Opinion of the Advocate-General

Opinion of the Advocate-General

I – Uvod

1. Evropska komisija v tožbi predlaga Sodišču, naj ugotovi, da Češka Republika s tem, da ni sprejela ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe z dne 14. januarja 2010 v zadevi Komisija proti Češki republiki,(2) ki se nanaša na delno neizvršitev prenosa Direktive 2003/41/ES(3) o institucijah za poklicno pokojninsko zavarovanje, ni izpolnila obveznosti, ki so ji naložene v členu 260(1) PDEU. Komisija Sodišču tudi predlaga, naj Češki republiki naloži plačilo pavšalnega zneska v višini 3.364.395,20 EUR.

2. Sodišče je tako soočeno s pomembno nalogo, ki je priznana v nacionalnih pravnih redih in pravu Unije, zlasti na področju konkurence, in sicer z določitvijo sankcij.

3. Posebnost obravnavane zadeve je, da je imela kršitev, ki jo je Sodišče ugotovilo v sodbi, izdani na podlagi člena 258 PDEU, torej v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Češki republiki, zelo majhne praktične posledice v češkem pravnem redu, saj ni bilo institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje (v nadaljevanju: IPPZ) s sedežem na nacionalnem ozemlju Republike češke.

4. V zvezi s tem opozarjam, da je Komisija na področju denarnih sankcij v smislu člena 260 PDEU objavila vrsto obvestil,(4) katerih namen je poenotenje prakse nalaganja navedenih sankcij, ki prispeva k enakosti obravnave držav članic. Vendar Sodišče ni zavezano s predlogi Komisije iz navedenih obvestil.(5)

5. Iz navedenih obvestil je med drugim razvidno, da Komisija meni, da je vsaka kršitev prava Unije, zlasti neizvršitev sodbe Sodišča, težka. Vendar menim, da je tak pristop retoričen, ker izključuje vsakršno preverjanje sorazmernosti sankcije in njene individualizacije, ne glede na načela, ki so običajno priznana na represivnem področju.

6. Res je, da pravo Unije, drugače od nacionalnega prava, ki kršitve pogosto razlikuje glede na kazni, ki so za njih določene, takega razlikovanja ne pozna. Vendar imata nacionalno pravo in pravo Unije enoten pogled na upoštevanja stopnje nezakonitosti pri kršitvi pravila, ki je v določeni meri naklepna ali malomarna.(6)

7. V sistemu za določanje pavšalnega zneska iz člena 260 PDEU je tako za določitev narave kršitve pomembna predvsem njena teža.

8. Sodišče zato lahko za zagotovitev skladnosti med storjeno kršitvijo in predlagano sankcijo razlikuje med kršitvami prava Unije, in sicer med lahkimi, srednjimi in težkimi neizpolnitvami obveznosti. Poleg tega, če nezakonitost ni odvisna zgolj od zunanjega ravnanja storilca in posledic dejanja, ampak je povezana tudi z okoliščinami storilca, zlasti z njegovimi nameni, je treba pri določitvi pavšalnega zneska upoštevati olajševalne okoliščine, kot je lojalno sodelovanje, in oteževalne okoliščine, kot je ponovitev neizpolnitve obveznosti države članice.

9. Nazadnje, tehtanje vseh teh elementov spada v okvir izvrševanja neomejene pristojnosti Sodišče glede denarnih sankcij iz člena 260 PDEU.

II – Upoštevni predpisi prava Unije

10. Z začetkom veljave Lizbonske pogodbe je bil predhodni postopek na podlagi člena 260 PDEU v primeru neizvršitve sodbe Sodišča skrajšan s tem, da je bila ukinjena obveznost Komisije, da izda obrazloženo mnenje. Kot izhaja iz besedila navedenega člena, mora Komisija zadevni državi članici poslati zgolj opomin, preden pred Sodiščem vloži tožbo.

11. Namen Direktive 2003/41, katere delna neizvršitev prenosa pomeni neizpolnitev obveznosti Češke republike, je določiti pravila za dejavnost in nadzor IPPZ. Slednje so institucije, katerih namen je zagotavljati pokojnine v okviru poklicne dejavnosti na podlagi sporazuma ali pogodbe, sklenjene individualno ali kolektivno med delodajalci in delavci ali njihovimi zastopniki. Namen Direktive 2003/41 v zvezi s tem je vzpostavitev notranjega trga sistemov poklicnega pokojninskega zavarovanja, organiziranega na evropski ravni. Vendar države članice v skladu z načelom subsidiarnosti ohranijo celotno odgovornost za organizacijo svojih pokojninskih sistemov in za razdelitev vlog med tri „stebre“ pokojninskega sistema, tako da morajo zlasti v okviru drugega stebra določiti vlogo in funkcije različnih vrst IPPZ.

12. Direktiva 2003/41 državam članicam za uresničitev zastavljenih ciljev določa različne obveznosti v zvezi z IPPZ s sedežem na njihovem ozemlju, zlasti pravno ločitev med ustanoviteljskimi podjetji in IPPZ (člen 8), spoštovanje pogojev delovanja (člen 9), nadzor upoštevanja teh pogojev (člen 13) in oblikovanj tehničnih rezervacij (členi od 15 do 18). Člen 20(1) navedene direktive določa tudi, da morajo države članice dovoliti podjetjem s sedeži na njihovem ozemlju, da uporabljajo storitve pooblaščenih IPPZ iz drugih držav članic, pooblaščenim IPPZ na njihovem ozemlju pa, da opravljajo storitve za podjetja s sedeži v drugih državah članicah. Odstavki od 2 do 4 tega člena v zvezi s tem določajo pravila nadzora čezmejnih dejavnosti IPPZ.

13. Države članice morajo v skladu s členom 22(1) Direktive 2003/41 pred 23. septembrom 2005 sprejeti določbe, potrebne za uskladitev s to direktivo.

III – Sodba Komisija proti Češki republiki (C-343/08)

14. Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Češki republiki z dne 14. januarja 2010 razsodilo, da „Češka republika s tem, da v predpisanem roku ni sprejela zakonskih in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev s členi 8, 9, 13, od 15 do 18 in 20, od (2) do (4), Direktive 2003/41 ni izpolnila obveznosti iz člena 22(1) te direktive“.

15. Sodišče je v točkah od 37 do 52 sodbe na trditev Češke republike, da je neizvršitev prenosa Direktive 2003/41 upravičena zaradi neobstoja IPPZ v tej državi, odgovorilo, da morajo v skladu s sodno prakso in glede na to, da ni geografskih razlogov, zaradi katerih prenos zadevnih določb ne bi bil potreben, če se Češka republika odloči, da nacionalni sistem pokojninskega zavarovanja dopolni s poklicnim pokojninskim zavarovanjem iz drugega stebra, vsi pravni subjekti v tej državi članici po vzoru drugih pravnih subjektov v Evropski uniji vedeti, katere so njihove pravice in obveznosti.

16. V točkah od 53 do 62 sodbe pa je Sodišče razsodilo, da prenos zadevnih določb Češki vsekakor ne nalaga, da mora spremeniti nacionalni sistem pokojninskega zavarovanja. Sodišče meni, da Direktive 2003/41 zlasti ni mogoče razlagati tako, da državi članici, ki zaradi neobstoja drugega stebra prepoveduje ustanovitev IPPZ na svojem ozemlju, nalaga odpravo te prepovedi.

IV – Predhodni postopek, tožba pred Sodiščem v zadevi C-241/11 in razvoj dogodkov med tem postopkom

17. Komisija je 19. februarja 2010 Češko republiko pozvala, naj ji sporoči natančne ukrepe in časovnico, ki jih češka vlada namerava sprejeti za uskladitev z zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Češki republiki. Češka republika je odgovorila, da bodo potrebni ukrepi sprejeti najpozneje junija 2012. Finančni minister Češke republike je v dopisu z dne 17. junija 2010 Komisiji sporočil, da bo odločitev o načinu prenosa Direktive 2003/41 sprejela vlada, ki se bo oblikovala po parlamentarnih volitvah 28. in 29. maja 2010. Pozneje je v dopisu z dne 1. oktobra 2010 navedel, da bo delovni dokument o prenosu navedene direktive kmalu posredovan vladi.

18. Komisija je v dopisu z dne 29. oktobra 2010 Češki republiki poslala pisni opomin, v katerem jo je pozvala, naj v roku dveh mesecev od prevzema navedenega dopisa predloži pripombe. Komisija je na prošnjo Češke republike ta rok podaljšala do 28. januarja 2011.

19. Češka republika je v odgovoru na navedeni opomin navedla, da bo pripravila osnutek zakona, ki bo vladi posredovan v prvem četrtletju leta 2011, parlamentu pa aprila 2011, tako da bo začel veljati v tretjem četrtletju.

20. Komisija je 19. maja 2011 vložila to tožbo, s katero Sodišču predlaga, naj:

– ugotovi, da Češka republika ni sprejela ukrepov, potrebnih za uskladitev z zgoraj navedeno sodbo v zadevi Komisija proti Češki republiki,

– tej državi članici naloži denarno kazen v znesku 22.364,16 EUR za vsak dan zamude pri sprejetju ukrepov, potrebnih za izvršitev navedene sodbe, od datuma razglasitve sodbe v obravnavani zadevi do dneva sprejetja navedenih izvedbenih ukrepov, in

– ji naloži pavšalni znesek 5.644,80 EUR za vsak dan zamude pri sprejetju teh ukrepov od datuma razglasitve zadevne sodbe do datuma razglasitve sodbe v obravnavani zadevi ali do datuma sprejema izvedbenih ukrepov.

21. Češka republika je 2. septembra 2011 Komisijo obvestila, da je bil 31. avgusta 2011 objavljen in začel veljati zakon št. 260/2011(7) (v nadaljevanju: zakon št. 260/11), za katerega država članica meni, da v celoti izvršuje zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Češki republiki. Komisija je, potem ko je preučila vsebino zakona št. 260/11, v repliki ugotovila, da je Češka republika svojo zakonodajo uskladila s to sodbo. Komisija je zato svojo zahtevo za določitev denarne kazni umaknila. Vztraja pa pri predlogu glede plačila pavšalnega zneska.

V – Tožba in trditve strank

A – Obstoj neizpolnitve obveznosti

22. Takoj je treba opozoriti, da po začetku veljave Lizbonske pogodbe datum za preverjanje obstoja neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 260 PDEU ustreza datumu izteka roka, določenega v opominu, izdanem na podlagi odstavka 2, prva alinea, navedenega člena.(8)

23. Čeprav Češka republika ne izpodbija resničnosti očitane neizpolnitve, ampak zgolj težo kršitve, ki izhaja iz razlage Komisije, to ne spreminja ugotovitve, da Češka republika ob izteku podaljšanega roka, določenega v pisnem opominu Komisije, ni sprejela vseh potrebnih ukrepov za popolno uskladitev z obveznostmi, ki izhajajo iz zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki. Zato je treba ugotoviti, da je Češka republika kršila obveznost, ki izhaja iz člena 260(1) PDEU.

B – Predlog pavšalnega zneska

24. Ker so bili ukrepi, potrebni za izvršitev zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki, sprejeti med tem postopkom, je predlog naložitve denarne kazni v skladu s sodno prakso postal brezpredmeten.(9)

25. Vendar je Komisija vztrajala pri zahtevi za naložitev pavšalnega zneska, izračunanega v skladu z zgoraj omenjenim obvestilom Komisije iz leta 2005. Iz slednjega je razvidno, da se pavšalni znesek izračuna tako, da se dnevni znesek pomnoži s številom dni trajanja kršitve. Dnevni znesek se izračuna tako, da se osnovni pavšalni znesek(10) pomnoži s koeficientom teže kršitve (lestvica od 1 do 20) in s faktorjem „n“, ki odraža bruto družbeni proizvod države članice, in številom glasov, ki jih ima slednja v Svetu Evropske unije.

26. Komisija poudarja obveznost vsake države članice, da v celoti prenese Direktivo 2003/41, čeprav v obravnavanem primeru prenos v praksi ne bi imel nobenega konkretnega vpliva, ker v češkem sistemu pokojninskega zavarovanja ni drugega stebra. Opozarja, da je zakonodajalec Unije s sprejetjem Direktive 2003/41 želel, da vse države članice določijo pogoje za izvajanje dejavnost IPPZ na njihovih ozemljih. Komisija meni tudi, da so bile zadevne določbe Direktive 2003/41 in vsebina zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki jasne in ne dopuščajo nobenega dvoma glede načina njihovega izvrševanja.

27. Komisija glede podrobnih pravil o izračunu pavšalnega zneska predlaga, da se ohrani koeficient teže 8, ker meni, da so določbe Direktive 2003/41 bistvene za opravljanje čezmejnih storitev s strani IPPZ in da, če se jih v celoti ne prenese v notranji pravni red, pogoji delovanja notranjega trga sistemov poklicnega pokojninskega zavarovanja niso določeni. Komisija poudarja, da neizvršitev prenosa pomeni kršitev načela pravne varnosti, katerega teža je še večja v zvezi z določbami, ki se nanašajo na pravila varnega in skrbnega poslovanja ter pravila nadzora, katerih namen je zagotoviti visok nivo varnosti za bodoče upokojence.

28. Komisija je v odgovoru na trditev Češke republike, ki se nanaša na delni prenos Direktive 2003/41 v določenem roku, navedla tudi, da ta okoliščina ne spreminja položaja. Delni prenos naj bi se nanašal le na IPPZ, ki opravljajo čezmejne storitve v Češki republiki. Iz tega prenosa naj torej ne bi bilo mogoče ugotoviti pogojev delovanja IPPZ, ki jih nadzorujejo češki organi, niti pravil varnega in skrbnega poslovanja, ki veljajo za njih.

29. Češka republika izpodbija predvsem težo neizpolnitve, ugotovljene v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Češki republiki, ki naj bi bila zelo majhna oziroma naj je sploh ne bi bilo. Navedena država članica meni, da se ji ne sme naložiti pavšalnega zneska oziroma da je treba višino tega zneska glede na posebne okoliščine obravnavanega primera bistveno zmanjšati.

30. Češka republika trdi, da se je Komisija pri presoji teže neizpolnitve obveznosti oprla na napačno podlago, ker je vprašanje teže neizpolnitve zamešala z vprašanjem kršitve prava Unije. Opozarja tudi, da je treba pri presoji teže kršitve upoštevati posledice neizpolnitve obveznosti za zasebni in javni interes, nujnost, da se zadevna država članica uskladi z obveznostmi, pomembnost pravnega pravila, katerega kršitev je bila ugotovljena, in ravnanje zadevne države članice.

VI – Splošna presoja

A – Narava pavšalnega zneska

31. Iz sodne prakse in zlasti sodbe z dne 12. julija 2005 v zadevi Komisija proti Franciji(11) je razvidno, da denarni sankciji iz člena 260(2) PDE nimata enake funkcije. Namen naložitve denarne kazni je namreč spodbuditi državo članico, da v čim krajšem roku preneha z očitano kršitvijo, medtem ko naložitev pavšalnega zneska temelji na presoji posledic neizvršitve obveznosti zadevne države članice na zasebni in javni interes.(12)

32. Pavšalni znesek je torej sankcija v ožjem pomenu besede. Nasprotno kot denarna kazen, ki ima predvsem prisilno naravo, je namen pavšalnega zneska kaznovati preteklo pasivnost zadevne države članice.

33. Sodišče je tako opredelilo pavšalni znesek, pri čemer je poudarilo njegov odvračalni značaj in preventivno funkcijo pred ponovitvijo kršitev.(13) Komisija meni, da grožnja naložitve pavšalnega zneska državo članico med drugim spodbudi k temu, da predhodno sodbo, s katero je bila ugotovljena neizpolnitev obveznosti, izvrši čimprej, še posebej preden bi se pred Sodiščem začel drug postopek.(14)

34. Poleg tega kaznovalna narava pavšalnega zneska kaže na njegovo povračilno funkcijo, ki ustreza načelu, da mora vsaki kršitvi slediti sorazmerna sankcija, da se ponovno vzpostavi vladavina prava.

35. Ker je kršitev odstopanje od vzpostavljenega pravnega reda, je namreč sankcija pravilen odgovor. Vendar menim, da pravilen odgovor zahteva, da je naložen pavšalni znesek kolikor je mogoče nizek, saj je teža zadevnih neizpolnitev izrazito majhna.

36. V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da mora Sodišče pri izvajanju pooblastila za odločanje po prostem preudarku pavšalni znesek določiti tako, da je prilagojen okoliščinam ter sorazmeren z ugotovljeno neizpolnitvijo obveznosti in s plačilno zmožnostjo zadevne države članice.(15) Naložitev plačila pavšalnega zneska mora v vsakem posameznem primeru temeljiti na upoštevanju vseh bistvenih elementov, ki se nanašajo na značilnosti ugotovljene neizpolnitve obveznosti in na ravnanje države članice.(16)

37. Odvračalna narava pavšalnega zneska je bila okrepljena predvsem v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Franciji z dne 9. decembra 2008, v kateri je Sodišče naložilo plačilo pavšalnega zneska kljub popolni izvršitvi predhodne sodbe pred koncem postopka, ki je bil začet na podlagi člena 260 PDEU (prejšnji člen 228 ES). Sodišče je zato poudarilo, da ne gre za avtomatično sankcijo, in potrdilo svojo pristojnost, da o nujnosti naložitve pavšalnega zneska glede na okoliščine posameznega primera odloči po prostem poudarku.

B – Vloga obvestil Komisije, ki se nanašajo na izvajanje člena 260 PDEU

38. Ni sporno, da smernice, kot so te iz zgoraj navedenih obvestil Komisije, ki se nanašajo na izvajanje člena 260 PDEU, prispevajo k zagotovitvi preglednosti, predvidljivosti in pravne varnosti v zvezi z ravnanjem te institucije.(17)

39. V nasprotju z nacionalnimi pravnimi redi, v katerih najpogosteje zakonodajalec, državni tožilci ali eventualno pritožbena oziroma vrhovna sodišča določijo pravila ali prakso glede odmerjanja ukrepov, je pri uporabi člena PDEU Komisija tista, ki mora objaviti način odmerjanja.

40. Tako kot generalni pravobranilec D. Ruiz-Jarabo menim, da ta obvestila, čeprav niso zakonska besedila v pravem pomenu besede, zavezujejo institucije, ki so jih sprejele, vsaj v smislu, da jih lahko zaobidejo le z ustrezno obrazložitvijo, ker bi sicer kršile načelo enake obravnave.(18)

41. Navajam tudi, da se Komisija na drugih področjih prava Unije in zlasti na področju konkurenčnega prava sama omejuje pri izvajanju pristojnosti za odločanje po prostem preudarku s tem, da sprejema taka pravila ravnanja in se z njihovo objavo zavezuje, da jih bo v prihodnje uporabljala v primerih, ki jih ta pravila določajo.(19) Komisijo zato obvestila, ki jih je sprejela, zavezujejo, če ne odstopajo od določb pogodbe.(20)

42. Poudariti je treba, da so obvestila Komisije glede uporabe člena 260 PDEU nepogrešljiva zato, da Sodišče lahko določi pravilno in koherentno prakso, ki prispeva k pravni predvidljivosti. Obvestila namreč prispevajo k temu, da Sodišče oblikuje metodičen in strog pristop na področju uporabe denarnih sankcij. Bistven pomen predlogov Komisije je, da Sodišču omogočajo, da izbere eno izmed vrst sankcij, ki ustrezajo naravi očitane kršitve. Za sodišče torej pomenijo indikativno izhodiščno točko za splošno presojo očitane neizpolnitve in mehanizem, ki zagotavlja, da odmerjena sankcija ni arbitrarna ali subjektivna, kljub temu, da nikoli ne doseže matematične objektivnosti.

43. Vendar opozarjam, da se Sodišče lahko opre na zgoraj omenjena obvestila le v analitičnem in metodološkem okviru. Sodišču zato pri izvajanju diskrecijske pravice med drugim ni treba navajati podrobnosti izračuna pavšalnega zneska, ki ga naloži zadevni državi članici.

VII – Metodologija naložitve pavšalnega zneska

A – Uporaba merila teže kršitve v praksi Komisije

44. Komisija se v skladu z obvestilom iz leta 2005(21) pri izračunu periodičnega zneska opre na tri menila, in sicer na težo kršitve, njeno trajanje in na plačilno zmožnost države članice. Menim, da je bistveni problem pri uporabi navedenih meril tveganje prekrivanja, zlasti med merilom teže in trajanja. Trajanje kršitve, kljub temu, da je objektivni kriterij, namreč lahko razumno poveča težo očitane neizpolnitve obveznosti.

45. V zvezi s tem menim, čeprav se strinjam, da so očitane neizpolnitve obveznosti zelo različne, da je Komisija pri uporabi denarnih kazni merilo teže kršitve uporabila nekoliko nekoherentno.(22)

46. Presenetljiva je namreč ugotovitev, da je Komisija glede denarne kazni v eni najbolj kompleksnih zadev do sedaj v smislu uporabe denarnih sankcij v primerih splošne in strukturne neizpolnitve obveznosti predlagala koeficient teže 10. V poznejši zadevi, ki se je nanašala izključno na zakonsko neizpolnitev, pa je bil določen koeficient 11.(23) Poleg tega je Komisija v edini zadevi, v kateri neizpolnitve ni bilo mogoče ugotoviti, ker ni bilo dovolj dokazov, predlagala koeficient teže 14.(24) Nazadnje, Komisija je šla tako daleč, da je v zadevi, ki se je nanašala na neizvršitev prenosa direktive, predlagala koeficient 1.(25)

47. Natančneje glede predlogov za naložitev pavšalnega zneska v zadevah, ki se nanašajo na neizvršitev prenosa direktiv, je Komisija predlagala koeficienta 11(26) in 12(27) . V zadevah, ki se nanašajo na neizvršitev izterjave denarnih pomoči, katerih stopnja kompleksnosti je višja, pa so bili predlagani koeficienti 5(28), 8(29) in 14(30) .

48. Za primerjavo in obuditev spomina opozarjam, da je Komisija v obravnavanem primeru ocenila, da teža neizpolnitve obveznosti ustreza koeficientu 8 od 20.

B – Analiza teže kršitve za namen določitve pavšalnega zneska

49. Najprej opozarjam, da drugače kot ugotovitvena sodba, izdana na podlagi člena 258 PDEU, ki odraža objektivno stanje prava Unije,(31) sodba, izdana na podlagi člena 260(2) PDEU, s katero so naložene denarne sankcije, vsebuje subjektivni element, ker se v njej presoja odgovornost države članice. Ta druga navedena sodba ima konstitutivni učinek, saj Sodišče z njo naloži navedene sankcije.

50. Menim, da je presoja teže kršitve, ki se nanaša na neizvršitev sodbe Sodišča, sestavljena iz subjektivnega vidika, ki se med drugim nanaša na odgovornost države članice, in ugotovitve teže, ki temelji na objektivnih elementih obsega kršitve in njenih posledic.

1. Subjektivni vidik teže kršitve

51. Vprašanje, ki se iz subjektivnega vidika postavlja glede ukrepa pavšalnega zneska, je, ali je država članica po razglasitvi prve sodbe zaradi neizpolnitve obveznosti ravnala v dobri veri. To se presoja glede na ukrepe, ki jih je navedena država članica sprejela za izvršitev sodbe, ki je bila izdana na podlagi člena 258 PDEU.

52. V zvezi s tem ima upoštevna analiza več elementov, vključno s presojo skrbnosti in lojalnega sodelovanja države članice. Sodišče tako lahko ugotovi, ali je zadevna neizvršitev posledica premišljenega ravnanja ali preproste malomarnosti in, če je potrebno, stopnjo navedene malomarnosti. Menim, da je bistveno, da se lojalni državi članici ne naloži plačila enakega pavšalnega zneska, kot je bil naložen državi članici, ki sploh ni dokazala dobre vere.

53. Konkretno, glede ravnanja Češke republike v obravnavanem primeru je iz spisa razvidno, da je navedena država članica v celoti izvršila zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Češki republiki s tem, da je 19 mesecev po razglasitvi navedene sodbe oziroma šest mesecev po tem, ko je bila pri Sodišču vložena ta tožba, sprejela zakonodajo za prenos Direktive 2003/41.

54. Češka republika svojo zamudo opravičuje z notranjo situacijo države, torej zamenjavo vlade po parlamentarnih volitvah, razpravami o reformi nacionalnega sistema socialne varnosti in ekonomsko nestabilnostjo, povezano s svetovno finančno krizo.

55. Res je, da se država članica v skladu z ustaljeno sodno prakso ne more sklicevati na določbe, prakso ali okoliščine svojega notranjega pravnega reda, da bi upravičila nespoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije.(32)

56. Vendar lahko Sodišče v skladu z načelom impossibilium nulla obligatio est pri presoji teže neizpolnitve obveznosti za namen morebitne naložitve denarnih sankcij upošteva dejanske probleme, ki jih država članica lahko ima pri izvrševanju sodbe, izdane na podlagi člena 258 PDEU.(33) Pristopa, ki temelji na objektivni odgovornosti, drugače kot v postopku zaradi neizpolnitve na podlagi člena 258 PDEU, namreč ni mogoče uporabiti v okviru postopka iz člena 260 PDEU.

57. Češka republika je v svojih dopisih poudarila, da je začela postopek izvrševanja mesec po razglasitvi sodbe in da je spoštovala obveznost lojalnega sodelovanja s Komisijo s tem, da je na njene zahteve vedno skrbno odgovorila. Češka republika trdi tudi, da je bila Direktiva 2003/41 deloma že prenesena v določenem roku in torej celo pred razglasitvijo prve sodbe Sodišča.(34) Poleg tega naj bi bil celotni prenos izvršen med tem postopkom.

58. V zvezi s tem se mi ne zdi sporno, da je Češka republika v okviru korespondence s službami Komisije dejansko dokazala lojalno sodelovanje.

59. Menim tudi, da je delni ali celoten prenos med postopkom pred Sodiščem na podlagi člena 260 PDEU nesporno argument v korist zadevne države članice. Sodišče to dejansko upošteva pri presoji teže neizpolnitve obveznosti, vendar to ne more razbremeniti države članice, da nosi posledice neizpolnitve v obliki plačila pavšalnega zneska.(35)

60. Vendar ugotavljam, da ima ravnanje Češke republike tudi oteževalne okoliščine malomarnosti in nekoherentnost na nivoju nacionalnih postopkov, zaradi česar je bila izvršitev sodbe Sodišča neupravičeno zapoznela. Obseg zakonodajnega dela za izvršitev zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki je bil namreč jasno opredeljen od datuma razglasitve navedene sodbe. Vendar prizadevanja za njegovo izvedbo niso bila velika, ne glede na politične okoliščine parlamentarnih volitev.

61. Nazadnje menim, da Sodišče, ker gre za tako zelo malomarno ravnanje, ne more ravnati drugače, kot da Češki republiki naloži plačilo pavšalnega zneska.

2. Objektivni vidik teže kršitve

62. Objektivni vidik teže je bil v sodni praksi Sodišča opredeljen predvsem s sklicevanjem na naravo kršitve. Med številnimi upoštevnimi faktorji v zvezi s tem so trajanje neizpolnitve, potem ko je bila ta ugotovljena v sodbi, ter zadevni javni in zasebni interes.(36) Presenetljiva je tudi ugotovitev, da Sodišče pogosto zniža pavšalni znesek, ki ga predlagala Komisija.(37)

63. Upoštevajoč prekrivanje med kriterijema trajanja in teže kršitve se bom v tej analizi osredotočil na analizo objektivnega vidika teže očitane neizpolnitve in obravnaval problematiko poteka časa pozneje.

64. Glede vpliva neizvršitve zadevnega prenosa na javne in zasebne interese je treba spomniti, da je namen Direktive 2003/41 vzpostaviti notranji trg sistemov poklicnega pokojninskega zavarovanja, v katerem morajo IPPZ imeti pravico do svobode opravljanja storitev in svobode investiranja.(38)

65. Takoj želim poudariti, da menim, da je neizpolnitev, ki jo Komisija v obravnavanem primeru očita Češki republiki, lažja, kot izhaja iz razlage Komisije. Menim, da je treba v korist Češke republike ugotoviti olajševalne okoliščine.

66. Glede na to, da Direktiva 2003/41 v skladu s sodbo Sodišča državi članici ne nalaga vzpostavitve drugega stebra niti odprave prepovedi ustanavljanja IPPZ na njenem ozemlju, je torej dejanski vpliv neizvedbe prenosa zadevnih določb praktično neobstoječ. Glede na to, da je najpomembnejši cilj prenosa obveščati subjekte, na katere se dejavnosti IPPZ lahko nanašajo, namreč ni mogoče šteti, da je neobstoj navedenega prenosa v češki pravni red, ki nima drugega stebra nacionalnega sistema pokojninskega zavarovanja, zelo težka kršitev. Vpliv očitane kršitve na javni in zasebni interes je zato zelo omejen.

67. Zelo široka razlaga Direktive 2003/41, kakor jo je v prvi tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti zagovarjala Komisija, je glede na posebne okoliščine v Češki republiki dejansko lahko povzročila zmedo.(39) Češka republika zato med celotnim trajanjem prvega postopka zaradi neizpolnitve obveznosti vsekakor ne bi mogla, tudi če bi ravnala zelo skrbno, sprejeti učinkovitih ukrepov za odpravo očitane neizpolnitve.

68. Čeprav nacionalne določbe, ki bi morale biti sprejete, v praksi ne bi bile uporabljane, bi to stanje trajalo le do trenutka, ko bi nacionalni zakonodajalec uvedel drugi steber v nacionalni sistem pokojninskega zavarovanja. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da bi zakonodajalec v takih okoliščinah lahko spremenil veljaven pravni okvir tako, da bi bil v skladu z Direktivo 2003/41.

C – Analiza trajanja kršitve za namen naložitve pavšalnega zneska

69. Ta postopek izpostavlja dva vidika upoštevanja poteka časa. Po eni strani se postopek nanaša na presojo časa, potrebnega za izvršitev zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki. Po drugi strani se nanaša na vprašanje, kako hitro je Komisija začela postopek na podlagi člena 260 PDEU.

70. Najprej glede prvega vidika menim, da je očitno, da je merilo trajanja kršitve v okviru izvršitve sodbe Sodišča v celoti prepuščeno zadevni državi članici. Zadnjenavedena lahko izvrševanje začne, ko meni, da je to primerno, ali zaprosi, če obstajajo dvomi glede obsega njenih obveznosti, za razlago sodbe, izdane na podlagi člena 258 PDEU, v skladu s členom 43 Statuta Sodišča Evropske unije v povezavi s členom 158 Poslovnika Sodišča.(40)

71. Zato potek časa povečuje objektivno težo neizpolnitve, ki vključuje neizvršitev sodbe Sodišča, in ga je torej mogoče uporabiti kot indikator pri odmerjanju ukrepa oziroma pavšalnega zneska v obravnavanem primeru.

72. Češka republika v svojih dopisih navaja, da je neizpolnitev obveznosti, ki jo je Sodišče ugotovilo v sodbi, odpravila brez zamude. Poleg tega, glede na to da je bil edini namen prenosa obvestitev pravnih subjektov, ki bi jih lahko zadevala morebitna odločitev o uvedbi drugega stebra na ozemlju Češke republike, ta država članica relativizira nujnost sprejetja ukrepov, potrebnih za izvršitev zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki.

73. Komisija poudarja, da je treba izvršitev sodbe zaradi neizpolnitve obveznosti opraviti v najkrajšem možnem času. Zakon št. 260/11 pa naj bi bil sprejet šele 19 mesecev po izreku zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki. Poleg tega naj bi med datumom razglasitve zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki in datumom izteka roka, določenega v pisnem opominu, ki je bil poslan na podlagi postopka iz člena 260 PDEU, preteklo 12 mesecev. Nazadnje naj bi med tem datumom, določenim v pisnem opominu, in datumom za prenos Direktive 2003/41, določenim v njenem členu 22(1), preteklo pet let in štirje meseci.

74. V zvezi s tem opozarjam, da objektivne odgovornosti države članice, ki je podlaga za tožbo na podlagi člena 258 PDEU, ni mogoče uporabiti v okviru postopka naložitve denarnih sankcij na podlagi člena 260 PDEU.

75. V skladu s sodno prakso se mora izvrševanje začeti takoj in končati v najkrajšem možnem času,(41) kar pomeni, da mora država članica po razglasitvi sodbe takoj, ko je mogoče, začeti s postopkom izvrševanja sodbe. Vendar ni dvoma, da bo v primeru posebnih nacionalnih političnih in upravnih okoliščin in kompleksnosti ugotovljene neizpolnitve popolna izvršitev izvedena pozneje. Pri določitvi pavšalnega zneska je torej take okoliščine treba upoštevati.

76. Poleg tega sam začetek izvrševanja očitno ne zagotavlja učinkovite in popolne izvršitve, če država članica za takojšnjo izvršitev nima interesa. Ni namreč izključena možnost, da država članica sprejme začasni ukrep in o njem obvesti Komisijo, da bi odložila njeno presojo izvršitve, ne da bi si dejansko prizadevala za celotno izvršitev sodbe Sodišča.(42) Določitev pavšalnega zneska mora države članice odvračati tudi od takih taktik zavlačevanja.

77. V obravnavanem primeru ob upoštevanju jasne narave očitane neizpolnitve menim, da trajanja neizpolnitve 19 mesecev od izreka zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki na dan 14. januarja 2010 ni mogoče upravičiti.

78. Glede drugega vidika, ki se nanaša na to, kako hitro bi morala Komisija začeti postopek iz člena 260 PDEU, iz spisa izhaja, da je Komisija prvo zahtevo za posredovanje informacij o fazi, v kateri je izvrševanje zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki, poslala mesec po razglasitvi navedene sodbe, torej devet mesecev preden je poslala pisni opomin. Med datumom razglasitve sodbe in iztekom roka, določenega v pisnem opominu, je minilo približno leto.

79. V zvezi s tem je zanimivo opozoriti, da je iz prakse Komisije, razen v izjemnih primerih zelo kompleksnih neizpolnitev, razvidno postopno krajšanje rokov, ki jih je določila državi članici, med datumom razglasitve prve sodbe zaradi neizpolnitve obveznosti in iztekom roka, ki je bil prej določen v obrazloženem mnenju, sedaj pa v pisnem opominu. Ta rok je bil v prvih zadevah, ki so bile obravnavane na podlagi prejšnjega člena 228 ES, dve leti in pol(43), štiri leta in pol(44) ter celo devet let(45) . V novejših zadevah je rok med enim in dvema letoma.(46)

80. Če Komisija dodeli preveč ugoden rok, to lahko vpliva na določitev pavšalnega zneska. Dolg predhodni postopek in postopek pred Sodiščem lahko pomenita zvišanje pavšalnega zneska, zlasti če prva sodba ni bila v celoti izvršena do datuma razglasitve druge sodbe, izdane na podlagi člena 260 PDEU.(47)

81. Zato kljub temu, da se strinjam, da je Komisija prvi dopis poslala precej zgodaj, menim, da rok, naveden v pisnem opominu, na podlagi katerega je imela Češka republika eno leto časa za izvršitev sodbe Sodišča, ni nerazumen glede na obseg zakonodajnih sprememb, potrebnih za odpravo očitane neizpolnitve obveznosti. Ta rok je tudi v skladu z zgoraj navedeno prakso Komisije.

82. Navajam tudi, da se zdi, da Komisija v svojih ugotovitvah navaja, da bi moralo tudi Sodišče pri naložitvi sankcije na podlagi člena 260 PDEU upoštevati trajanje kršitve od izteka roka za prenos direktive. Vendar je tak pristop napačen. Tak izračun je od začetka veljave Lizbonske pogodbe vsekakor določen za tožbe, vložene na podlagi člena 260(3) PDEU, ki se nanašajo na neizpolnitve obveznosti o obveščanju glede ukrepov o prenosu v okviru prve tožbe zaradi neizpolnitve.(48)

83. Nazadnje menim, da sprememba člena 260 PDEU z Lizbonsko pogodbo, ki vključuje odpravo faze obrazloženega mnenja, tako da se skrajša faza predhodnega postopka, pomeni, da ima država članica za izvršitev sodbe manj časa.

VIII – Pavšalni znesek, ki ga je treba določiti v obravnavanem primeru

84. Komisija v tožbi Sodišču predlaga, naj Češki republiki naloži pavšalni znesek 3.364.395,20 EUR. Ta znesek je izračunan tako, da je dnevni znesek 5644,80 EUR pomnožen s številom dni kršitve, torej s 594 dnevi, ki so pretekli od 14. januarja 2010, ko je bila izrečena zgoraj navedena sodba Komisija proti Češki republiki, do 31. avgusta 2011, ko so bile sprejete določbe, s katerimi je bila Direktiva 2003/41 prenesena. Dnevni znesek, ki ga predlaga Komisija, je izračunan tako, da je osnovni znesek 210 EUR pomnožen s koeficientom teže 8 in faktorjem „n“, ki je za Češko republiko 3,36.(49)

85. Pred obravnavo izračuna pavšalnega zneska želim opozoriti, da je Sodišče v odgovoru na pomisleke držav članic zavzelo stališče, da se upošteva plačilna sposobnost države članice, ki se ugotovi na podlagi zadnjih ekonomskih podatkov, predloženih Sodišču.(50) Sodišče torej upošteva zadnje podatke o inflaciji in BDP zadevne države članice, kakor so mu predloženi na datum ugotavljanja dejanskega stanja.(51)

86. Iz časovnega vidika je taka prilagoditev ekonomskih podatkov, pri kateri je upošteven trenutek, ko Sodišče obravnava dejansko stanje zadeve, izraz zgoraj omenjenih načel, v skladu s katerimi mora biti določen pavšalni znesek prilagojen okoliščinam in sorazmeren z ugotovljenimi neizpolnitvami ter plačilno sposobnostjo zadevne države članice.(52)

87. Glede na to, da stranke postopka v obravnavanem primeru niso posodobile upoštevnih ekonomskih podatkov, se je treba sklicevati na zadnje obvestilo Komisije iz leta 2012 o posodabljanju podatkov, ki se uporabljajo za izračun denarnih sankcij.(53) Iz tega obvestila je razvidno zlasti, da je minimalni pavšalni znesek za Češko republiko povišan in da trenutno znaša 1.768.000 EUR. Poleg tega osnovni pavšalni znesek ostaja 210 EUR, posebni faktor „n“ pa je za Češko republiko določen na 3,34.

88. Glede izračuna zneska, ki ga je treba določiti v tej zadevi, Sodišču predlagam, naj uporabi koeficient teže nižji od koeficienta 8, ki ga predlaga Komisija.

89. Glede na po eni strani malomarno ravnanje čeških organov in po drugi strani na to, da neizvršitev sodbe nima praktično nobenih dejanskih učinkov, menim, da je v obravnavanem primeru primernejši koeficient od 1 do 2.

90. V zvezi s tem ugotavljam, da je Komisija koeficient teže 1 enkrat že predlagala, čeprav v okviru predloga za denarno kazen. Sodišče je temu predlogu, za katerega je ugotovilo, da primerno odraža stopnjo težavnosti kršitve glede na datum, na katerega je Sodišče presojalo dejansko stanje, ugodilo, in na koncu zadevni državi članici naložilo plačilo denarne kazni.(54)

91. Na podlagi uporabe zgoraj omenjenih posodobljenih podatkov in koeficienta teže 1 bi bil določen dnevni znesek 701,40 EUR, torej 210 EUR pomnoženih s faktorjem „n“, ki znaša 3,34. Če ta znesek pomnožimo s 594, torej s številom dni trajanja kršitev, dobimo pavšalni znesek 416.631,60 EUR. Ob uporabi koeficienta teže 2 pa bi dnevni znesek znašal 1402,80 EUR, in če ta znesek pomnožimo s številom dni trajanja kršitve, dobimo pavšalni znesek 833.263,20 EUR.

92. Vendar, če bi Sodišče uporabilo tako nizke koeficiente, bi naletelo na težavo, da bi bili na tej podlagi predlagani pavšalni zneski nižji od minimalnega zneska 1.768.000 EUR, ki ga je Komisija za Češko republiko predlagala v obvestilu iz leta 2005, kakor je bilo posodobljeno z zgoraj om enjenim najnovejšim obvestilom iz leta 2012.

93. Komisija meni, da je treba, če je znesek, izračunan na podlagi dnevnega zneska, nižji od minimalnega pavšalnega zneska, načeloma naložiti slednjega. Komisija meni, da je ta minimalni znesek odraz načela, da vsaka obstoječa neizvršitev sodbe Sodišča s strani države članice pomeni kršitev načela enakosti v pravni skupnosti, ki mora biti realno sankcionirana. Tak minimalni znesek naj bi med drugim preprečeval predloge povsem simboličnih zneskov, ki ne bi imeli odvračalnega značaja in bi lahko prej ogrozili kot pa povečali avtoriteto sodb Sodišča.(55)

94. V zvezi s tem ugotavljam, da predlog minimalnega pavšalnega zneska, kot ga predlaga Komisija, pomeni izključitev uporabe nižjih koeficientov v večini primerov, razen v primerih zelo dolgo trajajočih kršitev. Menim tudi, da striktno načelo minimalnega pavšalnega zneska presega to, kar je nujno za izognitev nalaganju povsem simboličnih zneskov, saj je znano, da ima iz proračunskega vidika tudi nepredvidljiva izguba zneska, ki ga je mogoče šteti za „nepomembnega“, določen odvračalni učinek za države članice.

95. Ker je, kot sem že opozoril, obvestilo Komisije za Sodišče le referenčni analitični okvir, lahko Sodišče utemelji presojo na podlagi splošnih okoliščin očitane kršitve in metodološkega pristopa, pri čemer uporabi merila, navedena v obvestilu Komisije.

96. Ob upoštevanju vseh elementov tega postopka in z namenom povečati spoštovanje odvračalne in kaznovalne funkcije pavšalnega zneska, zato Sodišču predlagam, naj Češki republiki naloži pavšalni znesek 1 milijon EUR.

IX – Predlog

97. Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj:

– ugotovi, da Češka republika s tem, da ni sprejela ukrepov, potrebnih za uskladitev s sodbo z dne 14. januarja 2010 v zadevi Komisija proti Češki republiki (C-343/08), ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 260 PDEU;

– Češki republiki naloži, da Evropski komisiji na račun „Lastna sredstva Evropske unije“ plača pavšalni znesek 1 milijon EUR;

– Češki republiki naloži plačilo stroškov.

(1) .

(2)  – C-343/08, ZOdl., str. I-275.

(3)  – Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. junija 2003 o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 350).

(4)  – Glej med drugim Obvestilo o izvajanju člena 171 Pogodbe (UL 1996, C 242, str. 6); Metodo izračuna denarne kazni iz člena 171 Pogodbe ES (UL 1997, C 63, str. 2); Obvestilo SEC(2005) 1658 z dne 12. decembra 2005 z naslovom „Izvajanje člena 228 ES“ (UL 2007, C 126, str. 12), kakor je bilo posodobljeno z Obvestilom SEC(2010) 923 z dne 20. julija 2010 z naslovom „Izvajanje člena 260 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Posodobitev podatkov, ki se uporabljajo za izračun pavšalnih zneskov in denarnih kazni, ki jih bo Komisija predlagala Sodišču v okviru postopkov kršitev“.

(5)  – Sodba z dne 4. julija 2000 v zadevi Komisija proti Grčiji (C-387/97, Recueil, str. I-5047, točki 86 in 89).

(6)  – Glej glede kazenskega prava Darbellay, J., Théorie générale de l’illicéité , str. 124.

(7)  – Zbirka Odločb čeških zakonov z dne 31. avgusta 2011, zvezek 92.

(8)  – Glej sodbe z dne 11. decembra 2012 v zadevi Komisija proti Španiji (C-610/10, točka 67), z dne 19. decembra 2012 v zadevi Komisija proti Irski (C-279/11, točka 19) in z dne 19. decembra 2012 v zadevi Komisija proti Irski (C-374/11, točka 19).

(9)  – Glej sodbo z dne 9. decembra 2008 v zadevi Komisija proti Franciji (C-121/07, ZOdl., str. I-9159, točke od 26 do 28).

(10)  – Glej Obvestilo Komisije C(2012) 6106 final z naslovom „Posodobitev podatkov, ki se uporabljajo za izračun pavšalnih zneskov in denarnih kazni, ki jih bo Komisija predlagala Sodišču v okviru postopkov kršitev“, ki je navedeni pavšalni znesek določil na 210 EUR.

(11)  – C-304/02, ZOdl., str. I-6263.

(12)  – Glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Franciji z dne 12. julija 2005 (točka 81).

(13)  – Sodba z dne 7. julija 2009 v zadevi Komisija proti Grčiji (C-369/07, ZOdl., str. I-5703, točka 145); zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Španiji z dne 11. decembra 2012 (točka 142), in Komisija proti Irski z dne 19. decembra 2012 (C-374/11, točka 48).

(14)  – Zgoraj navedena sodba Komisija proti Franciji z dne 9. decembra 2008 (točka 33).

(15)  – Zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Grčiji z dne 7. julija 2009 (točka 146) in Komisija proti Španiji z dne 11. decembra 2012 (točka 143).

(16)  – Zgoraj navedena sodba Komisija proti Španiji z dne 11. decembra 2012 (točka 141).

(17)  – Glej sodbo z dne 10. januarja 2008 v zadevi Komisija proti Portugalski (C-70/06, ZOdl., str. I-1, točka 34); zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Grčiji z dne 7. julija 2009 (točka 112), in Komisija proti Španiji z dne 11. decembra 2012 (C-610/10, točka 116).

(18)  – Točki 12 in 100 njegovih sklepnih predlogov, predstavljenih v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Komisija proti Grčiji z dne 4. julija 2000.

(19)  – Sodba z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji (C-189/02 P, C-202/02 P, od C-205/02 P do C-208/02 P in C-213/02 P, ZOdl., str. I-5425, točke od 211 do 213).

(20)  – Glej med drugim sodbo z dne 2. decembra 2010 v zadevi Holland Malt proti Komisiji (C-464/09 P, ZOdl., str. I-12443, točka 47).

(21)  – Zgoraj omenjeno obvestilo SEC(2005) 1658.

(22)  – Za analizo uporabe merila teže kršitve glej med drugim Kilbey, I., „The interpretation of Article 260 TFEU (ex 228 EC)“, European Law Review , 2010, zvezek 35, št. 3, str. 370. Za analizo, med drugim, pomembnosti pravil prava Unije glej van Rijn, T., „Non-exécution des arrêts de la Cour de justice par les États membres“, Cahier de droit européen , 2008, št. 1 in 2, str. 105 in naslednje.

(23)  – Zgoraj navedena Sodba Komisija proti Portugalski.

(24)  – Sodba z dne 18. julija 2006 v zadevi Komisija proti Italiji (C-119/04, ZOdl., str. I-6885).

(25)  – Sodba z dne 14. marca 2006 v zadevi Komisija proti Franciji (C-177/04, ZOdl., str. I-2461).

(26)  – Sodba z dne 4. junija 2009 v zadevi Komisija proti Grčiji (C-109/08, ZOdl., str. I-4657).

(27)  – Sodba z dne 31. marca 2011 v zadevi Komisija proti Grčiji (C-407/09, ZOdl., str. I-2467).

(28)  – Zgoraj navedena sodba Komisija proti Španiji z dne 11. decembra 2012 (C-610/10).

(29)  – Sodba z dne 17. novembra 2011 v zadevi Komisija proti Italiji (C-496/09, ZOdl., str. I-11483).

(30)  – Zgoraj navedena sodba Komisija proti Grčiji z dne 7. julija 2009 (C-369/07).

(31)  – Glej sodbo z dne 10. maja 2012 v zadevi Komisija proti Estoniji (C-39/10, točka 63).

(32)  – Glej npr. novejšo zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Irski z dne 19. decembra 2012 (točka 39). Glej tudi zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Grčiji z dne 31. marca 2011.

(33)  – V zvezi s tem glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Irski z dne 19. decembra 2012 (točka 40).

(34)  – Češka republika poudarja, da je bila Direktiva 20013/41 deloma že prenesena, preden je Komisija začela postopek na podlagi člena 260 PDEU v delu, v katerem se nanaša na možnost, dano IPPZ, da ponujajo čezmejne storite na nacionalnem ozemlju.

(35)  – Zgoraj navedena sodba Komisija proti Franciji z dne 9. decembra 2008 (točki 60 in 84). Za primere, v katerih je bilo upoštevano prizadevanje nacionalnih organov glej zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Grčiji z dne 31. marca 2011 (točka 36) in Komisija proti Irski z dne 19. decembra 2012 (točki 40 in 41).

(36)  – Zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Franciji z dne 9. decembra 2008 (točka 64 in navedena sodna praksa) in Komisija proti Irski z dne 19. decembra 2012 (točka 51).

(37)  – Sodišče je tako v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodbi Komisija proti Franciji z dne 9. decembra 2008, ob upoštevanju sprejetja ukrepov za zagotovitev izvršitve sodbe brez zamude in spoštovanja načela lojalnega sodelovanja znižalo znesek s približno 43 na 10 milijonov EUR. Sodišče je v sodbi z dne 4. junija 2009 v zadevi Komisija proti Grčiji (C-568/07, ZOdl., str. I-4505) pavšalni znesek znižalo s 5 na 1 milijon EUR, ker je bila neizpolnitev obveznosti deloma odpravljena že pred razglasitvijo prve sodbe o neizpolnitvi obveznosti. Sodišče je v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Komisija proti Grčiji z dne 7. julija 2009, državi članici naložilo plačilo pavšalnega zneska 2 milijona EUR namesto predlaganega zneska 15 milijonov EUR. Tudi v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Komisija proti Grčiji z dne 31. marca 2011, je bil pavšalni znesek znižan za tretjino na končne 3 milijone EUR. Sodišče je v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Komisija proti Italiji z dne 17. novembra 2011, državi članici naložilo plačilo pavšalnega zneska 30 milijonov EUR, namesto 68 milijonov EUR, kot je predlagala Komisija. Sodišče je v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Komisija proti Španiji z dne 11. decembra 2012, navedlo, da za izvršitev sodbe ni bilo potrebno posebno veliko prizadevanje, in določilo pavšalni znesek na 20 milijonov EUR, namesto 50 milijonov EUR, ki jih je zahtevala Komisija.

(38)  – Zgoraj navedena sodba Komisija proti Češki republiki (točki 43 in 44). Glej tudi obravnavo navedene direktive v točkah od 11 do 13 teh sklepnih predlogov.

(39)  – Češka republika meni, da je Komisija povzročila negotovost s tem, da je potrdila, da Direktiva 2003/41 Češki republiki nalaga obveznost odprave prepovedi ustanavljanja IPPZ na njenem ozemlju. Šele z razglasitvijo sodbe Komisija proti Češki republiki je Sodišče to potrditev zavrnilo in odpravilo vsak dvom glede obsega navedene direktive.

(40)  – Vendar opozarjam, da je Sodišče že odločilo, da se vprašanje, kateri so ukrepi, potrebni za izvršitev sodbe zaradi neizpolnitve obveznosti, izdane na podlagi člena 258 PDEU, ne nanaša na predmet take sodbe, tako da to vprašanje ne more biti predmet prošnje za razlago. V zvezi s tem glej sodbo z dne 18. julija 2007 v zadevi Komisija proti Nemčiji (C-503/04, ZOdl., str. I-6153, točka 15) in točko 14 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca L. A. Geelhoeda, predstavljenih v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Komisija proti Franciji z dne 14. marca 2006.

(41)  – Sodba z dne 25. novembra 2003 v zadevi Komisija proti Španiji (C-278/01, Recueil, str. I-4141, točka 27).

(42)  – Glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Portugalski.

(43)  – Zgoraj navedena sodba Komisija proti Španiji z dne 25. novembra 2003.

(44)  – Zgoraj navedena sodba Komisija proti Grčiji z dne 4. julija 2000.

(45)  – Zgoraj navedena sodba Komisija proti Franciji z dne 12. julija 2005.

(46)  – V zadevi C-119/04 je bil določen rok dve leti; v zadevi C-177/04 je bil določen rok leto in pol; v zadevi C-503/04 je bil določen rok leto in dva meseca; v zadevi C-70/06 je bil določen rok enajst mesecev; v zadevi C-121/07 je bil določen rok osem mesecev; v zadevah C-369/07 in C-457/07 je bil določen rok leto in dva meseca; v zadevi C-109/08 pa le devet mesecev. Nazadnje, v zadevi C-496/09 je bil določen rok štiri leta.

(47)  – Upoštevati je treba čas, ki je potekel med dnevom razglasitve prve sodbe zaradi neizpolnitve, izdane na podlagi člena 258 PDEU, in dnevom, ko bi morala biti navedena sodba v celoti izvršena ali, če ni bila izvršena, dnevom razglasitve sodbe, izdane na podlagi člena 260 PDEU.

(48)  – Glej obvestilo Komisije SEC(2010) 1371 „Izvajanje člena 260(3) PDEU“.

(49)  – V skladu z Obvestilom SEC(2010) 923, s katerim je bilo spremenjeno Obvestilo SEC(2005) 1658.

(50)  – Zgoraj navedena sodba Komisija proti Irski z dne 19. decembra 2012 (točki 78 in 79). Sodišče v zvezi s tem ni sledilo pristopu Komisije, da se uporabi faktor „n“, kot je bil izračunan, ko je zadeva prispela na sodišče na podlagi člena 260 PDEU.

(51)  – Zgoraj navedena sodba Komisija proti Španiji z dne 11. decembra 2012 (točka 131).

(52)  – Zgoraj navedena sodba Komisija proti Grčiji z dne 4. junija 2009 (točka 47 in navedena sodna praksa).

(53)  – Glej zgoraj omenjeno Obvestilo C(2012) 6106 final.

(54)  – Glej zadevo, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Komisija proti Franciji z dne 12. marca 2006. Sodišče je v okviru določitve ukrepov, potrebnih za zagotovitev popolne in celovite izvršitve prve sodbe, naložilo denarno kazen 31.650 EUR za vsak dan zamude od izreka sodbe na podlagi prejšnjega člena 228 ES do popolne izvršitve prve sodbe zaradi neizpolnitve obveznosti.

(55)  – Glej zgoraj omenjeno obvestilo SEC(2005) 1658.