SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (tretji senat)

z dne 16. maja 2012(*)

„Javni uslužbenci – Dolžnost pomoči – Člena 12a in 24 Kadrovskih predpisov – Psihično nasilje nadrejene osebe“

V zadevi F‑42/10,

zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a,

Carina Skareby, uradnica Evropske komisije, stanujoča v Louvainu (Belgija), ki jo zastopata S. Rodrigues in C. Bernard-Glanz, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata J. Currall in J. Baquero Cruz, zastopnika,

tožena stranka,

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(tretji senat),

v sestavi S. Van Raepenbusch (poročevalec), predsednik, R. Barents in K. Bradley, sodnika,

sodna tajnica: W. Hakenberg,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 30. novembra 2011

izreka naslednjo

Sodbo

1        C. Skareby s tožbo, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispela 3. junija 2010, predlaga razglasitev ničnosti odločbe Evropske komisije z dne 23. julija 2009, s katero je bila zavrnjena njena prošnja za pomoč pri pritožbi zaradi psihičnega nasilja, in po potrebi razglasitev ničnosti odločbe organa, pristojnega za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), z dne 19. februarja 2010, s katero je bila zavrnjena njena pritožba.

 Pravni okvir

2        Člen 41(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki se nanaša na „pravico do dobrega upravljanja“, določa:

„Ta pravica vključuje predvsem:

(a) pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene;

[…]“

3        Člen 12a Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:

„1. Uradniki se vzdržijo vseh oblik psihičnega nasilja ali spolnega nadlegovanja.

2. Uradnik, ki je žrtev psihičnega nasilja ali spolnega nadlegovanja, ne utrpi nobenih škodljivih posledic s strani institucije. Uradnik, ki je pričal o psihičnem nasilju ali spolnem nadlegovanju, s strani institucije ne utrpi nobenih škodljivih posledic, pod pogojem, da je ravnal pošteno.

3. ,Psihično nasilje‘; pomeni vsako neprimerno ravnanje, ki traja, se ponavlja ali je sistematično in vključuje fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja, ki so namerna in lahko razvrednotijo osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe.

[…]“

4        Člen 24 Kadrovskih predpisov je v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja, določal:

„Skupnosti pomagajo vsakemu uradniku, zlasti pri sodnih postopkih proti kateri koli osebi, ki njemu ali članu njegove družine grozi, ga žali ali kleveta ali klevete širi, ali ob kakršnem koli napadu nanj ali njegovo lastnino oziroma člana njegove družine ali njegovo lastnino, če je tak napad posledica njegovega položaja ali njegovih nalog.

Uradniku solidarno povrnejo tako nastalo škodo, kolikor je ni povzročil namerno ali iz hude malomarnosti in mu nadomestila ni uspelo dobiti od osebe, ki je povzročila škodo.“

 Dejansko stanje

5        Tožeča stranka je od 1. decembra 1996 uradnica Evropske unije. 18. aprila 2003 je bila napotena v delegacijo Komisije v Almatiju (Kazahstan). Ko je Kirgizistan nato sprejel tako imenovano „regionalizirano“ delegacijo, je bila tožeča stranka 19. aprila 2004 napotena v Biškek (Kirgizistan). V verbalni noti z dne 8. junija 2004, s katero je bila predstavljena ministru za zunanje zadeve Kirgizistana in diplomatski skupnosti v tej državi, je bilo pojasnjeno, po eni strani, da bo opravljala funkcijo „vodje oddelka z nazivom začasne odpravnice poslov v odsotnosti vodje delegacije“, ki ostane akreditiran za Kirgizistan, in, po drugi strani, da „je regionalizirana delegacija v Biškeku podrejena [regionalni] delegaciji Komisije […] v Almatiju“. Tožeča stranka se je avgusta 2007 vrnila v generalni direktorat Komisije za zunanje odnose v Bruslju (Belgija).

6        Tožeča stranka je z dopisom z dne 10. novembra 2008 vložila prošnjo za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov (v nadaljevanju: prošnja za pomoč), v kateri je trdila, da je bila žrtev psihičnega nasilja dveh zaporednih nadrejenih oseb, ki sta bili ena za drugo vodji delegacije Komisije v Kazahstanu (v nadaljevanju: prvi vodja delegacije oziroma drugi vodja delegacije). V zvezi s tem je zahtevala začetek upravne preiskave za ugotovitev zatrjevanih dejstev psihičnega nasilja. Iz navedenega dopisa izhaja, da dejstva, ki se očitajo prvemu vodji delegacije, segajo v obdobje od aprila 2003 do septembra 2005, medtem ko dejstva, ki se očitajo drugemu vodji delegacije, segajo v obdobje od oktobra 2005 do avgusta 2007, to je do datuma, ko se je tožeča stranka vrnila na sedež Komisije v Bruslju.

7        Tožeča stranka je z dopisom z dne 28. novembra 2008 predstavila dodatne informacije v zvezi s prošnjo za pomoč. V dopisu je pojasnila, da sta prvi in drugi vodja delegacije sistematično spodkopavala in podcenjevala njeno vlogo v delegacijah v Almatiju in Biškeku, s čimer sta jo po njenem mnenju diskreditirala in ponižala pred sogovorniki iz vlad Kazahstana in Kirgizistana, veleposlaništev držav članic Unije ter mednarodnih in nevladnih organizacij, navzočih v teh državah.

8        Po prošnji za pomoč je Komisija tožečo stranko z dopisom z dne 4. marca 2009 obvestila, da je Preiskovalni in disciplinski urad Komisije (IDOC) prejel pooblastilo za začetek upravne preiskave v zvezi z obtožbami o psihičnem nasilju drugega vodje delegacije. Komisija je z istim dopisom tožečo stranko obvestila o zavrnitvi začetka preiskave zoper prvega vodjo delegacije z obrazložitvijo, da tožeča stranka prošnje za pomoč ni vložila v razumnem roku.

9        Tožeča stranka je z dopisom z dne 28. maja 2009 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper odločbo Komisije z dne 4. marca 2009 v delu, v katerem je zavrnila začetek preiskave zoper prvega vodjo delegacije. Komisija je to pritožbo zavrnila z odločbo z dne 31. julija 2009. Tožeča stranka je 13. novembra 2009 vložila tožbo zoper zgoraj navedeno odločbo z dne 4. marca 2009. Tej tožbi je bilo ugodeno in Sodišče za uslužbence je sporno zavrnitev razglasilo za nično (sodba z dne 8. februarja 2011 v zadevi Skareby proti Komisiji, F‑95/09, v nadaljevanju: sodba Skareby).

10      Komisija je medtem z dopisom z dne 23. julija 2009 tožečo stranko obvestila o ugotovitvah urada IDOC iz njegovega poročila o upravni preiskavi zoper drugega vodjo delegacije (v nadaljevanju: poročilo o preiskavi). Glede na te ugotovitve zatrjevano psihično nasilje ni bilo dokazano, zato je bilo treba preiskavo končati brez nadaljnjih disciplinskih ukrepov. Komisija je v istem dopisu tožečo stranko obvestila tudi o posledični odločitvi, da prošnji za pomoč ne bo ugodila in da bo zadevo zaključila.

11      Tožeča stranka je z dopisom z dne 26. oktobra 2009 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper odločbo Komisije z dne 23. julija 2009, da ne bo ugodila njeni prošnji za pomoč; OPI je 19. februarja 2010 to pritožbo zavrnil.

 Predlogi strank in postopek

12      Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

–        tožbo razglasi za dopustno;

–        zahteva, naj Komisija predloži poročilo o preiskavi in pripadajoče dokaze;

–        razglasi ničnost odločbe Komisije z dne 23. julija 2009, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zaradi psihičnega nasilja zoper drugega vodjo delegacije, in po potrebi ničnost odločbe OPI z dne 19. februarja 2010, s katero je bila zavrnjena njena pritožba;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

13      Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

–        tožbo zavrže kot nedopustno ali vsekakor zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

14      Tožeča stranka je v vlogi za začetek postopka Sodišču za uslužbence predlagala, naj Komisijo pozove k predložitvi poročila o preiskavi in pripadajočih dokazov, da bo lahko preverila, ali je bila upravna preiskava dejansko opravljena.

15      Komisija je v odgovoru na tožbo navedla, da tožeči stranki ne more izročiti zadevnih dokumentov, ker vsebujejo osebne podatke, ki jih je treba zaščititi in katerih razkritje bi škodovalo interesom tretjih oseb. Navedla pa je, da je pripravljena Sodišču za uslužbence poslati zaupno različico teh dokumentov, če bi jo to zahtevalo z obrazloženim sklepom. Vendar je Sodišče za uslužbence opozorila na težavo, ki bi jo imela s predložitvijo nezaupne različice navedenih dokumentov, ker se je domnevno psihično nasilje izvajalo v majhni upravni enoti, tako da izbrisanje imen prič ne bi preprečilo ugotovitve njihove identitete na podlagi drugih posebnih elementov.

16      Sodišče za uslužbence je z obrazloženim sklepom z dne 6. aprila 2011, sprejetim na podlagi člena 44 Poslovnika, tožečo stranko pozvalo, naj predloži stališča v zvezi s trditvami Komisije, da so poročilo o preiskavi in dokumenti, na katerih to poročilo temelji, zaupni. Z istim sklepom je od Komisije zahtevalo, naj predloži poročilo o preiskavi in zgoraj navedene dokumente, ter pojasnilo, da vpogled vanje ne bo dovoljen niti tožeči stranki niti njenima odvetnikoma, vsaj dokler ne bo odločeno o njihovi upoštevnosti in zaupnosti.

17      Komisija je poročilo o preiskavi in zahtevane dokumente poslala z dopisom, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispel 18. aprila 2011, tožeča stranka pa je stališča v zvezi z njihovo morebitno zaupnostjo predložila 26. aprila 2011.

18      Sodišče za uslužbence se je seznanilo s poročilom o preiskavi in drugimi dokumenti, ki jih je poslala Komisija, ter je glede na tožbene razloge, predstavljene v tožbi, menilo, da je za rešitev spora upoštevno samo poročilo o preiskavi. Poleg tega je menilo, da to poročilo vsebuje zaupne elemente, ker glede na to, da je bilo sestavljeno na podlagi preiskave zaradi psihičnega nasilja, vsebuje osebne podatke – to je imena, priimke, funkcije in nazive zaslišanih oseb – na podlagi katerih bi bilo te osebe mogoče prepoznati. Sodišče za uslužbence se je zato odločilo Komisijo pozvati, naj mu predloži nezaupno različico poročila o preiskavi, iz katere bodo izpuščeni zgoraj navedeni osebni podatki in ki jo bo poslalo tožeči stranki. Nazadnje se je Sodišče za uslužbence odločilo, da bo Komisiji vrnilo druge dokumente, ki mu jih je poslala na podlagi sklepa z dne 6. aprila 2011. Sodno tajništvo Sodišča za uslužbence je stranki o teh različnih odločitvah obvestilo z dopisom z dne 31. maja 2011.

19      Komisija je nezaupno različico poročila o preiskavi predložila 7. junija 2011, tožeča stranka pa je stališča v zvezi s to različico predložila z dopisom, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispel 15. julija 2011 in ki so mu bile priložene tri priloge. Stališča tožeče stranke so bila vročena Komisiji in ta je pripombe na navedena stališča predložila 29. julija 2011 ter jih dopolnila z dopisom z dne 30. avgusta 2011, ki mu je bilo priloženih več dokumentov.

20      Tožeča stranka je z dopisom z dne 3. oktobra 2011 predložila dokumenta, ki ju je napovedala v stališčih z dne 15. julija 2011.

21      Tožeča stranka je bila v pripravljalnem poročilu za obravnavo pozvana, naj na obravnavi odgovori na ugovor nedopustnosti, ki ga Komisija uveljavlja v odgovoru na tožbo, in predloži stališča do dokumentov, priloženih dopisu Komisije z dne 30. avgusta 2011. Komisija je bila pozvana, naj na obravnavi predloži stališča do dokumentov, ki jih je Sodišču za uslužbence 28. septembra 2011 predložila tožeča stranka.

 Predmet spora

22      Tožeča stranka poleg razglasitve ničnosti odločbe Komisije z dne 23. julija 2009, da ne bo ugodila prošnji za pomoč, zahteva razglasitev ničnosti odločbe z dne 19. februarja 2010, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper navedeno odločbo.

23      V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče za uslužbence na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki so formalno usmerjeni zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar navedena odločba nima samostojne vsebine (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 17. januarja 1989 v zadevi Vainker proti Parlamentu, 293/87, točka 8). Ker odločba o zavrnitvi pritožbe, vložene zoper odločbo Komisije z dne 23. julija 2009, v obravnavanem primeru nima samostojne vsebine, je treba za tožbo šteti, da je usmerjena samo zoper navedeno odločbo (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

 Dopustnost

 Trditve strank

24      Komisija trdi, da je tožba nedopustna, ker tožeča stranka nima pravnega interesa. Tudi če bi bila tožba utemeljena, z razglasitvijo ničnosti izpodbijane odločbe namreč ne bi dosegla zadoščenja. Psihično nasilje naj bi se vsekakor končalo, ko se je tožeča stranka leta 2007 vrnila na sedež Komisije v Bruslju, tožeča stranka pa naj ne bi zahtevala odškodnine za utrpelo škodo.

25      Namen tožbe naj bi v resnici bil sprožiti začetek nove upravne preiskave, ki bi privedla do morebitnega disciplinskega postopka zoper drugega vodjo delegacije, ali če bi bila dejstva dokazana, doseči izdajo preproste sodne odločbe, s katero bi bil ugotovljen obstoj nasilja. Kar zadeva prvo predpostavko, naj bi imela uprava široko diskrecijsko pravico pri odločitvi, ali naj uvede disciplinski postopek zoper uradnika ali ne, in je drugi uradniki ne bi mogli prisiliti k začetku takega postopka. Kar zadeva drugo predpostavko, naj tožeča stranka ne bi upravičila pravnega interesa, saj ni dolžnost Sodišča za uslužbence, da izrek svojih sodb dopolni s pravnimi izjavami ali ugotovitvami.

26      Tožeča stranka je na obravnavi izpodbijala ugovor nedopustnosti, ki ga je uveljavljala Komisija. Med drugim je trdila, da je namen njene tožbe povrniti si dostojanstvo, kar bi se zgodilo s priznanjem dejstva, da je bila žrtev psihičnega nasilja. Meni, da s tem upravičuje osebni interes za zahtevo razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe, ker bo uprava v primeru razglasitve ničnosti morala znova preučiti prav vprašanje, ali je bila žrtev takega nasilja.

 Presoja Sodišča za uslužbence

27      Navesti je treba, da je Komisija v obravnavanem primeru vztrajala pri ugovoru nedopustnosti, ki ga je uveljavljala v odgovoru na tožbo, čeprav je Sodišče za uslužbence podoben ugovor nedopustnosti zavrnilo v sodbi Skareby (točke od 22 do 31), ki je bila izrečena pred potekom obravnave v tej zadevi. V teh okoliščinah je treba opozoriti na naslednje.

28      Ni sporno, da so predlogi za razglasitev ničnosti upravnega akta nedopustni zaradi neobstoja utemeljenega in dejanskega pravnega interesa, kadar zadevna stranka z razglasitvijo ničnosti spornega akta ne more doseči zadoščenja.

29      V obravnavanem primeru je res, da tožeča stranka ne zahteva odškodnine za škodo, ki naj bi izhajala iz zatrjevanega psihičnega nasilja. Prav tako je res, da ima Komisija na podlagi člena 86(2) Kadrovskih predpisov polje proste presoje za uvedbo disciplinskega postopka. Nazadnje ni sporno, da se je zatrjevano psihično nasilje končalo avgusta 2007, ko se je tožeča stranka vrnila na sedež Komisije v Bruslju.

30      Vendar zgoraj navedene okoliščine ne povzročijo niti brezpredmetnosti te tožbe niti prenehanja interesa tožeče stranke za predlaganje razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe.

31      Pri tako resnem vprašanju, kot je psihično nasilje, je namreč treba priznati, da domnevna žrtev takega nasilja, ki na sodišču izpodbija zavrnitev institucije, da ugodi njeni prošnji za pomoč, kljub trditvam, ki jih je predstavila Komisija, ohrani interes, ki ga sodna praksa nalaga kot pogoj za dopustnost tožbe.

32      Taka rešitev je potrebna zaradi resnosti psihičnega nasilja, ki ima lahko izjemno škodljive učinke na zdravstveno stanje žrtve. Če ugled upokojenega uradnika upravičuje njegov pravni interes za izpodbijanje odločbe o njegovi začasni odstranitvi z delovnega mesta, čeprav je ta odločba o začasni odstranitvi z delovnega mesta na dan njegove upokojitve nujno postala neupoštevna (sodba Sodišča za uslužbence z dne 30. novembra 2009 v zadevi Wenig proti Komisiji, F‑80/08, točka 35), mora enako veljati za člana osebja, ki trdi, da je žrtev psihičnega nasilja, ne glede na to, ali se tako nasilje nadaljuje oziroma ali zadevni uradnik ali uslužbenec vloži ali namerava vložiti ali celo ima samo pravico vložiti druge zahtevke, zlasti odškodninske, v zvezi s psihičnim nasiljem, katerega žrtev naj bi bil. V tem okviru je treba dodati, da lahko že samo morebitno priznanje uprave, da se izvaja psihično nasilje, blagodejno vpliva na ozdravitev nadlegovane osebe v terapevtskem procesu.

33      Iz vsega navedenega izhaja, da ugovora nedopustnosti, ki ga uveljavlja Komisija, ni mogoče sprejeti.

 Vsebinska presoja

34      Tožeča stranka v podporo svojim predlogom za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe navaja tri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na kršitev pravice do obrambe in pravice do dobrega upravljanja, drugi na kršitev člena 12a(3) Kadrovskih predpisov in tretji na obstoj očitnih napak pri presoji, kršitev obveznosti obrazložitve, kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in kršitev dolžnosti pomoči.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe in pravice do dobrega upravljanja

35      Iz različnih procesnih pisanj tožeče stranke izhaja, da prvi tožbeni razlog vsebuje dva dela. V prvem delu tožeča stranka izpodbija učinkovitost upravne preiskave, ki naj bi jo opravil urad IDOC, medtem ko v drugem graja, da na podlagi pravice do obrambe in načela dobrega upravljanja ni bila zadostno vključena v postopek.

 Prvi del prvega tožbenega razloga: neučinkovitost upravne preiskave

36      Tožeča stranka je v vlogi za začetek postopka, ki jo je vložila, ko še ni prejela poročila o preiskavi, najprej izrazila dvome o tem, ali je bila preiskava dejansko opravljena.

37      Tožeča stranka v stališčih do poročila o preiskavi, ki ga je Komisija na podlagi sklepa Sodišča za uslužbence z dne 6. aprila 2011 poslala v nezaupni različici (točka 16 in naslednje zgoraj), trdi, da je iz poročila razvidno, da preiskava ni bila temeljita, objektivna in nepristranska. V podporo tej trditvi navaja, da so bile od tridesetih prič, ki jih je predlagala v prošnji za pomoč, zaslišane samo štiri. Poleg tega naj poročilo o preiskavi ne bi vsebovalo sklicevanja na točno določene primere psihičnega nasilja, opisane v prošnji za pomoč, niti naj iz njega ne bi bilo razvidno, da je urad IDOC te primere kakor koli preiskal. Še več, urad IDOC naj bi nekatera dejstva prikazal pristransko. Poročilo o preiskavi naj bi vsebovalo tudi nedoslednosti in protislovja. Nazadnje naj bi dejstvo, da so izjave priče C citirane enkrat v francoščini, drugič v angleščini, vzbujalo sum o zadevnem pričanju, predstavitev dejanskega stanja s strani prič A in B pa naj bi vsebovala napake, zaradi katerih naj bi bila pod vprašaj postavljena njuna verodostojnost.

38      V zvezi s tem je treba navesti, da ima urad IDOC široko diskrecijsko pravico, kar zadeva izvajanje upravnih preiskav, ki so mu zaupane (glej v tem smislu sodbo Sodišča za uslužbence z dne 13. januarja 2010 v združenih zadevah A in G proti Komisiji, F‑124/05 in F‑96/06, točka 173). Ker so viri te službe omejeni, mora spise, ki so ji predloženi, preiskati sorazmerno, predvsem tako, da lahko vsaki zadevi nameni pravičen delež časa, ki ga ima na voljo. Poleg tega ima urad IDOC tudi široko polje proste presoje za oceno kakovosti in koristnosti sodelovanja prič.

39      Zato se je urad IDOC v obravnavanem primeru lahko odločil, da bo od vseh prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, zaslišal samo nekatere. Poleg tega ni mogoče na podlagi nobenega elementa iz spisa, predloženega Sodišču za uslužbence, sklepati, da je bila odločitev urada IDOC pristranska ali da je škodovala kakovosti preiskav. Kar zadeva grajo tožeče stranke v zvezi z izjavami priče C, Sodišče za uslužbence ne razume, zakaj naj bi dejstvo, da so bile izjave te priče citirane enkrat v francoščini, drugič v angleščini, vzbujalo sum o teh izjavah. Kar zadeva odsotnosti tožeče stranke, ki jih navajata priči, so te potrjene z dokumenti, ki jih je predložila Komisija, tako da verodostojnosti navedenih prič ni mogoče izpodbijati z obrazložitvijo, da so njune trditve v zvezi s tem netočne.

40      Poleg tega je iz tem, obravnavanih v poročilu o preiskavi, razvidno, da urad IDOC ni izpustil preiskave očitkov o psihičnem nasilju, ki jih v bistvu navaja tožeča stranka, čeprav, kot ta navaja, navedeno poročilo ne obravnava vseh točno določenih „primerov“, ki jih je naštela v prošnji za pomoč. Urad IDOC je torej preučil vprašanje navodil, ki ji jih je drugi vodja delegacije dajal prek podrejenih, vprašanje, ali ji je preprečeval sestavo poročil o političnem položaju v Kirgizistanu ali ne, in težavo v zvezi z njenim sodelovanjem na sestankih držav donatoric za Kirgizistan.

41      Dalje, predstavitev dejstev v poročilu o preiskavi se ne zdi pristranska. Tako je poročilo o preiskavi, kar zadeva dejstvo, da tožeča stranka, potem ko je leta 2005 osebi, ki ji je zaupala, potožila, da jo prvi vodja delegacije nadleguje, ni nadalje ukrepala, potem ko je navedena oseba menila, da je ravnanje njenega nadrejenega v okviru običajnega, omejeno na vsebinsko predstavitev izjav tožeče stranke v dodatku k prošnji za pomoč z dne 28. novembra 2008.

42      Poročilo o preiskavi se tudi ne zdi protislovno. Tako je urad IDOC lahko kljub izjavi priče B, da je bila običajna delovna metoda drugega vodje delegacije, da je navodila posredoval prek podrejenih, menil, da je bilo tako ravnanje, čeprav je zadnjenavedeni tako ravnal v zvezi z vsem osebjem pod njegovim vodstvom, vseeno samo občasno, ker je iz različnih zbranih izjav izhajalo, da je drugi vodja delegacije tako ravnal samo v nujnih primerih, v zvezi z manj pomembnimi vprašanji in ob odsotnosti zadevne osebe. Poleg tega ni protislovja med, po eni strani, trditvijo iz ocenjevalnega poročila tožeče stranke za leto 2006, v skladu s katero je pogosto in redno pripravljala poročila o političnem položaju v Kirgizistanu, in, po drugi strani, dejstvom, da je iz poročila o preiskavi razvidno, da so bila navedena poročila, namenjena službam Komisije v Bruslju, pripravljena v Almatiju na podlagi prispevkov tožeče stranke. Poleg tega sta omejeno vlogo zadnjenavedene pri sestavi navedenih poročil potrdili priča C in sama tožeča stranka.

43      Nazadnje, o neresnosti preiskave, ki jo je opravil urad IDOC, ni mogoče sklepati na podlagi dejstva, da pričanja, ki jih je predložila tožeča stranka, potrjujejo, da je ustrezno zastopala Komisijo na sestankih držav donatoric za Kirgizistan. Ta različna pričanja namreč dejansko kažejo na sposobnost tožeče stranke v funkciji začasne odpravnice poslov in njeno verodostojnost v vlogi predstavnice Komisije ter so v nasprotju s trditvijo drugega vodje delegacije, da so imele „vse druge donatorice za Kirgizistan [drugačno] mnenje“. Vendar se urad IDOC ni omejil na upoštevanje izjav drugega vodje delegacije. Zbral je druga pričanja, s katerimi je bil poudarjen „splošni okvir“, namreč dejstvo, da se tožeča stranka ni mogla udeležiti vseh uradnih dogodkov in opraviti vseh nalog, za katere je bila pristojna, in to predvsem zaradi njenih odsotnosti v času, ko je institucija morala pripraviti strategijo v okviru zgoraj navedenih sestankov držav donatoric.

44      Glede na navedeno in dokumente, ki sta jih predložili stranki, Sodišče za uslužbence meni, da ima dovolj informacij, in ugotavlja, po eni strani, da očitek v zvezi z neučinkovitostjo preiskave urada IDOC ni utemeljen, in, po drugi strani, da ni treba ugoditi predlogom tožeče stranke, predstavljenim v njenih stališčih do poročila o preiskavi, prvič, naj Sodišče za uslužbence zbere pričanja predstavnikov mednarodnih organizacij, nevladnih organizacij ali držav članic ali naj vsaj zasliši Komisijo o razlogih, zaradi katerih je urad IDOC izbral samo nekatere priče od vseh, katerih zaslišanje je predlagala, drugič, naj Komisiji odredi predložitev vprašanj, postavljenih pričam, in tretjič, naj zbere pričanja oseb, katerih izjave je priložila navedenim stališčem.

 Drugi del prvega tožbenega razloga: kršitev pravice do obrambe in načela dobrega upravljanja

45      Tožeča stranka, ki se sklicuje na kršitev pravice do obrambe in „zahteve za dobro upravljanje“ iz člena 41(2)(a) Listine o temeljnih pravicah, trdi, da bi morala imeti dostop do poročila o preiskavi in dokazov, predloženih v podporo temu poročilu, ter da bi morala biti zaslišana v zvezi z vsebino teh dokumentov, preden je OPI sprejel izpodbijano odločbo.

46      Vendar je treba ugotoviti, da se tožeča stranka ne more sklicevati na obveznost Komisije, da spoštuje pravico do obrambe in ki jo je v skladu z ustaljeno sodno prakso kot splošno načelo prava Unije treba upoštevati v vsakem postopku, ki je uveden zoper osebo in lahko pripelje do akta, s katerim se posega v njen položaj (sodba Sodišča z dne 9. novembra 2006 v zadevi Komisija proti De Bry, C‑344/05 P, točka 37; sodba Sodišča prve stopnje z dne 17. oktobra 2006 v zadevi Bonnet proti Sodišču, T‑406/04, točka 76; zgoraj navedena sodba Wenig proti Komisiji, točka 48). Preiskovalnega postopka urada IDOC, uvedenega na podlagi prošnje uradnika za pomoč pri pritožbi zaradi psihičnega nasilja, namreč nikakor ni mogoče enačiti s preiskovalnim postopkom, uvedenim zoper navedenega uradnika.

47      Poleg tega in ne da bi bilo treba preučiti vprašanje uporabe člena 41 Listine o temeljnih pravicah ratione temporis, zadostuje opozoriti, da izraža rešitve iz sodne prakse, s katerimi je bil potrjen obstoj splošnega načela dobrega upravljanja (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. oktobra 2004 v zadevi K proti Sodišču, T‑257/02, točka 104), kot je sicer poudarjeno v pojasnilu k členu 41 v pojasnilih k Listini (UL 2007, C 303, str. 17).

48      S tega vidika je treba priznati, da se tožeča stranka lahko sklicuje na procesne pravice, ki so ločene od pravice do obrambe in niso tako obsežne kot zadnjenavedene (v zvezi s tem razlikovanjem glej sodbo Sodišča z dne 29. junija 2010 v zadevi Komisija proti Alrosa, C‑441/07 P, točka 91, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 27. novembra 1997 v zadevi Kaysersberg proti Komisiji, T‑290/94, točka 108).

49      V obravnavanem primeru ni sporno, da je lahko tožeča stranka svoje trditve uveljavljala trikrat, in sicer v okviru prošnje za pomoč, z dodatnimi informacijami, ki jih je pisno predložila 28. novembra 2008, in na zaslišanju, ki ga je urad IDOC opravil v okviru upravne preiskave.

50      Ker procesne pravice, ki jih tožeča stranka lahko zahteva v obravnavanem primeru, ne pomenijo, da bi morala imeti dostop do poročila o preiskavi in dokazov, ki jih je zbral urad IDOC, niti da bi morala biti o vsebini teh dokumentov zaslišana, preden je bila sprejeta izpodbijana odločba, je torej treba drugi del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe in načela dobrega upravljanja, zavrniti.

51      Ker sta bila oba dela prvega tožbenega razloga zavrnjena, je treba navedeni tožbeni razlog zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 12a(3) Kadrovskih predpisov

52      Na prvem mestu, tožeča stranka izpodbija, da je OPI lahko sprejel ugotovitve urada IDOC, v skladu s katerimi se nasilje ni izvajalo, z obrazložitvijo, da je drugi vodja delegacije, s tem ko je v Almati pozval člane osebja pod njenim neposrednim vodstvom, da bi se pogovoril o njihovem delu v njeni odsotnosti in ji prek njih poslal navodila, ni obravnaval drugače kot drug srednji vodstveni kader delegacije v Almatiju. V členu 12a(3) Kadrovskih predpisov naj namreč opredelitev psihičnega nasilja ne bi bila pogojena z obstojem diskriminacije.

53      Najprej je treba opozoriti, da če so bila z eksplicitno odločbo o zavrnitvi pritožbe navedena pomembna pojasnila v zvezi z razlogi, ki jih je uprava uporabila v prvotni odločbi, mora konkretna opredelitev razlogov uprave izhajati iz skupnega branja obeh odločb (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 10. junija 2004 v zadevi Eveillard proti Komisiji, T‑258/01, točka 31).

54      Pri tem je iz odločbe o zavrnitvi pritožbe razvidno, da Komisija obstoja diskriminacije ni določila kot pogoja, od katerega bi bilo odvisno priznanje psihičnega nasilja. OPI je namreč v odgovoru na očitek tožeče stranke, da je drugi vodja delegacije navodila dajal neposredno njenim podrejenim, navedel samo, da je urad IDOC ugotovil, po eni strani, da drugi vodja delegacije ni ravnal tako samo v zvezi z zadevno osebo, ampak da se je tak pristop ujemal z njegovim splošnim načinom vodenja osebja, in, po drugi strani, da samo dejstvo, da se tožeča stranka ne strinja s tem načinom, ne zadostuje, da bi ga bilo mogoče označiti za psihično nasilje.

55      Na drugem mestu, tožeča stranka meni, da izpodbijana odločba krši člen 12a(3) Kadrovskih predpisov, ker s tem členom resničnost psihičnega nasilja ni pogojena z obstojem več žrtev, medtem ko je bil v izpodbijani odločbi in odločbi o zavrnitvi pritožbe velik pomen pripisan dejstvu, da nobena druga oseba, ki je delala v regionalni delegaciji v Almatiju ali drugi regionalizirani delegaciji, ni vložila pritožbe zaradi psihičnega nasilja, ki naj bi ga izvajal drugi vodja delegacije.

56      Vendar je treba navesti, da je Komisija, s tem ko je ugotovila, da ni bila zoper drugega vodjo delegacije vložena nobena druga pritožba zaradi psihičnega nasilja, samo odgovorila na trditev tožeče stranke, da so bili tudi drugi člani osebja žrtve psihičnega nasilja navedenega vodje.

57      Na tretjem mestu, tožeča stranka očita, da izpodbijana odločba in odločba o zavrnitvi njene pritožbe temeljita na ugotovitvah urada IDOC, po mnenju katerega naj bi bila namera psihičnega nasilja nujna za opredelitev psihičnega nasilja, medtem ko naj se ta pogoj ne bi zahteval s členom 12a(3) Kadrovskih predpisov, kot ga je Sodišče za uslužbence razložilo v sodbi z dne 9. decembra 2008 v zadevi Q proti Komisiji (F‑52/05, delno razveljavljena s sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 12. julija 2011 v zadevi Q proti Komisiji, T‑80/09 P, vendar samo v delu, v katerem je bilo v točki 2 izreka z navedeno sodbo Komisiji naloženo, naj Q plača odškodnino, v nadaljevanju: sodba Q proti Komisiji). Tožeča stranka sicer poudarja, da je OPI v odločbi o zavrnitvi njene pritožbe pojasnil, da je urad IDOC samo želel poudariti dejstvo, da je treba pritožbe zaradi psihičnega nasilja preučiti brez upoštevanja subjektivnega vtisa pritožnika, vendar je po njenem mnenju OPI s tem zamolčal, da je urad IDOC ugotovil tudi, da „ni bila predmet ravnanja, katerega objektivni namen jo je bil diskreditirati ali namerno poslabšati njene delovne razmere“.

58      Komisija odgovarja, da sodba Q proti Komisiji uvaja pretirano subjektivnost, ker v nasprotju s predhodno sodno prakso obstoja psihičnega nasilja ne pogojuje več z dokazom, da je nadlegovalec s svojim ravnanjem želel namerno diskreditirati žrtev ali poslabšati njene delovne razmere. Z navedeno sodbo Sodišča za uslužbence naj bi bile institucije izpostavljene tveganju, da jih bodo preobčutljivi uradniki ali uslužbenci instrumentalizirali. Po mnenju Komisije bi bilo treba v opredelitvi psihičnega nasilja upoštevati potrjeno ali domnevno namero domnevnega nadlegovalca, dojemanje domnevne žrtve, objektivnost dejstev in okvir, v katerem so se zgodila. Res je, da je Sodišče za uslužbence v točki 135 sodbe Q proti Komisiji pojasnilo, da morajo zadevna dejanja „objektivno“ povzročiti diskreditiranje žrtve in poslabšanje njenih delovnih razmer, da so opredeljena kot psihično nasilje. Vendar naj to pojasnilo še vedno ne bi zadostovalo, saj naj ne bi preprečevalo, da bi se na področje uporabe člena 12a(3) Kadrovskih predpisov uvrstila ravnanja, ki niso neprimerna, a bi lahko pri osebah s psihičnimi težavami „objektivno“ povzročila poslabšanje delovnih razmer ali občutek diskreditacije.

59      Komisija meni, da če se Sodišče za uslužbence ne bo vrnilo na sodno prakso pred sodbo Q proti Komisiji, bi bilo treba opredelitev psihičnega nasilja vsekakor pogojiti s tem, da je mogoče ugotoviti zadostno objektivno resničnost zadevnega ravnanja v tem smislu, da bi ga običajno občutljiv nepristranski in razumen opazovalec štel za neprimerno.

60      Komisija v obravnavanem primeru trdi, da ravnanje drugega vodje delegacije ni bilo objektivno tako, da bi diskreditiralo tožečo stranko ali poslabšalo njene delovne razmere, zato ga ni bilo mogoče opredeliti kot neprimerno v zgoraj navedenem smislu, ampak da je bilo povsem običajno v okviru delovnega razmerja. Dejstvo, da se noben drug član osebja delegacije v Almatiju, ki je delal v podobnih razmerah, ni štel za žrtev psihičnega nasilja drugega vodje delegacije, naj bi kazalo na to, da je občutek psihičnega nasilja pri tožeči stranki izhajal izključno iz njenega osebnega dojemanja dejstev.

61      Poleg tega naj bi urad IDOC in OPI menila, da dejstva niso pomenila dejanj psihičnega nasilja zaradi njihove narave, tako da naj bi izpodbijana odločba samo delno temeljila na neobstoju namernosti ravnanja drugega vodje delegacije.

62      Nazadnje, sporno ravnanje drugega vodje delegacije se naj ne bi ponavljalo in naj ne bi bilo sistematično, kot se zahteva v opredelitvi psihičnega nasilja.

63      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče za uslužbence v točkah 133 in naslednjih sodbe Q proti Komisiji razsodilo, da v členu 12a(3) Kadrovskih predpisov nikakor ni določeno, da je zlonamernost domnevnega nadlegovalca nujna, da se ravnanje opredeli kot psihično nasilje. Sodišče za uslužbence je namreč v navedeni sodbi (glej tudi sodbo Sodišča za uslužbence z dne 9. marca 2010 v zadevi N proti Parlamentu, F‑26/09, točka 72) navedlo naslednje:

„134 V členu 12a(3) Kadrovskih predpisov je […] psihično nasilje opredeljeno kot ,neprimerno ravnanje‘, za dokaz katerega se zahteva izpolnjevanje dveh kumulativnih pogojev. Prvi pogoj se nanaša na obstoj fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, ki ,traja[jo], se ponavlja[jo] ali [so] sistematičn[i]‘ in ,namern[i]‘. Drugi pogoj, ki je od prvega ločen z veznikom ,in‘, zahteva, da je posledica tega fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, da ,razvrednoti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe‘.

135 Ker se pridevnik ,nameren‘ nanaša na prvi, ne pa na drugi pogoj, je iz tega mogoče sklepati dvoje. Po eni strani morajo biti fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja iz člena 12a(3) Kadrovskih predpisov namerni, kar s področja uporabe te določbe izključuje dejanja, ki bi se zgodila naključno. Po drugi strani se ne zahteva, da se to fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja storijo z namenom razvrednotiti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe. Povedano drugače, psihično nasilje v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov lahko obstaja, ne da bi nadlegovalec nameraval s svojimi dejanji diskreditirati žrtev ali namerno poslabšati njene delovne razmere. Zadostuje, da so njegova dejanja, ker so bila storjena namerno, objektivno imela take posledice.“

64      Komisija v bistvu meni, da ta sodna praksa daje prevelik poudarek občutku domnevne žrtve in da je vir negotovosti.

65      Vendar je Sodišče za uslužbence v točki 135 sodbe Q proti Komisiji pojasnilo, da so morala zadevna dejanja, da bi bila opredeljena kot psihično nasilje, „objektivno [imeti] posledice“, ki so vključevale diskreditiranje žrtve ali poslabšanje njenih delovnih razmer. Ker morajo biti zadevna dejanja na podlagi člena 12a(3) Kadrovskih predpisov neprimerna, iz tega izhaja, da je opredelitev nadlegovanja pogojena s tem, da je mogoče ugotoviti zadostno objektivno resničnost nadlegovanja v tem smislu, da bi ga običajno občutljiv nepristranski in razumen opazovalec v enakem položaju štel za pretirano in graje vredno.

66      V obravnavanem primeru je urad IDOC v svojem poročilu ugotovil, da je „ekipa, odgovorna za preiskavo, […] ugotovila, da [zadevna oseba] ni bila predmet ravnanja, katerega objektivni namen bi jo bil diskreditirati ali namerno poslabšati njene delovne razmere, in da se zdi, da ne glede na njene osebne vtise nobenega od navedenih dogodkov in ravnanj, upoštevanih posamično ali kot celoto, ni mogoče šteti za psihično nasilje“.

67      Vendar je vprašanje, na katero mora odgovoriti Sodišče za uslužbence, ali je Komisija v izpodbijani odločbi in zavrnitvi pritožbe presodila položaj tožeče stranke na podlagi napačne razlage člena 12a Kadrovskih predpisov, v skladu s katero naj bi bilo psihično nasilje pogojeno z namenom storilca očitanih dejanj, da diskreditira ali namerno poslabša delovne razmere tožeče stranke.

68      Kot poudarja tožeča stranka sama, je OPI v odločbi o zavrnitvi pritožbe menil, da je treba trditve o psihičnem nasilju preučiti „neodvisno od osebnega vtisa žrtve“. Poleg tega izpodbijana odločba in odločba o zavrnitvi pritožbe temeljita na razlogih, katerih namen je dokazati, da trditve tožeče stranke o psihičnem nasilju niso bile objektivne. Tako je v izpodbijani odločbi navedeno, da se je to, da je drugi vodja delegacije navodila dajal neposredno podrejenim tožeče stranke, ujemalo z njegovim običajnim načinom vodenja osebja, ne da bi bile razvidne posebne okoliščine, iz katerih bi bil lahko zaradi takega ravnanja razviden negativen odnos do tožeče stranke. Dalje, Komisija je v izpodbijani odločbi v odgovor na zahtevo za preverjanje, ki jo je tožeča stranka izrazila v dodatku k prošnji za pomoč z dne 28. novembra 2008, ugotovila, da se noben drug uradnik ali uslužbenec ni pritožil zaradi ravnanja drugega vodje delegacije. Nazadnje, odločba o zavrnitvi pritožbe temelji na objektivni analizi funkcij tožeče stranke, na podlagi katere je Komisija sklenila, da je bila del srednjega vodstvenega kadra in da ta položaj drugemu vodji delegacije ni preprečeval, da jo pri udeležbi na sestankih držav donatoric za Kirgizistan nadomesti z drugim uradnikom.

69      Ker priznanje obstoja psihičnega nasilja v smislu določb Kadrovskih predpisov, kot jih razlaga Sodišče za uslužbence, predpostavlja:

–        namernost zadevnega fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj,

–        ne da bi se zahtevalo, da se to fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja storijo z namenom razvrednotiti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe,

–        vendar pod pogojem, da so objektivno imeli posledice, ki so vključevale diskreditiranje žrtve ali poslabšanje njenih delovnih razmer,

je razlog, ki ga navaja Komisija, da zadevna dejanja niso bila objektivno taka, da bi povzročila diskreditiranje žrtve, sam po sebi zadosten za pravno utemeljitev izpodbijane odločbe glede na člen 12a Kadrovskih predpisov, in sicer ne glede na razlago urada IDOC.

70      Poleg tega je treba navesti, da je presoja ravnanja drugega vodje delegacije, ki jo opravi tožeča stranka, dejansko zelo subjektivna. Medtem ko se tožeča stranka pritožuje, da je bila zaradi odnosa drugega vodje delegacije diskreditirana pri veleposlaništvih in predstavništvih mednarodnih organizacij, navzočih na sedežu regionalizirane delegacije v Biškeku, dokumenti, ki jih je predložila v prilogi k svojim stališčem do poročila o preiskavi, nasprotno razkrivajo spoštovanje, ki ga je uživala v teh krogih.

71      Iz vsega navedenega izhaja, da drugi tožbeni razlog ni utemeljen.

 Tretji tožbeni razlog: obstoj očitnih napak pri presoji, kršitev obveznosti obrazložitve, kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in kršitev dolžnosti pomoči

72      Glede na trditve tožeče stranke v podporo tretjemu tožbenemu razlogu je treba razlikovati med prvim delom, ki se nanaša izključno na kršitev obveznosti obrazložitve, in drugim delom, v katerem se v bistvu očita več očitnih napak pri presoji, iz katerih tožeča stranka izpelje tudi kršitev obveznosti obrazložitve ter kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in dolžnosti pomoči.

 Prvi del tretjega tožbenega razloga: kršitev obveznosti obrazložitve

73      Tožeča stranka trdi, da sta izpodbijana odločba in odločba o zavrnitvi pritožbe nezadostno obrazloženi, ker Komisija ni odgovorila na njeno trditev, da je drugi vodja delegacije nadaljeval prakso svojega predhodnika, ki je v Kirgizistan pošiljal osebje iz regionalne delegacije v Kazahstanu, ne da bi se z njo posvetoval ali jo vsaj obvestil, s čimer jo je spravil v zadrego pri organih države gostiteljice in diplomatski skupnosti.

74      V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso ni nujno, da so v obrazložitvi podrobno navedeni vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, saj je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, presojati ne samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegovo sobesedilo in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 11. decembra 2007 v zadevi Sack proti Komisiji, T‑66/05, točka 65, in sodbo Sodišča za uslužbence z dne 13. septembra 2011 v zadevi Nastvogel proti Svetu, F‑4/10, točka 66).

75      Poleg tega je začetno nezadostnost obrazložitve mogoče popraviti z dodatnimi pojasnili tudi med postopkom, če je zadevna stranka pred vložitvijo tožbe že imela na voljo informacije, ki pomenijo začetek obrazložitve (sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. septembra 2005 v zadevi Casini proti Komisiji, T‑132/03, točka 36, in sodba Sodišča za uslužbence z dne 1. decembra 2010 v zadevi Gagalis proti Svetu, F‑89/09, točka 67).

76      V obravnavanem primeru je res, da v izpodbijani odločbi in odločbi o zavrnitvi pritožbe ni podrobno naveden očitek, da je drugi vodja delegacije tožečo stranko spravljal v zadrego s tem, da je osebje iz regionalne delegacije v Kazahstanu pošiljal v Kirgizistan, ne da bi se posvetoval z njo ali jo o tem vsaj obvestil. Vendar je treba ugotoviti, da sta navedeni odločbi obrazloženi in da je v njuni obrazložitvi navedeno vsaj, da so odločitve drugega vodje delegacije glede oseb, ki ga bodo nadomeščale na sestankih, in odločitve, da je na sestanke pošiljal druge uradnike in ne tožeče stranke, spadale v njegove običajne hierarhične prerogative.

77      Poleg tega je Komisija svojo obrazložitev dopolnila v procesnih pisanjih. V njih je navedla, da je treba sporno ravnanje obravnavati v posebnem okviru odnosov med regionalizirano delegacijo in regionalno delegacijo, ki ohrani določene odgovornosti, in da je v tem okviru tako ravnanje mogoče sprejeti. Dodala je, da je prvi vodja delegacije dal navodila, ki so ostala veljavna in s katerimi je pojasnil, da mora biti tožeča stranka vedno obveščena o misijah v Kirgizistan, da mora biti povabljena na sestanke, ki bodo potekali tam, in da ji je treba poslati kopije poročil o misiji. Poleg tega je Komisija v okoliščinah, za katere so bili značilni številni projekti in pogosti sestanki, ugotovila, da je bilo dejstvo, da tožeča stranka ni bila vedno ustrezno obveščena, lahko posledica naključnih opustitev, in ne poskusa njenega diskreditiranja.

78      Glede na navedeno je treba prvi del tretjega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi del tretjega tožbenega razloga: predvsem očitne napake pri presoji

79      Tožeča stranka trdi, prvič, da je bila pri izpodbijani odločbi storjena očitna napaka pri presoji, ker je Komisija napačno menila, da je dejstvo, da je drugi vodja delegacije pozval člane osebja, ki so bili pod njenim vodstvom, da bi se z njimi pogovoril o njihovih nalogah v njeni odsotnosti in da bi ji prek njih posredoval navodila zanjo, izraz pravice drugega vodje delegacije, da daje navodila svojim podrejenim.

80      Vendar samo trditev, ki ni podprta z nobenim argumentom, kot trditev tožeče stranke, ne zadostuje za dokaz obstoja očitne napake pri presoji. To še toliko bolj velja, ker Komisija v obravnavanem primeru prepričljivo navaja, da vodja regionalne delegacije v posebnem okviru odnosov med regionalno delegacijo in regionalizirano delegacijo lahko neposredno nagovarja člane osebja regionalizirane delegacije in prek njih pošilja navodila odpravnici poslov na čelu regionalizirane delegacije, ker mu je navedeno osebje neposredno podrejeno. Tak način izvajanja hierarhične nadrejenosti ne pomeni diskreditiranja odpravnice poslov na čelu regionalizirane delegacije ali poslabšanja njenih delovnih razmer, če ni drugih okoliščin v tem smislu. Verbalna nota z dne 8. junija 2004, s katero je bila tožeča stranka predstavljena kot začasna odpravnica poslov v Biškeku, potrjuje zgoraj navedeno, saj je v njej pojasnjeno, da „je regionalizirana delegacija v Biškeku podrejena delegaciji Komisije […] v Almatiju“.

81      Tožeča stranka trdi, drugič, da je bila pri izpodbijani odločbi in odločbi o zavrnitvi pritožbe storjena očitna napaka pri presoji, ker je v njih opredeljena kot del „srednjega vodstvenega kadra“, čeprav je bila „odgovorna uradnica rezidentka – [začasna] odpravnica poslov“, ki je imela večjo raven odgovornosti kot srednji vodstveni kader, kot naj bi bilo razvidno iz Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih, podpisane 18. aprila 1961 na Dunaju (v nadaljevanju: Dunajska konvencija).

82      Vendar je treba opozoriti, po eni strani, da je bila v zgoraj navedeni verbalni noti z dne 8. junija 2004 poudarjena podrejenost regionalizirane delegacije v Biškeku regionalni delegaciji v Almatiju, in navesti, po drugi strani, da je bilo v tej noti napovedano imenovanje tožeče stranke na funkcijo „vodje oddelka za Kirgizistan“. Poleg tega je pomembno, da je imela tožeča stranka v času dejanskega stanja naziv A*9, preimenovan v AD 9, in da je glede na zgoraj navedeno verbalno noto tudi kot začasna odpravnica poslov v Biškeku delala pod vodstvom in odgovornostjo vodje regionalne delegacije v Almatiju, kot to izhaja iz izvlečkov ocenjevalnih poročil, ki jih je predložila v spis te zadeve. Poleg tega se je tožeča stranka v odgovor na vprašanje Sodišča za uslužbence na obravnavi sklicevala samo na osem let izkušenj na mestu analitičarke varnostne politike v švedskih varnostnih službah, pri čemer je navedla, da pred napotitvijo v Biškek ni imela izkušenj v GD Komisije za zunanje odnose, vsekakor ne kot odpravnica poslov.

83      V teh okoliščinah in ne da bi bilo treba preučiti status začasnih odpravnikov poslov glede na Dunajsko konvencijo, ki ureja samo odnose diplomatskih misij z državami sprejemnicami, se ne zdi, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ko je pri oceni delovnega razmerja med drugim vodjo delegacije in tožečo stranko menila, da tožeča stranka v Komisiji spada v srednji vodstveni kader.

84      Tudi če je Komisija napačno razložila pomen začasnih odpravnikov poslov glede na Dunajsko konvencijo, tožeča stranka ne pojasni, kako bi lahko OPI zaradi te napake pri razlagi storil očitno napako pri presoji z zavrnitvijo priznanja obstoja psihičnega nasilja. Res je, da tožeča stranka navaja, da je OPI s tem „še naprej škod[oval] njenemu položaju“. Vendar če tožeča stranka s tem misli, da je OPI sam prispeval k njenemu psihičnemu nasilju, je treba ugotoviti, da napačna uporaba prava sama po sebi ne more pomeniti dejanja, ki bi bilo tako resno kot psihično nasilje. Tožeča stranka v zvezi s tem ne zagotovi nobenega pojasnila.

85      Tožeča stranka trdi, tretjič, da je bila pri izpodbijani odločbi storjena očitna napaka pri presoji, ker je Komisija menila, da se je pritoževala glede tega, da ji je odločitev, da se sestava poročil o političnem položaju v Kirgizistanu zaupa drugemu članu osebja, preprečila izpolnjevanje te naloge, medtem ko je v resnici grajala dejstvo, da je prejela zavajajoča navodila v zvezi s tem in bila tako preračunljivo zavedena.

86      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je tožeča stranka v prošnji za pomoč trdila, da je dejstvo, da jo je drugi vodja delegacije prosil, naj pripravlja „prispevke“ o položaju v Kirgizistanu v obliki „dnevnih poročil v petih vrsticah“, in da je skrb za spremljanje nemirov v Biškeku novembra 2006 zaupal drugemu uradniku iz delegacije v Almatiju, ker ni zagotovila ustrezne politične analize, pri njenih nadrejenih na sedežu Komisije vzbujalo vtis, da ni sposobna sestaviti ustreznih političnih poročil.

87      Komisija je v izpodbijani odločbi glede na poročilo o preiskavi odgovorila, da je glavno odgovornost za sestavo poročil o političnem položaju v Kirgizistanu še vedno imela delegacija v Almatiju, vendar da je bilo tožeči stranki dovoljeno sodelovanje pri tej nalogi in da so jo k njej celo spodbujali, kar implicitno, ampak zanesljivo izključuje kakršno koli domnevo preračunljivega zavajanja.

88      Poleg tega Sodišče za uslužbence ne razume, kako je Komisija, s tem ko je menila, da se je tožeča stranka pritoževala, da ji je bila preprečena sestava poročil o političnem položaju v Kirgizistanu, izkrivila očitek, ki ga je uveljavljala in s katerim je opozorila na dejstvo, da je drugi vodja delegacije z omejevanjem vloge tožeče stranke pri sestavi takih poročil poskušal dokazati njeno nesposobnost na tem področju.

89      Vsekakor domnevno izkrivljanje trditev iz pritožbe tožeče stranke zaradi psihičnega nasilja ni zadostno utemeljeno, da bi bila pri izpodbijani odločbi lahko ugotovljena očitna napaka pri presoji.

90      Tožeča stranka trdi, četrtič, da je Komisija storila očitno napako pri presoji svojih prerogativ, ko je menila, da je bil drugi vodja delegacije, kadar ni sam odšel v Kirgizistan, pristojen za odločitev o tem, kdo ga bo nadomeščal na sestankih z državami donatoricami za Kirgizistan ali drugimi sogovorniki. Kot „odgovorna uradnica rezidentka – [začasna] odpravnica poslov“ je bila namreč na podlagi Dunajske konvencije samo ona pooblaščena za zastopanje Komisije v odsotnosti vodje delegacije.

91      Sodišče za uslužbence meni, da v obravnavanem primeru ni treba odločiti o vprašanju, ali imenovanje začasnega odpravnika poslov na čelo regionalizirane delegacije preprečuje vodji delegacije, pod katerega spada regionalizirana delegacija, da za zastopanje Komisije na sestankih, organiziranih v državi, v kateri je bil ta odpravnik poslov akreditiran, določi drugega uradnika.

92      Tudi če je Komisija v obravnavanem primeru napačno razložila prerogative začasnih odpravnikov poslov glede na Dunajsko konvencijo, ta morebitna napačna uporaba prava ne bi omogočala ugotovitve, da je OPI storil očitno napako pri presoji, ko je zavrnil priznanje obstoja psihičnega nasilja. Res je, da tožeča stranka poudarja, da je drugi vodja delegacije prosil drugega uradnika, naj predseduje sestanku držav donatoric za Kirgizistan, pri čemer je navedel: „ne [tožeča stranka]“. Čeprav jo je ta pristop lahko vznejevoljil, pa ne more dokazati obstoja očitne napake pri presoji glede obstoja psihičnega nasilja, ki zahteva trajajoče, ponavljajoče se ali sistematično ravnanje in pri katerem ni mogoče dati prednosti subjektivni razlagi domnevne žrtve. Treba je ugotoviti, tako kot je ugotovila Komisija, da je tožeča stranka v ocenjevalnem poročilu za leto 2007 trdila, da je redno sodelovala na usklajevalnih sestankih z državami donatoricami za Kirgizistan. Prav tako je v ocenjevalnem poročilu za leto 2006 navedla, da je imela to leto dejavno vlogo na diplomatskem prizorišču. Zato ravnanja, ki ga v tem primeru očita drugemu vodji delegacije, nikakor ni mogoče opredeliti kot trajajočega, ponavljajočega se ali sistematičnega v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov.

93      Navsezadnje, čeprav je, kot je poudaril urad IDOC, več prič izpostavilo nejasnosti v opredelitvi zadevnih nalog regionalnih delegacij in regionaliziranih delegacij ter čeprav so bile te nejasnosti lahko vzrok za težave, ki jih je občutila tožeča stranka, organizacijska nejasnost glede razdelitve nalog v okviru generalnega direktorata Komisije ne more povzročiti psihičnega nasilja.

94      Ker tožeča stranka poleg tega iz obstoja zgoraj preučenih domnevnih očitnih napak pri presoji izpeljuje kršitev obveznosti obrazložitve, zadostuje ugotoviti, da ni dokazala obstoja takih napak, zato prav tako ni dokazala, da je OPI kršil obveznost obrazložitve. Še več, nezadostna obrazložitev, ki je očitek glede postopka, se ne sme zamenjevati z materialno nezakonitostjo (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, točka 72).

95      Nazadnje, tožeča stranka iz domnevnih očitnih napak pri presoji, ki ji jih ni uspelo dokazati, izpeljuje tudi kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in dolžnosti pomoči na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov. Ker so bili očitki v zvezi z očitnimi napakami pri presoji zavrnjeni, je treba zavrniti tudi zadnja navedena očitka.

96      Ker je treba tudi tretji tožbeni razlog zavrniti, je treba tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

97      V skladu s členom 87(1) Poslovnika se ob upoštevanju drugih določb poglavja 8, naslov II, navedenega poslovnika neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče za uslužbence lahko na podlagi odstavka 2 istega člena, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačila stroškov.

98      Iz zgoraj navedene obrazložitve izhaja, da tožeča stranka s tožbo ni uspela. Poleg tega je Komisija v predlogih izrecno predlagala, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov. Ker je bil ugovor nedopustnosti, ki ga je uveljavljala Komisija, zavrnjen, pa je treba uporabiti določbe člena 87(2) Poslovnika in odločiti, da tožeča stranka poleg svojih stroškov nosi samo tri četrtine stroškov, ki jih je priglasila Komisija.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(tretji senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      C. Skareby se poleg plačila njenih stroškov naloži plačilo treh četrtin stroškov Evropske komisije.

3.      Evropska komisija nosi četrtino svojih stroškov.

Van Raepenbusch

Barents

Bradley

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 16. maja 2012.

Sodna tajnica

Predsednik

W. Hakenberg

S. Van Raepenbusch

---

* Jezik postopka: angleščina.