1. 

Komisija je leta 2001 sprejela šest odločb, s katerimi je ugotovila, da so nekateri davčni ukrepi v Comunidad Autónoma del País Vasco (Baskovska avtonomna skupnost, v nadaljevanju: Baskija) državna pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom, in od Kraljevine Španije zahtevala, naj izterja navedeno pomoč. Komisija je leta 2006 dosegla sodbo Sodišča, da Španija ni izpolnila obveznosti po navedenih odločbah. Zdaj predlaga ugotovitev, da Španija ni pravočasno izvršila zadnjenavedene sodbe, in naložitev kazni v pavšalnem znesku za obdobje neizvrševanja sodbe.

2. 

Španija trdi, da je Komisija previsoko ocenila zneske, ki bi jih bilo treba izterjati, in da bi vsakršna naložena kazen vsekakor morala biti nižja od te, ki jo predlaga Komisija.

3.

Med letoma 1994 in 1997 so tri province v Baskiji – Álava, Vizcaya in Guipúzcoa ( 2 ) – uvedle dve vrsti davčnih ukrepov, ki so veljali do leta 1999 ali leta 2000: davčni dobropis za podjetja v višini 45 % zneska za investicije in degresivno štiriletno znižanje davčne osnove za nova podjetja, pri čemer so za obe vrsti veljali določeni pogoji.

4.

Ukrepi niso bili priglašeni Komisiji. Ko je izvedela zanje, se je odločila začeti postopek na podlagi člena 88(2) ES. ( 3 )11. julija 2001 je sprejela šest odločb. ( 4 )

5.

Komisija je v vsakem primeru ugotovila, da ukrep pomeni shemo pomoči. Čeprav ni bila seznanjena s podrobnostmi o dejanskih upravičencih, je zadostovalo, da so lahko potencialni prejemniki izkoristili pomoč, ki ni bila v skladu z veljavnimi direktivami, smernicami in okviri. ( 5 ) Komisija je, preden je presodila, da so se sheme izvajale nezakonito in da so nezdružljive s skupnim trgom, poudarila, da odločbe „ne vplivajo na to, ali se lahko posamezna pomoč na podlagi svojih značilnosti v celoti ali delno šteje za združljivo s skupnim trgom bodisi v poznejši odločbi Komisije bodisi na podlagi predpisov o izjemah“. ( 6 ) V nobeni odločbi torej posamezna pomoč ni bila opredeljena kot nezdružljiva s skupnim trgom, prav tako pa v nobeni ni bila izključena možnost, da bi lahko bil del pomoči združljiv. Vendar je bilo ugotovljeno, da so vse sheme pomoči nezdružljive.

6.

Ocene so v vseh treh odločbah skoraj enake. ( 7 ) Pomoč je bilo mogoče šteti za pomoč za investicije v smislu Smernic o državni regionalni pomoči iz leta 1998, ( 8 ) če je temeljila na znesku, ki je bil vložen v območje in za katerega je veljala zgornja meja, izražena v odstotku navedenega zneska. Vendar je bil BDP na prebivalca območja previsok, da bi se uporabljalo odstopanje v zvezi z območji iz člena 87(3)(a) ES, v zvezi s členom 87(3)(c) pa se ni upoštevala ustrezna zgornja meja neto ekvivalenta dotacije. Poleg tega bi lahko bile na podlagi smernic upravičene samo začetne investicije, medtem ko so se te sheme uporabljale tudi za druge izdatke. Izpolnjevati je bilo treba še druge zahteve. ( 9 ) Pomoč, ki ni izpolnjevala veljavnih meril, je bilo treba šteti za pomoč za tekoče poslovanje, in ne za pomoč za investicije. Vendar mora pomoč za tekoče poslovanje izpolnjevati merila iz točk od 4.15 do 4.17 smernic o regionalni pomoči iz leta 1998, kar v tem primeru ni veljalo, saj province Baskije niso bile najbolj oddaljene regije ali regije z nizko gostoto prebivalstva. Sheme pomoči torej niso bile v skladu s pravili o regionalni pomoči. Poleg tega pomoči za investicije zunaj območja ni bilo mogoče šteti za regionalno, možnost odstopanja za pomoč za mala in srednje velika podjetja (MSP) pa ni bila na voljo, ker pomoč ni bila omejena na 7,5 oziroma 15 % bruto ekvivalenta dotacije. Vsekakor so bili nekateri sektorji izključeni iz smernic o regionalni pomoči iz leta 1998, ne pa tudi iz spornih shem pomoči.

7.

Tudi tukaj so ocene v vseh treh odločbah skoraj enake ( 10 ) in podobne ocenam za sheme 45‑odstotnega davčnega dobropisa. BDP na prebivalca je bil previsok, da bi se uporabilo odstopanje od člena 87(3)(a) ES. Čeprav bi bila pomoč za regionalni razvoj na podlagi člena 87(3)(c) lahko združljiva s skupnim trgom, se sheme ne smejo šteti za pomoč za investicije ali zaposlovanje, ampak za pomoč za tekoče poslovanje. Vendar te sheme – tako kot sheme 45‑odstotnega davčnega dobropisa in iz istih razlogov – niso bile v skladu s pravili o regionalni pomoči. Prav tako pomoči ni bilo mogoče šteti za združljivo, kolikor je bila prejemnikom na voljo na podlagi nekaterih sektorskih pravil, zlasti ker ni izpolnjevala pogoja o nespodbujanju nove proizvodne zmogljivosti. Nazadnje, ni se bilo mogoče sklicevati na nobeno drugo odstopanje iz člena 87(2) in (3) ES.

8.

Komisija je torej pri obeh vrstah davčne sheme to presojala kot celoto, pri tem pa ni upoštevala okoliščin, v katerih so se uporabljale, ampak okoliščine, v katerih bi se lahko uporabljale.

9.

V vsaki odločbi je bilo v členu 1 ugotovljeno, da se je zadevna shema pomoči izvajala nezakonito in da je nezdružljiva s skupnim trgom. Člen 2 je določal, da mora Španija shemo ukiniti. V skladu s členom 3(1) je morala Španija „sprejeti vse potrebne ukrepe, da od prejemnikov izterja pomoč iz člena 1, ki jim je bila nezakonito dodeljena“, in ustaviti vsa izplačila še neizplačane pomoči. Na podlagi člena 3(2) je bilo treba pomoč, skupaj z obrestmi, nemudoma izterjati v skladu s takojšnjimi in učinkovitimi nacionalnimi postopki.

10.

Organi baskovskih provinc so pri Sodišču prve stopnje vložili tožbe za razglasitev ničnosti šestih odločb.

11.

Ker navedeni postopki niso imeli odložilnega učinka, je Komisija španske organe opozorila na njihovo obveznost izterjave pomoči, katere nezakonitost je bila ugotovljena v odločbah iz leta 2001. Komisija je po približno dveh letih neuspešnih pogovorov novembra 2003 zoper Kraljevino Španijo vložila šest tožb zaradi kršitev.

12.

Sodišče je s sodbo z dne 14. decembra 2006 ( 11 ) presodilo, da Kraljevina Španija s tem, da v predvidenem roku ni sprejela vseh ukrepov, potrebnih za uskladitev s členoma 2 in 3 šestih odločb, ni izpolnila obveznosti iz teh odločb. Španija zlasti ni sprejela ukrepov, potrebnih za izterjavo dodeljene pomoči. ( 12 ) Vendar zadevna pomoč v sodbi iz leta 2006 ni bila opredeljena, niti ni bila njena opredelitev predmet razprave sodnega postopka.

13.

Nadaljnji pogovori med decembrom 2006 in novembrom 2010 so razkrili razhajajoča se mnenja glede zneskov, ki jih je bilo treba izterjati. Španija je v navedenem obdobju izterjala del pomoči. Komisija je še menila, da Španija ni zagotovila zadostnih informacij. V skladu s členom 228(2) ES je 11. julija 2007 poslala uradni opomin, ki mu je 26. junija 2008 sledilo obrazloženo mnenje, v katerem je zahtevala, naj Španija v dveh mesecih, to je do 26. avgusta 2008, v celoti izvrši sodbo iz leta 2006.

14.

Sodišče prve stopnje je 9. septembra 2009 zavrnilo zgoraj navedene tožbe za razglasitev ničnosti. ( 13 ) Pritožbe organov baskovskih provinc so bile zavrnjene 28. julija 2011. ( 14 )

15.

Sodišče je v sodbi v zvezi s shemami 45‑odstotnega davčnega dobropisa opozorilo, da Komisiji pri splošnem in abstraktnem odločanju o shemi državne pomoči ni treba analizirati vsakega posameznega primera. Država članica mora šele v fazi izterjave preveriti posamezen položaj vsakega podjetja, zlasti ali je dodeljena ugodnost v rokah upravičenca lahko povzročila izkrivljanje konkurence in vplivala na trgovino v Skupnosti. ( 15 )

16.

Komisija je medtem 18. aprila 2011 vložila to tožbo. 30. oktobra 2013 je spremenila svoje predloge. Zdaj v bistvu Sodišču predlaga, naj:

17.

Izjave strank v zvezi z zneski pomoči, ki so bili odobreni, ki jih je bilo treba izterjati, ki so bili izterjani in ki jih je bilo treba še izterjati, so se tudi po končanem pisnem postopku zelo razhajale. Sodišče je zato obema strankama naložilo, naj za vsako sporno pravno vprašanje in vsako zadevno podjetje pripravita preglednico s podatki, ki se nanašajo na vsako od odločb iz leta 2001. Prav tako ju je pozvalo, naj natančno navedeta strani v vseh dokumentih pri Sodišču, na katere se sklicujeta v utemeljitev svojih podatkov, in ju opozorilo, da nejasno opredeljeni dokazi morda ne bodo upoštevani. Njune odgovore je prejelo marca 2013 (v nadaljevanju: preglednice iz leta 2013). Ker so razhajanja in dvoumnosti ostali, so bila postavljena dodatna vprašanja, na katera sta stranki odgovorili pisno, vendar vse negotovosti niso bile razrešene.

18.

Stranki sta bili na obravnavi 10. septembra 2013 pozvani, naj se osredotočita na vprašanja, ki jih je Kraljevina Španija postavila v dupliki, na katero Komisija ni imela priložnosti v celoti odgovoriti.

19.

Komisija je 30. oktobra 2013 Sodišče obvestila, da je prepričana, da je pomoč, skupaj z obrestmi, zdaj v celoti izterjana, pri čemer je bilo zadnje plačilo izvedeno 15. oktobra 2013.

20.

Komisija trdi, da španski organi niso pravočasno izterjali celotne zadevne pomoči. Trdi, da

21.

Stranki se nikakor ne strinjata glede zneskov pomoči, ki jih je bilo treba še izterjati na dan sodbe iz leta 2006 in na dan, ko je bila vložena ta tožba, čeprav se zdaj strinjata, da je bila vsa pomoč izterjana do 15. oktobra 2013. Komisija je menila, da je na dan sodbe iz leta 2006 za izterjavo ostalo še 358 milijonov EUR, skupaj z 270 milijoni EUR obresti; pri Španiji sta bili ti številki 120,7 milijona EUR oziroma 48,4 milijona EUR. Komisija je menila, da je na dan vložitve tožbe v tem postopku za izterjavo ostalo še 321 milijonov EUR, skupaj z 248 milijoni EUR obresti; pri Španiji sta bili ti številki 60 milijonov EUR oziroma 31 milijonov EUR.

22.

Španija priznava, da je bila večina pomoči izterjana od takrat, ko je bila vložena ta tožba. Poudarja, da je bila sporna pomoč izterjana z namenom omejitve kakršne koli kazni, ki bi jo naložilo Sodišče, vendar ne priznava, da je bilo treba zadevno pomoč izterjati zakonito.

23.

Stranki se prav tako ne strinjata glede zneskov kazni, ki naj se naloži. V izračunu Komisije je upoštevano njeno sporočilo o izvajanju člena 228 Pogodbe ES. ( 16 ) Španija se zavzema za posamezne kazni za vsako od odločb iz leta 2001, pri čemer naj se upošteva to, da Baskija predstavlja samo 6,24 % BDP Španije, ter uporabijo nižji koeficienti za resnost in trajanje.

24.

Prvič, vprašanja v tej zadevi so večinoma posledica tega, da nezdružljiva pomoč ni bila opredeljena niti v odločbah iz leta 2001 niti v sodbi iz leta 2006. Poleg tega je Sodišče v pritožbah v zvezi s sporno pomočjo leta 2011 potrdilo, da Komisiji ni treba analizirati pomoči, dodeljene v vsakem posameznem primeru, in da je naloga nacionalnih organov, da v fazi izterjave preverijo položaj vsakega upravičenca in to, ali je dodeljena ugodnost lahko povzročila izkrivljanje konkurence in vplivala na trgovino. ( 17 ) Komisija je glede na trditev Kraljevine Španije, ki je ni izpodbijala, španskim organom navedeno stališče sporočila že 3. oktobra 2007.

25.

Po drugi strani pa nobena pomoč, preden se je začela izvajati, ni bila priglašena Komisiji. Zato je bila to „nezakonita pomoč“ v smislu Uredbe (ES) št. 659/1999. ( 18 ) Pri tem neizvršena izterjava kakršnega koli dela te pomoči v skladu z odločbami iz leta 2001 in sodbo iz leta 2006 pomeni dodatno kršitev, razen če lahko Španija dokaže, da je pomoč pravilno štela za združljivo s skupnim trgom.

26.

Zato mora Sodišče ne glede na to, da je zdaj celotna pomoč izterjana, ugotoviti, koliko pomoči je Španija morala izterjati, in ta znesek upoštevati kot podlago za določitev zneska kakršne koli denarne kazni, ki jo je treba naložiti zaradi zamude pri izterjavi.

27.

Drugič, Komisija očita, da španski organi v predhodnem postopku po eni strani bodisi niso predložili ustreznih informacij bodisi so s predložitvijo zavlačevali ter da so jo po drugi strani zasuli z nepomembnimi dokumenti. Res je, da je bilo Sodišču predloženih več deset tisoč strani (s strani obeh strank) in da je koristnost številnih od njih v najboljšem primeru vprašljiva. Po drugi strani je moralo Sodišče vedno znova postavljati vprašanja, da bi vsaj približno razumelo nasprotujoče si podatke, na katere stranki opirata svoje trditve. Menim, da nobena stranka ni ustrezno pomagala Sodišču pri njegovi nalogi, ki v takem postopku, kot je ta, vključuje ugotovitev dejanskega stanja in pravno presojo. V takšnih okoliščinah se zdi praktično neizogibno, da bi bili kakršni koli zneski, katerih izterjavo je Španija po mnenju Sodišča napačno opustila in na podlagi katerih mora pripraviti svojo oceno morebitne denarne kazni, kaj drugega kot približki.

28.

Tretjič, Kraljevina Španija je uveljavila svojo pravico na podlagi člena 16, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, da to zadevo obravnava veliki senat. Vendar se mi zdi, da tako velika sestava Sodišča – 15 sodnikov – ni primerna v zadevi, ki vključuje toliko podrobnosti o dejstvih, kot jih ima ta, razen če ena od strank zahteva spremembo predhodne sodne prakse. Zato menim, da bi morale države članice v interesu postopkovne učinkovitosti Sodišča upoštevati navedene preudarke, ko se odločajo, ali bodo uveljavljale svojo pravico.

29.

Zdaj bom obravnavala pravna vprašanja. Obravnavala bom: prvič, splošna vprašanja v zvezi z obveznostjo izterjave pomoči (smernice o regionalni pomoči iz leta 1998, zahteva po spodbujevalnem učinku, pravila de minimis, sektorska in večsektorska pravila, retroaktivne davčne olajšave), drugič, podrobnosti o zahtevani izterjavi za vsako odločbo, vključno s kakršnim koli neizvrševanjem terjatev, in nazadnje, znesek kakršne koli kazni, ki jo je treba naložiti.

30.

Komisija trdi, da španski organi pri shemah 45‑odstotnega davčnega dobropisa niso upoštevali „zahteve po spodbujevalnem učinku“ (da je treba vlogo za pomoč vložiti pred začetkom dela na projektu) iz smernic o regionalni pomoči iz leta 1998. Španija trdi, da se smernice niso uporabljale, in podredno, da Komisija preozko razlaga zahtevo po spodbujevalnem učinku.

31.

Španija trdi, da se je zadevna pomoč izvajala pred letom 1998, zato se uporabljajo smernice iz obvestila o regionalnih sistemih pomoči iz leta 1979. ( 19 ) Navaja obvestilo Komisije iz leta 2002 o določitvi pravil, ki se uporabljajo za oceno nezakonite državne pomoči, ( 20 ) v katerem je bilo navedeno: „Komisija [bo] združljivost nezakonite državne pomoči s skupnim trgom vedno ocenila v skladu z vsebinskimi merili, določenimi v katerem koli instrumentu, veljavnem ob njeni dodelitvi.“ Poleg tega je bilo v spremembi iz leta 2000, ki se je nanašala na smernice o regionalni pomoči iz leta 1998, potrjeno, da se vsaka nova pomoč, ki se izvaja, ne da bi bila priglašena Komisiji, „ocenjuje v skladu s pravili in smernicami, veljavnimi v času odobritve pomoči“. Komisija pa je v odločitvah o začetku formalnega postopka preiskave in odločbah iz leta 2001 navedla, da se smernice o regionalni pomoči iz leta 1998 uporabljajo samo za obdobje od 1. januarja 1999.

32.

Komisija nasprotno trdi, da je v samih smernicah o regionalni pomoči iz leta 1998 navedeno (točka 6.1), da bo „Komisija ocenila združljivost regionalne pomoči s skupnim trgom na podlagi teh smernic takoj, ko bodo začele veljati. Predlogi pomoči, ki bodo priglašeni, preden bodo te smernice sporočene državam članicam in o katerih Komisija še ni sprejela končne odločitve, bodo ocenjeni na podlagi meril, ki so veljala ob priglasitvi.“ Ker zadevna pomoč ni bila priglašena, so se uporabljale smernice o regionalni pomoči iz leta 1998. Poleg tega je Sodišče v podobnem postopku ( 21 ) leta 2011 razsodilo, da je treba zadevno nepriglašeno pomoč oceniti ob upoštevanju smernic o regionalni pomoči iz leta 1998.

33.

Trditev Španije ne morem sprejeti.

34.

Res je bila Komisija v odločbah iz leta 2001 žal nejasna, saj se je včasih sklicevala na določbe smernic o regionalni pomoči iz leta 1998, včasih pa na določbe svojih prejšnjih obvestil. ( 22 ) Nejasna so bila tudi njena splošnejša obvestila. ( 23 ) Vendar se je v nasprotju s trditvami Španije ob začetku formalnega postopka preiskave in v odločbah iz leta 2001 izrecno oprla na zahtevo po spodbujevalnem učinku iz svojih smernic o regionalni pomoči iz leta 1998. ( 24 )

35.

Poleg tega je Sodišče razsodilo, da je treba zadevno nepriglašeno pomoč oceniti ob upoštevanju smernic o regionalni pomoči iz leta 1998. ( 25 ) Prav tako se uporaba navedenih smernic ni izpodbijala v postopku, v katerem je bila izdana sodba iz leta 2006. Nasprotno, Španija si je prizadevala za potrditev, da se smernice o regionalni pomoči iz leta 1998 uporabljajo. ( 26 ) Španija navedenega vprašanja ne more prvič postaviti takrat, ko je obtožena, da ni izvršila sodbe iz leta 2006. Prav tako ne more očitati, da smernice o regionalni pomoči iz leta 1998 niso bile posebej omenjene v obrazloženem mnenju v tem postopku, saj je bila združljivost z navedenimi smernicami že od začetka izrecno merilo.

36.

Na podlagi točke 4.2, tretji odstavek, smernic o regionalni pomoči iz leta 1998 je treba vloge za pomoč vložiti pred začetkom izvajanja projektov. ( 27 ) Komisija trdi, da navedena zahteva ni bila izpolnjena pri številnih upravičencih do 45‑odstotnega davčnega dobropisa, vendar so španski organi zadevno pomoč kljub temu šteli za združljivo.

37.

Španija navaja, da je Komisija v odločbah iz leta 2001 ( 28 ) ugotovila, da je 45‑odstotni davčni dobropis „pomoč, pogojena z investicijo“ v smislu obvestila o regionalnih sistemih pomoči iz leta 1979 ( 29 ), kar kaže na spodbujevalni učinek. Stališče Komisije, da je treba za pomoč zaprositi pred začetkom dela, je formalistično. Davčni postopki so drugačni: v členu 5(2) Uredbe (ES) št. 1628/2006 ( 30 ) in členu 8(4)(b) Uredbe (ES) št. 800/2008 ( 31 ) se zahteva samo, da je bil davčni ukrep sprejet pred začetkom izvajanja projekta. Strožjega merila pred Uredbo (ES) št. 1628/2006 ni bilo. Poleg tega je Komisija v posebni odločbi ( 32 ) pomoč na podlagi sheme 45‑odstotnega davčnega dobropisa v provinci Álava sprejela kot združljivo, če ni presegala zgornje meje 25 % neto ekvivalenta dotacije za regionalno pomoč v Baskiji. Načelo enakega obravnavanja zahteva enak pristop za vse upravičence.

38.

Komisija zanika pretirani formalizem; strinjala se je, da je bila pomoč združljiva za eno podjetje, ki je raziskovalno delo začelo pred vložitvijo vloge. Poleg tega se uredbi (ES) št. 1628/2006 in št. 800/2008 v tej zadevi ne uporabljata. Vsako uporabo po analogiji pravila iz člena 8(4)(b) Uredbe (ES) št. 800/2008 izključuje že uredba sama, ( 33 ) ki ni bila zasnovana za uporabo v primerih, v katerih je potrebna podrobna ocena. Poleg tega navedeno pravilo predpostavlja samodejno pravico do pomoči, medtem ko je bila v teh primerih potrebna upravna odobritev. Sodišče je v sodbi HGA ( 34 ) navedlo, da je treba dokazati, da investicija brez načrtovane pomoči ne bi bila izvedena; v nasprotnem primeru je edini učinek pomoči izboljšanje položaja prejemnikov. V zvezi z enakim obravnavanjem prejšnja razlaga določbe Pogodbe s strani Komisije ne more vplivati na pravilnost njene razlage navedene določbe v spornih odločbah. ( 35 )

39.

Španija odgovarja, da za 45‑odstotne davčne dobropise ni veljala nikakršna upravna diskrecija; zavrniti jih ni bilo mogoče nobenemu podjetju, ki je izpolnjevalo pogoje, določene v zakonodaji, in so torej imeli jasen spodbujevalni učinek. Poleg tega se ni mogoče sklicevati na sodno prakso, ponazorjeno s sodbo Freistaat Sachsen in drugi, ( 36 ) da bi se izključilo načelo enakega obravnavanja, ki je splošno načelo prava EU.

40.

Presoja se nanaša na tri vprašanja. Prvič, ali je Komisija v odločbah iz leta 2001 priznala, da obstaja spodbujevalni učinek, in če je odgovor pritrdilen, ali to pomeni, da pomoči na podlagi shem 45‑odstotnega davčnega dobropisa ni bilo treba izterjati? Drugič, ali bi morala biti zahteva po spodbujevalnem učinku zaradi davčne narave shem uporabljena drugače, in če je odgovor pritrdilen, ali je merilo samodejne pravice izpolnjeno? Tretjič, ali načelo enakega obravnavanja vpliva na analizo?

41.

V zvezi s prvo točko se je Komisija v odločbah iz leta 2001 izrecno sklicevala na zahtevo po spodbujevalnem učinku kot na eno od meril, ki morajo biti izpolnjena, da bi bile sheme 45‑odstotnega davčnega dobropisa združljive s skupnim trgom. ( 37 ) Vendar ni navedla, da to merilo ni bilo izpolnjeno. Nasprotno, shem ni omenjala samo kot „pomoč, pogojeno z investicijo“, ampak tudi kot „davčno spodbudo“. ( 38 ) Prav tako vprašanje izpolnjevanja zahteve po spodbujevalnem učinku ni bilo sproženo v postopku, ki se je končal s sodbo iz leta 2006. Nasprotno pa je Komisija v odločbah iz leta 2001 navedla, da druga merila, določena v smernicah o regionalni pomoči iz leta 1998, niso bila izpolnjena, ( 39 ) in na tej podlagi ugotovila, da shem 45‑odstotnega davčnega dobropisa ni mogoče šteti za združljive s skupnim trgom na podlagi odstopanj v zvezi z območji iz Pogodbe, ker niso bile v skladu s pravili o regionalni pomoči. ( 40 )

42.

S tega vidika so trditve Španije vsaj nekoliko verjetne. Niti v odločbah iz leta 2001 niti v sodbi iz leta 2006 ni bilo navedeno, da sheme 45‑odstotnega davčnega dobropisa ne izpolnjujejo zahteve po spodbujevalnem učinku, poleg tega pa so odločbe iz leta 2001 napisane tako, da bi bilo mogoče razumeti, da so izpolnjevale navedeno zahtevo.

43.

Vendar po mojem mnenju Komisija pravilno trdi, da država članica, ker so bile sheme pomoči kot celota nezakonite in razglašene za nezdružljive s skupnim trgom, pri oceni posameznih primerov ne bi smela opustiti preverjanja, ali je bila zahteva po spodbujevalnem učinku izpolnjena.

44.

Kar zadeva drugo točko, je Komisija v poznejših predpisih zahtevo po spodbujevalnem učinku izrazila manj strogo v zvezi z davčnimi ukrepi. ( 41 ) Ta pristop je povsem logičen. Če se podjetje odloči za investicijo v projekt ter nato zaprosi za diskrecijsko pomoč in mu je ta pomoč (za katero ni mogel biti prepričan, da jo bo prejel) odobrena po začetku dela na projektu, ni verjetno, da je pomoč vplivala na njegovo odločitev za investicijo. Če pa, nasprotno, svojo odložitev odloži, dokler ni prepričano, da mu bo pomoč, za katero je zaprosilo, odobrena, se lahko za odločitev šteje, da je bila odvisna od odobritve pomoči. Če je z davčnim sistemom dodeljena samodejna pomoč za kakršno koli investicijo, ki izpolnjuje opredeljena merila, navedeno razlikovanje ni pomembno, sistem pa se lahko kot tak šteje za spodbudo za investicije.

45.

Zdi se mi, da se lahko navedena logika uporabi vedno, kadar mora biti izpolnjena zahteva po spodbujevalnem učinku. Za ta namen ni treba po analogiji uporabiti celotne Uredbe (ES) št. 1628/2006 ali Uredbe (ES) št. 800/2008, s čimer se v primerih, za katere se navedeni uredbi ne bi uporabljali, opusti zahteva, da mora biti pomoč priglašena Komisiji, ki mora to pomoč tudi preučiti. Gre preprosto za priznanje, da je pod nekaterimi pogoji dejstvo, da je vzpostavljena davčna shema, zadostna spodbuda za investicije, tako da razmerje med datumom začetka dela in datumom uporabe pomoči izgubi pomen. V obravnavanem primeru je položaj tak, da mora biti zahteva po spodbujevalnem učinku izpolnjena, pri čemer se strinjam z navedbo Španije, da je treba pri presoji izpolnjevanja navedene zahteve upoštevati posebno naravo davčnih ukrepov v zvezi s tem.

46.

Vendar se strinjam s Komisijo, da je samodejna uporaba davčnega ukrepa bistven del njegovega spodbujevalnega učinka in da je v okoliščinah, kot so v tej zadevi, država članica tista, ki mora dokazati, da je navedeno merilo izpolnjeno.

47.

Stranki se ne strinjata glede tega, ali so bili dobropisi samodejni, pri čemer se sklicujeta na zadevne zakone provinc, katerih besedila so v bistvu enaka:

„Investicije v nova opredmetena osnovna sredstva […], ki presegajo 2500 milijonov ESP, so na podlagi odločbe sveta province […] upravičene do davčnega dobropisa v višini 45 % zneska investicije, kot ga določi svet province […], ki se odbije od zneska [osebne] davčne obveznosti.

[…]

[V navedeni odločbi] so določeni roki in omejitve, ki veljajo v vsakem posameznem primeru.“ ( 42 )

48.

Komisija poudarja potrebo po odločbi sveta province in navaja, da je Sodišče v sodbi iz leta 2006 na podlagi odločb iz leta 2001 ugotovilo, da je uveljavljanje pomoči podrejeno upravni odločbi ( 43 ). Španija poudarja, da je z uporabo glagolske oblike „gozarán“ („so upravičene“) svetu province odvzeta vsakršna diskrecijska pravica v zvezi s tem.

49.

Zadnjenavedena trditev se zdi prepričljiva (čeprav seveda Sodišče ni pristojno za razlago nacionalnega prava). Vendar jo vsekakor omaje dejstvo, da mora svet province, čeprav mora po zakonu sprejeti odločbo o odobritvi pomoči, tudi določiti znesek upravičene naložbe ter roke in omejitve. Na prvi pogled je s temi dejavniki v odločbo vnesen pomemben diskrecijski element, ki ga Španija v svoji trditvi ni zajela. Menim, da je treba glede na logiko posebnega pristopa k presoji spodbujevalnega učinka v okviru davčnih ukrepov navedeni pristop izključiti, kadar so znesek pomoči in pogoji, pod katerimi se bo uporabljala, predmet take upravne diskrecije.

50.

Po mojem mnenju torej Komisija pravilno zatrjuje, da pomoč, ki je bila odobrena po začetku dela na zadevnem projektu, ne more izpolnjevati zahteve po spodbujevalnem učinku iz točke 4.2, tretji odstavek, smernic o regionalni pomoči iz leta 1998. Poleg tega ugotavljam, da je Španija samo v zvezi s štirimi podjetji v provinci Guipúzcoa trdila, da je bila pomoč dejansko uporabljena pred začetkom dela, in da se je Komisija s tem strinjala pri treh od teh podjetij. ( 44 )

51.

Nazadnje bom v tem okviru obravnavala načelo enakega obravnavanja. Komisija je leta 1999 brez sklicevanja na zahtevo po spodbujevalnem učinku menila, da je pomoč, odobrena na podlagi sheme 45‑odstotnega davčnega dobropisa v provinci Álava, „združljiva s skupnim trgom, kar zadeva del pomoči […], ki ne presega zgornje meje 25 % neto ekvivalenta dotacije za regionalno pomoč v Baskiji“. ( 45 ) Španija trdi, da je načelo enakega obravnavanja splošno načelo prava EU, da zahteva sprejetje enakega pristopa v vseh primerih, ki vključujejo pomoč, odobreno na podlagi shem 45‑odstotnega davčnega dobropisa, in da člen 14(1) Uredbe (ES) št. 659/1999 določa: „Komisija ne zahteva vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti.“

52.

S to utemeljitvijo se ne morem strinjati. Iz mojega zgornjega stališča izhaja, da je Komisija s tem, ko leta 1999 zadevne pomoči ni preučila na podlagi zahteve po spodbujevalnem učinku, napačno uporabila smernice o regionalni pomoči iz leta 1998. Španski pristop bi pomenil, da Komisija ne bi več mogla uporabiti zahteve po spodbujevalnem učinku iz navedenih smernic v zvezi z nobeno pomočjo, odobreno na podlagi shem 45‑odstotnega davčnega dobropisa ali morda celo na podlagi kake poznejše podobne sheme.

53.

To po mojem mnenju ne bi bilo v skladu s sodno prakso Sodišča, in sicer da mora biti načelo enakega obravnavanja usklajeno z načelom zakonitosti, v skladu s katerim se ne sme nihče v podporo svoji zahtevi sklicevati na nezakonito dejanje, storjeno v korist tretje osebe. ( 46 ) Res je, da smernice o regionalni pomoči iz leta 1998 v nasprotju z nekaterimi poznejšimi ukrepi nimajo zakonske moči, vendar so, kot trdi Španija, zavezujoče za Komisijo. Njihova nepravilna uporaba v enem samem primeru, ki se ni izpodbijala, Komisiji v imenu načela enakega obravnavanja ne more preprečiti, da jih v poznejših primerih ne bi uporabila pravilno.

54.

Po pojem mnenju je zato treba zavrniti trditev Španije, da se smernice o regionalni pomoči iz leta 1998 niso uporabljale za pomoč, odobreno na podlagi shem 45‑odstotnega davčnega dobropisa, ali da je bila pomoč v skladu z navedenimi smernicami. Zneskov, na katere se nanaša navedena trditev, torej ni mogoče izključiti iz obveznosti izterjave pomoči.

55.

Komisija v tožbi trdi, da je bila pomoč za nekatere upravičence na podlagi treh shem 45‑odstotnega davčnega dobropisa izključena iz smernic o regionalni pomoči iz leta 1998. ( 47 ) Namesto tega je morala biti v skladu s posebnimi sektorskimi ali večsektorskimi pravili. Vendar Španija ni niti izterjala zadevne pomoči niti dokazala, da so se upoštevala navedena pravila.

56.

Stranki se strinjata, da je bilo 12 upravičencev do 45‑odstotnega davčnega dobropisa v provinci Álava iz kmetijskega (vinskega) sektorja. Komisija navaja predvsem družbo Comercializadora de la Rioja Alta SLU (v nadaljevanju: Rioja Alta) kot družbo, ki je bila izključena iz smernic o regionalni pomoči iz leta 1998. Stranki v pisnih stališčih izražata različna mnenja o pravilih, ki se uporabljajo za različne dejavnosti v vinskem sektorju, in o skladnosti z njimi.

57.

Vendar na podlagi preglednic iz leta 2013 ugotavljam, da se stranki razen manjših razhajanj v skupni višini nekaj tisoč eurov strinjata glede zneskov, ki jih je treba izterjati, in zneskov, ki so bili do marca 2013 že izterjani in so še ostali za izterjavo, in to v vseh razen v dveh od 12 zadevnih primerov. Ta primera sta družba Rioja Alta in družba Familia Martínez Bujanda SL (v nadaljevanju: Martínez Bujanda).

58.

Pri družbi Rioja Alta se zdi, da ni nesoglasja glede skupnega zneska za izterjavo. Edino razhajanje (približno 4 milijone EUR) se nanaša na znesek, ki je bil do marca 2013 že izterjan.

59.

Pri družbi Martínez Bujanda v nobenem dokumentu, na katerega se sklicuje ena ali druga stranka, ne najdem prepričljivih dokazov v zvezi z vprašanjem veljavnih pravil ali smernic. Poleg tega podatki Komisije v njeni preglednici iz leta 2013 niso skladni. Zato predlagam, naj Sodišče preprosto sprejme podatke Španije, ki so bolj usklajeni.

60.

Ugotavljam torej, da med strankama ni spornega vprašanja, zaradi katerega bi bilo treba odločiti, ali je treba sporno pomoč presoditi ob upoštevanju smernic o regionalni pomoči iz leta 1998 ali posebnih pravil ali smernic, ki se uporabljajo za vinski sektor.

61.

Komisija je v tožbi navedla, da so bili številni upravičenci do 45‑odstotnega davčnega dobropisa v provinci Álava dejavni v jeklarskem sektorju, ki je izključen iz smernic o regionalni pomoči iz leta 1998. Španija je zanikala, da je bil kateri koli od njih dejaven v zadevnih podsektorjih. ( 48 ) Komisija je nato navedla šest podjetij, ki jih je po njenem mnenju to zadevalo. Španija je odgovorila, da so pravila, ki so veljala ob odobritvi zadevne pomoči, zahtevala samo priglasitev pomoči v nekaterih podsektorjih in predložitev poročila dvakrat letno. ( 49 ) Vsekakor pet od navedenih podjetij bodisi ne proizvaja jeklarskih proizvodov, ki spadajo v okvir za jeklarstvo iz leta 1988, bodisi zanje ne velja obveznost priglasitve.

62.

Komisija v preglednicah iz leta 2013 navaja sedem podjetij, ki naj bi bila dejavna v jeklarskem sektorju, medtem ko naj bi po navedbah Španije to vprašanje zadevalo šest podjetij. Komisija za podjetje, ki ni na seznamu Španije, predhodno ni trdila, da je posebej dejavno v jeklarskem sektorju, prav tako se ne zdi, da bi se kateri koli od dokazov, na katere se sklicuje, nanašal na dejavnost podjetja. V preostalem se stranki v celoti strinjata glede zadevnih zneskov in datumov v treh primerih, manjša razhajanja pa obstajajo pri datumih izterjave v dveh primerih; v enem primeru ( 50 ) se ne strinjata glede zneska, ki ga je treba izključiti iz izterjave, in sicer približno 4 milijonov EUR. Vendar nič v dokumentih, na katere se stranki sklicujeta, ne kaže, da je razhajanje povezano z vrsto sektorja, v katerem je upravičenec dejaven.

63.

Komisija je v tožbi navedla tudi tri upravičence do 45‑odstotnega davčnega dobropisa v provinci Guipúzcoa, ki so bili po njenem mnenju dejavni v jeklarskem sektorju. Španija je v odgovoru na tožbo predložila potrdila v zvezi z dejavnostmi navedenih upravičencev, za katere se lahko domneva, da jih je Komisija sprejela, saj v svoji preglednici iz leta 2013 nobenega od treh upravičencev ne navaja v zvezi s pravnim vprašanjem dejavnosti v jeklarskem sektorju.

64.

Ugotavljam, da ni nobenega nerešenega vprašanja v zvezi s tem, ali je bila pomoč odobrena podjetjem, dejavnim v jeklarskem sektorju.

65.

Komisija je v tožbi v zvezi z enim upravičencem do 45‑odstotnega davčnega dobropisa v provinci Vizcaya ( 51 ) trdila, da so španski organi od zneska, ki ga je bilo treba izterjati, odbili večji del, kot je bil dovoljen z večsektorskim okvirom iz leta 1998 ( 52 ). Kljub precejšnjim razhajanjem v pisnih stališčih se iz preglednic iz leta 2013 zdi jasno razvidno, da se stranki zdaj strinjata glede zneska, ki ga je bilo treba izterjati, ne glede na podlago za oceno, Komisija pa priznava, da je bil navedeni znesek dejansko izterjan 20. julija 2011.

66.

Komisija je v svojem odgovoru nadalje trdila, da sta dva upravičenca do 45‑odstotnega davčnega dobropisa v provinci Álava izvedla velike naložbene projekte, ne da bi španski organi dokazali, da so bili pogoji iz večsektorskega okvira iz leta 1998 izpolnjeni. Navedena trditev se ne pojavi v preglednici Komisije iz leta 2013, zato menim, da se pri Sodišču ne uveljavlja.

67.

Posledično ni nerešenih vprašanj v zvezi z uporabo večsektorskega okvira iz leta 1998.

68.

Na podlagi člena 2 Uredbe (ES) št. 69/2001 ( 53 ) se je za ukrepe pomoči štelo, da ne izpolnjujejo vseh meril iz člena 107(1) PDEU in da so zato izvzeti iz zahteve glede priglasitve iz člena 108(3) PDEU, če skupni znesek pomoči, odobrene kakemu podjetju, v treh letih ni presegel 100.000 EUR bruto (ali bruto ekvivalenta dotacije). Države članice so morale v skladu s členom 3 navedene uredbe v vsakem primeru preveriti, ali odobritev take pomoči de minimis izpolnjuje navedena merila, 10 let hraniti ustrezne evidence o njej ter jih na zahtevo tudi predložiti. Podobna pravila so bila predhodno določena v obvestilu Komisije iz leta 1996 o pravilu de minimis za državno pomoč ( 54 ), čeprav to ni vsebovalo zahteve za vodenje evidence.

69.

Španski organi so pri izterjavi pomoči v obliki znižanja davčne osnove za nova podjetja najprej za vsako triletno obdobje odbili 100.000 EUR od zneska, ki ga je bilo treba izterjati od vsakega upravičenca, pri večini od katerih je pomoč presegala navedeni znesek.

70.

Komisija trdi, da je lahko samo pomoč, ki v triletnem obdobju znaša manj kot 100.000 EUR, opredeljena kot pomoč de minimis; poleg tega španski organi niso predložili nobenih dokumentov, ki bi dokazovali, da je bila to pomoč de minimis. Pomoči ni mogoče razdeliti na del pod zgornjo mejo de minimis in del nad njo. Dodelitev pomoči de minimis je treba kot odstopanje od člena 107(1) PDEU razlagati ozko, naj bo to na podlagi obvestila iz leta 1996 ali Uredbe (ES) št. 69/2001. Njen namen poenostavitve postopkov ne bi bil dosežen, če bi se uporabljala za višje zneske, ki vsekakor zahtevajo preiskavo. Če bi bili prejemniki prepričani, da bodo obdržali del pomoči pod zgornjo mejo, ne bi bilo spodbude za omejitev zneskov ali za to, da se pomoč ne izvede pred odobritvijo. ( 55 ) Odločba WAM, na katero se sklicuje Španija, ( 56 ) ni bila edini razpoložljiv precedens ( 57 ).

71.

Španija trdi, da je besedilo, ki se uporablja, obvestilo iz leta 1996, na podlagi katerega ni bilo treba voditi evidence za dokazovanje statusa de minimis v triletnem obdobju. Vsekakor pri novih podjetjih ne more priti do kopičenja prejšnjih pomoči. Poleg tega je namen izterjave vzpostaviti položaj, v katerem ni izkrivljanja konkurence, logika pri odstopanju de minimis pa je, da pomoč pod zgornjo mejo ne vpliva na trgovino med državami članicami. ( 58 ) Ker se za pomoč pod 100.000 EUR v triletnem obdobju šteje, da ne izkrivlja konkurence, zadostuje, da se izterja znesek nad to vsoto. Nesorazmerno bi bilo, če pomoči v višini 100.000 EUR ne bi bilo treba priglasiti, medtem ko bi bilo treba nepriglašeno pomoč v višini 100000,01 EUR izterjati v celoti. Komisija je v odločbi WAM odredila samo izterjavo pomoči, ki je presegala zgornjo mejo. Navedena odločba je bila razglašena za nično, vendar ne iz razlogov, povezanih s pravilom de minimis. Nazadnje, Španija zatrjuje kršitev načela enakega obravnavanja. V predhodni zadevi ( 59 ) je Španija izterjala samo tiste zneske, ki so presegali 100.000 EUR za vsako triletno obdobje, Komisija pa je bila s tem postopkom zadovoljna.

72.

Prvič, menim, da je treba to vprašanje presoditi ob upoštevanju obvestila iz leta 1996. Komisija se je v vsaki od treh odločb v zvezi z znižanjem davčne osnove sklicevala prav na navedeno obvestilo, ko je ugotovila, da pomoč v okviru zadevnih shem ne izpolnjuje pravila de minimis. ( 60 ) Navedla je tudi, da bi bil rezultat enak na podlagi Uredbe (ES) št. 69/2001, ( 61 ) vendar se je navedena uredba uporabljala samo za pomoč, odobreno po njenem začetku veljavnosti 2. februarja 2001. ( 62 ) Komisija ni navedla posebnih trditev v zvezi s pomočjo, odobreno med navedenim datumom in ukinitvijo spornih shem pomoči. ( 63 )

73.

Obvestilo iz leta 1996 ni vsebovalo obveznosti vodenja in predložitve evidenc. Vendar se ne morem strinjati, da Španiji ni bilo treba dokazati, da se je pri pomoči, ki s sklicevanjem na pravilo de minimis ni bila izterjana, upoštevala skupna triletna zgornja meja. Španija je torej morala predložiti ustrezno dokumentacijo. Trditev, da so se sheme uporabljale samo za nova podjetja, ni smiselna, ker so se vse uporabljale „v štirih zaporednih davčnih obdobjih od prvega, v katerem [podjetja] v štirih letih od začetka delovanja dosežejo pozitivne davčne osnove […]“, ( 64 ) tako da je šlo za obdobja, daljša od treh let. Komisija trdi, da dokumentacija ni bila predložena. Španija temu ugovarja samo s trditvijo, da je Komisiji poslala davčne napovedi zadevnih podjetij, iz katerih je bilo razvidno, da jim niso bile dodeljene nobene druge pomoči. Menim, da predložitev dokumentov, ki ne prikazujejo obstoja pomoči, ne zadostuje za dokaz neobstoja pomoči ali ugotovitev, da skupna pomoč v triletnem obdobju ni presegala zgornje meje de minimis.

74.

V zvezi z možnostjo razdelitve pomoči na element de minimis in element, ki ni de minimis, je člen 2(2), drugi odstavek, Uredbe (ES) št. 1998/2006 ( 65 ) določal: „Če skupni znesek pomoči, določen v okviru ukrepa pomoči, […] zgornjo mejo preseže, ta uredba ne velja za navedeno pomoč in tudi ne za del pomoči, ki zgornje meje ne presega. […]“ Pravni položaj med postopkom pred Sodiščem je bil torej vsaj do dneva, ko je bila sporna pomoč vrnjena ( 66 ), takšen, kot ga zatrjuje Komisija, vendar je bilo izrecno pravilo leta 2006 novo.

75.

Prav tako Komisija ni vedno uporabila pristopa, ki ga zdaj zagovarja, pri čemer odločba WAM ni edini primer. Leta 2005 je na primer navedla: „[…] [O]bveznost za povrnitev pomoči ne izključuje možnosti, da je celotna pomoč, dodeljena posameznim upravičencem, ali le njen del združljiva po členu 2 Uredbe Komisije (ES) št. 69/2001 […].“ ( 67 ) Komisija je v zadevi v zvezi z izterjavo pomoči, za katero je bila ugotovljena nezdružljivost s skupnim trgom, razen kolikor je izpolnjevala pogoje de minimis, vprašala, zakaj ne bi bilo mogoče zahtevati vračila celotnega zneska pomoči, pri čemer je upravičencu prepustila dokazovanje, da je del pomoči dejansko spadal med izjeme za pomoč de minimis. ( 68 )

76.

Čeprav je hvalevredno, da je bilo z Uredbo (ES) št. 1998/2006 uvedeno jasno pravilo, se za vsebino navedenega pravila ne more domnevati, da se je uporabljala, preden je bila formalno sprejeta. Katero pravilo pa se je potem uporabljalo?

77.

Dvojni cilj pravil de minimis – opredeliti pomoč, ki nima zaznavnega učinka na konkurenco ali trgovino med državami članicami, in Komisiji omogočiti, da se osredotoči na pomoč, ki presega zgornjo mejo – vodi do nasprotujočih si stališč strank, pri čemer so stališča obeh strank nekoliko utemeljena.

78.

Vseeno menim, da ima Komisija prav. Njeno utemeljitev je jasno in podrobno potrdilo Splošno sodišče v sodbi Regione autonoma della Sardegna proti Komisiji ( 69 ), ki jo je treba šteti za pravilno ugotovitev pravnega stanja, kakršno je obstajalo celo pred Uredbo (ES) št. 1998/2006. Navedena ugotovitev se je nanašala na Uredbo (ES) št. 69/2001, ki se v tej zadevi ne uporablja, vendar je njena obrazložitev temeljila na splošnih načelih, ki so podlaga za odstopanje de minimis. Dejstvo, da zadevna sodba ni bila razglašena v času, ko je morala Španija izterjati sporno pomoč, te ne ovrže kot pravilne ugotovitve prej obstoječega pravnega stanja. Prav tako se Španija ne more sklicevati na noben jasen znak, da položaj pred Uredbo (ES) št. 1998/2006 ni bil enak kot zdaj, ampak se lahko sklicuje le na nejasnost položaja. V takšnih okoliščinah bi lahko le sodelovala s Komisijo v skladu z načelom lojalnega sodelovanja, ki je zdaj vključeno v člen 4(3) PEU, da bi odpravila kakršno koli negotovost.

79.

Nazadnje, Španija je v zvezi z domnevno kršitvijo načela enakega obravnavanja to vprašanje odprla šele v dupliki, ne da bi predložila kakršne koli dokaze, da je v zgoraj navedeni predhodni zadevi dejansko izterjala samo zneske, ki so presegali 100.000 EUR za vsako triletno obdobje. Njene utemeljitve torej ni mogoče upoštevati.

80.

Ob upoštevanju tudi dejstva, da so bile sheme pomoči kot celota nezakonite, menim, da španski organi niso imeli pravice iz izterjave izključiti zneskov pomoči, ki so bili nižji od veljavne zgornje meje de minimis 100.000 EUR, če je skupna pomoč upravičencu presegala navedeno zgornjo mejo.

81.

Komisija navaja, da je Španija v zvezi s pomočjo na podlagi sheme 45‑odstotnega davčnega dobropisa v provincah Álava in Guipúzcoa ter znižanja davčne osnove za nova podjetja v provinci Álava znižala znesek, katerega izterjavo zahteva, tako, da je retroaktivno uporabila nekatere davčne olajšave v okoliščinah, v katerih niso bile ali ni dokazano, da so bile pravilno uporabljene na podlagi veljavne zakonodaje, to je členov 37 in 45 zakona št. 24/1996 province Álava in člena 37 „praktično identičnega“ zakona št. 7/1996 province Guipúzcoa.

82.

S členom 37 navedenih zakonov je podjetjem pod nekaterimi pogoji odobrena davčna olajšava v višini 15 % zneska investicij v nova osnovna sredstva (brez zemljišča), namenjena razvoju njihove gospodarske dejavnosti. S členom 45(1) zakona province Álava je odobrena olajšava v višini 600.000 ESP (3606 EUR) za vsako novo delovno mesto, če se to ohrani dve leti. Kadar je 10‑odstotno povečanje števila zaposlenih povezano z 10‑odstotnim skrajšanjem delovnega časa, se s členom 45(2) odpravijo nekateri pogoji na podlagi člena 37 in zviša olajšava v okviru obeh členov, če so davčnemu organu predloženi podrobni načrti.

83.

Komisija ne zanika možnosti retroaktivne uporabe navedenih olajšav. Vendar za številne upravičence do pomoči, za katero je bilo ugotovljeno, da je nezakonita, trdi, da Španija ni predložila dokazov, da so bile olajšave odobrene v skladu z veljavnimi pogoji. Španija odgovarja, da so bili ustrezni dokazi predloženi v predhodnem postopku in da je v tem postopku predložila dodatno dokumentacijo. Komisija navedenih dokazov ne priznava kot zadostnih v zvezi s provinco Álava, priznava pa, da se je kršitev končala v zvezi s provinco Guipúzcoa, ko je bil vložen odgovor na tožbo.

84.

Zdi se mi, da je treba ta vidik tožbe Komisije zavrniti. Za sporne olajšave se ne zatrjuje, da so bile del katere od shem davčnega dobropisa, za katere je bilo ugotovljeno, da pomenijo nezakonito državno pomoč. Navedene niso niti v odločbah iz leta 2001 niti v sodbi iz leta 2006, kršitev, ki se zatrjuje v tem postopku, pa je neizvršitev zadnjenavedene sodbe. Zato vprašanje, ali so bile olajšave (ali je bilo dokazano, da so bile) pravilno odobrene v skladu z nacionalno zakonodajo, ni predmet tega postopka.

85.

Res je, da pritožba Komisije v zvezi s tem ni nepovezana z izterjavo pomoči v obliki davčnih dobropisov, za katero je bilo v odločbah iz leta 2001 ugotovljeno, da je nezakonita. Komisijo zanimajo zneski navedene pomoči, ki niso bili izterjani z obrazložitvijo, da bi lahko upravičenci zahtevali enake zneske, če nezakonita pomoč ne bi obstajala, vendar jih niso mogli, ker so prejeli navedeno pomoč. Ne trdi pa, da so bili navedeni zneski napačno ocenjeni kot pomoč, ki je bila združljiva in je zato ni bilo treba izterjati.

86.

Poleg tega Komisija priznava, da je pristop Španije načeloma veljaven. Ne trdi, na primer, da bi bilo treba najprej izterjati vso nezakonito pomoč, nato pa bi se sporne olajšave izvajale posebej (kar bi prav tako lahko bil veljaven pristop). Če bi se uporabil takšen pristop ali če bi Komisija vztrajala pri njem, je povsem jasno, da so bili pogoji, pod katerimi so se olajšave izvajale, precej nepovezani z izvršitvijo sodbe iz leta 2006 (tudi če bi se za navedene olajšave same, ocenjene ločeno, izkazalo, da pomenijo nezakonito pomoč). Menim, da analiza ne more biti drugačna samo zato, ker je ena vrsta davčnih ugodnosti (dobropisi) nadomestila drugo (olajšave), če je nadomestitev priznana kot veljaven postopek.

87.

Moja stališča so naslednja: (1) da je treba potrebo po izterjavi sporne pomoči presoditi v skladu s smernicami o regionalni pomoči iz leta 1998; (2) da zahteva po spodbujevalnem učinku iz navedenih smernic omogoča, da se ne izterja samo pomoč, za katero je ugotovljeno, da je bila vloga zanjo vložena pred začetkom dela na naložbenem projektu; (3) da med strankama ni nerešenih pravnih vprašanj glede uporabe posebnih sektorskih ali večsektorskih pravil; (4) da španski organi niso imeli pravice iz izterjave izključiti zneskov sporne pomoči, ki so bili v triletnem obdobju nižji od zgornje meje de minimis 100.000 EUR; vendar (5) da Komisija napačno trdi, da bi bilo treba izterjati zneske, ki ustrezajo davčnim olajšavam, ki so bile odobrene retroaktivno in do katerih upravičenci niso bili upravičeni, dokler so prejemali sporno pomoč.

88.

Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je treba še določiti, koliko pomoči je bilo treba zakonito izterjati v zvezi z vsako od odločb iz leta 2001. Za to bo treba preučiti podatke, ki sta jih stranki navedli v preglednicah iz leta 2013, ter po potrebi in po možnosti odpraviti razhajanja.

89.

Stranki vseh podatkov, ki jih navajam spodaj, nista navedli kot takih, ampak v nekaterih primerih izhajajo iz primerjave podatkov, ki sta jih dejansko navedli.

90.

Iz preglednic iz leta 2013 je razvidno, prvič, da se edino nesoglasje glede prvotno odobrenega zneska pomoči nanaša na razliko v višini 2048,87 EUR pri družbi Martínez Bujanda. Predlagam, da se ta razlika reši v korist Španije. ( 70 ) Drugič, Komisija meni, da bi bilo treba v zvezi z retroaktivnimi davčnimi olajšavami izterjati 10683553,22 EUR. Predlagam, naj se ta znesek ne upošteva. ( 71 ) V preostalem (skladnost s smernicami o regionalni pomoči iz leta 1998) Komisija meni, da je bilo treba izterjati 207461498,01 EUR. Moje stališče je bilo, da je treba izvzeti samo zneske, v zvezi s katerimi je Španija dokazala, da je bila vloga vložena pred začetkom dela na naložbenem projektu. ( 72 ) Španija ni zatrjevala obstoja takih primerov v provinci Álava.

91.

Zato ob upoštevanju razlike v zvezi z družbo Martínez Bujanda menim, da je bilo treba izterjati 207459449,14 EUR.

92.

Ni sporno, da je bil celotni navedeni znesek (skupaj z obrestmi) izterjan do 15. oktobra 2013. Iz datumov, ki sta jih navedli stranki, je razvidno, da je bila večina zneska izterjanega od marca 2012 naprej in da je bilo do marca 2013 izterjanih že približno 90 % zneska.

93.

V zvezi z odbitki, ki jih je Španija najprej izvedla na podlagi pravil de minimis, je iz preglednic iz leta 2013 razvidno, da se stranki strinjata glede skupnega zneska 2316461,49 EUR, izterjanega med septembrom 2011 in septembrom ali decembrom 2012. Nekaj nesoglasij obstaja pri retroaktivnih davčnih olajšavah, vendar predlagam, naj se navedeni zneski v nobenem primeru ne upoštevajo. ( 73 )

94.

Spor ostaja v zvezi z izterjavo 2586312,37 EUR, skupaj z obrestmi, od podjetja v likvidaciji. ( 74 ) Komisija navaja, da je bila šele 21. januarja 2013 obveščena, da je bil zahtevek organov ustrezno vložen, medtem ko Španija navaja, da je bila obveščena 28. junija 2010. V obeh primerih je podlaga dopis, ki so ga španski organi domnevno poslali Komisiji, vendar ni bil v nobenem primeru najden med desetinami tisočev strani dokazov, ki so bili predloženi Sodišču. V teh okoliščinah predlagam, naj Sodišče upošteva zgodnejši datum.

95.

Edina sporna točka v zvezi s to odločbo se nanaša na datum, ko so španski organi dokazali, da je bil znesek 6194944,87 EUR pravilno odbit od zneska, izterjanega od družbe Norbega. ( 75 ) Na podlagi pisnih vlog in preglednic iz leta 2013 ugotavljam, da je bil dejanski znesek za izterjavo ( 76 ) dejansko izterjan novembra 2007, vendar da je bilo dokazilo o pravilnosti odbitka predloženo šele julija 2012 z odgovorom na tožbo v tem postopku. Znesek pomoči (za katero se stranki strinjata, da je znašala 59247555,26 EUR), ki je sporen glede na zahtevo po spodbujevalnem učinku, je treba šteti za predmet izterjave. ( 77 )

96.

Zato ob upoštevanju spisa v zadevi predlagam, naj Sodišče ugotovi, da je bilo treba v skladu z Odločbo 2003/27, skupaj z obrestmi, izterjati 66664908,29 EUR, od katerih je bilo 54261801,88 EUR izterjanih med septembrom in novembrom 2011, 7417353,03 EUR julija 2012 in 4985753,38 EUR ( 78 ) februarja 2013.

97.

Edino vprašanje v okviru te odločbe se nanaša na odbitke, ki jih je Španija najprej izvedla na podlagi pravil de minimis. Stranki se strinjata, da zadevni skupni znesek, ki je bil v celoti (skupaj z obrestmi) izterjan med 30. septembrom in 14. novembrom 2011, znaša 2004658,60 EUR. ( 79 )

98.

Vprašanja v zvezi s to odločbo so: prvič, izključitev treh podjetij v jeklarskem sektorju, to je vprašanje, za katero menim, da ga je Komisija opustila; ( 80 ) drugič, retroaktivni odbitek drugih davkov v višini 4110495,50 EUR, za katerega predlagam, naj se ne upošteva; ( 81 ) tretjič, skladnost z zahtevo po spodbujevalnem učinku v zvezi s pomočjo v višini 5909830,30 EUR za družbo GKN; ( 82 ) četrtič, uporaba smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah ( 83 ) za pomoč v višini približno 20 milijonov EUR za družbo Papresa ( 84 ).

99.

Iz preglednic iz leta 2013 so razvidna številna razhajanja med podatki, ki sta jih navedli stranki; podatke, ki jih je navedla Španija, je včasih težko uskladiti med seboj, medtem ko so podatki Komisije včasih ugodnejši za Španijo. V takšnih okoliščinah bom za podlago raje vzela podatke Komisije. Komisija meni, da je bilo treba izterjati 39900773,41 EUR. S tem mnenjem se strinjam ob upoštevanju razlike v mnenju v zvezi s 5.909.830,30 EUR za družbo GKN in 20 milijoni EUR za družbo Papresa.

100.

Španija v zvezi z družbo GKN trdi, da je bil edini izdatek pred vložitvijo vloge zanemarljiv in se je nanašal na študije izvedljivosti; Komisija ne sprejema predloženih dokazov. Španija se sklicuje na dokumente v prilogah k tožbi Komisije, ki mi jih glede na njene napotke ni uspelo najti. ( 85 ) Zato ne sprejemam, da je Španija dokazala, da je bila zahteva po spodbujevalnem učinku izpolnjena.

101.

Španija v zvezi z družbo Papresa trdi, da je naslednica družbe La Papelera Española SA, katere status podjetja v težavah je Komisija priznala leta 1993. ( 86 ) Sklicuje se na točko 99 Odločbe 2002/894, v kateri se je Komisija sklicevala na svojo izjavo v smernicah o reševanju in prestrukturiranju iz leta 1999, v skladu s katero „meni, da ob izpolnjenih pogojih iz teh smernic pomoč za reševanje in prestrukturiranje lahko pripomore k razvoju panog, ne da bi vplivala na trgovinsko menjavo tako, da bi to nasprotovalo interesom Skupnosti“.

102.

Vendar je bila ta trditev navedena šele v dupliki, Komisija pa ni imela priložnosti odgovoriti nanjo. Poleg tega Španija ni navedla, da se točka 99 v Odločbi 2002/894 nadaljuje tako: „Če navedeni pogoji niso izpolnjeni, je pomoč nezdružljiva s skupnim trgom, če je namenjena podjetjem v težavah. Komisija torej ugotavlja, da zadevna davčna pomoč, če je odobrena podjetjem v težavah, ni združljiva s skupnim trgom na podlagi odstopanja iz člena 87(3)(c) Pogodbe o spodbujanju nekaterih dejavnosti.“ Španija je kot dokaz skladnosti s pogoji iz smernic o reševanju in prestrukturiranju iz leta 1994 predložila izvedensko poročilo, ki naj bi potrjevalo skladnost s splošnimi pogoji iz točke 3.2.2 navedenih smernic. Vendar iz natančne preučitve tega poročila izhaja, da so pogoji navedeni le v skrajšani obliki in da nekateri vidiki niso bili preučeni.

103.

V teh okoliščinah Španija po mojem mnenju ni dokazala, da se lahko za pomoč družbi Papresa šteje, da izpolnjuje pogoje iz smernic o reševanju in prestrukturiranju.

104.

Ugotavljam, da je bilo treba na podlagi Odločbe 2002/894 izterjati 39900773,41 EUR. Stranki se strinjata, da so bili razen pomoči družbi Papresa zadevni zneski, skupaj z obrestmi, izterjani med novembrom 2011 in oktobrom 2012. Preostala pomoč družbi Papresa (19448623,59 EUR, skupaj z obrestmi) je bila izterjana med marcem in septembrom 2013.

105.

Komisija v preglednicah iz leta 2013 trdi, da je bilo 211159,23 EUR napačno izključenih iz izterjave na podlagi retroaktivnih davčnih olajšav. Predlagam, naj se ta znesek ne upošteva. ( 87 )

106.

Stranki se strinjata, da je znesek, na kateri so se nanašali odbitki de minimis, znašal 1344192,60 EUR, to je znesek, ki ga je bilo treba izterjati glede na mojo analizo. Glede na navedbe Komisije je bil celotni znesek, skupaj z obrestmi, izterjan leta 2012. Španija navaja zgodnejše datume dokončne izterjave, vendar se zdi, da se ti nanašajo na izterjavo drugih zneskov, ki niso zneski, odbiti kot de minimis. Zato predlagam, naj se sprejmejo datumi Komisije.

107.

Nazadnje, obstaja nenavaden znesek v višini 8,74 EUR, v zvezi s katerim Komisija trdi, da plačilni nalog zanj ni bil poravnan. Ker Komisija v drugi preglednici navaja, da je treba isti znesek izključiti iz izterjave, predlagam, naj se navedeni znesek ne upošteva.

108.

Ugotavljam, da je bilo treba na dan sodbe iz leta 2006 v zaokroženih številkah izterjati glavnico v skupni višini 322 milijonov EUR, kar je približno 10 % manj od 358 milijonov EUR, kot je zatrjevala Komisija. Zneska dolgovanih obresti ne morem natančno izračunati, vendar Sodišču predlagam, naj tudi tega šteje za 10 % nižjega od zneska, ki ga je navedla Komisija.

109.

Glede na navedbe Komisije je bilo približno 13 % skupnega zneska izterjanega do datuma vložitve te tožbe. Glede na to, da Komisija ni jasno dokazala svoje trditve v zvezi z družbo Gasteiz Desarrollo, ( 88 ) predlagam, naj se šteje, da je bila ta številka dejansko 14 %. Preostalih 86 % je bilo izterjanih po začetku tega postopka, to je med septembrom 2011 in oktobrom 2013.

110.

Komisija se sklicuje na svoje sedanje smernice o uporabi člena 260 PDEU, ( 89 ) v katerih navaja, da bo zahtevala plačilo pavšalnega zneska, s katerim se kaznuje nadaljevanje kršitve med prvo in drugo sodbo, in denarno kazen za vsak dan zamude po drugi sodbi. V tej zadevi je umaknila svoj zahtevek za zadnjenavedeno kazen. Komisija pavšalni znesek izračuna bodisi kot minimum, določen za vsako državo članico na podlagi njenega faktorja „n“ ( 90 ), bodisi s pomnožitvijo dnevnega zneska ( 91 ) s številom dni od datuma prve sodbe do datuma prenehanja kršitve, če navedena pomnožitev pomeni višji skupni znesek.

111.

Komisija v tej zadevi meni, da je treba koeficient resnosti na lestvici od 1 do 20 določiti na 9. Poudarja temeljno naravo določb o državni pomoči in potrebo po odpravi izkrivljanja konkurence, ki ga je povzročila pomoč, dejstvo, da je pomoč izkoristilo več kot 100 prejemnikov, znesek, ki ob vložitvi te tožbe še ni bil izterjan (po njenih izračunih 569 milijonov EUR), in dejstvo, da je bilo za Španijo že dvakrat ugotovljeno, da ni izterjala nezakonite pomoči v Baskiji ( 92 ).

112.

Zato predlaga pavšalni znesek v višini 25817,40 EUR ( 93 ) na dan od datuma sodbe iz leta 2006 do datuma prenehanja kršitve, to je 15. oktobra 2013. Izračunala je, da je zadevnih dni 2500 in da je torej skupni znesek 64543500 EUR.

113.

Španija trdi, da so šest različnih shem sprejeli trije različni poddržavni organi in da bo morala na vsakega od teh prenesti del kazni. Ker se je pomoč nanašala samo na Baskijo, ki predstavlja 6,24 % BDP Španije, bi moral biti tekoči dnevni znesek v višini 210 EUR pomnožen s 6,24 %, kar znese 13 EUR na dan.

114.

Španija v zvezi z resnostjo trdi, da bi moral biti uporabljen najnižji koeficient, saj Komisija v 40 letih še nikoli ni uresničila svojih pooblastil v zvezi z državno pomočjo v obliki davčnih ukrepov. Poleg tega so bili vsi zadevni ukrepi sprejeti pred obvestilom Komisije o uporabi pravil o državni pomoči za ukrepe, ki zadevajo neposredno obdavčitev ustvarjenega dohodka ( 94 ), baskovski organi pa so sheme ukinili, ko so izvedeli, da po mnenju Komisije pomenijo državno pomoč.

115.

Na tej podlagi Španija predlaga globo v višini 177,58 EUR ( 95 ) na dan.

116.

Komisija zavrača mnenje, da bi bilo treba osnovni znesek pomnožiti s 6,24 %. Zadevni zneski so enaki za vse države članice (in morajo biti dovolj visoki, da se ohranja pritisk nanje) ( 96 ), Sodišče pa ni še nikoli prilagodilo kazni, da bi se upoštevalo omejeno območje, na katerem je prišlo do kršitve.

117.

Komisija v zvezi z resnostjo zanika, da ni še nikoli uresničila svojih pooblastil v zvezi z državno pomočjo v obliki davčnih ukrepov ( 97 ) ali da se je z obvestilom iz leta 1998 spremenil položaj. ( 98 )

118.

Španija se v dupliki sklicuje na sodbo Komisija proti Italiji ( 99 ) in poudarja, da je edino Sodišče pristojno za določitev zneska kakršne koli kazni. Kadar je treba pomoč izterjati od velikega števila prejemnikov, je lahko kazen, ki upošteva napredek države članice pri izpolnjevanju obveznosti, primerna kršitvi in zato sorazmerna z njo. ( 100 ) Sodišče mora pri uporabi meril resnosti in zmožnosti države članice za plačilo upoštevati posledice neizvršitve za zasebne in javne interese ter nujnost, da zadevna država članica izpolni svoje obveznosti. ( 101 ) Naložitev pavšalnega zneska mora biti odvisna od vseh dejavnikov, ki se nanašajo na značilnosti kršitve in na ravnanje države članice, pri čemer ima Sodišče široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. ( 102 ) V tej zadevi so organi ravnali vestno. Sodišče bi moralo kakršno koli kazen prilagoditi zaradi avtonomije organov Baskije ( 103 ) in načela sorazmernosti, ob upoštevanju prizadetega geografskega območja.

119.

Španija v zvezi z resnostjo trdi zlasti, da je bila sodba ( 104 ), na katero se Komisija sklicuje v povezavi z obvestilom iz leta 1998, razglašena v povsem drugačnih okoliščinah ter da neobstoj kakršnega koli precedensa v podobnih zadevah otežuje izračun zneskov, ki jih je treba izterjati, in obresti, ki jih je treba zaračunati, zaradi česar je izvršitev sodbe iz leta 2006 bolj zapletena. Poleg tega so si nacionalni organi v dobri veri prizadevali uporabiti merila, za katera so pri odločanju o izterjavi posamezne pomoči menili, da so pravilna.

120.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je Sodišče pristojno, da ob upoštevanju okoliščin in stopnje odvračanja, ki se zdi potrebna, določi ustrezno denarno kazen za preprečitev ponovnih podobnih kršitev. Smernice in predlogi Komisije Sodišča ne morejo zavezovati, lahko pa so koristen napotek in prispevajo k temu, da je ravnanje Komisije pregledno, predvidljivo in skladno s pravno varnostjo. Sodišče mora določiti kazen v višini, ki je ustrezna glede na okoliščine ter sorazmerna s kršitvijo in zmožnostjo države članice za plačilo. Pri tem se ustrezno upoštevata resnost in trajanje kršitve od izdaje sodbe, s katero je bila ugotovljena kršitev. ( 105 )

121.

V tej zadevi se mi zdi jasno, da je kazen v obliki pavšalnega zneska primerna kot odvračilni ukrep. Znesek zadevne nezakonite pomoči in zamuda pri izterjavi sta precejšnja, iz neštetih dokumentov v spisu pa je razvidno, da so španski organi porabili ogromno časa in energije, da bi čim bolj znižali zneske, ki jih je bilo treba izterjati, pogosto tako, da so se spuščali v pretirane podrobnosti, zaradi katerih so nastale dodatne zamude.

122.

Komisija predlaga pavšalni znesek 64543500 EUR, izračunan s pomnožitvijo enotne osnove 210 EUR s koeficientom 9 (za resnost), faktorjem „n“ 13,66 in 2500 dnevi.

123.

V okviru objavljenih meril Komisije ni prostora za odstopanje od enotne osnove 210 EUR na dan. Navedena osnova je v navedenih objavljenih merilih ves čas dejanskega stanja, na katero se nanaša ta postopek, ostala nespremenjena. Sodišče je predlog Španije, da bi morala biti pomnožena s 6,24 %, zavrnilo v zadevi C‑610/10 ( 106 ).

124.

Vendar bi bilo mogoče koeficient resnosti na lestvici do 20 sorazmerno znižati z 9 na 8, če bo Sodišče sprejelo mojo oceno zneskov, ki jih je bilo treba dejansko izterjati. ( 107 ) Prav tako bi bilo mogoče faktor „n“ ob upoštevanju posodobljenih podatkov Komisije znižati na 13,28. ( 108 ) S tem bi dobili pavšalni znesek 22310,40 EUR na dan v primerjavi s 25.817,40 EUR, ki ga je prvotno zahtevala Komisija.

125.

Komisija je izračunala, da je od razglasitve sodbe iz leta 2006, to je 14. decembra 2006, ter do zadnje in dokončne izterjave sporne pomoči preteklo 2500 dni. Navedeni izračun se mi zdi pravilen, če se upošteva celotno obdobje do 18. oktobra 2013, ko je bila po mnenju Komisije izterjana celotna pomoč, skupaj z obrestmi. Skupna kazen v obliki pavšalnega zneska pri znesku 22310,40 EUR na dan bi tako bila 55776000 EUR.

126.

Vendar je iz sodne prakse jasno razvidno, da Sodišče pri določanju pavšalnega zneska ni nikoli sledilo podrobnim izračunom Komisije, ampak je primeren znesek določilo v zaokroženi številki ob upoštevanju vseh okoliščin. Pri tem običajno ni navedlo natančnih podrobnosti svojega sklepanja, ampak je samo izpostavilo različne oteževalne in olajševalne dejavnike, ki jih je upoštevalo (na primer zavlačevanje oziroma dobro vero nacionalnih organov). Poleg tega je iz analize zadev, v katerih je Komisija zahtevala takšno kazen, Sodišče pa jo je naložilo, razvidno, da je bil znesek, ki ga je naložilo Sodišče, v vsakem primeru precej nižji od zneska, ki ga je predlagala Komisija – in sicer je znašal od 8 do 62 % zadnjenavedenega zneska, povprečno pa 40 % tega zneska. ( 109 ) Ne da bi želela reči, da je Sodišče v zvezi s tem kakor koli vezano na svojo prejšnjo prakso, ( 110 ) menim, da so ti podatki koristna podlaga, zlasti z vidika dejavnikov, kot sta resnost in trajanje kršitve, ki ju je Sodišče upoštevalo.

127.

To je četrta zadeva, v kateri je Komisija predlagala naložitev kazni v pavšalnem znesku državi članici zaradi neizterjave nezakonite državne pomoči (druge zadeve, v katerih je predlagala takšne kazni, se nanašajo zlasti na neizvršitev prenosa direktiv ali neskladnost nacionalnega prava s pravom EU in so zato manj primerljive). Po moji oceni je znesek v tej zadevi 322 milijonov EUR, trajanje kršitve pa 6 let in 10 mesecev.

128.

Za primerjavo, v sodbi Komisija proti Grčiji (C‑369/07) ( 111 ) je neizterjava približno 23 milijonov EUR v več kot štiriletnem obdobju privedla do naložitve kazni v pavšalnem znesku v višini 2 milijonov EUR (približno 13 % zneska, ki ga je zahtevala Komisija); v sodbi Komisija proti Italiji (C‑496/09) ( 112 ) je neizterjava približno 188 milijonov EUR v približno sedmih letih in pol privedla do kazni v višini 30 milijonov EUR (približno 43 % zneska, ki ga je zahtevala Komisija) in v sodbi Komisija proti Španiji (C‑610/10) ( 113 ) je neizterjava približno 23 milijonov EUR v več kot desetletnem obdobju privedla do kazni v višini 20 milijonov EUR (približno 38 % zneska, ki ga je zahtevala Komisija).

129.

Drugače gledano, zneska na mesec zamude in na milijon EUR, ki ju je bilo treba izterjati, sta si v prvih dveh zadevah izjemno podobna (med 1730 in 1740 EUR), medtem ko je znesek v zadnjenavedeni zadevi precej višji (približno 8333 EUR). Če bi kot podlago upoštevali prvo številko, bi dobili znesek v višini približno 50 milijonov EUR, če pa bi upoštevali zadnjenavedeno številko, bi dobili približno 220 milijonov EUR.

130.

Zdi se, da je bil pomemben oteževalni dejavnik, ki ga je Sodišče upoštevalo v sodbi Komisija proti Španiji (C‑610/10), dejstvo, da pri izvrševanju prve sodbe „ne bi smelo prihajati do večjih težav pri izvršitvi te sodbe, saj je bilo prejemnikov zadevnih nezakonitih pomoči malo, bili so poimensko navedeni, zneski, katerih vračilo je treba zagotoviti, pa so bili v tej odločbi natančno določeni“ ( 114 ).

131.

V tej zadevi zadnjenavedeni preudarek ne drži. Prejemnikov je bilo veliko, zneski pomoči, ki jih je bilo treba izterjati oziroma izključiti iz izterjave, pa niso bili niti natančno določeni niti povsem jasni. Zato predlagam, naj Sodišče uporabi podoben pristop kot v sodbah Komisija proti Grčiji (C‑369/07) in Komisija proti Italiji (C‑496/09), pri čemer naj za izhodišče vzame znesek 50 milijonov EUR.

132.

Prav tako ne vidim tehtnega razloga za povišanje ali znižanje navedenega zneska. To je precejšen znesek – višji od katerega koli pavšalnega zneska, ki ga je Sodišče kadar koli naložilo – in verjetno je, da bo imel precejšen odvračilni učinek za vse države članice, ne da bi ga bilo treba še povišati. Vendar je kršitev resna, saj vključuje državno pomoč v zneskih, ki so višji, kot so bili kadar koli obravnavani v kaki podobni zadevi, in so resno vplivali na trgovino med državami članicami v dolgem obdobju (obsežnejša izterjava se je začela šele več kot štiri leta po sodbi iz leta 2006).

133.

Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev menim, da bi Sodišče moralo: