SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE (drugi senat)

z dne 10. julija 2014(*)

„Javni uslužbenci – Osebje EIB – Psihično nadlegovanje – Postopek preiskave – Odločitev predsednika, da ne bo ukrepal na podlagi pritožbe – Mnenje preiskovalnega odbora – Napačna opredelitev psihičnega nadlegovanja – Namernost ravnanja – Ugotovitev obstoja dejanj in simptomov psihičnega nadlegovanja – Iskanje vzročne zveze – Neobstoj – Nedoslednost mnenja preiskovalnega odbora – Očitna napaka pri presoji – Nepravilno ravnanje organa – Obveznost zaupnosti – Varstvo osebnih podatkov – Odškodninska tožba“

V zadevi F‑103/11,

zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU,

CG, članica osebja Evropske investicijske banke, stanujoča v Sandweilerju (Luksemburg), ki jo je sprva zastopal N. Thieltgen, nato J.‑N. Louis in D. de Abreu Caldas, odvetniki,

tožeča stranka,

ob intervenciji

Evropskega nadzornika za varstvo podatkov (ENVP), ki sta ga sprva zastopala I. Chatelier in H. Kranenborg, nato I. Chatelier in A. Buchta, zastopniki,

intervenient,

proti

Evropski investicijski banki (EIB), ki jo zastopata G. Nuvoli in T. Gilliams, zastopnika, skupaj z A. Dal Ferrom, odvetnikom,

tožena stranka,

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(drugi senat),

v sestavi M. I. Rofes i Pujol (poročevalka), predsednica, K. Bradley in J. Svenningsen, sodnika,

sodni tajnik: J. Tomac, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. marca 2014

izreka naslednjo

Sodbo

1        CG je 11. oktobra 2011 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložila tožbo, s katero Sodišču za uslužbence v bistvu predlaga, naj razglasi ničnost odločbe predsednika Evropske investicijske banke (v nadaljevanju: EIB) z dne 27. julija 2011 o tem, da ne bo ukrepal na podlagi njene pritožbe zaradi psihičnega nadlegovanja, in EIB naloži, naj ji povrne premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi nezakonitosti odločbe z dne 27. julija 2011, nadlegovanja, katerega žrtev naj bi domnevno bila, in nepravilnega ravnanja organov EIB.

 Pravni okvir

2        Statut EIB je v skladu s členom 308 PDEU določen v protokolu, ki je priloga k tej pogodbi in Pogodbi EU, katerih sestavni del je.

3        Člen 7(3)(h) Protokola št. 5 o statutu EIB določa, da svet guvernerjev odobri poslovnik EIB. Ta poslovnik je bil odobren 4. decembra 1958 in nato večkrat spremenjen. Določa, da pravilnike o osebju EIB sprejme svet direktorjev.

4        Svet direktorjev je 20. aprila 1960 sprejel pravilnik o osebju EIB. V različici, ki se uporablja za spor, člen 14 pravilnika o osebju določa, da osebje EIB sestavljajo tri kategorije uslužbencev glede na funkcijo, ki jo opravljajo: v prvi kategoriji je vodstveno osebje, ki združuje dve funkciji, to je funkcijo „vodstveni kader“ in „funkcijo C“, v drugi kategoriji je razvojno osebje, ki združuje tri funkcije, to je „funkcijo D“, „funkcijo E“ in „funkcijo F“, v tretji kategoriji pa je operativno osebje, ki združuje štiri funkcije.

5        Člen 41 pravilnika o osebju določa:

„Vsi individualni spori med banko in člani njenega osebja se predložijo Sodišču [Evropske unije].

[…]“

6        Kodeks ravnanja osebja EIB, kot ga je 1. avgusta 2006 odobril svet direktorjev EIB (v nadaljevanju: kodeks ravnanja), v členu 3.6, naslovljenem „Dostojanstvo na delovnem mestu“, določa:

„Nobena oblika nadlegovanja ali ustrahovanja ni sprejemljiva. Vsaka žrtev nadlegovanja ali ustrahovanja lahko v skladu s politiko banke glede dostojanstva na delovnem mestu na to opozori direktorja [oddelka za človeške vire], ne da bi se ji to lahko očitalo. Banka mora pokazati skrbnost do zadevne osebe in ji ponuditi podporo.

3.6.1 Psihično nadlegovanje

To so sovražne ali neokusne pripombe, obnašanje ali dejanja enega ali več članov osebja do drugega člana osebja, ki se ponavljajo v precej dolgem obdobju. Žaljiva pripomba ali prepir, med katerim se neprijetne besede izrečejo v napadu slabe volje, ne pomeni psihičnega nadlegovanja. Nasprotno pa so redni izbruhi jeze, šikaniranje, žaljive pripombe ali boleča namigovanja, ki se nenehno ponavljajo več tednov ali mesecev, nedvomen znak nadlegovanja na delovnem mestu.

[…]“

7        EIB je leta 2003 sprejela politiko glede dostojanstva na delovnem mestu iz člena 3.6 kodeksa ravnanja (v nadaljevanju: politika). Člen 2.1 politike, naslovljen „Opredelitev pojmov: ustrahovanje in nadlegovanje: kaj je to?“, določa:

„Točka 3.6 [kodeksa ravnanja] določa, da nadlegovanje ni sprejemljivo, in vsebuje nekaj opredelitev pojma nadlegovanje. Enotne opredelitve pojma nadlegovanje ni, ker lahko nadlegovanje in ustrahovanje obstajata v številnih oblikah. Pogosto se v fizični ali verbalni obliki kažeta v daljšem časovnem obdobju, tudi če lahko pride do posameznih resnih incidentov. Ni pomembno, ali je zadevno ravnanje namerno ali ne. Odločilno je, da sta nadlegovanje in ustrahovanje neželeni in nesprejemljivi obliki ravnanja, ki vplivata na samospoštovanje in samozavest osebe, ki je deležna takega ravnanja.

[…]“

8        S politiko se uvede dva notranja postopka za obravnavo primerov ustrahovanja in nadlegovanja, in sicer, prvič, neuradni postopek, v katerem si zadevni član osebja prizadeva za mirno rešitev težave, in drugič, uradni postopek preiskave, v katerem uradno vloži pritožbo, ki jo obravnava preiskovalni odbor, ki ima tri člane. Preiskovalni odbor mora opraviti objektivno in neodvisno preiskavo ter izdati mnenje z obrazloženim priporočilom za predsednika EIB, ki nazadnje odloči o potrebnih ukrepih.

9        S politiko se v zvezi s postopkom preiskave določa:

„Uslužbenec o zadevi ustno ali pisno obvesti [direktorja oddelka za človeške vire]. Če ta meni, da ni takojšnje in očitne potrebe po disciplinskih sankcijah, in je glede na okoliščine zadevo mogoče opredeliti kot nadlegovanje, lahko zadevni uslužbenec začne ta postopek preiskave:

1.      [Direktorja oddelka za človeške vire] uradno pisno zaprosi, naj začne postopek preiskave, ter navede predmet pritožbe in identiteto domnevnega nadlegovalca ali nadlegovalcev.

2.      [Direktor oddelka za človeške vire] v dogovoru s predstavniki osebja predsedniku [EIB] predlaga sestavo odbora in določi datum začetka preiskave, ki je najpozneje 30 koledarskih dni od prejema pritožbe.

3.      [Direktor oddelka za človeške vire] nemudoma potrdi prejem obvestila zadevnega uslužbenca, s čimer mu potrdi začetek postopka preiskave. Poleg tega:

a.      zadevnega uslužbenca zaprosi, naj v memorandumu obrazloži svojo pritožbo […]

[…]

c.      opozori, da bo po prejemu zgoraj navedenega memoranduma domnevni nadlegovalec obveščen o predmetu pritožbe in bo dobil potrebne informacije v zvezi s tem, ne bo pa prejel kopije memoranduma,

[…]

e.      [pritožnika] obvesti, da bo domnevni nadlegovalec opozorjen, da ga ne sme nikoli napasti in da morata obe strani pritožbo obravnavati strogo zaupno (obvestilo bo datirano in poslano nazaj [direktorju oddelka za človeške vire] s potrdilom o prejemu),

[…]

4.      Ko [direktor oddelka za človeške vire] prejme memorandum [pritožnika]:

a.      domnevnemu nadlegovalcu nemudoma pošlje obvestilo, v katerem navede predmet pritožbe in vse potrebne informacije, ter ga zaprosi, naj mu v [desetih] dneh v zaupnem dopisu pošlje pisni odgovor, ki mu lahko, če želi, priloži dokazila ali dokaze,

[…]

c.      domnevnega nadlegovalca opozori, da ne sme nikoli napasti pritožnika in da morata obe strani pritožbo obravnavati strogo zaupno (obvestilo bo datirano in poslano nazaj [direktorju oddelka za človeške vire] s potrdilom o prejemu),

[…]“

10      S politiko se v zvezi z zaslišanjem določa:

„Cilj zaslišanja je natančno ugotoviti, kaj se je zgodilo, in zbrati dejstva, na podlagi katerih bo mogoče pripraviti obrazloženo priporočilo. […]

[…] Odbor ima možnost izbrati način izvedbe postopka, ki se mu zdi primeren. Zaslišanje običajno poteka v obliki vrste ločenih pogovorov v naslednjem vrstnem redu:

–        najprej [pritožnik,]

–        priče, ki jih eventualno navede [pritožnik,]

–        domnevni nadlegovalec[,]

–        priče, ki jih eventualno navede [domnevni nadlegovalec,]

[…]“

11      S politiko se v zvezi z rezultatom preiskave določa:

„Po zaslišanju vseh strank in izvedbi vseh morebitnih drugih primernih poizvedb bi moral odbor biti sposoben, da se posvetuje in predlaga obrazloženo priporočilo. Odbor nima pristojnosti za odločanje.

Odbor lahko poda različna priporočila, in sicer naj:

[…]

–        se uvede disciplinski postopek [zoper domnevnega nadlegovalca].

[…]“

12      Glede končne odločitve, ki jo sprejme predsednik EIB, pa se s politiko določa:

„V odločbi predsednika [EIB] morajo biti navedeni morebitni ukrepi, ki jih je treba sprejeti, in časovni razpored teh ukrepov; lahko gre na primer za:

–        uvedbo disciplinskega postopka [zoper domnevnega nadlegovalca],

[…]“

13      V skladu s Prilogo 1 k politiki je treba to politiko razlagati vzporedno s kodeksom ravnanja in pravilnikom o osebju EIB.

 Dejansko stanje

14      Tožeča stranka se je v EIB zaposlila 16. julija 1998 kot članica razvojnega osebja s funkcijo E.

15      Tožeča stranka je 1. aprila 2001 kot članica razvojnega osebja napredovala v funkcijo D, plačilni razred 1.

16      Tožeča stranka je od 1. julija 2001 do 1. januarja 2008 delala pod nadzorom nadrejenega g. Y, in sicer najprej pri nekem projektu, nato pa v generalnem direktoratu (GD) za obvladovanje tveganj (v nadaljevanju: GD za obvladovanje tveganj), v katerem je bila zaposlena na delovnem mestu vodje enote „Valutna tveganja“ v oddelku za finančna tveganja, katerega direktor je bil g. Y. Pri opravljanju svojih nalog je tesno sodelovala tudi z g. X, direktorjem oddelka za kreditna tveganja GD za obvladovanje tveganj.

17      Tožeča stranka je bila 1. januarja 2008 imenovana za vodjo divizije „Usklajevanje“ (v nadaljevanju: divizija za usklajevanje) v GD za obvladovanje tveganj in napredovala v članico vodstvenega osebja, funkcija C. Takrat je bil generalni direktor GD za obvladovanje tveganj neposredni nadzornik g. X in g. Y, to je direktorjev oddelka za kreditna tveganja in oddelka za finančna tveganja, ter tožeče stranke. Tožeča stranka je bila ob vložitvi te tožbe še vedno zaposlena na tem delovnem mestu.

18      Tožeča stranka je bila od 23. januarja do 8. marca 2008 na bolniškem dopustu in od 9. marca do 28. julija 2008 na porodniškem dopustu, nato pa do 12. septembra 2008 na letnem dopustu.

19      Ocenjevalec je v ocenjevalnem poročilu tožeče stranke za leto 2008 menil, da je bila njena uspešnost v skladu z vsemi pričakovanji, zato je tožeča stranka dobila dodatek.

20      Ocenjevalec je v ocenjevalnem poročilu tožeče stranke za prvo polletje leta 2009 menil, da je bila njena uspešnost zelo dobra. Plača tožeče stranke se je povečala za tri mini plačilne razrede in dodatke.

21      Generalni direktor GD za obvladovanje tveganj je bil 1. maja 2010 imenovan na drugo delovno mesto v EIB. G. X je bil imenovan za vršilca dolžnosti generalnega direktorja GD za obvladovanje tveganj za preostali del dela 2010 in do 30. marca 2011. V tem obdobju je na njegovem prejšnjem delovnem mestu direktorja oddelka za kreditna tveganja začasno delal g. Z.

22      Tožeča stranka ter g. X in g. Y so se prijavili za delovno mesto generalnega direktorja GD za obvladovanje tveganj, tožeča stranka pa se je prijavila tudi za delovno mesto direktorja oddelka za kreditna tveganja. Niti prijavi g. X in g. Y niti prijava tožeče stranke niso bile uspešne.

23      Tožeča stranka je bila od 4. maja 2010 dalj časa na bolniškem dopustu. Zaradi njene odsotnosti so bile nekatere pristojnosti, ki jih je imela kot vodja divizije za usklajevanje, razdeljene zlasti med g. X, g. Y in g. Z.

24      Zdravnik tožeče stranke je 28. junija 2010 na njeno prošnjo potrdil, da zaradi zdravstvenega stanja potrebuje ležanje, da pa lahko dela od doma, če se zagotovi ležanje ali polsedeč položaj, in to za nedoločeno obdobje od dneva zdravniškega potrdila. Tožeča stranka je na podlagi tega potrdila zaprosila, naj se ji dovoli delo od doma v obliki dela na daljavo. EIB je ugodila tej prošnji za delo na daljavo in pojasnila, da tožeča stranka ostaja na bolniškem dopustu.

25      Tožeča stranka je v začetku septembra 2010 zaprosila za dovoljenje zdravnika za medicino dela pri EIB, da bi delala pol dneva na teden na sedežu banke in nadaljevala delo na daljavo. Tej prošnji je bilo ugodeno.

26      Novi generalni direktor GD za obvladovanje tveganj je bil imenovan 15. decembra 2010, funkcijo pa je prevzel 1. aprila 2011.

27      Tožeči stranki je bilo v obdobju od 8. februarja do 3. aprila 2011 dovoljeno delati s polovičnim delovnim časom iz zdravstvenih razlogov.

28      Tožeča stranka je 18. februarja 2011 v skladu s politiko vložila zahtevo za začetek postopka preiskave zoper g. X in g. Y, potem ko je najprej uporabila neuradni postopek. V tej zahtevi je trdila, da sta jo g. X od junija 2010 in g. Y od septembra 2008 ustrahovala in nadlegovala, njuna dejanja pa so zajemala predvsem, prvič, dajanje napačnih informacij in zadrževanje informacij z namenom zmanjšati učinkovitost njenega dela, drugič, „odrivanje“ z razvrednotenjem in/ali zmanjševanjem njene vloge in pristojnosti, tretjič, javno obrekovanje in javna in/ali zasebna poniževanja, in četrtič, njeno izločitev iz kroga sodelavcev s tem, da sta jo izključila iz izmenjave informacij, povezanih z delom.

29      EIB je z dopisom z dne 22. februarja 2011 odgovorila na dopis tožeče stranke z dne 18. februarja 2011.

30      Tožeča stranka je bila v dopisu direktorja oddelka za človeške vire z dne 28. februarja 2011 obveščena o začetku postopka preiskave in pozvana, naj v memorandumu obrazloži svojo pritožbo. V tem dopisu je bilo navedeno, da bosta po prejemu tega memoranduma domnevna nadlegovalca obveščena o predmetu pritožbe, da bosta prejela kopijo memoranduma zaradi zagotovitve pravice do obrambe ter da bo tožeča stranka na podlagi vzajemnosti in istega načela prejela kopijo odgovorov obeh domnevnih nadlegovalcev. V dopisu je bilo tudi pojasnjeno, da bosta nadlegovalca opozorjena, da je ne smeta nikoli napasti in da morata obe strani pritožbo obravnavati strogo zaupno.

31      Tožeča stranka je v memorandumu z dne 14. marca 2011 navedla dejanja nadlegovanja in ustrahovanja, ki naj bi jih domnevna nadlegovalca storila v razmerju do nje. Memorandumu je priložila dokumente, ki naj bi dokazovali resničnost pritožbe. Več teh prilog je vsebovalo podatke o zdravju tožeče stranke, vključno z zdravniškimi potrdili, med drugim o nezmožnosti za delo, in elektronsko korespondenco.

32      Direktor oddelka za človeške vire je v dopisu z dne 16. marca 2011 potrdil prejem memoranduma z dne 14. marca 2011 in tožečo stranko obvestil, da je bil memorandum isti dan posredovan g. X in g. Y. Med strankama ni sporno, da so bila posredovana tudi dokazila, priložena memorandumu z dne 14. marca 2011.

33      G. X in g. Y sta v memorandumih z dne 28. marca 2011 odgovorila na memorandum tožeče stranke. Ta je prejela kopiji teh memorandumov.

34      Tožeča stranka je bila od 4. aprila do 8. julija 2011 odsotna zaradi bolniškega dopusta. Nato se je vrnila na delo za polovični delovni čas zaradi zdravljenja, s polnim delovnim časom pa je začela delati 1. septembra 2011.

35      Tožeča stranka je v dopisu z dne 6. aprila 2011, poslanem direktorju oddelka za človeške vire, nasprotovala posredovanju njenega memoranduma z dne 14. marca 2011 in vseh prilog domnevnima nadlegovalcema, ker so priloge vsebovale številne zaupne osebne podatke, med drugim o njenem zdravju.

36      Direktor oddelka za človeške vire ji je odgovoril z dopisom z dne 11. aprila 2011, v katerem je med drugim trdil, da so določbe politike o postopku preiskave, kar zadeva posredovanje listin med strankami, predmet revizije zaradi ohranitve pravice do obrambe in njihove uskladitve z novimi smernicami Evropskega nadzornika za varstvo podatkov (ENVP).

37      Oddelek za človeške vire je v elektronskih dopisih z dne 28. aprila 2011 oba domnevna nadlegovalca opozoril, da so med dokumenti, poslanimi 16. marca 2011, zdravstveni dokumenti, ki jih je tožeča stranka predložila v okviru postopka preiskave, in ju pozval, naj te zdravstvene podatke obravnavata strogo zaupno.

38      Preiskovalni odbor, ki ga je imenoval predsednik EIB, je 2. maja 2011 zaslišal tožečo stranko ter g. X in g. Y.

39      Priče, katerih vabilo na zaslišanje pred preiskovalnim odborom je predlagala tožeča stranka, so – razen ene – zavrnile pričanje. Potem ko je preiskovalni odbor zaslišal priče, ki jih je navedel g. X, in osebe, ki jih je ta odbor želel zaslišati na lastno pobudo, se je odločil, da ne bo vztrajal pri zaslišanju prič, ki jih je navedla tožeča stranka.

40      Preiskovalni odbor je 11. julija 2011 izdal svoje mnenje (v nadaljevanju: mnenje preiskovalnega odbora). Preiskovalni odbor je v zvezi z g. X sklenil, da ni mogel „ugotoviti neprimernega in namernega ravnanja, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot nadlegovanje“, v zvezi z g. Y pa, potem ko je ugotovil, da so nekatera dejanja, ki jih je tožeča stranka očitala g. Y, resnična, ni odločil o tem, ali ta dejanja pomenijo psihično nadlegovanje. Preiskovalni odbor je v navedenem mnenju podal več priporočil za EIB.

41      Predsednik EIB je v dopisu z dne 27. julija 2011 tožečo stranko obvestil, da se je ob upoštevanju mnenja preiskovalnega odbora odločil, da ne bo upravno ukrepal na podlagi njene pritožbe (v nadaljevanju: odločba z dne 27. julija 2011). Predsednik EIB je v tem dopisu pojasnil, da je direktor oddelka za človeške vire na voljo tožeči stranki za pogovor o njeni morebitni premestitvi k finančnemu nadzorniku banke.

42      Tožeča stranka je avgusta 2011, na dan, ki ni opredeljen, pri ENVP vložila pritožbo v zvezi s tem, kako so službe EIB v postopku preiskave obravnavale njene osebne podatke. ENVP je začel preiskavo, vendar jo je 2. februarja 2012 prekinil do dokončne odločitve sodišča Unije v tej zadevi.

43      Tožeča stranka je 25. avgusta 2011 EIB poslala odškodninski zahtevek za povrnitev škode, ki je nastala zaradi nezakonitosti odločbe z dne 27. julija 2011 in neprimernega ravnanja v razmerju do nje od septembra 2008, ki pomeni nepravilno ravnanje organa.

44      Predsednik EIB je z dopisom z dne 1. septembra 2011 zavrnil odškodninski zahtevek (v nadaljevanju: odločba z dne 1. septembra 2011).

45      Predsednik EIB je z dopisom z dne 21. decembra 2011 nekdanjega generalnega direktorja GD za obvladovanje tveganj zaprosil, naj preuči možnost premestitve tožeče stranke v drug direktorat.

46      EIB je v dopisu z dne 2. februarja 2012, poslanim ENVP, odgovorila na nekaj vprašanj, ki ji jih je ta postavil.

 Predlogi strank in postopek

47      Tožeča stranka Sodišču za uslužbence v tožbi predlaga, naj:

–        končni sklep v mnenju preiskovalnega odbora v delu, v katerem je ugotovljeno, da niso podana dejstva, ki se lahko opredelijo kot nadlegovanje v razmerju do nje, razglasi za ničen;

–        odločbo z dne 27. julija 2011 razglasi za nično;

–        ugotovi, da je bila in je žrtev nadlegovanja;

–        EIB naloži, da konča to nadlegovanje;

–        odločbo z dne 1. septembra 2011 razglasi za nično;

–        ugotovi nepravilno ravnanje organov EIB;

–        ugotovi odgovornost EIB za nezakonitost odločbe z dne 27. julija 2011, za nadlegovanje, katerega žrtev je bila, in za nepravilno ravnanje organov EIB;

–        EIB naloži, da povrne že nastalo in prihodnjo nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi nezakonitosti odločbe z dne 27. julija 2011, psihičnega nadlegovanja, katerega žrtev je bila, in nepravilnega ravnanja organov EIB, odškodnini pa naj bodo dodane zamudne obresti:

–        v zvezi z nezakonitostjo odločbe z dne 27. julija 2011:

–        kar zadeva premoženjsko škodo zaradi izgube dohodka: 113.100 EUR;

–        kar zadeva nepremoženjsko škodo: 50.000 EUR;

–        v zvezi s psihičnim nadlegovanjem, katerega žrtev je bila:

–        kar zadeva premoženjsko škodo zaradi izgube dohodka in kariernih možnosti: 132.100 EUR;

–        kar zadeva nepremoženjsko škodo: 50.000 EUR;

–        kar zadeva nastale stroške: 13.361,93 EUR;

–        v zvezi z nepravilnim ravnanjem organov EIB:

–        kar zadeva kršitev obveznosti zaupnosti in varstva podatkov EIB: 10.000 EUR;

–        kar zadeva incident glede zaslišanja prič: 40.000 EUR;

–        kot pripravljalni ukrep odredi in opravi zaslišanje prič, kot je navedeno v dokaznem predlogu, priloženem tožbi;

–        kot pripravljalni ukrep odredi pripravo izvedenskega mnenja, da se ugotovi obseg premoženjske in nepremoženjske škode, ki ji je nastala zaradi nezakonitosti odločbe z dne 27. julija 2011, psihičnega nadlegovanja, katerega žrtev je bila, in nepravilnega ravnanja organov EIB, katerega predmet je obsežneje predstavljen v dokaznem predlogu, priloženem tožbi;

–        EIB naloži plačilo stroškov postopka.

48      EIB Sodišču za uslužbence v odgovoru na tožbo predlaga, naj:

–        tožbo zavrže kot nedopustno in/ali zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

49      ENVP je z dopisom, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispel 31. januarja 2012, vložil predlog za intervencijo v podporo predlogom tožeče stranke.

50      Predsednik drugega senata Sodišča za uslužbence je s sklepom z dne 24. aprila 2012 dovolil intervencijo ENVP. Intervencijska vloga ENVP je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispela 1. junija 2012. ENVP v intervencijski vlogi pojasnjuje, da intervenira le v podporo predlogu tožeče stranke, naj se analizirajo pravila o varstvu podatkov, določena v Uredbi (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 26, str. 102). Tožeča stranka in EIB sta 22. junija 2012 in 2. julija 2012 vložili stališča glede intervencijske vloge ENVP. EIB je predlagala, naj se predlog ENVP zavrne in naj se ENVP naloži plačilo stroškov, ki so ji nastali zaradi njegove intervencije.

51      Tožeča stranka se je v dopisu z dne 30. marca 2012, poslanem Sodišču za uslužbence, pritožila, da je eden od zastopnikov EIB v tej zadevi po telefonu govoril z eno od oseb, ki jih je predlagala kot priče v dokaznem predlogu, priloženem tožbi, da bi izvedel, ali namerava pred Sodiščem za uslužbence pričati v korist tožeče stranke. Zadevna oseba naj bi po tem pogovoru sodelavcu tožeče stranke povedala, da ne želi pričati iz strahu pred povračilnimi ukrepi.

52      EIB je z dopisom z dne 4. maja 2012 vložila stališča glede dopisa tožeče stranke z dne 30. marca 2012.

53      Sodno tajništvo je v dopisih z dne 17. januarja 2014 pozvalo stranki, naj odgovorita na ukrepe procesnega vodstva. Ti sta se na ta poziv ustrezno odzvali. Tožeča stranka je v odgovoru znova ocenila premoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela, in navedla, da zdaj znaša 218.800 EUR.

54      Tožeča stranka je na obravnavi odstopila od prvega in četrtega predloga. Sodišču za uslužbence je tudi predlagala, naj skupaj obravnava sedmi in osmi predlog.

 Dopustnost

I –  Tretji predlog: ugotovitev nadlegovanja

55      Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj ugotovi, da je bila in je še žrtev psihičnega nadlegovanja.

56      Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sodišče Unije ne sme dajati načelnih ugotovitev (sodbi De Nicola/EIB, T‑120/01 in T‑300/01, EU:T:2004:367, točka 136, in De Nicola/EIB, T‑264/11 P, EU:T:2013:461, točka 63).

57      Iz tega sledi, da predlog za ugotovitev nadlegovanja ni dopusten in da ga je treba zavreči. Ker je tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlagala še, naj sprejme pripravljalni ukrep zaslišanja prič, da bi lahko ugotovilo obstoj tega nadlegovanja, ni treba niti sprejeti takega ukrepa niti se opredeliti do procesnega vprašanja, ki ga je tožeča stranka navedla v dopisu z dne 30. marca 2012.

II –  Peti predlog: razglasitev ničnosti odločbe z dne 1. septembra 2011

58      Predsednik EIB je z odločbo z dne 1. septembra 2012 zavrnil odškodninski zahtevek tožeče stranke z dne 25. avgusta 2011 za povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi nezakonitosti odločbe z dne 27. julija 2011 in neprimernega ravnanja banke v razmerju do nje od septembra 2008, ki pomeni nepravilno ravnanje organa.

59      Sodišče za uslužbence ugotavlja, da tožeča stranka v tožbi navaja predloge za povrnitev iste škode.

60      V teh okoliščinah ni treba samostojno odločati o predlogu za razglasitev ničnosti odločbe z dne 1. septembra 2011 (glej sodbo Verheyden/Komisija, F‑72/06, EU:F:2009:40, točka 30).

III –  Šesti predlog: ugotovitev nepravilnega ravnanja organov EIB

61      Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj ugotovi, da je EIB večkrat nepravilno ravnala v razmerju do nje.

62      Vendar Sodišče za uslužbence ugotavlja, da mu tožeča stranka v odškodninskih zahtevkih med drugim predlaga, naj EIB naloži plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi tega nepravilnega ravnanja. Zato je predlog za ugotovitev nepravilnega ravnanja organa samostojen predlog, katerega dejanski namen je, da bi Sodišče za uslužbence priznalo utemeljenost nekaterih trditev, navedenih v podporo odškodninski tožbi. Iz ustaljene sodne prakse pa izhaja, da je treba take predloge zavreči kot nedopustne, ker Sodišče za uslužbence ne more dajati pravnih izjav (sodba A/Komisija, F‑12/09, EU:F:2011:136, točka 83; sklep Marcuccio/Komisija, F‑87/07, EU:F:2008:135, točka 36).

63      Zato je treba predlog za ugotovitev nepravilnega ravnanja organov EIB zavreči kot nedopusten.

 Predlog za razglasitev ničnosti in odškodninski zahtevki

I –  Predlog za razglasitev ničnosti odločbe z dne 27. julija 2011

A –  Trditve strank

64      Tožeča stranka trdi, da odločba z dne 27. julija 2011 vsebuje očitno napako pri presoji in jo je treba razglasiti za nično. V zvezi s tem navaja, da mnenje preiskovalnega odbora vsebuje, prvič, skrb vzbujajoče ugotovitve, zaradi katerih bi moral predsednik EIB sprejeti ukrepe predvsem za končanje nadlegovanja, namesto da se je odločil ustaviti postopek v zvezi s pritožbo. Preiskovalni odbor naj bi tako v mnenju poudaril obstoj javnega obrekovanja in poniževanja tožeče stranke ter njeno osamitev in izključitev iz kroga sodelavcev. Poleg tega naj bi jo glede na navedeno mnenje g. Y namerno izrinil z njenega delovnega mesta. Mnenje preiskovalnega odbora pa naj bi vsebovalo tudi priporočilo, naj se tožeča stranka v njenem interesu prerazporedi in zaposli na delovnem mestu vodje divizije, ki bi ji ponujalo resnične možnosti za napredovanje. Zato tožeča stranka meni, da je predsednik EIB storil očitno napako pri presoji, ko je na podlagi mnenja preiskovalnega odbora sprejel odločbo z dne 27. julija 2011 ter s tem zavrnil upravno ukrepanje na podlagi njene pritožbe, sprejetje potrebnih ukrepov za končanje nadlegovanja, katerega žrtev je bila, njeno vrnitev na delovno mesto ali prerazporeditev na enakovredno delovno mesto.

65      EIB odgovarja, da odločba z dne 27. julija 2011 ni v nasprotju z mnenjem preiskovalnega odbora, saj je bilo v obeh ugotovljeno, da ni bilo psihičnega nadlegovanja tožeče stranke. Poleg tega naj bi predsednik EIB na podlagi priporočil preiskovalnega odbora v odločbi z dne 27. julija 2011 pozval tožečo stranko, naj razmisli o premestitvi v drug direktorat EIB.

B –  Presoja Sodišča za uslužbence

66      Sodišče za uslužbence mora odločiti o tem, ali je predsednik EIB storil očitno napako pri presoji, ko je na podlagi mnenja preiskovalnega odbora sprejel odločbo z dne 27. julija 2011. Sodišče za uslužbence je že pojasnilo, da je ob ohranitvi polnega učinka, ki ga je treba priznati diskrecijski pravici predsednika EIB, napaka očitna, kadar jo je mogoče zlahka opaziti in jasno odkriti na podlagi meril, ki veljajo za izvajanje zadevne pristojnosti za odločanje (sodba Canga Fano/Svet, F‑104/09, EU:F:2011:29, točka 35, po pritožbi potrjena s sodbo Canga Fano/Svet, T‑281/11 P, EU:T:2013:252, točka 127).

67      Sodišče za uslužbence ugotavlja, da je v mnenju preiskovalnega odbora pojasnjeno, da mora navedeni odbor „raziskati, ali je bila [tožeča stranka] deležna nadlegovanja in ustrahovanja od [g. X in g. Y], pri čemer [preiskovalni odbor] kot psihično nadlegovanje razume vsako neprimerno ravnanje, ki traja, se ponavlja ali je sistematično in vključuje fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja, ki so namerna in lahko razvrednotijo osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe“. Preiskovalni odbor je v nadaljevanju navedel še, da je „odločilni element za ugotovitev, ali obstaja psihično nadlegovanje ali ne, neprimerno in namerno ravnanje oseb, ki jih opredeli pritožnik“, in da „je zato skušal analizirati očitke [tožeče stranke] z vidika teh meril“.

68      Sodišče za uslužbence v zvezi s tem ugotavlja, da je psihično nadlegovanje v členu 3.6.1 kodeksa ravnanja opredeljeno kot „sovražne ali neokusne pripombe, obnašanje ali dejanja enega ali več članov osebja do drugega člana osebja, ki se ponavljajo v precej dolgem obdobju“. To določbo kodeksa ravnanja je treba razlagati vzporedno z določbo politike, v obravnavanem primeru z njenim členom 2.1, ki se nanaša na opredelitev nadlegovanja in na podlagi katerega „ni pomembno, ali je zadevno ravnanje namerno ali ne. Odločilno je, da sta nadlegovanje in ustrahovanje neželeni in nesprejemljivi obliki ravnanja, ki vplivata na samospoštovanje in samozavest osebe, ki je deležna takega ravnanja.“

69      Iz besedila člena 2.1 politike v povezavi s členom 3.6.1 kodeksa ravnanja je torej mogoče izpeljati dva sklepa. Prvič, pripombe, obnašanje ali dejanja iz člena 3.6.1 kodeksa ravnanja morajo vplivati na samospoštovanje in samozavest žrtve. Drugič, ker se ne zahteva, da je zadevno ravnanje namerno, ni treba ugotoviti, ali je bil namen teh pripomb, obnašanja ali dejanj prizadeti dostojanstvo osebe. Povedano drugače, psihično nadlegovanje lahko obstaja, ne da bi se zahtevalo, naj se dokaže, da je nadlegovalec s svojimi pripombami, obnašanjem ali dejanji namerno želel škoditi žrtvi. Psihično nadlegovanje v smislu člena 2.1 politike v povezavi s členom 3.6.1 kodeksa ravnanja torej obstaja, če so pripombe, obnašanje ali dejanja, ko so bili izrečeni ali storjeni, objektivno vplivali na samospoštovanje in samozavest osebe.

70      Ko je bila EIB na obravnavi povprašana o opredelitvi psihičnega nadlegovanja, je potrdila, da mora biti ravnanje, da se lahko šteje za psihično nadlegovanje v smislu člena 2.1 politike v povezavi s členom 3.6.1 kodeksa ravnanja, „neprimerno in namerno“, kot je preiskovalni odbor zapisal v mnenju.

71      Te trditve vseeno ni mogoče šteti za utemeljeno, saj se – kot je razvidno iz točke 69 te sodbe in v skladu s členom 2.1 politike – ne zahteva, da je bilo zadevno ravnanje namerno.

72      EIB je na obravnavi zatrdila še, da je treba razlikovati med „objektivno“ in „subjektivno“ namernostjo domnevnega nadlegovalca ter da je namen politike, s tem ko se z njo določa, da ni pomembno, ali je zadevno ravnanje namerno ali ne, pokazati, da se zahteva le objektivna namernost domnevnega nadlegovalca, saj obstoj subjektivne namernosti njegovega ravnanja ni potreben. Vendar te trditve ni mogoče sprejeti, ker besedilo člena 2.1 politike ne omogoča takega razlikovanja.

73      Ob upoštevanju zgornjega je treba sklepati, da je opredelitev pojma psihično nadlegovanje, uporabljena v mnenju preiskovalnega odbora in povzeta v točki 67 te sodbe, ožja od opredelitve tega pojma v členu 2.1 politike v povezavi s členom 3.6.1 kodeksa ravnanja ter da zato ni skladna s predpisi, ki se uporabljajo za uslužbence EIB.

74      Sodišče za uslužbence bo zaradi izčrpnosti preučilo, ali je preiskovalni odbor, čeprav se je oprl na napačno opredelitev pojma psihično nadlegovanje, vseeno raziskal, ali sta g. X in g. Y dejansko ravnala tako, kot jima očita tožeča stranka, da bi v primeru pritrdilnega odgovora nato presodilo, ali so ta ravnanja objektivno razvrednotila osebnost tožeče stranke, saj bi v tem primeru pomenila nadlegovanje.

75      Sodišče za uslužbence v zvezi s tem ugotavlja, da je iz več odlomkov mnenja razvidno, da je preiskovalni odbor raziskal le, ali je bilo ravnanje domnevnih nadlegovalcev v razmerju do tožeče stranke „neprimerno in namerno“.

76      Preiskovalni odbor tako trdi, da je g. Y „ambiciozen človek, ki ima vizije o svoji poklicni prihodnosti in ga nekateri opisujejo kot cestni valjar, ki se premika naprej, ne da bi ga preveč skrbela postranska škoda, ki jo lahko povzroči“, in da ne verjame, da se je „[g. Y] posebej osredotočal na [tožečo stranko], ker bi [g. Y] zelo verjetno ravnal enako, če bi se kdo drug v istem trenutku znašel v istem položaju kot [tožeča stranka]: bila je tam, ovirala je njegove ambicije in njena odsotnost […] zaradi bolezni je delno ovirala dobro opravljanje dela, treba jo je bilo odstraniti“.

77      Preiskovalni odbor v nadaljevanju pri sklepih o očitku tožeče stranke glede dajanja napačnih informacij in zadrževanja informacij navaja, da „ugotavlja nekatere pomanjkljivosti v obveščanju [tožeče stranke]“, vendar da „je šlo bolj za […] lahkomiselnost in določeno malomarnost kot za neprimeren namen [tožečo stranko] izločiti iz toka informacij“.

78      Dalje, kar zadeva očitek tožeče stranke domnevnima nadlegovalcema glede „odrivanja“ z razvrednotenjem in/ali zmanjševanjem njene vloge in pristojnosti, preiskovalni odbor po ugotovitvi resničnosti tega očitka navaja, da „ne verjame, da je [g. X] namerno in neprimerno prispeval k temu uničenju položaja [tožeče stranke]“, da pa je po njegovem mnenju g. Y „zavestno zapolnil vrzeli, ki jih je [tožeča stranka] pustila med svojo odsotnostjo, in je kot ,postransko škodo‘ dopustil njeno odstranitev s funkcije, da bi se nazadnje sam bolje uveljavil“.

79      Prav tako preiskovalni odbor, ko omenja očitek tožeče stranke glede javnega obrekovanja, trdi, da je „ponižujoč položaj, v katerem je lahko bila [tožeča stranka], […] bolj posledica splošnih razmer kot namere [g. X] in/ali [g. Y], da se to zgodi“.

80      Poleg tega preiskovalni odbor v zvezi z očitkom tožeče stranke glede njene izločitve iz kroga sodelavcev trdi, da ta izključitev, „ki se mu zdi resnična […], ni posledica namernega in neprimernega delovanja z namenom izključiti [tožečo stranko]“.

81      Nazadnje, odlomek v zvezi z g. X potrjuje dejstvo, da je preiskovalni odbor ugotovil, da ni bilo nadlegovanja, ker se je po njegovem mnenju izkazalo, da g. X ni namerno želel škoditi tožeči stranki. Potem ko je preiskovalni odbor preučil obnašanje g. X do tožeče stranke, je namreč sklenil, da „zato [preiskovalni odbor] ni mogel ugotoviti neprimernega in namernega ravnanja, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot nadlegovanje od [g. X]“.

82      Vendar Sodišče za uslužbence ugotavlja, da je preiskovalni odbor, tudi če je zaradi napačne opredelitve pojma psihično nadlegovanje, ki jo je uporabil, omejil preiskavo, kot je navedeno v točkah 75 in 81 te sodbe, ugotovil, da sta g. X in g. Y dejansko v določeni meri ravnala tako, kot jim očita tožeča stranka. Preiskovalni odbor tako trdi, da g. X „ni […] posredoval s tako odločnostjo, ki bi bila verjetno primerna, da bi g. Y pojasnil, da morajo naloge, ki jih opravlja kot namestnik, ostati začasne“.

83      Kar zadeva g. Y, pa preiskovalni odbor ugotavlja, da „je [tožečo stranko] postopoma izrinil z njenega delovnega mesta, ko si je prilaščal vse strateške vidike divizije za usklajevanje. Zdaj tako ni sporno […], da je organigram [GD za obvladovanje tveganj] tak, da ima [g. Y] v svojih rokah vse ključne strateške funkcije, ki zagotavljajo močno prepoznavnost v hierarhiji EIB, in da je [tožeča stranka] omejena na opravljanje administrativnih nalog. Kar je [tožeča stranka] napovedala, se je torej zgodilo“. Preiskovalni odbor dodaja, da je po njegovem mnenju g. Y „izkoristil splošne razmere, v katerih je bil takrat [GD za obvladovanje tveganj], da se je uveljavil in napredoval v poklicni karieri, ter da je tako sprejel, da se hkrati omaje položaj [tožeče stranke]“.

84      Nato preiskovalni odbor trdi, da „ugotavlja nekatere pomanjkljivosti v obveščanju [tožeče stranke]“ ter da so „vloga in pristojnosti [tožeče stranke] dejansko izgubile velik del ključnih in strateških elementov, ki so poleg tega omogočali uveljavitev v hierarhiji EIB in torej postavitev temeljev za poznejšo poklicno kariero“, glede izločitve tožeče stranke iz kroga sodelavcev pa pravi, da „se mu zdi resnična“.

85      Preiskovalni odbor je poleg tega „prepričan, da [tožeča stranka] kaže vse simptome, ki se običajno opazijo pri psihično nadlegovani osebi: depresija, slaba volja, občutek tesnobe, občutek manjvrednosti, občutek osamljenosti in osamitve, spraševanje o smislu življenja in poklicnih načrtov, zelo oteženi odnosi na delovnem mestu“, ter je ugotovil še, da je tožeča stranka „oseba, ki zelo duševno trpi in kaže vse simptome psihičnega nadlegovanja“.

86      Sodišče za uslužbence pa mora ugotoviti, da preiskovalni odbor, potem ko je ugotovil, prvič, obstoj nekaterih dejanj, ki jih tožeča stranka očita domnevnima nadlegovalcema, in drugič, obstoj simptomov psihičnega nadlegovanja pri tožeči stranki, ni poskušal ugotoviti, ali so zgoraj omenjena dejanja vzrok simptomov psihičnega nadlegovanja, zlasti omajanega samospoštovanja in samozavesti, ki jih kaže tožeča stranka. Preiskovalni odbor je v zvezi z g. X sklenil, da ni mogel „ugotoviti neprimernega in namernega ravnanja, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot nadlegovanje“, v zvezi z g. Y pa, potem ko je ugotovil, da so nekatera dejanja, ki jih je tožeča stranka očitala g. Y, resnična, ni odločil o tem, ali ta dejanja pomenijo psihično nadlegovanje.

87      Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, prvič, da je bilo mnenje preiskovalnega odbora sprejeto po končani preiskavi, v kateri ravnanje domnevnih nadlegovalcev ni bilo preučeno z vidika opredelitve pojma psihično nadlegovanje iz člena 2.1 politike v povezavi s členom 3.6.1 kodeksa ravnanja, ter drugič, da navedeno mnenje ni dosledno, ker sta v njem hkrati ugotovljena obstoj nekaterih dejanj, ki jih tožeča stranka očita domnevnima nadlegovalcema, in obstoj simptomov psihičnega nadlegovanja pri tožeči stranki, ne da bi preiskovalni odbor raziskal, ali so te simptome povzročila navedena dejanja.

88      Zato mnenje preiskovalnega odbora vsebuje nepravilnosti.

89      Predsednik EIB je zato storil očitno napako pri presoji, ko je na podlagi tega mnenja sprejel odločbo z dne 27. julija 2011. Ker je predsednik EIB ravnal nezakonito, je treba odločbo z dne 27. julija 2011 razglasiti za nično.

90      Posledično je treba ugoditi predlogu za razglasitev ničnosti odločbe z dne 27. julija 2011.

II –  Odškodninski zahtevki tožeče stranke

91      Tožeča stranka je odškodninske zahtevke razdelila na tri dele. V prvem delu predlaga povrnitev škode, ki jo je domnevno utrpela zaradi nezakonitosti odločbe z dne 27. julija 2011. V drugem delu predlaga povrnitev škode, ki jo je domnevno utrpela zaradi psihičnega nadlegovanja in kršitve dolžnosti skrbnega ravnanja EIB. V tretjem delu pa predlaga povrnitev škode, ki jo je domnevno utrpela zaradi nepravilnega ravnanja organa.

A –  Povrnitev škode, nastale zaradi nezakonitosti odločbe z dne 27. julija 2011

1.     Trditve strank

92      Tožeča stranka trdi, da ji je bila z odločbo z dne 27. julija 2011 povzročena premoženjska škoda, ocenjena na 218.800 EUR. Ker naj bi predsednik EIB zavrnil sprejetje ukrepov z zvezi z njo, in sicer vrnitev na njeno delovno mesto ali prerazporeditev na enakovredno delovno mesto, ki bi ji ponujalo resnične možnosti za napredovanje, je bila zaposlena na delovnem mestu brez pristojnosti in brez kariernih možnosti. Odločba z dne 27. julija 2011 naj bi zato v preteklosti in tudi v prihodnje vplivala na njene osebne prejemke, zlasti dodatke, ki so določeni glede na cilje in pristojnosti uslužbenca. Tožeča stranka trdi, da je bila zaradi odločbe z dne 27. julija 2011 tudi v negotovosti in skrbeh, zaradi česar ji je nastala velika nepremoženjska škoda, ki je ni mogoče povrniti z razglasitvijo ničnosti navedene odločbe in ki jo je ex aequo et bono ocenila na 50.000 EUR.

93      EIB odgovarja, da ta odškodninski zahtevek ni utemeljen, saj ji ni mogoče očitati nobenega nezakonitega ravnanja.

2.     Presoja Sodišča za uslužbence

94      V skladu z ustaljeno sodno prakso je nastanek nepogodbene odgovornosti uprave odvisen od izpolnitve vseh treh kumulativnih pogojev, ki so nezakonitost upravnega akta ali ravnanja, ki se očita institucijam, resničnost škode in vzročna zveza med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo (sodba Skoulidi/Komisija, F‑4/07, EU:F:2008:22, točka 43, in sklep Marcuccio/Komisija, F‑69/10, EU:F:2011:128, točka 22). Iz tega sledi, da neizpolnjevanje enega od teh pogojev zadošča za zavrnitev odškodninske tožbe (sodba Lucaccioni/Komisija, C‑257/98 P, EU:C:1999:402, točki 11 in 14 ter navedena sodna praksa).

95      V obravnavanem primeru je treba opozoriti, da sta premoženjska in nepremoženjska škoda, ki ju uveljavlja tožeča stranka, posledica odločbe z dne 27. julija 2011, katere nezakonitost je Sodišče za uslužbence ugotovilo v točki 89 te sodbe.

96      Ker je bila ugotovljena nezakonitost odločbe EIB, je treba preučiti, ali je imela ta nezakonita odločba škodljive posledice za tožečo stranko.

97      Prvič, kar zadeva predlog tožeče stranke, naj se EIB naloži povrnitev premoženjske škode, ki naj bi ji nastala zaradi odločbe z dne 27. julija 2011, ker je EIB z ustavitvijo postopka v zvezi z njeno pritožbo, ne da bi upravno ukrepala, zavrnila sprejetje ukrepov v njeno korist, zaradi česar naj bi delala na delovnem mestu brez pristojnosti, je treba opozoriti, da je posledica razglasitve ničnosti akta od sodišča ta, da se ta akt odstrani iz pravnega reda z učinkom za nazaj, in da če je bil akt, ki je bil razglašen za ničen, že izvršen, izničenje njegovih učinkov pomeni, da se ponovno vzpostavi pravni položaj, v katerem je bila tožeča stranka pred sprejetjem tega akta (sodba Kalmár/Europol, F‑83/09, EU:F:2011:66, točka 88). Poleg tega mora v skladu s členom 266 PDEU institucija, katere akt je bil razglašen za ničen, „sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča […]“.

98      V okviru ukrepov, ki jih mora EIB sprejeti za izvršitev te sodbe, Sodišče za uslužbence v tej fazi ne more naložiti EIB, naj tožeči stranki povrne premoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela, in sicer od 27. julija 2011, ker ne more vplivati na sklepe morebitnega novega postopka preiskave. Iz tega sledi, da ni mogoče ugoditi predlogu tožeče stranke v tem smislu, saj je v vsakem primeru prezgoden.

99      Drugič, glede nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka, je treba opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso lahko že razglasitev ničnosti nezakonitega akta šteje za primerno in načeloma zadostno odškodnino za kakršno koli nepremoženjsko škodo, ki jo je ta akt lahko povzročil, razen če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti sporne odločbe, in ki je s to razglasitvijo ničnosti ne bi bilo mogoče v celoti povrniti (sodba CH/Parlament, F‑129/12, EU:F:2013:203, točka 64). Sodišče za uslužbence še opozarja, da ni sporno, da občutek nepravičnosti in skrbi, ki jih osebi povzroča dejstvo, da mora skozi sodni postopek, da se ji priznajo pravice, lahko pomeni škodo, o kateri je mogoče sklepati zgolj iz dejstva, da je uprava ravnala nepravilno. To škodo je mogoče povrniti, kadar ni nadomeščena z zadoščenjem, ki izhaja iz razglasitve ničnosti zadevnega akta (glej v tem smislu sodbo CC/Parlament, F‑9/12, EU:F:2013:116, točka 128, ki je predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑457/13 P).

100    V točki 89 te sodbe je bilo presojeno, da je predsednik EIB ravnal nezakonito, zaradi česar je treba odločbo z dne 27. julija 2011 razglasiti za nično. V obravnavani zadevi Sodišče za uslužbence ugotavlja, da je bila tožeča stranka, ker predsednik EIB ni upravno ukrepal na podlagi njene pritožbe, v negotovosti in skrbeh, ki pomenijo nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti odločbe z dne 27. julija 2011, in ki je zgolj z razglasitvijo ničnosti te odločbe ni mogoče v celoti povrniti.

101    Sodišče za uslužbence meni, da bi moral predsednik EIB, ker se je mnenje preiskovalnega odbora nanašalo na pritožbo zaradi psihičnega nadlegovanja, skrbno preučiti navedeno mnenje, da bi preveril, ali je bila preiskava opravljena pravilno, in posledično ukrepal, če bi ugotovil napake.

102    Ob upoštevanju okoliščin, v katerih je bila sprejeta odločba z dne 27. julija 2011, je Sodišče za uslužbence odločilo, da bo nepremoženjska škoda, ki jo je utrpela tožeča stranka, v posebnih okoliščinah zadeve pravično ocenjena, če se za povračilo te škode ex aequo et bono določi znesek 30.000 EUR.

B –  Povrnitev škode, ki je domnevno nastala zaradi psihičnega nadlegovanja in kršitve dolžnosti skrbnega ravnanja EIB

1.     Trditve strank

103    Tožeča stranka trdi, da je EIB kršila dolžnosti skrbnega ravnanja in pomoči, saj kljub opozorilom njenemu nadrejenemu, oddelku za človeške vire in predsedniku EIB ni sprejela nobenega ukrepa, da bi končala nadlegovanje in ustrahovanje, ki sta ga g. X in g. Y izvajala nad njo. EIB naj bi se tako strinjala, da se ta dejanja nadaljujejo več mesecev. EIB naj bi predvsem kršila dolžnosti skrbnega ravnanja in pomoči, ko ni upoštevala zahteve zdravnika specialista po premestitvi tožeče stranke v drugo službo.

104    Ta kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in pomoči ter nadlegovanje, ki ga je bila deležna, naj bi pospešila poslabšanje njenega telesnega in duševnega zdravja, zaradi česar naj bi ji nastala nepremoženjska škoda, ki jo ocenjuje na 50.000 EUR. Povzročila naj bi ji tudi premoženjsko škodo, ocenjeno na 218.800 EUR, ta znesek pa naj bi ustrezal, prvič, izgubi dodatkov za leta od 2010 do 2015, ter drugič, izgubi možnosti za karierno napredovanje. Poleg tega tožeča stranka trdi, da je morala zaradi psihičnega nadlegovanja, katerega žrtev je bila, zaprositi za pomoč odvetnika, ki ji je pomagal pri obrambi v postopku preiskave in čigar stroški znašajo 13.361,93 EUR.

105    EIB predlaga zavrnitev tega odškodninskega zahtevka.

2.     Presoja Sodišča za uslužbence

106    Prvič, Sodišče za uslužbence mora preučiti, ali je EIB, kot trdi tožeča stranka, kršila dolžnosti skrbnega ravnanja in pomoči z zavrnitvijo podpore tožeči stranki, ko jo je ta opozorila, da je žrtev nadlegovanja.

107    V zvezi s tem je treba opozoriti, da se s politiko za obravnavo primerov nadlegovanja in ustrahovanja določa dva postopka, to je neuradni postopek, v katerem poskuša zadevni uslužbenec najti mirno rešitev, in uradni postopek, v katerem lahko vloži uradno pritožbo, ki jo nato obravnava preiskovalni odbor.

108    Čeprav tožeča stranka EIB očita, da ni sprejela ukrepov, ki so bili po njenem mnenju potrebni za končanje nadlegovanja, preden je 18. februarja 2011 vložila zahtevo za začetek postopka preiskave, je treba ugotoviti, da to ravnanje EIB spada v okvir neuradnega postopka, katerega cilj je bil doseči mirno rešitev spora med tožečo stranko in domnevnima nadlegovalcema, ter da tega ravnanja, ker tožeča stranka ni navedla drugih informacij, torej ni mogoče opredeliti kot kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in pomoči EIB.

109    Prav tako je iz spisa razvidno, da je EIB z dopisom z dne 22. februarja 2011 odgovorila na zahtevo tožeče stranke z dne 18. februarja 2011 in da je bila ta v dopisu direktorja oddelka za človeške vire z dne 28. februarja 2011 obveščena o začetku postopka preiskave. Nato so v kratkem časovnem obdobju sledile različne faze postopka preiskave. Tožeča stranka je namreč pritožbo obrazložila v memorandumu z dne 14. marca 2011, na katerega sta domnevna nadlegovalca odgovorila v memorandumih z dne 28. marca 2011. Preiskovalni odbor je 2. maja 2011 zaslišal tožečo stranko ter g. X in g. Y, mnenje pa je izdal 11. julija 2011. V teh okoliščinah tožeča stranka neutemeljeno trdi, da je EIB kršila dolžnosti skrbnega ravnanja in pomoči v postopku preiskave.

110    Kar natančneje zadeva trditev tožeče stranke, da EIB ni ukrepala na podlagi priporočila zdravnika specialista A, naj se jo premesti v drugo službo, Sodišče za uslužbence najprej ugotavlja, da je iz spisa razvidno, da je bilo to priporočilo izdano 10. marca 2011. Tožeča stranka nato v odgovoru na ukrepe procesnega vodstva trdi, da so se pogovori o njeni morebitni premestitvi v službo finančnega nadzornika začeli že novembra 2010. Nazadnje, iz odločbe z dne 27. julija 2011 je razvidno, da so na dan sprejetja te odločbe pogovori še vedno potekali. Zato je treba ugotoviti, da so pogovori o morebitni premestitvi tožeče stranke potekali po 10. marcu 2011. Posledično tožeča stranka neutemeljeno trdi, da EIB ni upoštevala zgoraj navedene zahteve za premestitev.

111    Dodati je treba, da tožeča stranka sicer trdi, da namen pogovorov, ki jih je EIB opravila v zvezi z njeno premestitvijo v službo finančnega nadzornika, ali celo drugih pogovorov v zvezi s premestitvijo v drugo službo ni bil premestitev na enakovredno delovno mesto, ki bi ji zagotavljalo resnične karierne možnosti, vendar je treba ugotoviti, da te trditve ni mogoče sprejeti, ker tožeča stranka ni predložila dokazov, da EIB ni ravnala v dobri veri.

112    Glede na zgoraj navedeno je treba odškodninski zahtevek zaradi kršitve dolžnosti skrbnega ravnanja in pomoči zavrniti.

113    Drugič, Sodišče za uslužbence mora preučiti, ali je psihično nadlegovanje, ki ga je domnevno utrpela tožeča stranka, tej povzročilo premoženjsko in nepremoženjsko škodo, kot trdi.

114    V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora preiskovalni odbor ugotoviti, ali obstaja nadlegovanje ali ne, ter da je v obravnavani zadevi v zvezi z g. X sklenil, da ni mogel „ugotoviti neprimernega in namernega ravnanja, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot nadlegovanje“, v zvezi z g. Y pa ni odločil o vprašanju, ali dejanja, ki jih je očitala tožeča stranka in ki jih je ugotovil, pomenijo psihično nadlegovanje.

115    Ker Sodišče za uslužbence ne more vplivati niti na sklepe morebitne nove preiskave ali morebitnega novega mnenja niti na prihodnjo odločitev predsednika EIB, je treba odškodninski zahtevek zavrniti, ker je bil vložen prezgodaj.

116    Nazadnje, preučiti je treba predlog tožeče stranke, naj se ji povrnejo stroški in nagrada odvetnika, ki ga je morala najeti za obrambo v postopku preiskave.

117    Sodišče za uslužbence v zvezi s tem ugotavlja, da so stroški odvetnika, ki nastanejo med sodnim postopkom, stroški, ki se lahko povrnejo pod pogoji iz člena 86 in naslednjih Poslovnika Sodišča za uslužbence, in da jih je treba obravnavati v tem okviru. V zvezi s stroški odvetnika, ki nastanejo v postopku preiskave zaradi nadlegovanja, pa člen 91 navedenega poslovnika kot stroške, ki se lahko povrnejo, določa le tiste, ki so povezani s postopkom pred Sodiščem za uslužbence, brez stroškov, nastalih v fazi pred tem postopkom. Zato bi bilo priznanje stroškov, ki so bili priglašeni v postopku preiskave, izvedenim pred sodnim postopkom, za škodo, katere povrnitev je mogoča v okviru odškodninske tožbe, v nasprotju s tem, da ni mogoče zahtevati povrnitve stroškov, nastalih v tej fazi. Zato se tožeči stranki v okviru odškodninske tožbe ne morejo povrniti stroški in nagrada odvetnika, ki so ji nastali v postopku preiskave.

118    Glede na zgoraj navedeno je treba zavrniti predlog tožeče stranke za povrnitev škode, ki jo je domnevno utrpela zaradi psihičnega nadlegovanja in kršitve dolžnosti skrbnega ravnanja EIB.

C –  Povrnitev škode, ki je domnevno nastala zaradi nepravilnega ravnanja organov EIB

119    Tožeča stranka v podporo odškodninskemu zahtevku navaja dve nepravilnosti, ki naj bi ju EIB storila v postopku preiskave, in sicer kršitev obveznosti zaupnosti in pravil o varstvu osebnih podatkov, določenih s politiko, ter oviranje zaslišanja prič.

1.     Kršitev EIB v zvezi z obveznostjo zaupnosti in pravili o varstvu osebnih podatkov, določenimi s politiko

a)     Trditve strank

120    Tožeča stranka trdi, da je EIB kršila obveznost zaupnosti in pravila o varstvu osebnih podatkov, določena s politiko, kot jo je ENVP odobril leta 2005. EIB naj bi ovirala učinkovit potek postopka preiskave, širila negativne govorice o tožeči stranki ter škodila njenemu ugledu in verodostojnosti, s čimer naj bi ji povzročila nepremoženjsko škodo, ki jo ocenjuje na 10.000 EUR.

121    Tožeča stranka v podporo tem trditvam navaja dva očitka.

122    Tožeča stranka s prvim očitkom EIB očita, da je novemu generalnemu direktorju GD za obvladovanje tveganj, ki ni stranka v postopku preiskave, posredovala memorandum, ki ga je g. X napisal v odgovor na njen memorandum z dne 14. marca 2011. Prav tako se pritožuje, da so imeli tudi „nekateri člani administrativnega osebja“ divizije za usklajevanje dostop do spisa, sestavljenega v postopku preiskave. Tožeča stranka je v stališčih glede intervencijske vloge ENVP predložila elektronsko korespondenco v utemeljitev trditve, da je bil eden od dokumentov, spisan v postopku preiskave zoper g. X in g. Y, posredovan osebam, ki niso stranke v postopku.

123    EIB zanika, da je novemu generalnemu direktorju GD za obvladovanje tveganj ali drugim osebam, ki niso stranke v postopku preiskave, posredovala memorandum, ki ga je g. X napisal v okviru navedenega postopka. Poudarja, da je tožečo stranko in domnevna nadlegovalca obvestila o absolutni zaupnosti, s katero je treba obravnavati dokumente, izmenjane v postopku preiskave.

124    Tožeča stranka z drugim očitkom trdi, da je EIB v postopku preiskave domnevnima nadlegovalcem posredovala celoten memorandum z dne 14. marca 2011, vključno s prilogami, čeprav so ti dokumenti „vsebovali številne zaupne osebne podatke, med drugim o njenem zdravju“, in da se s politiko določa, da domnevni nadlegovalec ne prejme kopije memoranduma s pritožbo.

125    EIB navaja, da se s pravilom iz politike, v skladu s katerim domnevni nadlegovalec ne prejme kopije memoranduma, ki vsebuje pritožbo, pravica do obrambe, ki jo je treba varovati v vseh postopkih, ki se lahko končajo s sprejetjem akta, ki posega v položaj, ne spoštuje v celoti. Ker bi se postopek preiskave lahko končal z odpovedjo delovnega razmerja g. X in g. Y, naj bi se EIB, da bi spoštovala pravico do obrambe domnevnih nadlegovalcev in potem ko je ocenila, ali je treba spis posredovati v celoti ali le delno, odločila posredovati celoten memorandum tožeče stranke z dne 14. marca 2011, vključno s prilogami. Predvsem ker je tožeča stranka g. X in g. Y obtožila, da sta vzrok njenih zdravstvenih težav, naj bi bilo treba posredovati zdravniško potrdilo psihiatra A z dne 10. marca 2011, v skladu s katerim so se duševne težave tožeče stranke začele pod vodstvom prejšnjega generalnega direktorja GD za obvladovanje tveganj zaradi pritiska, ki ga je izvajal nanjo, in v katerem je bila priporočena premestitev tožeče stranke v drugo službo.

126    EIB dodaja, da posredovanje celotnega memoranduma z dne 14. marca 2011, vključno s prilogami, ni nesorazmerno, zlasti ker je bila tožeča stranka v dopisu direktorja oddelka za človeške vire z dne 28. februarja 2011 izrecno opozorjena, da bo domnevnima nadlegovalcema posredovan celoten memorandum. Ker se je tožeča stranka vseeno odločila predložiti celoten memorandum z vsemi prilogami, vključno z zdravniškimi potrdili, ne da bi zahtevala, naj se ti dokumenti obravnavajo zaupno, naj bi implicitno dala soglasje k posredovanju teh dokumentov g. X in g. Y.

127    Čeprav je ENVP predlagal, naj se mu dovoli intervencija v podporo odškodninskemu zahtevku zaradi kršitve obveznosti zaupnosti in pravil o varstvu osebnih podatkov, se je v intervencijski vlogi izrekel samo o drugem očitku, ki se nanaša na posredovanje celotnega memoranduma z dne 14. marca 2011 domnevnima nadlegovalcema. Tako kot tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj ugotovi, da to posredovanje pomeni nepravilno ravnanje organov EIB, in naj EIB naloži povrnitev škode, ki jo je to nepravilno ravnanje povzročilo tožeči stranki.

128    ENVP v podporo temu predlogu navaja razloga, ki se nanašata na kršitev politike in Uredbe št. 45/2001.

129    Tožeča stranka v stališčih glede intervencijske vloge tudi navaja, da EIB različno razlaga obveznost spoštovanja pravice do obrambe, saj je v drugem postopku preiskave, opravljenem leta 2010, zavrnila posredovanje pritožbe in priloženih dokumentov osebi, zoper katero je bil uveden postopek preiskave.

130    EIB v stališčih glede intervencijske vloge ENVP navaja, da drugi razlog, ki ga navaja ENVP in se nanaša na kršitev Uredbe št. 45/2001, ni dopusten, ker ga tožeča stranka ni navedla v tožbi.

131    EIB glede utemeljenosti najprej poudarja, da ni nikoli trdila, da je posredovanje celotnega memoranduma z dne 14. marca 2011, vključno s prilogami, v nasprotju z njenim notranjim postopkom, temveč da je tako posredovanje utemeljila s tem, da se morajo v pravilih o notranjem postopku upoštevati splošne določbe o varstvu pravice do obrambe.

132    EIB nato navaja, da posredovanje celotnega memoranduma z dne 14. marca 2011, vključno s prilogami, v nasprotju s trditvijo ENVP ne pomeni kršitve Uredbe št. 45/2001. V skladu z rešitvijo iz sodbe X/ECB (T‑333/99, EU:T:2001:251) naj bi namreč varstvo pravice do obrambe zahtevalo, da je treba pravico do obrambe varovati v vseh postopkih, ki se lahko končajo s sprejetjem akta, ki posega v položaj, in ne le v sodnih postopkih. V obravnavani zadevi bi se postopek preiskave lahko končal z odpovedjo delovnih razmerij g. X in g. Y, to je z aktom, ki bi posegal v njun položaj, in to precej pred začetkom sodnega postopka. Ker je EIB morala spoštovati pravico do obrambe, je zato posredovala celoten navedeni memorandum v skladu s členom 5(b) Uredbe št. 45/2001.

133    EIB izpodbija tudi trditev ENVP, da ni zadostno preučila, ali je treba memorandum z dne 14. marca 2011 posredovati v celoti ali le delno, preden ga je posredovala domnevnima nadlegovalcema. Po njenem mnenju gre le za domneve ENVP, saj je to nedvomno temeljito preučila.

134    Tožeča stranka in ENVP sta se v odgovorih na ukrepe procesnega vodstva opredelila do ugovora nedopustnosti, ki ga je EIB podala v stališčih glede intervencijske vloge.

b)     Presoja Sodišča za uslužbence

135    Sodišče za uslužbence bo najprej preučilo, ali je EIB dejansko storila zgoraj navedeni nepravilnosti pri svojem ravnanju, kot trdi tožeča stranka. Če bo odgovor pritrdilen, bo preučilo vzročno zvezo med domnevno nastalo škodo in očitanim nepravilnim ravnanjem. Nazadnje bo odločilo o znesku odškodnine, ki ga bo treba plačati, če bo to primerno.

 Odobritev dostopa do spisa o preiskavi tretjim osebam

136    Tožeča stranka v utemeljitev očitka, da so imeli novi generalni direktor GD za obvladovanje tveganj in nekateri člani administrativnega osebja divizije za usklajevanje dostop do spisa, sestavljenega v postopku preiskave, naprej tožbi prilaga odlomek iz memoranduma, ki ga je g. X napisal v odgovor na njen memorandum z dne 14. marca 2011, in odlomek iz dokumenta, ki ga je pripravil novi generalni direktor GD za obvladovanje tveganj v okviru uradnega postopka s pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper svoje ocenjevalno poročilo za leto 2010, saj meni, da se drugi odlomek zelo opira na prvega. Tožeča stranka nato stališčem glede intervencijske vloge ENVP prilaga elektronski sporočili, ki sta ju napisala ona in drug uslužbenec EIB.

137    Prvič, Sodišče za uslužbence v zvezi z odlomkoma dokumentov, priloženima tožbi, ugotavlja, da vsebujeta skoraj popolnoma enak stavek.

138    V zvezi s tem Sodišče za uslužbence ugotavlja, da EIB v dopisu z dne 2. februarja 2012, poslanem ENVP, navaja, da je novi generalni direktor GD za obvladovanje tveganj dokument, katerega odlomek je priložen tožbi, napisal v odgovor na uradno pritožbo, ki jo je tožeča stranka nekaj dni po upokojitvi g. X vložila pri organu za pritožbe, ki je moral odločati o njenem ocenjevalnem poročilu za leto 2010. Ker pa se je celoten postopek s pritožbo začel pod vodstvom g. X, je moral ta pred upokojitvijo poslati kopijo enega od svojih memorandumov svojemu nasledniku, novemu generalnemu direktorju GD za obvladovanje tveganj. Ta dejstva, ki jih tožeča stranka na obravnavi ni izpodbijala, bi lahko torej pojasnila ugotovljeno podobnost med stavkoma v teh odlomkih. Sodišče za uslužbence lahko namreč razumno domneva, da je g. X nasledniku posredoval vse informacije, ki so se mu zdele pomembne, da bi mu pomagal pri odločanju o zgoraj navedeni uradni pritožbi. V vsakem primeru z odlomkoma, ki ju je predložila tožeča stranka, ni mogoče pravno zadostno dokazati, da je EIB novemu direktorju GD za obvladovanje tveganj posredovala memorandum, ki ga je g. X napisal v odgovor na pritožbo tožeče stranke.

139    Drugič, kar zadeva elektronsko korespondenco med tožečo stranko in drugim uslužbencem EIB, Sodišče za uslužbence ugotavlja, da je tožeča stranka prvo elektronsko sporočilo, v katerem je omenjeno, da je novi generalni direktor GD za obvladovanje tveganj pred odborom za pritožbe, ki je moral odločiti o njenem ocenjevalnem poročilu za leto 2010, potrdil, da je prejel kopijo memoranduma, ki ga je g. X napisal v postopku preiskave, začetem na podlagi njene pritožbe zaradi nadlegovanja, in da ga je posredoval njeni podrejeni, napisala 21. marca 2012. V tem elektronskem sporočilu je tožeča stranka dopisovalca spraševala, ali besedilo, ki ga je napisala, dobro izraža to, kar je novi generalni direktor GD za obvladovanje tveganj izjavil na zaslišanju pred odborom za pritožbe, ki sta se ga udeležila ona in njen dopisovalec. Zadevni uslužbenec je v elektronskem sporočilu, poslanem naslednji dan, potrdil vsebino besedila, ki ga je napisala tožeča stranka.

140    V zvezi s tem Sodišče za uslužbence ugotavlja, da uslužbenec EIB, ki ga zadeva elektronska korespondenca, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni pričal neposredno, ampak je le potrdil besede, ki jih je zapisala tožeča stranka, ki pa je to zapisala šele 21. marca 2012, čeprav je bilo zaslišanje pred odborom za pritožbe leta 2011. Še več, tožeča stranka v elektronskem sporočilu omenja posredovanje memoranduma g. X le enemu uslužbencu EIB, in ne, kot trdi v tožbi, „nekaterim članom osebja“. Elektronska korespondenca, na katero se sklicuje tožeča stranka, v obravnavani zadevi torej nima zadostne dokazne vrednosti, da bi bilo mogoče dokazati, da je EIB novemu direktorju GD za obvladovanje tveganj in več članom osebja divizije za usklajevanje posredovala memorandum, ki ga je g. X napisal v odgovor na pritožbo tožeče stranke.

141    Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da ni bilo dokazano, da je EIB odobrila dostop do spisa o preiskavi tretjim osebam, ker tožeča stranka ni predložila dokazov v utemeljitev svoje trditve.

 Posredovanje celotnega memoranduma z dne 14. marca 2011 skupaj s prilogami domnevnima nadlegovalcema

–       Obstoj nepravilnega ravnanja

142    Tožeča stranka v utemeljitev trditve, da je EIB ravnala nepravilno, ko je memorandum z dne 14. marca 2011 skupaj s prilogami posredovala domnevnima nadlegovalcema, navaja en tožbeni razlog, s katerim zatrjuje kršitev obveznosti zaupnosti in pravil o varstvu podatkov, določenih s politiko.

143    Sodišče za uslužbence ugotavlja, da ENVP v intervencijski vlogi navaja drugi razlog, s katerim zatrjuje kršitev Uredbe št. 45/2001. Ko je bil ENVP na obravnavi vprašan o tem, je poudaril, da ne gre za drug tožbeni razlog, ampak za trditev, ki podpira tožbeni razlog, ki ga je navedla tožeča stranka.

144    V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 40, četrti odstavek, Statuta Sodišča – ki se v skladu s členom 7(1) Priloge I k temu statutu uporablja za postopek pred Sodiščem za uslužbence – in člen 110(3) Poslovnika Sodišča za uslužbence sicer ne nasprotujeta temu, da intervenient poda nove trditve ali različne trditve od trditev stranke, ki jo podpira, da ne bi bila intervencija omejena na ponovitev trditev tožeče stranke, vendar pa ni mogoče šteti, da te določbe intervenientu dopuščajo z navajanjem novih tožbenih razlogov spremeniti ali izkriviti okvir spora, kot je opredeljen v tožbi (glej v tem smislu sodbi BaByliss/Komisija, T‑114/02, EU:T:2003:100, točka 417, in SELEX Sistemi Integrati/Komisija, T‑155/04, EU:T:2006:387, točka 42). Utemeljitve ENVP torej ni mogoče sprejeti, saj je s trditvijo, da je EIB kršila nekatere določbe Uredbe št. 45/2001, nedvomno navedel razlog, ločen od razloga, ki ga je navedla tožeča stranka in se nanaša na kršitev politike.

145    Ker ENVP ne more uveljavljati razloga, na katerega se tožba ne opira, je treba ta drugi razlog zavreči kot nedopusten.

146    Sodišče za uslužbence mora dalje ugotoviti, da se s politiko izrecno določa, da se domnevni nadlegovalec obvesti o predmetu pritožbe in da dobi potrebne informacije v zvezi s tem, vendar ne prejme kopije memoranduma pritožnika.

147    Iz besedila politike izhaja, da jo je EIB kršila, ko je g. X in g. Y posredovala celoten memorandum tožeče stranke z dne 14. marca 2011, vključno s prilogami. Zato je ravnala nepravilno, zaradi česar lahko nastane njena nepogodbena odgovornost.

148    Te ugotovitve ne ovrže niti obveznost EIB, da spoštuje pravico do obrambe, niti sodna praksa, ki izhaja iz sodbe X/ECB (EU:T:2001:251), na katero se sklicuje. Namreč, v nasprotju s trditvijo EIB postopek preiskave ne more neposredno privesti do sankcije za domnevnega nadlegovalca, saj se o navedeni sankciji lahko odloči šele po disciplinskem postopku. Zato EIB, ker se postopek preiskave ni mogel končati z aktom, ki bi posegal v položaj domnevnih nadlegovalcev, ni imela pravice, da jima zaradi spoštovanja njune pravice do obrambe posreduje vse osebne podatke tožeče stranke.

149    Trditve EIB, da je bila tožeča stranka predhodno obveščena, da bo memorandum z njeno pritožbo posredovan domnevnima nadlegovalcema, prav tako ni mogoče sprejeti. Okoliščina, da tožeča stranka ni izrecno nasprotovala posredovanju svojega memoranduma – tudi če se prizna, da je EIB to lahko razumela kot tiho soglasje k navedenemu posredovanju – namreč ne pomeni, da je bilo EIB dovoljeno kršiti lastna notranja pravila, v obravnavani zadevi določbo politike, ki izredno določa, da se memorandum pritožnika ne posreduje domnevnemu nadlegovalcu.

–       Nepremoženjska škoda in vzročna zveza

150    Sodišče za uslužbence ugotavlja, da tožeča stranka ni pojasnila, kako naj bi bil s posredovanjem celotnega memoranduma z dne 14. marca 2011, vključno s prilogami, domnevnima nadlegovalcema oviran učinkovit potek postopka preiskave in kako naj bi ji bila s tem povzročena nepremoženjska škoda. Resničnost te nepremoženjske škode torej ni dokazana.

151    Glede trditve tožeče stranke, da je imelo posredovanje celotnega memoranduma z dne 14. marca 2011, vključno s prilogami, domnevnima nadlegovalcema posledice za njeno že tako sovražno delovno okolje, ker so se zaradi tega posredovanja o njej razširile negativne govorice ter da sta bila omajana njen ugled in verodostojnost, Sodišče za uslužbence ugotavlja, da memorandum z dne 14. marca 2011, vključno s prilogami, vsebuje več osebnih podatkov tožeče stranke, med drugim podatke o njenem zdravstvenem stanju. Sodišče za uslužbence lahko le ugotovi, da je posredovanje teh osebnih podatkov tožeče stranke domnevnima nadlegovalcema tej stranki povzročilo nepremoženjsko škodo.

–       Povrnitev škode

152    Opozoriti je treba, da tožba ne vsebuje trditev, ki bi se nanašale posebej na oceno nepremoženjske škode, ki jo je tožeča stranka utrpela, ker je EIB domnevnima nadlegovalcema posredovala celotni memorandum z dne 14. marca 2011.

153    V teh okoliščinah je treba ex aequo et bono oceniti nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, tako da jo je mogoče oceniti na 5000 EUR, EIB pa je treba naložiti, naj tožeči stranki plača navedeni znesek iz tega naslova.

2.     Oviranje zaslišanja prič

a)     Trditve strank

154    Tožeča stranka EIB očita, prvič, da je več osebam, za katere je navedla, da bi jih lahko zaslišal preiskovalni odbor, dala napačne informacije o njihovem morebitnem pričanju, zaradi česar naj bi te zavrnile pričanje. Drugič, nekatere od teh morebitnih prič naj niti ne bi bile obveščene, da jih je predlagala kot priče, niti naj ne bi bile povabljene na zaslišanje. EIB naj bi tako ovirala učinkovit potek postopka preiskave in kršila načelo dobrega upravljanja. To nepravilno ravnanje EIB naj bi tožeči stranki povzročilo nepremoženjsko škodo, ki jo ex aequo et bono ocenjuje na 40.000 EUR.

155    EIB izpodbija utemeljenost obtožb o oviranju zaslišanja prič.

b)     Presoja Sodišča za uslužbence

156    Kar zadeva prvi očitek, je iz spisa dejansko razvidno, da so nekatere osebe, za katere je tožeča stranka navedla, da bi jih lahko zaslišal preiskovalni odbor, zavrnile pričanje. Vendar tožeča stranka ni predložila dokazov ali vsaj indicev v utemeljitev trditve, da so bile te zavrnitve posledica napačnih informacij, ki jih je dala EIB. Poleg tega se zdi, da tožeča stranka tudi sama ni prepričana o svoji trditvi, saj v tožbi navaja, da „kaže, da […] naj bi nekatere [osebe] […] na oddelku za človeške vire EIB spraševale o tem postopku“ in da „naj bi“ jim bil dan odgovor. Ta očitek je torej treba zavrniti.

157    Kar pa zadeva drugi očitek, ki se nanaša na to, da preiskovalni odbor na pričanje ni povabil vseh oseb, ki jih je tožeča stranka navedla kot morebitne priče, je dovolj ugotoviti, da ima preiskovalni odbor v skladu s politiko možnost izbrati način izvedbe postopka, ki se mu zdi primeren. Čeprav je res, da se s politiko določa tudi, da preiskovalni odbor opravi pogovore s „pričami, ki jih eventualno navede [pritožnik]“, te določbe na podlagi ničesar ni mogoče razlagati tako, da mora preiskovalni odbor na zaslišanje povabiti vse morebitne priče, ki jih navede pritožnik. Nasprotno, kot pravilno navaja EIB, preiskovalni odbor odloči, katere osebe izmed tistih, ki jih navedejo stranke, je treba zaslišati. Zato je treba zavrniti tudi drugi očitek.

158    Ker sta bila oba očitka zavrnjena, je treba ugotoviti, da ni bilo dokazano, da je EIB ovirala zaslišanje prič, ki jih je predlagala tožeča stranka.

159    Iz vsega zgornjega izhaja – ne da bi bilo treba sprejeti pripravljalne ukrepe, ki jih predlaga tožeča stranka – da je treba EIB naložiti, naj tožeči stranki plača znesek 35.000 EUR za povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi nezakonitosti odločbe z dne 27. julija 2011 in kršitve politike EIB.

 Stroški

160    V skladu s členom 87(1) Poslovnika se ob upoštevanju drugih določb poglavja 8 naslova II navedenega poslovnika neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče za uslužbence lahko na podlagi odstavka 2 istega člena, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačila stroškov.

161    Iz obrazložitve te sodbe je razvidno, da je, ker je bilo tožbi v bistvenem ugodeno, EIB tista, ki ni uspela. Poleg tega je tožeča stranka v svojih predlogih izrecno predlagala, naj se EIB naloži plačilo stroškov. Ker okoliščine primera ne upravičujejo uporabe določb člena 87(2) Poslovnika, je treba odločiti, da EIB nosi svoje stroške, naloži pa se ji tudi plačilo stroškov tožeče stranke, vključno s stroški, ki so zaradi intervencije ENVP nastali za EIB in tožečo stranko.

162    V skladu s členom 89(4) Poslovnika intervenient nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(drugi senat)

razsodilo:

1.      Odločba predsednika Evropske investicijske banke z dne 27. julija 2011 se razglasi za nično.

2.      Evropski investicijski banki se naloži, naj CG plača 35.000 EUR.

3.      V preostalem se tožba zavrne.

4.      Evropska investicijska banka nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov, ki jih je priglasila CG.

5.      Evropski nadzornik za varstvo podatkov, intervenient, nosi svoje stroške.

Rofes i Pujol

Bradley

Svenningsen

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 10. julija 2014.

Sodna tajnica

Predsednica

Kazalo

Pravni okvir

Dejansko stanje

Predlogi strank in postopek

Dopustnost

I – Tretji predlog: ugotovitev nadlegovanja

II – Peti predlog: razglasitev ničnosti odločbe z dne 1. septembra 2011

III – Šesti predlog: ugotovitev nepravilnega ravnanja organov EIB

Predlog za razglasitev ničnosti in odškodninski zahtevki

I – Predlog za razglasitev ničnosti odločbe z dne 27. julija 2011

A – Trditve strank

B – Presoja Sodišča za uslužbence

II – Odškodninski zahtevki tožeče stranke

A – Povrnitev škode, nastale zaradi nezakonitosti odločbe z dne 27. julija 2011

1. Trditve strank

2. Presoja Sodišča za uslužbence

B – Povrnitev škode, ki je domnevno nastala zaradi psihičnega nadlegovanja in kršitve dolžnosti skrbnega ravnanja EIB

1. Trditve strank

2. Presoja Sodišča za uslužbence

C – Povrnitev škode, ki je domnevno nastala zaradi nepravilnega ravnanja organov EIB

1. Kršitev EIB v zvezi z obveznostjo zaupnosti in pravili o varstvu osebnih podatkov, določenimi s politiko

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča za uslužbence

Odobritev dostopa do spisa o preiskavi tretjim osebam

Posredovanje celotnega memoranduma z dne 14. marca 2011 skupaj s prilogami domnevnima nadlegovalcema

– Obstoj nepravilnega ravnanja

– Nepremoženjska škoda in vzročna zveza

– Povrnitev škode

2. Oviranje zaslišanja prič

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča za uslužbence

Stroški

---

* Jezik postopka: francoščina.