1.

Obravnavani primer Sodišču ponovno nudi možnost, da dopolni svojo sodno prakso v zvezi z izjemno sporno problematiko odgovornosti matičnih družb za kršitve prava o omejevalnih sporazumih, ki jih storijo njihove hčerinske družbe v 100-odstotni lasti. V bistvu se tukaj postavlja vprašanje, ali je pogoj za pripis take odgovornosti na podlagi prava o omejevalnih sporazumih to, da matična družba opravlja lastno gospodarsko dejavnost, da jo je torej treba samo po sebi opredeliti kot podjetje v smislu evropskega konkurenčnega prava, ali pa zadostuje, da opravlja tako gospodarsko dejavnost hčerinska družba in obe – matična in hčerinska družba – skupaj tvorita podjetje.

2.

To pravno vprašanje se postavlja v zvezi s „kartelom selitvenih podjetij“, ki ga je Evropska komisija pred nekaj leti odkrila na belgijskem trgu mednarodnih selitvenih storitev in v zvezi z njim 11. marca 2008 sprejela odločbo o naložitvi globe (v nadaljevanju: tudi: sporna odločba). ( 2 ) Komisija je udeležbo v kartelu selitvenih podjetij poleg devetih drugih podjetij oziroma skupin podjetij očitala tudi družbi Gosselin Group NV (v nadaljevanju: Gosselin) in ji naložila plačilo globe. Komisija je plačilo dela te globe kot solidarni dolžnici naložila tudi Stichting Administratiekantoor Portielje (v nadaljevanju: Portielje), družinski ustanovi, ki – posredno ali neposredno – obvladuje vse deleže družbe Gosselin in si v skladu z interesom družine, ki jo je ustanovila, prizadeva zagotavljati enotno upravljanje družbe Gosselin.

3.

Vendar je Splošno sodišče Evropske unije odločilo, da je solidarna odgovornost ustanove Portielje nezakonita, kar je v sodbi z dne 16. junija 2011 (v nadaljevanju: tudi: sodba Splošnega sodišča ali izpodbijana sodba) ( 3 ) utemeljilo predvsem s tem, da ustanova Portielje sama ne opravlja gospodarske dejavnosti in da zato ni podjetje.

4.

Komisija zdaj to sodbo izpodbija s pritožbo. Meni, da je za pripis odgovornosti v skladu s pravom o omejevalnih sporazumih odločilno le, ali tvorita matična in hčerinska družba – v obravnavanem primeru torej ustanova Portielje in družba Gosselin – skupaj podjetje v smislu evropskega konkurenčnega prava in ali je mogoče tej gospodarski enoti očitati udeležbo v omejevalnem sporazumu.

5.

Sodišče se bo kmalu moralo ukvarjati s številnimi nadaljnjimi pravnimi vprašanji v preostalih še nerešenih pritožbenih postopkih v zvezi s kartelom selitvenih podjetij. ( 4 )

6.

Družba Gosselin je gospodarska družba s sedežem v Belgiji, ki je bila ustanovljena leta 1983 in od 20. decembra 2007 pod sedanjim imenom deluje kot selitveno podjetje. ( 5 )

7.

Ustanova Portielje je ustanova, ki je bila ustanovljena leta 2001 na Nizozemskem, preko katere so delničarji iz kroga družine Gosselin, ki jo je ustanovila, povezani zato, da je zagotovljeno enotno upravljanje družbe Gosselin. Ustanova Portielje sama ne opravlja tržne dejavnosti.

8.

Ta družinska ustanova od 1. januarja 2002 deloma neposredno, deloma posredno obvladuje vse deleže družbe Gosselin. Podrobneje, ustanova Portielje ima v lasti 92 % delnic družbe Gosselin neposredno kot skrbnica, ostalih 8 % pa družba Vivet en Gosselin NV; pri čemer ima ustanova Portielje v lasti 99,87 % deležev zadnjenavedenega podjetja.

9.

Na trgu mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji je glede na rezultate preiskave Komisije od leta 1984 do leta 2003 obstajal kartel, v katerem je bilo udeleženih deset selitvenih podjetij ( 6 ) v različnih obdobjih ( 7 ) in v različnem obsegu.

10.

Komisija je v sporni odločbi ugotovila, da je šlo pri omenjenem kartelu za globalni omejevalni sporazum v obliki enotne in trajajoče kršitve, ( 8 ) ki je temeljila na skupaj treh vrstah sporazumov ( 9 ):

11.

Medtem ko so se sporazumi o provizijah in lažnih predračunih uporabljali med celotnim trajanjem kartela (od leta 1984 do leta 2003), izvajanja sporazumov o cenah od maja 1990 dalje ni bilo mogoče dokazati. ( 10 )

12.

Komisija je iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila, v sporni odločbi sklepala, da so udeležena podjetja kršila člen 81(1) ES in člen 53(1) Sporazuma EGP, ker so v različnih obdobjih „neposredno in posredno določala cene mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji, si razdelila delež tega trga in prirejala vlaganje ponudb“. ( 11 )

13.

Sporna odločba je bila vročena skupno 31 pravnim osebam, ki jim je Komisija poleg tega za kršitve posamično ali solidarno naložila globe v različnih zneskih ( 12 ).

