Zadeva C-131/10

Corman SA

proti

Bureau d’intervention et de restitution belge (BIRB)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo tribunal de première instance de Bruxelles)

„Zaščita finančnih interesov Evropske unije – Uredba (ES, Euratom) št. 2988/95 – Člen 3 – Zastaranje pregona – Rok – Sektorski predpisi – Uredba (ES) št. 2571/97 – Različna uporaba pravil o zastaranju glede na to, ali je nepravilnost storil upravičenec do subvencije ali njegovi sopogodbeniki“

Povzetek sodbe

1.        Lastna sredstva Evropske unije – Uredba o zaščiti finančnih interesov Unije – Pregon nepravilnosti – Zastaralni rok – Nepravilnosti, storjene v okviru razpisa v sektorju masla

(Uredba Sveta št. 2988/95, člen 3(1), prvi pododstavek, in (3); Uredba Komisije št. 2571/97)

2.        Lastna sredstva Evropske unije – Uredba o zaščiti finančnih interesov Unije – Pregon nepravilnosti – Zastaralni rok – Nepravilnosti, storjene v okviru razpisa v sektorju masla

(Uredba Sveta št. 2988/95, člena 1 in 3(3); Uredba Komisije št. 2571/97)

1.        Ker Uredba št. 2571/97 o prodaji masla po znižanih cenah in dodeljevanju pomoči za smetano, maslo in koncentrirano maslo za uporabo pri izdelavi peciva, sladoleda in drugih živil ne določa pravila o zastaranju pregona, ki bi se uporabljalo za obračunavanje varščin, položenih v okviru razpisa v sektorju masla, koncentriranega masla in smetane, v dobro ustreznega računa, pri njej ne gre za sektorski predpis, ki bi določal „krajši zastaralni rok“ v smislu člena 3(1), prvi pododstavek, drugi stavek, Uredbe št. 2988/95 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti. Zato se za tako obračunavanje uporablja štiriletni zastaralni rok iz člena 3(1), prvi pododstavek, prvi stavek, zadnjenavedene uredbe, vendar ob upoštevanju možnosti, ki jo imajo države članice na podlagi odstavka 3 tega člena 3, da določijo daljše zastaralne roke.

(Glej točko 50 in točko 1 izreka.)

2.        Države članice pri preganjanju nepravilnosti v smislu člena 1 Uredbe št. 2988/95 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti ohranijo možnost določitve daljših zastaralnih rokov v smislu člena 3(3) te uredbe, in to – v okviru Uredbe št. 2571/97 o prodaji masla po znižanih cenah in dodeljevanju pomoči za smetano, maslo in koncentrirano maslo za uporabo pri izdelavi peciva, sladoleda in drugih živil – tudi če so nepravilnosti, za katere mora odgovarjati uspešni ponudnik, storili njegovi sopogodbeniki.

Države članice v okviru odstopanja, določenega v členu 3(3) Uredbe št. 2988/95, namreč ohranijo široko diskrecijsko pravico glede določitve daljših zastaralnih rokov, ki jih nameravajo uporabiti v primeru nepravilnosti, ki škoduje finančnim interesom Unije.

(Glej točki 54 in 62 ter točko 2 izreka.)

SODBA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 22. decembra 2010(*)

„Zaščita finančnih interesov Evropske unije – Uredba (ES, Euratom) št. 2988/95 – Člen 3 – Zastaranje pregona – Rok – Sektorski predpisi – Uredba (ES) št. 2571/97 – Različna uporaba pravil o zastaranju glede na to, ali je nepravilnost storil upravičenec do subvencije ali njegovi sopogodbeniki“

V zadevi C‑131/10,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo tribunal de première instance de Bruxelles (Belgija) z odločbo z dne 26. februarja 2010, ki je prispela na Sodišče 12. marca 2010, v postopku

Corman SA

proti

Bureau d’intervention et de restitution belge (BIRB),

SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi J.‑C. Bonichot, predsednik senata, K. Schiemann, L. Bay Larsen, sodnika, C. Toader (poročevalka), sodnica, in E. Jarašiūnas, sodnik,

generalna pravobranilka: E. Sharpston,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Corman SA L. Defalque, odvetnik,

–        za belgijsko vlado J.‑C. Halleux, zastopnik,

–        za avstrijsko vlado E. Riedl, zastopnik,

–        za Evropsko komisijo F. Clotuche‑Duvieusart, zastopnica,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1) in (3) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (UL L 312, str. 1) v povezavi z Uredbo Komisije (ES) št. 2571/97 z dne 15. decembra 1997 o prodaji masla po znižanih cenah in dodeljevanju pomoči za smetano, maslo in koncentrirano maslo za uporabo pri izdelavi peciva, sladoleda in drugih živil (UL L 350, str. 3), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1550/98 z dne 17. julija 1998 (UL L 202, str. 27, v nadaljevanju: Uredba št. 2571/97).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Corman SA (v nadaljevanju: Corman) in Bureau d’intervention et de restitution belge (BIRB) glede tega, da slednji družbi Corman ni povrnil več varščin, ki jih je ta položila v okviru razpisov, na katere se nanaša Uredba št. 2571/97.

 Pravni okvir

 Ureditev Unije

 Uredba št. 2988/95

3        V skladu s tretjo uvodno izjavo Uredbe št. 2988/95 „je treba na vseh področjih preprečevati dejanja, ki škodujejo finančnim interesom Skupnosti“.

