—

za K. Konstantinidesa G. Fiedler, odvetnik,

—

za Landesärztekammer Hessen R. Raasch,

—

za češko vlado M. Smolek in D. Hadroušek, agenta,

—

za špansko vlado S. Martínez-Lage Sobredo, agent,

—

za francosko vlado G. de Bergues in N. Rouam, agenta,

—

za nizozemsko vlado B. Koopman in C. Wissels, agentki,

—

za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, agent, skupaj z N. Sanchom Lampreiajem, odvetnikom,

—

za Evropsko komisijo H. Støvlbæk in K.‑P. Wojcik, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 5(3) in 6, točka (a), Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL L 255, str. 22).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru sodnega postopka zaradi malomarnosti pri opravljanju poklica, ki poteka zoper K. Konstantinidesa na predlog Landesärztekammer Hessen (hessenska zdravniška zbornica).

3

V uvodnih izjavah 3, 8 in 11 Direktive 2005/36 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 1 Direktive 2005/36, naslovljen „Namen“, določa:

„Ta direktiva določa pravila, v skladu s katerimi država članica, ki pogojuje dostop do reguliranih poklicev ali njihovo opravljanje na svojem ozemlju s posebnimi poklicnimi kvalifikacijami (v nadaljnjem besedilu: država članica gostiteljica), priznava poklicne kvalifikacije, pridobljene v eni ali več državah članicah (v nadaljnjem besedilu: država članica izvora), ki omogočajo imetniku navedenih kvalifikacij, da tam opravlja isti poklic, kot zadosten pogoj za dostop do in opravljanje tega poklica.“

5

Člen 3 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, v odstavku 1 določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“

6

Člen 4 navedene direktive, naslovljen „Učinki priznavanja“, v odstavku 1 določa:

„Priznavanje poklicnih kvalifikacij s strani države članice gostiteljice omogoča prosilcu dostop do tistega poklica v tej državi članici, za katerega je usposobljen v državi članici izvora, in da ga opravlja v državi članici gostiteljici pod enakimi pogoji, kot veljajo za njene državljane.

[…]“

7

V naslovu II te direktive, naslovljenem „Svoboda opravljanja poklica“, člen 5, naslovljen „Načelo svobode opravljanja storitev“ določa:

„1.   Brez poseganja v posebne določbe zakonodaje Skupnosti in v člena 6 in 7 te direktive, države članice ne smejo iz kakršnega koli razloga, povezanega s poklicnimi kvalifikacijami, omejevati svobode opravljanja storitev v drugi državi članici:

[…]

2.   Določbe tega naslova se uporabljajo le, kadar ponudnik storitev opravlja storitve na ozemlju države članice gostiteljice, da bi občasno in priložnostno opravljal poklic iz odstavka 1.

Občasna in priložnostna narava opravljanja storitev se oceni za vsak primer posebej, predvsem glede na trajanje, pogostnost, rednost in stalnost.

3.   Kadar ponudnik storitev opravlja storitve drugje, zanj veljajo poklicna pravila poklicne, zakonske ali upravne narave, neposredno povezana s poklicnimi kvalifikacijami, kot je opredelitev poklica, uporaba nazivov in huda malomarnost pri opravljanju poklica, ki je neposredno in izrecno povezana z zaščito potrošnikov in varnostjo, kot tudi disciplinske določbe, ki se uporabljajo v državi članici gostiteljici za strokovnjake, ki opravljajo isti poklic v tej državi članici.“

8

Člen 6 Direktive 2005/36, naslovljen „Izjeme“ določa:

„Država članica gostiteljica v skladu s členom 5(1) oprosti ponudnike storitev s sedežem v drugi državi članici obveznosti, ki jih nalaga osebam tega poklica s sedežem na svojem ozemlju, v zvezi z:

[…]“

9

V naslovu III navedene direktive, naslovljenem „Svoboda ustanavljanja“, člen 13, naslovljen „Pogoji za priznavanje“, v odstavku 1 določa:

„Če se za dostop do in opravljanje reguliranega poklica v državi članici gostiteljici zahtevajo posebne poklicne kvalifikacije, pristojni organ te države članice dovoli dostop do in opravljanje tega poklica pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane te države članice, prosilcem, ki imajo potrdilo o kompetenci ali dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki jih zahteva druga država članica za dostop do in opravljanje tega poklica na njenem ozemlju.

[…]“

10

Pravilnik o zdravniški tarifi je (Gebührenordnung für Ärzte) je pravilnik zveznega ministrstva za zdravje. Člen 1 tega pravilnika, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Plačilo za strokovno delo zdravnikov je določeno v skladu s tem pravilnikom, razen če zvezni zakon ne določa drugače.

2.   Zdravnik lahko plačilo obračuna le za storitve, ki so potrebne za medicinsko potrebno zdravstveno oskrbo v skladu s pravili medicinske stroke. Storitve, ki presegajo okvir medicinsko potrebne zdravstvene oskrbe, lahko obračuna le, če so bile zagotovljene na zahtevo dolžnika.“

11

Člen 2 tega pravilnika, naslovljen „Dogovor o odstopanju“, določa:

„1.   Po dogovoru se lahko določi tarifa, ki odstopa od tega pravilnika. […]

2.   Dogovor iz prvega stavka prejšnjega odstavka skleneta pisno zdravnik in dolžnik po posvetovanju pred izvedbo medicinskega posega. […]

[…]“

12

Člen 6 navedenega pravilnika, naslovljen „Plačilo drugih storitev“, v odstavku 2 določa:

„Neodvisni zdravstveni posegi, ki niso vključeni v tarifni seznam, se lahko obračunajo ustrezno enakovrednim posegom s seznama, pri čemer se enakovrednost ocenjuje glede narave, stroškov in časa izvedbe posega.“

13

Člen 2(1) zakona dežele Hessen o poklicnih organizacijah, opravljanju poklica, nadaljnjem izobraževanju in pristojnosti poklicnih sodišč za zdravnike, zobozdravnike, veterinarje, farmacevte, psihološke psihoterapevte in psihoterapevte za otroke in mladostnike (Hessisches Gesetz über die Berufsvertretungen, die Berufsausübung, die Weiterbildung und die Berufsgerichtsbarkeit der Ärzte, Zahnärzte, Apotheker, psychologischen Psychotherapeuten und Kinder- und Jugendlichenpsychotherapeuten), kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 15. septembra 2011 (v nadaljevanju: hessenski zakon o zdravstvenih poklicih), določa:

„Člani navedenih zbornic so vsi:

[…]

ki svoje dejavnosti opravljajo v deželi Hessen.

[…].“

14

Člen 3 tega zakona določa:

„1.   Zdravstveni delavci, ki kot državljani države članice Evropske unije ali druge države pogodbenice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru [z dne 2. maja 1992 (UL 1994, L 1, str 3)] […] v okviru področja uporabe tega zakona opravljajo dejavnosti začasno ali občasno v skladu s svobodo opravljanja storitev, kot ga določa pravo Skupnosti, in zato nimajo sedeža v Nemčiji, ne glede na člen 2(1), prvi stavek, tega zakona niso člani ustreznih poklicnih zbornic, če imajo sedež poklicne dejavnosti v drugi članici Evropske unije ali drugi državi pogodbenici Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru. Storitev mora biti opravljena v okviru poklicne napotitve iz člena 2(1), prvi stavek, tega zakona.

[…]

3.   Glede opravljanja storitev imajo zdravstveni delavci iz odstavka 1 tega člena enake pravice in obveznosti kot zdravstveni delavci iz člena 2(1), prvi stavek, tega zakona. Zanje zlasti veljajo pravice in obveznosti iz členov 22 ter 23 (vestno opravljanje poklica, nadaljnje izobraževanje, opravljanje dežurne in arhivske službe) in morajo spoštovati poklicna, zakonska in upravna pravila ravnanja v skladu s členom 5(3) Direktive 2005/36. Smiselno se uporabljajo kodeksi deontologije, sprejeti na podlagi členov 24 in 25, in šesti oddelek tega zakona.“

15

Člen 49(1), prvi stavek, hessenskega zakona o zdravstvenih poklicih določa, da se za vsako neizpolnitev poklicnih obveznosti člana zadevne zbornice začne pravni postopek. Glede navedenega člen 50 tega zakona določa, da se v teh postopkih lahko izrečejo ukrepi opomina, graje, začasnega odvzema volilne pravice, globe do višine 50.000 EUR in ugotovitve, da je član zadevne zbornice nevreden opravljanja poklica.

16

Kodeks zdravniške deontologije dežele Hessen je sprejela zdravniška zbornica na podlagi členov 24 in 25 hessenskega zakona o zdravstvenih poklicih. Ta kodeks določa poklicne obveznosti zdravnikov in v skladu s preambulo ohranja in spodbuja zaupanje med zdravnikom in pacientom, zagotavlja kakovost zdravstvene dejavnosti v interesu javnega zdravja ter svobodo in ugled zdravniškega poklica ter spodbuja primerno ravnanje zdravstvenih delavcev in odvrača od neprimernega.

17

Člen 12 navedenega kodeksa, naslovljen „Honorarji in dogovori o plačilih“, določa:

„1.   Honorarji so sorazmerni. Brez poseganja v veljavnost drugih zakonskih določb se honorarji računajo na podlagi pravilnika o zdravniški tarifi. Zdravnik ne sme neupravičeno uporabiti nižjih tarif od tistih, ki so določene v navedenem pravilniku o zdravniški tarifi. V primeru sklenitve dogovora o honorarjih zdravnik upošteva finančni položaj dolžnika.

[…]

3.   Deželna zdravniška zbornica na zahtevo zainteresirane strani poda mnenje o ustreznosti honorarjev.“

18

Člen 27 navedenega kodeksa, naslovljen „Dovoljene informacije in oglaševanje v nasprotju s poklicno etiko“, določa:

„1.   Cilj teh določb je zagotoviti varstvo pacientov s primernimi ter ustreznimi informacijami in izogniti se vsakršnemu trženju zdravniškega poklica v nasprotju s samopodobo zdravnika.

2.   Zdravnik lahko na podlagi tega načela posreduje objektivne poklicne informacije.

3.   Zdravnikom je prepovedano vsakršno oglaševanje v nasprotju s poklicno etiko. Oglaševanje je vsekakor v nasprotju s poklicno etiko, če je bodisi po vsebini bodisi po obliki hvalisavo, zavajajoče ali primerjajoče. Zdravnik ne sme spodbujati drugih oseb k takemu oglaševanju niti dopustiti, da druge osebe tako ravnajo. Ta določba ne vpliva na prepovedi v zvezi z oglaševanjem iz drugih pravnih predpisov.

[…]“

19

Poglavje D, točka 13, kodeksa zdravniške deontologije dežele Hessen, naslovljeno „Čezmejna zdravniška dejavnost zdravnikov s sedežem v drugih državah Evropske unije“, določa:

„Če zdravnik, ki ima sedež ali opravlja svojo poklicno dejavnost v drugi državi članici Evropske unije, začasno opravlja zdravstveno dejavnost s področja uporabe tega kodeksa in zato nima sedeža v Nemčiji, mora ravnati v skladu z določbami tega kodeksa. To velja tudi takrat, ko se zdravnik omeji na pospeševanje svoje dejavnosti v okviru področja uporabe tega kodeksa. O svoji dejavnosti lahko obvešča samo v obsegu, v katerem je to dovoljeno s tem kodeksom.“

20

Grški zdravnik K. Konstantinides je pridobil naziv doktor medicine leta 1981 v Atenah (Grčija). Med drugim je bil v obdobju od 1986 do 1990 primarij na androloškem oddelku univerzitetne klinike v Atenah, od leta 1990 pa dela kot zasebnik v svoji ordinaciji Andrology Institute Athens (Androloški inštitut Atene). K. Konstantinides je član atenske in grške zdravniške zbornice in ima sedež v Atenah.

21

V celotnem obdobju od leta 2006 do 2010 je K. Konstantinides prihajal povprečno za dan ali dva na mesec v Nemčijo, kjer je na območju pod pristojnostjo hessenske zdravniške zbornice izvajal androloške kirurške posege v sklopu ambulantne kirurgije zdravstvenega centra Elisabethenstift v Darmstadtu (Nemčija). Dejavnost K. Konstantinidesa je bila omejena izključno na opravljanje visoko specializiranih kirurških posegov, druge storitve v zvezi s posegom, kot sta dogovarjanje o posvetih ali postoperativna nega, pa je opravljalo osebje tega zdravstvenega centra.

22

K. Konstantinides je avgusta 2007 uspešno operiral pacienta v okviru ambulantnega posega, opravljenega v navedenem zdravstvenem centru. Hessenska zdravniška zbornica je na podlagi pritožbe tega pacienta, ki je izpodbijal račun, ki mu ga je izdal K. Konstantinides, izvedla preiskavo, ki je privedla do uvedbe disciplinskega postopka zoper tega zdravnika pred predložitvenim sodiščem zaradi kršitve pravilnika o zdravniški tarifi in prepovedi oglaševanja v nasprotju s poklicno etiko.

23

Ta disciplinski postopek je bil uveden, ker je K. Konstantinides „obračunal poseg v okviru dogovora o honorarjih, pri čemer je uporabil tarifno številko, ki ni bila prosto dogovorjena med strankama“, in ker je malomarno opravljal poklic v smislu določb člena 12 kodeksa zdravniške deontologije dežele Hessen v povezavi s členi 2, 6(2) in 12 pravilnika o zdravniški tarifi. Hessenska zdravniška zbornica je ocenila, da so bili izpodbijani honorarji čezmerni in da je to opravičevalo disciplinski ukrep.

24

V skladu z informacijami, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, je K. Konstantinides zato, ker za izvedeno operacijo ni ustrezne tarifne številke, zanjo izdal račun v skupni višini 6395,96 EUR, pri čemer je po analogiji uporabil kot osnovno tarifo drugo tarifno številko, povišano s količnikom 16,2, in druge tarifne številke, nekatere med njimi prav tako po analogiji, vse pa povišane za različne količnike. K. Konstantinides je trdil, da so bili ti količniki povišanja uporabljeni v skladu z dogovorom o odstopanju, ki ga je sklenil s pacientom.

25

Glede kršitve prepovedi oglaševanja v nasprotju s poklicno etiko hessenska zdravniška zbornica K. Konstantinidesu očita, da je z oglaševanjem v nasprotju s poklicno etiko kršil člen 27 kodeksa zdravniške deontologije dežele Hessen. Natančneje, zdravniku očita, da je na svoji spletni strani svojo dejavnost, ki jo je izvajal v zdravstvenem centru Elisabethenstift v Darmstadtu, oglaševal z uporabo izrazov „nemški inštitut“ in „evropski inštitut“, čeprav jih je v tem zdravstvenem centru izvajal le „občasno“ in „priložnostno“ in pri tem ni imel na voljo prave bolnišnične infrastrukture ter kljub temu da te operacije niso bile izvedene v okviru javne organizacije ali znanstvene organizacije pod javnim nadzorom.

26

Hessenska zdravniška zbornica meni, da člen 3(1) in (3) hessenskega zakona o zdravstvenih poklicih, ki je K. Konstantinidesu nalagal spoštovanje kodeksa zdravniške deontologije dežele Hessen, sprejetega z uporabo členov 24 in 25 tega zakona, pravilno prenaša določbe Direktive 2005/36, zlasti členov 5 in 6, in je tako skladen s pravom Unije.

27

K. Konstantinides trdi, da v skladu z načelom svobode opravljanja storitev svojo dejavnost v Nemčiji opravlja občasno in priložnostno in se zato zanj ne uporabljajo nemška pravila deontologije. Meni, da bi morali očitki nemških poklicnih organizacij, kot so tisti iz zadeve v glavni stvari, biti naslovljeni na „pristojni organ države izvora“, torej v obravnavani zadevi na atensko zdravniško zbornico. Podredno K. Konstantinides ugovarja očitkom zoper sebe.

28

Predložitveno sodišče poudarja, da je treba ugotoviti, ali vsebina členov 12 in 27 kodeksa zdravniške deontologije dežele Hessen, kot se razlaga v smislu člena 5(3) Direktive 2005/36, ustreza cilju navedenega člena 5. V zvezi s tem predložitveno sodišče resno dvomi o tem, da pravila za izračun honorarjev iz člena 12 tega zakona in pravila o prepovedi oglaševanja v nasprotju s poklicno etiko iz njegovega člena 27(1) in (3) spadajo na področje uporabe člena 5(3) te direktive.

29

Navedeno sodišče poleg tega meni, da mora država gostiteljica na podlagi člena 5(3) Direktive 2005/36 razlikovati med ponudniki, ki na njenem ozemlju dejavnost opravljajo občasno in priložnostno, in strokovnimi delavci, ki tam opravljajo isti poklic, kar pa naj ne bi bilo zagotovljeno, če se disciplinska pravila te države članice za navedene ponudnike splošno uporabljajo. Zato dvomi o skladnosti člena 3(1) in (3) hessenskega zakona o zdravstvenih poklicih s pravom Unije.

30

V teh okoliščinah je Berufsgericht für Heilberufe bei dem Verwaltungsgericht Gießen prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„[Vprašanja, ki se nanašajo na člen 5(3) Direktive 2005/36]:

[Vprašanje, ki se nanaša na člen 6, prvi stavek, točka (a) Direktive 2005/36]:

31

Z vprašanji od 1 do 3 predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(3) Direktive 2005/36 razlagati tako, da nacionalna pravila – kot sta po eni strani člen 12(1) kodeksa zdravniške deontologije dežele Hessen, v skladu s katerim morajo biti honorarji sorazmerni, in razen če zakonske določbe določajo drugače, izračunani na podlagi uradne zdravniške tarife, in po drugi strani člen 27(3) tega kodeksa, ki zdravnikom prepoveduje oglaševanje v nasprotju s poklicno etiko – spadajo na njegovo področje uporabe.

32

V zvezi s pravili za izračun honorarjev, upoštevnimi v zadevi v glavni stvari, je treba opozoriti, da je predložitveno sodišče pojasnilo, da je treba člen 12 kodeksa zdravniške deontologije dežele Hessen razumeti v povezavi zlasti s členom 6(2) pravilnika o zdravniški tarifi, v skladu s katerim se neodvisni zdravstveni posegi, ki niso vključeni na tarifni seznam, lahko obračunajo ustrezno enakovrednim posegom z navedene liste, pri čemer se enakovrednost ocenjuje glede na naravo, stroške in čas izvedbe posega.

33

Iz člena 1 Direktive 2005/36 izhaja, da je njen cilj določiti pravila, v skladu s katerimi država članica, ki pogojuje dostop do reguliranih poklicev ali njihovo opravljanje na svojem ozemlju s posebnimi poklicnimi kvalifikacijami, priznava poklicne kvalifikacije, pridobljene v eni ali več državah članicah, ki omogočajo imetniku navedenih kvalifikacij, da tam opravlja isti poklic, kot zadosten pogoj za dostop do tega poklica in njegovo opravljanje.

34

Glede ustanavljanja v državi članici gostiteljici, kot ga urejajo določbe naslova III navedene direktive, njen člen 13 določa, da država članica gostiteljica dovoli dostop do zadevnega reguliranega poklica in njegovo opravljanje pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane, prosilcem, ki imajo potrdilo o kompetenci ali dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki jih zahteva druga država članica za dostop do tega poklica ali njegovo opravljanje na njenem ozemlju. Tako priznavanje poklicnih kvalifikacij torej zadevni osebi omogoča poln dostop do reguliranega poklica v državi članici gostiteljici in njegovo opravljanje pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane, pri čemer ta dostop zajema pravico do uporabe poklicnega naziva, ki ga predvideva ta država članica.

35

V okviru svobode opravljanja storitev, kot je urejena z določbami naslova II Direktive 2005/36, člen 5(1) navedene direktive, ko ponudnik storitev opravlja storitve na ozemlju države članice gostiteljice, da bi občasno in priložnostno opravljal poklic pod izvirnim poklicnim nazivom, določa načelo, v skladu s katerim države članice ne smejo iz razlogov, povezanih s poklicnimi kvalifikacijami, omejevati svobode opravljanja, če je ponudnik storitev zakonito ustanovljen v drugi državi članici za namene opravljanja istega poklica v njej.

36

Člen 5(3) Direktive 2005/36 v natančno teh okoliščinah zahteva, da za ponudnika, kadar poklicne dejavnosti opravlja občasno in priložnostno, veljajo poklicna pravila poklicne, zakonske ali upravne narave, neposredno povezana z njegovimi poklicnimi kvalifikacijami, in disciplinske določbe, ki se uporabljajo v državi članici gostiteljici za strokovnjake, ki v njej opravljajo isti poklic.

37

Jasno je treba navesti, da gre za disciplinske določbe, ki kaznujejo nespoštovanje poklicnih pravil iz člena 5(3) Direktive 2005/36, kot je navedeno v uvodni izjavi 8 navedene direktive.

38

V zvezi z vsebino navedenih pravil, ki morajo biti neposredno povezana s poklicnimi kvalifikacijami, člen 5(3) Direktive 2005/36 navaja pravila, ki se nanašajo na opredelitev poklica, uporabo nazivov in hudo malomarnost pri opravljanju poklica, ki je neposredno in izrecno povezana z zaščito potrošnikov in varnostjo. V uvodni izjavi 8 te direktive so navedena tudi pravila o področju dejavnosti, ki jih poklic zajema ali ki so rezervirane za ta poklic.

39

Iz cilja in namena ter splošne sistematike Direktive 2005/36 je razvidno, da člen 5(3) te direktive zajema samo tista od poklicnih pravil, ki so neposredno povezana z opravljanjem medicinske stroke in katerih nespoštovanje ogroža zaščito pacientov.

40

Iz tega sledi, da niti pravila za izračunavanje honorarjev niti pravilo, ki zdravnikom prepoveduje oglaševanje v nasprotju s poklicno etiko, kot so uporabljena v zadevi v glavni stvari, niso poklicna pravila, neposredno in posebej povezana s poklicnimi kvalifikacijami, ki se nanašajo na dostop do zadevnega reguliranega poklica v smislu člena 5(3) Direktive 2005/36.

41

Zato je treba ugotoviti, da nacionalna pravila, kot sta tisti iz člena 12(1) in 27(3) kodeksa zdravniške deontologije dežele Hessen, ne spadajo na stvarno področje uporabe člena 5(3) Direktive 2005/36.

42

V postopku sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenem s členom 267 PDEU, je naloga Sodišča, da da nacionalnemu sodišču koristen odgovor, ki mu bo omogočil rešitev spora, o katerem odloča. Za to mora Sodišče po potrebi preoblikovati predložena vprašanja (glej zlasti sodbi z dne 17. julija 1997 v zadevi Krüger, C-334/95, Recueil, str. I-4517, točki 22 in 23, in z dne 14. oktobra 2010 v zadevi Fuß, C-243/09, ZOdl., str. I-9849, točka 39 in navedena sodna praksa). Pri tem lahko Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, in zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, ob upoštevanju predmeta spora v glavni stvari izbere pravila in načela prava Unije, ki jih je treba razložiti (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 29. novembra 1978 v zadevi Redmond, 83/78, Recueil, str. 2347, točka 26; z dne 23. oktobra 2003 v zadevi Inizan, C-56/01, Recueil, str. I-12403, točka 34, in zgoraj navedeno sodbo Fuß, točka 40).

43

Glede tega je treba poudariti, da je treba v okoliščinah, kot so tiste, ki so sporne v zadevi v glavni stvari, in ob upoštevanju ugotovitev iz točk 40 in 41 te sodbe skladnost zadevne zakonodaje v postopku v glavni stvari s pravom Unije preučiti glede na načelo svobode opravljanja storitev z člena 56 PDEU, in ne glede na Direktivo 2005/36.

44

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da člen 56 PDEU ne zahteva samo odprave vsakršne diskriminacije izvajalca storitev zaradi njegovega državljanstva ali zaradi okoliščine, da ima sedež v drugi državi članici kot tisti, v kateri bo storitev opravljena, ampak tudi odpravo vsakršne omejitve, tudi če se ta omejitev uporablja brez razlikovanja za nacionalne ponudnike in ponudnike iz drugih držav članic, če prepoveduje, ovira ali zmanjšuje privlačnost dejavnosti ponudnika s sedežem v drugi državi članici, kjer ta zakonito opravlja podobne storitve (sodba z dne 19. decembra 2012 v zadevi Komisija proti Belgiji, C‑577/10, točka 38 in navedena sodna praksa).

45

Prav tako je treba poudariti, da pojem omejitve zajema zlasti ukrepe države članice, ki čeprav veljajo brez razlikovanja, vplivajo na svobodo opravljanja storitev v drugih državah članicah (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 29. marca 2011 v zadevi Komisija proti Italiji, C-565/08, ZOdl., str. I-2101, točka 46 in navedena sodna praksa).

46

V zadevi v glavni stvari ni sporno, da se zadevne določbe uporabljajo brez razlike za vse zdravnike, ki opravljajo storitve na ozemlju dežele Hessen.

47

Poleg tega je treba spomniti, da ureditev države članice ne pomeni omejitve v smislu PDEU zgolj zaradi dejstva, da druge države članice uporabljajo pravila, ki so manj stroga ali ekonomsko zanimivejša za ponudnike podobnih storitev, ki imajo sedež na njihovem ozemlju (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Italiji, točka 49 in navedena sodna praksa).

48

Obstoja omejitve v smislu Pogodbe torej ni mogoče izpeljati le iz dejstva, da morajo zdravniki s sedežem v drugih državah članicah od Zvezne republike Nemčije pri izračunu svojih honorarjev za storitve, ki so jih opravili na ozemlju dežele Hessen, spoštovati pravila, ki se uporabljajo na tem ozemlju.

49

Vendar bi ob odsotnosti kakršne koli prožnosti sporne ureditve – kar mora preveriti nacionalno sodišče – uporaba take ureditve, ki bi lahko odvračilno učinkovala na zdravnike iz drugih držav članic, lahko pomenila omejitev v smislu Pogodbe.

50

V zvezi z upravičenostjo take omejitve so v skladu z ustaljeno sodno prakso nacionalni ukrepi, ki lahko ovirajo ali naredijo manj privlačno izvrševanje temeljnih svoboščin, zagotovljenih s Pogodbo, lahko dovoljeni zgolj, če uresničujejo cilje v javnem interesu, če so primerni za zagotovitev uresničitve teh ciljev in če ne presegajo tega, kar je nujno za njihovo uresničitev (glej zlasti sodbo dne 16. aprila 2013 v zadevi Las, C‑202/11, točka 23 in navedena sodna praksa).

51

Glede tega mora predložitveno sodišče preučiti, ali sporna ureditev iz zadeve v glavi stvari – ob predpostavki, da njena uporaba v okoliščinah, kot so opisane v predložitveni odločbi, pomeni omejitev svobode opravljanja storitev – temelji na cilju v javnem interesu. Na splošno je treba poudariti, da sta varovanje zdravja in življenja ljudi, kot to določa člen 36 PDEU, ter varstvo potrošnikov dva od ciljev, ki jih je mogoče šteti za nujne razloge v splošnem interesu in bi lahko upravičili omejitev svobode opravljanja storitev (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 5. decembra 2006 v zadevi Cipolla in drugi, C-94/04 in C-202/04, ZOdl., str. I-11421, točka 64 in navedena sodna praksa, ter z dne 8. novembra 2007 v zadevi Ludwigs-Apotheke, C-143/06, ZOdl., str. I-9623, točka 27 in navedena sodna praksa).

52

V zvezi z vprašanjem, ali je taka ureditev, utemeljena na cilju javnega interesa, primerna za zagotovitev uresničitve želenega cilja doseganja cilja in ne presega tega, kar je nujno za njegovo uresničitev, mora predložitveno sodišče preveriti, ali ta ureditev resnično zagotavlja dosledno in sistematično dosego tega cilja. Pri analizi sorazmernosti je treba upoštevati zlasti težo predvidene sankcije.

53

Tako mora predložitveno sodišče preveriti, ali gre pri sporni ureditvi iz zadeve v glavni stvari za omejitev v smislu člena 56 PDEU, in če gre, ali ta ureditev sledi cilju v javnem interesu, je ustrezna za zagotovitev njegove uresničitve in ne presega tega, kar je nujno za uresničitev zastavljenega cilja.

54

Glede oglaševanja v nasprotju s poklicno etiko člen 27(3) kodeksa zdravniške deontologije dežele Hessen splošno določa, da je zdravnikom prepovedano vsakršno oglaševanje v nasprotju s poklicno etiko.

55

V obravnavani zadevi ne gre za popolno prepoved oglaševanja ali kakšne posebne oblike oglaševanja. Navedeni člen 27(3) ne prepoveduje oglaševanja zdravstvenih storitev, temveč zahteva, da vsebina takega oglaševanja ni v nasprotju s poklicno etiko.

56

Čeprav ne določa popolne prepovedi oglaševanja ali kakšne posebne oblike oglaševanja, kar v skladu z ustaljeno sodno prakso lahko samo po sebi pomeni omejitev svobode opravljanja storitev (glej med drugim sodbo z dne 17. julija 2008 v zadevi Corporación Dermoestética, C-500/06, ZOdl., str. I-5785, točka 33 in navedena sodna praksa), lahko ureditev, ki določa prepoved glede vsebine oglasa v nasprotju s poklicno etiko, kot je člen 27(3) kodeksa zdravniške deontologije dežele Hessen, ki je v določeni meri dvoumna, pomeni oviro za svobodno opravljanje zadevnih zdravstvenih storitev.

57

Zato, kot je v točki 68 sklepnih predlogov poudaril generalni pravobranilec, je lahko nediskriminatorna uporaba za strokovnjake medicinske stroke s sedežem v drugi državi članici nacionalnih ali regionalnih pravil, ki glede merila, ki se nanaša na poklicno etiko, zajemajo pogoje, pod katerimi lahko tak strokovnjak pospešuje svojo dejavnost na zadevnem področju, upravičena zaradi nujnih razlogov v javnem interesu, ki se nanašajo na varovanje javnega zdravja in varstvo potrošnikov, če, kar mora preveriti predložitveno sodišče, je morebitna uporaba sankcij zoper strokovnjaka, ki svobodno opravlja storitve, sorazmerna ravnanju, očitanemu zadevni osebi.

58

Glede na navedeno je treba na vprašanja od 1 do 3 odgovoriti, da je treba člen 5(3) Direktive 2005/36 razlagati tako, da nacionalna pravila, kot sta po eni strani tisto iz člena 12(1) kodeksa zdravniške deontologije dežele Hessen, v skladu s katerim morajo biti honorarji sorazmerni in, razen če zakonske določbe določajo drugače, izračunani na podlagi uradne zdravniške tarife, in po drugi strani tisto iz člena 27(3) tega kodeksa, ki zdravnikom prepoveduje oglaševanje v nasprotju s poklicno etiko, ne spadajo na njegovo stvarno področje uporabe. Vendar mora predložitveno sodišče ob upoštevanju smernic, ki jih je dalo Sodišče, preveriti, ali gre pri navedenih pravilih za omejitev v smislu člena 56 PDEU, in če gre, ali sledijo cilju v javnem interesu, so ustrezna za zagotovitev njegove uresničitve in ne presegajo tega, kar je nujno za uresničitev zastavljenega cilja.

59

S četrtim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je člen 6, točka (a), Direktive 2005/36 v nasprotju z nacionalno ureditvijo, kot je tista, ki je sporna v zadevi v glavni stvari, v skladu s katero se za ponudnike, ki v državi gostiteljici občasno in priložnostno opravljajo svoj poklic, v celoti uporabljajo kodeks zdravniške deontologije dežele Hessen in pripadajoče določbe o pristojnosti poklicnih sodišč.

60

Opozoriti je treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim razlago prava Unije, ki jo potrebujejo za rešitev obravnavanega spora (glej med drugim sodbo z dne 27. novembra 2012 v zadevi Pringle, C‑370/12, točka 83 in navedena sodna praksa).

61

V obravnavani zadevi predložitvena odločba ne navaja nobenega elementa glede upoštevnosti vprašanja, ali pravo Unije, natančneje Direktiva 2005/36, nasprotuje uporabi vseh določb tega kodeksa deontologije in pripadajočih določb o pristojnosti poklicnih sodišč za rešitev spora v zadevi v glavni stvari.

62

Zato četrto vprašanje ni dopustno, ker se nanaša na vse določbe navedenega kodeksa deontologije in pripadajoče določbe o pristojnosti poklicnih sodišč.

63

Ker je treba odgovor na to vprašanje omejiti na sporna pravila v zadevi v glavni stvari, je treba navesti, da člen 6, točka (a), Direktive 2005/36 ne predpisuje niti poklicnih pravil niti disciplinskih postopkov, ki se lahko uporabijo za ponudnike, temveč določa zgolj, da države članice lahko določijo bodisi avtomatično začasno registracijo bodisi formalno članstvo v taki poklicni organizaciji ali organu, da bi olajšale uporabo disciplinskih določb v skladu s členom 5(3) navedene direktive.

64

Zato je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6, točka (a), Direktive 2005/36 razlagati tako, da ne predpisuje niti poklicnih pravil niti disciplinskih postopkov, ki se lahko uporabijo za ponudnike, ki v državi gostiteljici občasno in priložnostno opravljajo svoj poklic, temveč določa zgolj, da države članice lahko določijo bodisi avtomatično začasno registracijo bodisi formalno članstvo v taki poklicni organizaciji ali organu, da bi olajšale uporabo disciplinskih določb v skladu s členom 5(3) te direktive.

65

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: