1. 

Sodišče je v sodbi z dne 3. septembra 2008 v združenih zadevah Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji ( 2 ) potrdilo, da morajo sodišča Evropske unije načeloma zagotoviti popoln nadzor nad zakonitostjo aktov institucij Evropske unije, katerih namen je izvajanje resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov, ( 3 ) ki določajo zamrznitev premoženja oseb in subjektov, ki jih je Odbor Varnostnega sveta za sankcije ( 4 ) opredelil na konsolidiranem seznamu ( 5 ).

2. 

Sodišče mora v obravnavanih zadevah natančno opredeliti obseg in vrsto navedenega nadzora.

3. 

Težava, na katero pri tem naleti Sodišče, izhaja iz navedene problematike, to je preprečevanje usklajenega terorističnega delovanja v svetovnem merilu.

4. 

V neki drugi zadevi ( 6 ) sem že navedel posebnosti boja proti terorizmu.

5. 

Terorizem je kriminalna dejavnost totalitarnega navdiha, ki zanika načelo individualne svobode in katere cilj je, da si v dani družbi prilasti politično, gospodarsko in sodno oblast, da bi vanjo uvedla ideologijo, na kateri temelji. Javni organi morajo zaradi nepredvidljivosti in uničujočih posledic terorističnih dejanj razviti vsa mogoča sredstva za njihovo preprečevanje. S tega vidika je zaščita sredstev in virov informacij absolutna prednostna naloga. Omogočiti mora ocenitev stopnje morebitne grožnje, na katero se je treba odzvati s preventivnim ukrepom, prilagojenim odkritemu tveganju. Ta ukrep zahteva zelo prožen pristop zaradi spremenljivosti konkretnih dejanskih razmer. Okoliščine grožnje in boja proti njej so namreč lahko različni glede na kraj in čas, resničnost in intenzivnost tveganja pa se lahko spreminjata glede na spremembe geopolitičnih razmer v svetu.

6. 

Vendar demokracije v imenu boja proti terorizmu ne smejo opustiti ali zanikati svojih temeljnih načel, med katerimi je načelo pravne države. Toda za ohranitev pravne države jih je treba nekoliko prilagoditi.

7. 

Ukrepi, ki jih sprejme Varnostni svet, in presoje Sankcijskega odbora glede obstoja teroristične grožnje, ki lahko posega v mednarodni mir in varnost, imajo temeljno vlogo v boju proti mednarodnemu terorizmu.

8. 

Zato mora sodišče Unije pri opredelitvi obsega in intenzivnosti svojega nadzora nad zakonitostjo aktov Unije, katerih namen je izvajanje resolucij Varnostnega sveta, upoštevati, da ima ta mednarodni organ glavno odgovornost za ohranjanje miru in varnosti v svetovnem merilu.

9. 

V teh sklepnih predlogih bom najprej pojasnil, zakaj po mojem mnenju ni mogoče, da bi Sodišče preklicalo svoj sklep, da se uredbam o izvajanju resolucij Varnostnega sveta ne prizna sodna imuniteta.

10. 

Dalje bom pojasnil, kakšna bi morala biti po mojem mnenju obseg in intenzivnost nadzora sodišč Unije nad takimi uredbami. Po predstavitvi različnih elementov, ki nasprotujejo stališču Splošnega sodišča Evropske unije v sodbi z dne 30. septembra 2010 v zadevi Kadi proti Komisiji, ( 7 ) bom zavzel stališče v prid običajnemu nadzoru nad formalno zakonitostjo in omejenemu nadzoru nad materialno zakonitostjo navedenih uredb.

11. 

Nazadnje bom preučil posledice tako opredeljene stopnje sodnega nadzora na zaščiteno vsebino temeljnih pravic, na katero se je skliceval Y. A. Kadi.

12.

Evropska komisija (zadeva C-584/10 P), Svet Evropske unije (zadeva C-593/10 P) ter Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska (zadeva C-595/10 P) v svojih pritožbah predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe, s katero je Splošno sodišče razglasilo za nično Uredbo Komisije (ES) št. 1190/2008 z dne 28. novembra 2008 ( 8 ) v delu, v katerem se navedeni akt nanaša na Y. A. Kadija. Komisija, Svet in Združeno kraljestvo Sodišču še predlagajo, naj zavrne predlog Y. A. Kadija za razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe v delu, v katerem se nanaša nanj.

13.

Komisija, Svet in Združeno kraljestvo navajajo različne pritožbene razloge v utemeljitev svojih pritožb. Ti so v bistvu trije. S prvim pritožbenim razlogom se zatrjuje uporaba prava, ker z izpodbijano sodbo ni bila priznana sodna imuniteta izpodbijane uredbe. Z drugim pritožbenim razlogom se zatrjuje napačna uporaba prava v zvezi z intenzivnostjo sodnega nadzora, opredeljenega v izpodbijani sodbi. S tretjim pritožbenim razlogom se zatrjujejo napake Splošnega sodišča pri preučitvi tožbenih predlogov Y. A. Kadija v zvezi s kršitvijo njegove pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva ter v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti.

14.

Preden začnem preučevati navedene pritožbe, naj na kratko predstavim sodbo Sodišča v zadevi Kadi, njene posledice in izpodbijano sodbo.

15.

Naj spomnim, da je Sodišče v sodbi Kadi razveljavilo sodbo Splošnega sodišča z dne 21. septembra 2005 v zadevi Kadi proti Svetu in Komisiji ( 9 ) ter razglasilo ničnost Uredbe Sveta (ES) št. 881/2002 z dne 27. maja 2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osama bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani, in o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 467/2001 o prepovedi izvoza nekaterega blaga in storitev v Afganistan, o poostritvi prepovedi poletov in podaljšanju zamrznitve sredstev in drugih finančnih virov talibanov iz Afganistana, ( 10 ) in sicer v delu, v katerem se je nanašala na Y. A. Kadija.

16.

Sodišče je v bistvu presodilo, da obveznosti, ki jih nalaga mednarodni sporazum, ne morejo ogroziti ustavnih načel Pogodbe ES, zlasti načela, da morajo vsi akti Skupnosti spoštovati temeljne pravice, kar je pogoj za njihovo zakonitost, ki jo mora nadzirati Sodišče v okviru popolnega sistema pravnih sredstev, ki ga vzpostavlja ta Pogodba. Menilo je, da kljub spoštovanju obveznosti, prevzetih v okviru Organizacije združenih narodov (OZN), med izvajanjem resolucij Varnostnega sveta, načela mednarodnega pravnega reda Združenih narodov vseeno ne vključujejo sodne imunitete akta Unije, kot je Uredba št. 881/2002. Dodalo je še, da taka imuniteta nima nobene podlage v Pogodbi ES.

17.

V teh okoliščinah je presodilo, da morajo sodišča Unije v zvezi s temeljnimi pravicami zagotoviti načeloma popoln nadzor nad zakonitostjo vseh aktov Unije, vključno z akti, katerih namen je izvajanje resolucij Varnostnega sveta, in da je zato Splošno sodišče pri svojem stališču napačno uporabilo pravo.

18.

Ko je odločalo o tožbi, ki jo je Y. A. Kadi vložil pri Splošnem sodišču, je presodilo, ker Svet Y. A. Kadija ni obvestil o obremenilnih dokazih, s katerimi je utemeljil omejevalne ukrepe, uvedene zoper njega, in mu ni dodelil pravice, da bi se z njimi seznanil v razumnem roku po uvedbi teh ukrepov, zadevna oseba ni imela možnosti, da bi učinkovito pojasnila svoje stališče glede tega. V teh okoliščinah je ugotovilo, da sta bili kršeni pravica Y. A. Kadija do obrambe in njegova pravica do učinkovitega pravnega sredstva ter da je bila njegova lastninska pravica neupravičeno omejena. Učinki uredbe, razglašene za nično v delu, v katerem se je nanašala na Y. A. Kadija, so se ohranili za največ tri mesece, da bi lahko Svet odpravil ugotovljene kršitve.

19.

Posledice navedene sodbe Sodišča v zvezi z Y. A. Kadijem je mogoče povzeti, kot sledi.

20.

Predsednik Sankcijskega odbora je 21. oktobra 2008 poslal povzetek razlogov za uvrstitev Y. A. Kadija na seznam stalnemu predstavniku Francije pri OZN in dovolil njegovo razkritje Y. A. Kadiju. Besedilo navedenega povzetka je povzeto v točki 50 izpodbijane sodbe.

21.

Stalni predstavnik Francije pri Uniji je 22. oktobra 2008 navedeni povzetek posredoval Komisiji, ta pa ga je istega dne poslala Y. A. Kadiju in ga obvestila, da namerava iz razlogov, navedenih v povzetku, ohraniti njegovo uvrstitev na seznam iz Priloge I k Uredbi št. 881/2002. Komisija je pred sprejetjem končne odločitve dala Y. A. Kadiju na voljo čas do 10. novembra 2008, da poda pripombe k navedenim razlogom in predloži kakršno koli informacijo, ki bi se mu zdela upoštevna.

22.

Y. A. Kadi je 10. novembra 2008 Komisiji predložil svoje pripombe in zahteval, naj zagotovi dokaze, ki potrjujejo trditve in navedbe v povzetku razlogov, in upoštevne dokumente iz svojega spisa ter naknadno možnost predložitve pripomb k tem dokazom, potem ko se zagotovijo. Poleg tega je skušal z dokazi izpodbiti trditve iz povzetka razlogov v obsegu, v katerem je lahko odgovoril na splošne obtožbe.

23.

Komisija je 28. novembra 2008 sprejela izpodbijano uredbo.

24.

V uvodnih izjavah od 3 do 6, 8 in 9 izpodbijane uredbe je navedeno:

[…]

25.

V skladu s členom 1 izpodbijane uredbe in prilogo k njej se Priloga I k Uredbi št. 881/2002 spremeni predvsem tako, da se pod naslov „Fizične osebe“ doda to besedilo: „Yasin Abdullah Ezzedine Qadi (alias (a) Kadi, Shaykh Yassin Abdullah, (b) Kahdi, Yasin, (c) Yasin Al-Qadi). Datum rojstva: 23.2.1955. Kraj rojstva: Kairo, Egipt. Državljanstvo: Saudove Arabije. Št. potnega lista: (a) B 751550, (b) E 976177 (izdan 6.3.2004, prenehanje veljavnosti 11.1.2009). Drugi podatki: Jeddah, Saudova Arabija.“

26.

V skladu s členom 2 izpodbijane uredbe je ta začela veljati 3. decembra 2008 in se uporablja od 30. maja 2002.

27.

Komisija je z dopisom z dne 8. decembra 2008 odgovorila na pripombe Y. A. Kadija z dne 10. novembra 2008, pri čemer je v bistvu navedla, da:

28.

Komisija je sklenila, da je bila uvrstitev Y. A. Kadija na seznam, priložen Uredbi št. 881/2002, upravičena zaradi njegove povezanosti z mrežo Al Kaida. Svojemu dopisu je priložila obrazložitev, ki je enaka kot povzetek razlogov, ki je bil pred tem poslan Y. A. Kadiju, in besedilo izpodbijane uredbe, pri čemer je opozorila na možnost, da lahko ta navedeno uredbo izpodbija pred Splošnim sodiščem in kadar koli predloži predlog za izbris Sankcijskemu odboru.

29.

Y. A. Kadi je 26. februarja 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil tožbo, s katero je predlagal razglasitev ničnosti sporne uredbe v delu, v katerem se nanaša nanj. V podporo svojim predlogom je navedel pet tožbenih razlogov. Drugi tožbeni razlog je bil kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva, peti tožbeni razlog pa kršitev načela sorazmernosti.

30.

Splošno sodišče je v točki 126 izpodbijane sodbe najprej trdilo, da mora v obravnavanem primeru ob upoštevanju točk 326 in 327 sodbe Sodišča v zadevi Kadi zagotoviti „načeloma popoln“ nadzor nad zakonitostjo izpodbijane uredbe glede na temeljne pravice, ne da bi bila navedena uredba deležna kakršne koli sodne imunitete, ker je njen namen izvajanje resolucij Varnostnega sveta. V točkah od 127 do 129 izpodbijane sodbe je dodalo, da dokler bo očitno, da postopki za ponovno preučitev, ki jih izvaja Sankcijski odbor, ne zagotavljajo jamstev učinkovitega sodnega varstva, kot je menilo Sodišče v točki 322 sodbe Kadi, se lahko nadzor, ki ga opravi sodišče Unije nad ukrepi za zamrznitev sredstev, šteje za učinkovit samo, če se posredno nanaša na vsebinske presoje samega Sankcijskega odbora in na dokaze, na katerih te presoje temeljijo.

31.

Trditev Komisije in Sveta v zvezi s tem, da Sodišče v sodbi Kadi ni zavzelo stališča glede vprašanja obsega in intenzivnosti sodnega nadzora, je bila v točki 131 izpodbijane sodbe obravnavana kot očitno napačna. Splošno sodišče je v točkah od 132 do 135 navedene sodbe v bistvu presodilo, da iz točk 326, 327, 336 in od 342 do 344 sodbe Sodišča v zadevi Kadi očitno izhaja namen Sodišča, da s svojim načeloma popolnim sodnim nadzorom zajame ne le domnevno utemeljenost izpodbijanega akta, ampak tudi dokaze in informacije, na katerih temeljijo presoje v tem aktu.

32.

V točkah od 138 do 146 izpodbijane sodbe je dodalo, da je Sodišče s ponovitvijo bistva obrazložitve, ki jo je uporabilo Splošno sodišče v sodbi z dne 12. decembra 2006 v zadevi Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, ( 11 ) potrdilo in podprlo raven in intenzivnost sodnega nadzora, ki ga je opravilo Splošno sodišče v navedeni sodbi, tako da je bilo treba v obravnavani okvir prenesti načela, ki jih je določilo Splošno sodišče v navedeni sodbi in svoji poznejši sodni praksi v zvezi z „avtonomnim“ sistemom sankcij Unije.

33.

Splošno sodišče je v nadaljevanju dodalo nekaj premislekov, ki so temeljili na naravi in učinkih spornih ukrepov za zamrznitev sredstev za tiste, za katere veljajo glede na njihovo časovno razsežnost. V zvezi s tem se je v točki 150 izpodbijane sodbe vprašalo, ali „ne bi bilo treba zdaj, ko je od prvotne zamrznitve tožnikovih sredstev minilo že skoraj deset let, podvomiti o“ presoji, ki jo je Splošno sodišče dalo v točki 248 sodbe Kadi I, Sodišče pa vsebinsko ponovilo v točki 358 svoje sodbe Kadi in „v skladu s katero je zamrznitev sredstev varstveni ukrep, ki v nasprotju z zasegom ne ogroža bistva lastninske pravice na finančnih sredstvih zadevnih oseb, ampak le njihovo uporabo“.

34.

Splošno sodišče je v točki 151 izpodbijane sodbe sklenilo, da „je – ko se sprejme predpostavka iz sodbe Sodišča v zadevi Kadi, v skladu s katero ukrepi za zamrznitev sredstev, kot se obravnavajo v tem primeru, niso zato, ker so namenjeni izvajanju resolucij Varnostnega sveta, sprejetih na podlagi poglavja VII Ustanovne listine Združenih narodov, deležni nikakršne sodne imunitete – načelo popolnega in strogega sodnega nadzora nad takimi akti toliko bolj utemeljeno, če ti ukrepi občutno in trajno vplivajo na temeljne pravice zadevnih oseb“.

35.

Potem ko je v nadaljevanju glede na navedene različne uvodne ugotovitve preučilo drugi in peti tožbeni razlog za razglasitev ničnosti, je v zvezi s prvim delom drugega tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev pravice Y. A. Kadija do obrambe, v točkah od 171 do 175 izpodbijane sodbe menilo, da:

36.

Sodišče je zato v točki 177 izpodbijane sodbe ob sklicevanju na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 19. februarja 2009 v zadevi A. in drugi proti Združenemu kraljestvu menilo, da Y. A. Kadi ni mogel učinkovito izpodbijati nobene trditve, ki ga je bremenila, ker mu je bil razkrit samo povzetek razlogov. Potem ko je v točki 178 izpodbijane sodbe še poudarilo, da si Komisija ni zares prizadevala izpodbiti razbremenilnih dokazov, ki jih je navedel Y. A. Kadi, je v točki 179 navedene sodbe ugotovilo, da je bila s sprejetjem izpodbijane uredbe kršena pravica Y. A. Kadija do obrambe. S sklicevanjem na točke od 319 do 325 sodbe Sodišča v zadevi Kadi je v točki 180 izpodbijane sodbe dodalo, da z možnostjo Y. A. Kadija, da poda izjavo Sankcijskemu odboru, da bi dosegel izbris s seznama tega odbora, očitno ni bilo mogoče odpraviti navedene kršitve.

37.

Splošno sodišče je v zvezi z drugim delom drugega tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev načela učinkovitega sodnega varstva, v točkah 181 in 182 izpodbijane sodbe presodilo, da Y. A. Kadi ob neobstoju ustreznega dostopa do informacij in dokazov, ki so ga bremenili, pred sodiščem Unije prav tako ni mogel braniti svojih pravic glede navedenih dokazov v zadovoljivih pogojih in da kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva med postopkom pred Splošnim sodiščem ni bila odpravljena, ker zadevne institucije med njim dejansko niso navedle nobene informacije ali dokaza. Splošno sodišče je po ugotovitvi, da ne more opraviti nadzora nad zakonitostjo izpodbijane uredbe, v točki 183 izpodbijane sodbe sklenilo, da temeljna pravica Y. A. Kadija do takega pravnega sredstva v obravnavanem primeru ni bila spoštovana. Ker je bila s sprejetjem izpodbijane uredbe po njegovem mnenju kršena pravica do obrambe, je v točki 184 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bilo kršeno načelo učinkovitega sodnega varstva.

38.

Trditev Sveta, da so dodatna procesna jamstva, ki jih je Komisija uvedla po sodbi Sodišča v zadevi Kadi, enaka kot tista, ki jih je sam uvedel po sodbi OMPI in ki jih je odobrilo Splošno sodišče v sodbi z dne 23. oktobra 2008 v zadevi People’s Mojahedin Organization of Iran proti Svetu, ( 12 ) je bila zavrnjena, ker se v tej trditvi ne upoštevajo velike postopkovne razlike med obema navedenima sistemoma Skupnosti, ki se uporabljata za zamrznitev sredstev. ( 13 )

39.

Oba dela drugega tožbenega razloga za razglasitev ničnosti sta bila torej razglašena za utemeljena. ( 14 )

40.

Splošno sodišče je v zvezi s petim tožbenim razlogom v točkah od 192 do 194 izpodbijane sodbe presodilo, da je bila izpodbijana uredba sprejeta, ne da bi Y. A. Kadi lahko pristojnim organom predstavil svojo zadevo kljub precejšnji omejitvi njegove lastninske pravice, ki jo glede na splošni obseg in trajanje predstavljajo ukrepi za zamrznitev njegovega premoženja, zato se z naložitvijo takih omejevalnih ukrepov neutemeljeno omejuje navedena pravica, tako da so očitki Y. A. Kadija, da poseganje v njegovo temeljno pravico do spoštovanja lastnine z izpodbijano uredbo pomeni kršitev načela sorazmernosti, utemeljeni.

41.

Splošno sodišče je zato razglasilo ničnost izpodbijane uredbe v delu, v katerem se nanaša na Y. A. Kadija.

42.

Naj opozorim, da je Sankcijski odbor 5. oktobra 2012 po preučitvi predloga Y. A. Kadija za izbris in poročila varuha človekovih pravic odločil, da ga bo izbrisal s seznama. Navedba imena Y. A. Kadija je bila zato črtana iz Priloge I k Uredbi št. 881/2002. ( 15 ) Z navedenim izbrisom, ki je bil opravljen po vložitvi obravnavanih pritožb, po mojem mnenju ne preneha pravni interes Komisije, Sveta in Združenega kraljestva niti pravni interes Y. A. Kadija v okviru njegovega predloga za razglasitev ničnosti. ( 16 )

43.

Zdaj je treba presoditi razlogovanje Splošnega sodišča z zaporedno preučitvijo treh vprašanj, in sicer vprašanja neobstoja sodne imunitete izpodbijane uredbe, vprašanja obsega in intenzivnosti sodnega nadzora v okviru obravnavanih zadev in nazadnje vprašanja zaščitene vsebine temeljnih pravic, na katere se v obravnavanem primeru sklicuje Y. A. Kadi.

44.

Ta prvi tožbeni razlog je razvil zlasti Svet. Ta ob podpori Kraljevine Španije, Irske in Italijanske republike Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo, ker v skladu s sodbo Sodišča v zadevi Kadi ni priznalo, zlasti v točki 126 izpodbijane sodbe, sodne imunitete izpodbijane uredbe.

45.

Svet in Irska Sodišče nedvomno pozivata, naj znova preuči načela, ki jih je v zvezi s tem navedlo v sodbi Kadi. Irska trdi, da vprašanje neobstoja sodne imunitete izpodbijane uredbe ni pravnomočno, saj niti navedena uredba niti postopek, ki mu je sledil njen avtor za njeno sprejetje, nista enaka zadevni uredbi in postopku v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Sodišča v zadevi Kadi. Svet in Irska dodajata, da je Sodišče že odstopilo od načel, navedenih v svoji prejšnji sodni praksi. ( 17 )

46.

Menim, da ni mogoče, da bi Sodišče preklicalo svojo zavrnitev v sodbi Kadi, da bi bil akt Unije, kot je izpodbijana uredba, deležen sodne imunitete.

47.

Ugotavljam namreč, da rešitev, pri kateri se ne prizna sodna imuniteta aktov Unije, katerih namen je izvajanje omejevalnih mednarodnih ukrepov, v sodni praksi Sodišča ni osamljena, saj je to potrdilo navedeno rešitev v sodbah z dne 3. decembra 2009 v združenih zadevah Hassan in Ayadi proti Svetu in Komisiji ( 18 ) ter v sodbi z dne 16. novembra 2011 v zadevi Bank Melli Iran proti Svetu ( 19 ).

48.

Sodišče je tako v točki 105 te zadnje sodbe z opiranjem na sodbo Sodišča v zadevi Kadi navedlo, da „ne da bi bila omajana primarnost resolucije Varnostnega sveta na mednarodni ravni, spoštovanje institucij Združenih narodov, ki se zahteva od institucij Skupnosti, ne more povzročiti tega, da ne bi bilo nadzora nad zakonitostjo akta Skupnosti glede na temeljne pravice, ki so sestavni del splošnih načel prava Skupnosti“.

49.

Kar zadeva utemeljenost navedene rešitve, ne vidim nobenega razloga, da bi moralo sodišče Unije opustiti svojo dolžnost, če je pozvano k odločanju o zakonitosti uredbe, kakršna je ta v obravnavanih zadevah. Strinjam se torej s številnimi argumenti Sodišča, s katerimi je to v sodbi Kadi utemeljilo nepriznanje sodne imunitete uredbam, katerih namen je, da se v Uniji izvajajo omejevalni ukrepi, ki so jih sprejeli Združeni narodi, kot je zadevni ukrep za zamrznitev sredstev v obravnavanem primeru. Navedeni argumenti se v bistvu nanašajo na „ustavno“ jamstvo, ki ga v Uniji, ki temelji na vladavini prava, zagotavlja sodni nadzor nad skladnostjo vsakega akta Unije s temeljnimi pravicami, določenimi v pravu Unije, tudi kadar je njegov namen izvajanje mednarodnopravnega akta, če je tak nadzor združljiv z načeli, ki urejajo odnos med mednarodnim pravnim redom Združenih narodov in pravnim redom Unije, in če ni podlage za sodno imuniteto aktov, kot je izpodbijana uredba, v pogodbah, na katerih temelji Unija.

50.

Sodišče je skratka menilo, da čeprav imajo institucije Unije omejen manevrski prostor pri izvajanju mednarodnega prava, morajo spoštovati temeljne pravice. Tako je samo potrdilo svojo pristojnost za nadzor temeljnih pravic oseb, uvrščenih na seznam Sankcijskega odbora, razen v nekaterih primerih, ko institucijam Unije pri izvajanju mednarodnega prava dovoli, da lahko kršijo temeljne pravice. Nasprotna rešitev bi močno odstopala od ustaljene sodne prakse Sodišča, katere cilj je zagotoviti splošno varstvo temeljnih pravic, kadar mu je v presojo predložen akt Unije.

51.

Kot je razvidno iz drugih pritožbenih razlogov v okviru obravnavanih pritožb, razprava odslej ne sme več zadevati tega, ali je sodni nadzor možen ali ne, ampak mora zadevati način njegovega opravljanja. Z upoštevanjem okoliščin, v katerih je bilo zamrznjeno premoženje Y. A. Kadija, da bi sodišče Unije prilagodilo svoj nadzor, je mogoče precej omiliti občasne očitke zoper načelno stališče, ki ga je Sodišče zavzelo v sodbi Kadi.

52.

To, da mora Unija spoštovati zavezujoče predpise mednarodnega prava, torej ne sme povzročiti sodne imunitete izpodbijanega akta, temveč je treba prilagoditi opravljen sodni nadzor. Zato menim, da je treba trditve Sodišča v zvezi z njegovo vlogo pri varstvu temeljnih pravic oseb, uvrščenih na seznam Sankcijskega odbora, pospremiti s potrebnimi pojasnili v zvezi z obsegom in intenzivnostjo nadzora, ki bi ga morala sodišča Unije opravljati nad akti Unije, katerih namen je izvajanje navedenih uvrstitev na seznam.

53.

Podobno kot Komisija, Svet in Združeno kraljestvo ter vse vlade intervenientke menim, da je Splošno sodišče večkrat napačno uporabilo pravo pri opredelitvi značilnosti in ravni nadzora, ki bi ga moralo opraviti sodišče Unije v okviru omejevalnih ukrepov, kot je zamrznitev premoženja Y. A. Kadija.

54.

Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi zavrnilo stališče Komisije, Sveta in vlad intervenientk, ki so zagovarjale omejitev sodnega nadzora nad akti Unije, s katerimi se v pravo Unije prenese seznam oseb in subjektov, ki jih je opredelil Sankcijski odbor in katerih premoženje je treba zamrzniti. Navedene stranke so v bistvu pozvale Splošno sodišče, naj s svojo presojo ne nadomesti presoje Sankcijskega odbora. Komisija je natančneje menila, da bi moralo Splošno sodišče samo preučiti, prvič, ali je bila tožeči stranki dejansko podeljena pravica do izjave, in drugič, ali se presoja njenih pripomb, ki jo je opravila Komisija, zdi nerazumna ali očitno napačna.

55.

Splošno sodišče je menilo, da bi taka omejitev njegovega nadzora „privedl[a] ne do učinkovitega sodnega nadzora, kot ga zahteva Sodišče v sodbi Kadi, ampak do ustvarjanja videza takega nadzora“. Dodalo je, da bi se „[d]ejansko […] tako uporabil enak pristop, kot ga je sprejelo Splošno sodišče v lastni sodbi Kadi“. ( 20 )

56.

Ta prva presoja Splošnega sodišča, iz katere izhaja nadaljevanje njegovega razlogovanja, se mi zdi že v osnovi napačna. Temelji namreč na predpostavki, da je Sodišče v svoji sodbi Kadi jasno podprlo temeljit sodni nadzor nad utemeljenostjo uvrstitve Y. A. Kadija na seznam. Stališče Splošnega sodišča je napačno tudi zato, ker omejen sodni nadzor enači z neobstojem nadzora.

57.

Splošno sodišče je poleg tega v izpodbijani sodbi pojasnilo svoje razmišljanje, pri čemer je menilo, da „se lahko nadzor, ki ga opravi sodišče Skupnosti nad ukrepi Skupnosti za zamrznitev sredstev, šteje za učinkovit samo, če se posredno nanaša na vsebinske presoje samega Sankcijskega odbora in na dokaze, na katerih te presoje temeljijo“. ( 21 ) Splošno sodišče je prav tako menilo, da „[je] […] Sodišč[e] [očitno nameravalo], […] s svojim ‚načeloma popolnim‘ sodnim nadzorom zaj[eti] ne le domnevno utemeljenost izpodbijanega akta, ampak tudi dokaze in informacije, na katerih temeljijo presoje v tem aktu“. ( 22 ) Splošno sodišče po mojem mnenju tako sodbi Sodišča v zadevi Kadi pripisuje navedbe, ki jih tam ni.

58.

Za dobro razumevanje obsega navedbe Sodišča glede „načeloma popolnega“ nadzora ( 23 ) aktov Unije, katerih namen je izvajanje resolucij Varnostnega sveta, sprejetih na podlagi poglavja VII Ustanovne listine Združenih narodov, je namreč treba vsekakor upoštevati, da je Sodišče z uporabo tega izraza želelo odgovoriti na stališče Splošnega sodišča v sodbi Kadi I, v skladu s katerim je bil, naj spomnimo, izključen vsakršen nadzor nad takimi akti Unije v zvezi s temeljnimi pravicami, varovanimi s pravom Unije.

59.

Namen te navedbe Sodišča glede „načeloma popolnega“ nadzora je torej poudariti dejstvo, da sodni nadzor vključuje vse akte Unije, ne glede na to, ali so sprejeti na podlagi predpisa mednarodnega prava ali ne, in da se ta nadzor nanaša na formalno zakonitost navedenih aktov in njihovo materialno zakonitost glede na temeljne pravice, varovane s pravom Unije. Sodišče je na podlagi tega načelnega stališča zavrnilo stališče Splošnega sodišča, da mora biti sporna uredba „deležna sodne imunitete glede materialne zakonitosti, razen glede združljivosti s pravili, ki spadajo v ius cogens“. ( 24 )

60.

Čeprav lahko torej iz navedbe Sodišča v zvezi z „načeloma popolnim“ nadzorom sklepam, da gre za navedbo obsega sodnega nadzora, ki ga namerava opraviti nad izpodbijano uredbo, je po mojem mnenju pretirano misliti, da je Sodišče z uporabo navedenega izraza zavzelo jasno stališče glede ravni intenzivnosti nadzora. Sodišče v sodbi Kadi nikakor ni izrecno podprlo temeljitega nadzora utemeljenosti uvrstitve Y. A. Kadija na seznam, pri katerem bi bilo treba natančno preizkusiti dokaze in informacije, na katerih temelji presoja Sankcijskega odbora.

61.

Zdi se mi, da iz izraza „načeloma popoln“ in natančneje iz uporabe besede „načeloma“ tam, kjer jo je postavilo Sodišče, izhaja prav nasprotna razlaga od te, ki jo je sprejelo Splošno sodišče. Če bi Sodišče želelo izraziti idejo, da bi moral biti njegov nadzor z vidika intenzivnosti brez kakršne koli izjeme popoln, uporaba besede „načeloma“ ne bi bila več potrebna. Če bi želelo poudariti, da je nameravalo iz tega narediti absolutno načelo, bi torej moralo uporabiti izraz „praviloma popoln“. Sodišče je dejansko jasno in jedrnato z dvema besedama izrazilo idejo, da je nadzor, o katerem govori, ne glede na svoj obseg popoln le načeloma in da torej vključuje morebitne izjeme. Toda če že velja izjema na nekem področju, je to iz zgoraj navedenih razlogov vsekakor področje boja proti terorizmu, katerega del je preprečevanje, zlasti z vidika usklajevanja v svetovnem merilu.

62.

Čeprav je Sodišče vsekakor priznalo načelo nadzora nad materialno zakonitostjo aktov Unije, katerih namen je izvajanje resolucij Varnostnega sveta, sprejetih na podlagi poglavja VII Ustanovne listine Združenih narodov, ni podrobno navedlo načina njegovega opravljanja. V zvezi s tem navedba Sodišča v točki 336 sodbe Kadi, da se mora sodni nadzor nanašati zlasti na zakonitost razlogov, na katerih temelji izpodbijani akt Unije, v nasprotju z navedbo Splošnega sodišča v točki 133 izpodbijane sodbe ne vključuje temeljitega nadzora Sodišča nad utemeljenostjo navedenega akta z morebitnimi dokazi, ki podpirajo dejanske in pravne razloge, ki so bili sprejeti.

63.

Poleg tega je po mojem mnenju napačno mnenje Splošnega sodišča v točkah od 138 do 147 izpodbijane sodbe, da je Sodišče v sodbi Kadi „potrdilo in podprlo raven in intenzivnost sodnega nadzora, ki ga je opravilo Splošno sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana sodba OMPI“. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da v sodbi Sodišča v zadevi Kadi ni nobene napotitve na navedeno sodbo. Poleg tega se zdi, da analiza Splošnega sodišča v prid usklajevanju standardov sodnega nadzora v dveh delih spora glede ukrepov za zamrznitev premoženja nasprotuje njegovi lastni ugotovitvi o „velikih postopkovnih razlikah med obema navedenima sistemoma Skupnosti, ki se uporabljata za zamrznitev sredstev“. ( 25 )

64.

Poleg tega ne menim, že zaradi različnosti obeh sistemov zamrznitve premoženja, da bi bilo z vsebinskega vidika v okviru sistema uvrstitev na seznam, o katerih odloča Sankcijski odbor, primerno prenesti standard nadzora, ki ga je določilo Splošno sodišče v sodni praksi, ki izhaja iz sodbe OMPI. Naj opozorim, da iz te sodne prakse ( 26 ) izhaja, da čeprav Splošno sodišče pristojni instituciji Unije priznava polje proste presoje, to „ne pomeni, da ne sme preveriti, kako je upoštevne podatke razlagala ta institucija“. Po navedbah Splošnega sodišča „mora [sodišče Unije] […] namreč preveriti ne le vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji situacije, in ali je z njimi mogoče utemeljiti iz njih izvedene ugotovitve“. Vendar Splošno sodišče pojasnjuje, da „v okviru tega nadzora ne more s svojo presojo smotrnosti nadomestiti presoje pristojne institucije Skupnosti“.

65.

Za standard nadzora, ki ga je tako določilo Splošno sodišče, je značilno, da „sodni nadzor nad zakonitostjo sklepa Skupnosti o zamrznitvi sredstev vsebuje presojo dejstev in okoliščin, navedenih v njegovo utemeljitev, ter preverjanje dokazov in informacij, na katerih temelji ta presoja“. ( 27 )

66.

Čeprav tu ne bom preučeval upoštevnosti takega standarda nadzora v okviru sistema samostojnih seznamov zamrznitve premoženja, moram poudariti, da prenos sodne prakse v zvezi z bojem proti terorizmu, v skladu s katero lahko sodišče Unije pri kompleksnih ekonomskih presojah opravlja sorazmerno strog nadzor, ( 28 ) po mojem mnenju še zdaleč ni očiten. Ali bi bilo treba analize in vire obveščevalnih služb predložiti sodiščem Unije? Poleg tega se mi zdi, da bi se z uporabo takega standarda nadzora pozabilo, da uvrstitev na samostojni seznam temelji pretežno na presoji pristojnih nacionalnih organov glede obstoja, zanesljivosti in zadostnosti resnih in verodostojnih dokazov ali indicev, da je zadevna oseba vpletena v teroristične dejavnosti. ( 29 ) Zato bi se bilo treba vprašati, ali je v sistemu, ki temelji pretežno na zaupanju institucij Unije v presojo pristojnih nacionalnih organov glede resnosti dokazov ali indicev v podporo ukrepu za zamrznitev premoženja, temeljit nadzor sodišča Unije nad navedenimi dokazi sploh ustrezen.

67.

Kakor koli, v zvezi z izvajanjem omejevalnih ukrepov, ki jih sprejme Sankcijski odbor, tako strogemu sodnemu nadzoru, kot je ta, ki ga je opravilo Splošno sodišče v izpodbijani sodbi s sklicevanjem na svojo sodbo OMPI, nasprotuje več razlogov. Ti razlogi izhajajo iz preventivnosti zadevnih ukrepov, mednarodnega okvira izpodbijanega akta, potrebnega ravnotežja med zahtevami po boju proti terorizmu in zahtevami po varstvu temeljnih človekovih pravic, politične narave presoj Sankcijskega odbora pri odločanju o uvrstitvi osebe ali subjekta na seznam in izboljšav postopka pred tem organom, do katerih je prišlo v zadnjih letih, zlasti od sodbe Sodišča v zadevi Kadi dalje. Preučil jih bom enega za drugim.

68.

Prvič, pomembno je spomniti, da je Sodišče stalno in še nedavno menilo, da so ukrepi za zamrznitev sredstev varstveni ukrepi, katerih namen ni prikrajšati zadevnih posameznikov za njihovo lastnino. ( 30 ) Sredstva se torej zamrznejo iz varnostnih razlogov, vendar se ne zasežejo. Ti ukrepi niso kazenske sankcije in poleg tega ne vključujejo tovrstne obtožbe. ( 31 ) Njihov cilj je preprečiti nova teroristična dejanja, morebitne znatne posledice, ki jih lahko imajo za osebe in subjekte, uvrščene na seznam, pa so neločljivo povezane z navedenim preprečevanjem. Terorizem se financira po tako razpršenih, zapletenih in skritih poteh, da je za njegovo preprečevanje treba ukrepati že pri samem izvoru, ki je zelo oddaljen od dejanske kriminalne dejavnosti. Pri preprečevanju je treba dejansko poskušati onemogočiti celotno skupino mrež v najširšem pomenu tega izraza. Obstoj takih omejevalnih ukrepov tako odvrača morebitne donatorje, ki vedo, da so lahko zanje posledice zelo hude, če podpirajo teroristične organizacije. Tudi če so ti ukrepi dolgotrajni (zakaj pa bi navsezadnje moralo biti preprečevanje kratkotrajnejše od grožnje?), je pomembno, da se lahko nad ukrepom in njegovim trajanjem opravlja sodni nadzor, ki je, kot že navedeno, prilagojen posebnim značilnostim ukrepa. Poleg tega ugotavljam, da je mogoče navedeno vrsto ukrepov časovno omejiti, kot sicer dokazuje primer Y. A. Kadija. Iz navedenega sledi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker se je v točkah od 148 do 151 izpodbijane sodbe oprlo na možnost izpodbijanja preventivnosti ukrepov za zamrznitev sredstev, da bi podprlo temeljit sodni nadzor nad navedenimi ukrepi.

69.

Drugič, Sodišče je v sodbi Kadi spomnilo, da je treba „[p]ristojnosti [Unije] […] izvrševati ob spoštovanju mednarodnega prava“. ( 32 ) Pojasnilo je, da je „[s]poštovanje obveznosti, sprejetih v okviru OZN, […] prav tako obvezno na področju ohranitve miru in mednarodne varnosti, ko [Unija] […] izvaja resolucije Varnostnega sveta, sprejete na podlagi poglavja VII Ustanovne listine Združenih narodov“. ( 33 ) Poudarilo je tudi, da „[mora Unija] […] pri izvajanju te pristojnosti pripisati poseben pomen temu, da sprejetje resolucij – s strani Varnostnega sveta na podlagi poglavja VII te listine – v skladu s členom 24 Ustanovne listine Združenih narodov pomeni izvrševanje poglavitne pristojnosti, ki jo ima ta mednarodni organ za ohranjanje miru in varnosti v svetovnem merilu, to je odgovornost, ki v okviru tega poglavja VII vključuje to, da določi, ali obstaja kakšno ogrožanje miru in mednarodne varnosti, ter da sprejme potrebne ukrepe za njuno ohranitev ali ponovno vzpostavitev“. ( 34 ) Sodišče je nazadnje navedlo, da mora Unija pri določanju ukrepov za izvajanje resolucije Varnostnega sveta, sprejete na podlagi poglavja VII Ustanovne listine Združenih narodov, „primerno upošteva[ti] besedilo in cilje zadevne resolucije ter upoštevne obveznosti, ki izhajajo iz Ustanovne listine Združenih narodov in se nanašajo na takšno izvajanje“. ( 35 )

70.

Čeprav na podlagi teh preudarkov ni mogoče izključiti nadzora sodišča Unije nad aktom Unije, katerega namen je izvajanje resolucije Varnostnega sveta, kot je presodilo Sodišče v točki 299 sodbe Kadi, pa po mojem mnenju prispevajo k utemeljitvi prilagoditve sodnega nadzora, ki se opravi glede na mednarodni okvir ukrepa Unije.

71.

Za ta okvir je tukaj značilna glavna odgovornost Varnostnega sveta, da ohranja mednarodni mir in varnost, pri čemer ta odgovornost načeloma institucijam in sodišču Unije preprečuje, da s svojo presojo utemeljenosti omejevalnih ukrepov, ki jih je sprejel navedeni organ, nadomestijo lastno presojo. Temeljitega sodnega nadzora, kot ga podpira Splošno sodišče v izpodbijani sodbi, ni mogoče opraviti brez poseganja v pristojnosti Varnostnega sveta, da opredeli, kaj ogroža mednarodni mir in varnost, ter določi potrebne ukrepe za odpravo nevarnosti. Ker o uvrstitvi osebe ali subjekta na seznam odloča Sankcijski odbor, mora biti sodni nadzor v okviru Unije sorazmeren z omejenim poljem proste presoje institucij Unije. Pomembno je skratka, da se ne bi izničila glavna odgovornost Varnostnega sveta na zadevnem področju in da Unija ne bi postala pritožbeni organ ali organ za ponovno preučitev odločitev, ki jih sprejme Sankcijski odbor.

72.

V prid omejitve sodnega nadzora v takih okoliščinah je tudi več določb PEU in PDEU.

73.

Tako člen 3(5) PEU določa, da „Unija […] [p]rispeva k miru, varnosti, […] varstvu človekovih pravic, […], kakor tudi k doslednemu spoštovanju in razvoju mednarodnega prava, zlasti k spoštovanju načel Ustanovne listine Združenih narodov“. Poleg tega v skladu s členom 21(1) PEU delovanje Unije na mednarodni ravni med drugim temelji na „spoštovanju načel Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava“. V tej določbi je še navedeno, da se Unija „[z]avzema […] za večstranske rešitve skupnih problemov, zlasti v okviru Združenih narodov“. Naj navedem tudi člen 21(2)(c) PEU, ki določa, da si Unija prizadeva za visoko stopnjo sodelovanja na vseh področjih mednarodnih odnosov za „ohranjanje miru, preprečevanje sporov in krepitev mednarodne varnosti v skladu s cilji in načeli Ustanovne listine Združenih narodov“. V izjavi št. 13 je nazadnje dodano, da „[Konferenca] [p]oudarja, da bodo za Evropsko unijo in njene države članice še naprej zavezujoče določbe Ustanovne listine Združenih narodov in zlasti primarna odgovornost Varnostnega sveta in njegovih članic za ohranjanje miru in varnosti v svetu“. ( 36 )

74.

Te določbe so osnova za delovanje Unije na področju skupne zunanje in varnostne politike ob spoštovanju delovanja Združenih narodov.

75.

Sodišče mora pri opredelitvi obsega in intenzivnosti svojega nadzora upoštevati izvor in okoliščine akta Unije, nad katerim opravlja nadzor. Sodišče v obravnavanem primeru ne more prezreti, da je bilo o uvrstitvi na seznam odločeno po centraliziranem in univerzalnem postopku na ravni Združenih narodov, niti da taka odločitev temelji na povzetku razlogov, ki ga je pripravil Sankcijski odbor na podlagi informacij ali dokazov, ki so mu jih najpogosteje zaupno poslale država ali države, ki so zahtevale uvrstitev na seznam, in naj jih institucije Unije ne bi imele na voljo.

76.

Glede na navedeno je po mojem mnenju najučinkovitejši način za uravnoteženje cilja boja proti terorizmu z optimalnim varstvom temeljnih pravic oseb, uvrščenih na seznam, v skladu z določbami zgoraj navedenih pogodb ta, da se na zadevnem področju razvije sodelovanje med Unijo in Združenimi narodi. V zvezi s tem poudarjam, da člen 220(1) PDEU določa, da „Unija v ustrezni obliki sodeluje z organi Združenih narodov in njihovimi specializiranimi agencijami“. Iz navedenega izhaja, da trditev o avtonomnosti pravnega reda Unije, s katero je Sodišče v sodbi Kadi utemeljilo zavrnitev sodne imunitete aktov Unije, katerih namen je izvajanje odločb Sankcijskega odbora, po mojem mnenju ne nasprotuje razvoju tesnejšega sodelovanja z navedenim organom. Poleg tega ugotavljam, da je Sodišče v sodbi z dne 19. julija 2012 v zadevi Parlament proti Svetu ( 37 ) navedlo, da so Skupno stališče 2002/402, Uredba št. 881/2002 in Uredba (EU) št. 1286/2009 ( 38 ) vzpostavili „sistem interakcije med Sankcijskim odborom in Unijo“ ( 39 ).

77.

Tretjič, Sodišče je – potem ko je v sodbi Kadi poudarilo, da „nujni preudarki […], ki se nanašajo na varnost ali vodenje mednarodnih odnosov [Unije] in držav članic, lahko nasprotujejo temu, da se zadevne osebe obvestijo o določenih okoliščinah“ ( 40 ) – menilo, da mora sodišče Unije sodelovati pri potrebnem uravnoteženju med bojem proti terorizmu in varstvom temeljnih pravic. Tako mora „v okviru sodnega nadzora, ki ga izvaja, uporabiti načine, ki mu omogočajo uskladiti legitimne skrbi glede varnosti, ob upoštevanju vrst in virov informacij, ki so bili upoštevani pri sprejetju zadevnega akta, ter tega, da mora posamezniku v zadostni meri zagotoviti postopkovno varstvo“. ( 41 ) Eden od načinov je po mojem mnenju ta, da sodišče Unije prilagodi intenzivnost svojega nadzora okoliščinam, v katerih je sprejet izpodbijani akt Unije.

78.

Četrtič, Komisija in vladi intervenientki so na prvi stopnji še poudarile, da so bila pooblastila za odločanje o tem, ali je neka oseba povezana z Al Kaido in ali je zato treba zamrzniti premoženje te osebe, da bi se ji preprečilo financiranje ali pripravljanje terorističnih dejanj, dodeljena Varnostnemu svetu ter da si je težko predstavljati pomembnejše in zahtevnejše politično področje, ki vključuje presojanje o zaščiti mednarodne varnosti.

79.

Seznami zamrznitve premoženja so del politike, katere namen je preprečiti mednarodno teroristično nevarnost. Cilj ukrepov za zamrznitev premoženja oseb, uvrščenih na seznam, je „preprečiti, da bi te osebe imele dostop do gospodarskih ali finančnih virov, ne glede na njihovo naravo, ki bi jih lahko uporabile za podpiranje teroristične dejavnosti“. ( 42 )

80.

Uvrstitev na seznam, ki ga je sestavil Sankcijski odbor, seveda temelji na indicih, iz katerih je mogoče razbrati, zakaj vedenje osebe ali subjekta kaže na povezanost s teroristično organizacijo in torej grožnjo za mednarodni mir in varnost, vendar je splošneje povezana tudi s strateškimi in geopolitičnimi vprašanji. V zvezi s tem je treba izbiro oseb, uvrščenih na seznam, prilagoditi razvoju grožnje, poleg tega pa je iz nje razvidna pripravljenost za boj proti kateri koli teroristični organizaciji kjer koli na svetu. ( 43 ) Tako so uvrstitve na seznam del političnega procesa, ki presega posamičen primer. Navedeni sistem zamrznitve premoženja je kljub svoji ciljni naravnanosti, ki mu daje osebno razsežnost, predvsem sredstvo za boj proti terorističnim organizacijam, njihovo ošibitev pa tudi njihovo uničenje. Politična razsežnost tega procesa, h kateremu se je priključila Unija, po mojem mnenju vključuje to, da sodišče Unije zmerno opravlja sodni nadzor, kar pomeni, da s svojo presojo načeloma ne nadomešča presoje drugih pristojnih političnih organov.

81.

Petič, izboljšave postopka pred Sankcijskim odborom od leta 2008 prav tako govorijo v prid temu, da je nadzor sodišča Unije nad materialno zakonitostjo izpodbijane uredbe omejen. Ne glede na to, ali v okviru obravnavnih pritožb upoštevam samo spremembe pred izpodbijano uredbo ali pa preučim tudi spremembe po njej, ni sporno, da so Združeni narodi začeli izboljševati postopka za uvrstitev na seznam in za izbris v smislu pravičnosti in spoštovanja pravice do obrambe, in sicer s tem, ko je Varnostni svet sprejel resolucije 1822 (2008) z dne 30. junija 2008, 1904 (2009) z dne 17. decembra 2009 in 1989 (2011) z dne 17. junija 2011.

82.

Ta proces kaže na to, da so se Združeni narodi začeli zavedati, da je treba odslej kljub zahtevam po zaupnosti postopka za uvrstitev na seznam in izbris izvajati na podlagi zadostnih informacij, da je treba spodbujati njihovo sporočanje zadevni osebi in da mora biti obrazložitev zadostno utemeljena. Varuh človekovih pravic, ki svoje naloge opravlja povsem neodvisno in nepristransko, ima pri tem pomembno vlogo. Od zadevnih držav zbira potrebne informacije za svojo presojo, na tej podlagi vzpostavi dialog s tožečo stranko in nato Sankcijskemu odboru poda svoje predloge glede tega, ali je treba osebo ali subjekt ohraniti na seznamu ali ne. Navedeni odbor torej v okviru postopka za izbris o tem, ali je treba zadevne osebe ohraniti na seznamu ali ne, odloča na podlagi neodvisne in nepristranske presoje. Temeljita preučitev varuha človekovih pravic zahteva, da je treba ohranitev imena na seznamu trdno utemeljiti, kar pomeni, da je dovolj informacij, ki lahko zagotovijo „razumen in verodostojen“ razlog za uvrstitev na seznam. ( 44 ) Postopka pred Sankcijskim odborom glede na pomembno vlogo varuha človekovih pravic pri odločitvah navedenega odbora po mojem mnenju ni več mogoče opredeliti kot le diplomatskega in meddržavnega. Poleg tega je treba pripomniti, da redno ponovno pregledovanje seznama omogoča zlasti redno posodabljanje podatkov in po potrebi dopolnjevanje obrazložitve. Izboljšave postopka pred Sankcijskim odborom tako prispevajo k zagotovitvi tega, da uvrstitve na seznam temeljijo na dovolj resnih dokazih in da se stalno pregledujejo.

83.

Kot priznava varuh človekovih pravic, ( 45 ) je bil urad varuha človekovih pravic, ki je omogočil veliko izboljšanje kakovosti seznama, ustanovljen prav zaradi sodbe Sodišča v zadevi Kadi. Bilo bi protislovno, če Sodišče ne bi upoštevalo izboljšav, h katerim je neposredno prispevalo, čeprav urad varuha človekovih pravic ni sodni organ.

84.

Varuh človekovih pravic je prispeval k razvoju predložitve informacij Sankcijskemu odboru s strani držav, kar zagotavlja odločanje na trdnejši podlagi. Seznam bo mogoče prav zaradi takega dialoga stalno posodabljati in bo še naprej deležen mednarodne podpore. Ta dinamika bi se lahko zajezila, če bi moral Sankcijski odbor, kot je razvidno iz rešitve Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi, institucijam Unije dejansko predložiti dokaze ali informacije, za katere so države – ne brez težav – privolile, da se mu predložijo. Te države bi bile lahko pozneje manj naklonjene predložitvi zaupnih informacij Sankcijskemu odboru, kar bi slabo vplivalo na kakovost in pravičnost postopkov za uvrstitev na seznam in izbris. Prevelike regionalne ali nacionalne zahteve bi se lahko v resnici izkazale kot kontraproduktivne pri uravnoteženju boja proti terorizmu in varstva temeljnih pravic oseb, uvrščenih na seznam.

85.

Menim, da učinkovit boj proti terorizmu v svetovnem merilu prej kot nezaupanje vključuje zaupanje in sodelovanje med mednarodnimi, regionalnimi in nacionalnimi institucijami, ki pri njem sodelujejo. Medsebojno zaupanje, ki mora prevladati med Unijo in Združenimi narodi, je utemeljeno s tem, da so vrednote v zvezi s spoštovanjem temeljnih pravic skupne obema organizacijama.

86.

To ne pomeni, da je treba Sankcijskemu odboru pri sprejemanju odločitev pustiti proste roke, jih udejanjati samodejno in nekritično, tudi kadar je med postopkom izvajanja ugotovljena očitna napaka. Vendar čim postopka za uvrstitev na seznam in izbris v Sankcijskem odboru omogočata strogo preučitev utemeljenosti uvrstitev na seznam in tega, ali je njihova ohranitev potrebna ali ne, po mojem mnenju sodiščem Unije ni treba opravljati take ravni nadzora, da bi institucijam Unije nalagala, da pred izvajanjem odločitev, ki jih je sprejel Sankcijski odbor na podlagi dokazov ali informacij, ki jih ima navedeni organ na voljo, sistematično in poglobljeno preučijo njihovo utemeljenost. Izboljšave postopka za uvrstitev na seznam in izbris namreč omogočajo, da se okrepi zaupanje institucij in sodišča Unije v odločitve Sankcijskega odbora.

87.

Glede na navedeno menim, da postopka za uvrstitev na seznam in izbris v Sankcijskem odboru vsebujeta dovolj jamstev, da lahko institucije Unije domnevajo, da so odločitve navedenega organa utemeljene. Izboljšave postopka v Združenih narodih omogočajo zlasti domnevo, da so razlogi za uvrstitev na seznam dovolj utemeljeni z dokazi in informacijami. Sodišče Unije torej ne bi smelo izvajati temeljitega nadzora nad utemeljenostjo uvrstitve na seznam na podlagi dokazov in informacij, na katerih temeljijo presoje Sankcijskega odbora.

88.

Navedeno domnevo utemeljenosti je vseeno mogoče izpodbijati med postopkom izvajanja v Uniji, ko se lahko oseba, uvrščena na seznam, sklicuje na nove dokaze ali informacije. V zvezi s tem je jasno, da preglednejši kot je postopek v Združenih narodih in bolj kot je utemeljen na dovolj številnih in resnih informacijah, manj vabljivo bo za regionalne in nacionalne institucije, da bi izpodbijale presoje Sankcijskega odbora.

89.

Če institucije Unije pri vodenju postopka izvajanja v celoti spoštujejo pravico do obrambe, jim prav to omogoča, da uvrstitev na seznam v Uniji kljub domnevi utemeljenosti presoje Sankcijskega odbora ne more temeljiti na obrazložitvi, za katero bi se izkazalo, da je očitno nezadostna ali napačna. Zato mora postopek izvajanja osebam in subjektom, uvrščenim na seznam, omogočiti, da izpodbijajo obrazložitev tako, da po potrebi predložijo nove dokaze ali informacije.

90.

Zato je bistveno, da sodišče Unije opravlja strog nadzor nad tem, kako je Komisija vodila postopek izvajanja. Pri nadzoru nad materialno zakonitostjo akta Unije pa bi bilo treba le preveriti morebitne očitne napake pri presoji. Sledi podroben ogled vprašanja, kakšna bi po mojem mnenju morala biti obseg in intenzivnost nadzora sodišča Unije nad akti Unije, katerih namen je izvajanje odločitev Sankcijskega odbora.

91.

Pri opredelitvi obsega in intenzivnosti navedenega nadzora si je treba postaviti tri vprašanja: katere so referenčne norme, z vidika katerih se opravlja nadzor? Nad čim sodišče opravlja nadzor? Kako ga opravlja?

92.

Odgovor na prvi dve vprašanji je mogoče razbrati iz sodbe Sodišča v zadevi Kadi. Sodišče Unije lahko nadzira zakonitost aktov Unije, katerih namen je izvajanje odločitev Sankcijskega odbora, z vidika celotnega prava Unije, zlasti z vidika temeljnih pravic, varovanih v pravnem redu Unije. Sodni nadzor lahko poleg tega vključuje ne le formalno zakonitost izpodbijanega akta, temveč tudi njegovo materialno zakonitost. Obseg sodnega nadzora je torej zelo velik, tako da ga je mogoče opredeliti kot „popolnega“.

93.

Za odgovor na tretje vprašanje se je treba vprašati o intenzivnosti sodnega nadzora.

94.

Kot izhaja iz mojih zgornjih ugotovitev, se ne strinjam s stališčem Splošnega sodišča, da bi bilo treba manj intenziven sodni nadzor enačiti z neobstojem nadzora. Sodišče Unije je vedno prilagajalo svoj nadzor glede na vrsto spora, o katerem je odločalo, glede na okoliščine izpodbijanega akta in glede na vrsto presoj, na katerih ta temelji, glede na to, ali so na primer zapletene ali politične. ( 46 )

95.

Z zgoraj opisanimi posebnimi okoliščinami, v katerih je bila sprejeta izpodbijana uredba, je po mojem mnenju mogoče utemeljiti, da se nad vidiki v zvezi z njeno formalno zakonitostjo opravi običajen nadzor, nad vidiki v zvezi z materialno zakonitostjo navedene uredbe pa omejen nadzor.

96.

Neki avtor je v zvezi s sodbo Sodišča v zadevi Kadi ugotovil, da uporaba procesnih pravic pogosto posredno omogoča varstvo materialnih pravic. ( 47 ) Nekateri drugi so navedli, da v primeru nepredložitve razlogov kot v zadevi Kadi I obstaja domneva neustreznosti ali nesorazmernosti, s katero je mogoče utemeljiti razglasitev ničnosti navedenega akta. ( 48 ) Z navedenima pripombama je upravičeno poudarjena pomembnost sodnega nadzora formalnih in procesnih vidikov izpodbijanega akta.

97.

Zagotovitev strogega nadzora nad spoštovanjem postopkovnih pravil in nad tem, da se v postopku spoštuje pravica do obrambe, sodišču Unije omogoča, da zavzame bolj zadržano stališče, ko mora opraviti nadzor nad materialno zakonitostjo izpodbijanega akta. Tu gre za običajno dialektično razmerje med nadzorom nad formalno in nadzorom nad materialno zakonitostjo. Sodišče Unije priznava prosto presojo pristojnim političnim organom in s tem omejitev nadzora nad materialno zakonitostjo, vendar zato poveča formalne in postopkovne zahteve, ki jih določa za pripravo akta. ( 49 ) Cilj postopkovnih in formalnih zahtev je zagotoviti materialno zakonitost akta, omogočiti njegovo preveritev in poleg tega avtorju navedenega akta olajšati presojo smotrnosti. Sodišče torej s povečanjem postopkovnih in formalnih zahtev poskuša okrepiti domnevo materialne zakonitosti in smotrnosti izpodbijanega akta. ( 50 ) Tako da tudi če sodišče glede utemeljenosti uvrstitve na seznam zavzame stališče „self-restraint“, visoka raven zahteve, ki jo postavlja v pravnih postopkih, zagotavlja ustrezno ravnotežje med varstvom temeljnih pravic in bojem proti terorizmu.

98.

Sodišče Unije mora v zvezi z izpodbijanim aktom opraviti strog nadzor nad tem, ali je bil navedeni akt sprejet v okviru postopka, pri katerem je bila spoštovana pravica do obrambe. Preveriti mora zlasti, ali so bili zadevni osebi predloženi razlogi za uvrstitev na seznam, ali so ti razlogi zadostni, da se lahko učinkovito brani, ali je lahko predložila svoje pripombe Komisiji in ali jih je ta zadostno upoštevala.

99.

V zvezi s preverjanjem zadostnosti ali nezadostnosti razlogov, predloženih osebi, uvrščeni na seznam, se je treba sklicevati na ustaljeno sodno prakso Sodišča v zvezi z obveznostjo obrazložitve aktov Unije. ( 51 ) Obrazložitev mora v bistvu zadevni osebi omogočiti, da se seznani z utemeljitvijo sprejetih ukrepov, pristojnemu sodišču pa, da opravi nadzor. V obrazložitvi morajo biti navedeni natančni in konkretni razlogi, zaradi katerih je pristojni organ menil, da je treba proti zadevni osebi uvesti omejevalne ukrepe, tako da lahko ta na podlagi obrazložitve razume, kaj se ji očita, in da se lahko učinkovito brani z izpodbijanjem navedenih razlogov.

100.

Zahteva po obrazložitvi se razlikuje glede na vrsto zadevnega akta in okoliščine, v katerih je bil sprejet. To zahtevo je treba presojati glede na okoliščine primera, predvsem glede na vsebino akta, navedene razloge in interes za pojasnila, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. ( 52 )

101.

Zadevni osebi je treba skratka omogočiti, da na podlagi obrazložitve izpodbija utemeljenost spornega akta. Zlasti mora imeti možnost, da izpodbija resničnost navedenih dejstev, njihovo pravno kvalifikacijo in širše vsebino navedenega akta, zlasti glede na načelo sorazmernosti.

102.

Sodišče Unije pa mora poleg predložitve zadostne obrazložitve preveriti, ali je zadevna oseba lahko predložila svoje pripombe Komisiji in ali jih je ta zadostno upoštevala. V zvezi s tem je pomembno, da Komisija natančno preuči pripombe in morebitne nove dokaze zadevne osebe.

103.

Vendar v okoliščinah, v katerih je bila sprejeta izpodbijana uredba, zahteva po postopku, pri katerem se upošteva pravica do obrambe, ni taka, da bi morale institucije Unije od Sankcijskega odbora pridobiti vse informacije ali dokaze, ki jih ima ta na voljo, in jih nato predložiti osebi, uvrščeni na seznam, da bi ta predložila svoje pripombe glede upoštevnosti navedenih elementov.

104.

Taka predložitev dokazov je toliko manj upravičena, ker mora sodišče Unije po mojem mnenju omejiti intenzivnost svojega nadzora nad materialno zakonitostjo izpodbijane uredbe.

105.

Sodišče Unije mora, kot je bilo navedeno, nad zadostnostjo ali nezadostnostjo obrazložitve opraviti strog nadzor, nad njeno utemeljenostjo pa omejen nadzor. Ker je za presojo smotrnosti uvrstitve na seznam pristojen Sankcijski odbor, zlasti ni pristojno za preizkus dokazov za očitano ravnanje.

106.

Pri posameznih delih materialne zakonitosti akta Unije, katerega namen je izvajanje odločitev Sankcijskega odbora, je torej treba po mojem mnenju preveriti samo obstoj očitne napake.

107.

To velja, prvič, za nadzor nad vsebinsko pravilnostjo dejstev. V okviru sistema interakcije, vzpostavljenega med Unijo in Sankcijskim odborom, mora namreč ta zadnji ( 53 ) od zadevnih držav zbrati informacije ali dokaze, na podlagi katerih je mogoče dokazati obstoj dejstev, s katerimi je mogoče utemeljiti uvrstitev na seznam. Institucije Unije naj ne bi imele na voljo navedenih informacij ali dokazov. Ker morajo navedeni organi domnevati, da so dejstva resnična, je mogoče akt o izvajanju razglasiti za ničen le v primeru očitno napačne ugotovitve dejanskega stanja.

108.

Enako velja, drugič, za nadzor nad pravno kvalifikacijo dejanskega stanja. Sodišče Unije mora po mojem mnenju preveriti le, ali ni Komisija storila očitne napake pri presoji, da so bili pravni pogoji za sprejetje ukrepa za zamrznitev sredstev glede na obrazložitev izpolnjeni.

109.

Sodišče Unije mora nazadnje pri nadzoru nad vsebino izpodbijanega akta glede na široko polje proste presoje Sankcijskega odbora glede smotrnosti uvrstitve na seznam preveriti le, da ta ni očitno neustrezna ali nesorazmerna glede na pomembnost zastavljenega cilja, to je boj proti mednarodnemu terorizmu.

110.

Skratka, pri nadzoru sodišča Unije nad materialno zakonitostjo aktov Unije, katerih namen je izvajanje odločitev Sankcijskega odbora, se načeloma ne bi smela izpodbijati utemeljenost uvrstitve na seznam, razen če je bilo mogoče v postopku izvajanja navedene uvrstitve v Uniji izpostaviti očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja, njegovi pravni kvalifikaciji ali presoji sorazmernosti ukrepa.

111.

Tukaj bom odgovoril na tretji pritožbeni razlog, ki so ga navedli Komisija, podredno Svet in Združeno kraljestvo, in sicer, da naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri preučitvi tožbenih razlogov Y. A. Kadija v zvezi s kršitvijo njegove pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva ter kršitvijo načela sorazmernosti.

112.

Splošno sodišče je na prvi stopnji potrdilo trditve Y. A. Kadija, v katerih je ta pravici do obrambe in pravici do učinkovitega sodnega varstva pripisoval tako vsebino, da bi morala Komisija pred uvrstitvijo na seznam, o kateri je odločil Sankcijski odbor, pridobiti dokaze, na podlagi katerih se je izvedla navedena uvrstitev, in jih preizkusiti. Komisija je tako postala organ za ponovno preučitev odločitev Sankcijskega odbora, sodišče Unije pa pritožbeni organ za navedene odločitve.

113.

Zgoraj sem pojasnil, zakaj odnosa med Sankcijskim odborom in Unijo ne bi smeli obravnavati tako, temveč na podlagi medsebojnega zaupanja in učinkovitega sodelovanja.

114.

V tem smislu menim, da se sklicevanja Sodišča v sodbi Kadi na to, da je treba osebam, uvrščenim na seznam, predložiti „obremenilne okoliščine“ oziroma „obremenilne dokaze“, nanašajo samo na predložitev dovolj podrobne obrazložitve, nikakor pa na predložitev dokazov ali informacij, ki jih ima na voljo Sankcijski odbor v utemeljitev uvrstitev na seznam, o katerih je odločil. V zvezi s tem opozarjam, da je Sodišče v točki 342 svoje sodbe Kadi pojasnilo, da „[n]ujni preudarki […], ki se nanašajo na varnost ali vodenje mednarodnih odnosov [Unije] in držav članic, lahko nasprotujejo temu, da se zadevne osebe obvestijo o določenih okoliščinah“.

115.

V okviru sistema interakcije, vzpostavljenega med Sankcijskim odborom in Unijo, je zaščitena vsebina pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva torej zlasti ta, da se zadevni osebi predloži obrazložitev z natančnimi in konkretnimi razlogi, zaradi katerih je pristojen politični organ menil, da je treba uvesti ukrepe za zamrznitev sredstev, in ta, da se strogo upoštevajo pripombe, ki jih je oseba, uvrščena na seznam, navedla za izpodbijanje upoštevnosti navedenih razlogov. Menim, da od Komisije in sodišča Unije v imenu varstva pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva ni mogoče zahtevati, da preizkusita dokaze in informacije, ki jih hrani Sankcijski odbor in na katere se je navedeni odbor oprl za pripravo obrazložitve.

116.

V obravnavanem primeru je treba glede na obrazložitev, povzeto v točki 50 izpodbijane sodbe, ugotoviti, da je Y. A. Kadi poznal natančne in konkretne razloge, ki so po mnenju Sankcijskega odbora utemeljevali uvrstitev zadevne osebe na seznam. Dokazi zoper Y. A. Kadija v nasprotju z mnenjem Splošnega sodišča v točki 174 izpodbijane sodbe niso „nejasne trditve“, temveč so dovolj natančni, da lahko zadevna oseba na njihovi podlagi izpodbija očitane osebne in poslovne odnose, povezane z Al Kaido in njenim financiranjem. To zlasti velja za trditev, da se je fundacija Muwafaq, katere ustanovitelj in vodja je bil Y. A. Kadi, pridružila Al Kaidi, trditev o vlogi, ki jo je imela navedena fundacija pri financiranju terorističnih dejavnosti, trditev o stikih, ki jih je Y. A. Kadi imel z Al-Ayadijem, ki se mu očita, da je sodeloval z Osamo bin Ladnom, ali za trditev, da so Y. A. Kadijeva podjetja v Albaniji prejemala gibljiva sredstva, ki jih je zagotavljal Osama bin Laden.

117.

Poleg tega v nasprotju s presojo Splošnega sodišča v točki 171 izpodbijane sodbe nič ne kaže na to, da bi bila pravica tožeče stranke do obrambe spoštovana „samo formalno in navidezno“. Y. A. Kadi v zvezi s tem ni dokazal, zakaj naj Komisija ne bi dovolj natančno in pozorno preučila pripomb, ki jih je predložil, potem ko mu je bila predložena obrazložitev. ( 54 )

118.

Iz navedenega sledi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je menilo, da je bila s sprejetjem izpodbijane uredbe kršena pravica tožeče stranke do obrambe.

119.

Poleg tega je bila Y. A. Kadiju obrazložitev predložena tako, da mu je omogočala obrambo pred sodiščem Unije, temu pa nadzor nad zakonitostjo izpodbijane uredbe na način, ki sem ga opisal zgoraj.

120.

Splošno sodišče je torej znova napačno uporabilo pravo, ker je v točkah 182 in 183 izpodbijane sodbe menilo, da ni moglo opraviti nadzora nad zakonitostjo izpodbijane uredbe, ker ni moglo preizkusiti dokazov zoper tožečo stranko, in je zato ugotovilo, da je bila kršena pravica tožeče stranke do učinkovitega pravnega sredstva.

121.

Splošno sodišče je nazadnje napačno uporabilo pravo zato, ker je glede na svojo ugotovitev, da sta bili kršeni pravica do obrambe in pravica do učinkovitega sodnega varstva, menilo, da so očitki tožeče stranke, da poseganje v njegovo temeljno pravico do spoštovanja lastnine z izpodbijano uredbo pomeni kršitev načela sorazmernosti, utemeljeni.

122.

Iz vseh navedenih razlogov Sodišču predlagam, naj izpodbijano sodbo razveljavi.

123.

Ker so pritožbe po mojem mnenju utemeljene, se mi v skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije zdi ne le utemeljeno, temveč tudi smotrno, da se saga v zadevah Kadi konča tako, da Sodišče sámo odloči o ničnostni tožbi Y. A. Kadija. Kot bomo videli, večina odgovorov na različne tožbene razloge, ki jih je navedel Y. A. Kadi, izhaja iz zgornjih ugotovitev.

124.

Tožeča stranka navaja pet tožbenih razlogov v podporo svojemu predlogu za razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe. Prvi je nezadostna pravna podlaga. Drugi je kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva. Tretji je kršitev obveznosti obrazložitve iz člena 296 PDEU. Četrti je očitna napaka pri presoji dejstev. Peti je nesorazmerno poseganje v njeno lastninsko pravico.

125.

Tožeča stranka pri tožbenem razlogu nezadostne pravne podlage meni, da izpodbijana uredba ni bila sprejeta v skladu s členom 7(1), prva alinea, Uredbe št. 881/2002 v tedaj veljavni različici. V skladu z navedeno določbo je „Komisija […] pooblaščena, da […] spremeni ali dopolni Prilogo I na podlagi določil Varnostnega sveta […] ali Sankcijskega odbora“. V nasprotju s trditvami tožeče stranke zaradi navedene določbe za sprejetje izpodbijane uredbe ni bilo treba sprejeti novega „določila“, na podlagi katerega bi Sankcijski odbor Y. A. Kadija ponovno uvrstil na seznam. Komisija je izpolnila zahteve sodbe Sodišča v zadevi Kadi in ravnala v skladu s členom 7(1), prva alinea, Uredbe št. 881/2002, ko je ime Y. A. Kadija dodala v Prilogo I k navedeni uredbi, na koncu drugega postopka, pri katerem se je tokrat spoštovala pravica Y. A Kadija do obrambe. Prvi tožbeni razlog je treba torej zavrniti kot neutemeljen.

126.

Pri drugem tožbenem razlogu v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe in pravico do učinkovitega sodnega varstva, ter tretjem tožbenem razlogu v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve iz člena 296 PDEU se sklicujem na svoje zgornje ugotovitve, iz katerih izhaja, da je treba navedene tožbene razloge zavrniti kot neutemeljene.

127.

Pri četrtem tožbenem razlogu v zvezi z očitno napako pri presoji dejstev poudarjam, prvič, da z razpravami, ki so potekale pred Splošnim sodiščem in Sodiščem, po mojem mnenju ni bilo mogoče dokazati očitne napake v zvezi z vsebinsko pravilnostjo dejstev, kot so navedena v obrazložitvi. Drugič, Komisija po mojem mnenju ni naredila očitne napake pri presoji, ker je po zasedanju Sankcijskega odbora na podlagi njegove obrazložitve in po dopisovanju s tožečo stranko menila, da so dejstva, ki jih je ugotovil Sankcijski odbor, pomenila grožnjo za mednarodni mir in varnost, za katero tožeča stranka ni mogla dokazati, da je prenehala od svoje prvotne uvrstitve na seznam.

128.

Nazadnje, pri petem tožbenem razlogu v zvezi z nesorazmernim poseganjem v lastninsko pravico Y. A. Kadija sem že navedel, da tako poseganje v nasprotju s primerom v sodbi Sodišča v zadevi Kadi v obravnavanem primeru ne more izhajati iz kršitve pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki po mojem mnenju ne obstaja. Poleg tega kršitev lastninske pravice, če izvzamem postopkovni vidik njenega varstva, po temelju prav tako ni podana. V zvezi s tem napotujem na razlogovanje Sodišča v točkah od 354 do 366 sodbe Kadi in, po analogiji s presojo Sodišča v okviru avtonomnega sistema zamrznitve sredstev, na točke od 120 do 130 njegove zgoraj navedene sodbe Al-Aqsa proti Svetu in Nizozemska proti Al-Aqsa.

129.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj: