1

Družbi Alliance One International Inc. (v nadaljevanju: AOI), nekdanja Standard Commercial Corp. (v nadaljevanju: SCC), in Standard Commercial Tobacco Co. Inc. (v nadaljevanju: SCTC) s pritožbo (C-628/10 P) predlagata, prvič, razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 27. oktobra 2010 v zadevi Alliance One International in drugi proti Komisiji (T-24/05, ZOdl., str. II-5329, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njuno tožbo za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2004) 4030 final z dne 20. oktobra 2004 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81(1) [ES] (zadeva COMP/C.38.238/B.2 ‐ Surovi tobak – Španija) (v nadaljevanju: sporna odločba), in drugič, razglasitev ničnosti te odločbe v delu, v katerem se nanaša nanju, in znižanje globe, ki jima je bila z navedeno odločbo naložena.

2

Evropska komisija s pritožbo (C-14/11 P) predlaga, prvič, razveljavitev izpodbijane sodbe, ker je bila z njo razglašena ničnost sporne odločbe v delu, v katerem se ta nanaša na družbo Trans-Continental Leaf Tobacco Corp. Ltd (v nadaljevanju: TCLT), in drugič, zavrnitev tožbe, ki jo je ta vložila pri Splošnem sodišču.

3

Dejansko stanje tega spora, kakor je predstavljeno v točkah od 1 do 40 izpodbijane sodbe, je mogoče povzeti kot v nadaljevanju.

4

Družbe World Wide Tobacco España, SA (v nadaljevanju: WWTE), Agroexpansión SA (v nadaljevanju: Agroexpansión) in Tabacos Españoles SL (v nadaljevanju: Taes) so tri izmed štirih podjetij, ki se v Španiji ukvarjajo s prvo predelavo surovega tobaka (v nadaljevanju: te štiri družbe skupaj: predelovalci).

5

Dve tretjini kapitala družbe WWTE sta bili med letom 1995 in 5. majem 1998 v lasti družbe TCLT, hčerinske družbe v stoodstotni lasti družbe SCTC, ki pa je bila hčerinska družba v stoodstotni lasti SCC (postala AOI). Preostalo tretjino so imeli v lasti predsednik družbe WWTE in člana njegove družine.

6

Družba TCLT je 5. maja 1998 svojo kapitalsko udeležbo v družbi WWTE povečala na 86,94 %, preostale delnice pa so bile lastne delnice družbe WWTE (9,73 %) in delnice v lasti neke fizične osebe (3,33 %). Družba WWTE je oktobra 1998 pridobila delnice te fizične osebe, družba SCC pa je pridobila 0,04-odstotno neposredno kapitalsko udeležbo v družbi WWTE. Družba TCLT je maja 1999 svojo kapitalsko udeležbo v družbi WWTE povečala na 89,64 %, družba SCC pa na 0,05 %, preostanek so bile lastne delnice družbe WWTE.

7

Družba Agroexpansión spada v skupino družb, katerih vodilna družba je Dimon Inc. Ta je po svoji hčerinski družbi Intabex Netherlands BV (v nadaljevanju: Intabex), ki jo ima v stoodstotni lasti, lastnica vseh delnic družbe Agroexpansión.

8

Vse delnice družb Taes in Deltafina SpA (v nadaljevanju: Deltafina), ki je italijanska družba, katere glavni dejavnosti sta prva predelava surovega tobaka v Italiji in trženje predelanega tobaka, so v lasti družbe Universal Leaf Tobacco Co. Inc. (v nadaljevanju: Universal Leaf). Ta je hčerinska družba v stoodstotni lasti ameriške družbe Universal Corp. (v nadaljevanju: Universal).

9

Komisija je 3. in 4. oktobra 2001 v skladu s členom 14 Uredbe št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 3) opravila preiskave zlasti v prostorih družbe WWTE, da bi preverila informacije o tem, da so španski predelovalci in proizvajalci surovega tobaka kršili člen 81 ES.

10

Komisija je 11. decembra 2003 sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga je naslovila na 20 podjetij in združenj, med drugim na družbi SCTC in SCC.

11

Komisija je 20. oktobra 2004 sprejela sporno odločbo, ki se nanaša med drugim na kartel, ki so ga na španskem trgu surovega tobaka sklenili in izvajali predelovalci in družba Deltafina.

12

V skladu z ugotovitvami Komisije je bil cilj tega kartela med letoma 1996 in 2001 vsako leto določiti povprečno dobavno ceno za vsako sorto surovega tobaka, za vse kakovosti skupaj, in razdeliti količine vsake sorte surovega tobaka, ki jih lahko vsak predelovalec kupi pri proizvajalcih. Predelovalci in družba Deltafina so se med letoma 1999 in 2001 dogovorili tudi o cenovnih razredih glede na stopnjo kakovosti vsake sorte surovega tobaka in o povprečnih najnižjih cenah na proizvajalca in na skupino proizvajalcev.

13

Komisija je v sporni odločbi ugotovila, da navedeni kartel pomeni enotno in trajajočo kršitev člena 81(1) ES, odgovornost za kartel je pripisala zlasti družbi Deltafina in predelovalcem, tem podjetjem je odredila, naj takoj prenehajo to kršitvev in naj se odtlej vzdržijo vsakršnih omejevalnih ravnanj, ki imajo enakovreden cilj ali učinek, poleg tega pa je naložila globe, in sicer družbi Taes 108.000 EUR, družbi WWTE 1.822.500 EUR, družbi Agroexpansión 2.592.000 EUR in družbi Deltafina 11.880.000 EUR.

14

Iz sporne odločbe je prav tako razvidno, da so za plačilo globe, ki je bila naložena družbi WWTE, solidarno odgovorne njene tri matične družbe, družba Dimon Inc. pa je solidarno odgovorna za plačilo globe, ki je bila naložena družbi Agroexpansión. Nasprotno družba Intabex ni odgovorna za plačilo globe, naložene družbi Agroexpansión, družbi Universal in Universal Leaf pa nista solidarno odgovorni za plačilo glob, naloženih družbama Taes in Deltafina.

15

Komisija je glede naslovnikov sporne odločbe v točkah 375 in 376 obrazložitve sporne odločbe pojasnila:

16

Zlasti v zvezi z družbo WWTE je Komisija razlikovala dve obdobji glede na okoliščine, navedene v točkah 5 in 6 te sodbe. Prvo je trajalo od leta 1995 do vključno 4. maja 1998 (v nadaljevanju: prvo obdobje), drugo pa od 5. maja 1998 do sprejetja sporne odločbe (v nadaljevanju: drugo obdobje).

17

Komisija je glede prvega obdobja v točkah 391 in 392 obrazložitve sporne odločbe na podlagi vrste dejavnikov, navedenih zlasti v točkah od 388 do 390 te odločbe, ugotovila, da so družbo WWTE skupaj nadzirali družba SCC – po družbah SCTC in TCLT – ter predsednik družbe WWTE in njegova družina, da so družba SCC in/ali njeni hčerinski družbi dejansko vplivale na ravnanje družbe WWTE in da je družba SCC vzpostavila nekatere mehanizme, ki so ji skupaj omogočali seznanjenost z dejavnostmi družbe WWTE in tako dejanski nadzor nad njeno poslovno politiko.

18

Komisija je glede drugega obdobja v točkah od 397 do 400 obrazložitve sporne odločbe na podlagi vrste dejavnikov, navedenih zlasti v točkah od 393 do 398 te odločbe, ugotovila, da je imela družba SCC, bodisi neposredno bodisi prek družb SCTC in TCLT, izključen nadzor nad družbo WWTE, da argumenti, ki jih družba SCC navaja v svojem odgovoru na sporočilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, glede tega ne upravičujejo drugačnega zaključka, da so družba SCC in/ali njeni hčerinski družbi SCTC in TCLT tako imele odločilen vpliv na poslovno politiko družbe WWTE in da so zato solidarno odgovorne za očitana protikonkurenčna ravnanja.

19

Družbe AOI, SCTC in TCLT so 21. januarja 2005 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile tožbo za razglasitev ničnosti sporne odločbe v delu, v katerem se nanaša nanje.

20

Družbe AOI, SCTC in TCLT so v utemeljitev tožbe navedle dva tožbena razloga. Prvi tožbeni razlog se je nanašal na kršitev člena 81(1) ES in člena 23(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) in podredno na nezadostno obrazložitev sporne odločbe. Z drugim tožbenim razlogom so se tožeče stranke sklicevale na kršitev načela enakega obravnavanja.

21

Splošno sodišče je sklenilo, da bo ta tožbena predloga preizkusilo skupaj, in je najprej kot neutemeljen zavrnilo drugi del prvega tožbenega razloga v zvezi z nezadostno obrazložitvijo sporne odločbe.

22

Nato je Splošno sodišče zavrnilo drugi tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načela enakega obravnavanja, ker je ugotovilo, da je Komisija za ugotovitev, ali je matičnim družbam treba pripisati odgovornost za kršitev, ki so jo storile njihove hčerinske družbe, uporabila ista načela za vse zadevne matične družbe. Zlasti je razsodilo, da iz sporne odločbe ni razvidno, da bi ta institucija v zvezi s tem različno obravnavala položaj družb SCC in SCTC na eni strani ter položaj družb Universal, Universal Leaf in Intabex na drugi strani.

23

Ta presoja je temeljila zlasti na teh poudarkih iz točk od 155 do 157 izpodbijane sodbe:

24

Splošno sodišče je glede prvega dela prvega tožbenega razloga ugotovilo – v zvezi s prvim obdobjem v točki 194 izpodbijane sodbe, v zvezi z drugim obdobjem pa v točki 217 izpodbijane sodbe – da je Komisija pravno zadostno dokazala, da sta družbi SCC in SCTC dejansko odločilno vplivali na ravnanje družbe WWTE.

25

Splošno sodišče je v zvezi s prvim in drugim obdobjem v točkah od 195 do 197 ter 218 in 219 izpodbijane sodbe ugotovilo, da nasprotno nobeden izmed elementov, ki jih navaja Komisija v sporni odločbi, ni omogočal sklepa, da je družba TCLT odločilno vplivala na ravnanje družbe WWTE, in da je zato Komisija družbi TCLT neutemeljeno pripisala odgovornost za kršitev družbe WWTE in jo je neutemeljeno štela za solidarno odgovorno za plačilo globe.

26

Splošno sodišče je v točki 218 izpodbijane sodbe razsodilo zlasti, da se Komisija ne more opreti le na dejstvo, da je bila družba TCLT lastnica skoraj celotnega kapitala družbe WWTE, saj bi bila družba TCLT v tem primeru v primerjavi z družbami Intabex, Universal in Universal Leaf obravnavana diskriminatorno.

27

Nazadnje je Splošno sodišče v točkah od 220 do 229 izpodbijane sodbe zavrnilo trditve, na katere so se tožeče stranke sklicevale, da bi dokazale, da je družba WWTE v obdobju kršitve na trgu ravnala samostojno. Splošno sodišče je zato sporno odločbo razglasilo za nično v delu, v katerem se nanaša na TCLT, v preostalem pa je tožbo zavrnilo.

28

Zadevi C-628/10 P in C-14/11 P sta bili s sklepom predsednika Sodišča z dne 14. septembra 2011 združeni za ustni postopek in izdajo sodbe.

29

Družbi AOI in SCTC s pritožbo Sodišču predlagata, naj:

30

Komisija v odgovoru na navedeno pritožbo predlaga, naj se pritožba zavrne, pritožnicama pa naj se naloži plačilo stroškov tako na prvi stopnji kot na stopnji pritožbe.

31

Komisija s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

32

Družbe AOI, SCTC in TCLT v svojem odgovoru na navedeno pritožbo predlagajo, naj se pritožba zavrne, Komisiji pa naj se naloži plačilo stroškov tako na prvi stopnji kot na stopnji pritožbe.

33

Najprej je treba proučiti pritožbo, ki jo je vložila Komisija.

34

Komisija v utemeljitev pritožbe navaja štiri pritožbene razloge. Prvi in četrti pritožbeni razlog se nanašata na napačno uporabo načela enakega obravnavanja. Z drugim pritožbenim razlogom se Komisija sklicuje na napačno uporabo prava pri določitvi pravnega merila za opredelitev odgovornosti matičnih družb. Tretji pritožbeni razlog vsebuje trditev, da je Splošno sodišče kršilo pravico do kontradiktornega postopka in da je uporabilo napačno razlago obveznosti obrazložitve.

35

Prvi in drugi pritožbeni razlog je treba proučiti skupaj.

36

Komisija s prvim pritožbenim razlogom v bistvu trdi, prvič, da Splošno sodišče ni upoštevalo tega, da se mora načelo enakega obravnavanja ujemati z načelom zakonitosti, tako da se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist drugih. Kadar je podjetje kršilo člen 81 ES, se torej ne more izogniti kazni zato, ker drugim podjetjem v podobnih položajih ni bila naložena nobena globa.

37

Drugič, Komisija poudarja, da je te trditve navedla pred Splošnim sodiščem, in meni, da je izpodbijana sodba pomanjkljivo obrazložena, ker jih ne vsebuje.

38

Tretjič, Komisija trdi, da je bilo mogoče domnevati, da je družba TCLT kot imetnica skoraj celotnega kapitala družbe WWTE odločilno vplivala na to družbo, Splošno sodišče pa naj ne bi ugotovilo, da je družba TCLT izpodbijala to domnevo ali da je to sploh poskušala storiti.

39

Četrtič, Komisija trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da je treba družbo TCLT razbremeniti vsakršne odgovornosti zato, ker se druge družbe v domnevno podobnih položajih niso štele za odgovorne. Meni zlasti, da točka 384 obrazložitve sporne odločbe, na katero se je sklicevalo Splošno sodišče, pomeni, da morajo biti družbe v podobnem položaju, da bi se uporabilo načelo enakega obravnavanja, v obravnavanem primeru pa naj ne bi bilo tako.

40

Komisija z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da je za Komisijo odločitev, da se bo glede nekaterih podjetij pri presoji, ali dejansko izvršujejo odločilni vpliv, oprla na „dvojno podlago“, in ne izključno na domnevo iz sodne prakse, zavezujoča glede vseh naslovnikov sporne odločbe. Edino uporabno merilo naj bi bilo merilo iz sodne prakse in Komisija naj ne bi smela niti povišati dokaznega standarda, ki se zahteva na tem področju, niti s takim pristopom vezati Splošnega sodišča pri pravni analizi.

41

Kadar je izpolnjeno pravno merilo, določeno s sodno prakso, je zato po mnenju Komisije brezpredmetno, ali je predložila dodatne indice za potrditev – iz previdnosti – svoje ugotovitve, saj se ti indici nikakor ne spremenijo v zavezujoče pravno merilo pri presoji, ali je matična družba dejansko izvrševala odločilni vpliv na ravnanje hčerinske družbe.

42

Spomniti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pojem podjetja označuje vsak subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost, ne glede na njegov pravni status in način financiranja. Ta pojem je treba razumeti tako, da označuje gospodarsko enoto, čeprav je s pravnega vidika ta enota sestavljena iz več fizičnih ali pravnih oseb. Če tak gospodarski subjekt krši pravila o konkurenci, mora po načelu osebne odgovornosti za to kršitev odgovarjati (sodbi z dne 20. januarja 2011 v zadevi General Química in drugi proti Komisiji, C-90/09 P, ZOdl., str. I-1, točke od 34 do 36 in navedena sodna praksa, in z dne 29. septembra 2011 v zadevi Elf Aquitaine proti Komisiji, C-521/09 P, ZOdl., str. I-8947, točka 53).

43

Zlasti se glede na gospodarske, organizacijske in pravne povezave med matično in hčerinsko družbo ravnanje hčerinske družbe lahko pripiše matični družbi, ker ta hčerinska družba, čeprav je ločen pravni subjekt, o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, ampak se v bistvu ravna po navodilih matične družbe (sodba z dne 10. septembra 2009 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, C-97/08 P, ZOdl., str. I-8237, točka 58; zgoraj navedena sodba Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 54, in sodba z dne 29. septembra 2011 v zadevi Arkema proti Komisiji, C-520/09 P, ZOdl., str. I-8901, točka 38).

44

Ker sta v takem primeru matična in hčerinska družba del iste gospodarske enote in sta eno samo podjetje v smislu člena 81 ES, lahko Komisija odločbo, s katero je naloženo plačilo glob, naslovi na matično družbo, ne da bi bilo treba dokazati, da je bila matična družba pri tej kršitvi osebno vpletena (glej zgoraj navedene sodbe Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 59; General Química in drugi proti Komisiji, točka 38, in Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 55).

45

Za ugotovitev, ali hčerinska družba o svojem ravnanju na trgu odloča samostojno, mora Komisija načeloma upoštevati vse upoštevne dejavnike v zvezi z gospodarskimi, organizacijskimi in pravnimi povezavami, ki to hčerinsko družbo povezujejo z matično družbo, ti pa so lahko od primera do primera različni in jih torej ni mogoče taksativno našteti (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točki 73 in 74, in Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 58).

46

Sodišče je pojasnilo, da ima matična družba v posebnem primeru, ko je stoodstotna lastnica kapitala svoje hčerinske družbe, ki je kršila pravila Unije o konkurenci, na eni strani možnost odločilnega vplivanja na ravnanje te hčerinske družbe, na drugi strani pa obstaja ovrgljiva domneva, da ta matična družba dejansko izvršuje tak vpliv (sodba z dne 29. marca 2011 v združenih zadevah ArcelorMittal Luxembourg proti Komisiji in Komisija proti ArcelorMittal Luxembourg in drugim, C-201/09 P in C-216/09 P, ZOdl., str. I-2239, točka 97, in zgoraj navedena sodba Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 56).

47

Da bi bilo v teh okoliščinah mogoče domnevati, da matična družba dejansko odločilno vpliva na poslovno politiko hčerinske družbe, zadostuje, da Komisija dokaže, da je celoten kapital te hčerinske družbe v lasti matične družbe. Komisija bo lahko tako matično družbo štela za solidarno dolžnico za plačilo globe, naložene njeni hčerinski družbi, razen če ta matična družba, ki mora to domnevo ovreči, ne predloži zadostnih dokazov, da njena hčerinska družba na trgu ravna samostojno (zgoraj navedene sodbe Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 61; Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 57, in Arkema proti Komisiji, točka 41).

48

Uvodoma je treba poudariti, da je domneva, določena s sodno prakso, navedeno v točkah 46 in 47 te sodbe, ovrgljiva.

49

Poleg tega ta sodna praksa ne pomeni, da se mora Komisija opreti samo na navedeno domnevo. Tej instituciji namreč nič ne preprečuje, da na podlagi drugih dokazov ali kombinacije teh dokazov in navedene domneve ugotovi, da matična družba dejansko odločilno vpliva na hčerinsko družbo.

50

Kot je Splošno sodišče ugotovilo v točkah od 134 do 147 izpodbijane sodbe, je v obravnavanem primeru iz sporne odločbe razvidno, da je Komisija odločila, kar je med postopkom na prvi stopnji potrdila, da se pri presoji dejanskega izvrševanja odločilnega vpliva matičnih družb na njihove hčerinske družbe šteje, da so matične družbe odgovorne le, če dokazi potrjujejo domnevo dejanskega izvrševanja odločilnega vpliva na hčerinske družbe, ki izvira iz tega, da matične družbe nadzorujejo njihov celotni kapital (metoda, poimenovana „dvojna podlaga“), in da se zato ni zanašala izključno na uporabo domneve o odločilnem vplivu.

51

Poleg tega ni sporno, da je Komisijo k uporabi tega pristopa spodbudilo dejstvo, da je pri sprejemanju sporne odločbe glede na stanje tedanje sodne prakse dvomila o tem, ali je bila že na podlagi samega nadzora matične družbe nad vsem kapitalom njene hčerinske družbe dovoljena uporaba domneve – tudi če se ta ni izpodbijala – in ali je navedeni nadzor tako zadostoval za dokaz dejanskega izvrševanja odločilnega vpliva matične družbe na hčerinsko družbo.

52

Zato je treba ugotoviti, prvič, da se je Komisija upravičeno odločila, da bo za ugotavljanje odgovornosti zadevnih matičnih družb uporabila eno od metod, na katere se sme glede na ugotovitev iz točke 49 te sodbe zakonito opreti pri presoji obstoja takega odločilnega vpliva.

53

Drugič, Splošno sodišče je v točki 155 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da si je Komisija z izbiro te metode za presojo, ali so za zadevni kartel odgovorne matične družbe, naložila večje dokazno breme glede dejanskega izvrševanja odločilnega vpliva, kot bi se načeloma štelo za zadostno glede na sodno prakso iz točk 46 in 47 te sodbe.

54

Splošno sodišče pa je v točkah od 195 do 197 ter 218 in 219 izpodbijane sodbe ugotovilo, da z nobenim od dokazov, navedenih v sporni odločbi, ni bilo mogoče potrditi domneve o tem, da je družba TCLT dejansko odločilno vplivala na družbo WWTE, in da Komisija zaradi neobstoja takih dokazov v skladu z izbrano metodo ni uveljavljala odgovornosti matičnih družb Intabex, Universal in Universal Leaf.

55

Splošno sodišče je na podlagi teh ugotovitev razsodilo, da Komisija ne more šteti, da je družba TCLT solidarno odgovorna za plačilo zadevne globe, ne da bi to družbo obravnavala diskriminatorno v primerjavi z družbami Intabex, Universal in Universal Leaf.

56

Poudariti je treba, da Komisija v pritožbi ne izpodbija teh ugotovitev. Zato ne zanika, da je uporabila izbrano metodo dvojne podlage za vse matične družbe, katerih hčerinske družbe so sodelovale v zadevnem kartelu, razen družbe TCLT, glede katere merila, na katerih temelji ta metoda, v sporni odločbi niso bila izpolnjena. Iz tega je razvidno, da je Komisija uveljavljala odgovornost te družbe samo na podlagi zadevne domneve.

57

Splošno sodišče pa je v točkah 156 in 157 izpodbijane sodbe menilo, da načelo enakega obravnavanja zahteva, da če Komisija sprejme metodo, kakršna je ta v obravnavanem primeru, za ugotavljanje, ali je treba uveljavljati odgovornost matičnih družb, katerih hčerinske družbe so sodelovale pri istem kartelu, se mora, razen v posebnih okoliščinah, opreti na enaka merila glede vseh teh matičnih družb.

58

Glede tega je iz ustaljene sodne prakse Sodišča razvidno, da pri določitvi višine globe z uporabo različnih metod izračunavanja ni mogoče izvajati diskriminacije med podjetji, ki so sodelovala pri sporazumu ali usklajenem ravnanju v nasprotju s členom 81(1) ES (glej v tem smislu sodbi z dne 16. novembra 2000 v zadevi Weig proti Komisiji, C-280/98 P, Recueil, str. I-9757 točke od 63 do 68, in v zadevi Sarrió proti Komisiji, C-291/98 P, Recueil, str. I-9991, točke od 97 do 100).

59

Ker pa lahko odgovornost matične družbe za kršitev, ki jo stori hčerinska družba, v skladu z metodo izračunavanja, ki jo sprejme Komisija, precej vpliva na višino globe, ki jo je mogoče solidarno naložiti tem družbam, je Splošno sodišče v točki 156 izpodbijane sodbe pravilno razsodilo, da je isto logiko mogoče uporabiti, kadar Komisija v zvezi s kartelom in v okviru, določenem s sodno prakso, sprejme posebno metodo za ugotavljanje odgovornosti matičnih družb za kršitve njihovih hčerinskih družb.

60

Glede obravnavanega primera je treba pojasniti, da presoja Splošnega sodišča v nasprotju s trditvami Komisije ne temelji na podobnosti dejanskih položajev družbe TCLT na eni strani in družb Intabex, Universal in Universal Leaf na drugi strani, temveč na hkratni primerljivosti položajev navedenih družb glede na dokazni standard, ki ga je treba po mnenju Komisije zahtevati v zvezi z zadevnim kartelom, da bi se dokazalo dejansko izvrševanje odločilnega vpliva matičnih družb na njihove hčerinske družbe, in glede na dokaze, navedene v sporni odločbi.

61

Splošno sodišče je torej pravilno ugotovilo, da je šlo za različno obravnavanje, zato je razglasilo delno ničnost sporne odločbe.

62

Te ugotovitve v nasprotju s trditvami Komisije ne omajajo zahteve načela zakonitosti.

63

Kot je namreč poudarila generalna pravobranilka v točki 64 sklepnih predlogov, Komisija z izbiro metode, ki je skladna s sodno prakso Sodišča v zvezi z odločilnim vplivom, nikakor ni mogla ravnati nezakonito, tako da načelo zakonitosti v obravnavanem primeru Komisije ne more razbremeniti obveznosti spoštovanja načela enakega obravnavanja.

64

Nazadnje je treba glede domnevne pomanjkljive obrazložitve izpodbijane sodbe spomniti, da Splošno sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča z obveznostjo obrazložitve sodb na podlagi členov 36 in 53, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ni zavezano k natančni obrazložitvi, ki bi izčrpno in drugemu za drugim sledila vsem razlogovanjem strank v sporu. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, na katerih temelji izpodbijana sodba, Sodišču pa, da ima dovolj elementov za nadzor v okviru pritožbe (sodba z dne 16. decembra 2010 v zadevi AceaElectrabel Produzione proti Komisiji, C-480/09 P, ZOdl., str. I-13355, točka 77 in navedena sodna praksa).

65

V obravnavanem primeru je, prvič, iz točke 113 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče navedlo trditve, ki jih je Komisija podala na prvi stopnji. Drugič, iz točk 156 in 157 ter 218 in 219 navedene sodbe je razvidno, da je Splošno sodišče te trditve implicitno zavrnilo. Menilo je namreč, da ker je Komisija izbrala metodo, ki je skladna s sodno prakso Sodišča v zvezi z odločilnim vplivom, nikakor ni mogla ravnati nezakonito, tako da načelo zakonitosti v obravnavanem primeru Komisije ne more razbremeniti obveznosti spoštovanja načela enakega obravnavanja.

66

Poleg tega, ker navedene točke izpodbijane sodbe zadevnim osebam omogočajo seznanitev z razlogi, na katerih temelji ta sodba, Sodišču pa, da ima dovolj elementov za nadzor v okviru te pritožbe, navedena sodba v nasprotju s trditvami Komisije nikakor ni pomanjkljivo obrazložena.

67

V teh okoliščinah je treba prvi in drugi pritožbeni razlog, ki ju Komisija navaja v utemeljitev pritožbe, zavrniti.

68

Komisija trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točki 196 izpodbijane sodbe menilo, da se Komisija ne bi smela opreti na dejanske razlike med položajem družbe TCLT in položajem družb Intabex in Universal, ker te niso bile navedene v sporni odločbi. Komisija namreč meni, da je te razlike pojasnila v odgovoru na tožbo, ki ga je predložila pred Splošnim sodiščem.

69

Ker Komisija meni, da obveznost obrazložitve ne zahteva obrazložitve dejstva, da zadevni akt ni bil naslovljen na nekatere tretje stranke, ocenjuje, da ji v sporni odločbi ni bilo treba pojasniti, zakaj je ni naslovila na družbi Intabex in Universal, in da ji v njej ni bilo treba utemeljiti, zakaj sta bili ti družbi domnevno drugače obravnavani.

70

Komisija poudarja, da se družba TCLT med upravnim postopkom ni sklicevala na kršitev načela enakega obravnavanja, kot tudi ni med tem postopkom trdila, da je bil njen interes v zvezi z družbo WWTE zgolj finančni. Zato naj bi lahko trditev o domnevni diskriminaciji prvič zanikala šele v odgovoru na tožbo pred Splošnim sodiščem.

71

V teh okoliščinah naj bi pristop, ki ga je uporabilo Splošno sodišče, Komisiji preprečil obrambo pred trditvijo o diskriminaciji. Komisija pa meni, da se ima pravico opreti na vsakršen dejavnik, ki je po njenem mnenju potreben za njeno obrambo, kadar je neka trditev prvič navedena pred Splošnim sodiščem. Zlasti naj ji v skladu s sodno prakso v odločbah ne bi bilo treba predstaviti vseh argumentov, na katere bi se lahko sklicevala pozneje za nasprotovanje tožbenim razlogom v zvezi z nezakonitostjo, navedenim zoper njene akte.

72

Opozoriti je treba, da mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati tisto, na čemer temeljijo ugotovitve institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zainteresirane osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor (zgoraj navedena sodba Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 147).

73

Tako je v zvezi s posamičnimi odločbami iz ustaljene sodne prakse Sodišča razvidno, da je namen obveznosti obrazložitve posamične odločbe – poleg omogočanja sodnega nadzora – zagotavljati zadevnim osebam zadosten podatek o tem, ali odločba morda vsebuje napako, ki omogoča njeno izpodbijanje (zgoraj navedena sodba Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 148).

74

Obrazložitev mora biti torej načeloma sporočena zadevni osebi sočasno z odločbo, ki posega v njen položaj. Neobrazložitve ni mogoče odpraviti tako, da zadevna oseba spozna razloge za odločbo med postopkom pred sodišči Unije (zgoraj navedena sodba Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 149 in navedena sodna praksa).

75

Zlasti kadar odločba o uporabi pravil Unije s področja konkurenčnega prava zadeva več naslovnikov in se nanaša na pripis odgovornosti za kršitev, mora biti glede vsakega naslovnika dovolj obrazložena, zlasti glede naslovnikov, ki morajo v skladu s to odločbo odgovarjati za to kršitev. Tako je treba v odločbi glede matične družbe, ki se šteje za odgovorno za kršitev hčerinske družbe, načeloma pojasniti razloge, ki utemeljujejo odgovornost te družbe za kršitev.

76

V obravnavanem primeru je treba opozoriti, da je Splošno sodišče ugotovilo, najprej, da se je Komisija, kot je razvidno iz sporne odločbe, odločila, da bo uveljavljala odgovornost vsake od zadevnih matičnih družb, le če bo z dovolj dokazi v vsakem posameznem primeru potrjena domneva o dejanskem izvrševanju odločilnega vpliva zaradi lastništva celotnega kapitala njihovih hčerinskih družb, dalje, da v zvezi z družbo TCLT v navedeni sporni odločbi ni sklicevanja na noben dokaz, ki bi potrjeval to domnevo, in nazadnje, da Komisija zaradi neobstoja takih dokazov ni uveljavljala odgovornosti matičnih družb Intabex, Universal in Universal Leaf.

77

Splošno sodišče tako s tem, da je v točki 196 izpodbijane sodbe razsodilo, da ni mogoče upoštevati okoliščine, ki jo je Komisija prvič navedla v odgovoru na tožbo pred Splošnim sodiščem, ni napačno uporabilo prava.

78

Poleg tega Splošno sodišče z uporabo upoštevne sodne prakse Komisiji ni naložilo nobene obveznosti obrazložitve dejstva, da sporna odločba ni bila naslovljena na nekatere tretje stranke, niti pojasnitve vseh upoštevnih argumentov, ki jih je bilo mogoče uveljavljati. Splošno sodišče je namreč v točki 195 izpodbijane sodbe v bistvu zgolj ugotovilo, da je sporna odločba pomanjkljivo obrazložena glede meril, ki si jih je Komisija določila, v točki 196 pa, da Komisija take pomanjkljivosti ne more odpraviti med postopkom.

79

Splošno Sodišče je tako pravilno razsodilo, da pravica Komisije do obrambe ne vključuje možnosti, da bi Komisija zagovarjala zakonitost sporne odločbe pred trditvami o diskriminaciji s tem, da bi med postopkom predložila dokaze o odgovornosti matične družbe, ki pa niso navedeni v tej odločbi.

80

Iz tega je razvidno, da je treba tretji pritožbeni razlog, ki ga v utemeljitev pritožbe navaja Komisija, zavrniti.

81

Komisija meni, da dejanska položaja družb Universal in Intabex na eni strani ter dejanski položaj družbe TCLT na drugi strani v nasprotju z ugotovitvami Splošnega sodišča niso enaki, tako da ni mogoče ugotoviti nobene kršitve načela enakega obravnavanja.

82

Prvič, Komisija opozarja, da družba TCLT, drugače kot družba Intabex, ni bila popolnoma finančna posredniška družba, temveč je bila glavna stranka družbe WWTE. Ta okoliščina naj bi hkrati upravičevala uporabo domneve o dejanskem izvrševanju odločilnega vpliva in ugotovitev, da družba TCLT te domneve ni ovrgla.

83

Drugič, Komisija trdi, da razlogi, iz katerih je Splošno sodišče menilo, da je družba Universal v enakem položaju kot družba TCLT, v izpodbijani sodbi niso predstavljeni. Ker pa Splošno sodišče ni odgovorilo na utemeljitve, ki jih je Komisija navedla za razlikovanje položaja družbe TCLT od položaja družbe Universal, naj bi bila izpodbijana sodba pomanjkljivo obrazložena.

84

Iz člena 256 PDEU in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča izhaja, da je samo Splošno sodišče pristojno, prvič, za ugotavljanje dejanskega stanja, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in drugič, za presojo tega dejanskega stanja. Potem ko Splošno sodišče ugotovi ali presodi dejansko stanje, je Sodišče pristojno, da na podlagi člena 256 PDEU opravi nadzor nad pravno opredelitvijo tega dejanskega stanja in pravnimi posledicami, ki jih je iz njega izpeljalo Splošno sodišče (sodba z dne 6. aprila 2006 v zadevi General Motors proti Komisiji, C-551/03 P, ZOdl., str. I-3173, točka 51, in z dne 29. marca 2011 v zadevi ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, C-352/09 P, ZOdl., str. I-2359, točka 179).

85

Sodišče je prav tako pojasnilo, da presoja dejstev – z izjemo izkrivljanja dokazov, predloženih Splošnemu sodišču – ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča (sodba z dne 18. maja 2006 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, C-397/03 P, ZOdl., str. I-4429, točka 85, in zgoraj navedena sodba ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točka 180).

86

V obravnavanem primeru pa je treba ugotoviti, da Komisija s trditvami o neenakosti dejanskih položajev družb Universal in Intabex na eni strani ter TCLT na drugi strani Sodišču predlaga, naj preveri presojo Splošnega sodišča v zvezi z dejanskim stanjem.

87

Kot je bilo poudarjeno v točki 60 te sodbe, tudi presoja Splošnega sodišča ne temelji na primerjavi dejanskih položajev navedenih družb, temveč na primerljivosti njihovih položajev glede na dokazni standard, ki se mora po mnenju Komisije zahtevati, in glede na dokaze, navedene v sporni odločbi.

88

Poleg tega je, kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 134 sklepnih predlogov, očitek o domnevni pomanjkljivosti obrazložitve glede primerljivosti položajev družb TCLT in Universal brezpredmeten, saj so v izpodbijani sodbi pravno zadostno predstavljeni razlogi, iz katerih je Splošno sodišče menilo, da sta družbi TCLT in Intabex v podobnem položaju. Ker je namreč Splošno sodišče razsodilo, da je Komisija družbi TCLT in Intabex neutemeljeno obravnavala različno, je že pravno zadostno dokazalo obstoj neenakega obravnavanja, ki ga je ugotovilo.

89

V teh okoliščinah četrtega pritožbenega razloga, ki ga Komisija navaja v utemeljitev pritožbe, ni mogoče sprejeti in ga je zato treba v celoti zavrniti.

90

Družbi AOI in SCTC v utemeljitev pritožbe navajata tri pritožbene razloge, ki se nanašajo na kršitev člena 81(1) ES in člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, na kršitev člena 48(2) Poslovnika Splošnega sodišča in pravice do obrambe ter, nazadnje, na kršitev člena 20 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki določa načelo enakega obravnavanja. V primeru razveljavitve družbi AOI in SCTC predlagata znižanje globe, ki jima je bila naložena.

91

Prvi pritožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov, ki se nanašata, prvi, na okoliščino, da matični družbi družbe WWTE v prvem obdobju, torej pred 5. majem 1998, nista mogli izvrševati odločilnega vpliva na hčerinsko družbo, in drugi, na to, da so družbama AOI in SCTC z izpodbijano sodbo odvzete nekatere temeljne pravice.

92

Prvič, družbi AOI in SCTC Splošnemu sodišču očitata, da je potrdilo, da sta v prvem obdobju lahko odločilno vplivali na ravnanje družbe WWTE. Družba SCC naj bi imela v tem obdobju po družbi TCLT v lasti zgolj 66 % kapitala družbe WWTE. Sklepi skupščine delničarjev pa se lahko sprejemajo le z večino, ki predstavlja 75 % kapitala družbe.

93

Družbi AOI in SCTC menita, da je pojem odločilnega vpliva v smislu Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 40) sicer negativen pojem in da je podan, če delničar lahko prepreči sprejemanje odločitev, vendar naj tak pojem ne bi omogočal ugotavljanja odgovornosti na podlagi člena 81(1) ES, v skladu s katerim je odgovornost mogoče pripisati le zaradi pozitivnih dejanj matične družbe v zvezi z njenimi hčerinskimi družbami.

94

Poleg tega družbi AOI in SCTC Splošnemu sodišču očitata, da je navedlo, da če sta dejansko odločilno vplivali na družbo, to pomeni, da sta lahko dejansko izvrševali tak vpliv. Ti merili, in sicer prvič, merilo možnosti izvrševanja odločilnega vpliva, in drugič, izvrševanje takega vpliva, pa naj bi bili neodvisni drugo od drugega.

95

Družbi AOI in SCTC poudarjata, da iz dokazov, ki jih je predložila Komisija, ni razvidno, da je družba SCC dajala navodila družbi WWTE, temveč samo to, da je bila družba SCC seznanjena z zadevnimi praksami. Samo ta informacija pa naj ne bi dokazovala, da družba SCC je ali bi lahko odločilno vplivala na ravnanje družbe WWTE.

96

Nazadnje, družbi AOI in SCTC menita, da ker ni bila ugotovljena solidarna odgovornost družbe TCLT, neposreden in negativen nadzor družbe SCC nad družbo WWTE ni zadostoval za odgovornost družbe SCC za ravnanje družbe WWTE.

97

Drugič, družbi AOI in SCTC trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pojem enotnega podjetja. Menita, da so gospodarske povezave med družbama WWTE in SCC ter manjšinskim delničarjem sicer obstajale, vendar bi moralo enotno podjetje vključevati vse te povezave. Ker družba SCC v prvem obdobju ni mogla sama odločilno vplivati na družbo WWTE, te družbe in družbe SCC ni bilo mogoče šteti za enoten gospodarski subjekt.

98

Družbi AOI in SCTC pojasnjujeta, da Komisija ni navedla, kakšen vpliv bi lahko izvrševal manjšinski delničar, in da glede tega Splošno sodišče ni preverilo, ali bi ta lahko vplival na družbo WWTE. Nobena okoliščina naj tako ne bi upravičevala tega, da je družba SCC izključno odgovorna za ravnanje družbe WWTE.

99

Komisija predlaga, naj se prvi del prvega pritožbenega razloga zavrne. Zlasti navaja, da trditev družb AOI in SCTC, da je treba v primeru skupnega nadzora odgovornost za kršitev hčerinske družbe pripisati delničarjema, ki sta skupaj izvrševala nadzor, ni bila navedena na prvi stopnji, zato meni, da je ta trditev nedopustna.

100

Najprej je treba zavrniti ugovor nedopustnosti, ki ga je Komisija navedla glede trditve družb AOI in SCTC v zvezi z napačno uporabo pojma enotnega podjetja, saj je to trditev mogoče šteti za nadaljnje pojasnjevanje trditve, ki je bila prej podana pred Splošnim sodiščem in je opisana v točkah 56 in 57 izpodbijane sodbe.

101

Glede vsebine je Sodišče že razsodilo, da skupen nadzor dveh med seboj neodvisnih matičnih družb nad svojo hčerinsko družbo načeloma ne nasprotuje temu, da Komisija ugotovi obstoj gospodarskega subjekta, sestavljenega iz ene od teh matičnih družb in zadevne hčerinske družbe, in da to velja tudi, če ima ta matična družba manjši kapitalski delež v hčerinski družbi kot druga matična družba (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo AceaElectrabel Produzione proti Komisiji, točka 64). Tako je še toliko bolj mogoče šteti, da sta matična družba in njena hčerinska družba, ki je sama matična družba družbe kršiteljice, skupaj enoten gospodarski subjekt s to družbo kršiteljico.

102

Poleg tega, kot je bilo opozorjeno v točkah od 42 do 44 te sodbe, lahko Komisija naslovi odločbo, s katero naloži globe matični družbi hčerinske družbe, ki je sodelovala pri kršitvi člena 81 ES, ne da bi bilo treba dokazati, da je bila ta matična družba osebno vpletena v kršitev, če je dejansko odločilno vplivala na poslovno politiko te hčerinske družbe.

103

Iz tega je razvidno, da zgolj to, da sta družbi SCC in SCTC v zadevnem obdobju izvrševali skupen nadzor nad družbo WWTE, ne nasprotuje ugotovitvi obstoja gospodarskega subjekta v obliki teh družb, če je dokazano, da sta družbi SCC in SCTC dejansko odločilno vplivali na poslovno politiko družbe WWTE.

104

Glede tega je treba opozoriti, da je Splošno sodišče v točkah od 172 do 193 izpodbijane sodbe podrobno proučilo dokaze, na katere se je Komisija sklicevala, preden je v točki 194 iste sodbe ugotovilo, da ti dokazi pravno zadostno dokazujejo dejansko izvrševanje takega odločilnega vpliva.

105

Ob upoštevanju zlasti elementov, ki so proučeni v točkah od 182 do 186 izpodbijane sodbe in se nanašajo na vpliv družbe SCTC na družbo WWTE, preudarki iz točk od 172 do 194 izpodbijane sodbe nikakor ne vsebujejo napačne uporabe prava, Splošno sodišče pa je lahko na podlagi teh preudarkov v nasprotju s trditvami družb AOI in SCTC ugotovilo dejansko izvrševanje takega odločilnega vpliva.

106

Glede na navedeno je treba prvi del prvega pritožbenega razloga družb AOI in SCTC zavrniti.

107

Družbi AOI in SCTC menita, da so jima z izpodbijano sodbo kršene nekatere od temeljnih pravic, in sicer pravica do domneve nedolžnosti ter načeli zakonitosti in individualizacije deliktov in kazni, ki so določene v členih 48 in 49 Listine. Menita, da začetek veljavnosti Listine neposredno vpliva na obravnavani primer, saj naj bi bila navedena načela od tedaj enakovredna primarnemu pravu.

108

Družbi AOI in SCTC trdita, da je domneva krivde v skladu z navedenimi temeljnimi pravicami načeloma prepovedana in da jo je mogoče dopustiti le v izjemnih okoliščinah. Splošno sodišče pa naj bi uporabilo domnevo o dejanskem izvrševanju odločilnega vpliva na podlagi stoodstotnega lastništva delnic hčerinske družbe, ne da bi bile v obravnavanem primeru podane izjemne okoliščine. Poleg tega naj bi bili globi, ki sta jima bili naloženi, znatni, ne pa minimalni.

109

Komisija meni, da je drugi del prvega pritožbenega razloga, naveden v utemeljitev pritožbe, nedopusten, in trdi zlasti, da temelji na novih trditvah.

110

Kot pravilno trdi Komisija, družbi AOI in SCTC v tožbi na prvi stopnji nista navedli trditev, navedenih v drugem delu prvega pritožbenega razloga.

111

Iz ustaljene sodne prakse pa izhaja, da če bi stranka pred Sodiščem lahko prvič navajala razlog, na katerega se pred Splošnim sodiščem ni sklicevala, bi ji to omogočalo, da Sodišču predloži zadevo, katere predmet je širši kot tisti, o katerem je odločalo Splošno sodišče. V okviru pritožbe je pristojnost Sodišča načeloma omejena na preizkus presoje razlogov, ki jih je obravnavalo Splošno sodišče (glej zgoraj navedeno sodbo AceaElectrabel Produzione proti Komisiji, točka 113 in navedena sodna praksa).

112

Drugi del prvega pritožbenega razloga je treba zato zavrniti kot neutemeljen.

113

Vsekakor so trditve, povzete v točki 108 te sodbe, neutemeljene glede na sodno prakso, navedeno v točkah 46 in 47 te sodbe.

114

Prvi pritožbeni razlog je treba zato v celoti zavrniti.

115

Prvič, družbi AOI in SCTC trdita, da je Splošno sodišče kršilo pravico do obrambe, ker je v nasprotju s členom 48(2) svojega poslovnika upoštevalo novo trditev, ki jo je Komisija navedla v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča.

116

Komisija naj bi v navedenem odgovoru spremenila svoje prejšnje izjave, da je družbama Universal in Universal Leaf v upravnem postopku uspelo ovreči domnevo o dejanskem izvrševanju odločilnega vpliva na podlagi stoodstotnega lastništva delnic družbe Deltafina, in naj bi prvič potrdila svojo odločitev, da se ne bo oprla izključno na to domnevo, temveč bo ugotovila odgovornost na dvojni podlagi, ob sočasnem upoštevanju dodatnih dokazov, za katere je trdila, da niso podani glede družb Universal in Universal Leaf. Družbama AOI in SCTC pa naj ne bi bilo omogočeno, da v svojih pisanjih odgovorita na trditev o navedeni dvojni podlagi.

117

Drugič, družbi AOI in SCTC poudarjata, da mora Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso slediti razlogovanju iz sporne odločbe in te odločbe ne more naknadno utemeljevati pred sodiščem Unije. Taka zahteva naj bi veljala a fortiori za Splošno sodišče.

118

Družbi AOI in SCTC navajata, da točke od 371 do 373 obrazložitve sporne odločbe ne vsebujejo nobenega sklicevanja na merilo dvojne podlage, ki ga je uporabilo Splošno sodišče. To naj bi torej metodo, ki jo je domnevno uporabila Komisija, ugotovilo s sklepanjem a posteriori na podlagi konteksta te odločbe. Razlogi, iz katerih se je Komisija utegnila v navedeni odločbi izražati dvoumno, pa naj Splošnemu sodišču nikakor ne bi omogočali odpravljanja vrzeli v razlogovanju Komisije niti razlogovanja a posteriori.

119

Komisija meni, da je drugi pritožbeni razlog nedopusten, saj naj bi bila trditev, ki temelji na kršitvi postopka pred Splošnim sodiščem, na stopnji pritožbe dopustna le, če je ta kršitev škodovala interesom pritožnice. Družbi AOI in SCTC pa nista dokazali, da so bili njuni interesi ogroženi. Poleg tega Komisija trdi, da je ta pritožbeni razlog brezpredmeten.

120

Najprej je treba zavrniti trditve Komisije, da je ta pritožbeni razlog nedopusten. Kot je poudarila generalna pravobranilka v točkah 187 in 188 sklepnih predlogov, se trditve družb AOI in SCTC nanašajo na kršitev pravice do obrambe. Če bi bila taka kršitev dokazana, bi lahko povzročila razveljavitev izpodbijane sodbe.

121

Vendar je treba glede vsebine najprej ugotoviti, da Splošno sodišče v nasprotju s trditvami družb AOI in SCTC svoje presoje ni oprlo na novo trditev, ki jo je Komisija podala med postopkom, temveč na lastno razlago sporne odločbe, obravnavane v celoti, kot je to razvidno iz točke 141 in naslednjih izpodbijane sodbe. Zlasti iz točke 147 te sodbe je razvidno, da je Splošno sodišče izjave, ki jih je Komisija dala med postopkom, upoštevalo le z namenom potrditve svoje razlage te odločbe.

122

Prvič, trditev družb AOI in SCTC, da Splošno sodišče ni proučilo razlogovanja iz sporne odločbe, temveč je povzelo novo trditev, ki jo je med postopkom podala Komisija, je treba zavrniti.

123

Drugič, trditev družb AOI in SCTC, ki se nanaša na kršitev člena 48(2) Poslovnika Splošnega sodišča, je, kot pravilno trdi Komisija, brezpredmetna. V nasprotju z njunima trditvama te določbe nikakor ni mogoče razlagati kot namenjene omejevanju diskrecijske pravice Splošnega sodišča, tako da bi temu preprečevala, da bi uporabilo določeno razlago odločbe, ker je enako razlago prepozno predlagala ena od strank v postopku. Poleg tega sta imeli družbi AOI in SCTC na obravnavi na prvi stopnji priložnost opredeliti se do izjav Komisije.

124

Iz tega je razvidno, da je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti.

125

Na prvem mestu družbi AOI in SCTC trdita, da je bilo pravo pri merilu v zvezi z dvojno podlago, ki ga je Splošno sodišče sprejelo za ugotavljanje dejanskega izvrševanja odločilnega vpliva in za to, da se tako matičnim družbam pripiše odgovornost za ravnanje njihovih hčerinskih družb v stoodstotni lasti, trikrat napačno uporabljeno.

126

Prvič, ta metoda naj bi povzročala diskriminacijo med družbami glede na solidnost njihovih trditev v okviru tožbe. Komisija naj bi s sprejetjem metode, pri kateri se primeri ovrženja zadevne domneve iz previdnosti filtrirajo glede na razpoložljivost dodatnih dokazov, družbe iz sporne odločbe obravnavala špekulativno in diskriminatorno v primerjavi z družbami, na katere se ta odločba ne nanaša.

127

Drugič, družbi AOI in SCTC menita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da je Komisija povišala zahtevani dokazni standard, ker ni dokazalo, da je Komisija uporabo zadevne domneve pogojila z dodatnimi indici. Komisija naj bi torej to domnevo lahko uporabila, ne da bi se sklicevala na drugo podlago za utemeljitev dejanskega izvrševanja odločilnega vpliva.

128

Tretjič, družbi AOI in SCTC poudarjata, da je Komisija v točki 376 sporne odločbe izključila odgovornost družb Universal in Universal Leaf, saj naj spis ne bi vseboval nobene navedbe o materialni udeležbi teh družb pri kršitvi. Ker pa naj Komisija nikoli ne bi potrdila, da sta bili družbi SCC ali SCTC materialno udeleženi pri kršitvi, ki jo je storila družba WWTE, in ker je vseeno ugotovila njuno odgovornost, naj bi zanju uporabila različna merila, zaradi česar naj bi kršila načelo enakega obravnavanja.

129

Na drugem mestu se družbi AOI in SCTC sklicujeta na kršitev načela enakega obravnavanja pri uporabi metode pripisa odgovornosti za kršitev.

130

Po eni strani Splošno sodišče ni proučilo, ali so družbe Deltafina, Universal in Universal Leaf sestavljale enoten gospodarski subjekt. Splošno sodišče zato po mnenju družb AOI in SCTC ni moglo ugotoviti, ali sta bili obravnavani diskriminatorno v primerjavi s temi družbami. Poleg tega naj bi bilo iz spisa razvidno, da je družba Universal Komisijo obvestila, da podpira odločitev družbe Taes, ki je njena hčerinska družba, o sodelovanju in da sta hčerinski družbi sodelovali pri praksah, iz česar bi bilo lahko razvidno izvrševanje odločilnega vpliva na ti hčerinski družbi.

131

Po drugi strani družbi AOI in SCTC trdita, da je bil položaj družb SCC in SCTC popolnoma podoben položaju družb Universal in Universal Leaf, saj so bile vse te družbe stoodstotne lastnice svojih hčerinskih družb. Ker je Splošno sodišče sporno odločbo razglasilo za nično v delu, v katerem se je nanašala na družbo TCLT, naj bi moralo razglasiti za ničen tudi pripis odgovornosti družbama SCC in SCTC, da bi preprečilo diskriminatorno obravnavanje v primerjavi z družbama Universal in Universal Leaf.

132

Prvič, glede merila dvojne podlage, ki ga je Komisija v skladu z ugotovitvami Splošnega sodišča uporabila za ugotavljanje odgovornosti matičnih družb, katerih hčerinske družbe so sodelovale v kartelu, na katerega se nanaša sporna odločba, je treba opozoriti, da je Splošno sodišče o tem pristopu Komisije sklepalo na podlagi podrobne analize te odločbe in da pri tej analizi pravo nikakor ni bilo napačno uporabljeno, kot je bilo to ugotovljeno v točki 121 te sodbe.

133

Zlasti je Splošno sodišče s svojo razlago pravilno zavrnilo razumevanje besedila točke 376 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki sta ga predlagali družbi AOI in SCTC ter v skladu s katerim Komisija zaradi neobstoja dokazov o materialni udeležbi družb Universal Leaf in Universal pri kršitvi ni ugotovila odgovornosti teh družb, saj je tako razumevanje v nasprotju z razumevanjem te celotne odločbe in zlasti njenih točk 18, 376, 384, 391, 392, 397, 399 in 400, ki jih je Splošno sodišče sicer proučilo v točki 133 in naslednjih izpodbijane sodbe.

134

Poleg tega je bilo v točkah od 51 do 53 te sodbe ugotovljeno, da je Splošno sodišče glede na dvome Komisije o zakonitosti odločbe, ki temelji zgolj na neovrženi domnevi o odločilnem vplivu, lahko razsodilo, da si je Komisija v obravnavanem primeru lahko določila strožji dokazni standard, kot bi se načeloma štel za zadosten glede na sodno prakso iz točk 46 in 47 te sodbe.

135

Pojasniti je treba, da je merilo dvojne podlage, ki ga je uporabilo Splošno sodišče, objektivno merilo, ker je omejeno na zbiranje dokazov za potrditev domneve o tem, da zadevna matična družba odločilno vpliva na svojo hčerinsko družbo, ker je lastnica njenega celotnega kapitala. To merilo v nasprotju s trditvami družb AOI in SCTC ne temelji na solidnosti trditev družb, na katere se nanaša sporna odločba.

136

Drugič, glede uporabe merila dvojne podlage v obravnavanem primeru je treba poudariti, da družbi AOI in SCTC s svojimi trditvami v bistvu navajata, da bi moralo Splošno sodišče preveriti, ali so družbe Deltafina, Universal in Universal Leaf sestavljale enoten gospodarski subjekt, in da bi moralo Splošno sodišče, če bi to ugotovilo, sporno odločbo razglasiti za nično v delu, v katerem se nanaša na družbi SCC in SCTC, saj naj bi bili ti družbi obravnavani diskriminatorno v primerjavi z družbama Universal in Universal Leaf.

137

Glede tega je treba opozoriti, da je Splošno sodišče v točkah od 141 do 147 izpodbijane sodbe pravilno poudarilo, da je Komisija uporabila enako pravno merilo za vse matične družbe in da je razen pri družbi TCLT odgovornost navedenih družb ugotovila glede na dokaze, ki potrjujejo domnevo o izvrševanju odločilnega vpliva teh družb, ki izvira iz tega, da so matične družbe lastnice celotnega kapitala njihovih hčerinskih družb.

138

Ker v teh okoliščinah družbi AOI in SCTC nista dokazali nobene kršitve načela enakega obravnavanja, je treba tretji pritožbeni razlog, naveden v utemeljitev pritožbe teh družb, zavrniti.

139

Družbi AOI in SCTC menita, da bi bilo treba v primeru razglasitve ničnosti sporne odločbe znižati globo, naloženo družbama AOI in SCTC.

140

Ker glede na vse zgoraj navedeno sporne odločbe ni treba razglasiti za nično, je treba zahtevek za znižanje globe, naložene družbama AOI in SCTC, ki poleg tega ni bil vložen pri Splošnem sodišču, vsekakor zavrniti.

141

Ker ni mogoče sprejeti nobenega od pritožbenih razlogov, ki sta jih družbi AOI in SCTC navedli v utemeljitev svoje pritožbe, je treba to pritožbo zavrniti.

142

V skladu s členom 69(2) Poslovnika Sodišča, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.

143

Ker družbi AOI in SCTC nista uspeli s svojimi pritožbenimi razlogi v okviru pritožbe v zadevi C-628/10 P in ker je Komisija predlagala, naj se jima naloži plačilo stroškov, se jima naloži plačilo stroškov v zvezi s to pritožbo.

144

Ker Komisija s svojimi predlogi ni uspela v okviru pritožbe v zadevi C-14/11 P in ker sta družbi AOI in SCTC predlagali, naj se ji naloži plačilo stroškov, se ji naloži plačilo stroškov v zvezi s to pritožbo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: