1. 

High Court of Justice of England and Wales, Queen’s Bench Division (Združeno kraljestvo) s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe prosi za razlago člena 11 Uredbe Sveta (ES) št. 2200/96 z dne 28. oktobra 1996 o skupni ureditvi trga za sadje in zelenjavo. ( 2 )

2. 

Sodišče je prvič zaprošeno, naj razloži pogoje, določene z Uredbo št. 2200/96, da države članice priznajo organizacije proizvajalcev. Pri sporu o glavni stvari gre v bistvu zato, ali mora organizacija proizvajalcev ohraniti nadzor nad pogodbenimi izvajalci, ki jim zaupa izvajanje dejavnosti, ki so bistvene za to, da se jo prizna kot organizacijo proizvajalcev na podlagi te uredbe (v nadaljevanju: bistvene dejavnosti na podlagi Uredbe št. 2200/96), in če je tako, kolikšna je stopnja tega nadzora.

3. 

V preteklosti si je zakonodajalec Evropske unije (v nadaljevanju: EU) organizacije proizvajalcev zamislil kot strateške igralce na kmetijskih trgih, zlasti v sektorju sadja in zelenjave. Da bi spodbudil njihovo oblikovanje in jim omogočil opravljanje nalog na način, ki vodi k doseganju želenih rezultatov, jim je zagotovil precejšnjo finančno pomoč. Kot bomo videli v nadaljevanju, so upoštevne zahteve, ki jih morajo organizacije proizvajalcev izpolnjevati za učinkovito opravljanje nalog in za zagotavljanje, da se odobrenih javnih sredstev ne zapravlja, jedro tega predloga za sprejetje predhodne odločbe.

4.

Člen 1(1) Uredbe št. 2200/96 določa, da ta uredba uvaja skupno ureditev trga za sadje in zelenjavo.

5.

V naslovu II Uredbe št. 2200/96, ki vsebuje člene od 11 do 18, so določena pravila o organizacijah proizvajalcev.

6.

„Organizacija proizvajalcev“ je v členu 11(1) opredeljena kot vsaka pravna oseba:

7.

Člen 11(2) pa določa:

„2.   Države članice za namene te uredbe priznavajo kot organizacije proizvajalcev vse skupine proizvajalcev, ki zaprosijo za tako priznanje, pod pogojem da:

8.

Te določbe je treba razumeti ob upoštevanju uvodnih izjav 7 in 16 Uredbe št. 2200/96, v katerih je navedeno:

9.

Uredba Komisije (ES) št. 1432/2003 z dne 11. avgusta 2003 ( 3 ) določa podrobna pravila za uporabo Uredbe št. 2200/96 glede pogojev za priznanje organizacij proizvajalcev in začasno priznanje skupin proizvajalcev.

10.

Člen 6 Uredbe št. 1432/2003 o strukturi in aktivnosti organizacij proizvajalcev določa:

„1.   Države članice se prepričajo, da imajo organizacije proizvajalcev na voljo osebje, infrastrukturo in opremo, ki so potrebni za doseganje ciljev, določenih v členu 11 Uredbe (ES) št. 2200/96, in da zagotavljajo bistvene funkcije […]

2.   Države članice določijo pogoje, pod katerimi lahko organizacija proizvajalcev zaupa opravljanje nalog, ki so navedene v členu 11 Uredbe (ES) št. 2200/96, nekomu tretjemu.“

11.

V zadevnih delih preambule Uredbe št. 1432/2003 je določeno:

12.

Postopek v glavni stvari se nanaša na odločitev United Kingdom Rural Payments Agency (plačilna agencija Združenega kraljestva za razvoj podeželja, v nadaljevanju: RPA), da prekliče priznanje družbe Fruition PO Limited (v nadaljevanju: Fruition) kot organizacije proizvajalcev na podlagi Uredbe št. 2200/96.

13.

Predložitveno sodišče navaja, da je družba Fruition v prošnji RPA za priznanje kot organizacije proizvajalcev iz leta 2003 predložila te informacije o svoji sestavi, sprejemanju odločitev, sredstvih in dejavnostih:

„[Družba Fruition] nima matičnega ali hčerinskega podjetja, ima pa sklenjen sporazum o trženju z družbo Northcourt Group Ltd., ki ima zelo podobno (a ne isto) članstvo kot [družba Fruition]. Družba Northcourt Group Ltd je kot svojega trženjskega zastopnika uporabljala družbo Worldwide Fruit (v nadaljevanju: WWF), (v kateri je imela 20‑odstotni lastniški delež) ( 4 ). Družba WWF zaposluje osebje, ki za [družbo Fruition] opravlja storitve na področju trženja, tehničnih storitev, kakovosti storitev, računalniških storitev, načrtovanja in upravljanja.

[…]

Tekoče politične odločitve sprejema upravni odbor, ki je izvoljen in imenovan izmed članov. […] Glasovalne pravice članov temeljijo na produktivnosti sodelovanja z [družbo Fruition], vendar so na posameznega člana omejene na največ 10 % od celote.

[…]

Za načrtovanje skladiščenja, pakiranja in trženja je zadolženo osebje družbe WWF s soglasjem družb Northcourt in [Fruition]. Skladiščenje in pakiranje za več kot 100 članov poteka v približno 30 glavnih lokacijah skladiščenja in 10 glavnih lokacijah pakiranja, ki so vse last posameznih članov […]“

14.

Družba Fruition je novembra 2003 zaprosila za sredstva EU, s katerimi je upravljala RPA. Ta je decembra 2003 družbi Fruition priznala status organizacije proizvajalcev na podlagi Uredbe št. 2200/96, januarja 2004 pa odobrila operativni program, ki ji ga je ta predložila, in ji s tem omogočila pridobitev zaprošenih sredstev EU.

15.

Službe Komisije so v letih 2005 in 2006 v Združenem kraljestvu opravile reviziji, ki sta privedli do ugotovitve, da številne organizacije proizvajalcev v nekaterih pogledih ne izpolnjujejo pogojev za priznanje na podlagi Uredbe št. 2200/96. Komisija je po revizijah zavrnila celotno plačilo pomoči, odobrene organizacijam proizvajalcev s sedežem v Združenem kraljestvu. Komisija je v sporočilu organom Združenega kraljestva glede družbe Fruition med drugim navedla:

„101 član [družbe Fruition] ima v lasti približno 100‑odstotni lastniški delež družbe Northcourt Fruit Ltd. Ta ima v lasti 50‑odstotni lastniški delež družbe Worldwide Fruit (WWF). Preostalih 50 % je v lasti podjetja kmetov v Novi Zelandiji. Med [družbo Fruition] in navedenim podjetjem ni nobenega sporazuma. Družba WWF trži skoraj 100 % pridelka [družbe Fruition]. Družba WWF je odgovorna tudi za organizacijo prevoza, sortiranja, pakiranja in zagotavljanja kakovosti pridelka, vključno s celotnim nadzorom proizvodnje v imenu [družbe Fruition]. Tehnično podporo in izdajanje računov prav tako opravlja družba WWF. Družba WWF za zgornje storitve [družbi Fruition] zaračuna približno 150.000 GBP. Jasno je, da je družba WWF v središču celotne organizacije in da izvaja vse dejavnosti, ki bi jih običajno morala izvajati organizacija proizvajalcev. […]

Službe Komisije menijo, da [družba Fruition] ni izpolnila pogojev za priznanje, ker dejavnosti organizacije proizvajalcev izvaja družba WWF, ne da bi ji družba Fruition to nalogo zaupala. Poleg tega vprašanja ostaja težava glede strukture, in sicer da člani proizvajalci družbe Fruition nimajo večine glasov pri odločitvah v zvezi z družbo WWF, kar je v nasprotju s členom 11(1)(d)(3) Uredbe (ES) št. 2200/96.“

16.

RPA se je na podlagi revizij Komisije najprej odločila, da priznanje družbe Fruition kot organizacije proizvajalcev zadrži, nato pa, da ga prekliče.

17.

Družba Fruition je vložila pritožbo zoper to odločbo, s katero izpodbija trditev, da so morali člani proizvajalci na podlagi Uredbe št. 2200/96 imeti končni nadzor nad dejavnostmi, ki jih organizacija proizvajalcev lahko prepusti pogodbenemu izvajalcu.

18.

High Court v predložitvenem sklepu pojasnjuje zapleteno dejansko stanje zadeve. Razmerja med družbami Fruition, Northcourt in WWF dejansko ni bilo mogoče jasno ugotoviti v vseh njegovih vidikih.

19.

Med družbama Fruition in Northcourt je obstajal le osnutek sporazuma o trženju, ki je bil sklenjen januarja 2004, vendar pa ni bil nikoli podpisan. Družba Northcourt naj bi na podlagi določbe 7 navedenega osnutka sporazuma imela „absolutno diskrecijo, ki ni podvržena nadzoru, v zvezi z načinom izpolnjevanja svojih obveznosti iz tega sporazuma in lahko zaposli in plača take podzastopnike ali samostojne pogodbene izvajalce, kot se ji zdi po njeni presoji primerno“.

20.

Nacionalno sodišče tudi ni moglo ugotoviti, ali je obstajalo pogodbeno razmerje med družbama Fruition in WWF. Kar po drugi strani zadeva razmerje med družbama Northcourt in WWF, pa je High Court nasprotno ugotovilo, da je obstajal sporazum, sklenjen leta 2000, v skladu s katerim je „imela družba WWF nadzor nad družbo Northcourt, enako kot je družba Northcourt v skladu s pogoji iz osnutka sporazuma iz leta 2004 imela nadzor nad družbo Fruition“.

21.

Ker je High Court imelo pomisleke glede vprašanja, ali mora organizacija proizvajalcev za izpolnjevanje pogojev za priznanje na podlagi Uredbe št. 2200/96 ohraniti nadzor nad dejavnostmi svojih pogodbenih izvajalcev, in če je tako, v kakšnem obsegu, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

22.

V obravnavanem postopku so družba Fruition, Nizozemska, Združeno kraljestvo in Evropska komisija podale pisna in ustna stališča.

23.

Preden začnem pravno analizo, bom na kratko preučil tradicionalno naravo in namen organizacij proizvajalcev v okviru Skupne kmetijske politike (v nadaljevanju: SKP), saj nam to lahko zagotovi pomemben vpogled v razlago upoštevnih določb Uredbe št. 2200/96.

24.

Zlasti od poznih sedemdesetih let je bil eden od ciljev takratne Evropske gospodarske skupnosti spodbujanje združenj proizvajalcev, ( 5 ) da se odpravijo nekatere strukturne pomanjkljivosti, ugotovljene na evropskih kmetijskih trgih. Medtem ko so gospodarski sektorji predelave in prodaje kmetijskih izdelkov do takrat že dosegli visoke stopnje koncentracije in organizacije, pa je bil proizvodni sektor pogosto razdrobljen, nehomogen in neusklajen. Zaradi tega položaja je bil zlasti primarni sektor v primerjavi s sekundarnim in terciarnim sektorjem v sorazmerno podrejenem in šibkejšem položaju.

25.

Zato je bila sprejeta Uredba Sveta (EGS) št. 1360/78 z dne 19. junija 1978 o skupinah in združenjih proizvajalcev ( 6 ), da bi se spodbujala večja centralizacija ponudbe kmetijskih proizvodov v tistih državah članicah, v katerih trg oskrbuje veliko majhnih kmetijskih gospodarstev ali nezadostno organizirana združenja. Kot je navedeno v preambuli navedene uredbe, so take strukturne pomanjkljivosti ovirale doseganje ciljev SKP do te mere, da so oteževale povečanje kmetijske produktivnosti, spodbujanje tehničnega napredka, zagotavljanje razumnega razvoja kmetijske proizvodnje in optimalne izrabe proizvodnih dejavnikov, zagotavljanje primernega življenjskega standarda kmetijski skupnosti in stabilizacijo trgov. ( 7 )

26.

Prav tako so bile določbe o organizacijah proizvajalcev vključene v številne uredbe o skupnih ureditvah trga (v nadaljevanju: SUT) za posebne kmetijske sektorje: gojenje sviloprejk ( 8 ), bombaž ( 9 ), banane ( 10 ), oljčno olje in namizne oljke ( 11 ), hmelj ( 12 ), vino ( 13 ) in, še pomembnejše za obravnavani primer, sadje in zelenjava.

27.

Zlasti v Uredbi št. 2200/96 so organizacije proizvajalcev označene kot „temeljni element pri skupni ureditvi trga, katerega decentralizirano delovanje zagotavljajo na svoji ravni“ ( 14 ). S to uredbo so organizacijam proizvajalcev dodeljene nekatere naloge in pooblastila, med katerimi je zlasti pooblastilo za odločanje o umiku s trga določenih kmetijskih proizvodov. ( 15 ) Poleg tega lahko organizacija proizvajalcev v posebnih okoliščinah od države članice zahteva, naj nekatera pravila, ki jih je sprejela ta organizacija proizvajalcev, določi kot zavezujoča tudi za proizvajalce s sedežem na tem območju, ki ne pripadajo tej organizaciji. ( 16 )

28.

Hkrati je zakonodajalec EU zagotovil precejšnjo finančno pomoč, ki se organizacijam proizvajalcev dodeli v okviru Jamstvenega oddelka Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada. ( 17 ) Zlasti člen 14 Uredbe št. 2200/96 omogoča, da države članice novoustanovljenim organizacijam proizvajalcev dodelijo pomoč za spodbuditev ustanavljanja in pospešitev njihovega administrativnega delovanja ter pomoč za pokritje dela naložbenih sredstev, ki so potrebna za pridobitev priznanja; tako pomoč pa nato povrne Evropska unija. Poleg tega člen 15 Uredbe št. 2200/96 določa, da se organizacijam proizvajalcev, ki ustanovijo operativni sklad, dodeli finančna pomoč Skupnosti, ki se nato uporablja za financiranje operativnih programov, ki jih predhodno odobrijo pristojni nacionalni organi. Slednja oblika financiranja se lahko izkaže za posebej dragoceno, saj lahko praviloma krije do 50 % nastalih izdatkov.

29.

Tako se zdi, da je zakonodajalec EU organizacijam proizvajalcev že od nekdaj namenil pomembno vlogo v okviru SKP ( 18 ), in še natančneje, v okviru Uredbe št. 2200/96. Da bi jim omogočil učinkovito izpolnjevanje te vloge, jim je dodelil nekatera pooblastila in odobril dostop do precejšnjih javnih sredstev.

30.

Pregled sedanje zakonodaje potrjuje, da te ugotovitve veljajo še danes. Upoštevne določbe Uredbe o enotni SUT ( 19 ), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 361/2008 ( 20 ) (ki je tudi razveljavila Uredbo št. 2200/96), namreč večinoma ustrezajo prej veljavnim določbam. Tudi nove določbe organizacijam proizvajalcev dodeljujejo močan položaj na evropskih kmetijskih trgih. ( 21 ) Tako imajo organizacije proizvajalcev določene pomembne cilje, zlasti v sektorju sadja in zelenjave, ( 22 ) in prejemajo precejšnjo finančno pomoč iz proračuna EU, in odvisno od primera, iz proračunov držav članic. ( 23 )

31.

Zanimivo je, da Uredba o enotni SUT vsebuje pravila o oddajanju dejavnosti organizacij proizvajalcev v zunanje izvajanje. Člen 125d navedene uredbe izrecno določa, da „[d]ržava članica lahko priznani organizaciji proizvajalcev v sektorju sadja in zelenjave ali priznanemu združenju organizacij proizvajalcev v navedenem sektorju dovoli, da za opravljanje svojih dejavnosti uporabi zunanje zmogljivosti, tudi hčerinska podjetja, če državi članici ustrezno dokaže, da je to primeren način za izpolnitev ciljev zadevne organizacije proizvajalcev ali zadevnega združenja organizacij proizvajalcev“.

32.

Bistvo vprašanj, ki so predložena v predhodno odločanje v obravnavani zadevi, je, ali Uredba št. 2200/96 temelji na enakovredni predpostavki, ne glede na to, da o tem ni nobenih izrecnih določb. ( 24 )

33.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje Sodišče, ali člen 11 Uredbe št. 2200/96 zahteva, da mora organizacija proizvajalcev, ki je na podlagi navedene uredbe bistvene dejavnosti oddala v zunanje izvajanje, ohraniti nadzor nad svojimi pogodbenimi izvajalci, da zagotovi učinkovito izvajanje teh dejavnosti.

34.

Zaradi spodaj navedenih razlogov menim, da je treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno. Menim, da je iz sistematike Uredbe št. 2200/96 in besedila člena 11 te uredbe v bistvu, in kot bo razloženo v nadaljevanju, razvidno, da morajo organizacije proizvajalcev ohraniti neko stopnjo nadzora nad svojimi pogodbenimi izvajalci za zagotovitev, da so pogoji za priznanje na podlagi navedene uredbe še vedno izpolnjeni.

35.

Preden se posvetim tem vprašanjem, moram najprej poudariti, da svoboda proizvajalcev, da se združujejo in vodijo posle, kot se jim zdi primerno, ni sporna. Obravnavani primer zadeva le proizvajalce, ki so se prostovoljno odločili, da ustanovijo organizacijo proizvajalcev, in so kot taki zahtevali priznanje v skladu z določbami Uredbe št. 2200/96.

36.

V Uredbi št. 2200/96 ni nobene določbe, ki bi izrecno ali implicitno prepovedovala ali omejevala vrste dejavnosti, ki jih organizacije proizvajalcev lahko oddajo v zunanje izvajanje. Nasprotno, v Uredbi št. 1432/2003 je tako zunanje izvajanje jasno navedeno kot možnost. ( 25 ) Tako se strinjam z družbo Fruition, da je odločitev organizacije proizvajalcev, ali in pod katerimi pogoji najame pogodbenega izvajalca, da v njenem imenu izvaja nekatere dejavnosti, poslovna odločitev, ki načeloma spada v okvir gospodarske svobode te organizacije proizvajalcev.

37.

Seveda pa to ne pomeni, da za tak prenos pooblastila ne veljajo omejitve in pogoji, ki bi lahko zavezujoče izhajali iz pravil o priznanju organizacij proizvajalcev. Tako priznanje, ki ga, če so izpolnjeni ustrezni pogoji, podelijo pristojni nacionalni organi, ima namreč lahko številne posledice. Kot je navedeno zgoraj, imajo organizacije proizvajalcev, ki so priznane na podlagi Uredbe št. 2200/96, na trgu posebno vlogo, ki lahko presega zgolj zasledovanje kolektivnih interesov njihovih članov. To je razlog, zakaj se lahko v določenih okoliščinah na zahtevo organizacij proizvajalcev pravila, ki so jih te sprejele za svoje člane o pomembnih zadevah, kot so proizvodnja, trženje in varstvo okolja, določijo kot zavezujoča tudi za druge proizvajalce, ki ne pripadajo tem organizacijam, ampak so dejavne na istem območju. ( 26 )

38.

Zato je mogoče šteti, da obstaja poseben javni interes, da organizacije proizvajalcev opravljajo posebne naloge in dosegajo določene rezultate. Za te namene priznanje, ki ga pristojni javni organi podelijo organizacijam proizvajalcev, tem omogoča dostop do precejšnjih javnih sredstev.

39.

Upoštevajoč navedeno je zakonodajalec EU določil pravila za organizacije, ki želijo priznanje statusa organizacije proizvajalcev. Ta pravila se med drugim nanašajo na cilj organizacij proizvajalcev, kot je naveden v statutih; notranje predpise in njihove glavne dejavnosti. Zakonodaja določa tudi preverjanja v zvezi z izpolnjevanjem teh pogojev.

40.

Glavni cilj regulativnega okvira je zagotoviti, da organizacije proizvajalcev lahko izvajajo bistvene dejavnosti na podlagi Uredbe št. 2200/96 tako, da učinkovito zadovoljujejo temeljne splošne interese in da uporabljenih javnih sredstev niso zapravile, nepravilno uporabile ali celo uporabile za druge namene z goljufijo.

41.

Ko je pravni osebi priznan status organizacije proizvajalcev, edina odgovarja nacionalnim organom in organom EU za izvajanje bistvenih dejavnosti na podlagi Uredbe št. 2200/96 in uporabo prejetih javnih sredstev. ( 27 )

42.

Če bi organizacije proizvajalcev smele tretjim osebam prepustiti samostojno izvajanje dejavnosti, ki so jim jih zaupale, brez vsakega vmešavanja teh organizacij, bi bila jamstva, ki jih je določil zakonodajalec EU za ustrezno in učinkovito izvajanje teh dejavnosti, strogo omejena. Organizacije proizvajalcev bi seveda še vedno bile pravno odgovorne za vse neustreznosti, vendar pa jih de facto ne bi mogle odpraviti, ker v praksi ne bi mogle niti vplivati na način izvajanja zadevnih dejavnosti niti zagotavljati, da so javna sredstva, ki so jim dodeljena, dejansko uporabljena za uresničevanje ciljev Uredbe št. 2200/96. V tem okviru je treba poudariti, da se organizacije proizvajalcev z zahtevo po priznanju posebej zavežejo nacionalnim organom in organom EU in zato ti organi redno pregledujejo, ali izpolnjujejo upoštevne predpise ter jih v primeru neizpolnjevanja kaznujejo ali jim odredijo sankcije. ( 28 ) Vendar pa ti organi v odnosu do pogodbenih izvajalcev (ali podizvajalcev), ki jih najame organizacija proizvajalcev, nimajo nobenih nadzornih pooblastil ali sredstev prisile.

43.

Zato se zdi, da je zahteva, da organizacije proizvajalcev ohranijo neko stopnjo nadzora nad pogodbenimi izvajalci (in odvisno od primera podizvajalci), ki so jih najeli za izvajanje bistvenih dejavnosti na podlagi Uredbe št. 2200/96, neločljivo povezana s to uredbo.

44.

Najpomembneje je, da se ta zahteva po nadzoru uporablja le za dejavnosti, ki jih mora združenje proizvajalcev izvajati, da bi bilo priznano kot organizacija proizvajalcev (na primer trženje celotne proizvodnje svojih članov in ponudba tehničnih sredstev za skladiščenje in pakiranje njihovega pridelka). ( 29 )

45.

Pri tem moram dodati, da imajo organizacije proizvajalcev v določeni meri pravico izvajati tudi druge komercialne ali nekomercialne dejavnosti poleg tistih, navedenih v Uredbi št. 2200/96. ( 30 ) Ne zdi se mi, da bi se zahteva po nadzoru nujno morala uporabljati za take dodatne dejavnosti. To pomeni, da razen če bi izvajanje dejavnosti neposredno ali posredno vplivalo na ustrezno izvajanje bistvenih dejavnosti na podlagi navedene uredbe, ni treba še naprej omejevati gospodarske svobode organizacij proizvajalcev.

46.

Nazadnje, moje ugotovitve o obstoju zahteve po nadzoru v skladu s členom 11 navedene uredbe ne podpirata le sistematika in cilj Uredbe št. 2200/96. Kot so trdile vladi Združenega kraljestva in Nizozemske ter Komisija, je tako zahtevo dejansko mogoče izpeljati tudi iz sistematične razlage same določbe. Ta trditev temelji na dveh predpostavkah.

47.

Po eni strani člen 11(1)(d), točka 3, določa, da mora statut organizacij proizvajalcev „omogoča[ti] članom, da demokratično preverjajo svojo organizacijo in njene odločitve“. To določbo je težko uskladiti z zamislijo, da lahko organizacija proizvajalcev pogodbenemu izvajalcu s pogodbenim sporazumom prepusti, da popolnoma samostojno opravlja naloge, ki mu jih je zaupala, ker če bi organizacija to storila, člani proizvajalci med veljavnostjo sporazuma de facto ne bi imeli nobene pravice preverjati odločitev, ki jih je v imenu organizacije proizvajalcev sprejel pogodbeni izvajalec.

48.

Res je, kot trdi družba Fruition, da bi bila odločitev, ali in pod katerimi pogoji se lahko najame pogodbeni izvajalec, še vedno predmet demokratičnega preverjanja. Vendar bi bilo to zelo ozko pojmovanje člena 11(1)(d), točka 3, ker bi bilo njegovo področje uporabe omejeno le na povsem načelne odločitve organizacije proizvajalcev. Splošno besedilo določbe ne podpira tako ozke razlage.

49.

Člen 11(2) tudi podpira trditev, ki je navedena v točki 46 zgoraj. Navedena določba poudarja ključna pojma sistematike Uredbe št. 2200/96, in sicer (i) učinkovitost dejavnosti, ki jih morajo organizacije proizvajalcev izvajati za svoje člane, in (ii) obstoj zadostnih ustreznih dokazil o tem.

50.

Kar zadeva prvi pojem, člen 11(2) določa, da organizacije proizvajalcev „učinkovito omogočajo svojim članom tehnično pomoč, potrebno za okolju prijazne načine pridelave“, „učinkovito zagotavljajo svojim članom tehnična sredstva za skladiščenje, pakiranje in trženje njihovega pridelka“ in „zagotavljajo ustrezno komercialno in proračunsko vodenje svojih dejavnosti“. ( 31 ) Kar zadeva drugi pojem, člen 11(2) vsebuje zahtevo, da morajo organizacije proizvajalcev zagotoviti „ustrezna dokazila o [izpolnjevanju pogojev za priznanje]“ in „dovolj dokazil, da lahko ustrezno izvajajo svoje dejavnosti, tako glede trajanja kot glede učinkovitosti“.

51.

Zdi se mi, da organizacije proizvajalcev ne morejo zagotoviti, da se te dejavnosti izvajajo ustrezno in učinkovito in a fortiori ne morejo predložiti ustreznih dokazil o tem, razen če ohranijo katero od možnosti nadzora nad dejavnostmi, ki so jih zaupali pogodbenim izvajalcem.

52.

Temu pristopu je sledilo tudi Splošno sodišče pri razlagi pravil EU v zvezi z EKUJS. Potrdilo je odločbo Komisije, v kateri je bilo med drugim navedeno, da je trženje proizvodnje v smislu člena 11 Uredbe št. 2200/96 vključevalo dejanski nadzor organizacije proizvajalcev nad prodajnimi pogoji in cenami. Splošno sodišče je tudi razsodilo, da je možnost zaupati nalogo tretji osebi poseben način izvajanja zadevne obveznosti in nima učinka oprostitve organizacije proizvajalcev njenih obveznosti. ( 32 )

53.

Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj člen 11 Uredbe št. 2200/96 razlaga tako, da mora organizacija proizvajalcev, ki je na podlagi te uredbe bistvene dejavnosti oddala v zunanje izvajanje, ohraniti neko stopnjo nadzora nad svojimi pogodbenimi izvajalci, da zagotovi učinkovito izvajanje teh dejavnosti.

54.

Drugo in tretje vprašanje, ki ju je zastavilo predložitveno sodišče in ki ju je mogoče obravnavati skupaj, se nanašata na stopnjo nadzora, ki ga mora organizacija proizvajalcev izvajati nad svojimi pogodbenimi izvajalci, da bi izpolnjevala pogoje iz člena 11 Uredbe št. 2200/96. Predložitveno sodišče zlasti sprašuje, ali organizacija proizvajalcev izvaja zahtevano stopnjo nadzora, če imata ta organizacija in njen pogodbeni izvajalec skupne delničarje in se zato odločitve sprejemajo sporazumno, čeprav pogodbeni izvajalec nima nobene pogodbene obveznosti upoštevati navodila organizacije proizvajalcev v zvezi z dejavnostmi, ki jih izvaja.

55.

Menim, da je odgovor na ti vprašanji mogoče izpeljati iz izčrpne razlage zgoraj preučenih določb. V nadaljevanju bom pojasnil, zakaj po mojem mnenju zahteva po nadzoru na podlagi člena 11 Uredbe št. 2200/96 ni izpolnjena, če ni nobene dejanske možnosti, da bi organizacija proizvajalcev nadzorovala dejavnosti svojega pogodbenega izvajalca in, kjer je to potrebno, posredovala z namenom, da zagotovi, da se bistvene dejavnosti na podlagi Uredbe št. 2200/96 učinkovito izvajajo.

56.

S predlaganim odgovorom na prvo vprašanje sem poskušal ponazoriti, da mora organizacija proizvajalcev izvajati neko stopnjo nadzora nad svojimi pogodbenimi izvajalci, da zagotovi, da se te dejavnosti učinkovito izvajajo.

57.

V tem pogledu morajo biti zakonske zahteve iz člena 11 izpolnjene, ne le ko organizacija proizvajalcev zaprosi za priznanje, ampak ves čas njenega obstoja. Edine izjeme od tega pravila so posebej določene v navedeni uredbi. ( 33 )

58.

Zato morajo biti organizacije proizvajalcev sposobne kadar koli dokazati, da izpolnjujejo ustrezne pogoje. V členu 11(2)(b) je dejansko jasno navedeno, da mora na primer biti dovolj dokazil, da lahko ustrezno izvajajo svoje dejavnosti, glede „trajanja“. Poleg tega člen 12 Uredbe št. 2200/96 določa, da države članice v rednih časovnih presledkih izvajajo preglede, da preverijo, če organizacije proizvajalcev še vedno delujejo v skladu s pogoji priznanja, določenimi v Uredbi. Pri takih preverjanjih se lahko v primeru neizpolnjevanja pogojev celo naložijo kazni, ki so lahko tako stroge, kot je preklic priznanja. ( 34 )

59.

Zato menim, da organizacija proizvajalcev nikakor ne more izpolnjevati pogojev iz člena 11 Uredbe št. 2200/96, razen če še vedno lahko posreduje pri svojih pogodbenih izvajalcih (in podizvajalcih), da zagotovi ustrezno izvajanje dejavnosti, ki jih je oddala v zunanje izvajanje.

60.

Zdi se mi, da lahko organizacije proizvajalcev ta pooblastila za nadzor in za posredovanje zagotovijo na dva načina: prvič, če je pogodbeni izvajalec v popolni lasti organizacije proizvajalcev in je ta lastniška struktura nespremenjena v celotnem obdobju izvajanja dejavnosti, ki jih je organizacija proizvajalcev zaupala pogodbenemu izvajalcu. Menim, da je v tem primeru merilo glede nadzora izpolnjeno, če se preveri, ali organizacija proizvajalcev na podlagi nacionalne zakonodaje zaradi takega lastništva dejansko lahko ima takojšen in odločilen vpliv na svoje hčerinsko podjetje. V tem primeru bi pogodbeni izvajalec deloval kot longa manus organizacije proizvajalcev, porazdelitev nalog med različnimi ravnmi podjetniške strukture pa bi bilo le vprašanje notranje organizacije. Pogodbeni izvajalec bi nujno izvrševal voljo organizacije proizvajalcev in ne bi bilo nobene nevarnosti, da se med obema subjektoma pojavijo nesoglasja ali različni komercialni interesi. Drugič, organizacija proizvajalcev lahko zahtevano stopnjo nadzora izvaja na podlagi pogodbenega sporazuma. Menim, da bi izrecni sporazum med pogodbenicami dejansko imel ugodnosti z vidika stabilnosti in pravne varnosti, ki sta pomembni za zagotovitev, da bo organizacija proizvajalcev ohranila ustrezna nadzorna pooblastila in po potrebi pooblastila za posredovanje v obdobju celotnega trajanja pogodbe.

61.

Oblika takega sporazuma in zadostna stopnja nadzora sta odvisni od posebnih okoliščin posameznega primera in ju zato ni mogoče a priori in na splošno opisati.

62.

Menim, da pravila EU ne zahtevajo posebne oblike sporazuma. Dejansko ni niti potrebno, da je tak pogodbeni sporazum vedno vključen v pisni dokument. Ustni dogovor, če je dopusten na podlagi nacionalne zakonodaje, lahko dejansko zadošča, čeprav je morda težko predložiti ustrezna dokazila o njegovem obstoju. ( 35 )

63.

Vsekakor pa ne glede na obliko sporazuma zadostne stopnje nadzora ni mogoče dokazati, razen če lahko organizacija proizvajalcev svojim pogodbenim izvajalcem na podlagi sporazuma izda zavezujoča navodila, vsaj v zvezi z bistvenimi dejavnostmi na podlagi Uredbe št. 2200/96. Če organizacija proizvajalcev te pravice nima, potem nima na voljo nobenih sredstev za pravočasno posredovanje, da zagotovi stalno izpolnjevanje zahtev, ki jih organizacijam proizvajalcev nalagajo upoštevna pravila EU. Kot priznava sama družba Fruition v stališčih, bi organizacijam proizvajalcev ostala le pooblastila za naknadno posredovanje, in sicer na primer nepodaljšanje ali predčasna prekinitev pogodbe oziroma po potrebi odškodninske tožbe zaradi kršitve pogodbe ali za nepogodbeno škodo.

64.

Pravnih sredstev, na katere se sklicuje družba Fruition, zato ni mogoče šteti za zadostna. Prvič, ta lahko kvečjemu omejijo negativne posledice, ki izhajajo iz ravnanja pogodbenega izvajalca, ki krši pogodbo ali pravo. Niti člani proizvajalci niti vodstvo organizacije proizvajalcev dejansko ne morejo preprečiti kršitve pogodbenega izvajalca, tudi če bi poznali potek ukrepanja, ki ga predlaga pogodbeni izvajalec, in mu odkrito nasprotovali. Drugič, odškodnina, ki bi jo organizacija proizvajalcev lahko dobila v sodnih postopkih, bi ji morda lahko nadomestila izgube, vendar pa nikoli ne bi mogla odpraviti škode, ki bi nastala na trgu. Kot je navedeno zgoraj, organizacije proizvajalcev ne sledijo le kolektivnim interesom svojih članov, ampak je njihov namen tudi izvajanje nekaterih dejavnosti v korist trga kot celote.

65.

Kar zadeva dejansko stopnjo nadzora, ki bi jo morala obdržati organizacija proizvajalcev, menim, da je ta zelo odvisna od narave in obsega dejavnosti, ki so oddane v zunanje izvajanje, in tudi od vseh upoštevnih okoliščin obravnavane zadeve (kot so razmere na trgu, poslovne strategije in potrebe, trajanje pogodbe itd.). Vendar pa ne vidim nobenega razloga, zakaj bi se morala organizacija proizvajalcev nujno ukvarjati s posebnimi podrobnostmi tekočih komercialnih poslov, ki jih je zaupala pogodbenim izvajalcem. V običajnih okoliščinah je mogoče preprosto pooblastilo za posredovanje (v večini) temeljnih odločitev v zvezi z dejavnostmi, oddanimi v zunanje izvajanje, šteti za zadostno za izpolnjevanje zahtev iz člena 11 Uredbe št. 2200/96.

66.

Menim, da mora nacionalno sodišče, potem ko je v vsakem posameznemu primeru preučilo upoštevno dejansko stanje, preveriti, ali je organizacija proizvajalcev ohranila zadostno stopnjo nadzora v skladu s členom 11 Uredbe št. 2200/96.

67.

Ker, glede na navedeno, predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je stopnja nadzora, ki se zahteva v skladu s členom 11 Uredbe št. 2200/96, dosežena v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, bom skušal Sodišču v tem pogledu pomagati.

68.

Poudaril bi, da okoliščine, ki jih navaja predložitveno sodišče, same po sebi ne zadoščajo, da bi šteli, da je izpolnjena zahteva po nadzoru, določena v členu 11. Zdi se mi, da niti družba Northcourt niti družba WWF nista v popolni lasti družbe Fruition in niti nista pogodbeno zavezani, da morata upoštevati navodila organizacije proizvajalcev.

69.

Kar zadeva prvo vprašanje, zgolj dejstvo, da imata pogodbeni izvajalec in organizacija proizvajalcev skupne delničarje in/ali povezane upravne organe, drugače od popolnega lastništva organizacije proizvajalcev, v tem pogledu ni zadostno jamstvo. Dejansko se lahko podjetniške strukture in lastniški deleži sčasoma spremenijo in interesi obeh podjetij, ki morda v danem trenutku popolnoma sovpadajo, se lahko v prihodnosti začnejo razhajati. Kar je še pomembneje, čeprav imajo (nekateri ali vsi) člani proizvajalci večinski delež v družbi pogodbenega izvajalca, še vedno ni nobenega zagotovila, da bo končna odločitev tega izvajalca vedno odražala voljo večine članov proizvajalcev. Kot pravilno opozarja predložitveno sodišče, lahko zaradi različne sestave družbenikov v obeh družbah, ki je odvisna od različnih deležev, ki jih lahko ima posamezni član v obeh družbah, ( 36 ) in možnosti razhajanja interesov med različnimi člani obstajajo primeri, v katerih stališče večine članov proizvajalcev postane manjšinsko mnenje med delničarji pogodbenega izvajalca. ( 37 )

70.

Poleg tega preprosta praksa organizacije proizvajalcev in njenega pogodbenega izvajalca, da sprejemata odločitve sporazumno, ne daje nobenega zagotovila, da bo ta sistem sprejemanja odločitev vedno upoštevan. Kljub zavezujočemu pogodbenemu pravilu med pogodbenicami, ki predpisuje soglasno odločanje, dvomim, da je mogoče nadzor, ki ga obdrži organizacija proizvajalcev, šteti za zadosten na podlagi Uredbe št. 2200/96. Kot predložitveno sodišče pravilno poudarja, lahko določbe, ki zahtevajo soglasno odločanje, privedejo do hromljenja pravne osebe: obstoječe stanje se nadaljuje, razen če se vse pogodbenice strinjajo z drugačnim potekom delovanja. V takih okoliščinah organizacija proizvajalcev ne bi mogla ukrepati, da bi zagotovila izpolnjevanje upoštevnih pravnih in pogodbenih pravil, razen če se pogodbeni izvajalec sam strinja z ukrepi, ki jih zahteva organizacija proizvajalcev. Namen pravil, ki predpisujejo sporazumno ali soglasno odločanje, je v bistvu postaviti dve pravni osebi v simetrični položaj, medtem ko bi moralo biti razmerje med organizacijo proizvajalcev in njenim pogodbenim izvajalcem nesimetrično. Na podlagi Uredbe št. 2200/96 bi morala organizacija proizvajalcev ohraniti nadzorna pooblastila nad svojim pogodbenim izvajalcem, in ne obratno. Z drugimi besedami, kot je na obravnavi opozorilo Združeno kraljestvo, mora imeti v primeru nestrinjanja med pravnima osebama organizacija proizvajalcev pravico sprejeti končno odločitev.

71.

Pri drugem vprašanju v zvezi z obstojem zavezujočega pogodbenega sporazuma med pogodbenicama ugotavljam, da se z ureditvijo iz določbe 7 osnutka sporazuma o trženju med družbama Fruition in Northcourt zagotovo ne bi dosegla stopnja nadzora, kot se zahteva v skladu s členom 11 Uredbe št. 2200/96. Družba Northcourt naj bi na podlagi te določbe imela „absolutno diskrecijo, ki ni podvržena nadzoru, v zvezi z načinom izpolnjevanja svojih obveznosti iz tega sporazuma in lahko zaposli in plača take podzastopnike ali samostojne pogodbene izvajalce, kot se ji zdi po njeni presoji primerno“. Taka absolutna diskrecija pri izvajanju pogodbe, ki ni podvržena nadzoru, je v očitnem nasprotju s pojmom nadzora, ki ga določa člen 11. Poleg tega bi se lahko neomejena diskrecija glede najema podizvajalcev včasih izkazala za problematično, razen če je organizaciji proizvajalcev zagotovljena neka oblika nadzora tudi nad temi podizvajalci. Obstaja namreč precejšnje tveganje, da bi obstoj verige pogodbenih izvajalcev in podizvajalcev še dodatno zmanjšal vsako dejansko možnost nadzora ali posredovanja organizacije proizvajalcev.

72.

Družba Fruition vseeno trdi, da bi s tako razlago člena 11 Uredbe št. 2200/96 v bistvu prezrli tržno stvarnost, saj organizacija proizvajalcev pri hitri prodaji sadja in zelenjave v praksi ne more nadzorovati vseh podrobnosti trgovinskih transakcij. Družba Fruition tudi trdi, da bi s tako razlago navedene uredbe izničili pravico zastopnika, da obveže svojega glavnega zavezanca in s tem ne upošteva standardne pogodbene prakse.

73.

Te trditve me niso prepričale. Najprej, Uredba št. 2200/96 zahteva samo tako stopnjo nadzora, kot je bistvena za zagotovitev, da organizacije proizvajalcev izpolnjujejo pogoje, določene v tej uredbi. To ne pomeni, niti da morajo organizacije proizvajalcev imeti možnost posegati na vsa področja običajnega poteka poslovanja svojih pogodbenih izvajalcev niti da pogodbeni izvajalci ne morejo uživati (bolj ali manj) široke diskrecijske pravice pri izpolnjevanju nalog, ki so jim dodeljene (kot je določanje prodajnih cen in izbira kupcev). Prav tako to ne pomeni, da pogodbeni izvajalec ne more imeti pravice zastopnika in kot tak sklepati pogodb v imenu svojega glavnega zavezanca in s tem zavezati organizacije proizvajalcev.

74.

Pravzaprav za to, da bi organizacije proizvajalcev izpolnile zahtevo po nadzoru v skladu s členom 11, niti ni potrebno, da dejansko uporabijo svoja nadzorna pooblastila; samo dejstvo, da to lahko storijo, bi po mojem mnenju zadostovalo za izpolnitev zahteve. Vendar je bistveno, da organizacije proizvajalcev ohranijo možnost posredovanja, kjer je to potrebno, da zagotovijo učinkovito izvajanje bistvenih dejavnosti na podlagi Uredbe št. 2200/96.

75.

Zato ugotavljam, da je stopnja nadzora, ki se zahteva na podlagi Uredbe št. 2200/96, dosežena, če je pogodbeni izvajalec med celotnim trajanjem pogodbe v popolni lasti organizacije proizvajalcev in lahko ta zaradi lastništva dejansko takoj in odločilno vpliva na svojo hčerinsko družbo ali če obstaja pogodbeni sporazum, ki organizaciji proizvajalcev omogoča izdajanje zavezujočih navodil svojemu pogodbenemu izvajalcu.

76.

Glede na prej navedeno Sodišču predlagam, naj na drugo in tretje vprašanje odgovori, da člen 11 Uredbe št. 2200/96 zahteva, da organizacija proizvajalcev ohrani pristojnost nadzora nad svojimi pogodbenimi izvajalci in da po potrebi posreduje, da zagotovi učinkovito izvajanje bistvenih dejavnosti na podlagi te uredbe. Nacionalno sodišče bo moralo v vsakem posameznem primeru ugotoviti, ali stopnja nadzora, ki jo obdrži organizacija proizvajalcev, izpolnjuje to zahtevo. Samo dejstvo, da imajo organizacija proizvajalcev in njeni pogodbeni izvajalci skupne delničarje in se zato odločitve sprejemajo soglasno, še ne izpolnjuje pogoja glede nadzora na podlagi zgornje določbe.

77.

Nacionalno sodišče želi s četrtim vprašanjem izvedeti, ali dejstvo, da država članica ni izvajala člena 6(2) Uredbe št. 1432/2003, ki zahteva, da države članice določijo pogoje, pod katerimi lahko organizacije proizvajalcev zaupajo izvajanje svojih nalog tretjim osebam, vpliva na odgovor na prejšnji vprašanji.

78.

To vprašanje se nanaša na dejstvo, da Združeno kraljestvo do decembra 2009, to je veliko po tem, ko je RPA sklenila preklicati priznanje družbe Fruition, ni izdalo nobenega izvedbenega pravila v ta namen.

79.

Menim, da neobstoj nacionalnih pravil za izvajanje člena 6(2) Uredbe št. 1432/2003 ne vpliva na razlago ali uporabo člena 11 Uredbe št. 2200/96.

80.

Kot je bilo že navedeno, zahteva, da bi morala organizacija proizvajalcev imeti določeno stopnjo nadzora nad svojimi pogodbenimi izvajalci, izhaja neposredno iz sistematike in, čeprav samo implicitno, iz besedila člena 11 Uredbe št. 2200/96.

81.

Stopnja nadzora, ki jo zahteva Uredba št. 2200/96, je minimalni prag, ki ga zakonodajalec EU šteje za bistvenega, da se zagotovi izpolnjevanje pravil, ki so v tej osnovni uredbi določena v zvezi z delovanjem organizacij proizvajalcev.

82.

Člen 6(2) Uredbe št. 1432/2003 pa državam članicam omogoča, da uvedejo nadaljnja pravila, ki zahtevajo strožjo stopnjo nadzora, in da določijo postopkovne določbe ali določbe v zvezi z dokazili. Z drugimi besedami, države članice lahko presežejo minimalne zahteve, ki jih določa člen 11 Uredbe št. 2200/96, ali le pojasnijo in opredelijo obseg in omejitve, znotraj katerih lahko organizacije proizvajalcev v zunanje izvajanje oddajo bistvene dejavnosti na podlagi Uredbe št. 2200/96. Ta možnost, da države članice vzpostavijo nadaljnja izvedbena pravila, je v skladu z dejstvom, da je sistem, določen z Uredbo št. 2200/96, delno decentraliziran. Države članice morajo med drugim preučevati in odločati o prošnjah za priznanje, ki jih predložijo organizacije proizvajalcev, odobriti finančna sredstva, za katera te organizacije zaprosijo, in redno izvajati nadzor za zagotovitev izpolnjevanja zadevnih pravil.

83.

Ker pa člen 6(2) določa izvedbena uredba, ne more vplivati na nobeno obveznost, ki je določena z osnovno uredbo, kot je člen 11 Uredbe št. 2200/96. ( 38 ) Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba izvedbeno uredbo, če je mogoče, razlagati v skladu z osnovno uredbo. ( 39 )

84.

V nasprotju s trditvami družbe Fruition, zato iz uporabe zavezujočega načina („določijo“) v členu 6(2) Uredbe št. 1432/2003 ni mogoče izpeljati, da ta določba državam članicam formalno nalaga obveznost, zaradi neizpolnjevanja katere bi bila odpravljena obveznost, ki jo organizacijam proizvajalcev nalaga osnovni zakonodajni instrument.

85.

Poleg tega v Uredbi št. 2200/96 nič ne določa, da je zahteva po nadzoru odvisna od tega, da zadevna država članica sprejme izvedbena pravila. Kar je še pomembnejše, drugačna razlaga člena 6(2) Uredbe št. 1432/2003 ne bi mogla biti v skladu s smislom in sistematiko Uredbe št. 2200/96, kot sta opisana zgoraj.

86.

Nazadnje, ni me prepričala trditev družbe Fruition, da bi razlaga, ki se tu predlaga, pomenila nedopustno retroaktivno uporabo usmeritvenih pravil, ki so jih organi Združenega kraljestva izdali decembra 2009, in bi bila kot taka v nasprotju z načelom pravne varnosti.

87.

Dovolj je znova ugotoviti, da je zahteva po nadzoru neločljivo povezana s členom 11 Uredbe št. 2200/96, torej z določbo iz zakonodajnega akta Evropske unije in je zato na podlagi člena 288 PDEU v celoti zavezujoča ter se neposredno uporablja v vseh državah članicah. Poleg tega je bila Uredba št. 2200/96 ustrezno objavljena v Uradnem listu Evropske unije in sprejeta pred nastankom dejanskega stanja v postopku v glavni stvari. Povsem obrobno ugotavljam, da člen 21(2) Uredbe št. 1432/2003 zagotavlja nekaj pravnega varstva tistim organizacijam, ki jim je, čeprav so ravnale v dobri veri, bilo priznanje preklicano. ( 40 )

88.

Zato Sodišču predlagam, naj na četrto vprašanje nacionalnega sodišča odgovori, da če država članica ne izvaja člena 6(2) Uredbe št. 1432/2003, ki od nje zahteva določitev pogojev, pod katerimi lahko organizacije proizvajalcev zaupajo opravljanje svojih nalog tretjim osebam, to ne vpliva na odgovor na prejšnji vprašanji.

89.

Ob upoštevanju zgornjih navedb predlagam Sodišču, naj na vprašanja, ki jih je High Court of Justice of England and Wales, Queen’s Bench Division (Združeno kraljestvo) predložilo v predhodno odločanje, odgovori:

(i)

zagotavljati, da se proizvodnja načrtuje in prilagaja povpraševanju, zlasti glede kakovosti in količine;

(ii)

koncentraciji ponudbe in dajanju na trg proizvodov, ki jih pridelajo njeni člani;

(iii)

optimizirati proizvodne stroške in stabilizirati cene proizvajalcev.“