih preizkusih, ki jih je opravljala v ustni fazi natečaja, nikoli niso ocenjevali isti člani natečajne komisije in da posledično noben član natečajne komisije ni bil navzoč pri vseh preizkusih, ki jih je opravljala. Zato naj bi natečajna komisija kršila pravico tožeče stranke do tega, da jo oceni večje število članov natečajne komisije. Tožeča stranka tudi poudarja, da so bili pri ustnih preizkusih člani natečajne komisije različni za skoraj vse kandidate in da je zato natečajna komisija izvedla zelo nepopolno primerjalno oceno vseh kandidatov. Poleg tega po mnenju tožeče stranke stalna navzočnost predsednika ali podpredsednika natečajne komisije ni odtehtala nezadostnega števila stalnih članov natečajne komisije in obsežnega spreminjanja njene sestave.

58      Nazadnje, tožeča stranka zatrjuje, da osebe, odgovorne za popravljanje študije primera, niso bili člani natečajne komisije, ampak ocenjevalci, ki jih je določil EPSO, in da so bile te osebe vsak teden zamenjane z drugimi. Glede na kratke roke, ki naj bi jih določil EPSO, pa naj natečajna komisija ne bi imela dovolj časa, da bi preverila popravke teh ocenjevalcev. Zato naj ne bi bila zagotovljena doslednost ocenjevanja.

59      Komisija navaja, da tožeča stranka s tem delom prvega tožbenega razloga izpodbija izključno ustne preizkuse, medtem ko je za posebne sposobnosti, ki so bile ocenjene le v okviru študije primera, dobila nižjo oceno od najnižje zahtevane. Zato Komisija primarno trdi, da tožeča stranka nima interesa za uveljavljanje tega dela prvega tožbenega razloga, ker tudi če bi bile ocene, ki jih je tožeča stranka dobila za splošne sposobnosti, razglašene za nične, od tega ne bi imela nobenih koristi.

60      V vsakem primeru Komisija meni, da ta del prvega tožbenega razloga tudi nima pravne podlage. Po mnenju Komisije namreč ohranjanje stalnosti v sestavi natečajne komisije ni cilj, ki bi ga bilo treba uresničevati, ampak rešitev, določena v sodni praksi, da bi se uravnotežile nekatere pomanjkljivosti v načinu organizacije ustnih preizkusov pred letom 2010. Glede na to, da nova metoda nima več teh pomanjkljivosti, naj natečajni komisiji ne bi bilo več treba zagotavljati svoje stalnosti v celotnem natečajnem postopku, da bi bil ta v skladu z načeloma enakega obravnavanja in objektivnosti ocenjevanja. Komisija je na obravnavi svoj argument natančneje pojasnila z navedbo, da ne predlaga, naj se načelo stalnosti natečajne komisije popolnoma opusti, ampak le, naj se navedeno načelo ponovno opredeli ob upoštevanju nove metode.

–       Presoja Sodišča za uslužbence

61      Sodišče Unije je pristojno, da glede na okoliščine posameznega primera presodi, ali učinkovito izvajanje sodne oblasti upravičuje, da se tožba zavrne kot neutemeljena, ne da bi predhodno odločilo o ugovoru nedopustnosti, ki ga je podala tožena stranka (sodba Sodišča za uslužbence z dne 28. septembra 2011 v zadevi AZ proti Komisiji, F‑26/10, točka 34).

62      V okoliščinah obravnavanega primera in zaradi ekonomičnosti postopka je treba takoj preučiti utemeljenost trditev tožeče stranke, ne da bi se predhodno odločilo o dopustnosti.

63      Opozoriti je treba, da imajo institucije Unije široko diskrecijsko pravico pri določitvi podrobnih pravil za organizacijo natečaja in da lahko sodišče Unije ta podrobna pravila graja le v obsegu, potrebnem za zagotovitev enakega obravnavanja kandidatov in objektivnosti izbora med njimi (glej sodbo Sodišča za uslužbence z dne 16 septembra 2013 v zadevi Höpcke proti Komisiji, F‑46/12, točka 63).

64      Obveznost zaposlovanja najsposobnejših, najučinkovitejših in neoporečnih uradnikov, ki se institucijam nalaga s členom 27 Kadrovskih predpisov, pomeni, da morata OPI in natečajna komisija zagotoviti – vsak v okviru izvrševanja svojih pristojnosti – da natečaji potekajo ob upoštevanju načel enakega obravnavanja kandidatov in objektivnosti ocenjevanja.

65      Tako je bilo razsojeno, da mora biti široka diskrecijska pravica, ki jo ima natečajna komisija pri določitvi podrobnih pravil in podrobne vsebine preizkusov, ki jih morajo opravljati kandidati, uravnotežena s strogim upoštevanjem pravil, ki urejajo organizacijo teh preizkusov. Zato mora natečajna komisija zagotoviti strogo upoštevanje načela enakega obravnavanja kandidatov med potekom preizkusov in objektivnost izbora, ki ga opravi med zadevnimi osebami (sodba Sodišča prve stopnje z dne 25. maja 2000 v zadevi Elkaïm in Mazuel proti Komisiji, T‑173/99, točka 87). V ta namen mora natečajna komisija zagotavljati dosledno uporabo ocenjevalnih meril za vse zadevne kandidate, tako da med drugim zagotovi stalnost svoje sestave (v zvezi z izbirno komisijo v postopku za oblikovanje rezervnega seznama začasnih uslužbencev glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 24. septembra 2002 v zadevi Girardot proti Komisiji, T‑92/01, točke od 24 do 26; glej tudi sodbo Sodišča za uslužbence z dne 29. septembra 2010 v zadevi Honnefelder proti Komisiji, F‑41/08, točka 35).

66      V sodni praksi je bilo natančneje določeno, da upoštevanje načel enakega obravnavanja in objektivnosti ocenjevanja zahteva, da se stalnost sestave natečajne komisije ohranja v največji možni meri med celotnim potekom preizkusov (sodba Sodišča prve stopnje z dne 10. novembra 2004 v zadevi Vonier proti Komisiji, T‑165/03, točka 39).

67      Vendar ni mogoče izključiti, da se lahko doslednost ocenjevanja zagotovi tudi na druge načine, in ne le z ohranjanjem stalnosti natečajne komisije med celotnim potekom preizkusov. Tako je Sodišče prve stopnje potrdilo, da lahko sestava natečajne komisije – kadar so bili zaradi zadržanosti redni člani natečajne komisije za preizkuse, ki jih opravljajo nekateri kandidati, nadomeščeni z nadomestnimi člani, da bi lahko natečajna komisija končala delo v razumnem roku – vseeno ostane dovolj stalna, če ta komisija uvede usklajevanje, ki je potrebno za zagotovitev dosledne uporabe ocenjevalnih meril (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Giannini proti Komisiji, točke od 208 do 216).

68      V istem smislu je treba poudariti, da je treba ukrepe, ki jih sprejme natečajna komisija, da bi izpolnila svojo obveznost zagotavljanja stalnosti svoje sestave, po potrebi presojati glede na posebne značilnosti organiziranega natečaja ali praktične zahteve, ki jih vključuje njegova organizacija, pri čemer pa mora natečajna komisija upoštevati temeljni jamstvi enakega obravnavanja kandidatov in objektivnosti izbora med njimi (sodba Sodišča prve stopnje z dne 5. aprila 2005 v zadevi Christensen proti Komisiji, T‑336/02, točka 44).

69      Res je, da so ocene, ki jih opravlja natečajna komisija, ko ocenjuje sposobnosti ali znanje in primernost kandidatov, primerjalne narave (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 19. februarja 2004 v zadevi Konstantopoulou proti Sodišču, T‑19/03, točka 43). Vendar ni mogoče izključiti, da glede na organizacijo preizkusov natečaja in organizacijo dela natečajne komisije za to, da se zagotovi primerjalna narava ocene te komisije, zadošča, da se njena stalnost ohranja samo v nekaterih fazah natečaja.

70      Ker ohranjanje določene stalnosti natečajne komisije ni zahteva, temveč način za zagotovitev upoštevanja načel enakega obravnavanja in objektivnosti ocenjevanja, je treba preučiti, ali je bila v tem primeru zagotovitev upoštevanja navedenih načel omogočena s tem, kako je bil natečaj organiziran.

71      V obravnavanem primeru je treba opozoriti, da je Komisija v odgovoru na ukrepe procesnega vodstva in na obravnavi navedla – ne da bi ji tožeča stranka ugovarjala – da natečajna komisija sicer ni ostala stalna med celotnim potekom preizkusov, vendar pa se je sestala vsaj, prvič, ko je odločila o tem, kako bodo preizkusi potekali, drugič, vsaka dva ali tri dni, to je vsakič, ko so bile točkovne ocene, ki so jih dobili kandidati, združene, da bi se pripravila ocena sposobnosti kandidatov, ki so opravljali preizkuse med tem časom, in nazadnje, ko je ob koncu vseh preizkusov preverila doslednost ocen, pripravljenih o kandidatih.

72      Poleg tega je treba upoštevati tudi ukrepe, ki jih je EPSO sprejel v okviru nove metode, katerih namen je odpraviti različne kognitivne pristranskosti, ki so navadno opažene pri ocenjevalcih, in tako zagotoviti doslednost ocenjevanja. Natančneje, Sodišče za uslužbence opozarja, da navedeni ukrepi vključujejo uporabo testov, ki so strukturirani vnaprej in sledijo vnaprej določeni metodologiji, pri kateri se uporabljajo predhodno opredeljeni vedenjski kazalniki, udeležbo predsednika natečajne komisije ob začetku vseh preizkusov ter izvajanje študij in analiz za preverjanje doslednosti ocenjevanja (glej točko 26 te sodbe).

73      Očitno je torej, da nova metoda nadomešča nekdanji sistem izbora, ki je temeljil na tem, da so bili člani natečajne komisije v celotnem natečajnem postopku isti, s sistemom izbora, v katerem je stalnost natečajne komisije zagotovljena le v nekaterih ključnih fazah postopka, vendar v katerem se enako obravnavanje kandidatov zagotavlja z istimi delovnimi metodami in uporabo istih meril za ocenjevanje uspešnosti kandidatov.

74      V teh okoliščinah Sodišče za uslužbence glede na stalnost natečajne komisije v fazah, ki so navedene v točki 71 te sodbe, ter glede na ukrepe za organizacijo in usklajevanje dela te komisije, ki so navedeni v točkah 72 in 73 te sodbe, meni, da sta bili načeli enakega obravnavanja in objektivnosti ocenjevanja v tem primeru upoštevani.

75      Zato je treba očitke, ki jih tožeča stranka povezuje z domnevno nestalnostjo natečajne komisije – in sicer očitek, da je ta komisija kršila zatrjevano pravico tožeče stranke do tega, da jo oceni večje število članov navedene komisije, očitek, da je natečajna komisija izvedla zelo nepopolno primerjalno oceno vseh kandidatov, in očitek, da stalna navzočnost predsednika ali podpredsednika natečajne komisije ni odtehtala spreminjanja njene sestave – zavrniti kot neutemeljene.

76      Glede očitka, da je EPSO uporabil zunanje popravljavce ter da so bili ti vsak teden zamenjani, je treba opozoriti, da lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso natečajna komisija uporabi pomoč popravljavcev vedno, kadar meni, da je to potrebno. V tem primeru so postopki zakoniti, če se metode popravljanja ne razlikujejo od enega kandidata do drugega in če natečajna komisija ohrani pooblastilo, da odloči o končni oceni (sodba Sodišča prve stopnje z dne 26. januarja 2005 v zadevi Roccato proti Komisiji, T‑267/03, točka 67). V obravnavanem primeru tožeča stranka niti ne trdi, da so se metode popravljanja razlikovale od enega kandidata do drugega in da natečajna komisija ni ohranila pooblastila za odločitev o končni oceni, poleg tega pa noben element iz spisa ne kaže, da bi bilo tako.

77      Nazadnje, navesti je treba, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza v podporo svoji trditvi, da natečajna komisija ni mogla zagotoviti doslednosti ocenjevanja, ker ji OPI ni omogočil dovolj časa za to. V vsakem primeru je iz spisa razvidno, da je natečajna komisija preverila doslednost ocenjevanja, ker je na podlagi zahteve za ponovni preizkus, ki jo je vložila tožeča stranka, ugotovila obstoj določene nedoslednosti v ocenjevanju študije primera tožeče stranke in posledično zvišala ocene, ki jih je ta prvotno dobila za splošni sposobnosti „sporazumevanje“ in „razporeditev in organizacija dela“ ter za posebne sposobnosti.

78      Glede na navedeno je treba drugi del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na nestalnost natečajne komisije, zavrniti kot neutemeljen, ne da bi bilo treba ugotavljati, ali je ta drugi del dopusten ali upošteven.

79      Zato je treba prvi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev načela neodvisnosti natečajne komisije

 Trditve strank

80      Tožeča stranka navaja, da je šlo pri večini članov natečajne komisije, vključno z njenim predsednikom, za uradnike, ki so bili napoteni v EPSO in torej odvisni od njega, kar je v nasprotju z načelom neodvisnosti natečajne komisije.

81      Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj ta tožbeni razlog zavrne.

 Presoja Sodišča za uslužbence

82      Opozoriti je treba, da je zakonodajalec glede na ključno vlogo natečajne komisije določil nekatere varovalke. Tako člen 30 Kadrovskih predpisov in člen 3 Priloge III k tem predpisom določata, prvič, da OPI za vsak natečaj imenuje natečajno komisijo, drugič, da člane natečajne komisije, razen njenega predsednika, v enakem številu imenujeta OPI in odbor uslužbencev, tretjič, da so člani natečajne komisije izbrani med uradniki, četrtič, da so člani natečajne komisije iz iste funkcionalne skupine in iz naziva, ki je najmanj enak nazivu za prosto delovno mesto, in petič, da morata biti, če ima natečajna komisija več kot štiri člane, v njej vsaj po dva člana vsakega spola (sodba Sodišča za uslužbence z dne 15. junija 2010 v zadevi Pachtitis proti Komisiji, F‑35/08, točki 53 in 54).

83      Z nobeno določbo Kadrovskih predpisov pa se ne prepoveduje to, da so člani natečajne komisije uradniki, ki so napoteni v EPSO posebej za opravljanje nalog članov natečajne komisije.

84      Poleg tega zgolj iz okoliščine, da so bili člani natečajne komisije uradniki, ki so bili za omejeno obdobje napoteni v EPSO zaradi opravljanja nalog članov natečajne komisije, ni mogoče sklepati, da je EPSO prek teh uradnikov kakor koli vplival na delo natečajne komisije.

85      Ugotoviti je treba, da tožeča stranka v tožbi – daleč od tega, da bi Sodišču za uslužbence zagotovila dokaze ali vsaj natančne in dosledne indice o tem, da je EPSO kakor koli vplival na natečajno komisijo – podaja samo ugibanja.

86      Vendar je tožeča stranka na obravnavi dopolnila ta tožbeni razlog s trditvijo, da je mogoče z novo metodo opaziti nekakšno zamenjavo vlog med natečajno komisijo in EPSO, ker ima EPSO kljub vlogi natečajne komisije vse obsežnejša pooblastila za določanje vrste preizkusov in tega, kako naj potekajo. Tožeča stranka zlasti poudarja, da ima, kot je Komisija sama priznala v odgovoru na tožbo, natečajna komisija z metodologijo ocenjevalnega centra manjši manevrski prostor kot prej, ukrepi, ki jih OPI sprejema za zagotovitev doslednosti ocenjevanja, pa učinkujejo tako, da se z njimi natečajni komisiji odvzemajo njene pristojnosti.

87      Vendar s trditvami tožeče stranke ni mogoče pravno zadostno dokazati, da je EPSO prekoračil vlogo, ki se s členom 1(1)(a) in (b) Priloge III h Kadrovskim predpisom namenja OPI, to je določiti vrsto in tip natečaja. Natančneje, noben element iz spisa ne dokazuje obstoja kakršnega koli poseganja EPSO v ocenjevanje uspešnosti kandidatov, ki ga izvaja natečajna komisija, niti v ocenjevanje preizkusov kandidatov ali v oblikovanje rezervnega seznama. V zvezi s tem je treba poudariti, da je bila ne glede na ukrepe, ki jih je OPI sprejel za zagotovitev doslednosti ocenjevanja, v skladu s členom 5 Priloge III h Kadrovskim predpisom natečajna komisija – in ne OPI – tista, ki je nadzirala preizkuse in pripravila seznam primernih kandidatov.

88      Zato je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela neodvisnosti natečajne komisije, zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

 Trditve strank

89      Tožeča stranka v bistvu trdi, da je EPSO kršil obveznost obrazložitve, določeno v členu 25 Kadrovskih predpisov, ker ji ni hotel posredovati več dokumentov in informacij ter zlasti vprašanj, na katera ni odgovorila pravilno, razlogov iz katerih so bili njeni odgovori napačni, in ocenjevalnih tabel, uporabljenih za pisne in ustne preizkuse. Poleg tega je zahtevala kopijo tematske različice, ki jo je morala obravnavati na preizkusu s študijo primera, skupaj s svojimi popravljenimi odgovori. Posredovanje teh elementov naj bi bilo nujno, da bi lahko razumela svoje napake in to, kako je bil njen preizkus popravljen, ter da bi lahko presodila, ali niso bila kršena pravila, ki veljajo za natečajno komisijo.

90      Poleg tega tožeča stranka meni, da ji je bil EPSO dolžan posredovati dokumente, navedene v prejšnji točki, in sicer na podlagi člena 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter člena 13 Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 26, str. 102).

91      Komisija predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne.

 Presoja Sodišča za uslužbence

92      Uvodoma je treba opozoriti, da mora biti vsaka odločitev, ki se sprejme na podlagi Kadrovskih predpisov in lahko posega v položaj naslovnika, sicer obrazložena v skladu s členom 25, drugi odstavek, teh predpisov, vendar je treba to obveznost obrazložitve, kar zadeva odločbe, ki jih sprejme natečajna komisija, uskladiti s spoštovanjem tajnosti dela natečajnih komisij, ki je določena v členu 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom (sodba Sodišča z dne 4. julija 1996 v zadevi Parlament proti Innamoratiju, C‑254/95 P, točka 24).

93      Namen tajnosti dela natečajnih komisij je zagotavljanje neodvisnosti teh komisij in objektivnosti njihovega dela, tako da so zavarovane pred vsakim vmešavanjem ali zunanjimi pritiski ne glede na to, ali ti izhajajo iz uprave, od zainteresiranih kandidatov ali od tretjih oseb. Spoštovanje te tajnosti zato preprečuje razkritje stališč, ki so jih izrazili posamezni člani natečajnih komisij, in razkritje vseh elementov, ki se nanašajo na posamezno ali primerjalno oceno kandidatov (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Konstantopoulou proti Sodišču, točka 27).

94      Ob upoštevanju te tajnosti je sporočanje ocen, ki jih kandidat dobi pri različnih preizkusih natečaja, načelno zadostna obrazložitev odločb natečajne komisije (zgoraj navedeni sodbi Parlament proti Innamoratiju, točka 31, in Konstantopoulou proti Sodišču, točka 32, ter sodba Sodišča za uslužbence z dne 28. marca 2012 v zadevi Marsili proti Komisiji, F‑19/10, točka 51).

95      Taka obrazložitev ne škodi pravicam kandidatov. Omogoča jim namreč, da se seznanijo z vrednostno sodbo o svojih rezultatih in da po potrebi preverijo, ali v resnici niso dosegli števila točk, zahtevanega v obvestilu o natečaju za pripustitev k nekaterim ali vsem preizkusom, Sodišču za uslužbence pa omogoča, da opravi ustrezen sodni nadzor za to vrsto spora (zgoraj navedena sodba Konstantopoulou proti Sodišču, točka 33).

96      Poleg tega natečajni komisiji v obrazložitvi odločbe o nepripustitvi kandidata k preizkusu ni treba natančneje navesti, kateri odgovori navedenega kandidata so bili ocenjeni kot nezadostni, ali pojasniti, zakaj so bili tako ocenjeni, saj taka raven obrazložitve ni nujna, da lahko kandidat presodi možnost za vložitev pritožbe ali eventualno tožbe ali da lahko sodišče opravi sodni nadzor (sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. julija 1995 v zadevi Pimley-Smith proti Komisiji, T‑291/94, točki 63 in 64, ter zgoraj navedena sodba Konstantopoulou proti Sodišču, točka 34).

97      V obravnavanem primeru je iz spisa razvidno, da je tožeča stranka 10. februarja 2011 na svojo zahtevo prejela svoj nepopravljen izdelek s preizkusa s študijo primera in kopijo jezikovnega testa ter ocenjevalni list, uporabljen pri tem testu. Poleg tega je bila z izpodbijano odločbo obveščena, da je bila odločitev natečajne komisije, da potrdi odločbo o nepripustitvi, utemeljena z dejstvom, da je tožeča stranka dobila nižjo skupno oceno od najnižje ocene kandidatov, ki so bili vpisani na rezervni seznam. Nazadnje, prejela je svoje „spričevalo sposobnosti“, v katerem so bile navedene ne le točkovne ocene, ki jih je dobila za vsako od ocenjenih sposobnosti, ampak tudi analitične ocene, ki so bile pripravljene za vsako od teh sposobnosti.

98      Ugotoviti je torej treba, da je bila z vidika zgoraj navedene sodne prakse izpodbijana odločba zadostno obrazložena, ne da bi moral EPSO tožeči stranki posredovati dokumente, ki jih je zahtevala.

99      Poleg tega Sodišče za uslužbence meni, da EPSO za izpolnitev svoje obveznosti obrazložitve tožeči stranki ni bil dolžan posredovati popravljene različice njenega izdelka, razlogov iz katerih so bili njeni odgovori napačni, ter ocenjevalnih tabel, uporabljenih za pisne in ustne preizkuse, ker so taki dokumenti sestavni del primerjalnih ocen, ki jih opravlja natečajna komisija, in zanje velja tajnost dela te komisije.

100    Kar poleg tega zadeva kopijo tematske različice, ki jo je morala obravnavati tožeča stranka v okviru študije primera, Sodišče za uslužbence opozarja, da za dokument v skladu s sodno prakso sicer velja tajnost dela natečajne komisije, kadar bi lahko njegovo posredovanje pomenilo razkritje stališč, ki so jih izrazili posamezni člani natečajne komisije, ali posameznih ali primerjalnih ocen, pripravljenih v zvezi s kandidati (zgoraj navedena sodba Konstantopoulou proti Komisiji, točka 27), vendar zaupnost dela natečajne komisije ne izključuje, da se zaupnost dokumenta o natečajnem postopku utemelji z drugimi razlogi. V obravnavanem primeru pa Sodišče za uslužbence meni, da je to, da EPSO tožeči stranki ni hotel posredovati tematske različice, ki jo je dobila na preizkusu, utemeljeno z nujnostjo preprečiti možnost, da bi, če bi tudi drugi kandidati zahtevali, da se jim posreduje tematska različica, ki so jo dobili na preizkusu, ti kandidati z združitvijo teh različic ugotovili in posledično javnosti razkrili metodologijo, ki se uporablja za pripravo različic iste teme, in kazalnike, ki se uporabljajo za ocenjevanje kandidatov.

101    Nazadnje, teh ugotovitev ni mogoče ovreči s členom 8 Listine ali Uredbo št. 45/2001. Poudariti je namreč treba, da se, kot določa člen 2 Uredbe št. 45/2001, za osebne podatke štejejo samo informacije, ki lahko omogočijo identifikacijo osebe. Iz tega sledi, da lahko tožeča stranka na podlagi zgoraj navedenih določb dobi dostop do tistih podatkov urada EPSO, ki omogočajo njeno identifikacijo, ne more pa dobiti dostopa do svojega popravljenega izdelka, vprašanj, na katera ni odgovorila pravilno, razlogov, iz katerih so bili njeni odgovori napačni, ali do uporabljene ocenjevalne tabele. To velja toliko bolj, ker bi, če bi bilo treba šteti, da popravljeni izdelek kandidata pomeni osebne podatke, ta lahko v skladu s členom 14 Uredbe št. 45/2001 zahteval popravek navedenega izdelka, kar bi bilo absurdno.

102    Zato je treba ta tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, zavrniti.

103    Ker noben izmed tožbenih razlogov ni utemeljen, je treba zavrniti predlog za razglasitev ničnosti in posledično tudi tožbo v celoti.

 Stroški

104    V skladu s členom 87(1) Poslovnika se ob upoštevanju drugih določb poglavja 8 naslova II navedenega poslovnika neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče za uslužbence lahko na podlagi odstavka 2 istega člena, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačila stroškov.

105    Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je tožeča stranka tista, ki s svojimi predlogi ni uspela. Poleg tega je Komisija v svojih predlogih izrecno predlagala, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov. Ker okoliščine primera ne upravičujejo uporabe določb člena 87(2) Poslovnika, tožeča stranka nosi svoje stroške, naloži pa se ji tudi plačilo stroškov Komisije.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(občna seja)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      G. de Mendoza Asensi nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov, ki jih je priglasila Evropska komisija.

Van Raepenbusch

Rofes i Pujol

Perillo

Barents

Bradley

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. februarja 2014.

Sodna tajnica

Predsednik

W. Hakenberg

S. Van Raepenbusch

---

* Jezik postopka: francoščina.