—

za Eurogate Distribution GmbH U. Schrömbges in H. Bleier, odvetnika,

—

za češko vlado M. Smolek in J. Vláčil, zastopnika,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, zastopnica, skupaj z G. Albenziom, avvocato dello Stato,

—

za Evropsko komisijo L. Bouyon in B.-R. Killmann, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 204(1)(a) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307), kakor je bila spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 648/2005 z dne 13. aprila 2005 (UL L 117, str. 13, v nadaljevanju: carinski zakonik).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Eurogate Distribution GmbH (v nadaljevanju: Eurogate) in Hauptzollamt Hamburg-Stadt (v nadaljevanju: Hauptzollamt) zaradi carinskega dolga pri uvozu, plačilo katerega se zahteva od družbe Eurogate zaradi zamude pri vpisu odstranitve blaga iz carinskega skladišča v evidenco.

3

Postopek carinskega skladiščenja je odložni postopek in carinski postopek z ekonomskim učinkom v smislu člena 84(1)(a) in (b) carinskega zakonika. Postopek carinskega skladiščenja je urejen v splošnih določbah naslova IV, poglavje 2, oddelek 3, točka A, carinskega zakonika in v posebnih določbah točke C z naslovom „Carinska skladišča“ iz istega poglavja. Člen 89 tega zakonika vsebuje določbe v zvezi z zaključkom odložnih postopkov. V členih 98 in 99 navedenega zakonika so podane opredelitve v zvezi s carinskim skladiščem. Člen 105 tega zakonika določa obveznost vodenja evidence v okviru postopka carinskega skladiščenja.

4

Člen 89(1) carinskega zakonika določa:

„Odložni postopek z ekonomskim učinkom se zaključi, kadar je dodeljena nova carinsko dovoljena raba ali uporaba za blago, dano v ta postopek, ali za pridobljene ali predelane proizvode, dane v ta postopek.“

5

Člena 98 in 99 tega zakonika določata:

„Člen 98

1.   Postopek carinskega skladiščenja omogoča skladiščenje v carinskem skladišču za:

[…]

Člen 99

Carinsko skladišče je lahko javno skladišče ali zasebno skladišče.

Imetnik skladišča je oseba, pooblaščena za upravljanje carinskega skladišča.

Depozitar je oseba, ki jo veže deklaracija za vnos blaga v postopek carinskega skladiščenja, ali oseba, na katero so se prenesle pravice in obveznosti take osebe.“

6

Člen 105, prvi odstavek, navedenega zakonika določa:

„Oseba, ki jo določijo carinski organi, vodi evidenco o vsem blagu, danem v postopek carinskega skladiščenja, in to v obliki, ki jo ti organi potrdijo. Evidenca blaga ni potrebna, kadar javno skladišče upravljajo carinski organi. […]“

7

Pod naslovom VII carinskega zakonika, „Carinski dolg“, so v poglavju 2 določbe o nastanku carinskega dolga. To poglavje med drugim zajema člene od 201 do 205, ki določajo okoliščine, v katerih nastane carinski dolg pri uvozu.

8

Člen 204 carinskega zakonika določa:

„1.   Carinski dolg pri uvozu nastane:

[…]

v primerih, ki niso našteti [in ki se nanašajo na nezakonito odstranitev blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, izpod carinskega nadzora], razen če se dokaže, da te kršitve niso bistveno vplivale na pravilno izvajanje začasne hrambe ali zadevnega carinskega postopka.

2.   Carinski dolg nastane v trenutku, ko se obveznost, neizpolnitev katere povzroči nastanek carinskega dolga, preneha izpolnjevati, ali v trenutku, ko je bilo blago dano v zadevni carinski postopek, če se naknadno ugotovi, da eden od pogojev za vnos blaga v ta postopek ali odobritev znižane uvozne dajatve ali stopnje nič zaradi uporabe blaga v posebne namene dejansko ni bil izpolnjen.

3.   Dolžnik je oseba, ki mora, odvisno od primera, izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz zadrževanja blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, v začasni hrambi ali iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo to blago dano, ali spoštovati pogoje za vnos blaga v ta postopek.“

9

V skladu s členoma 247 in 247a carinskega zakonika Komisija, ki ji pomaga Odbor za carinski zakonik, sprejme ukrepe, potrebne za izvajanje tega zakonika. Komisija je zato sprejela Uredbo (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2913/92 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 6, str. 3), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 402/2006 z dne 8. marca 2006 (UL L 70, str. 35, v nadaljevanju: izvedbena uredba).

10

Člena 529 in 530 izvedbene uredbe vsebujeta določbe o vodenju evidence pri carinskem skladiščenju.

11

Člen 529(1) te uredbe določa:

„Iz evidenc blaga mora biti v vsakem trenutku razvidno trenutno stanje zalog blaga, ki je še v postopku carinskega skladiščenja. Imetnik skladišča mora nadzornemu uradu v rokih, ki jih določijo carinski organi, predložiti izpisek stanja zalog.“

12

Člen 530(3) navedene uredbe določa:

„Vpis v evidence blaga glede zaključka postopka se opravi najpozneje takrat, ko blago zapusti carinsko skladišče ali imetnikove skladiščne prostore.“

13

Člen 859 izvedbene uredbe določa:

„Za napake, ki so ostale brez bistvenih posledic za pravilno izvajanje začasne hrambe ali zadevnega carinskega postopka iz člena 204(1) [carinskega] zakonika, se štejejo naslednje napake, pod pogojem, da:

14

V skladu s členom 860 izvedbene uredbe „[c]arinski organi štejejo, da je nastal carinski dolg v skladu s členom 204(1) [carinskega] zakonika, razen če oseba, ki bi lahko bila carinski dolžnik, dokaže, da so izpolnjeni pogoji iz člena 859.“

15

Družba Eurogate je od leta 2006 pooblaščena za upravljanje zasebnega carinskega skladišča. Evidenca v zvezi s tem skladiščem se v skladu s pooblastilom vodi z uporabo računalniškega programa.

16

Družba Eurogate je kot imetnik skladišča v zasebno carinsko skladiščenje prevzela neskupnostno blago svojih strank, da bi ga ponovno odpremila z ozemlja Evropske unije. Pri odstranitvi navedenega blaga iz carinskega skladišča so bile vložene carinske deklaracije za ponovni izvoz tega blaga.

17

Pri carinskem nadzoru 31. januarja 2007 je bilo ugotovljeno, da so bile odstranitve spornega blaga v evidence vpisane šele z zamikom od 11 do 126 dni po izstopu, torej prepozno glede na člen 105, prvi odstavek, carinskega zakonika v povezavi s členoma 529(1) in 530(3) izvedbene uredbe.

18

Hauptzollamt je z odločbo z dne 1. julija 2008 za blago, ki je bilo prepozno vpisano v evidence, naložil uvozne dajatve. Družba Eurogate je zoper to odločbo vložila ugovor.

19

Po odpustu dela navedenih dajatev z odločbo z dne 11. avgusta 2009 je Hauptzollamt z odločbo z dne 8. decembra 2009 ugovor družbe Eurogate glede ostalih dolgovanih dajatev zavrnil kot neutemeljen, ker naj bi se zamuda pri vpisu v evidence blaga morala šteti za kršitev obveznosti, ki jih ima družba Eurogate v okviru postopka carinskega skladiščenja, in ker naj bi ta neizpolnitev zato vodila k nastanku carinskega dolga na podlagi člena 204(1) carinskega zakonika. Predložitveno sodišče v zvezi s tem poudarja, da zaradi očitno malomarnega ravnanja družbe Eurogate ni mogoče šteti, da je navedena kršitev brez posledic za pravilno izvajanje zadevnega carinskega postopka. V obravnavani zadevi naj pogoji iz člena 859 izvedbene uredbe torej ne bi bili izpolnjeni.

20

Družba Eurogate je nato pri Finanzgericht Hamburg (finančno sodišče v Hamburgu) vložila tožbo za odpravo odločbe o odmeri z dne 1. julija 2008, kakor je bila spremenjena z odločbo z dne 11. avgusta 2009 in potrjena z odločbo z dne 8. decembra 2009, v kateri je zlasti navajala, da zamuda pri vpisu odstranitev iz carinskega skladišča v evidence ne pomeni kršitve obveznosti v smislu člena 204(1)(a) carinskega zakonika, ker naj bi bilo treba to obveznost vpisa, ki izhaja iz povezanih določb člena 105 carinskega zakonika in člena 530(3) izvedbene uredbe, izpolniti šele po zaključku postopka carinskega skladiščenja.

21

Hauptzollamt je na to trditev odgovoril, da vpis v evidence ni obveznost, ki jo je treba izpolniti po zaključku zadevnega carinskega postopka. Nasprotno, navedeni vpis naj bi bilo treba opraviti med postopkom carinskega skladiščenja ali ob samem zaključku tega postopka. Po mnenju Hauptzollamt naj bi se postopek carinskega skladiščenja v obravnavani zadevi zaključil šele po odstranitvi neskupnostnega blaga, in sicer pri prepustitvi tega blaga za tranzitni postopek kot novo carinsko dovoljeno rabo ali uporabo blaga.

22

Predložitveno sodišče meni, da razlaga, v skladu s katero bi kršitev obveznosti takojšnjega vpisa odstranitve blaga v evidence povzročila nastanek carinskega dolga, vzbuja dvome.

23

Predložitveno sodišče v zvezi s tem poudarja, da je glede na analizo, ki jo predlaga del nemških akademikov na podlagi besedila člena 204(1)(a) carinskega zakonika, mogoče trditi, da v obravnavani zadevi kršitev obveznosti takojšnjega vpisa odstranitve blaga v evidence nastane „med“ uporabo zadevnega carinskega postopka, in ne zaradi „navedene“ uporabe. Carinski dolg naj tako ne bi nastal. Ker naj bi poleg tega blago že pridobilo novo carinsko dovoljeno rabo ali uporabo in ker naj kršitve torej ne bi vplivale na status blaga, se predložitveno sodišče sprašuje, ali lahko sploh nastane carinski dolg in ali ne bi bilo treba nekaterih kršitev navedenega postopka sankcionirati drugače.

24

Ker je Finanzgericht Hamburg menilo, da je rešitev spora, o katerem odloča, odvisna od razlage prava Unije, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 204(1)(a) [carinskega zakonika] razlagati tako, da pri neskupnostnem blagu, ki je bilo v postopku carinskega skladiščenja in je po koncu tega postopka pridobilo novo carinsko dovoljeno rabo ali uporabo, kršitev obveznosti, da se izstop blaga iz carinskega skladišča v za to predvidenem računalniškem programu vpiše že ob koncu postopka carinskega skladiščenja, in ne šele bistveno pozneje, povzroči nastanek carinskega dolga za zadevno blago?“

25

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 204(1)(a) carinskega zakonika razlagati tako, da v zvezi z neskupnostnim blagom neizpolnitev obveznosti takojšnjega vpisa odstranitve blaga iz carinskega skladišča v za to namenjene evidence, kadar se to blago ob zaključku postopka carinskega skladiščenja ponovno izvozi, povzroči nastanek carinskega dolga za navedeno blago.

26

V skladu s členom 204(1)(a) carinskega zakonika je carinski dolg posledica neizpolnitve ene od obveznosti, ki v zvezi z blagom, za katero se plačujejo uvozne dajatve, nastanejo z uporabo carinskega postopka, v katerega je bilo blago dano.

27

Spomniti je treba, da postopek carinskega skladiščenja omogoča skladiščenje v carinskem skladišču za neskupnostno blago, pri čemer se plačilo uvoznih dajatev za to blago odloži. Čeprav je to blago fizično na carinskem območju Unije, se šteje za neskupnostno blago. Možnost uporabe tega postopka je povezana s spoštovanjem nekaterih obveznosti, ki carinskim organom omogočajo, da se v vsakem trenutku seznanijo s stanjem zalog blaga, kot to določa člen 529(1) izvedbene uredbe. Med temi obveznostmi se obveznost vodenja evidenc o blagu, danem v postopek carinskega skladiščenja, ki je določena s členom 105 carinskega zakonika, šteje za temeljno obveznost, povezano s tem postopkom (sodba z dne 27. oktobra 2011 v zadevi Groupe Limagrain Holding, C-402/10, ZOdl., str. I-10827, točki 33 in 37). Neizpolnitev obveznosti takojšnjega vpisa odstranitve blaga iz carinskega skladišča v za to namenjene evidence ovira carinski nadzor.

28

Poleg tega je treba spomniti, da prisotnost neskupnostnega blaga na carinskem območju Unije pomeni tveganje, da bo to blago nazadnje sproščeno v gospodarski krogotok držav članic, ne da bi bile zanj plačane carine, k odpravi tega tveganja pa prispeva člen 204 carinskega zakonika, kot poudarja Komisija (glej sodbo z dne 15. julija 2010 v zadevi DSV Road, C-234/09, ZOdl., str. I-7333, točka 31).

29

V obravnavani zadevi je bil za dovoljenje, ki je bilo izdano družbi Eurogate za upravljanje zasebnega carinskega skladišča, določen pogoj vodenja evidenc o vsem blagu, danem v postopek carinskega skladiščenja. V postopku v glavni stvari je ugotovljeno, da je družba Eurogate odstranitev blaga, ki je bilo poleg tega v skladu s predpisi ponovno izvoženo, v te evidence vpisala z zamudo.

30

Družba Eurogate meni, da neizpolnitev v postopku v glavni stvari ne more povzročiti nastanka carinskega dolga v smislu člena 204 carinskega zakonika, ker neizpolnjena obveznost nastane po zaključku zadevnega carinskega postopka, in da ne pomeni temeljne obveznosti, povezane s postopkom carinskega skladiščenja, tako da je njena neizpolnitev zgolj carinski prekršek. Komisija v zvezi s tem meni, da postopek carinskega skladiščenja v trenutku, ko je družba Eurogate imela obveznost vpisa odstranitve blaga iz skladišča v za to namenjene evidence, še ni bil zaključen.

31

Sodišče je v zvezi s tem odločilo, da na podlagi nobene določbe carinskega zakonika in njegove izvedbene uredbe ni mogoče ugotoviti, da je treba na podlagi člena 204 carinskega zakonika glede neizpolnitve obveznosti v zvezi z nastankom carinskega dolga razlikovati med obveznostjo, ki jo je treba izpolniti pred zaključkom zadevnega carinskega postopka, in obveznostjo, ki jo je treba izpolniti po tem zaključku ali med tako imenovano „glavno“ in „stransko“ obveznostjo (glej sodbo z dne 6. septembra 2012 v zadevi Döhler Neuenkirchen, C-262/10, točka 38).

32

Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 47 sklepnih predlogov, obveznost plačila carine v takem primeru ni upravna, davčna ali kazenska sankcija, ampak je preprosta posledica ugotovitve, da niso izpolnjeni pogoji, zahtevani za pridobitev ugodnosti na podlagi postopka carinskega skladiščenja, zaradi česar se ne uporablja odlog plačila in kar posledično upravičuje odmero carin. Ta postopek namreč vključuje podelitev ugodnosti, ki je pogojena, ki pa je ni mogoče podeliti, če pogoji zanjo niso izpolnjeni.

33

Prepozen vpis v evidence ni vključen v izčrpen seznam neizpolnitev – iz člena 859 izvedbene uredbe – ki so brez bistvenih posledic za pravilno izvajanje zadevnega carinskega postopka.

34

V zvezi s tem je treba spomniti, da je s členom 859 izvedbene uredbe veljavno vzpostavljena ureditev, ki izčrpno ureja neizpolnitve obveznosti v smislu člena 204(1)(a) carinskega zakonika, ki „so […] brez bistvenih posledic za pravilno izvajanje začasne hrambe ali zadevnega carinskega postopka“ (glej sodbo z dne 11. novembra 1999 v zadevi Söhl & Söhlke, C-48/98, Recueil, str. I-7877, točka 43).

35

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 204(1)(a) carinskega zakonika razlagati tako, da v zvezi z neskupnostnim blagom neizpolnitev obveznosti vpisa odstranitve blaga iz carinskega skladišča v za to namenjene evidence, in to najpozneje ob tej odstranitvi, povzroči nastanek carinskega dolga za navedeno blago, čeprav je bilo ponovno izvoženo.

36

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 204(1)(a) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 648/2005 z dne 13. aprila 2005, je treba razlagati tako, da v zvezi z neskupnostnim blagom neizpolnitev obveznosti vpisa odstranitve blaga iz carinskega skladišča v za to namenjene evidence, in to najpozneje ob tej odstranitvi, povzroči nastanek carinskega dolga za navedeno blago, čeprav je bilo ponovno izvoženo.