—

za Döhler Neuenkirchen GmbH H. Bleier, odvetnik,

—

za Hauptzollamt Oldenburg A. Gessler, Oberregierungsrätin,

—

za češko vlado M. Smolek in V. Štencel, zastopnika,

—

za Evropsko komisijo L. Bouyon in B.-R. Killmann, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 204(1)(a) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307), kakor je bila spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 648/2005 z dne 13. aprila 2005 (UL L 117, str. 13, v nadaljevanju: carinski zakonik).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Döhler Neuenkirchen GmbH (v nadaljevanju: Döhler) in Hauptzollamt Oldenburg (v nadaljevanju: Hauptzollamt) glede carinskega dolga pri uvozu, katerega plačilo se zahteva od družbe Döhler, ker je bil obračun zaključka glede blaga v postopku aktivnega oplemenitenja v obliki sistema odloga plačila predložen nadzornemu carinskemu uradu po izteku za to predpisanega roka.

3

Postopek aktivnega oplemenitenja v obliki sistema odloga plačila je opredeljen v členu 114(1)(a) carinskega zakonika. Ta postopek omogoča, da se na carinskem območju Evropske unije v eni ali več operacijah oplemenitenja uporablja neskupnostno blago, namenjeno za ponovni izvoz s tega carinskega območja v obliki pridobljenih proizvodov, ne da bi bilo to blago zavezano plačilu uvoznih dajatev ali ukrepom trgovinske politike. V skladu z odstavkom 2(c) in (d) tega člena so pridobljeni proizvodi vsi proizvodi, ki nastanejo v operacijah oplemenitenja, med drugim transformacije blaga.

4

Člen 89(1) carinskega zakonika določa:

„Odložni postopek z ekonomskim učinkom se zaključi, kadar je dodeljena nova carinsko dovoljena raba ali uporaba za blago, dano v ta postopek, ali za pridobljene ali predelane proizvode, dane v ta postopek.“

5

Člen 118(1) in (2) carinskega zakonika določa:

„1   Carinski organi navedejo rok, v katerem morajo biti pridobljeni proizvodi izvoženi ali ponovno izvoženi ali jim mora biti dodeljena nova carinsko dovoljena raba ali uporaba. […]

2.   Rok začne teči od dneva, ko je neskupnostno blago dano v postopek aktivnega oplemenitenja. Carinski organi lahko odobrijo podaljšanje, če imetnik dovoljenja predloži ustrezno utemeljen zahtevek.

Zaradi poenostavitve se lahko odločijo, da se rok, ki začne teči v med koledarskim mesecem ali trimesečjem, poteče zadnji dan naslednjega koledarskega meseca oziroma trimesečja.“

6

Naslov VII carinskega zakonika „Nastanek carinskega dolga“ v poglavju 2 vsebuje določbe glede nastanka carinskega dolga. To poglavje med drugim zajema člene od 201 do 205, ki določajo dogodke, ki povzročijo nastanek carinskega dolga pri uvozu.

7

Člen 204(1) in (2) carinskega zakonika določa:

„1.   Carinski dolg pri uvozu nastane:

ali

[…]

v primerih, ki niso tisti [v zvezi z odstranitvijo blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, izpod carinskega nadzora], razen če se dokaže, da te kršitve niso bistveno vplivale na pravilno izvajanje začasne hrambe ali zadevnega carinskega postopka.

2.   Carinski dolg nastane v trenutku, ko se obveznost, neizpolnitev katere povzroči nastanek carinskega dolga, preneha izpolnjevati […].“

8

Evropska komisija je sprejela Uredbo (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 6, str. 3), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 214/2007 z dne 28. februarja 2007 (UL L 62, str. 6, v nadaljevanju: izvedbena uredba).

9

Člen 496(m) izvedbene uredbe opredeljuje „rok za zaključek“ kot „rok, do katerega mora biti blagu ali izdelkom dodeljena nova dopustna carinsko dovoljena raba ali uporaba.“

10

Člen 521 iste izvedbene uredbe določa:

[…]

Kadar to opravičujejo posebne okoliščine, lahko carinski organi podaljšajo ta rok tudi po izteku.

[…]

[…]

[…]

3.   Nadzorni urad lahko sestavi obračun zaključka.“

11

Člen 546, prvi in drugi odstavek, izvedbene uredbe določa:

„[V odločbi carinskih organov ob dovolitvi uporabe postopka] je določeno, ali so pridobljeni izdelki ali blago v nespremenjenem stanju lahko sproščeni v prosti promet brez carinske deklaracije, ne da bi posegali v prepovedi in omejitve. V tem primeru se šteje, da so sproščeni v prosti promet, če jim ob poteku roka za zaključek ni bila določena carinsko dovoljena raba ali uporaba.

Za namene prvega pododstavka člena 218(1) [carinskega] zakonika se šteje, da je deklaracija za sprostitev v prosti promet vložena in sprejeta ter sprostitev odobrena v trenutku predložitve obračuna zaključka.“

12

Člen 859 izvedbene uredbe iz dela IV te uredbe, ki ureja carinski dolg, in natančneje iz naslova II tega dela „Nastanek dolga“ določa:

„Za napake, ki so ostale brez bistvenih posledic za pravilno izvajanje začasne hrambe ali zadevnega carinskega postopka iz člena 204(1) zakonika, se štejejo naslednje napake, pod pogojem, da:

[…]“

13

V skladu s členom 860 izvedbene uredbe „carinski organi štejejo, da je nastal carinski dolg v skladu s členom 204(1) [carinskega] zakonika, razen če oseba, ki bi lahko bila carinski dolžnik, dokaže, da so izpolnjeni pogoji iz člena 859.“

14

Družba Döhler Neuenkirchen je v prvem četrtletju leta 2006 uvozila koncentrate sadnih sokov, ki jih je predelala v postopku aktivnega oplemenitenja v obliki sistema odloga plačila, kot ji je bilo dovoljeno na podlagi dovoljenja, ki ji je bilo v ta namen izdano. V skladu s tem dovoljenjem se je rok za zaključek tega postopka iztekel v četrtem koledarskem četrtletju po tem, ko je bilo neskupnostno blago dano v ta postopek, to je 31. marca 2007. Iz spisa je tudi razvidno, da je to dovoljenje družbi Döhler dopuščalo, da predelano blago ali pridobljene proizvode sprosti v prosti promet brez carinske deklaracije.

15

Obračun zaključka bi moral biti predložen 30 dni po zaključku carinskega postopka oziroma v zadevi v glavni stvari najkasneje 30. aprila 2007, družba Döhler pa tega ni storila in se ni odzvala na opomin Hauptzollamt, s katerim je ta zahteval zadevni obračun do 20. junija 2007.

16

Ker ta obračun zaključka ni bil predložen, je Hauptzollamt 4. julija 2007 upošteval uvozne dajatve za celotno uvoženo blago, za katero se je rok za zaključek iztekel 31. marca 2007, v njegovi skupni vrednosti, ki so znašale 1403188,49 EUR.

17

Družba Döhler je 10. julija 2007 končno predložila svoj obračun zaključka za blago, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, v katerem je navedla znesek dolgovanih uvoznih dajatev v višini 217338,39 EUR, kar ustreza manjši količini uvoženega blaga, ki ni bilo izvoženo v določenih rokih, tj. pred 31. marcem 2007, kot jo je uporabil Hauptzollamt.

18

Družba Döhler je izpodbijala razliko med zneskom uvoznih dajatev, ki ga je upošteval Hauptzollamt, in zneskom, ki je izhajal iz njenega obračuna zaključka, in je po zavrnitvi njenega ugovora vložila tožbo pri Finanzgericht Hamburg (finančno sodišče v Hamburgu), da bi jo le-to razbremenilo plačila dajatev, za katere je menila, da jih ne dolguje.

19

Finanzgericht Hamburg je zavrnilo tožbo, ki mu je bila predložena, ker je menilo, da družba Döhler zaradi nespoštovanja roka, določenega za predložitev obračuna zaključka, ni izpolnila obveznosti, zaradi česar je nastal carinski dolg v skladu s členom 204(1)(a) carinskega zakonika. To sodišče je tudi presodilo, da prepozne predložitve obračuna zaključka ni mogoče šteti za kršitev, ki je ostala brez bistvenih posledic za pravilno izvajanje zadevnega carinskega postopka v smislu člena 204(1), in fine, carinskega zakonika, kot se izvaja s členom 859, točka 9, izvedbene uredbe.

20

V zvezi s tem je to sodišče ocenilo, da po eni strani roka za predložitev obračuna zaključka ne bi bilo mogoče podaljšati, tudi če bi bil predlog vložen pravočasno, saj ni bilo posebnih okoliščin, ki bi upravičevale tako podaljšanje, ter da je po drugi strani družba Döhler ravnala hudo malomarno, ker je kot gospodarski subjekt, ki je izkušen glede izvajanja postopka aktivnega oplemenitenja, seznanjena z obveznostjo, da je treba v določenem trenutku predložiti obračun zaključka, pri čemer jo je Hauptzollamt na to zahtevo tudi opozoril.

21

Družba Döhler je izpodbijala zavrnitev tožbe s strani Finanzgericht Hamburg in pri Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče ) vložila revizijo ter trdila, da se je carinski postopek končal 31. marca 2007 in da vsakršna neizpolnitev obveznosti po tem datumu, kot je predložitev obračuna zaključka po izteku roka, ne bi mogla vplivati na carinski postopek niti a fortiori povzročiti nastanka carinskega dolga.

22

Predložitveno sodišče se po preučitvi razlage carinskega zakonika, ki jo zastopa družba Döhler, sprašuje glede nastanka carinskega dolga v okoliščinah, kot so te v tem primeru. Poleg tega poudarja nevarnost nastanka dvojnega carinskega dolga za del blaga, ki ni bilo ponovno izvoženo, in sicer prvič ob izteku roka za zaključek in drugič ob izteku roka za preložitev obračuna zaključka.

23

V teh okoliščinah je Bundesfinanzhof ob presoji, da rešitev spora, ki mu je predložen, zahteva razlago carinskega zakonika, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 204(1)(a) [carinskega zakonika] razlagati tako, da se nanaša tudi na neizpolnitev dolžnosti, ki jih je treba izpolniti šele po zaključku carinskega postopka, ki je bil uveden v posameznem primeru, tako da v zvezi z blagom, ki je bilo uvoženo v okviru postopka aktivnega oplemenitenja po sistemu odloga in je bilo pravočasno deloma ponovno izvoženo, kršitev obveznosti predložitve obračuna zaključka nadzornemu uradu v roku 30 dni po izteku roka za zaključek povzroči nastanek carinskega dolga za celotno uvoženo blago, za katero je treba narediti obračun zaključka, če niso izpolnjeni pogoji iz člena 859, točka 9, [izvedbene uredbe]?“

24

Z odločbo z dne 1. marca 2011 je Sodišče to zadevo dodelilo sedmemu senatu in sklicalo stranke na obravnavo, ki je bila 13. aprila 2011. Poleg tega je odločilo, da bo v tej zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov.

25

Sedmi senat je 22. septembra 2011 na podlagi člena 44(4) Poslovnika odločil, da zadevo predloži Sodišču zaradi predodelitve številčnejši sestavi. Po tem je Sodišče odločilo, da zadevo predodeli tretjemu senatu in da o zadevi razsodi po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca.

26

S sklepom z dne 25. oktobra 2011 je Sodišče v skladu s členom 61 Poslovnika odredilo ponovno odprtje ustnega postopka in sklic strank na novo obravnavo, za katero je določilo datum 1. december 2011.

27

Generalni pravobranilec je svoje sklepne predloge predstavil na obravnavi 8. marca 2012, po koncu katere je bil ustni postopek končan.

28

Z dopisom z dne 9. marca 2012 je družba Döhler predlagala, naj se ji dovoli možnost pisnega odgovora na sklepne predloge generalnega pravobranilca ali naj se ponovno odpre ustni postopek. Ta predlog je družba Döhler utemeljila z nestrinjanjem s stališčem generalnega pravobranilca in navajala, da so bili sklepni predlogi predstavljeni zunaj ustnega postopka, ki je bil končan 1. decembra 2011.

29

Najprej je treba ugotoviti, da Statut Sodišča Evropske unije in njegov poslovnik strankam ne dajeta možnosti, da predložijo stališča v odgovor na sklepne predloge generalnega pravobranilca (sklep z dne 4. februarja 2000 v zadevi Emesa Sugar, C-17/98, Recueil, str. I-665, točka 2).

30

Glede ponovnega odprtja ustnega postopka je treba opozoriti, da lahko Sodišče v skladu s členom 61 Poslovnika po uradni dolžnosti ali na predlog generalnega pravobranilca oziroma na predlog strank odredi ponovno odprtje ustnega postopka, kadar meni, da ni dovolj poučeno ali da je o zadevi treba odločiti na podlagi trditve, o kateri stranke niso razpravljale (glej sodbo z dne 3. marca 2009 v zadevi Komisija proti Avstriji, C-205/06, ZOdl., str. I-1301, točka 13).

31

Ker Sodišče v obravnavani zadevi meni, da je pridobilo dovolj podatkov za razsojanje, in ker zadeve ni treba obravnavati na podlagi trditev, o katerih stranki nista razpravljali, se predlogu za ponovno odprtje ustnega postopka ne ugodi.

32

Glede trditve družbe Döhler, da so bili sklepni predlogi predstavljeni zunaj ustnega postopka, je treba opozoriti, da člen 59 poslovnika določa, prvič, da generalni pravobranilec pred koncem ustnega postopka ustno predstavi obrazložene sklepne predloge, in drugič, da po predstavitvi sklepnih predlogov predsednik razglasi konec ustnega postopka. V tem primeru je ugotovljeno, da ustni postopek ni bil končan, preden je generalni pravobranilec predstavil sklepne predloge na obravnavi 8. marca 2012. Zato je treba ugotoviti, da pri načinu predstavitve sklepnih predlogov v tej zadevi ni bilo nobene kršitve pravil, ki se izvajajo pred Sodiščem.

33

Zato Sodišče po opredelitvi generalnega pravobranilca meni, da je treba zavrniti predloge tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, ki se nanašajo na to, da se ji dovoli predložiti dodatna pisna tališča oziroma da se ponovno odpre ustni postopek.

34

Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 204(1)(a) carinskega zakonika razlagati tako, da kršitev obveznosti predložitve obračuna zaključka nadzornemu uradu v 30 dneh po izteku roka, določenega za zaključek iz člena 521(1), prvi pododstavek, prva alinea, izvedbene uredbe, povzroči nastanek carinskega dolga za celotno uvoženo blago, za katero je treba narediti obračun zaključka, vključno s tistim, ki je bilo ponovno izvoženo iz ozemlja Evropske unije, če se ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz člena 859, točka 9, izvedbene uredbe.

35

V skladu s členom 204(1)(a) carinskega zakonika carinski dolg pri uvozu nastane z neizpolnitvijo ene od obveznosti, ki izhaja za blago, zavezano uvoznim dajatvam, iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo blago dano, razen če se dokaže, da te kršitve niso bistveno vplivale na pravilno izvajanje tega postopka. Poudariti je treba, tako kot je to storil generalni pravobranilec v točki 49 sklepnih predlogov, da vsak primer, ki ni zajet s to izjemo, spada na področje uporabe člena 204 carinskega zakonika.

36

Družba Döhler navaja da je bil v zadevi v glavni stvari postopek aktivnega oplemenitenja zaključen v skladu s členom 89(1) carinskega zakonika s ponovnim izvozom blaga v oblikah in rokih, ki so bili določeni, in da torej te ugodnosti ni mogoče retroaktivno odvzeti z nastankom carinskega dolga, ker obračun zaključka ni bil predložen v predpisanem roku. Tako po mnenju družbe Döhler kršitev obveznosti predložitve obračuna zaključka iz člena 521(1), prvi pododstavek, prva alinea, izvedbene uredbe ne more povzročiti nastanka carinskega dolga, ker ta obveznost nastane po zaključku zadevnega carinskega postopka.

37

Tega stališča ni mogoče sprejeti.

38

Nobena določba carinskega zakonika in njegove izvedbene uredbe v različicah, ki so se uporabljale v času dejanskega stanja, namreč ne dopušča ugotovitve, da je treba glede učinka kršitve na nastanek carinskega dolga ob uporabi člena 204 carinskega zakonika razlikovati med obveznostjo, ki se izpolni pred zaključkom zadevnega carinskega postopka ali po njem, ali med t. i. „glavno“ in „stransko“ obveznostjo.

39

Poleg tega člen 204 carinskega zakonika v odstavku 1 določa, da carinski dolg nastane „z neizpolnitvijo ene od obveznosti, ki izhaja […] iz uporabe carinskega postopka“, s čimer zajema vse obveznosti, ki izhajajo iz zadevnega carinskega postopka. Poleg tega je treba poudariti, da točka 9 člena 859 izvedbene uredbe izrecno določa, da prekoračenje roka, določenega za predložitev obračuna zaključka, ni med tistimi kršitvami, zaradi katerih nastane carinski dolg, če so izpolnjeni nekateri pogoji iz tega člena.

40

Opozoriti je treba, da postopek aktivnega oplemenitenja v obliki sistema odloga plačila pomeni izjemen ukrep, ki je namenjen olajšavi izvajanja nekaterih gospodarskih dejavnosti. Ta postopek zajema to, da je na carinskem območju Unije prisotno neskupnostno blago, za katero obstaja nevarnost, da bo sproščeno v gospodarski krogotok držav članic, ne da bi bile zanj plačane carine (glej sodbo z dne 15. julija 2010 v zadevi DSV Road, C-234/09, ZOdl., str. I-7333, točka 31).

41

Ker ta postopek prinaša očitno nevarnost za pravilno izvajanje carinskih predpisov Unije in izterjavo z njimi povezanih carinskih dajatev, morajo njegovi upravičenci natančno upoštevati obveznosti, ki iz njega izhajajo. Enako strogo je treba razlagati posledice neupoštevanja teh obveznosti (glej sodbo z dne 14. januarja 2010 v združenih zadevah Terex Equipment in drugi, C-430/08 in 431/08, ZOdl., str. I-321, točka 42).

42

Tako je, kot v točki 50 sklepnih predlogov poudarja generalni pravobranilec, s končanjem postopka aktivnega oplemenitenja na podlagi pripadajočega obračuna ugotovljena dokončna usoda uvoženega blaga, kar je odstopanje od splošnega postopka. Obračun je torej osrednji dokument v okviru izvajanja postopka aktivnega oplemenitenja v obliki sistema odloga plačila, kar dokazujejo tudi podrobni podatki, ki morajo biti v njem navedeni v skladu s členom 521(2) izvedbene uredbe, obveznost predložiti ta obračun v 30 dneh po izteku roka za končanje – kot je določena v členu 521(1), prvi pododstavek, prva alinea, izvedbene uredbe – pa ima poseben pomen za carinski nadzor v tem carinskem postopku.

43

Zato nastanek carinskega dolga, v okoliščinah, kot so te v zadevi v glavni stvari, ne pomeni sankcije, temveč ga je treba obravnavati kot posledico neizpolnitve pogojev, ki se zahtevajo za pridobitev ugodnosti, ki izhaja iz uporabe postopka aktivnega oplemenitenja v obliki sistema odloga plačila. Ta postopek namreč zajema dodelitev pogojne ugodnosti, ki je ni mogoče dodeliti, če z njim povezani pogoji niso spoštovani, zaradi česar se ne uporabi odlog plačila in je zato upravičena naložitev plačila carinskih dajatev.

44

Poleg tega je Sodišče presodilo, da člen 859 izvedbene uredbe zakonito uvaja ureditev, ki izčrpno ureja kršitve, v smislu člena 204(1)(a) carinskega zakonika, ki „niso bistveno vplivale na pravilno izvajanje začasne hrambe ali zadevnega carinskega postopka“ (sodba z dne 11. novembra 1999 v zadevi Söhl & Söhlke, C-48/98, Recueil str. I-7877, točka 43). V zadevi v glavni stvari pa je predložitveno sodišče svoje vprašanje za predhodno odločanje oblikovalo tako, da se je oprlo na predpostavko, da pogoji iz omenjenega člena 859 niso izpolnjeni.

45

Zato je treba ugotoviti, da kršitev obveznosti, ki je povezana z ugodnostjo postopka aktivnega oplemenitenja v obliki sistema odloga plačila, ki jo je treba izpolniti po zaključku tega carinskega postopka, v konkretnem primeru obveznost predložitve obračuna zaključka v roku 30 dni, ki je predpisan v členu 521(1), prvi pododstavek, prva alinea, izvedbene uredbe, ob izvajanju člena 204(1)(a) carinskega zakonika povzroči nastanek carinskega dolga za vse blago, če niso izpolnjeni pogoji, navedeni v členu 859, točka 9, izvedbene uredbe.

46

Glede nevarnosti, ki jo izpostavljata predložitveno sodišče in družba Döhler, in sicer nastanka dvojnega carinskega dolga za blago iz spora v glavni stvari, ki ni bilo ponovno izvoženo, je treba opozoriti, da carinska Unija nasprotuje dvojni obdavčitvi istega blaga (sodba Sodišča z dne 20. septembra 1988 v zadevi Kiwall, 252/87, Recueil, str. 4753, točka 11).

47

Predložitveno sodišče se mora torej prepričati, da carinski organi niso povzročili nastanka drugega carinskega dolga za blago, za katero bi carinski dolg že nastal na podlagi prejšnjega obdavčljivega dogodka.

48

Glede na prej navedeno je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 204(1)(a) carinskega zakonika razlagati tako, da kršitev obveznosti predložitve obračuna zaključka nadzornemu uradu v 30 dneh po izteku roka – določenega za zaključek iz člena 521(1), prvi pododstavek, prva alinea, izvedbene uredbe – povzroči nastanek carinskega dolga za celotno uvoženo blago, za katero je treba narediti obračun zaključka, vključno s tistim, ki je bilo ponovno izvoženo iz ozemlja Evropske unije, če se oceni, da niso izpolnjeni pogoji iz člena 859, točka 9, izvedbene uredbe.

49

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 204(1)(a) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 648/2005 z dne 13. aprila 2005, je treba razlagati tako, da kršitev obveznosti predložitve obračuna zaključka nadzornemu uradu v 30 dneh po izteku roka – določenega za zaključek iz člena 521(1), prvi pododstavek, prva alinea, Uredbe (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 214/2007 z dne 28. februarja 2007 – povzroči nastanek carinskega dolga za celotno uvoženo blago, za katero je treba narediti obračun zaključka, vključno s tistim, ki je bilo ponovno izvoženo iz ozemlja Evropske unije, če se ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz člena 859, točka 9, Uredbe št. 2454/93.