4        V peti uvodni izjavi te uredbe je navedeno, da „so v skladu s to uredbo nepravilno ravnanje ter upravni ukrepi in kazni za tako ravnanje zajeti v sektorskih predpisih“.

5        Člen 1 te uredbe določa:

„1.      Za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti se sprejmejo splošna pravila za enotne preglede ter upravne ukrepe in kazni v zvezi z nepravilnostmi, ki se nanašajo na zakonodajo Skupnosti.

2.      ‚Nepravilnost‘ pomeni vsako kršenje določb zakonodaje Skupnosti, ki je posledica dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta, ki je ali bi lahko škodljivo vplivalo na proračun Skupnosti ali proračunska sredstva, ki jih upravljajo, bodisi z zmanjšanjem ali izgubo prihodkov iz lastnih sredstev, ki se zbirajo neposredno v imenu Skupnosti, bodisi z neupravičenimi izdatki.“

6        Člen 3(1) in (3) Uredbe št. 2988/95 določa:

„1.      Pregon zastara v štirih letih od storitve nepravilnosti iz člena 1(1). Sektorski predpisi pa lahko določijo krajši zastaralni rok, ki ne sme biti krajši od treh let.

V primeru nadaljevanja ali ponavljanja nepravilnosti teče zastaranje [zastaralni rok] od dneva, ko so nepravilnosti prenehale. […]

Katero koli dejanje pristojnega organa v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanaša na nepravilnost in o katerem je organ obvestil zadevno osebo, pretrga zastaranje. Po vsakem dejanju, ki pomeni pretrganje zastaranja, začne zastaralni rok teči znova.

[…]

3.      Države članice lahko določijo daljši zastaralni rok od tistega iz odstavk[a] 1 […]“

7        Člen 4 Uredbe št. 2988/95 določa:

„1.      Praviloma se za vsako nepravilnost odredi odvzem neupravičeno pridobljene koristi:

[…]

–        z izgubo celotne ali dela garancije, ki je bila dana za zavarovanje odobrene koristi ali ob prejemu predplačila.

[…]

4.      Ukrepi iz tega člena se ne štejejo za kazen.“

 Predpisi o skupni ureditvi v sektorju mleka in mlečnih proizvodov

–       Uredba (EGS) št. 804/68

8        Člen 6 Uredbe Sveta (EGS) št. 804/68 z dne 27. junija 1968 o skupni ureditvi trga mleka in mlečnih proizvodov (UL L 148, str. 13), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 2807/94 z dne 14. novembra 1994 (UL L 298, str. 1), določa:

„1.      Intervencijska agencija, ki jo imenuje vsaka država članica, po pogojih, ki se določijo, celo mlečno leto po intervencijski ceni odkupuje maslo, izdelano neposredno in izključno iz pasterizirane smetane v odobrenem podjetju Skupnosti […]

[…]

3.      Maslo, ki ga odkupujejo intervencijske agencije, se odproda po minimalni ceni in pogojih, ki se določijo, da bi se izognili motnjam ravnotežja na trgu in zagotovili kupcem enako obravnavo in dostop do masla, ki se bo prodajalo. […].

[…]

[…]

6.      Podrobna pravila za uporabo tega člena in zlasti znesek pomoči, dodeljenih za zasebno skladiščenje, se določijo v skladu s postopkom iz člena 30.“

–       Uredba št. 2571/97

9        Člen 1(1) Uredbe št. 2571/97 določa:

„Ta uredba ureja:

(a)       prodajo intervencijskega masla, odkupljenega po členu 6(1) Uredbe […] št. 804/68 in uskladiščenega pred datumom, ki se določi;

(b)       pomoč, dodeljeno za uporabo masla, koncentriranega masla in smetane, kakor je določeno v odstavku 2.“

10      V skladu s členom 2 Uredbe št. 2571/97 se „[i]ntervencijsko maslo […] proda, pomoč za proizvode, navedene v členu 1(2), pa se dodeli prek stalnega razpisa, ki ga organizira posamezna intervencijska agencija“.

11      Člen 3 Uredbe št. 2571/97 določa:

„Ponudbe se sprejmejo samo, če ponudnik pisno jamči, da bo vdelal maslo ali koncentrirano maslo oziroma zagotovil njegovo vdelavo, izključno, ne glede na vmesne proizvode iz člena 8, v končne proizvode, kakor je navedeno v členu 4, ali, ko gre za smetano, neposredno in izključno v končne proizvode, kakor je navedeno v formuli B v členu 4(1) […]

[…]“

12      V skladu s členom 10(1) Uredbe št. 2571/97 „[i]zdelava koncentriranega masla po členu 1(2)(b), predelava masla v koncentrirano maslo po členu 5, dodajanje markerjev po členu 6, prepakiranje koncentriranega masla po drugem pododstavku člena 7(1), vdelava v vmesne proizvode po členu 8 in, kadar se uporablja člen 3(b), vdelava masla, koncentriranega masla, vmesnih proizvodov in smetane v končne proizvode, potekajo v odobrenih obratih“.

13      V prvotni različici člena 11 te uredbe je bilo določeno, da morajo biti proizvodi, navedeni v členu 1 te uredbe, predelani in vdelani v končne proizvode Skupnosti v šestih mesecih po mesecu, v katerem poteče rok za predložitev ponudb kot odgovor na posamičen razpis, kakor je določeno v skladu s členom 14(2). Po več spremembah tega člena, med drugim s sprejetjem Uredbe Komisije (ES) št. 494/1999 z dne 5. marca 1999 (UL L 59, str. 17), je bil ta rok skrajšan na štiri mesece.

14      Člen 12 Uredbe št. 2571/97 določa:

„1.      Uspešni ponudniki morajo:

(a)       opraviti ali v svojem imenu in na svoj račun zagotoviti izvedbo dejavnosti v zvezi z izdelavo koncentriranega masla in dodajanjem markerjev;

(b)       voditi računovodske evidence, ki za vsako dobavo navajajo imena in naslove kupcev ter ustrezne količine, predvideno uporabo (formula A ali formula B) ter bodisi končni rok za vdelavo, kakor je navedeno v členu 11, bodisi številko razpisa, ki je lahko v obliki šifre. Kadar uspešni ponudnik predeluje še druge proizvode, ki so upravičeni do pomoči ali znižanih cen po različnih shemah Skupnosti, mora za vsako shemo voditi ločeno računovodsko evidenco;

(c)       vključiti v vsako prodajno pogodbo:

(i)       pri izdelavi vmesnih proizvodov obveznost ravnanja v skladu s členoma 8 in 9;

(ii)  kadar je primerno, obveznost ravnanja v skladu z obveznostjo, navedeno v členu 3(b);

(iii)  obveznost vdelave v končne proizvode, z navedbo predvidene uporabe (formula A ali formula B) v roku, navedenem v členu 11;

(iv)  kadar je primerno, obveznost vodenja računovodskih evidenc po točki (b);

(v)       obveznost ravnanja v skladu s členom 10;

(vi)  obveznost vodenja evidenc po členu 10(2)(c), kadar so proizvodi, ki vsebujejo markerje, vdelani v končne proizvode;

(vii)  obveznost pogodbene stranke, da pristojnemu organu posreduje podatke, ki jih zadevajo, kakor je navedeno v prilogah IX do XIII, v skladu s podrobnimi pravili, ki jih določi vsaka država članica;

(viii)  kjer je primerno, obveznost predložitve proizvodnega programa.

2.      Uspešni ponudniki, ki izdelujejo končne proizvode, morajo voditi evidence, kakor je navedeno v členu 10(2)(c), in predložiti svoje proizvodne programe v skladu s členom 10(2)(d).“

15      Člen 13 Uredbe št. 2571/97 določa:

„1.      Obvestilo o stalnem razpisu se objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti vsaj osem dni pred prvim končnim rokom za oddajo ponudb.

2.      Vsako obvestilo o razpisu izda pristojna intervencijska agencija, v njem pa sta zlasti navedena končni rok in naslov, na katerega je treba oddati ponudbe.

[…]“

16      Člen 14 Uredbe št. 2571/97 določa:

„1.      V času veljavnosti stalnega razpisa izdajo intervencijske agencije posamične razpise.

2.      Rok za oddajo ponudb na vsak posamičen razpis poteče opoldne (po bruseljskem času) vsak drugi in četrti torek v mesecu […]“

17      Člen 17 Uredbe št. 2571/97 določa:

„1.      Vztrajanje pri ponudbi po končnem roku za oddajo ponudb in, kadar je primerno,

(a)       položitev varščine za izvedbo predelave po členu 18(2) in plačilo cene v roku, ki je določen v členu 20(2), za intervencijsko maslo;

(b)       položitev varščine za izvedbo predelave po členu 18(2) ali, kadar se uporablja drugi pododstavek člena 22(3), vdelava v končne proizvode, za proizvode iz člena 1(2), kadar se uporablja člen 3(a);

(c)       vdelava v končne proizvode za proizvode, navedene v členu 1(2), kadar se uporablja člen 3(b);

predstavljajo osnovne zahteve, za izvedbo katerih je treba položiti varščino za izvršitev ponudbe v višini 350 ekujev na tono.

2.      Varščine za izvršitev ponudbe je treba vložiti v državi članici, v kateri je vložena ponudba.

[…]“

18      Člen 18 Uredbe št. 2571/97 določa:

„1.      Za intervencijsko maslo se določi najnižja prodajna cena, za smetano, maslo ali koncentrirano maslo pa se določi najvišja pomoč glede na prejete ponudbe na vsak posamezni razpis, in sicer v skladu s postopkom, predpisanim v členu 30 Uredbe […] št. 804/68 […]

[…]

2.      Hkrati z določitvijo najnižje prodajne cene (cen) ali najvišjega zneska (zneskov) pomoči, in to po postopku, ki je določen v členu 30 Uredbe […] št. 804/68, se določi znesek (zneske) za varščino za izvedbo predelave vsakih 100 kilogramov glede na razliko med intervencijsko ceno masla in postavljenimi najnižjimi cenami ali zneski pomoči.

Namen varščine za izvedbo predelave je zagotoviti izvajanje osnovnih zahtev, ki zadevajo:

(a)       pri intervencijskem maslu:

(i)       predelavo masla v koncentrirano maslo v skladu s členom 5 in dodatek markerjev, kadar je primerno, ali dodatek markerjev maslu

in

ii)       vdelavo masla ali koncentriranega masla, ki so mu bili ali niso bili dodani markerji, v končne proizvode, ali

(b)       pri proizvodih po členu 1(2), kadar se uporablja člen 3(a), vdelavo v končne proizvode.

3.      Pristojni agenciji, ki jo določi država članica, se v 12 mesecih po preteku roka, predpisanega v členu 11, predloži dokazilo, ki je potrebno za sprostitev varščine za izvedbo predelave, navedene v odstavku 2.

Kadar so prekoračeni roki, predpisani v členu 11, za manj kakor skupno 60 dni, se od varščine za izvedbo predelave zaseže po 4 ekuje na tono dnevno. Na koncu tega obdobja se uporablja za preostali znesek člen 23 Uredbe Komisije (EGS) št. 2220/85 [z dne 22. julija 1985 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema varščin za kmetijske proizvode (UL L 205, str. 5)].

4.      Kadar se osnovne zahteve, navedene v odstavku 2(a), ne upoštevajo v rokih, predpisanih v členu 11, ker je ugotovljeno, da intervencijsko maslo ni primerno za porabo, se varščine za izvedbo predelave ob soglasju Komisije vseeno sprostijo, potem ko so bili pod nadzorom organov zadevne države članice izvedeni primerni ukrepi.“

19      Iz člena 19(1) in (2) Uredbe št. 2571/97 je razvidno, da bo uspešen ponudnik tisti, ki ponudi najvišjo ceno, če ta ni nižja od najnižje cene in če predlagani znesek pomoči ne presega najvišje določenega zneska pomoči.

20      V skladu s členom 19(4) „[p]ravice in obveznosti, ki izhajajo iz razpisa, niso prenosljive“.

21      Člen 27 Uredbe št. 2571/97 določa:

„Uredba […] št. 2220/85 se uporablja, razen kadar je izrecno določeno drugače. Sankcija za neupoštevanje podrejene obveznosti iz te uredbe izključuje kazni, predpisane z Uredbo […] št. 2220/85.

 Uredba št. 2220/85

22      Člen 29 Uredbe št. 2220/85, kot je bil spremenjen z Uredbo Komisije (ES) št. 3403/93 z dne 10. decembra 1993 (UL L 310, str. 4, v nadaljevanju: Uredba št. 2220/85), določa:

„Kadar pristojni organ izve, da obstajajo okoliščine, ki vodijo do celotnega ali delnega zasega varščine, nemudoma zahteva od zadevne stranke plačilo zapadlega zneska in ji odobri največ 30 dni od dneva izdaje [prejema] zahtevka za plačilo.

Kadar plačilo ni bilo izvedeno ob koncu tega obdobja, pristojni organ:

(a)       nemudoma obračuna varščino tiste vrste, ki je določena v členu 8(1)(a), v dobro ustreznega računa;

(b)       nemudoma zahteva od poroka iz člena 8(1)(b), da plača, in mu odobri 30 dni od dneva izdaje [prejema] zahtevka za plačilo;

(c)       nemudoma ukrene vse, da

(i)       zamenja vrednostne papirje iz člena 8(2)(a), (c), (d) in (e) v znesek, ki zadostuje za plačilo zapadlega zneska,

(ii)  obračuna zastavljene gotovinske pologe v dobro lastnega računa.

Pristojni organ lahko nemudoma obračuna katero koli varščino tiste vrste, ki je določena v členu 8(1)(a), v dobro ustreznega računa brez vnaprejšnje zahteve zadevne osebe, da izvede plačilo.

[…]“

 Uredba (EGS) št. 4045/89

23      Člen 4 Uredbe Sveta (EGS) št. 4045/89 z dne 21. decembra 1989 o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Jamstvenega oddelka Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada, s strani držav članic in o razveljavitvi Direktive 77/435/EGS (UL L 388, str. 18) določa, prvič, da morajo podjetja hraniti nekatere od svojih trgovinskih dokumentov, kot so knjige, registri, knjigovodske listine in spremni dokumenti, za obdobje najmanj treh let, ki se začne ob koncu leta njihove izdelave, in drugič, da lahko države članice predpišejo daljše obdobje za zadržanje teh dokumentov.

 Nacionalno pravo

24      Člen 2262a belgijskega civilnega zakonika, uvedenega s členom 5 zakona z dne 10. junija 1998, s katerim so bile spremenjene nekatere določbe o zastaranju (Moniteur belge z dne 17. julija 1998, str. 23544), določa:

„Člen 1      Obligacijskopravne terjatve zastarajo v desetih letih.

Z odstopanjem od prvega odstavka odškodninska terjatev, ki temelji na nepogodbeni odgovornosti, zastara v petih letih od dneva, ki sledi temu, ko je oškodovanec izvedel za škodo ali njeno povečanje in tistega, ki jo je povzročil.

V vsakem primeru zastara terjatev iz drugega odstavka v dvajsetih letih od dneva, ki sledi temu, ko je nastalo dejstvo, zaradi katerega je nastala škoda.

[…]“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

25      Družba Corman, ki je odobreni obrat v smislu člena 10 Uredbe št. 2571/97, je v letih od 1998 do 2000 sodelovala pri več posamičnih razpisih, ki jih je organiziral BIRB, intervencijska agencija v smislu člena 6(1) Uredbe št. 804/68, in njene ponudbe so bile sprejete.

26      Družba Corman je kot uspešni ponudnik morala položiti različne varščine zaradi zagotovitve spoštovanja zahtev iz Uredbe št. 2571/97. Te varščine so pokrivale tako izvedbo dejavnosti, s strani družbe Corman, v zvezi z izdelavo koncentriranega masla in dodajanjem markerjev, kot pravilno uporabo masla, koncentriranega masla in smetane ter njihovo vdelavo, s strani končnih uporabnikov, ki bi jim to podjetje preprodalo svoje proizvode, v končane proizvode, kot so pecivo, sladoled, piškoti in čokolada.

27      Ker je BIRB ugotovil, da so navedeni končni uporabniki koncentrirano maslo, ki spada pod intervencijski režim, mešali z maslom ali smetano s trga, je izrazil dvome glede pravilnosti take prakse glede na Uredbo št. 2571/97 in o tem družbo Corman uradno obvestil 26. aprila 2000.

28      BIRB je to vprašanje Komisiji predložil dvakrat, in sicer marca in avgusta 2002, ta pa je dala pojasnila v odgovorih iz junija 2002 in leta 2006, po katerih je BIRB sprostil nekatere varščine za izvedbo predelave, ki jih je položila družba Corman.

29      Vendar pa je BIRB v zvezi z nekaterimi drugimi dejavnostmi vdelave menil, da je bodisi zaradi poteka štirimesečnega roka za vdelavo masla v končne proizvode, bodisi zaradi končne uporabe, ki ni bila v skladu z Uredbo št. 2571/97, bodisi, nazadnje, zaradi neizdelave nekaterih oddanih količin treba zaseči varščine, ki jih je položila družba Corma. Tako je BIRB v letih 2006 in 2007 tej družbi posredoval obvestila o bremepisu, po katerih so bile zasežene varščine v znesku 202.999,58 EUR. Ta obvestila so bila formalizirana v odločbi z dne 17. januarja 2007.

30      Družba Corman je s tožbo z dne 22. maja 2007 to odločbo izpodbijala pred tribunal de première instance de Bruxelles in zahtevala povrnitev zadevnih varščin za izvedbo predelave v znesku 173.361,88 EUR. V utemeljitev tega zahtevka je navedla, da je bil zaseg zadevnih varščin glede na štiriletni zastaralni rok iz člena 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95 neupravičen, saj je že nastopilo zastaranje. Poleg tega je za primer, da tega roka ne bi bilo mogoče uporabiti, navedla, da Uredba št. 2571/97, ki je sektorski predpis v smislu člena 3(1), prvi pododstavek, drugi stavek, Uredbe št. 2988/95, nasprotuje uporabi daljšega nacionalnega zastaralnega roka na podlagi odstavka 3 navedenega člena.

31      BIRB meni, da se glede zadevnega zasega ni mogoče sklicevati na zastaranje, saj lahko države članice v skladu s členom 3(3) Uredbe št. 2988/95 določijo daljše zastaralne roke, ki izhajajo iz določb splošnega prava, kot je v Belgiji rok tridesetih let, ki je veljal pred letom 1998, in rok desetih let, ki velja odtlej.

32      V teh okoliščinah je tribunal de première instance de Bruxelles prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali je določbe Uredbe […] št. 2571/97 […] mogoče šteti za sektorske predpise Skupnosti, ki odstopajo od člena 3(1) Uredbe št. 2988/95 […] in nasprotujejo uporabi nacionalnih določb o zastaranju?

2.      Ali je treba člen 3(3) Uredbe št. 2988/95 […] razumeti tako, da je njegova uporaba omejena na primere, ko nepravilnost stori upravičenec do subvencije, pri čemer se splošno pravilo štiriletnega zastaralnega roka uporablja za vse nepravilnosti, ki jih storijo upravičenčevi sopogodbeniki, ob upoštevanju največ štiriletnega roka, ki se uporablja za [odgovornost] sopogodbenik[ov] v okviru skupne organizacije trga mleka in mlečnih izdelkov?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

33      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je mogoče Uredbo št. 2571/97 šteti za sektorski predpis, ki določa zastaralni rok v smislu člena 3(1), prvi pododstavek, drugi stavek, Uredbe št. 2988/95. V primeru pritrdilnega odgovora se to sodišče sprašuje, ali zaradi obstoja takega sektorskega predpisa države članice nimajo več možnosti, ki jim je dana s členom 3(3) zadnjenavedene uredbe, da določijo daljši zastaralni rok od tistega iz prvega pododstavka člena 3(1).

34      Družba Corman v bistvenem trdi, da je bil namen zakonodajalca Unije ob sprejetju Uredbe št. 2571/97, čeprav ta ne določa konkretnega zastaralnega roka, ki bi veljal za obračunavanje varščin za izvršitev ponudbe in/ali izvedbo predelave v dobro ustreznega računa, da se za postopke razpisa, ki jih ureja navedena uredba, uporablja pravilo zastaranja v štirih letih, ki ga na splošno določa člen 3(1), prvi pododstavek, prvi stavek, Uredbe št. 2988/95. S tega vidika naj bi pri Uredbi št. 2571/97 šlo za sektorski predpis, ki državam članicam onemogoča, da bi v tem sektorju na podlagi člena 3(3) Uredbe št. 2988/95 uporabile zastaralne roke, daljše od štirih let.

35      Belgijska in avstrijska vlada ter Komisija nasprotno menijo, da pri Uredbi št. 2571/97 ne gre za sektorski predpis, ki bi določal krajši zastaralni rok v smislu člena 3(1), prvi pododstavek, drugi stavek, Uredbe št. 2988/95. Poleg tega trdijo, da tudi ob predpostavki, da Uredba št. 2571/97 določa zastaralni rok, krajši od štirih let, v smislu te določbe, obstoj takega roka ne bi mogel vplivati na možnost, ki jo imajo države članice na podlagi člena 3(3), da določijo daljše zastaralne roke.

36      Za uvod je treba opozoriti, da člen 1(1) Uredbe št. 2988/95 uvaja „splošna pravila za enotne preglede ter upravne ukrepe in kazni v zvezi z nepravilnostmi, ki se nanašajo na zakonodajo Skupnosti“, in sicer zato, kot je razvidno iz tretje uvodne izjave navedene uredbe, da se „na vseh področjih prepreč[ijo] dejanja, ki škodujejo finančnim interesom Skupnosti“ (sodba z dne 24. junija 2004 v zadevi Handlbauer, C‑278/02, ZOdl., str. I‑6171, točka 31).

37      Kot je razvidno iz člena 4(1) te uredbe, gre lahko pri teh upravnih ukrepih – kot v obravnavani zadevi – za odvzem neupravičeno pridobljene koristi z izgubo celotne ali dela garancije, ki je bila dana za zavarovanje te koristi.

38      V členu 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95 je za pregon določen zastaralni rok, ki se med drugim uporablja za take upravne ukrepe in ki začne teči od storitve nepravilnosti, pri čemer se ta v skladu s členom 1(2) te uredbe nanaša na „vsako kršenje določb zakonodaje Skupnosti, ki je posledica dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta, ki je ali bi lahko škodljivo vplivalo na proračun Skupnosti […]“ (glej zgoraj navedeno sodbo Handlbauer, točki 32 in 33, in sodbo z dne 29. januarja 2009 v združenih zadevah Josef Vosding Schlacht-, Kühl- und Zerlegebetrieb in drugi, od C‑278/07 do C‑280/07, ZOdl., str. I‑457, točki 21 in 22).

39      Zakonodajalec Unije je s sprejetjem Uredbe št. 2988/95 in zlasti njenega člena 3(1), prvi pododstavek, določil splošno pravilo o zastaranju, uporabno na tem področju, s katerim je nameraval po eni strani določiti minimalni rok, ki se uporablja v vseh državah članicah, in po drugi strani odpraviti možnost pregona nepravilnosti, ki škodujejo finančnim interesom Evropske unije, po preteku štirih let od nastanka te nepravilnosti (glej zgoraj navedeno sodbo Josef Vosding Schlacht-, Kühl- und Zerlegebetrieb in drugi, točka 27).

40      Iz tega izhaja, da lahko pristojni organi držav članic od dneva začetka veljavnosti Uredbe št. 2988/95 v roku štirih let načeloma preganjajo vsako nepravilnost, ki škoduje finančnim interesom Unije, razen v sektorjih, za katere je zakonodajalec Unije določil krajši rok (glej zgoraj navedeno sodbo Josef Vosding Schlacht-, Kühl- und Zerlegebetrieb in drugi, točka 28).

41      Člen 3(1), prvi pododstavek, drugi stavek, Uredbe št. 2988/95 se nanaša na sektorske predpise, sprejete na ravni Unije, kot to potrjuje peta uvodna izjava te uredbe, in ne na nacionalne sektorske predpise (zgoraj navedena sodba Josef Vosding Schlacht-, Kühl- und Zerlegebetrieb in drugi, točka 44).

42      Poleg tega ima lahko obstoj sektorskih predpisov v smislu člena 3(1), prvi pododstavek, drugi stavek, Uredbe št. 2988/95 za posledico neuporabo pravila o zastaranju v štirih letih, določenega v členu 3(1), prvi pododstavek, prvi stavek, navedene uredbe, ki se v državah članicah neposredno uporablja, samo če ti sektorski predpisi določajo krajši rok, vendar ne krajšega od treh let (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Handlbauer, točka 35).

43      V zvezi s tem Uredba št. 2571/97 sicer res določa posebne roke, ki veljajo, glede na primer, za ponudnika in uspešnega ponudnika v okviru intervencijskega režima za maslo. Tako morajo biti ti proizvodi, na katere se nanaša člen 1 te uredbe, v skladu z njenim členom 11 predelani in vdelani v štirih mesecih po mesecu, v katerem poteče rok za predložitev ponudb, uspešni ponudnik pa mora v skladu s členom 18(3) navedene uredbe v 12 mesecih po preteku roka iz člena 11 predložiti dokazilo, ki je potrebno za sprostitev varščine za izvedbo predelave.

44      Vendar pa je treba ugotoviti, da, kot so trdile belgijska in avstrijska vlada ter Komisija, ta uredba ne določa nobenega pravila o zastaranju pregona, ki bi se uporabljalo za nacionalno intervencijsko agencijo, ko ta po ugotovitvi nepravilnosti varščine, ki jih je položil uspešni ponudnik, obračuna v dobro ustreznega računa.

45      Te ugotovitve ne more omajati dejstvo, da člen 29 Uredbe št. 2220/85, ki se za intervencijski režim v sektorju masla uporablja na podlagi člena 27 Uredbe št. 2571/97, določa, da kadar pristojni organ izve, da obstajajo okoliščine, ki vodijo do celotnega ali delnega zasega varščine, nemudoma zahteva od zadevne stranke plačilo zapadlega zneska in ji torej za plačilo odobri največ 30 dni od dneva prejema zahtevka.

46      Tudi če predpostavljamo, da je navedeni člen 29 mogoče uporabiti v zadevi v glavni stvari, zaradi tega, ker mora pristojni organ v skladu s tem členom ravnati „nemudoma“, ni mogoče šteti, da zanj velja določeni rok, v nasprotju s tem, kar trdi družba Corman.

47      Zato je treba ugotoviti, da za postopke razpisa, kot so ti, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, predpisi, ki so veljali za intervencijski režim v sektorju masla – čeprav je pri njih šlo za sektorske predpise v smislu Uredbe št. 2988/95 – niso določali zastaralnega roka, krajšega od štirih let, v smislu člena 3(1), prvi pododstavek, drugi stavek, te uredbe. Zato v okviru tega postopka ni treba preučiti vprašanja, ali države članice v primeru obstoja takega roka ne bi mogle določiti daljših zastaralnih rokov na podlagi člena 3(3) te uredbe.

48      V zadevi v glavni stvari bi lahko obračuni varščin v dobro ustreznega računa – če ne bi prišlo do pretrganja zastaranja – zastarali po štirih letih od storitve nepravilnosti, vendar pod pogojem, da država članica, v kateri so bile storjene nepravilnosti, ni uporabila možnosti določitve daljšega zastaralnega roka, ki jo ima na podlagi člena 3(3) Uredbe št. 2988/95 (glej zgoraj navedeno sodbo Josef Vosding Schlacht-, Kühl- und Zerlegebetrieb in drugi, točka 36).

49      Države članice lahko namreč na podlagi te določbe po eni strani še naprej uporabljajo daljše zastaralne roke, ki so veljali na dan sprejetja navedene uredbe, po drugi strani pa lahko določijo nova pravila o zastaranju, s katerimi se taki roki določijo po tem datumu. Poleg tega navedene določbe ni mogoče razlagati tako, da bi morale države članice v okviru te določbe, kadar določijo daljše zastaralne roke, to storiti v posebnih in/ali sektorskih predpisih, tako da lahko ti roki izhajajo iz določb splošnega prava (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Josef Vosding Schlacht-, Kühl- und Zerlegebetrieb in drugi, točke 42, 46 in 47).

50      Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo zastavljeno vprašanje odgovoriti, da ker Uredba št. 2571/97 ne določa pravila o zastaranju pregona, ki bi se uporabljalo za obračunavanje varščin, položenih v okviru razpisa v sektorju masla, koncentriranega masla in smetane, v dobro ustreznega računa, pri njej ne gre za sektorski predpis, ki bi določal „krajši zastaralni rok“ v smislu člena 3(1), prvi pododstavek, drugi stavek, Uredbe št. 2988/95. Zato se za tako obračunavanje uporablja štiriletni zastaralni rok iz člena 3(1), prvi pododstavek, prvi stavek, zadnjenavedene uredbe, vendar ob upoštevanju možnosti, ki jo imajo države članice na podlagi odstavka 3 tega člena 3, da določijo daljše zastaralne roke.

 Drugo vprašanje

51      Z drugim vprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, ali se lahko daljši zastaralni roki, ki jih lahko države članice določijo na podlagi člena 3(3) Uredbe št. 2988/95, nanašajo le na primere, ko nepravilnost stori upravičenec do koristi, ki je bila neupravičeno pridobljena v škodo proračuna Unije.

52      Z drugimi besedami, to sodišče se sprašuje, ali bi države članice še ohranile možnost določiti daljše zastaralnih rokov v smislu člena 3(3) za primere, ko nepravilnosti storijo sopogodbeniki, če bi predpisi določali zastaralni rok za terjatve upravičenca intervencijskega režima do njegovih sopogodbenikov.

53      Družba Corman meni, da bi moral BIRB glede na to, da veljavni predpisi določajo roke za predložitev dokazov, potrebnih za sprostitev nekaterih varščin, pravočasno obravnavati nepravilnosti, ki so jih naknadno storili sopogodbeniki te družbe. Ker pa se je BIRB odzval štiri leta po storitvi navedenih nepravilnosti, naj družbi Corman ne bi bilo mogoče prenesti zneska zaseženih varščin na njene pogodbenike, saj naj bi za tako terjatev veljal zastaralni rok petih let, ki ga belgijsko pravo določa glede nepogodbene odgovornosti. Poleg tega se glede na to, da člen 4 Uredbe št. 4045/89 določa, da morajo podjetja, ki sodelujejo pri dejavnostih, ki jih financira Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad (EKUJS), svoje trgovinske dokumente hraniti le za obdobje treh let, nacionalnim organom ne bi smelo dovoliti preganjanja nepravilnosti po tem roku.

54      Najprej je treba ugotoviti, da države članice v okviru odstopanja, določenega v členu 3(3) Uredbe št. 2988/95, ohranijo široko diskrecijsko pravico glede določitve daljših zastaralnih rokov, ki jih nameravajo uporabiti v primeru nepravilnosti, ki škoduje finančnim interesom Unije.

55      V Uredbi št. 2988/95 ni namreč določen noben mehanizem za obveščanje ali objavljanje glede uporabe možnosti držav članic, da v skladu z njenim členom 3(3) določijo daljše roke. Tako na ravni Unije ni bila določena nobena oblika nadzora glede derogativnih zastaralnih rokov, ki jih države članice določijo na podlagi te določbe, ter glede sektorjev, za katere bodo določile take roke (zgoraj navedena sodba Josef Vosding Schlacht-, Kühl- und Zerlegebetrieb in drugi, točka 45).

56      Dalje, v nasprotju s tem, kar trdi družba Corman, člen 4 Uredbe št. 4045/89 take ugotovitve ne more omajati. Ugotoviti je namreč treba, prvič, da ta določba sicer res določa, da morajo podjetja nekatere trgovinske dokumente hraniti za obdobje najmanj treh let, vendar hkrati določa, da lahko države članice predpišejo daljše obdobje za zadržanje teh dokumentov. Drugič, skrbnemu podjetju nič ne preprečuje, da bi svoje trgovinske dokumente hranilo dlje, kot mu nalagajo veljavni predpisi.

57      Nazadnje, glede na to, da v skladu s členom 19(4) Uredbe št. 2571/97 „[p]ravice in obveznosti, ki izhajajo iz razpisa, niso prenosljive“, ostane uspešni ponudnik odgovoren za končno uporabo masla in mora odgovarjati za ravnanje svojih sopogodbenikov in kasnejših kupcev (glej po analogiji sodbo z dne 5. decembra 1985 v zadevi Corman, 124/83, Recueil, str. 3777, točka 19).

58      Tako morajo uspešni ponudniki v skladu s členom 12(1)(c) Uredbe št. 2571/97 v vsako prodajno pogodbo vključiti obveznost vdelave v končne proizvode ter obveznost ravnanja, med drugim, v skladu s členom 10 te uredbe in z obveznostjo, navedeno v njenem členu 3(b).

59      Sodišče je v zvezi s tem že poudarilo, da lahko skrben uspešni ponudnik, da bi se preprečilo, da kasnejši sopogodbeniki ne bi upoštevali svojih obveznosti, uporabi več sredstev, kot, na primer, zahteva po zavarovanju ali vključitev določila o povrnitvi škode v podjemno ali prodajno pogodbo. Poleg tega je Sodišče že ugotovilo, da s tem, da uspešni ponudnik v prodajno pogodbo iz previdnosti vključi določilo, niso izčrpana vsa možna sredstva za zavarovanje pred morebitnim neupoštevanjem obveznosti s strani kasnejših kupcev (glej po analogiji sodbo z dne 1. oktobra 1985 v zadevi Corman, 125/83, Recueil, str. 3039, točki 29 in 30).

60      Vsekakor je nadzor, ki ga lahko nad spoštovanjem teh obveznosti nato izvaja uspešni ponudnik, samo v njegovem interesu in ne vpliva na njegovo odgovornost nasproti prodajni agenciji (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Corman z dne 5. decembra 1985, točka 20).

61      Zato okoliščina, da država članica uporabi možnost, ki jo ima na podlagi člena 3(3) Uredbe št. 2988/95, in določi daljši zastaralni rok, kot je ta iz odstavka 1 tega člena, ter lahko tako oteži možnost uspešnega ponudnika, kot je družba Corman, da na svoje sopogodbenike prenese finančne posledice nepravilnosti, ki so jih ti storili, vsekakor ni taka, da bi lahko omejila navedeno možnost držav članic.

62      Glede na zgoraj navedeno je na drugo zastavljeno vprašanje treba odgovoriti, da države članice pri preganjanju nepravilnosti v smislu člena 1 Uredbe št. 2988/95 ohranijo možnost določitve daljših zastaralnih rokov v smislu člena 3(3) te uredbe, in to – v okviru Uredbe št. 2571/97 – tudi če so nepravilnosti, za katere mora odgovarjati uspešni ponudnik, storili njegovi sopogodbeniki.

 Stroški

63      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

1.      Ker Uredba Komisije (ES) št. 2571/97 z dne 15. decembra 1997 o prodaji masla po znižanih cenah in dodeljevanju pomoči za smetano, maslo in koncentrirano maslo za uporabo pri izdelavi peciva, sladoleda in drugih živil ne določa pravila o zastaranju pregona, ki bi se uporabljalo za obračunavanje varščin, položenih v okviru razpisa v sektorju masla, koncentriranega masla in smetane, v dobro ustreznega računa, pri njej ne gre za sektorski predpis, ki bi določal „krajši zastaralni rok“ v smislu člena 3(1), prvi pododstavek, drugi stavek, Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti. Zato se za tako obračunavanje uporablja štiriletni zastaralni rok iz člena 3(1), prvi pododstavek, prvi stavek, zadnjenavedene uredbe, vendar ob upoštevanju možnosti, ki jo imajo države članice na podlagi odstavka 3 tega člena 3, da določijo daljše zastaralne roke.

2.      Države članice pri preganjanju nepravilnosti v smislu člena 1 Uredbe št. 2988/95 ohranijo možnost določitve daljših zastaralnih rokov v smislu člena 3(3) te uredbe, in to – v okviru Uredbe št. 2571/97 – tudi če so nepravilnosti, za katere mora odgovarjati uspešni ponudnik, storili njegovi sopogodbeniki.

Podpisi

---

* Jezik postopka: francoščina.