14.

V skladu z ugotovitvami Komisije v členu 1(c) sporne odločbe je bila družba Gosselin pri globalnem omejevalnem sporazumu udeležena v obdobju od 31. januarja 1992 do 18. septembra 2002, v obdobju od 1. januarja 2002 do 18. septembra 2002„s Stichting Administratiekantoor Portielje“. Družbi Gosselin je bila zaradi tega v skladu s členom 2(e) sporne odločbe naložena globa v znesku 4,5 milijona EUR, pri čemer je bilo ustanovi Portielje solidarno naloženo plačilo dela te globe v višini 370000 EUR.

15.

Komisija je z odločbo o spremembi z dne 24. julija 2009 ( 13 ) spremenila sporno odločbo tako, da je znižala globo, ki je bila naložena družbi Gosselin, na 3,28 milijona EUR, pri čemer je ustanova Portielje sedaj solidarno odgovarjala za znesek v višini 270000 EUR. Do te spremembe je prišlo na podlagi ponovnega izračuna prometa, ki ga je bilo treba po mnenju Komisije upoštevati za določitev osnovnega zneska globe, ki je bila naložena družbi Gosselin in ustanovi Portielje.

16.

Številni naslovniki sporne odločbe so pred Splošnim sodiščem na prvi stopnji uveljavljali pravno varstvo zoper to odločbo z ničnostno tožbo. ( 14 )

17.

Zadevi, v katerih sta družba Gosselin in ustanova Portielje 4. junija 2008 vložili tožbi, je Splošno sodišče združilo za ustni postopek in sodbo.

18.

Splošno sodišče je zaradi tožbe v zadevi T-208/08 z izpodbijano sodbo ( 15 ) razglasilo sporno odločbo za nično v delu, v katerem je bilo ugotovljeno, da je družba Gosselin sodelovala pri kršitvi v obdobju od 30. oktobra 1993 do 14. novembra 1996. Splošno sodišče je zaradi tega znižalo globo, naloženo družbi Gosselin, na 2,32 milijona EUR. V ostalem je Splošno sodišče tožbo družbe Gosselin zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

19.

Splošno sodišče je zaradi tožbe v zadevi T-209/08, prav tako z izpodbijano sodbo ( 16 ), sporno odločbo glede ustanove Portielje razglasilo za nično v celoti in naložilo Komisiji plačilo stroškov postopka.

20.

Komisija je 25. avgusta 2011 vložila obravnavano pritožbo zoper sodbo Splošnega sodišča. Ta pritožba se nanaša samo na del izpodbijane sodbe, v katerem je bilo ugodeno ničnostni tožbi ustanove Portielje v zadevi T-209/08 ( 17 ). Komisija Sodišču predlaga, naj:

21.

Ustanova Portielje pa Sodišču predlaga, naj:

22.

Pred Sodiščem je v zvezi s pritožbo potekal pisni postopek, 24. oktobra 2012 pa je bila obravnava.

23.

V ustaljeni sodni praksi je v zvezi s členom 81 ES (prej člen 85 Pogodbe EGS, postal člen 101 PDEU) ( 18 ) priznano, da pod določenimi pogoji matična družba solidarno odgovarja za kršitve prava o omejevalnih sporazumih, ki jih stori njena hčerinska družba, celo v primeru, da je bila v zadevnem omejevalnem sporazumu neposredno udeležena le hčerinska družba. Do solidarne odgovornosti prihaja predvsem, kadar hčerinska družba na trgu ne deluje samostojno, temveč v bistvu sledi navodilom matične družbe, kar pomeni, da je podvržena odločilnemu vplivu matične družbe. ( 19 ) Če ima matična družba v odločilnem trenutku v lasti vse ali skoraj vse deleže svoje hčerinske družbe, velja izpodbojna pravna domneva, da odločilno vpliva na ravnanje te hčerinske družbe na trgu ( 20 ) (tako imenovana „domneva na podlagi 100 %“ ( 21 ) ali „sodna praksa Akzo Nobel“).

24.

Komisija Splošnemu sodišču očita, da je pri uporabi teh načel v obravnavanem primeru napačno uporabilo pravo. Pri tem se opira na dva pritožbena razloga, od katerih se prvi nanaša na osebno področje uporabe člena 81 ES (v zvezi s tem glej oddelek A) in drugi na možnosti ovrženja domneve na podlagi 100 % (v zvezi s tem glej oddelek B).

25.

V zvezi s prvim pritožbenim razlogom se postavljajo zelo temeljna pravna vprašanja v zvezi s konkurenčnopravnim pojmom „podjetje“, torej se nanaša na osebno področje uporabe člena 81 ES in člena 23 Uredbe (ES) št. 1/2003 ( 22 ), ki se nanašata na podjetja in podjetniška združenja. ( 23 )

26.

Komisija s tem pritožbenim razlogom izpodbija točke od 36 do 50 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče ugotovilo, da „ni dokaza[no], da je ustanova Portielje podjetje v smislu člena 81 ES“, ( 24 ) zaradi česar je ugodilo ničnostni tožbi zoper sporno odločbo. Po mnenju Splošnega sodišča bi morala biti ustanova Portielje sama podjetje, da bi solidarno odgovarjala za udeležbo družbe Gosselin v kartelu selitvenih podjetij. ( 25 )

27.

Komisija v prvem delu prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče uporabilo napačno pravno merilo. Splošno sodišče naj bi se v svoji presoji nepravilno osredotočilo na to, ali je ustanova Portielje sama podjetje, namesto da bi ugotavljalo, ali ustanova Portielje in družba Gosselin skupaj tvorita enotno podjetje. Komisija trdi, da Splošno sodišče s tem ni upoštevalo pojma „podjetje“ v smislu konkurenčnega prava.

28.

Pojem „podjetje“ v okviru konkurenčnega prava nesporno zajema vsak subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost, ne glede na njegov pravni status in način financiranja. ( 26 ) Poleg tega je nesporno, da je taka gospodarska enota lahko sestavljena tudi iz več fizičnih ali pravnih oseb. ( 27 )

29.

Ta opredelitev je bila v izpodbijani sodbi izhodiščna točka tudi za Splošno sodišče. ( 28 ) Vendar je to nemudoma dodalo, da „matične družbe podjetja, ki je kršilo člen 81 ES, ni mogoče kaznovati z odločbo, sprejeto ob uporabi člena 81 ES, če sama ni podjetje“. ( 29 )

30.

V tem je mogoče ugotoviti bistveno napačno razumevanje pojma „podjetje“ v povezavi z odgovornostjo matičnih družb za kršitve prava o omejevalnih sporazumih, ki jih storijo njihove hčerinske družbe.

31.

Solidarna odgovornost matične in hčerinske družbe je namreč utemeljena z okoliščino, da obe družbi skupaj delujeta kot pravna subjekta enotnega podjetja v smislu konkurenčnega prava, če hčerinska družba ni zadostno neodvisna od matične družbe. ( 30 ) V tem primeru obe tvorita gospodarsko enoto in lahko v notranjem razmerju uveljavljata „koncernski privilegij“, to pomeni, da prepoved omejevalnih sporazumov za sporazume med njima ne velja. ( 31 ) Obratno tvorita matična in hčerinska družba tudi v zunanjih razmerjih gospodarsko enoto in morata zato solidarno odgovarjati za morebitne kršitve prava o omejevalnih sporazumih, ki jih stori podjetje, ki ga skupaj tvorita. ( 32 )

32.

Sodišče je tako napačno domnevalo, da sta pojma „podjetje“ v smislu konkurenčnega prava in odgovornost matične družbe za ravnanje hčerinske družbe „dva različna pojma“. ( 33 ) Dejansko sta pojem „podjetje“ in odgovornost v zvezi s pravom o omejevalnih sporazumih dve plati iste medalje. Kot je bilo navedeno, se pri solidarni odgovornosti matične in hčerinske družbe za kršitve prava o omejevalnih sporazumih izraža to, da sta obe pravna subjekta enotnega podjetja. Ta tvorba gospodarske enote matične in hčerinske družbe je nujen in hkrati zadosten pogoj za solidarno odgovornost matične družbe za kršitve prava o omejevalnih sporazumih, ki jih stori njena hčerinska družba.

33.

Iz pravnega mnenja, izraženega v izpodbijani sodbi, da mora tudi matična družba sama imeti lastnosti podjetja, da bi solidarno odgovarjala za kršitve prava o omejevalnih sporazumih, ki jih stori njena hčerinska družba, bi končno sledilo, da bi bil za pripis odgovornosti med matično in hčerinsko družbo za kršitve prava o omejevalnih sporazumih postavljen dodaten pogoj, ki v tej obliki do zdaj še ni bil potrjen.

34.

Menim, da takega dodatnega pogoja iz dosedanje sodne prakse nikakor ni mogoče izpeljati. Če bi tak pogoj obstajal, na primer v zadevi Akzo Nobel, vodilnem primeru preteklih let v zvezi z obravnavano problematiko, družbi Akzo Nobel NV kot čisti holdinški družbi ( 34 ) ne bi smela biti naložena globa.

35.

Splošno sodišče v tej točki ne obravnava sodbe Akzo Nobel ( 35 ) in tudi ne navaja obrazložitve za obstoj navedenega dodatnega pogoja, ki ga določa. Omejuje se na navajanje treh bolj ali manj naključno izbranih sodb Sodišča, ( 36 ) v katerih meni, da „ni bilo sporno“, „da je matična družba podjetje“. ( 37 )

36.

Vendar za sankcioniranje kršitev prava o omejevalnih sporazumih, ki jih stori podjetje, na podlagi člena 81 ES (postal člen 101 PDEU) v povezavi s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 ni pomembno, ali so vse fizične ali pravne osebe, ki to podjetje pravno predstavljajo, same gospodarsko aktivne in jih je zato treba že same zase opredeliti kot podjetja.

37.

Odločilno je samo, da je – gledano v celoti – podjetje storilo kršitev in da so vse fizične in pravne osebe, ki se jim kot sankcijo za to kršitev naloži plačilo globe, pravni subjekti tega skupnega podjetja. S sankcijami na podlagi člena 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 naj bi se namreč zagotovilo, da v skladu z načelom osebne odgovornosti osebe, ki imajo odločilen vpliv na podjetje, ki je udeleženo v omejevalnem sporazumu, odgovarjajo in skrbijo za to, da podjetje takih kršitev ne ponovi. ( 38 ) Ob upoštevanju tega cilja ni pomembno, ali navedene fizične ali pravne osebe tudi sicer – torej ne glede na njihov vpliv na podjetje, ki je udeleženo v omejevalnem sporazumu – opravljajo gospodarsko dejavnost.

38.

Če se zgoraj navedeno povzame, je mogoče ugotoviti, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je presodilo, da matične družbe podjetja ni mogoče sankcionirati, če sama ni podjetje, in nato ugotavljalo, ali je ustanova Portielje podjetje. ( 39 )

39.

Prvi del prvega pritožbenega razloga je zato utemeljen.

40.

Zaradi celovitosti bom v nadaljevanju obravnavala še drugi del prvega pritožbenega razloga, ki ga Komisija navaja podredno. V bistvu se nanaša na vprašanje, ali se domneva na podlagi 100 %, kot izhaja iz sodne prakse Akzo Nobel, ( 40 ) uporabi v razmerju ustanove Portielje do družbe Gosselin. Komisija meni, da je Splošno sodišče v obravnavanem primeru napačno presodilo, da se domneva na podlagi 100 % ne uporabi.

41.

Ta očitek se nanaša na preudarke Splošnega sodišča v točkah od 46 do 49 izpodbijane sodbe, v katerih izhaja iz tega, da ustanova Portielje „ne opravlja neposredne gospodarske dejavnosti“. ( 41 ) V teh okoliščinah bi lahko po mnenju Splošnega sodišča podjetniške lastnosti ustanove Portielje izhajale kvečjemu iz „posredne udeležbe“ pri gospodarski dejavnosti družbe Gosselin. Splošno sodišče zato ob sklicevanju na točke od 111 do 113 sodbe Cassa di Risparmio di Firenze, ( 42 ) ki se nanaša na pravo državnih pomoči, od Komisije zahteva konkreten dokaz, da je ustanova Portielje „sodelovala pri upravljanju“ družbe Gosselin in ne dopušča domneve na podlagi 100 %. ( 43 )

42.

Konkretno, Splošno sodišče se v zvezi s tem sklicuje na formulacijo iz sodbe Cassa di Risparmio di Firenze, da zgolj imetništvo deležev, čeprav nadzornih, ne zadošča za to, da se opredeli kot gospodarska dejavnost. ( 44 ) Da ustanova, ki ima nadzorni delež v družbi, sodeluje pri gospodarski dejavnosti nadzorovanega „podjetja“, naj bi bilo mogoče šteti šele takrat, kadar dejansko izvaja ta nadzor tako, da neposredno ali posredno „sodeluje“ pri njenem upravljanju. ( 45 )

43.

Iz navedenega dela sodbe Cassa di Risparmio di Firenze je Splošno sodišče sklepalo, da dokazno breme za sodelovanje gospodarsko nedejavne ustanove, kot je ustanova Portielje, pri upravljanju gospodarske družbe, ki deluje na trgu, kot je družba Gosselin, nosi Komisija, in da Komisija dokaznemu bremenu ne more zadostiti s tem, da se – z uporabo sodne prakse Akzo Nobel – sklicuje na (skoraj) 100-odstotno obvladovanje družbe s strani ustanove. ( 46 )

44.

Ta presoja Splošnega sodišča je pravno napačna.

45.

Nasprotno kot se zdi, da meni Splošno sodišče, se sodba Cassa di Risparmio di Firenze in sodna praksa Akzo Nobel skladata. V obeh primerih Sodišče pogojuje domnevo gospodarske enote in posledično obstoj enotnega podjetja „matične“ in njene „hčerinske družbe“ s tem, ali matična družba dejansko odločilno vpliva na hčerinsko družbo. ( 47 )

46.

V skladu s sodno prakso Akzo Nobel velja sicer v „posebnem primeru“, da ima matična družba v lasti vse ali skoraj vse deleže svoje hčerinske družbe, poleg tega izpodbojna „domneva dejanskega odločilnega vpliva“ matične družbe na ravnanje hčerinske družbe (domneva na podlagi 100 %), ( 48 ) v sodbi Cassa di Risparmio di Firenze ( 49 ) pa taka domneva ni omenjena.

47.

Domneva na podlagi 100 % v sodbi Cassa di Risparmio di Firenze verjetno ni omenjena zaradi vrste uporabljenega postopka: šlo je za postopek predhodnega odločanja, v katerem se dokazna vprašanja sploh niso obravnavala. Poleg tega je treba upoštevati, da Sodišče v zadevi Cassa di Risparmio di Firenze ni presojalo specifično posebnega primera 100-odstotnega oziroma skoraj 100-odstotnega nadzora, temveč je na splošno obravnavalo „nadzorne deleže“, med katere sodijo tudi deleži, ki so bistveno nižji od 100-odstotnega praga.

48.

Glede na zgoraj navedeno je Splošno sodišče pripisalo prevelik pomen okoliščini, da Sodišče v sodbi Cassa di Risparmio di Firenze „[…] ni vzpostavilo izpodbojne domneve ‚sodelovanja‘[…]“, ( 50 ) kot izhaja iz sodne prakse Akzo Nobel.

49.

Predvsem ni mogoče najti opornih točk za to, da Sodišče v sodbi Cassa di Risparmio di Firenze ni uporabilo domneve na podlagi 100 % prav zaradi tega, ker „matične družbe“ same niso podjetja ali ker so ustanove.

50.

Tudi če Sodišče v zadnjem času ni povsem izključilo, da se pomen pojma gospodarske enote na področju državnih pomoči razlikuje od pomena, ki ga ima ta pojem na drugih področjih konkurenčnega prava, ( 51 ) je do zdaj vedno povsem enotno razlagalo pojem podjetja na vseh področjih konkurenčnega prava, ( 52 ) nenazadnje tudi v sodbi Cassa di Risparmio di Firenze. ( 53 ) Tega bi se moralo Sodišče držati tudi v obravnavanem primeru.

51.

Da Sodišče v sodbi Cassa di Risparmio di Firenze in sodni praksi Akzo Nobel še posebej izhaja iz enakega pojma podjetja, potrjujejo tudi nekatera navzkrižna sklicevanja med tema smerema sodne prakse. ( 54 ) Komisija je v obravnavanem sporu na to pravilno opozorila.

52.

Glede na navedeno iz sodbe Cassa di Risparmio di Firenze torej ni mogoče ugotoviti ovire za uporabo domneve na podlagi 100 % v razmerju med ustanovo, kot je Portielje, in gospodarsko družbo, kot je Gosselin.

53.

Poleg tega domneva na podlagi 100 %, nasprotno kot meni ustanova Portielje, ne privede do obrnitve dokaznega bremena. V zvezi z omejevalnimi sporazumi med matičnimi in hčerinskimi družbami vsebuje le pravilo presoje dokazov v zvezi s pripisovanjem odgovornosti. Ker 100-odstotna (ali skoraj 100-odstotna) udeležba matične družbe v hčerinski družbi prima facie omogoča sklep, da dejansko izvaja odločilni vpliv, mora matična družba temu sklepu s predložitvijo prepričljivih nasprotnih dokazov ugovarjati; v nasprotnem primeru ta sklep zadostuje zahtevam dokaznega bremena v skladu z načeli pravne države. Z drugimi besedami, pred vprašanjem objektivnega dokaznega bremena morajo stranke izmenoma zadostiti trditvenemu bremenu. ( 55 )

54.

Nasprotno kot meni ustanova Portielje, z uporabo domneve na podlagi 100 % v primeru, kot je obravnavani, se njeno področje uporabe nikakor ne razširi. Namen te domneve namreč je, da olajša učinkovito uveljavljanje pravil konkurenčnega prava Pogodb ob upoštevanju načela osebne odgovornosti in da zagotavlja pravno varnost. ( 56 ) Na podlagi tega je treba položaj ustanove, kot je Portielje, katere namen je zagotavljanje „enotnosti upravljanja“ gospodarske družbe, ki jo obvladuje, obravnavati enako kot položaj „običajne“ matične družbe v razmerju do svoje hčerinske družbe ali kot položaj holdinške družbe v razmerju do družb v skupini, ki jih obvladuje. Vse te matične družbe imajo izrazito gospodarski interes v zvezi s konkretno dejavnostjo svojih hčerinskih družb na trgu. Če bi se v zvezi z odgovornostjo na področju prava o omejevalnih sporazumih obravnavale različno, bi bilo to v nasprotju z načelom enakega obravnavanja.

55.

V zvezi z odgovornostjo obvladujočih subjektov – bodisi ustanov, holdinških družb ali katerih koli drugih oblik matičnih družb – za poslovno prakso odvisnih družb ni pomembno, ali opravljajo lastno gospodarsko dejavnost. Drugače bi se, če bi se želelo ustanove ali holdinške družbe, ki same ne opravljajo gospodarske dejavnosti, na splošno izvzeti iz področja uporabe domneve na podlagi 100 %, čeprav v ozadju zadevne skupine „vlečejo niti“, odprla pot izogibanju učinkoviti soodgovornosti vodstva skupine za kršitve prava o omejevalnih sporazumih, ki jih storijo odvisni člani skupine. ( 57 )

56.

Argument ustanove Portielje, da bi uporaba domneve na podlagi 100 % v primeru, kot je obravnavani, v drugih primerih, v katerih je država udeležena v gospodarski družbi, privedla do nesmiselnega položaja, je prav tako neupošteven. S tem se namreč navaja povsem hipotetičen problem, ki se v obravnavanem primeru ne pojavlja. Položaj ustanove Portielje ni niti približno primerljiv s položajem države kot vlagateljice, saj je njena dejavnost omejena – kolikor je znano – samo na zagotavljanje enotnosti upravljanja enega samega družinskega podjetja. Poleg tega je Sodišče že razložilo, da vsekakor upošteva poseben položaj države v zvezi z odgovornostjo za morebitne kršitve prava o omejevalnih sporazumih, ki jih storijo podjetja, ki jih obvladuje. ( 58 ) Pomisleki, ki jih je izrazila ustanova Portielje, zato niso utemeljeni.

57.

Zato je drugi del prvega pritožbenega razloga prav tako utemeljen.

58.

Z drugim pritožbenim razlogom se izpodbijajo točke od 51 do 59 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče ugotovilo, da je ustanova Portielje predložila „primerne dokaze“ in s tem ovrgla domnevo na podlagi 100 %. ( 59 ) Splošno sodišče meni, da ustanova Portielje ni izvajala odločilnega vpliva na družbo Gosselin in da takega vpliva sploh ni bila sposobna izvajati.

59.

Splošno sodišče v navedenem delu izpodbijane sodbe le „za dodatno pojasnitev“ sicer ugotavlja, ali je ustanovi Portielje mogoče pripisati odgovornost za ravnanje družbe Gosselin. ( 60 ) Ker pa prvi del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na pojem podjetja, ne more biti veljaven, ( 61 ) je za odločitev v predloženem sporu odločilna pravna presoja tega drugega dela.

60.

Nesporno je domneva dejanskega izvajanja odločilnega vpliva matične družbe na svojo hčerinsko družbo v 100-odstotni ali skoraj 100-odstotni lasti (domneva na podlagi 100 %) v skladu s sodno prakso Akzo Nobel izpodbojna domneva. ( 62 )

61.

Vendar Komisija z drugim pritožbenim razlogom zatrjuje, da je Splošno sodišče pri presoji argumentov, ki jih je navedla ustanova Portielje, da bi ovrgla domnevo, napačno uporabilo pravo. Komisija v bistvu trdi, da Splošno sodišče ni primerno upoštevalo osebne povezanosti med ustanovo Portielje in družbo Gosselin. V zvezi s tem navaja tri očitke, ki jim posveča tri dele njenega drugega pritožbenega razloga. Obravnavala jih bom v nadaljevanju, pri čemer bom drugi in tretji del obravnavala skupaj.

62.

Uvodoma je treba spomniti, da Sodišče v pritožbenem postopku – razen glede vprašanja izkrivljanja – sicer ni pristojno, da bi posegalo v presojo dejstev in dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče. ( 63 ) Vendar je naloga Sodišča v pritožbenem postopku, da izvaja nadzor nad pravno opredelitvijo dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče. ( 64 ) To vključuje presojo vprašanja, ali je Splošno sodišče pri presoji dejstev in dokazov uporabilo pravilna pravna merila. ( 65 )

63.

Komisija v prvem delu drugega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita „očitno izkrivljanje dokazov“ v zvezi s položajem in vplivom treh članov upravnega odbora družbe Gosselin, ki so istočasno člani uprave ustanove Portielje.

64.

Natančneje, Komisija izpodbija ugotovitev Splošnega sodišča, da je „[o]d šestih članov uprave ustanove Portielje […] imela le polovica sedež tudi v upravnem odboru družbe Gosselin“, ( 66 ) in obratno, da „tri osebe, ki so sestavljale upravni odbor družbe Gosselin […] predstavljajo le polovico uprave ustanove Portielje“. ( 67 ) Komisija meni, da je Splošno sodišče s tem napačno nakazalo, da navedeni trije člani upravnega odbora družbe Gosselin ne bi bili zmožni „skupaj določati politiko ustanove Portielje“.

65.

Vendar gre za izkrivljanje dokazov le, če je presoja obstoječih dokazov, ne da bi se uporabili novi, očitno napačna. ( 68 )

66.

Splošno sodišče v obravnavanem primeru ni nikjer v izpodbijani sodbi, predvsem ne v točkah 56 in 57 te sodbe, ugotovilo, kot navaja Komisija, da navedeni trije člani upravnega odbora družbe Gosselin ne bi bili zmožni „skupaj določati politiko ustanove Portielje“. Očitek takega izkrivljanja dokazov je zato treba zavrniti.

67.

Tako prvi del drugega pritožbenega razloga ni utemeljen.

68.

Komisija v drugem in tretjem delu drugega pritožbenega razloga v bistvu očita, da je Splošno sodišče presojalo o vplivu ustanove Portielje na družbo Gosselin samo iz vidika prava družb.

69.

Res je, da je Splošno sodišče za svojo ugotovitev, da je domneva na podlagi 100 % ovržena, kot ključno navedlo, da je uprava ustanove Portielje formalne sklepe sprejela šele po prenehanju kršitve; Splošno sodišče je menilo, da je bilo izvajanje odločilnega vpliva ustanove Portielje na družbo Gosselin „zgolj iz tega razloga izključeno“. ( 69 ) Poleg tega je Splošno sodišče ugotovilo, da v obdobju od 1. januarja 2002 do 18. septembra 2002, v katerem je bila v skladu s sporno odločbo ustanovi Portielje pripisana kršitev prava o omejevalnih sporazumih, ni bilo skupščine delničarjev družbe Gosselin, v okviru katere bi lahko ustanova Portielje vpliva na politiko družbe Gosselin. ( 70 ) Ustanova Portielje naj v zadevnem obdobju ne bi imela nobenega vpliva na sestavo upravnega odbora družbe Gosselin, sestava se prav tako naj ne bi spremenila na pobudo ustanove Portielje. ( 71 )

70.

Te navedbe Splošnega sodišča so izraz bistveno napačnega razumevanja domneve na podlagi 100 % in pravnih zahtev za njeno ovrženje.

71.

Ali hčerinska družba samostojno odloča o svojem vedenju na trgu, ali pa je izpostavljena odločilnemu vplivu svoje matične družbe, ni mogoče presoditi zgolj na podlagi zadevnih določb prava družb. Drugače bi se zadevne matične družbe z lahkoto izognile odgovornosti za kršitve prava o omejevalnih sporazumih, ki jih storijo njihove hčerinske družbe, tako da bi se sklicevale na okoliščine, ki so povezane zgolj s pravom družb.

72.

Sicer je vsekakor treba upoštevati pristojnosti, ki jih imajo organi zadevnih družb, ali in kdaj so sprejeli sklepe in kaj je bila morebitna vsebina teh sklepov. Vendar je odločilna gospodarska resničnost. Konkurenčno pravo se namreč ne ravna po formalnostih, ampak po dejanskem ravnanju podjetij.

73.

Kot Komisija pravilno opozarja, bi bilo pretirano formalistično in ne bi nikakor ustrezalo gospodarski resničnosti, če bi bilo treba vprašanja vplivov med matično in hčerinsko družbo presojati izključno na podlagi ravnanj, ki spadajo v pravo družb.

74.

Splošno sodišče je uporabilo natanko tak formalizem, ko je – v skladu z argumenti tožeče stranke v postopku na prvi stopnji – kot odločilno za vprašanje, ali je ustanova Portielje odločilno vplivala na družbo Gosselin, štelo vidik prava družb. S tem, ko je Splošno sodišče omejilo merila preizkušanja zgolj na merila prava družb, je napačno uporabilo pravo. Splošno sodišče predvsem ni upoštevalo, da formalni sklepi organov družb niso nujen pogoj za domnevo gospodarske enote matične in hčerinske družbe. Taka enota lahko nastane tudi neformalno, zlasti na podlagi osebne povezanosti med družbama.

75.

Splošno sodišče je sicer ob robu obravnavalo tudi osebno povezanost med družbo Gosselin in ustanovo Portielje, vendar se je ponovno oprlo zgolj na okoliščine, ki se nanašajo na pravo družb. Pri tem je šlo za dve razmeroma teoretični vprašanji, in sicer prvič, ali so „glavni člani uprave ustanove Portielje prek skupščine delničarjev družbe Gosselin izvajali vpliv na upravni odbor slednje“ ter drugič, ali je treba „vsa podjetja, v katerih so trije člani upravnega odbora družbe Gosselin tudi člani upravnega odbora tega podjetja, šteti za matično družbo družbe Gosselin“. ( 72 )

76.

Odločilno pa bi bilo, ne glede na vse formalne preudarke glede prava družb, da bi se raziskali dejanski učinki osebne povezanosti med ustanovo Portielje in družbo Gosselin na vsakodnevno delovanje podjetja in da bi se zgolj na podlagi dejstev presodilo, ali je družba Gosselin – nasprotno od domneve na podlagi 100 % – svojo poslovno politiko dejansko določala samostojno. V izpodbijani sodbi o tem žal ni niti besede.

77.

Končno je treba zavrniti ugovor ustanove Portielje, da bi domneva na podlagi 100 % postala „neizpodbojna“, če bi se upoštevale možnosti vplivov izven organov udeleženih pravnih oseb. Na eni strani ustanova Portielje te trditve ni z ničemer podprla. Na drugi strani je očitno, da je vsekakor mogoče dogodke iz vsakodnevnega delovanja podjetja, tudi dogodke izven organov pravnih oseb, dokazati, na primer s pomočjo interne korespondence in dokumentov, zapisov pogovorov ter prič. ( 73 ) Taki dokazi lahko glede na svojo konkretno vsebino privedejo do ovrženja ali do potrditve domneve na podlagi 100 %.

78.

Tako sta drugi in tretji del drugega pritožbenega razloga utemeljena.

79.

Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da sta oba dela prvega kot tudi drugi in tretji del drugega pritožbenega razloga utemeljeni.

80.

Sodišče v skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča razveljavi odločitev Splošnega sodišča, če je pritožba utemeljena. Tako je treba točki 4 in 6 izreka izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče odločilo o tožbi ustanove Portielje v zadevi T-209/08, razveljaviti. To ne posega v preostali del izpodbijane sodbe, ki ni predmet tega pritožbenega postopka.

81.

Iz člena 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča izhaja, da lahko Sodišče poleg tega samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

82.

V obravnavanem primeru je Splošno sodišče v svoji sodbi izčrpno preučilo tožbene razloge, ki jih je navajala ustanova Portielje v postopku na prvi stopnji v zadevi T-209/08. Poleg tega so stranke v postopku pred Splošnim sodiščem imele možnost podati svoja stališča o vseh okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v tem sporu. Tudi glede dejanskega stanja niso potrebna nadaljnja pojasnila. Tako stanje postopka dovoljuje, da se odloči o sporu.

83.

Ustanova Portielje s prvim tožbenim razlogom v zadevi T-209/08 navaja, da ni podjetje v smislu konkurenčnega prava, tako da med njo in družbo Gosselin ne obstaja razmerje kot med matično in hčerinsko družbo. ( 74 )

84.

Ta tožbeni razlog je treba iz zgoraj navedenih razlogov ( 75 ) zavrniti.

85.

Ustanova Portielje z drugim tožbenim razlogom v zadevi T-209/08 navaja, da ji ni mogoče pripisati odgovornosti za dejanja družbe Gosselin, ker na družbo ni izvajala odločilnega vpliva. ( 76 )

86.

K temu je treba opozoriti, da je nesporno, da ustanova Portielje obvladuje vse ali skoraj vse deleže družbe Gosselin. ( 77 ) V skladu s sodno prakso Akzo Nobel ( 78 ) velja izpodbojna domneva, da ustanova Portielje dejansko izvaja odločilen vpliv na družbo Gosselin.

87.

Tožeča stranka argumentira ovrženje domneve povsem formalno z določbami iz prava o ustanovah oziroma prava družb o organih ustanove Portielje in družbe Gosselin. Navaja zakonsko obveznost članov upravnega odbora družbe Gosselin, da ravnajo izključno v interesu družbe in poudarja, da sta uprava ustanove Portielje in upravni odbor družbe Gosselin kolegijska organa, ki se le delno osebno prekrivata.

88.

Kot pa je navedeno zgoraj, ( 79 ) taka trditev sama zase ni upoštevna, ker je odločilno dejansko razmerje in gospodarska resničnost. To velja toliko bolj v primerih, kot je obravnavani, v katerem sicer ni bilo popolne identičnosti članov v upravi ustanove Portielje in upravnem odboru družbe Gosselin, je pa obstajala bistvena osebna povezanost med obema pravnima osebama v obliki treh skupnih članov upravnega odbora. Ob upoštevanju te povezanosti se okrepi prvi vtis, da družba Gosselin v razmerju do ustanove Portielje ni samostojna in da se njuni interesi skladajo.

89.

Tožeča stranka bi morala ( 80 ) dokazati, da se je „matična družba“, ustanova Portielje, v razmerju do „hčerinske družbe“, družbe Gosselin, v obravnavanem primeru zadrževala, tako da je drugonavedena, kljub 100-odstotnemu obvladovanju s strani prvonavedene, svoje ravnanje na trgu določala samostojno. ( 81 )

90.

Pri tem nikakor ne gre za probatio diabolica, s čimer bi se od matične družbe zahtevalo dokazovanje negativnih dejstev. ( 82 ) Kot že omenjeno, ( 83 ) je namreč mogoče s konkretnimi okoliščinami iz vsakodnevnega delovanja podjetja pojasniti, ali in do katere mere je hčerinska družba svojo poslovno politiko na trgu določala sama in s tem ravnala samostojno, se pravi neodvisno od svoje matične družbe.

91.

Ker pa ustanova Portielje – razen tega, da je vztrajala na vidikih, povezanih s pravom o ustanovah in pravom družb – ni navedla ničesar konkretnega, na podlagi česar bi se ovrgla domneva na podlagi 100 %, in predvsem ni obrazložila dejanskih posledic osebne povezanosti z družbo Gosselin, je tudi drugi tožbeni razlog neutemeljen.

92.

Kar zadeva ostale tožbene razloge, ki jih je navedla ustanova Portielje v zadevi T-209/08, je že Splošno sodišče ugotovilo, da so neutemeljeni. Sama sem te tožbene razloge obravnavala in prav tako menim – v bistvu iz enakih razlogov, kot jih je Splošno sodišče ugotovilo v izpodbijani sodbi – da so neutemeljeni.

93.

Tudi znižanje globe, ki ga je Splošno sodišče dosodilo v korist družbe Gosselin, ne more veljati za ustanovo Portielje. To znižanje se namreč nanaša na obdobje od 30. oktobra 1993 do 14. novembra 1996, ustanova Portielje pa glede na sporno odločbo solidarno odgovarja le za obdobje od 1. januarja 2002 do 18. septembra 2002.

94.

Poleg tega nisem ugotovila okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bila globa, ki je bila naložena ustanovi Portielje, napačno izračunana, nesorazmerna ali preprosto neprimerna. Zato v obravnavanem primeru ne obstaja razlog za odpravo ali spremembo višine te globe – tudi ob upoštevanju neomejene pristojnosti Sodišča (člen 261 PDEU v povezavi s členom 31 Uredbe št. 1/2003).

95.

Ničnostno tožbo ustanove Portielje v zadevi T-209/08 je tako treba glede na navedeno v celoti zavrniti kot neutemeljeno.

96.

V skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišče odloči o stroških, če je pritožba utemeljena in če samo dokončno odloči v sporu. ( 84 )

97.

V skladu s členom 138(1) v povezavi s členom 184(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Komisija predlagala, naj se ustanovi Portielje naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi trditvami na obeh stopnjah ni uspela, ji je treba naložiti plačilo stroškov, nastalih na obeh stopnjah.

98.

Na podlagi zgornjih preudarkov Sodišču predlagam, naj odloči tako: