—

za J. Pereničovo in V. Pereniča I. Šafranko in A. Motyka, odvetnika,

—

za slovaško vlado B. Ricziová, zastopnica,

—

za nemško vlado T. Henze in J. Kemper, zastopnika,

—

za špansko vlado F. Díez Moreno, zastopnik,

—

za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, zastopnica,

—

za Evropsko komisijo G. Rozet, A. Tokár in M. Owsiany-Hornung, zastopniki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih [nepoštenih] pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, str. 29) in določb Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL L 149, str. 22), kot tudi vpliva, ki ga ima uporaba Direktive 2005/29 na Direktivo 93/13.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med J. Pereničovo in V. Pereničem na eni strani in SOS financ spol. s r. o. (v nadaljevanju: SOS), nebančno ustanovo, ki daje potrošniške kredite, na drugi strani, in sicer glede kreditne pogodbe, sklenjene med zadevnima strankama in to družbo.

3

Sedma, šestnajsta, dvajseta in enaindvajseta uvodna izjava Direktive 93/13 ustrezno določajo:

„ker bo to prodajalcem blaga in ponudnikom storitev pomagalo pri njihovi nalogi prodajanja blaga in ponujanja storitev doma in na celotnem notranjem trgu; ker bo to pospešilo konkurenco in tako prispevalo k večji izbiri državljanov Skupnosti v vlogi potrošnikov;

[…]

ker […] je treba pri oceni dobre vere zlasti posvečati pozornost moči pogajalske pozicije strank, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem in ali je bilo blago ali storitve prodano ali dobavljeno na posebno naročilo potrošnika; ker zahtevo dobre vere lahko izpolni prodajalec ali dobavitelj, če posluje lojalno in pravično z drugo stranko, katere zakonite interese mora upoštevati;

[…]

ker morajo biti pogodbe sestavljene v jasnem, razumljivem jeziku, ker mora potrošnik imeti možnost preučiti vse pogoje […];

ker morajo države članice zagotoviti, da se nedovoljeni [nepošteni] pogoji ne uporabljajo v pogodbah, ki jih s potrošniki sklene prodajalec ali ponudnik, in če se taki pogoji vendarle uporabijo, da niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev“.

4

V skladu s členom 3 Direktive 93/13:

„1.   Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega [nepoštenega], če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

[…]

3.   Priloga vsebuje okvirni in nedokončani seznam pogojev, ki lahko štejejo za nedovoljene [nepoštene].“

5

Člen 4 te direktive določa:

„1.   […] [N]edovoljenost [Nepoštenost] pogodbenega pogoja [je treba] oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za kater[e] je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen.

2.   Ocena nedovoljenosti [nepoštenosti] pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku.“

6

Člen 5 navedene direktive določa:

„Pri pogodbah, v katerih so vsi ali nekateri pogodbeni pogoji, ki so ponujeni potrošniku, pisni, morajo biti ti pogoji vedno sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku. V dvomu glede pomena pogoja prevlada razlaga, ki je za potrošnika najbolj ugodna. […]“

7

Člen 6 iste direktive določa:

„1.   Države članice določijo, da nedovoljeni [nepošteni] pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev.

[…]“

8

Člen 8 Direktive 93/13 določa:

„Države članice lahko na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje [strožje] določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo [višjo] stopnjo varstva potrošnikov.“

9

V Prilogi k Direktivi 93/13 so našteti pogoji iz člena 3(3) te direktive:

„1.   Pogoji, katerih cilj ali učinek je:

[…]

[…]“

Direktiva 2005/29

10

Besedilo člena 2 Direktive 2005/29 se glasi:

„V tej direktivi:

[…]

[…]

[…]“

11

Člen 3 te direktive določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, kakor je določeno v členu 5, pred, med in po poslovni transakciji v zvezi z nekim izdelkom.

2.   Ta direktiva ne posega v pogodbeno pravo in zlasti ne posega v predpise o veljavnosti, sklenitvi ali učinkih pogodb.

[…]

4.   V primeru nasprotja med določbami te direktive in drugimi pravili Skupnosti, ki urejajo posebne vidike nepoštenih poslovnih praks, prevladajo slednja in se uporabljajo za te posebne vidike.

5.   V obdobju šestih let od 12.6.2007 države članice na področju, približanem s to direktivo, lahko še naprej uporabljajo nacionalne določbe, ki so bolj omejevalne ali strožje kakor ta direktiva in ki izvajajo direktive, ki vsebujejo klavzule o minimalni uskladitvi. Ti ukrepi morajo biti bistveni za zagotovitev ustreznega varstva potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami in morajo biti sorazmerni z doseganjem tega cilja. […]

[…]“

12

Člen 5 navedene direktive določa:

„1.   Nepoštene poslovne prakse so prepovedane.

2.   Poslovna praksa je nepoštena, če:

3.   Poslovne prakse, ki bi lahko povzročile bistveno izkrivljanje ekonomskega obnašanja samo ene od jasno določljivih skupin potrošnikov, ki so zaradi telesne ali duševne hibe, starosti ali lahkovernosti še posebej dovzetni za določeno poslovno prakso ali za izdelek, na katerega se slednja nanaša, na način, ki ga trgovec lahko razumno predvidi, se ocenijo z vidika povprečnega člana navedene skupine. […]

4.   Zlasti so nepoštene tiste poslovne prakse, ki so:

[…]“

13

V skladu s členom 6 iste direktive:

„1.   Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična, ali če na kakršen koli način, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, četudi je informacija točna glede enega ali več sledečih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel:

[…]

[…]“

14

Člen 7 Direktive 2005/29 določa:

„1.   Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstva komunikacije izpusti bistvene informacije, ki jih glede na kontekst povprečni potrošnik potrebuje za sprejetje odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, in s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.

2.   Za zavajajočo opustitev se šteje tudi, če trgovec ob upoštevanju okoliščin, opisanih v odstavku 1, prikriva ali na nejasen, nerazumljiv, dvoumen način ali ob nepravem času navede bistvene informacije iz navedenega odstavka ali ne opredeli komercialnega namena poslovne prakse, če ta ni razviden iz konteksta in če v enem ali drugem primeru to povzroči ali bi utegnilo povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.

[…]“

15

Člen 11 te direktive določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da so v interesu potrošnikov z namenom uveljavitve skladnosti z določbami te direktive na voljo ustrezna in učinkovita sredstva za boj proti nepoštenim poslovnim praksam.

[…]“

16

Člen 13 navedene direktive določa:

„Države članice določijo kazni za kršitve nacionalnih predpisov, sprejetih za uporabo te direktive, in sprejmejo vse ukrepe, potrebne za zagotovitev, da se izvršujejo. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.“

17

Člen 52 civilnega zakonika določa:

„1.   ‚Pogodba, sklenjena s potrošnikom‘, pomeni vsako pogodbo, sklenjeno med ponudnikom in potrošnikom, ne glede na njeno pravno obliko.

2.   Pogoji pogodbe, sklenjene s potrošnikom, in katera koli druga določba, ki ureja pravno razmerje, v katero je vstopil potrošnik, se vedno uporabljajo ugodno za potrošnika, ki je stranka pogodbe. Ločeni pogodbeni dogovori ali sporazumi, katerih vsebina ali cilj sta namenjena izognitvi tem določbam, niso veljavni.

[…]

4.   ‚Potrošnik‘ pomeni vsako fizično osebo, ki za sklenitev in izvršitev potrošniške pogodbe ne deluje v okviru svoje trgovske ali druge gospodarske dejavnosti.“

18

Člen 53 tega zakonika določa:

„1.   Pogodba, sklenjena s potrošnikom, ne sme vsebovati določb, ki v škodo potrošnika povzročijo precejšnje neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank (nepošteni pogoj). Za nepoštenega se ne šteje pogodbeni pogoj v zvezi z glavnim predmetom izvršitve in ustreznostjo cene, če je ta pogoj oblikovan natančno, jasno in razumljivo ali če sta se stranki o nepoštenem pogoju dogovorili posamično.

[…]

4.   Za nepoštene pogoje v pogodbi, sklenjeni s potrošnikom, se štejejo zlasti določbe, ki:

[…]

[…]

5.   Nepošteni pogoji v pogodbi, sklenjeni s potrošnikom, niso veljavni.“

19

Člen 4 zakona št. 258/2001 o potrošniških kreditih določa:

„1.   Potrošniška kreditna pogodba mora biti sestavljena pisno, sicer ni veljavna, potrošnik pa prejme en izvod te pogodbe.

2.   Potrošniška kreditna pogodba mora poleg splošnih podatkov vsebovati

[…]

[…]

Če potrošniška kreditna pogodba ne vsebuje podatkov iz odstavka 2[…](j), se za kredit šteje, da je odobren brez obresti in stroškov.“

20

Tožeči stranki v sporu o glavni stvari s svojo tožbo predložitvenemu sodišču predlagata, naj ugotovi ničnost kreditne pogodbe, ki sta jo sklenili s SOS, nebančno ustanovo, ki daje potrošniške kredite na podlagi tipskih pogodb. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je bil zadevni kredit iz spora o glavni stvari tožečima strankama v sporu o glavni stvari odobren 12. marca 2008.

21

V skladu s to pogodbo je SOS tožečima strankama v sporu o glavni stvari odobrila kredit v višini 150.000 SKK (4979 EUR), ki sta ga morali odplačati v 32 mesečnih anuitetah v višini 6000 SKK (199 EUR), pri čemer je bila tem anuitetam dodana triintrideseta anuiteta v višini zneska odobrenega kredita. Tožeči stranki v sporu o glavni stvari sta bili torej dolžni odplačati znesek v višini 342.000 SKK (11.352 EUR).

22

V navedeni pogodbi je bila določena EOM 48,63 %, predložitveno sodišče pa je izračunalo, da je v resnici znašala 58,76 %, ker SOS za izračun EOM ni upoštevala ustreznih stroškov odobrenega kredita.

23

Poleg tega iz predložitvene odločbe izhaja, da zadevna pogodba iz spora o glavni stvari vsebuje številne pogoje, ki so za tožeči stranki v sporu o glavni stvari neugodni.

24

Predložitveno sodišče poudarja, da bi bila razglasitev ničnosti celotne kratkoročne kreditne pogodbe, ker vsebuje nekaj nepoštenih pogojev, za tožeči stranki v sporu o glavni stvari ugodnejša, kot da se ohranijo v veljavi pogoji navedene pogodbe, ki niso nepošteni. V prvem primeru bi namreč zadevna potrošnika morala plačati zgolj zamudne obresti po obrestni meri 9 %, ne pa vseh stroškov odobrenega kredita, ki bi bili bistveno višji od teh obresti.

25

Okresný súd Prešov (okrožno sodišče v Prešovu) meni, da je rešitev spora odvisna od razlage upoštevnih določb prava Unije, zato je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

26

S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nacionalno sodišče lahko – kadar ugotovi, da so v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, nepošteni pogoji – odloči, da navedena pogodba kot celota ni zavezujoča za potrošnika, če je to zanj ugodneje.

27

Za odgovor na postavljeno vprašanje je treba najprej spomniti, da sistem varstva, ki ga uvaja Direktiva 93/13, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno določil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino (sodbe z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Mostaza Claro, C-168/05, ZOdl., str. I-10421, točka 25; z dne 4. junija 2009 v zadevi Pannon GSM, C-243/08, ZOdl., str. I-4713, točka 22, in z dne 6. oktobra 2009 v zadevi Asturcom Telecomunicaciones, C-40/08, ZOdl., str. I-9579, točka 29).

28

Glede na tak podrejeni položaj člen 6(1) Direktive 93/13 državam članicam nalaga, da določijo, da nepošteni pogoji „[pod pogoji, določenimi] z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika“. Kot izhaja iz sodne prakse, gre za zavezujočo določbo, katere namen je formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, določeno s pogodbo, zamenjati z dejanskim ravnotežjem, tako da se med sopogodbeniki spet vzpostavi enakost (glej zgoraj navedeni sodbi Mostaza Claro, točka 36, in Asturcom Telecomunicaciones, točka 30, ter sodbo z dne 9. novembra 2010 v zadevi VB Pénzügyi Lízing, C-137/08, ZOdl., str. I-10847, točka 47).

29

Glede vprašanja, kako ugotovitev nepoštenih pogodbenih pogojev vpliva na veljavnost zadevne pogodbe, je treba poudariti, da v skladu s členom 6(1), na koncu, Direktive 93/13 navedena „pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev“.

30

V tem smislu mora nacionalno sodišče, ki ugotovi nepoštene pogodbene pogoje, na podlagi člena 6(1) Direktive 93/13 na eni strani ugotoviti vse posledice, ki lahko v skladu z nacionalnim pravom zaradi tega nastanejo, da navedeni pogoji ne bi bili zavezujoči za potrošnika (glej zgoraj navedeno sodbo Asturcom Telecomunicaciones, točki 58 in 59, in sklep z dne 16. novembra 2010 v zadevi Pohotovosť, C-76/10, ZOdl., str. I-11557, točka 62), in na drugi strani presoditi, ali zadevna pogodba lahko še naprej obstaja brez teh nepoštenih pogojev (glej zgoraj navedeni sklep Pohotovosť, točka 61).

31

Kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 28 te sodbe, in kot je generalna pravobranilka poudarila v točki 63 svojih sklepnih predlogov, je cilj, ki mu sledi zakonodajalec Unije v okviru Direktive 93/13, vzpostavitev ravnovesja med pogodbenimi strankami, tako da se načeloma ohrani veljavnost celotne pogodbe, ne pa razveljavitev vseh pogodb z nepoštenimi pogoji.

32

Glede meril, ki omogočajo presojo, ali pogodba lahko naprej dejansko obstaja brez nepoštenih pogojev, je treba poudariti, da se na podlagi besedila člena 6(1) Direktive 93/13 in zahtev v zvezi s pravno varnostjo gospodarskih dejavnosti odobrava nepristranski pristop pri razlagi te določbe, tako da – kot je poudarila generalna pravobranilka v točkah od 66 do 68 sklepnih predlogov – položaj ene pogodbene stranke, v tem primeru potrošnika, ne sme biti odločilno merilo pri presoji o nadaljnji usodi pogodbe.

33

Zato se člen 6(1) Direktive 93/13 ne sme razlagati tako, da bi se sodišče, ki odloča, pri presoji vprašanja, ali pogodba z enim ali več nepoštenimi pogoji lahko naprej obstaja brez navedenih pogojev, lahko sklicevalo zgolj na dejstvo, da bi bila ničnost navedene pogodbe kot celote lahko koristna za potrošnika.

34

Tej ugotovitvi navkljub pa je treba poudariti, da se je z Direktivo 93/13 pristopilo k le delni in minimalni uskladitvi nacionalnih zakonodaj v zvezi z nepoštenimi pogoji, pri čemer je državam članicam priznana možnost, da potrošniku zagotovijo višjo raven varstva, kot jo določa ta direktiva. Tako člen 8 navedene direktive izrecno predvideva, da lahko države članice „na področju, ki ga ureja […] direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje [strožje] določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo [višjo] stopnjo varstva potrošnikov“ (glej sodbo z dne 3. junija 2010 v zadevi Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid, C-484/08, ZOdl., str. I-4785, točki 28 in 29).

35

Tako Direktiva 93/13 ne nasprotuje temu, da država članica predvidi, ob spoštovanju prava Unije, nacionalno ureditev, v skladu s katero se lahko pogodba, sklenjena med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ki vsebuje enega ali več nepoštenih pogojev, razglasi za nično, če se izkaže, da je s tem zagotovljeno boljše varstvo potrošnika.

36

Glede na te ugotovitve je mogoče na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da se sodišče, ki odloča, pri presoji vprašanja, ali pogodba, ki jo prodajalec ali ponudnik sklene s potrošnikom in vsebuje enega ali več nepoštenih pogojev, lahko naprej obstaja brez navedenih pogojev, ne sme sklicevati zgolj na dejstvo, da bi bila ničnost zadevne pogodbe kot celote lahko koristna za eno stranko, v tem primeru potrošnika. Vendar pa navedena direktiva ne nasprotuje temu, da država članica predvidi, ob spoštovanju prava Unije, da je pogodba, ki jo prodajalec ali ponudnik sklene s potrošnikom in vsebuje enega ali več nepoštenih pogojev, nična, če se izkaže, da je s tem zagotovljeno boljše varstvo potrošnika.

37

Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba dejstvo, da je v potrošniški kreditni pogodbi navedena nižja EOM, kot ta dejansko znaša, šteti za nepošteno poslovno prakso v smislu Direktive 2005/29. Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, se Sodišču postavi tudi vprašanje, kako taka ugotovitev vpliva na presojo, ali se pogoji te pogodbe štejejo za nepoštene glede na člen 4(1) Direktive 93/13 in na presojo veljavnosti navedene pogodbe kot celote glede na člen 6(1) te direktive.

38

Za odgovor na to vprašanje je treba najprej spomniti, da člen 2(d) Direktive 2005/29 z uporabo zelo široke formulacije opredeli pojem „poslovne prakse“ kot „vsako dejanje, opustitev, ravnanje, razlago ali tržne komunikacije, vključno z oglaševanjem in trženjem, s strani trgovca, neposredno povezan[e] s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom“ (sodbi z dne 14. januarja 2010 v zadevi Plus Warenhandelsgesellschaft, C-304/08, ZOdl. str. I-217, točka 36, in z dne 9. novembra 2010 v zadevi Mediaprint Zeitungs- und Zeitschriftenverlag, C-540/08, ZOdl., str. I-10909, točka 17).

39

Nato, na podlagi člena 3(1) Direktive 2005/29 v povezavi z njenim členom 2(c) se ta direktiva uporablja za nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov pred, med in po poslovni transakciji v zvezi z nekim izdelkom ali storitvijo. V skladu s členom 5(4) navedene direktive so nepoštene zlasti zavajajoče prakse.

40

Nazadnje, kot izhaja iz člena 6(1) Direktive 2005/29, se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična ali če na kakršen koli način, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi lahko zavajala povprečnega potrošnika glede enega ali več elementov, naštetih v tem členu 6(1) in v vsakem primeru povzroči ali bi lahko povzročila, da sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel. Med elementi, navedenimi v tej določbi, je zlasti cena ali način izračunavanja cene.

41

Toda poslovna praksa iz spora o glavni stvari, v skladu s katero se v kreditni pogodbi navede nižja EOM, kot ta dejansko znaša, pomeni napačno informacijo o celotnem strošku kredita, torej o ceni iz člena 6(1)(d) Direktive 2005/29. Glede na to, da navedba take EOM povzroči ali bi lahko povzročila, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel – kar mora preveriti nacionalno sodišče – je treba tako napačno informacijo opredeliti kot „zavajajočo“ poslovno prakso na podlagi člena 6(1) te direktive.

42

Glede vprašanja, kako ta ugotovitev vpliva na presojo, ali se pogoji te pogodbe štejejo za nepoštene glede na člen 4(1) Direktive 93/13, je treba poudariti, da ta določba zelo široko opredeljuje merila, ki omogočajo tako presojo in izrecno zajemajo „vse okoliščine“, ki so obstajale v času sklepanja zadevne pogodbe.

43

V teh okoliščinah, kot je v bistvu poudarila generalna pravobranilka v točki 125 sklepnih predlogov, je ugotovitev, da gre za nepošteno poslovno prakso, zgolj eden od elementov, na katere lahko pristojno sodišče opre svojo presojo tega, ali se pogodbeni pogoji v skladu s členom 4(1) Direktive 93/13 štejejo za nepoštene.

44

Vendar ta element ne more samodejno in sam po sebi povzročiti, da sporni pogoji veljajo za nepoštene. Predložitveno sodišče se mora namreč izreči, kako naj se splošna merila iz členov 3 in 4 Direktive 93/13 uporabijo za posamezen pogoj, ki ga je treba preučiti glede na vse okoliščine primera v tej zadevi (glej v tem smislu sodbo z dne 1. aprila 2004 v zadevi Freiburger Kommunalbauten, C-237/02, Recueil, str. I-3403, točke od 19 do 22; zgoraj navedeni sodbi Pannon GSM, točke od 37 do 43, in VB Pénzügyi Lízing, točki 42 in 43, ter zgoraj navedeni sklep Pohotovosť, točke od 56 do 60).

45

Glede vprašanja, kako ugotovitev, da napačna navedba EOM pomeni nepošteno poslovno prakso, vpliva na presojo – glede na člen 6(1) Direktive 93/13 – veljavnosti zadevne pogodbe kot celote, zadostuje navedba, da Direktiva 2005/29 v skladu s svojim členom 3(2) ne posega v pogodbeno pravo in zlasti ne posega v predpise o veljavnosti, sklenitvi ali učinkih pogodb.

46

Ugotovitev, da je neka poslovna praksa nepoštena, torej nima neposrednega vpliva na vprašanje, ali je pogodba veljavna glede na člen 6(1) Direktive 93/13.

47

Glede na zgornje ugotovitve je mogoče na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba poslovno prakso iz spora o glavni stvari, v skladu s katero se v kreditni pogodbi navede nižja EOM, kot ta dejansko znaša, opredeliti kot „zavajajočo“ v smislu člena 6(1) Direktive 2005/29, če povzroči ali bi lahko povzročila, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel. Nacionalno sodišče mora preveriti, ali gre v sporu o glavni stvari za tak primer. Ugotovitev, da gre za nepošteno poslovno prakso, je zgolj eden od elementov, na katere lahko pristojno sodišče opre svojo presojo tega, ali se pogodbeni pogoji v zvezi s stroški potrošniškega kredita v skladu s členom 4(1) Direktive 93/13 štejejo za nepoštene. Vendar taka ugotovitev nima neposrednega vpliva na presojo – glede na člen 6(1) Direktive 93/13 – veljavnosti sklenjene kreditne pogodbe.

48

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: