23.7.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 219/2

Otis NV

Kone Belgium NV

Schindler NV

ThyssenKrupp Liften Ascenseurs NV

General Technic-Otis Sàrl

Kone Luxembourg Sàrl

Schindler Sàrl

ThyssenKrupp Ascenseurs Luxembourg Sàrl

1.a.

Pogodba v členu 282, po spremembi postal člen [3]35, določa, da Unijo zastopa Komisija; – člen 335 PDEU, na eni strani, ter člena 103 in 104 Finančne uredbe, na drugi strani, določajo, da zadevne institucije v upravnih zadevah v zvezi z njihovim delovanjem zastopajo Unijo z možno posledico, da so institucije – izključno ali ne – lahko stranke v sodnem postopku. Nobenega dvoma ni, da se plačilo previsokih cen za naročnike itd. kot posledica sklepanja omejevalnih sporazumov uvršča pod pojem „goljufija“; – v belgijskem pravu velja načelo „lex specialis generalibus derogat“; – če je to pravno načelo vključeno tudi v evropsko pravo, ali v teh okoliščinah ni pobuda za vložitev tožbe na strani zadevne institucije (razen v primerih, v katerih je bila sama Komisija naročnik)?

1.b.

(Podredno postavljeno vprašanje) Ali Komisija ne bi morala imeti vsaj pooblastila za zastopanje institucij, da bi pred sodiščem ščitila njihove pravne interese?

2.a.

Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člen 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic vsem osebam zagotavljata pravico do poštenega sojenja in prav tako s tem povezano temeljno načelo, da nihče ne more soditi v lastni zadevi. Ali je to v skladu z načelom, da Komisija v prvi fazi deluje kot javni naročnik in očitano ravnanje, torej sklepanje omejevalnih sporazumov, sankcionira kot kršitev člena 81, postal člen 101 Pogodbe, potem ko je v tem postopku sama izvedla preiskavo, da bi nato v drugi fazi odškodninskega postopka pred nacionalnim sodiščem pripravila in sprejela odločitev o vložitvi tožbe, medtem ko je isti komisar pristojen za obe zadevi, ki sta med seboj povezani, in to toliko bolj, ker se nacionalno sodišče, ki odloča o zadevi, ne more oddaljiti od odločbe o sankcioniranju?

2.b.

(Podredno postavljeno vprašanje) Če bo odgovor na vprašanje 2a pritrdilen (nezdružljivost obstaja), kako lahko potem v skladu z evropskim pravom oseba, ki je oškodovana (Komisija in/ali institucije in/ali Unija) s protipravnim ravnanjem (sklepanjem omejevalnih sporazumov), uveljavlja odškodninski zahtevek, ki je prav tako temeljna pravica?