1

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Kraljevina Belgija s tem, da je sprejela člene 137, točka 8, 138, tretja alinea, 153 in 157, točka 3, programskega zakona (I) z dne 27. decembra 2006 (Moniteur belge z dne 28. décembra 2006, str. 75178) v različici, ki velja od 1. aprila 2007 (v nadaljevanju: zadevne določbe, programski zakon), s čimer je neodvisnim izvajalcem storitev s sedežem v državi članici, ki ni Kraljevina Belgija, naložila predhodno prijavo izvajanja dejavnosti v Belgiji (v nadaljevanju: prijava Limosa), ni izpolnila obveznosti iz člena 56 PDEU.

2

Kraljevini Danski je bila s sklepom predsednika Sodišča z dne 11. aprila 2011 dovoljena intervencija v podporo predlogom Kraljevine Belgije.

3

Poglavje VIII naslova IV programskega zakona, ki se nanaša na socialne zadeve, ureja „predhodno prijavo za napotene zaposlene in samozaposlene delavce“. Dopolnjeno je bilo s kraljevim odlokom z dne 20. marca 2007 za izvedbo tega poglavja (Moniteur belge z dne 28. marca 2007, str. 16975), kakor je bil spremenjen s kraljevim odlokom z dne 31. avgusta 2007 (Moniteur belge z dne 13. septembra 2007, str. 48537, v nadaljevanju: kraljevi odlok).

4

Zadevna obveznost prijave je bila določena v okviru širšega projekta, imenovanega Limosa, kar je kratica za „Landenoverschrijdend Informatiesysteem ten behoeve van Migratieonderzoek bij de Sociale Administratie“ (čezmejni informacijski sistem socialne uprave za raziskave na področju migracij, v nadaljevanju: sistem Limosa). Namen tega projekta je uvedba ene same spletne posvetovalnice za vse postopke, povezane z delom v Belgiji. Podatki, zbrani v okviru prijave Limosa, so namenjeni shranjevanju v centralnem registru in bodo za statistične namene in kontrolo dostopni med drugim zveznim in regionalnim belgijskim inšpekcijskim službam prek skupne informacijske platforme.

5

Člen 137 programskega zakona določa:

„Za uporabo tega poglavja in njegovih izvedbenih odlokov:

[…]

[…]“

6

Člen 138 programskega zakona določa:

„To poglavje se uporablja:

[…]

[…]

Kralj lahko […] izključi uporabo tega poglavja za kategorije napotenih samozaposlenih delavcev, če je to potrebno, pod pogoji, ki jih določi, in ob upoštevanju dolžine obdobja, v katerem opravljajo storitve v Belgiji, ali narave njihovih dejavnosti […].“

7

Naslov dela 3 tega poglavja je „Predhodna prijava za napotene samozaposlene delavce“. Člen 153 programskega zakona, ki se nanaša na predhodno prijavo, določa:

„Samozaposleni delavec, napoten na belgijsko ozemlje, ali njegov pooblaščenec mora pred opravljanjem poklicne dejavnosti pri nacionalnem zavodu za socialno zavarovanje samozaposlenih delavcev opraviti elektronsko prijavo, določeno v skladu s členom 154, v skladu s podrobnimi pravili, ki jih določi kralj.

[…]

Če napoteni samozaposleni delavec ali njegov pooblaščenec […] ne more opraviti elektronske prijave, lahko to prijavo pošlje na nacionalni zavod za socialno zavarovanje samozaposlenih delavcev po telefaksu ali pošti v skladu s podrobnimi pravili, ki jih določi ta institucija.

Ko je prijava iz predhodnih odstavkov opravljena, prijavitelj prejme potrdilo o prejemu […]. Če je bila prijava opravljena po telefaksu ali pošti, nacionalni zavod za socialno zavarovanje samozaposlenih delavcev pošlje potrdilo o prejemu po telefaksu ali pošti v skladu z vzorcem, ki ga določi.

Kralj določi rok, v katerem je predhodno prijavo mogoče razveljaviti.

Če napotitev traja dlje, kot je bilo prvotno predvideno, mora prijavitelj pred koncem prvotno predvidene napotitve opraviti novo prijavo.“

8

Člen 154 programskega zakona določa, da „kralj določi skupine podatkov, ki jih mora vsebovati predhodna prijava, navedena v členu 153“.

9

Člen 157 programskega zakona, ki je v delu 4 poglavja VIII z naslovom „Nadzor in kazni“, določa

„Brez vpliva na člene od 269 do 274 kazenskega zakonika se z zaporno kaznijo od osmih dni do enega leta in globo od 500 do 2500 EUR ali samo z eno od teh kazni kaznujejo:

[…]

[…]“

10

Člen 167 programskega zakona določa, da poglavje VIII začne veljati 1. aprila 2007.

11

Člen 2 kraljevega odloka določa:

„S področja uporabe poglavja 8 naslova IV [programskega zakona] so izključene te kategorije delavcev:

12

Člen 4(2) kraljevega odloka podrobno določa podatke, ki jih mora vsebovati „redna“ prijava. Ta člen določa:

„Za samosaposlene napotene delavce morajo biti v prijavi, navedeni v členu 154 [programskega zakona], navedene te kategorije podatkov:

13

Člen 5 kraljevega odloka določa podatke, ki jih mora vsebovati „poenostavljena“ prijava. Ta člen določa:

„Za napotene zaposlene ali samozaposlene delavce, ki redno opravljajo dejavnosti na ozemlju Belgije in v eni ali več drugih državah, mora prijava, kot je določena v členih 140 in 154 [programskega zakona], vsebovati te podatke:

Ta prijava je veljavna največ 12 mesecev in se lahko ob vsakokratnem poteku tega obdobja zaporedno podaljša za največ 12 mesecev.

Vendar se določbe tega člena ne uporabijo za dejavnosti v gradbenem sektorju ali sektorju začasnega dela.

V smislu tega odloka redno opravljanje dejavnosti na ozemlju Belgije in v eni ali več drugih državah pomeni: dejavnost, ki se opravlja strukturirano v različnih državah in v bistvenem delu v Belgiji, zaradi česar zadevna oseba iz poslovnih razlogov pogosto prebiva kratka obdobja v Belgiji.“

14

Komisija je v uradnem opominu, ki ga je 2. februarja 2009 poslala Kraljevini Belgiji, tej državi članici sporočila, da meni, da tako široka obveznost predhodne prijave za neodvisne izvajalce storitev, kot je prijava Limosa iz členov od 137 do 167 programskega zakona, ni združljiva s svobodo opravljanja storitev, kakor je zagotovljena s členom 49 ES.

15

Kraljevina Belgija je z dopisom z dne 26. marca 2009 ugovarjala analizi Komisije. Med drugim je trdila, da ta sistem omogoča zlasti boj proti temu, da bi delavci, ki so dejansko zaposlene osebe (v nadaljevanju: lažne samozaposlene osebe), zlorabili status samozaposlene osebe, da bi se izognili minimalnim standardom za socialno varstvo delavcev.

16

Komisija je 9. oktobra 2009 Kraljevini Belgiji poslala obrazloženo mnenje, v katerem je pojasnila, da ugovarja, da so členi 137, točka 8, 138, tretja alinea, 153 in 157, točka 3, programskega zakona, ki se nanašajo na neodvisne izvajalce storitev, ki imajo sedež v državi članici, ki ni Kraljevina Belgija, skladni s členom 49 ES.

17

Ker razlaga Kraljevine Belgije v dopisu z dne 11. decembra 2009, s katerim je odgovorila na navedeno obrazloženo mnenje, Komisije ni prepričala, je ta vložila to tožbo.

18

Komisija na prvem mestu trdi, da zadevne določbe pomenijo diskriminatorno omejitev svobode opravljanja storitev, ker je zadevna obveznost prijave naložena le neodvisnim izvajalcem storitev s sedežem v državi članici, ki ni Kraljevina Belgija.

19

Kraljevina Belgija naj bi lahko uveljavljala zgolj razloge, naštete v členu 52 PDEU, česar naj ne bi storila. Zato naj bi bila neizpolnitev dokazana.

20

Komisija na drugem mestu trdi, da zadevne določbe nikakor niso upravičene in sorazmerne glede na cilje v splošnem interesu, ki jih navaja Kraljevina Belgija.

21

Prvič, čeprav bi bil lahko cilj preprečevanja nelojalne konkurence glede na to, da ima socialno razsežnost, cilj v splošnem interesu, naj Kraljevina Belgija ne bi navedla nobenega konkretnega dokaza v podporo trditvi, da zadevna obveznost prijave prispeva k boju proti socialnemu dampingu.

22

Drugič, ta država članica naj ne bi predložila nobenega dokaza, da dejansko obstaja tveganje nevarnosti resne škode za finančno ravnovesje sistema socialne varnosti, saj zgolj trditev obstoja goljufij socialne varnosti glede tega ne zadošča. Te trditve torej ni mogoče sprejeti.

23

Tretjič, Komisija trdi, da čeprav je cilja boja proti goljufiji in varstva delavcev dejansko mogoče uveljavljati v obravnavanem primeru, svoboda opravljanja storitev zaradi ukrepov za nadzor in spoštovanje zahtev, ki so upravičene s splošnim interesom, ne sme postati navidezna. Vendar naj bi bilo v obravnavanem primeru tako.

24

Komisija v zvezi s tem med drugim izpodbija splošni in sektorski obseg prijave Limosa. Ta obveznost prijave naj bi temeljila na splošni domnevi goljufije, ki ne more upravičiti ukrepa, kot je zadevna obveznost prijave.

25

Komisija poudarja tudi, da na ravni Evropske unije že obstaja več mehanizmov za izboljšanje upravnega sodelovanja med državami članicami za boj proti delu na črno in tožbam, ki ogrožajo svobodo opravljanja storitev.

26

Kraljevina Belgija primarno trdi, da je treba to tožbo zavrniti kot očitno neutemeljeno. Temeljila naj bi na številnih domnevah, predpostavkah ali hipotezah, ne da bi bila oprta na podatke, ki so objektivno povezani s konkretnimi okoliščinami, s katerimi se srečujejo belgijske oblasti pri izvajanju pristojnosti na področju nadzora spoštovanja socialne zakonodaje. Komisija naj nikakor ne bi mogla ugotoviti obstoja neizpolnitve, opirajoč se na domneve in predpostavke. Komisija naj zato tudi ne bi spoštovala člena 38(1)(e) Poslovnika Sodišča, v skladu s katerim mora tožba po potrebi obsegati dokazne predloge.

27

Kraljevina Belgija podredno trdi, da Komisija nikakor ni dokazala, da je zadevna obveznost prijave nepotrebna ali da je vsekakor nesorazmerna glede na navedene cilje.

28

Na prvem mestu, glede zatrjevanega obstoja diskriminatorne omejitve svobode opravljanja storitev naj Komisija ne bi dokazala odvračalne narave sistema Limosa, saj naj bi, kot trdi Kraljevina Belgija, neodvisni izvajalec za izpolnitev formalnosti, povezanih s tem sistemom, povprečno porabil od 20 do 30 minut na leto. Poleg tega naj bi bil navedeni sistem brezplačen in naj bi omogočal takojšno pridobitev uradnega dokumenta brez kakršne koli omejitve, podobne predhodni odobritvi. Izjeme, določene za nekatere sektorje, naj bi izkazovale tudi prilagodljivost, ki so jo želeli doseči belgijski organi.

29

Poleg tega naj prijava Limosa tudi ob predpostavki, da je ovira za svobodo opravljanja storitev, ne bi bila diskriminatorna. Nadzora nad neodvisnimi izvajalci storitev, ki nimajo sedeža v Belgiji, naj ne bi bilo mogoče primerjati z nadzorom nad tistimi neodvisnimi izvajalci storitev, ki imajo sedež v tej državi članici, ker naj bi med tema dvema kategorijama neodvisnih izvajalcev storitev obstajale objektivne razlike.

30

Na drugem mestu, glede upravičenja in sorazmernosti zadevne obveznosti prijave Kraljevina Belgija trdi, prvič, da je sistem Limosa delno upravičen s ciljem preprečevanja nelojalne konkurence, ki ima socialno razsežnost, povezano z varstvom delavcev in potrošnikov ter preprečevanjem socialnega dampinga. Prispeval naj bi k varstvu izvajalcev storitev, ki spoštujejo zakonodajo, pred izvajalci, ki je ne spoštujejo in imajo zaradi tega neutemeljeno konkurenčno prednost.

31

Drugič, iz sodne prakse naj bi izhajalo, da sistem predhodne prijave, katerega namen je pridobiti podatke, potrebne za nadzor in odkrivanje primerov goljufije, v obravnavanem primeru torej goljufije v zvezi z zakonom o socialnem varstvu, zlasti delo na črno in obstoj lažno samozaposlenih oseb, ne presega tistega, kar je potrebno za preprečevanje zlorab, ki lahko nastanejo zaradi izvajanja svobode opravljanja storitev. Kraljevina Belgija v odgovoru na trditve, ki se nanašajo na splošno domnevo goljufij, poudarja, da je za odkrivanje in po potrebi kaznovanje goljufij v zvezi z socialnim zakonom pomembno, da se navedeni sistem a priori uporablja za vse izvajalce.

32

Tretjič, cilj varstva delavcev, vključno z bojem proti trgovini z ljudmi in posebej izkoriščevalskimi pogoji dela ter nujnostjo nadzora nad dobrim počutjem samozaposlenih delavcev, je treba razlikovati od cilja boja proti goljufijam. Kraljevina Belgija v zvezi s tem poudarja zlasti, da je treba upoštevati nove okoliščine, ki so nastale po sprejetju Lizbonske pogodbe, in jih razumeti kot take, ki večajo legitimnost tega cilja.

33

Kraljevina Danska pojasnjuje, da intervenira v podporo predlogov Kraljevine Belgije, ker tudi danski zakon vsebuje določbe, ki tujim izvajalcem storitev, ki so samozaposleni delavci, nalagajo obveznost predhodne prijave. Trditve te države članice so v bistvu primerljive s trditvami Kraljevine Belgije. Med drugim dodaja, da je namen nadzora spoštovanja pogojev dela in socialnih pravil predvideti nevarnost nesreč pri delu in poklicnih bolezni, da to, ali je obveznost predhodne prijave diskriminatorna, ne more biti odvisno od tega, ali so v podjetju, ki izvaja storitve, zaposleni delavci ter da noben veljaven sistem izmenjave podatkov med državami članicami ne omogoča enakih možnosti izvajanja uresničevanih ciljev, pri čemer v zvezi s tem poudarja, da je za nadzor pomembno vedeti, kje se storitev opravlja.

34

Najprej je treba opozoriti, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso v postopku zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU Komisija, ki mora dokazati zatrjevano neizpolnitev, predložiti Sodišču potrebne dokaze, da lahko to preveri obstoj navedene neizpolnitve, ne da bi se smela opreti na kakršno koli domnevo (sodbi z dne 25. maja 1982 v zadevi Komisija proti Nizozemski, 96/81, Recueil, str. 1791, točka 6, in z dne 18. novembra 2010 v zadevi Komisija proti Portugalski, C-458/08, ZOdl., str. I-11599, točka 54).

35

Čeprav je res, da je Sodišče že razsodilo, da so ti dokazni standardi strožji, če se očitki Komisije nanašajo na izvajanje nacionalnih določb (glej sodbi z dne 12. maja 2005 v zadevi Komisija proti Belgiji, C-287/03, ZOdl., str. I-3761, točka 28, in z dne 22. januarja 2009 v zadevi Komisija proti Portugalski, C-150/07, točka 66), pa je treba ugotoviti, da Komisija s to tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti ne izpodbija združljivosti upravne prakse s členom 56 PDEU, ampak združljivost zakonskih določb, katerih obstoj in dejansko uporabo Kraljevina Belgija nikakor ne izpodbija. Zdi se torej, da ta tožba ne temelji zgolj na domnevah.

36

Zato je treba primarni predlog Kraljevine Belgije, da je treba to tožbo zavrniti kot očitno neutemeljeno, ker naj Komisija ne bi izpolnila zahtev, ki izhajajo iz njenega dokaznega bremena, ali kot nedopustno, ker naj bi kršila zahteve člena 38(1)(e) Poslovnika glede dokaznih predlogov, zavrniti.

37

Za obravnavo utemeljenosti tožbe Komisije je treba na prvem mestu ugotoviti, ali so zadevne določbe ovira za svobodo opravljanja storitev, pri čemer je treba pojasniti, da se navedena tožba nanaša le na predhodno prijavo, ki je zahtevana za neodvisne izvajalce storitev s sedežem v drugi državi članici kot Kraljevini Belgiji, ki želijo začasno izvajati storitve v Belgiji, pri čemer so izvzeti primeri delavcev, napotenih v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 2, str. 431).

38

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da člen 56 PDEU ne zahteva samo odprave vsakršne diskriminacije izvajalca storitev zaradi njegovega državljanstva ali zaradi okoliščine, da ima sedež v drugi državi članici kot tisti, v kateri bo storitev opravljena, ampak tudi odpravo vsakršne omejitve, tudi če se ta omejitev uporablja brez razlikovanja za nacionalne ponudnike in ponudnike iz drugih držav članic, če prepoveduje, ovira ali zmanjšuje privlačnost dejavnosti ponudnika s sedežem v drugi državi članici, kjer ta zakonito opravlja podobne storitve (sodbi z dne 23. novembra 1999 v združenih zadevah Arblade in drugi, C-369/96 in C-376/96, Recueil, str. I-8453, točka 33, in z dne 21. julija 2011 v zadevi Komisija proti Portugalski, C-518/09, točka 63 in navedena sodna praksa).

39

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da zadevna obveznost prijave nalaga osebam, navedenim v členih 137, točka 8, in 138, tretja alinea, programskega zakona, ki so rezidenti druge države članice kot Kraljevine Belgije ali imajo v njej sedež, da se registrirajo z odprtjem računa in nato belgijskim organom pred vsakokratnim izvajanjem storitev na belgijskem ozemlju predložijo več podatkov, kot so datum, trajanje in kraj storitve, ki bo izvedena, njeno naravo in identiteto pravne ali fizične osebe, ki jo bo prejela. Te podatke je treba predložiti na obrazcu, za katerega je zaželeno, da se izpolni po spletu, če pa to ni mogoče, ga je treba poslati pristojni službi po pošti ali telefaksu. Nespoštovanje teh formalnosti se lahko kaznuje s kaznima, navedenima v členu 157, točka 3, programskega zakona.

40

Formalnosti, naložene z zadevno obveznostjo prijave, torej lahko ovirajo neodvisne izvajalce storitev s sedežem v drugi državi članici pri izvajanju storitev na ozemlju Kraljevine Belgije. Navedena obveznost je tako ovira za svobodo opravljanja storitev.

41

Smiselno enako velja v okoliščinah, v katerih se zahteva le „poenostavljena“ prijava. Tudi zadevni samozaposleni izvajalec storitev mora namreč po tem, ko se registrira z odprtjem računa, predložiti belgijskim organom med drugim datum trajanja napotitve v Belgijo in vrsto storitve, ki jo bo opravil. Poleg tega je nespoštovanje teh obveznosti prav tako kaznovano s kaznima, navedenima v členu 157, točka 3, programskega zakona.

42

V teh okoliščinah v nasprotju s trditvami Kraljevine Belgije, ni mogoče sprejeti, da je učinek zadevne obveznosti prijave na svobodo opravljanja storitev preveč negotov ali posreden, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot oviro.

43

Zato je treba na drugem mestu ugotoviti, ali je zadevna obveznost prijave lahko upravičena, ob upoštevanju tega, da področje čezmejnega izvajanja storitev s strani samozaposlenih delavcev, na katero se nanaša ta tožba, še ni usklajeno na ravni Unije.

44

Nacionalna ureditev, ki spada na področje, ki še ni bilo usklajeno na ravni Unije, in se brez razlikovanja uporablja za vse osebe ali podjetja, ki opravljajo dejavnost na ozemlju zadevne države članice, je ne glede na njen omejevalni učinek na svobodo opravljanja storitev lahko upravičena, če izpolnjuje nujno zahtevo v splošnem interesu in ta interes še ni zaščiten s predpisi, ki veljajo za ponudnika v državi članici, v kateri ima sedež, če je primerna za zagotovitev uresničitve zastavljenega cilja in če ne presega tega, kar je nujno za njegovo dosego (zgoraj navedena sodba Arblade in drugi, točki 34 in 35, ter sodbi z dne 19. januarja 2006 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-244/04, ZOdl., str. I-885, točka 31, in z dne 1. oktobra 2009 v zadevi Komisija proti Belgiji, C-219/08, ZOdl., str. I-9213, točka 14).

45

V zvezi s tem je treba glede ciljev, ki jih v obravnavanem primeru navaja Kraljevina Belgija, ugotoviti, da jih je mogoče upoštevati kot nujne zahteve v splošnem interesu, ki lahko upravičijo omejitev svobode opravljanja storitev. Glede tega zadošča navesti, da je cilj boja proti goljufiji, zlasti socialni, ter preprečevanja zlorab, predvsem zaznavanja primerov lažne samozaposlene osebe in boja proti delu na črno, mogoče priključiti ne le cilju varstva finančnega ravnovesja sistema socialne varnosti, ampak tudi cilju preprečevanja nelojalne konkurence in socialnega dampinga ter varstva delavcev, vključno z neodvisnimi izvajalci storitev.

46

Vendar Komisija trdi, da se Kraljevina Belgija v obravnavanem primeru ne more sklicevati na te utemeljitve, ker je zadevna obveznost prijave diskriminatorna.

47

V zvezi s tem zadošča ugotoviti, da so, kot trdita Kraljevina Belgija in Kraljevina Danska, glede nadzora, ki je ob upoštevanju med drugim neusklajenosti nacionalnih zakonodaj na področju zaposlitve in dela potreben za zagotovitev spoštovanja nujnih zahtev v splošnem interesu, ki jih uveljavlja Kraljevina Belgija, neodvisni izvajalci storitev s sedežem v drugi državi članici kot Kraljevini Belgiji, ki začasno odidejo na ozemlje te držav članice, da bi tam izvajali storitve, v objektivno drugačnem položaju kakor neodvisni izvajalci storitev s sedežem na belgijskem ozemlju, ki na tem ozemlju trajno izvajajo storitve.

48

Sodišče je glede možnosti organov države članice, na ozemlju katere se izvaja storitev, da nadzorujejo spoštovanje pravil, katerih namen je zagotoviti, da so spoštovana pravila nacionalnega prava navedene države članice, naložena delavcem na njenem ozemlju, že odločilo, da obstajajo objektivne razlike med podjetji s sedežem v državi članici, na ozemlju katere se izvaja storitev, in podjetji s sedežem v drugi državi članici, ki pošlje delavce na ozemlje prve države članice, da tam opravijo storitev (glej v tem smislu sodbo z dne 25. oktobra 2001 v združenih zadevah Finalarte in drugi, C-49/98, C-50/98, od C-52/98 do C-54/98 in od C-68/98 do C-71/98, Recueil, str. I-7831, točke 63, 64 in 73). To, da za neodvisne izvajalce storitev s sedežem v Belgiji ne veljajo popolnoma enake obveznosti med drugim na področju predložitve podatkov, kot izhajajo iz zadevne obveznosti prijave za neodvisne izvajalce storitev s sedežem v drugi državi članici, je lahko posledica objektivnih razlik med tema kategorijama neodvisnih izvajalcev storitev.

49

Zato je treba preveriti, ali so zadevne določbe sorazmerne, pri čemer je treba upoštevati, da je ukrep, ki omejuje svobodo opravljanja storitev, sorazmeren le, če je primeren za zagotovitev uresničitve zastavljenega cilja in če ne presega tega, kar je nujno za njegovo dosego (glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 2006 v zadevi Komisija proti Franciji, C-255/04, ZOdl., str. I-5251, točka 44 in navedena sodna praksa).

50

V zvezi s tem je treba takoj ugotoviti, da mehanizmi upravnega sodelovanja, ki jih navaja Komisija, ne morejo biti odločilni za to obravnavo. Prvič, Direktiva 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL L 376, str. 36) ima namreč omejeno področje uporabe.

51

Drugič, čeprav informacijski sistem za notranji trg, uveden s Sklepom 2004/387/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o interoperabilnem zagotavljanju vseevropskih e-vladnih storitev javnim upravam, podjetjem in državljanom (IDABC) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 34, str. 864) med drugim omogoča, da se od 28. decembra 2009 določijo obveznosti upravnega sodelovanja, ki izhajajo iz Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL L 255, str. 22), in čeprav tudi člen 4 Direktive 96/71 določa načelo upravnega sodelovanja med navedenimi upravami, ni dokazano, da bi ti mehanizmi Kraljevini Belgiji omogočili, da razpolaga s podatki, enakimi tistim, ki jih šteje za potrebne za dosego ciljev v splošnem interesu, ki jih navaja.

52

Tretjič, ugotoviti je treba, da projekt elektronske izmenjave informacij o socialni varnosti (EESSI), predviden z Uredbo (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72), ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, še ni bil vzpostavljen.

53

Zato je treba opozoriti, da splošna domneva goljufije ne more zadoščati za utemeljitev ukrepa, ki omejuje cilje PDEU (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Franciji, točka 52, in sodbo z dne 9. novembra 2006 v zadevi Komisija proti Belgiji, C-433/04, ZOdl., str. I-10653, točka 35).

54

V obravnavanem primeru, tudi če se ugotovi, da se neodvisnim izvajalcem storitev s sedežem v državi članici, ki ni Kraljevina Belgija, lahko naložijo davčne in socialne obveznosti v tej državi članici, ni sporno, da uporaba zadevne obveznosti prijave ni omejena na primere, v katerih naj bi bilo treba preveriti, ali so te davčne in socialne obveznosti spoštovane.

55

Poleg tega zadevna obveznost prijave obsega zahtevo, da je treba belgijskim organom sporočiti zelo natančne podatke, med drugim v okviru „redne prijave“. Čeprav država članica lahko od neodvisnega izvajalca storitev s sedežem v drugi državi članici, ki pride opravit storitve na njeno ozemlje, zahteva, da ji sporoči nekatere posebne podatke, to lahko stori le, če je predložitev teh podatkov upravičena glede na uresničevane cilje. Vendar Kraljevina Belgija ni dovolj prepričljivo pojasnila, zakaj je predložitev teh zelo podrobnih podatkov nujna za doseganje ciljev v splošnem interesu, ki jih uveljavlja, in zakaj obveznost predhodne predložitve teh podatkov ne presega tega, kar je nujno za dosego teh ciljev, čeprav bi to morala storiti (glej v tem smislu sodbo z dne 19. junija 2008 v zadevi Komisija proti Luksemburgu, C-319/06, ZOdl., str. I-4323, točka 51 in navedena sodna praksa).

56

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da so zadevne določbe nesorazmerne, ker presegajo to, kar je nujno za dosego ciljev v splošnem interesu, ki jih navaja Kraljevina Belgija. Zadevne obveznosti prijave zato ni mogoče šteti za združljivo s členom 56 PDEU.

57

Torej je treba tožbi Komisije ugoditi in ugotoviti, da Kraljevina Belgija s tem, da je sprejela zadevne določbe in da je torej neodvisnim izvajalcem storitev s sedežem v državi članici, ki ni Kraljevina Belgija, naložila predhodno prijavo izvajanja dejavnosti v Belgiji, ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 56 PDEU.

58

V skladu s členom 138(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Komisija predlagala, naj se Kraljevini Belgiji naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov. Kraljevina Danska, ki je intervenirala v podporo predlogom Kraljevine Belgije, v skladu s členom 140(1) Poslovnika nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: