1

Evropska komisija je s Sklepom C(2010) 4185 final z dne 23. junija 2010 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/39092 – Kopalniška oprema) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) ugotovila obstoj kršitve člena 101(1) PDEU in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) v sektorju kopalniške opreme. Ta kršitev, pri kateri naj bi sodelovalo 17 podjetij, naj bi potekala v različnih obdobjih med 16. oktobrom 1992 in 9. novembrom 2004 v obliki celote protikonkurenčnih sporazumov ali usklajenih ravnanj na ozemljih Belgije, Nemčije, Francije, Italije, Nizozemske in Avstrije (točki 2 in 3 obrazložitve ter člen 1 izpodbijanega sklepa).

2

Natančneje, Komisija je v izpodbijanem sklepu navedla, da je ugotovljena kršitev zajemala, prvič, usklajevanje med proizvajalci kopalniške opreme glede letnih dvigov cen in drugih dejavnikov določanja cen v okviru rednih sestankov znotraj nacionalnih poklicnih združenj, drugič, določanje ali usklajevanje cen ob posebnih dogodkih, kot so povečanje stroškov surovin ter uvedba evra ali cestnin, in tretjič, razkritje in izmenjavo poslovno občutljivih informacij. Komisija je poleg tega ugotovila, da se je določanje cen v sektorju kopalniške opreme izvajalo na letni ravni. V tem okviru so proizvajalci določali svoje cenike, ki so na splošno veljali eno leto in so bili podlaga za poslovne odnose s prodajalci na debelo (točke od 152 do 163 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

3

Izpodbijani sklep se nanaša na kopalniško opremo iz ene od teh treh podskupin proizvodov: armature, zasloni za prhanje in sanitarna keramika (v nadaljevanju: tri podskupine proizvodov) (točki 5 in 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

4

Tožeča stranka, Zucchetti Rubinetteria SpA, je italijanska družba, ki od teh treh podskupin proizvodov proizvaja in trži izključno armature.

5

Komisija je v izpodbijanem sklepu najprej menila, da so bila ravnanja, opisana v točki 2 zgoraj, del celovitega načrta s ciljem omejiti konkurenco med naslovniki tega sklepa ter so imela značilnosti enotne in trajajoče kršitve, katere področje uporabe je zajemalo vse tri podskupine proizvodov, navedene v točki 3 zgoraj, in ki je obsegala ozemlja Belgije, Nemčije, Francije, Italije, Nizozemske in Avstrije (točki 778 in 793 obrazložitve izpodbijanega sklepa) (v nadaljevanju: ugotovljena kršitev). Glede tega je zlasti poudarila, da so ta ravnanja potekala po ponavljajočem se vzorcu, ki je bil v šestih državah članicah, v katerih je potekala preiskava Komisije, enak (točki 778 in 793 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Poudarila je tudi obstoj nacionalnih poklicnih združenj, ki so se nanašala na vse tri podskupine proizvodov in ki jih je poimenovala „usklajevalna telesa“, nacionalnih poklicnih združenj, v katerih se je dejavnost članov nanašala na vsaj dve od treh podskupin proizvodov in ki jih je poimenovala „združenja za več proizvodov“, in specializiranih združenj, v katerih se je dejavnost članov nanašala na eno od teh treh podskupin proizvodov (točki 796 in 798 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Nazadnje je ugotovila, da je obstajala osrednja skupina podjetij, ki je sodelovala pri kartelu v različnih državah članicah in v okviru usklajevalnih teles in združenj za več proizvodov (točki 796 in 797 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

6

V zvezi s protikonkurenčnimi ravnanji, ki so potekala v Italiji, je bilo ugotovljeno, da so ta potekala znotraj dveh neformalnih skupin. Prvič, med julijem 1992 in oktobrom 2004 naj bi se nekatera podjetja, med njimi tožeča stranka, znotraj združenja Euroitalia sestajala od dva- do trikrat na leto. Znotraj te skupine, ki se je oblikovala ob vstopu nemških proizvajalcev na italijanski trg, naj bi se izmenjave informacij nanašale ne samo na armature, ampak tudi na sanitarno keramiko. Drugič, od konca leta 1995 ali od začetka leta 1996 do 25. julija 2003 naj bi potekali sestanki znotraj skupine Michelangelo (kar je ime hotela, kjer so potekali sestanki), na katerih naj bi sodelovala tudi tožeča stranka. Razprave na teh sestankih naj bi se nanašale na širok sklop proizvodov kopalniške opreme, zlasti na armature in sanitarno keramiko (točke od 97 do 100 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

7

Komisija je v zvezi s sodelovanjem tožeče stranke na sestankih združenj Euroitalia in Michelangelo navedla, prvič, da čeprav tožeča stranka izpodbija pravno opredelitev kartela, vseeno priznava, da so med njo in njenimi konkurenti potekale neprimerne razprave. Drugič, ne glede na to, ali je tožeča stranka določila zadevne dvige cen, naj bi aktivno sodelovala pri organizaciji sestankov in razpravah na njih, kar naj bi dokazovali pisni dokazi, ki jih ima Komisija (glej točke od 470 do 474 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

8

Komisija je v zvezi z določitvijo morebitnega sodelovanja zadevnih podjetij pri ugotovljeni kršitvi navedla, da ni dovolj dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da so tožeča stranka in druga italijanska podjetja, ki so sodelovala na sestankih združenj Euroitalia in Michelangelo, vedela za celovit načrt (točke od 851 do 879 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

9

Poleg tega, Komisija je globe, ki jih je naložila podjetjem iz izpodbijanega sklepa, izračunala na podlagi Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice iz leta 2006) (točke od 1174 do 1399 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

10

Komisija je v členu 1(5), točka 18, izpodbijanega sklepa ugotovila, da je tožeča stranka med 16. oktobrom 1992 in 9. novembrom 2004 sodelovala pri kršitvi v zvezi s kopalniško opremo na italijanskem ozemlju.

11

Komisija je v členu 2(17) izpodbijanega sklepa tožeči stranki naložila globo 3,996.000 EUR.

12

Tožeča stranka je 8. septembra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

13

Splošno sodišče (četrti senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca sklenilo začeti ustni postopek.

14

Stranke so na obravnavi 12. junija 2012 ustno podale navedbe in odgovore na vprašanja, ki jih je postavilo Splošno sodišče.

15

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

16

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

17

Najprej je treba opozoriti, da sodni nadzor, ki ga opravi sodišče Evropske unije nad sklepi o kaznovanju, ki jih sprejme Komisija zaradi kaznovanja kršitev konkurenčnega prava, temelji na nadzoru zakonitosti, določenem v členu 263 PDEU, ki je v primeru, ko odloča o takem predlogu, dopolnjen z neomejeno pristojnostjo, ki je temu sodišču v skladu s členom 261 PDEU priznana s členom 31 Uredbe št. 1/2003 (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 8. decembra 2011 v zadevi Chalkor proti Komisiji, C-386/10 P, ZOdl., str. I-13085, točke 53, 63 in 64). Ta pristojnost sodišču omogoča, da preseže preprost nadzor nad zakonitostjo sankcije in presojo Komisije nadomesti s svojo presojo ter tako odpravi, zmanjša ali poveča naloženo globo ali periodično denarno kazen (glej sodbo Sodišča z dne 8. decembra 2011 v zadevi KME in drugi proti Komisiji, C-272/09 P, ZOdl., str. I-12789, točka 103 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 5. oktobra 2011 v zadevi Romana Tabacchi proti Komisiji, T-11/06, ZOdl., str. II-6681, točka 265).

18

Ob upoštevanju v prejšnji točki navedene sodne prakse je treba na prvem mestu preučiti primarne predloge tožeče stranke za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v delu, v katerem jo zadeva, na drugem mestu pa podredne predloge, da naj v bistvu Splošno sodišče na podlagi neomejene pristojnosti spremeni globo, ki ji jo je naložila Komisija, tako da jo odpravi ali zmanjša.

19

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog se nanaša na napake, ki naj bi jih storila Komisija pri določitvi upoštevnega trga. Drugi tožbeni razlog se nanaša na to, da naj bi Komisija napačno menila, da so zadevna ravnanja pomenila kršitev člena 101 PDEU. Tretji tožbeni razlog se nanaša na napake in kršitve, ki naj bi jih Komisija storila pri izračunu globe.

20

Tožeča stranka trdi, da je Komisija pri določitvi upoštevnega trga, kot ga je opredelila v izpodbijanem sklepu in zlasti v točki 791 obrazložitve tega sklepa, kršila člen 101 PDEU, storila očitne napake pri presoji ter ni izpolnila obveznosti preiskave in obrazložitve. Na obravnavi je v odgovoru na vprašanja Splošnega sodišča potrdila, da glede tega podaja dva očitka.

21

Prvič, v zvezi s tremi podskupinami proizvodov tožeča stranka najprej trdi, da Komisija ni natančno opredelila upoštevnih trgov, čeprav naj bi bila ta analiza nepogrešljiva za kvalifikacijo zadevnega dejanskega stanja kot enotne kršitve. Dalje, Komisija naj bi napačno menila, da so bile tri podskupine proizvodov del enega in istega trga proizvodov, čeprav naj na eni strani ti proizvodi ne bi bili zamenljivi niti z vidika ponudbe niti z vidika povpraševanja, na drugi strani pa naj bi šlo za različne proizvode s tehnološkega, tržnega in estetskega vidika. Glede tega meni, da tudi če bi bilo mogoče šteti, da sta med armaturami in sanitarno keramiko obstajali neka dopolnilnost in ekonomska povezava, to še vedno ne bi bil zadosten dokaz za obstoj enega samega upoštevnega trga.

22

Drugič, Komisija naj v izpodbijanem sklepu ne bi opredelila obsega upoštevnega geografskega trga, kot bi moral biti opredeljen v skladu s točko 8 Obvestila Komisije o opredelitvi upoštevnega trga za namene konkurenčnega prava Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 155). Tožeča stranka glede tega navaja, da je Komisija zgolj pojasnila, da je ugotovljena kršitev zajemala šest držav članic, ki so navedene v točki 1 zgoraj.

23

Komisija argumentaciji tožeče stranke nasprotuje.

24

Na prvem mestu, v zvezi z očitkom tožeče stranke, da Komisija ni mogla sklepati na obstoj enotne kršitve, ker tri podskupine proizvodov niso bile del enega in istega trga proizvodov, je treba, prvič, ugotoviti, da Komisija v izpodbijanem sklepu po eni strani ni nikjer menila, da so bile te tri podskupine proizvodov, ki jih je jasno ločila v točkah od 5 do 12 izpodbijanega sklepa, del enega in istega trga proizvodov. Komisija je namreč v točki 791 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da „zgolj na podlagi tega, da proizvodi, zajeti s kršitvijo, pripadajo različnim trgom, ni mogoče izključiti, da je dano ravnanje enotna kršitev“.

25

Po drugi strani to, da je Komisija menila, da je obstajala enotna kršitev v sektorju kopalniške opreme ob upoštevanju soodvisnosti protikonkurenčnih ravnanj v zvezi z vsako od treh podskupin proizvodov in obstoja celovitega načrta, kot je med drugim razvidno iz točke 796 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne pomeni, da je Komisija na tej podlagi sklepala, da so bile tri podskupine proizvodov del enega in istega trga. Glede tega je namreč treba opozoriti, da je kršitev člena 101(1) PDEU lahko posledica ne le samostojnih sporazumov ali usklajenih ravnanj, ki jih je treba sankcionirati kot ločene kršitve, ampak tudi niza sporazumov ali usklajenih ravnanj, ki so tako povezani, da jih je treba šteti za sestavne dele enotne kršitve (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I-123, točka 258 in navedena sodna praksa). Za ugotovitev obstoja enotne kršitve mora Komisija dokazati, da so zadevni sporazumi ali usklajena ravnanja, čeprav se nanašajo na različne proizvode, storitve ali ozemlja, del celovitega načrta, ki so ga zadevna podjetja hote izvajala zaradi uresničitve enotnega protikonkurenčnega cilja (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točki 258 in 260, in sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi Lafarge proti Komisiji, T‑54/03, neobjavljena v ZOdl., točka 482).

26

Zato Komisija ni storila nobene napake, ko je ugotovila, da so bile tri podskupine proizvodov predmet enotne kršitve, čeprav so pripadale različnim trgom proizvodov.

27

Drugič, navesti je treba, da Komisiji v izpodbijanem sklepu ni bilo treba natančno opredeliti trgov proizvodov, ki so jim pripadale tri podskupine proizvodov.

28

Po eni strani, kot je Komisija v bistvu navedla v točki 891 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne da bi tožeča stranka to izpodbijala, iz sodne prakse izhaja, da mora Komisija v okviru uporabe člena 101(1) PDEU zadevni trg opredeliti zato, da lahko ugotovi, ali sporazum lahko prizadene trgovino med državami članicami in ali je njegov cilj oziroma posledica preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence v Uniji. Zato mora Komisija zadevni trg v sklepu, izdanemu na podlagi člena 101(1) PDEU, razmejiti samo, če brez take razmejitve ne bi bilo mogoče ugotoviti, ali lahko zadevni sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje prizadene trgovino med državami članicami in je njegov namen ali posledica preprečevati, omejevati oziroma izkrivljati konkurenco na notranjem trgu (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T-38/02, ZOdl., str. II-4407, točka 99 in navedena sodna praksa).

29

V obravnavani zadevi zadošča ugotoviti, da tožeča stranka z nobeno trditvijo ali dokazom ne dokazuje, da – v nasprotju s tem, kar je menila Komisija v izpodbijanem sklepu – usklajena ravnanja, ki so potekala znotraj združenj Euroitalia in Michelangelo in ki so se nanašala na armature, ki so se prodajale v Italiji, niso mogla prizadeti trgovine med državami članicami in da njihov cilj ni bil omejevati ali izkrivljati konkurenco na notranjem trgu.

30

Po drugi strani je treba navesti, enako kot Komisija v točki 892 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da ugotovitev, da tri podskupine proizvodov pripadajo različnim trgom proizvodov, nikakor ne omaja dejstev, na podlagi katerih je ta v točki 796 obrazložitve izpodbijanega sklepa v bistvu menila, da je treba ta ravnanja ob upoštevanju medsebojne odvisnosti med njimi in obstoja celovitega načrta, ki se je izvajal, obravnavati kot dele enotne kršitve.

31

V teh okoliščinah je treba trditve tožeče stranke, da tri podskupine proizvodov ne pripadajo enemu in istemu trgu proizvodov, ker ti proizvodi niso zamenljivi niti z vidika ponudbe niti z vidika povpraševanja in ker so različni s tehnološkega, tržnega in estetskega vidika, zavrniti kot brezpredmetne.

32

Dve drugi trditvi tožeče stranke ne moreta spremeniti ugotovitve iz točke 31 zgoraj.

33

V zvezi s prvo trditvijo tožeče stranke, da je sodelovala le pri sklopu ugotovljene kršitve, ki je potekal v Italiji, zadošča navesti, da taka ugotovitev ne pomeni, da Komisija ni mogla utemeljeno sklepati o obstoju enotne kršitve, pri kateri so sodelovala druga podjetja iz izpodbijanega sklepa.

34

V zvezi z drugo trditvijo tožeče stranke, da se je Komisija v točki 791 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno sklicevala na sodbo Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji (T‑71/03, T‑74/03, T‑87/03 in T‑91/03, neobjavljena v ZOdl., točka 90), je treba najprej poudariti, da je Komisija v točki 791 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla:

„Nazadnje, Komisija lahko svoj opis trga v zadevah, ki se nanašajo na omejevalni sporazum, upravičeno utemelji na ravnanju sodelujočih podjetij. Splošno sodišče […] je v točki 90 [zgoraj navedene] sodbe Tokai Carbon [in drugi proti Komisiji] navedlo, da ‚ni Komisija tista, ki bi samovoljno izbrala zadevni trg, ampak so člani kartela, pri kateremu je sodelovalo [podjetje iz obravnavane zadeve]‘, svoja protikonkurenčna ravnanja namenoma osredotočili na proizvode [iz obravnavane zadeve]. Zgolj to, da proizvodi, ki so zajeti s kršitvijo, pripadajo različnim trgom, ne more ovreči dejstva, da je dano ravnanje enotna kršitev.“

35

Dalje, navesti je treba, da je Komisija v točki 889 obrazložitve izpodbijanega sklepa z napotitvijo na v točki 34 zgoraj navedeno sodbo Tokai Carbon in drugi proti Komisiji (glej opombo št. 1248 izpodbijanega sklepa) menila:

„[O]bseg in glavne parametre omejevalnega sporazuma v glavnem določijo člani omejevalnega sporazuma z namenskim osredotočanjem protikonkurenčnega ravnanja na zadevne proizvode in ozemlja“.

36

Iz točk 791 in 889 obrazložitve izpodbijanega sklepa je torej razvidno, da je v okviru preučitve, ali so zadevna nezakonita ravnanja pomenila več kršitev ali enotno kršitev (glej točko 5.2.3. izpodbijanega sklepa), Komisija pravilno menila, da ni bilo treba preveriti, ali so se zadevna ravnanja nanašala na proizvode, ki so pripadali enemu in istemu trgu, ampak ali so podjetja sama dojemala ta ravnanja, kot da so se nanašala na celovit načrt, ki so ga hote izvajala zaradi uresničitve enotnega protikonkurenčnega cilja.

37

Trditev tožeče stranke, da se je Komisija napačno sklicevala na v točki 34 zgoraj navedeno sodbo Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, da bi utemeljila ugotovitev o obstoju enotne kršitve, je torej treba zavrniti kot neutemeljeno.

38

Na drugem mestu, v zvezi z očitkom tožeče stranke, da Komisija ni določila upoštevnega geografskega trga, je treba opozoriti, da, kot izhaja iz sodne prakse, ki je povzeta v točki 28 zgoraj, mora v okviru uporabe člena 101(1) PDEU Komisija upoštevni trg opredeliti le zato, da lahko ugotovi, ali zadevna ravnanja prizadenejo trgovino med državami članicami in ali je njihov cilj ali posledica preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.

39

V obravnavani zadevi je treba najprej ugotoviti, da je Komisija v točki 122 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da so se zadevna nezakonita ravnanja nanašala na prodaje treh podskupin proizvodov v šestih državah članicah, in sicer v Belgiji, Nemčiji, Franciji, Italiji, na Nizozemskem in v Avstriji.

40

Dalje, v točki 123 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija navedla, da „je obseg prodaje proizvajalcev kopalniške opreme kazal na veliko pomembnost trgovine med državami članicami Unije […] in med pogodbenicami Sporazuma EGP“.

41

Poleg tega je Komisija v točki 124 obrazložitve izpodbijanega sklepa med drugim navedla, da „so se čezmejne lastnosti teh dogovorov [o usklajevanju dvigov cen] pokazale tudi v obstoju povezav med vpletenimi nacionalnimi združenji, zlasti ker je obstajalo majhno jedro, ki so ga v vseh teh državah članicah sestavljala ista podjetja“.

42

Poleg tega je Komisija v točkah od 814 do 823 obrazložitve izpodbijanega sklepa preučila čezmejne povezave med zadevnimi tajnimi dogovarjanji. V tem okviru je v točki 814 obrazložitve navedenega sklepa zlasti menila, da je bil obstoj teh čezmejnih povezav potrjen z razpravami in izmenjavami informacij znotraj nacionalnih združenj.

43

Nazadnje, Komisija je v točkah od 824 do 833 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da so med temi šestimi državami članicami obstajali pomembni trgovinski tokovi.

44

Iz ugotovitev v točkah od 39 do 43 zgoraj je torej razvidno, da čeprav je Komisija menila, da so se zadevna nezakonita ravnanja izvajala v šestih državah članicah, je vseeno tudi navedla razloge, zakaj je menila, da sta bili s temi ravnanji prizadeti trgovina in konkurenca v Uniji. Zato Komisiji ni bilo treba natančneje opredeliti, kateremu upoštevnemu trgu proizvodov pripadajo armature.

45

Drugi očitek tožeče stranke je treba torej zavrniti kot neutemeljen.

46

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba ugotoviti, da Komisiji v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, v zvezi z opredelitvijo trga, na katerem so se izvajala zadevna nezakonita ravnanja, ni mogoče očitati kršitve člena 101 PDEU, očitne napake pri presoji ter neizpolnitve obveznosti preiskave in obrazložitve.

47

Zato je treba prvi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

48

Tožeča stranka trdi, da čeprav ji je Komisija lahko upravičeno očitala, da je „sodelovala pri neprimernih razpravah o cenah“, na podlagi teh razprav vseeno ni bil sklenjen noben sporazum o določitvi ali uskladitvi dvigov cen. V tem okviru trdi, da je Komisija kršila člen 101 PDEU, ker je dejansko stanje opredelila kot kršitev, da je napačno presodila dejansko stanje, da ni izpolnila obveznosti obrazložitve, kot izhaja iz člena 296 PDEU, in da je zlorabila pooblastila.

49

V uvodu je treba navesti, da iz pisnih vlog tožeče stranke ni jasno razvidno, s katerimi trditvami utemeljuje katero od kršitev, navedenih v prejšnji točki. Nasprotno pa je nedvomno razvidno, da v utemeljitev drugega tožbenega razloga v bistvu navaja tri glavne očitke. Drugi tožbeni razlog je treba preučiti glede na te očitke.

50

Na prvem mestu, tožeča stranka navaja, da čeprav je Komisija v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da ni sodelovala pri enotni, kompleksni in trajajoči kršitvi, pa je Komisija nasprotno napačno menila, da je sodelovala pri veliko težji kršitvi, kot je preprosto sodelovanje pri izmenjavi poslovno občutljivih informacij na trgu armatur. Glede tega trdi, da drugače od protikonkurenčnih ravnanj, ki so se nanašala na dve podskupini proizvodov razen armatur in ki so potekala v državah članicah razen Italije, razprave o cenah, pri katerih je sodelovala, niso privedle do njihovega usklajevanja ali določanja. Zato naj torej ne bi bilo skladnih in zadostnih znamenj, iz katerih bi bila razvidna istosmernost ravnanja udeležencev teh sestankov, saj je vsako podjetje ravnalo neodvisno, kar so podjetja, ki jim je bilo odobreno zmanjšanje globe na podlagi Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155, v nadaljevanju: Obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2002), poleg tega priznala.

51

Komisija tej argumentaciji nasprotuje.

52

Prvič, najprej je treba navesti, tako kot Komisija, da čeprav tožeča stranka izpodbija, da je „usklajevala“ ali „določala“ dvige cen s svojimi konkurenti, v pisnih vlogah vseeno izrecno priznava, da je sodelovala pri „neprimernih razpravah o cenah“.

53

Dalje, opozoriti je treba, da v skladu s sodno prakso za sporazum v smislu člena 101(1) PDEU zadostuje, da zadevna podjetja izrazijo skupno voljo, da bodo na trgu delovala na določen način (sodbi Splošnega sodišča z dne 17. decembra 1991 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, T-7/89, Recueil, str. II-1711, točka 256; in z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T-9/99, Recueil, str. II-1487, točka 199).

54

Lahko se šteje, da je sporazum v smislu člena 101(1) PDEU sklenjen že, če je načeloma podano soglasje volj o omejitvi konkurence, tudi če pogajanja o posameznih elementih nameravane omejitve še potekajo (glej v tem smislu v točki 53 zgoraj navedeno sodbo HFB in drugi proti Komisiji, točke od 151 do 157 in 206).

55

Pojem usklajenega ravnanja se nanaša na kakršno koli obliko usklajenega delovanja podjetij, ki – ne da bi moralo pripeljati do sklenitve pogodbe v pravem pomenu – konkurenčna tveganja hote nadomešča s praktičnim sodelovanjem (sodbi Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C-49/92 P, Recueil, str. I-4125, točka 115, in Hüls proti Komisiji, C-199/92 P, Recueil, str. I-4287, točka 158).

56

Člen 101(1) PDEU v zvezi s tem nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med gospodarskimi subjekti, ki bi ali vplival na ravnanje trenutnega oziroma potencialnega konkurenta na trgu ali bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je gospodarski subjekt odločil ali ki ga namerava upoštevati, kadar je cilj ali posledica teh stikov omejevanje konkurence (glej v tem smislu v točki 55 zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točki 116 in 117).

57

Izmenjava informacij je v nasprotju s pravili o konkurenci, če zmanjšuje ali odpravlja negotovost glede delovanja zadevnega trga, zaradi česar bi bila omejena konkurenca med podjetji (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, C-194/99 P, Recueil, str. I-10821, točka 81 in navedena sodna praksa).

58

Razkritje občutljivih informacij namreč odpravlja negotovost glede prihodnjega delovanja konkurenta in tako bodisi posredno bodisi neposredno vpliva na strategijo naslovnika informacij (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 23. novembra 2006 v zadevi Asnef-Equifax in Administración del Estado, C-238/05, ZOdl., str. I-11125, točka 51 in navedena sodna praksa). Vsak gospodarski subjekt mora torej samostojno določiti politiko, ki jo namerava voditi na notranjem trgu, in pogoje, ki jih želi ponuditi svojim strankam (glej v točki 57 zgoraj navedeno sodbo Thyssen Stahl proti Komisiji, točka 82 in navedena sodna praksa).

59

Res je, da ta zahteva po samostojnosti ne izključuje pravice gospodarskih subjektov, da se razumno prilagodijo ugotovljenemu ali pričakovanemu ravnanju konkurentov, nujno pa nasprotuje kakršnemu koli neposrednemu ali posrednemu stiku med temi subjekti, katerega cilj ali posledica je vzpostavitev pogojev konkurence, ki ne ustrezajo običajnim pogojem na zadevnem trgu, pri čemer se upoštevajo narava blaga ali storitev, velikost in število podjetij ter obseg tega trga (glej v točki 57 zgoraj navedeno sodbo Thyssen Stahl proti Komisiji, točka 83 in navedena sodna praksa).

60

Iz sodne prakse, ki je navedena v točkah od 53 do 59 zgoraj, je torej razvidno, da je Komisija pravilno menila, da so zadevna podjetja, vključno s tožečo stranko, usklajevala prihodnje dvige cen in da je to usklajevanje pomenilo kršitev člena 101(1) PDEU, ker je lahko odpravilo morebitno negotovost tožeče stranke glede prihodnjega delovanja njenih konkurentov in zato neposredno ali posredno vplivalo na njihovo trgovinsko politiko.

61

Drugič, vsekakor je treba navesti, da je Komisija v točki 472 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da „[ni bilo pomembno, ali je tožeča stranka] uvedla vse dvige cen, ki so bili omenjeni na sestankih, [ker] je očitno [imela] aktivno vlogo pri organizaciji sestankov in je dolgotrajno (več kot deset let) sistematično in vztrajno aktivno sodelovala pri vseh razpravah o cenah v okviru teh sestankov“. Komisija je v točki 467 tega sklepa navedla tudi, da „so udeleženci sprejeli konkretne ukrepe za nadziranje razvoja dvigov cen, kot dokazujejo debate o cenah, ki so bile redni del“ teh sestankov, in da „so med udeleženci obstajali tesni stiki, za katere sta bili značilni takšno sodelovanje in medsebojna odvisnost, da je bila omejena njihova svoboda delovanja“.

62

Glede tega je treba ugotoviti, na eni strani, da tožeča stranka z nobenim dokazom ali trditvijo ni izpodbijala dveh preudarkov Komisije iz točke 467 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki sta navedena v prejšnji točki. Vendar je Komisija na podlagi teh dveh preudarkov lahko upravičeno menila, da so bile zadevne razprave o dvigih cen prepovedane s členom 101(1) PDEU, ker so lahko vplivale na ravnanje vsakega konkurenta na trgu.

63

Na drugi strani, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, je pojem „usklajevanje cen“ primeren za opredelitev kršitve, pri kateri je sodelovala tožeča stranka. Namreč, tudi če bi se izkazalo, da se člani kartela na podlagi razprav o prihodnjih dvigih cen ne bi dogovorili o cenah, ki naj bi jih zaračunavali, bi se bilo na podlagi teh razprav ob upoštevanju sistematičnosti zadevnih nezakonitih izmenjav informacij vseeno mogoče dogovoriti o uskladitvi.

64

Zato Komisija pri opredelitvi kršitve, pri kateri je sodelovala tožeča stranka, ni storila nobene napake.

65

Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev je treba drugi trditvi tožeče stranke, da je Komisija napačno menila, da so imela nezakonita ravnanja v zvezi z armaturami na italijanskem trgu enako težo kot ravnanja v zvezi z drugima dvema podskupinama proizvodov v drugih državah članicah ali da so se zadevne razprave nanašale le na armature, ne pa tudi na drugi dve podskupini proizvodov, zavrniti kot brezpredmetni. Ti trditvi namreč ne moreta ovreči tega, kako je Komisija opredelila kršitev člena 101(1) PDEU, saj je tožeča stranka sodelovala pri usklajevanju prihodnjih dvigov cen.

66

Zato je treba prvi očitek tožeče stranke zavrniti.

67

Na drugem mestu, tožeča stranka v bistvu trdi, da so na sestankih združenja Euroitalia, ki so potekali od 16. oktobra 1992 dalje, in nato na sestankih združenja Michelangelo njeni konkurenti v okviru razprav, ki so se nanašale na razvoj trga, sporočali zgolj informacije o predhodno določenih cenovnih politikah. Tožeča stranka trdi, da so se sprejete cenovne politike med podjetji razlikovale in so bile pogosto zelo nejasne. Dvigi cen, o katerih se je razpravljalo, naj bi se nanašali na pretekla leta, omenjeni pa naj bi bili zgolj na splošno, brez navedbe številk. V tem okviru naj bi tožeča stranka na trgu vseskozi delovala samostojno in povsem neodvisno, tako glede odločitve, kdaj bo uvedla dvige cen, kot določitve, kolikšni bodo. Tožeča stranka je na obravnavi v odgovor na vprašanja Splošnega sodišča navedla tudi, da po njenem mnenju zadevna ravnanja niso niti odpravila niti zmanjšala negotovosti glede ravnanja njenih konkurentov, ker zadevne izmenjave informacij niso imele nobenih dejanskih posledic.

68

Komisija tej argumentaciji nasprotuje.

69

V uvodu je treba navesti, da je Komisija v izpodbijanem sklepu najprej v točkah od 398 do 408 obrazložitve poudarila glavne mehanizme delovanja kartela v zvezi z armaturami v Italiji znotraj združenj Euroitalia in Michelangelo. Dalje, v točkah 409 in 410 je navedla, da so se nezakonite razprave začele znotraj združenja Federceramica med letoma 1990 in 1992, vendar da teh sestankov pri sankcioniranju, med drugim, tožeče stranke ni upoštevala. Nazadnje, v točkah od 411 do 462 obrazložitve izpodbijanega sklepa je opisala različne sestanke združenj Euroitalia ali Michelangelo, na katerih naj bi po njenem mnenju med zadevnimi podjetji, vključno s tožečo stranko, med 16. oktobrom 1992 in 9. novembrom 2004 potekale nezakonite razprave. Vendar ker tožeča stranka presojo Komisije izpodbija le glede nekaterih sestankov združenja Euroitalia, na katerih naj bi potekale nezakonite razprave, je treba to, ali je Komisija pri presoji storila napake, ker je menila, da je tožeča stranka sodelovala pri protikonkurenčnih razpravah, preučiti le glede na te sestanke.

70

Prvič, v zvezi s sestankom združenja Euroitalia z dne 16. oktobra 1992 tožeča stranka trdi, da si je Komisija napačno razložila dejansko stanje, ko je menila, da je bilo iz zapisnika tega sestanka razvidno, da so se na njem sodelujoča podjetja dogovorila, da na naslednji sestanek ne bodo prinesla njihovih „rezultatov“, ampak zgolj njihove računovodske „izkaze“. Ti „izkazi“ naj bi vsebovali informacije, ki naj bi bile javne. Ta zapisnik naj torej ne bi dokazoval, da je sodelovala pri protikonkurenčnih razpravah.

71

Glede tega je treba navesti, da se je Komisija, kot je razvidno iz opombe št. 506 izpodbijanega sklepa, pri ugotovitvi iz točke 411 obrazložitve tega sklepa, da so bile razprave na sestanku z dne 16. oktobra 1992 nezakonite, oprla na zapisnik, v katerem je zlasti navedeno:

„problem povišanja cen za od 5 do 7 %? januarja? […] na naslednji sestanek prinesti izkaze. Sporočiti povišanja cen v decembru ali januarju.“

72

Če se zapisnik iz prejšnje točke bere ob upoštevanju izjave podjetja Grohe Beteilingungs GmbH (v nadaljevanju: Grohe) v okviru njegove prošnje za zmanjšanje globe, katere dokazne vrednosti tožeča stranka ne izpodbija, je iz njega nedvomno razvidno, da so udeleženci tega sestanka, vključno s tožečo stranko in podjetjem Grohe, nameravali dvigniti cene s prihodnjim decembrom ali januarjem. V skladu s prošnjo za zmanjšanje globe, ki jo je vložilo podjetje Grohe, so namreč na sestankih združenja Euroitalia, ki so potekala septembra ali oktobra vsako leto, udeleženci razpravljali o predvidenih individualnih dvigih cen za prihodnje leto (glej točko 402 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

73

Poleg tega, trditev tožeče stranke, da na podlagi zapisnika tega sestanka z dne 16. oktobra 1992 ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, katera podjetja so se odločila dvigniti cene in za koliko, ne vpliva na ugotovitev, da ta zapisnik v povezavi z izjavo podjetja Grohe pravno zadostno dokazuje, da so se udeleženci tega sestanka, vključno s tožečo stranko, dogovorili vsaj o načelnem prihodnjem omejevanju konkurence, čeprav so bili podrobni elementi nameravanega omejevanja še vedno predmet pogajanj. To ravnanje v skladu s sodno prakso, ki je navedena v točkah 54 in 55 zgoraj, pomeni kršitev člena 101(1) PDEU.

74

Zato Komisija nikakor ni napačno presodila dejanskega stanja, ko je menila, da je tožeča stranka sodelovala pri konkurenčnih razpravah na sestanku združenja Euroitalia z dne 16. oktobra 1992.

75

Drugič, v zvezi s sestankom združenja Euroitalia z dne 15. marca 1993 tožeča stranka trdi, da razprave, ki so potekale na tem sestanku, kažejo na samostojnost poslovnih strategij na tem sestanku sodelujočih podjetij, ker so bili dvigi cen določeni pred tem sestankom in ker so glede njih in glede predvidenih popustov obstajale precejšnje razlike.

76

Glede tega je treba na eni strani navesti, da tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve Komisije iz točke 412 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je bilo iz ročno napisanih opomb generalnega direktorja podjetja Hansgrohe AG razvidno, da so si podjetja izmenjala odstotke dvigov cen za leto 1993. Na drugi strani, čeprav je res, da so ti dvigi, kot so tisti, ki jih je predvidelo podjetje Hansa Metallwerke AG (v nadaljevanju: Hansa) (glej točko 412 obrazložitve izpodbijanega sklepa), začeli učinkovati en teden pred sestankom z dne 15. marca 1993, so te izmenjave informacij vseeno nujno morale vplivati na ravnanje zadevnih podjetij glede dejanske uvedbe njihovih prihodnjih dvigov cen. Ta izmenjava informacij je namreč prispevala k temu, da se je znotraj združenja Euroitalia ustvarilo razpoloženje zaupanja in skupinske discipline glede volje udeležencev za povišanje cen.

77

V teh okoliščinah Komisija glede tega nikakor ni napačno presodila dejansko stanje.

78

Tretjič, v zvezi s sestanki združenja Euroitalia z dne 21. oktobra 1994, z dne 16. oktobra 1995 in z dne 14. maja 1996 tožeča stranka v bistvu trdi, da vsak od teh sestankov potrjuje, da zadevna podjetja niso uskladila svojih cenovnih politik, ki so ostale „samostojne in različne“. Vendar kot je razvidno iz zapisnikov teh sestankov, ki so omenjeni v točkah 416, 418 in 420 obrazložitve izpodbijanega sklepa in katerih vsebine tožeča stranka ne izpodbija, so se zadevne razprave prav tako nanašale na dvige cen v prihodnosti.

79

Namreč, najprej v zvezi s sestankom z dne 21. oktobra 1994 zadošča ugotoviti, da tožeča stranka ne izpodbija, da – kot je navedla Komisija v točki 416 obrazložitve izpodbijanega sklepa in kot je razvidno iz zapisnika tega sestanka, ki ga je pripravila tožeča stranka sama – je podjetje RAF Rubinetteria SpA na tem sestanku izjavilo, da namerava s prihodnjim 1. januarjem dvigniti cene za 7 %.

80

Dalje, v zvezi s sestankom z dne 16. oktobra 1995 je – kot je navedla Komisija v točki 418 obrazložitve izpodbijanega sklepa – zlasti iz zapisnika sestanka iz prejšnje točke razvidno, da je podjetje Rubinetteria Cisal SpA na njem izjavilo, da namerava dvigniti svoje cene za od 5 do 6 %.

81

Nazadnje, v zvezi s sestankom z dne 14. maja 1996 je treba na eni strani ugotoviti, da čeprav stranki nista predložili zapisnika tega sestanka, tožeča stranka vseeno ne izpodbija, da je podjetje Hansa, kot je navedla Komisija v točki 420 obrazložitve izpodbijanega sklepa, na njem izjavilo, da bo dvignilo cene s prihodnjim septembrom. Na drugi strani, na sestanku, ki je potekal dva meseca prej, torej 12. marca 1996, in ki je omenjen v točki 419 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je poleg tega podjetje American Standard Inc. nameravalo dvigniti cene za 5 % s 1. majem 1996. To torej potrjuje, da so se razprave članov združenja Euroitalia v prvi polovici leta 1996 prav tako nanašale na prihodnje dvige cen.

82

Zato je treba ugotoviti, da Komisija ni storila nobene napake pri presoji, ko je menila, da so na sestankih združenja Euroitalia 21. oktobra 1994, 16. oktobra 1995 in 14. maja 1996 potekale nezakonite razprave o prihodnjih dvigih cen.

83

Četrtič, v zvezi s sestanki združenja Euroitalia 31. januarja in 22. septembra 1997, 26. januarja in 16. oktobra 1998, 7. maja 1999 ter 31. januarja in 28. oktobra 2002 tožeča stranka trdi, da je na teh sestankih skupaj z drugimi udeleženci „izjavila namen, da ne bo dvignila [cen], čeprav so drugi udeleženci sestankov izjavili, da so že […] dvignili cene, in to celo občutno“.

84

Glede tega je treba najprej navesti, da, kot je Komisija pravilno navedla v pisnih vlogah, prvič, to, da je tožeča stranka druge udeležence sestankov iz prejšnje točke obvestila, da ne bo uvedla prihodnjih dvigov cen, ne vpliva na ugotovitev, da so na teh sestankih, ki se jih je udeležila, potekale nezakonite razprave o prihodnjih dvigih cen (glej točke 412, 422, 425, 427, 431, 434, 448 in 451 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Drugič, to, da se je tožeča stranka odločila, da ne bo dvignila cen, nikakor ne more pomeniti, da se je prostovoljno distancirala od nezakonitih dejavnosti zadevnega kartela, ker je s sodelovanjem na teh sestankih lahko pridobila informacije, ki so si jih izmenjevali njeni konkurenti.

85

Dalje, v zvezi s sestankom z dne 31. januarja 1997, glede katerega tožeča stranka trdi, da so bili predvideni dvigi cen zelo različni, in ki ga Komisija omenja v točki 422 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je treba navesti, da različnost teh dvigov ne vpliva na ugotovitev, da so zadevne razprave lahko vplivale na ravnanje podjetij, ki so sodelovala na teh sestankih, na trgu.

86

Nazadnje, v zvezi s trditvijo tožeče stranke glede sestanka z dne 26. januarja 1998, da Komisija v točki 427 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni dokazala, da so udeleženci nadzirali uvedbo prej določenih dvigov cen, je treba na eni strani ugotoviti, da tudi morebitna utemeljenost te trditve ne bi mogla spremeniti ugotovitve, da so bile razprave, ki so potekale na tem sestanku, nezakonite, ker so se nanašale na dvige cen, ki naj bi začeli veljati leta 1998, česar tožeča stranka ne izpodbija. Na drugi strani, kot izhaja iz vsebine sestankov združenja Euroitalia, zlasti tistih z dne 20. aprila 1993 (glej točko 413 obrazložitve izpodbijanega sklepa), z dne 22. marca 1994 (glej točko 415 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in z dne 14. maja 1996 (glej točko 420 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki je tožeča stranka ne izpodbija, so udeleženci teh sestankov drug drugega vsekakor obveščali o predhodnih dvigih cen, tako da je vsak konkurent lahko neposredno preverjal, ali so bili uvedeni prej napovedani dvigi cen.

87

Ob upoštevanju ugotovitev iz točk od 71 do 86 zgoraj je treba drugi očitek tožeče stranke, da v bistvu razprave, ki so potekale znotraj združenj Euroitalia in Michelangelo in pri katerih je sodelovala, niso bile protikonkurenčne narave, zavrniti kot neutemeljen.

88

Na tretjem mestu, tožeča stranka meni, da Komisija v nasprotju s tem, kar ji nalaga sodna praksa, ni presodila, v kolikšni meri je izmenjevanje informacij med konkurenti v obravnavani zadevi zmanjšalo ali odpravilo negotovost glede delovanja zadevnega trga. V obravnavani zadevi naj bi bilo z značilnostmi upoštevnega trga dokazano, da zadevna ravnanja niso mogla izkriviti konkurence na tem trgu. Najprej, izmenjevanje informacij naj bi lahko v bistvu konkurenco izkrivilo le na trgu, za katerega bi bilo značilno majhno število operaterjev. Vendar naj bi tržni deleži podjetij, ki so sodelovala na sestankih združenj Michelangelo in Euroitalia, skupaj znašali manj kot 40 %. Dalje, vstop na trg naj ne bi bil oviran. Poleg tega naj bi bili tekmovalnost in moč povpraševanja veliki. Nazadnje, ponudba naj bi bila zlasti v sektorju armatur posebej razdrobljena.

89

Opozoriti je treba, da je v skladu s sodno prakso, ki je navedena v točki 57 zgoraj, izmenjava informacij v nasprotju s pravili o konkurenci, če zmanjšuje ali odpravlja negotovost glede delovanja zadevnega trga, zaradi česar bi bila omejena konkurenca med podjetji.

90

Glede tega je Sodišče razsodilo tudi, da skladnosti sistema izmenjevanja informacij s pravili Unije o konkurenci ni mogoče presojati abstraktno. Odvisna je od ekonomskih razmer na zadevnih trgih in od posebnih značilnosti zadevnega sistema, kot so med drugim njegov cilj, pogoji za dostop in udeležbo pri izmenjavi ter narava izmenjanih informacij – te so lahko na primer javne ali zaupne, zbirne ali podrobne, zgodovinske ali aktualne – njihova pogostost in pomembnost pri določanju cen, količin ali pogojev za storitve (v točki 58 zgoraj navedena sodba Asnef-Equifax in Administración del Estado, točka 54).

91

V obravnavani zadevi je treba navesti, da je iz izpodbijanega sklepa brez dvoma razvidna nezakonitost zadevnih razprav glede na pravila o konkurenci. Vzajemno obveščanje o individualnih prihodnjih dvigih cen s strani podjetij, ki so bila člani združenj Euroitalia in Michelangelo in za katera je tožeča stranka na obravnavi pojasnila, da so imela 38‑odstotni tržni delež na trgu armatur v Italiji, namreč ni moglo imeti drugega cilja in posledice kot zmanjšati negotovost konkurentov glede prihodnjega delovanja trga. Tožeča stranka poleg tega ne podaja nobene razlage glede alternativnega cilja, ki bi ga lahko imela ta izmenjava zaupnih informacij.

92

Ker so konkurenti, ki so sodelovali pri nezakonitih razpravah, imeli velik tržni delež na trgu armatur v Italiji, saj je bil njihov skupni tržni delež od 38- do 40‑odstoten, je izmenjava informacij o uvedbi prihodnjih dvigov cen nujno zmanjšala negotovost, ki bi morala obstajati med njimi, in jih spodbudila k dvigu njihovih cen z zmanjšanjem tveganja za izgubo tržnega deleža.

93

V teh okoliščinah je bilo usklajevanje dvigov cen v obravnavani zadevi ob upoštevanju strukture italijanskega trga armatur protikonkurenčno.

94

Drugi trditvi tožeče stranke ne moreta ovreči ugotovitve iz prejšnje točke.

95

Najprej, trditev tožeče stranke, da iz sodne prakse izhaja, da sta širjenje in izmenjava informacij med konkurenti v primeru, da je ponudba razpršena, lahko nevtralna ali celo pozitivna za tekmovalnost na trgu (glej zlasti v točki 58 zgoraj navedeno sodbo Asnef-Equifax in Administración del Estado, točka 58), ne vpliva na ugotovitve iz točk 90 in 91 zgoraj, da sta cilj izmenjave informacij o prihodnjih dvigih cen med konkurenti, ki so obvladovali od 38 do 40 % trga armatur, in nujna posledica negativno vplivala na konkurenco. To trditev je torej treba zavrniti kot brezpredmetno.

96

Dalje, tožeča stranka trdi, da so neobstoj ovir za vstop na italijanski trg armatur ter velika tekmovalnost in pogajalska moč, ki so jo imeli na ravni povpraševanja trgovci na debelo, lahko omejili učinke izmenjave informacij o dvigih cen, ki so jih konkurenti nameravali uvesti na tem trgu. Glede tega je treba navesti, da tudi če bi italijanski trg armatur res imel te značilnosti, tožeča stranka ne predlaga nobenega dokaza za to, da so v obravnavani zadevi te značilnosti izničile učinke zadevnih protikonkurenčnih ravnanj. To trditev je torej treba zavrniti kot neutemeljeno.

97

V teh okoliščinah je treba zavrniti tretji očitek tožeče stranke in zato tri očitke, ki jih podaja v okviru drugega tožbenega razloga.

98

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov in različnih kršitev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka in ki so navedene v točki 48 zgoraj, je treba ugotoviti, da ni dokazala, prvič, da je Komisija napačno presodila dejansko stanje, ko je menila, da so bile razprave na omenjenih sestankih protikonkurenčne (glej točke od 67 do 87 zgoraj) in da so lahko izkrivile konkurenco (glej točke od 88 do 97 zgoraj), in drugič, da je kršila člen 101 PDEU s tem, da je dejansko stanje opredelila za protikonkurenčno (glej točke od 50 do 66 zgoraj). Poleg tega je iz teh ugotovitev razvidno, da na eni strani tožeča stranka ni dokazala, da je Komisija zlorabila pooblastila, s tem ko je ugotovila, da je tožeča stranka sodelovala pri kršitvi člena 101 PDEU. Na drugi strani, Komisija ni kršila obveznosti obrazložitve, ker, kot je razvidno zlasti iz točk obrazložitve izpodbijanega sklepa, navedenih v točkah 61, 69, 71, 76, 79 in od 84 do 86 zgoraj, je Komisija pravno zadostno opredelila razloge, zaradi katerih je menila, da je tožeča stranka sodelovala pri protikonkurenčnih razpravah in s tem kršila člen 101(1) PDEU.

99

Drugi tožbeni razlog je torej treba v celoti zavrniti.

100

Tožeča stranka trdi, da je Komisija storila različne napake in kršitve v okviru izračuna globe, ki ji jo je naložila. Glede tega podaja dva glavna očitka.

101

Tožeča stranka s prvim očitkom trdi, da je Komisija storila različne kršitve v zvezi z uporabo koeficientov v višini 15 %, ki ju je določila v točkah 1220 in 1225 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Najprej, Komisija naj bi kršila obveznost obrazložitve v zvezi z določitvijo teh koeficientov. Dalje, storila naj bi napako pri presoji v okviru določitve teh koeficientov in kršila načelo individualizacije kazni ter osebne odgovornosti in načelo sorazmernosti, ker je zanjo uporabila ta koeficienta, čeprav naj pri ugotovljeni kršitvi ne bi imela tako resne vloge kot druga podjetja. V tem okviru tožeča stranka navaja tudi, da je izpodbijani sklep protisloven, saj je Komisija brez razlikovanja med podjetji menila, da je kršitev zajemala šest držav članic. Vendar pa naj bi kršitev, ki se očita tožeči stranki, zajemala le Italijo. Nazadnje, Komisija naj bi kršila načelo enakega obravnavanja, ker bi morala razlikovati med podjetji, ki so sodelovala pri enotni kršitvi, in podjetji, ki so tako kot tožeča stranka sodelovala le pri enem sklopu te kršitve. Komisija naj torej ne bi smela uporabiti enakih koeficientov za sankcioniranje vseh podjetij, ki jih je kaznovala v izpodbijanem sklepu.

102

Ugotoviti je treba, da želi tožeča stranka z vsemi zatrjevanimi kršitvami, ki so navedene v točki 101 zgoraj, z različnih vidikov izpodbiti koeficienta v višini 15 % prometa, povezana s prodajo armatur v Italiji s strani tožeče stranke, ki ju je Komisija uporabila za izračun osnovnega zneska globe v skladu s točkami od 21 do 23 Smernic iz leta 2006 na eni strani in s točko 25 teh smernic na drugi strani. V teh okoliščinah je treba na prvem mestu opozoriti na pravila, ki se uporabijo za izračun osnovnega zneska globe, določen v Smernicah iz leta 2006, na drugem mestu navesti razloge, s katerimi Komisija utemeljuje uporabo koeficienta v višini 15 %, in na tretjem mestu preskusiti, ali je s takim ravnanjem storila napake in kršitve, ki jih zatrjuje tožeča stranka.

103

Na prvem mestu je treba v zvezi s pravili, ki se uporabijo za izračun globe, opozoriti, da je na podlagi točk od 9 do 11 Smernic iz leta 2006 metoda, ki jo uporabi Komisija za izračun glob, dvofazna. Najprej Komisija določi osnovni znesek za vsako podjetje ali podjetniško združenje. V drugi fazi lahko ta znesek zviša ali zniža glede na oteževalne ali olajševalne okoliščine, ki so značilne za vsako od vpletenih podjetij.

104

Kar natančneje zadeva prvo fazo metode za izračun glob, se v skladu s točkami od 21 do 23 Smernic iz leta 2006 upoštevani delež vrednosti prodaje (v nadaljevanju: koeficient „teža kršitve“) določi v razponu od 0 do 30 %, ob upoštevanju nekaterih dejavnikov, kot so narava kršitve, skupni tržni delež vseh zadevnih strank, geografski obseg kršitve in dejstvo, ali se je kršitev izvajala, pri čemer sporazumi o določanju cen, razdelitvi trga in omejitvi proizvodnje že po naravi spadajo med najtežje omejitve konkurence. V točki 25 Smernic iz leta 2006 je pojasnjeno, da bo Komisija zaradi odvračanja v osnovni znesek vključila še od 15- do 25‑odstotni delež vrednosti prodaje, na podlagi katerega bo lahko ob upoštevanju zgoraj navedenih dejavnikov izračunala dodatni znesek (v nadaljevanju: koeficient „dodatni znesek“).

105

Na drugem mestu je treba v zvezi z določitvijo koeficienta vrednosti prodaje za vsako udeleženo podjetje, ki ga je Komisija uporabila v izpodbijanem sklepu, navesti, da je v točkah od 1211 do 1214 tega sklepa navedeno:

106

V zvezi s koeficientom „teža kršitve“ je Komisija v točki 1220 izpodbijanega sklepa na podlagi preudarkov iz prejšnje točke navedla:

107

V zvezi s koeficientom „dodatni znesek“ je Komisija v točki 1225 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla:

108

Iz razlogov, ki so navedeni v točkah od 1211 do 1214, 1120 in 1225 obrazložitve izpodbijanega sklepa, torej izhaja, da je Komisija uporabo koeficientov „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ v višini 15 % utemeljila s presojo, da so v izpodbijanem sklepu sankcionirana podjetja sodelovala pri enotni kršitvi v sektorju kopalniške opreme, ki je zajemala tri podskupine proizvodov v šestih državah članicah, in da je „horizontalni sporazum o določanju cen“, ki se je izvajal v obravnavani zadevi, zaradi svoje narave spadal med najtežje omejitve konkurence.

109

Vendar kot pravilno trdi tožeča stranka, je Komisija v točki 879 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, v pisnih vlogah pa potrdila, da je bilo treba šteti, da je tožeča stranka tako kot drugi neodvisni italijanski proizvajalci, ki so bili sankcionirani v tem sklepu, sodelovala le pri italijanskem sklopu enotne kršitve, ki se je nanašal na armature in sanitarno keramiko, ne pa na zaslone za prhanje, „ker ni bilo dokazov za to, da so vedeli za celoten obseg kartela“. Na podlagi tega je tako Komisija v členu 1(5), točka 18, izpodbijanega sklepa med drugim navedla, da je tožeča stranka storila kršitev v zvezi s kopalniško opremo v Italiji.

110

Na tretjem mestu je treba ob upoštevanju preudarkov iz točk od 105 do 109 zgoraj preučiti pet napak in kršitev, ki jih navaja tožeča stranka in ki so navedene v točki 101 zgoraj.

111

Prvič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve, je treba opozoriti na sodno prakso, v skladu s katero Komisija na področju določitve osnovnega zneska globe obveznost obrazložitve izpolni, če v svojem sklepu navede elemente presoje, na podlagi katerih je lahko določila težo storjene kršitve, ne da bi morala v njem navesti podrobnejšo obrazložitev ali številčne podatke v zvezi z metodo izračuna globe (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T-236/01, T-239/01, od T-244/01 do T-246/01, T-251/01 in T-252/01, Recueil, str. II-1181, točka 252 in navedena sodna praksa).

112

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, Komisija v točkah od 1211 do 1214, 1220 in 1225 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki so navedene v točkah od 105 do 107 zgoraj, navedla razloge, zaradi katerih je v točkah 1220 in 1225 obrazložitve izpodbijanega sklepa koeficienta „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ določila na 15 %.

113

V teh okoliščinah je treba trditev tožeče stranke, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve, zavrniti kot neutemeljeno.

114

Drugič, v zvezi z napačno presojo dejanskega stanja, ki jo navaja tožeča stranka, je treba ugotoviti, da je Komisija napačno menila, da sta bila koeficienta „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ v višini 15 % upravičena z dejstvom, da so podjetja, na katera je naslovljen izpodbijani sklep, sodelovala pri enotni kršitvi, ki je zajemala tri podskupine proizvodov in šest držav članic. Kot je namreč Komisija sama ugotovila v točki 879 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bila tožeča stranka vpletena v kršitev v zvezi z usklajevanjem dvigov cen v Italiji, ne pa tudi v drugih petih državah članicah, ki so navedene v točki 1 zgoraj, saj so se nezakonite razprave nanašale na armature in sanitarno keramiko, na zaslone za prhanje pa ne. Glede tega je treba poudariti, da tožeča stranka v tem okviru ne izpodbija presoje Komisije, da je sodelovala pri kršitvi, ki se je nanašala ne le na armature, ampak tudi na sanitarno keramiko.

115

Tako je iz ugotovitve Komisije v točki 879 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da tega, da je za tožečo stranko uporabila koeficienta „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ v višini 15 %, ni mogla upravičiti z razlogom, da je tožeča stranka sodelovala pri enotni kršitvi, ki je zajemala tri podskupine proizvodov in šest držav članic. Zato je treba ugotoviti, da je Komisija glede tega napačno presodila dejansko stanje.

116

Najprej, trditve Komisije, da je globa, ki je naložena tožeči stranki, izraz njenega sodelovanja pri zgolj italijanskem sklopu ugotovljene kršitve, da je vrednost prodaje, ki je upoštevana za vsako podjetje, izraz njegove individualne, dejanske in konkretne vpletenosti v kršitev ter da sta koeficienta „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ v višini 15 % nizka ob upoštevanju teže kršitve, ki jo je storila, so brezpredmetne. Nobena od teh trditev namreč ne izpodbije ugotovitve, da se Komisija ni mogla utemeljeno opreti na razlog, ki je naveden v točki 115 zgoraj, da bi uporabila koeficienta „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ v višini 15 %.

117

Dalje, ugotoviti je treba, da so trditve Komisije, da je spoštovala različne faze pri izračunu globe, ki so določene v Smernicah iz leta 2006, da je uporabila podatke o prometu, ki so si jih predložila podjetja, na katera se nanaša izpodbijan sklep, da ima pri določitvi globe polje proste presoje in da se teža kršitve, pri kateri je sodelovala tožeča stranka, izraža v upoštevani vrednosti prodaje, so prav tako brezpredmetne. Te trditve namreč ne vplivajo na ugotovitev, da se Komisija ni mogla opreti na razlog, ki je naveden v točki 115 zgoraj.

118

Nazadnje, trditev Komisije, s katero je odgovorila na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi, da različen gospodarski obseg na podlagi sodelovanja podjetja pri, na eni strani, enotni kršitvi v celoti in, na drugi strani, zgolj na italijanskem ozemlju, ne upravičuje uporabe različnih koeficientov „teža kršitve“ in „dodatni znesek“, je treba zavrniti. Kršitve, ki je zajemala šest držav članic Unije in tri podskupine proizvodov, namreč ni mogoče utemeljeno šteti za enako težko kot kršitev, ki je bila storjena zgolj na ozemlju ene države članice in se je nanašala na dve podskupini proizvodov. Prvo kršitev je treba ob upoštevanju obsega njenih učinkov na konkurenco v Uniji šteti za težjo kot drugo kršitev.

119

Ob upoštevanju preudarkov iz točk od 114 do 118 zgoraj je treba ugotoviti, da je Komisija pri presoji storila dve napaki, ko je uporabo koeficientov „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ v višini 15 % utemeljila s tem, da je tožeča stranka sodelovala pri enotni kršitvi, ki je zajemala šest držav članic Unije in tri podskupine proizvodov. Trditev, ki jo tožeča stranka podaja glede tega, je torej treba sprejeti.

120

Tretjič, v zvezi z domnevno kršitvijo načela sorazmernosti je treba opozoriti, da v postopkih, ki jih sproži Komisija za kaznovanje kršitev pravil o konkurenci, uporaba tega načela pomeni, da globe ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje, to je glede na spoštovanje teh pravil, in da mora biti znesek globe, ki je naložena podjetju zaradi kršitve predpisov s področja konkurence, v sorazmerju s kršitvijo, ki se presodi celostno, zlasti ob upoštevanju njene teže (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T-67/00, T-68/00, T-71/00 in T-78/00, ZOdl., str. II-2501, točka 532). Natančneje, načelo sorazmernosti pomeni, da mora Komisija globo določiti sorazmerno z dejavniki, ki se upoštevajo pri določitvi teže kršitve, ter da mora te dejavnike upoštevati skladno in objektivno upravičeno (sodbi Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Jungbunzlauer proti Komisiji, T-43/02, ZOdl., str. II-3435, točke od 226 do 228, in z dne 28. aprila 2010 v zadevi Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji, T-446/05, ZOdl., str. II-1255, točka 171).

121

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je tožeča stranka sodelovala pri kršitvi, v okviru katere so se izvajala usklajevanja prihodnjih dvigov cen, da se to usklajevanje, kot je bilo ugotovljeno v okviru drugega tožbenega razloga, ni nanašalo zgolj na armature, ampak tudi na sanitarno keramiko, česar tožeča stranka v tožbi ni izpodbijala, in da je ta kršitev obsegala celotno italijansko ozemlje. V teh okoliščinah je Komisija v skladu s točkami od 21 do 23 in 25 Smernic iz leta 2006 lahko upravičeno menila, da sta bila koeficienta „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ v višini 15 % skladna z načelom sorazmernosti.

122

Zato je treba trditev tožeče stranke, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti, zavrniti kot neutemeljeno.

123

Četrtič, v delu, v katerem tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila načelo individualizacije kazni in osebne odgovornosti, je treba opozoriti, da mora v skladu s sodno prakso Komisija na podlagi tega načela v okviru presoje relativne teže sodelovanja vsakega kršitelja pri kartelu upoštevati dejstvo, da nekateri kršitelji morebiti niso odgovorni za vse sklope tega kartela (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 19. maja 2010 v zadevi Chalkor proti Komisiji, T-21/05, ZOdl., str. II-1895, točka 100 in navedena sodna praksa).

124

V obravnavani zadevi, kot je bilo ugotovljeno v točki 115 zgoraj, ni sporno, da je Komisija napačno utemeljila uporabo koeficientov „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ v višini 15 % za tožečo stranko s tem, ko je menila, da je ta sodelovala pri enotni kršitvi, ki je zajemala šest držav članic in tri podskupine proizvodov, čeprav je v točki 879 obrazložitve izpodbijanega sklepa izrecno navedla, da je mogoče odgovornost tožeče stranke ugotoviti le glede njenega sodelovanja pri kartelu na italijanskem trgu v zvezi z dvema podskupinama proizvodov. Vendar je treba ugotoviti tudi, da, kot je bilo navedeno v točki 121 zgoraj, je bila uporaba koeficientov „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ v višini 15 % za tožečo stranko popolnoma upravičena glede na težo kršitve, ki jo je storila.

125

V teh okoliščinah Komisija s tem, da je za tožečo stranko uporabila koeficienta „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ višini 15 %, ni kršila načela individualizacije kazni in osebne odgovornosti.

126

To trditev tožeče stranke je torej treba zavrniti kot neutemeljeno.

127

Petič, v zvezi s kršitvijo načela enakega obravnavanja, ki jo zatrjuje tožeča stranka, je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja kršeno, če se podobne položaje obravnava različno ali različne položaje enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (sodbi Sodišča z dne 13. decembra 1984 v zadevi Sermide, 106/83, Recueil, str. 4209, točka 28, in Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2009 v zadevi Hoechst proti Komisiji, T-161/05, ZOdl., str. II-3555, točka 79).

128

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da sta bila koeficienta „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ v višini 15 % uporabljena za vse naslovnike izpodbijanega sklepa, čeprav je bilo za tožečo stranko drugače od podjetij, ki so sodelovala pri enotni kršitvi v zvezi s tremi podskupinami proizvodov v šestih državah članicah, tako kot za še štiri italijanska podjetja, ki so bila sankcionirana v členu 1(5) izpodbijanega sklepa, mogoče ugotoviti odgovornost le za italijanski del ugotovljene kršitve. Zato je bila teža kršitve, pri kateri je sodelovala tožeča stranka, tako z geografskega vidika kot z vidika zajetih proizvodov manjša od teže kršitve, ki so jo storili drugi naslovniki, ki so sodelovali pri enotni kršitvi, ki je zajemala šest držav članic in tri podskupine proizvodov. Vendar tudi ob ugotovitvi, da bi morala Komisija pri določitvi teh koeficientov podjetja, ki so sodelovala pri enotni kršitvi, ki je zajemala šest držav članic Unije in tri podskupine proizvodov, obravnavati drugače kot podjetja, ki so sodelovala pri enotni kršitvi le na enem ozemlju in v zvezi z dvema podskupinama proizvodov, tako različno obravnavanje tožeči stranki ne bi koristilo. Kot je namreč razvidno iz točke 121 zgoraj, sta koeficienta „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ v višini 15 %, ki sta bila uporabljena za tožečo stranko, sorazmerna s težo kršitve, ki jo je storila. Zato to, da pri obravnavanju vseh podjetij, na katere je naslovljen izpodbijani sklep, ni bilo razlik, tožeči stranki ni bilo v škodo.

129

V teh okoliščinah je treba trditev tožeče stranke, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja v njeno škodo, zavrniti kot neutemeljeno.

130

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba sprejeti trditev tožeče stranke, da je Komisija pri presoji storila dve napaki (glej točko 119 zgoraj), v preostalem pa prvi očitek zavrniti.

131

Tožeča stranka z drugim očitkom izpodbija to, da ji Komisija na podlagi točke 29 Smernic iz leta 2006 ni hotela odobriti zmanjšanja globe zaradi njenega omejenega sodelovanja pri kršitvi. Ta predlog utemeljuje z dvema glavnima trditvama. Prvič, vseskozi naj bi imela samostojno poslovno strategijo, kot naj bi bilo mogoče ugotoviti na podlagi številnih sestankov med 15. marcem 1993 in 28. oktobrom 2002, med katerimi naj bi izrazila namen, da ne bo dvignila cen. Tako naj bi se jasno in vidno distancirala od dogovorov, s katerimi so se strinjali drugi člani kartela. Drugič, meni, da je Komisija v izpodbijanem sklepu napačno zavrnila argument, da bi ji bilo treba globo zmanjšati, ker pri kršitvi ni imela tako resne vloge kot drugi člani kartela. Na podlagi vrednosti prodaje proizvodov, ki je sicer nesporen dejavnik presoje vpliva, ki ga ima lahko podjetje zaradi njegovega gospodarskega pomena, naj namreč ne bi bilo mogoče ugotoviti, kako resno je bilo njegovo sodelovanje pri kršitvi. Poleg tega naj bi ravno multinacionalna podjetja načrtovala protikonkurenčna ravnanja znotraj združenj Euroitalia in Michelangelo ter sodelovala pri nezakonitih ravnanjih v več državah članicah.

132

V točki 29 Smernic iz leta 2006 je določeno:

„Osnovni znesek globe se lahko zmanjša, kadar Komisija ugotovi, da obstajajo olajševalne okoliščine, kot so:

133

V zvezi z olajševalno okoliščino iz točke 29, tretja alinea, Smernic iz leta 2006, ki je edina upoštevna glede na argumente tožeče stranke, je treba opozoriti, tako kot Komisija v točki 1252 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da mora biti v skladu s sodno prakso za to, da bi bilo podjetje upravičeno do zmanjšanja globe zaradi neizvajanja kartela, iz okoliščin razvidno, da se je podjetje v obdobju, ko je bilo udeleženo pri sporazumih, ki pomenijo kršitev, dejansko izognilo izvajanju teh sporazumov tako, da je na trgu ravnalo konkurenčno ali da je vsaj očitno in bistveno kršilo obveznosti v zvezi z izvajanjem kartela, tako da je oviralo njegovo delovanje (sodba Splošnega sodišča z dne 15. marca 2006 v zadevi Daiichi Pharmaceutical proti Komisiji, T-26/02, ZOdl., str. II-713, točka 113).

134

V obravnavani zadevi je treba po eni strani navesti, da trditev tožeče stranke, da je vseskozi izvajala samostojno poslovno strategijo, ni podprta z dejstvi. Kot je bilo ugotovljeno v okviru preučitve drugega tožbenega razloga zgoraj (glej zlasti točke od 52 do 87 zgoraj), so si podjetja, ki so bila člani združenja Euroitalia, izmenjevala informacije o preteklih dvigih cen in preverjala, ali so njihovi konkurenti uvedli dvige cen, o katerih so prej razpravljali.

135

Po drugi strani tožeča stranka z nobeno trditvijo ali dokazom ne dokazuje, da se je dejansko izognila uvedbi dvigov cen, o katerih se je razpravljalo na sestanki združenj Euroitalia in Michelangelo. Nasprotno, kot je Komisija pravilno navedla v tabelah prilog 6 in 7 k izpodbijanemu sklepu, je tožeča stranka sodelovala na skoraj vseh sestankih združenja Euroitalia in na veliki večini sestankov združenja Michelangelo, na katerih so potekale nezakonite razprave.

136

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Komisija ni storila nobene napake, ker tožeči stranki ni odobrila nikakršnega zmanjšanja globe na tej podlagi.

137

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba delno sprejeti tretji tožbeni razlog, v preostalem pa ta tožbeni razlog, tako kot prvi in drugi tožbeni razlog, zavrniti.

138

Kar zadeva predloge za razglasitev delne ničnosti izpodbijanega sklepa, jih je treba, prvič, v delu, v katerem se nanašajo na člen 1(5), točka 18, izpodbijanega sklepa, zavrniti.

139

Drugič, ker je na eni strani Komisija pravilno ugotovila, da je tožeča stranka kršila določbe člena 101 PDEU, je na podlagi določb člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, ki je naveden v točki 1182 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v členu 2(17) izpodbijanega sklepa tožeči stranki upravičeno naložila globo. Zato je treba predloge za razglasitev delne ničnosti izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se nanašajo na člen 2(17) navedenega sklepa, zavrniti.

140

Po drugi strani v delu, v katerem je v členu 2(17) izpodbijanega sklepa določena globa, ki naj se naloži tožeči stranki, bo Splošno sodišče, ker se drugi, podredni, sklop predlogov tožeče stranke nanaša na zmanjšanje globe, ki ji je bila naložena, v okviru preučitve tega sklopa predlogov presodilo, kako napake, ugotovljene v točki 119 zgoraj, vplivajo na določitev globe.

141

Na podlagi preudarkov iz točk od 138 do 140 zgoraj je treba predloge za razglasitev delne ničnosti izpodbijanega sklepa v celoti zavrniti.

142

Ob upoštevanju drugega sklopa predlogov, s katerim tožeča stranka Splošnemu sodišču podredno predlaga, naj odpravi ali zmanjša globo, ki ji je bila naložena (glej točko 15 zgoraj), mora to v okviru izvrševanja neomejene pristojnosti preučiti, kako napake Komisije, ki so navedene v točki 125 zgoraj, vplivajo na izračun globe, ki naj se naloži tožeči stranki, in argumentacijo, s katero tožeča stranka utemeljuje predlog za odpravo ali zmanjšanje globe.

143

Glede tega je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso na eni strani Splošno sodišče v okviru izvrševanja neomejene pristojnosti izvede lastno presojo, pri čemer upošteva vse okoliščine obravnavane zadeve in spoštuje splošna načela prava Unije, kot je načelo sorazmernosti (glej v tem smislu v točki 17 zgoraj navedeno sodbo Romana Tabacchi proti Komisiji, točki 179 in 280) ali načelo enakega obravnavanja (sodba Sodišča z dne 24. septembra 2009 v zadevi Erste Group Bank in drugi proti Komisiji, C-125/07 P, C-133/07 P, C-135/07 P, ZOdl., str. I-8681, točka 187).

144

Po drugi strani izvrševanje neomejene pristojnosti ne pomeni enako kot nadzor po uradni dolžnosti. Zato mora z izjemo razlogov javnega reda, kot je neobstoj ali nezadostnost obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki jih mora sodišče Unije preizkusiti po uradni dolžnosti, tožeča stranka navesti tožbene razloge zoper izpodbijani sklep in v podporo tem razlogom predložiti dokaze (glej v tem smislu v točki 17 zgoraj navedeno sodbo Chalkor proti Komisiji, točka 64).

145

Čeprav sodišče Unije pri presoji globe v okviru izvrševanja svoje neomejene pristojnosti ni omejeno s smernicami (sodba Splošnega sodišča z dne 27. julija 2005 v združenih zadevah Brasserie nationale in drugi proti Komisiji, od T-49/02 do T-51/02, ZOdl., str. II-3033, točka 169), Splošno sodišče meni, da jih je treba v obravnavani zadevi vzeti za vodilo pri ponovnem izračunu globe, zlasti zato, ker je na njihovi podlagi mogoče upoštevati vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in naložiti sorazmerne globe vsem podjetjem, ki so sodelovala pri ugotovljeni kršitvi.

146

Prvič, opozoriti je treba, da je Splošno sodišče na eni strani v točki 115 zgoraj ugotovilo, da se je Komisija pri določitvi koeficientov „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ v višini 15 % napačno oprla na razlog, da so v bistvu vsa podjetja, na katera se nanaša izpodbijani sklep, sodelovala pri enotni kršitvi. Na drugi strani je ugotovilo tudi, da, kot je navedeno v točki 121 zgoraj, sta ta koeficienta skladna z načelom sorazmernosti glede na razpona od 0 do 30 % za koeficient „teža kršitve“ in od 15 do 25 % za koeficient „dodatni znesek“.

147

Prav tako ni sporno, da je Komisija koeficienta „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ v višini 15 %, kot je navedeno v točki 128 zgoraj, uporabila za izračun glob, naloženih podjetjem, ki so sodelovala pri enotni kršitvi, ki je zajemala tri podskupine proizvodov v šestih državah članicah. Vendar je zadnjenavedena kršitev zaradi geografskega obsega in števila zadevnih podskupin proizvodov veliko težja od kršitve, pri kateri je sodelovala tožeča stranka.

148

Vseeno pa to, da bi morala biti podjetjem, ki so sodelovala pri enotni kršitvi, ki je zajemala šest držav članic in tri podskupine proizvodov, naložena globa, ki bi bila drugače od koeficientov, ki sta bila uporabljena za sankcioniranje tožeče stranke, izračunana na podlagi koeficientov „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ nad 15 %, ne upravičuje, da ji Splošno sodišče v okviru izvrševanja neomejene pristojnosti naloži globo v znesku, ki ne bi bil dovolj odvračalen glede na težo kršitve, pri kateri je sodelovala.

149

V teh okoliščinah Splošno sodišče ob upoštevanju Smernic iz leta 2006 in presoje iz točke 148 zgoraj meni, da sta koeficienta „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ v višini 15 % primerna.

150

Drugič, v zvezi s predlogom tožeče stranke, naj ji Splošno sodišče zmanjša globo iz razloga, da je bila v okviru sestankov, na katerih je sodelovala, njena vloga v primerjavi z drugimi multinacionalnimi podjetji nepomembna, Splošno sodišče opozarja, da, kot je bilo ugotovljeno v točki 62 zgoraj, tožeča stranka ne navaja nobene trditve ali dokaza, ki bi lahko izpodbila ugotovitve Komisije iz točk 467 in 492 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je tožeča stranka aktivno sodelovala pri izvajanju zadevnih nezakonitih ravnanj, tako da njene vloge ni mogoče šteti za nepomembno. V teh okoliščinah Splošno sodišče meni, da argument tožeče stranke ne upravičuje, da se globa v višini 3,996.000 EUR, ki ji jo je naložila Komisija, iz tega razloga zmanjša.

151

V teh okoliščinah Splošno sodišče na eni strani na podlagi neomejene pristojnosti meni, da niti nobeden od elementov, na katere se je tožeča stranka iz katerega koli razloga sklicevala v obravnavani zadevi, niti kakšen razlog javnega reda ne upravičujeta, da uporabi to pristojnost in zmanjša globo, ki jo je naložila Komisija. Na drugi strani ob upoštevanju vseh elementov, ki so bili navajani pred njim, meni, da globa 3,996.000 EUR glede na trajanje in težo kršitve, pri kateri je tožeča stranka sodelovala, pomeni primerno sankcijo, s katero bo sorazmerno in z odvračalnim učinkom kaznovana za svojo kršitveno ravnanje.

152

Na podlagi vseh zgornjih preudarkov v zvezi s podrednimi predlogi za odpravo ali zmanjšanje globe, ki je bila naložena tožeči stranki v členu 2(17) izpodbijanega sklepa, je treba, ker je ta znesek enak, kot ga je določilo Splošno sodišče na podlagi neomejene pristojnosti v točki 151 zgoraj, te predloge zavrniti.

153

Ob upoštevanju ugotovitev iz točk 141 in 152 zgoraj se tožba v celoti zavrne.

154

V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)

razsodilo:

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

Primarni predlogi za razglasitev delne ničnosti izpodbijanega sklepa

Prvi tožbeni razlog: napake, ki naj bi jih Komisija storila pri določitvi upoštevnega trga

Drugi tožbeni razlog: kršitve v zvezi z opredelitvijo zadevnih razprav znotraj združenj Euroitalia in Michelangelo kot kartela

Tretji tožbeni razlog: napake in kršitve Komisije pri izračunu globe

Podredni predlogi za odpravo ali zmanjšanje globe, ki je bila naložena tožeči stranki

Stroški