7.1.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 6/4

—

se ugotovi, da je njena tožba dopustna;

—

se sklep T-350/11 z dne 13. julija 2011, s katerim je bilo ugotovljeno, da je tožba nedopustna, razveljavi;

—

se tožba vrne v odločanje Splošnemu sodišču, da bo lahko uveljavila svoje pravice;

—

se Svetu Evropske unije naloži plačilo stroškov na podlagi členov 69 in 73 Poslovnika Sodišča.

—

Višja sila zaradi vojne, ki naj bi pretrgala zastaranje. Dogodki, ki jim je bila tožeča stranka izpostavljena od novembra 2010 v Slonokoščeni obali, naj bi pomenili višjo silo v smislu v smislu člena 45 Statuta Sodišča Evropske unije, saj naj bi vojna pretrgala zastaranje glede aktov, ki jih je v zvezi s pritožnico sprejel Svet.

—

Ta višja sila zaradi vojne naj bi tožeči stranki onemogočila svobodno izvajanje pravice do pravnega sredstva zoper akte, ki očitno kršijo temeljne pravice.

—

Temeljne pravice in svoboščine naj bi imele prednost pred načelom pravne varnosti. Splošno sodišče naj bi s tem, da je nedopustnost tožbe tožeče stranke utemeljilo z načelom pravne varnosti, kršilo temeljno pravico do dostopa do sodišča in pravico do obrambe. Pritožnici naj bi bila tudi odvzeta pravica do izjave pred pristojnim sodiščem.

—

Nemožnost uporabe tožbenega roka in podaljšanja roka zaradi oddaljenosti v primeru vojne. Tožbenega roka in podaljšanja roka zaradi oddaljenosti naj ne bi bilo mogoče uporabiti za osebo, ki prebiva oziroma ima sedež v državi, v kateri poteka odprta vojna. Tak rok in njegovo podaljšanje naj bi se lahko uporabljali samo v času miru in na evropski celini. Pritožnica pa se nahaja na drugi celini, zato naj bi bila stroga uporaba člena 102 Poslovnika Splošnega sodišča za obravnavano zadevo nesporno v nasprotju s členom 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in s členom 263 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

—

Hierarhično višja uvrščenost člena 263 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Člen 102 Poslovnika Splošnega sodišča naj bi izničeval obveznost uradne obvestitve, urejene v Pogodbi o delovanju Evropske unije, ki določa, da začne tožbeni rok teči od uradnega obvestila, od objave akta ali od dneva, ko je zadevna oseba za akt izvedela. V členu 102 Poslovnika naj namreč ne bi bila upoštevana obveznost obvestitve in dan, ko je tožeča stranka za akt dejansko izvedela, s čimer naj bi bila omejena besedilo in smisel člena 263 PDEU. Zato naj bi člen 102 posegal v pravice, določene in varovane s Pogodbo, ki je hierarhično višji pravni akt in ki zavezuje institucije Evropske unije. Ker torej pritožnica o izpodbijanih aktih v nasprotju s členom 263, odstavek 5, Pogodbe o delovanju Evropske unije ni bila uradno obveščena, naj bi tožbeni rok lahko začel teči šele z dnem, ko je izvedela za akte, sprejete proti njej.

—

Resen poseg v temeljne pravice in svoboščine. Načelo pravne varnosti, kot ga razlaga Splošno sodišče, naj bi resno posegalo v pravno varnost v celoti, saj naj bi bile zoper pravne subjekte, ki prebivajo zunaj Evropske unije in v državi, ki je v vojni, uvedene sankcije, zoper katere ne morejo koristno izvrševati pravice do pravnega sredstva, ker naj ne bi vedeli za sankcijo.

—

Tožeča stranka podredno predlaga razglasitev ničnosti aktov, ki jih je Svet sprejel proti njej, zaradi teže kršitve temeljnih pravic in svoboščin. Ker naj bi izpodbijani akti kršili temeljne svoboščine, ki so varovane z različnimi mednarodnimi pogodbami, naj bi bilo Sodišče pristojno navedene akte razglasiti za nične, saj naj bi njihova nezakonitost nasprotovala uveljavljenemu evropskemu redu in naj zaradi teže kršitve varovanih temeljnih pravic in svoboščin sploh ne bi bilo mogoče uporabiti tožbenega roka.