1.

Obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo dansko Østre Landsret, se nanaša na razlago člena 5(2)(d) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi ( 2 ) (v nadaljevanju: Direktiva Infosoc).

2.

Na podlagi te določbe imajo države članice možnost, da predvidijo omejitve pravice reproduciranja iz člena 2 te direktive za dela, ki so varovana s pravicami na neopredmetenih sredstvih, v zvezi s tako imenovanimi efemernimi posnetki del, ( 3 ) ki jih izdelajo RTV-organizacije z lastno opremo in za lastne oddaje.

3.

Tudi po prenosu Direktive Infosoc danski zakon o avtorski pravici ne določa podrobneje pogojev, na podlagi katerih se določa, ali je bil posnetek izdelan „z lastno opremo in za lastne oddaje“ RTV-organizacije. ( 4 ) To je osrednji problem postopka v glavni stvari, v katerem se mora predložitveno sodišče ukvarjati z uporabo člena 5(2)(d) Direktive Infosoc za televizijske programe, ki so jih RTV-organizacije naročile pri zunanjih produkcijskih družbah.

4.

Ob upoštevanju navedenega želi predložitveno sodišče v bistvu vedeti, ali – in če je odgovor na navedeno vprašanje pritrdilen, pod katerimi pogoji – se za posnetek televizijskega programa, ki ga izdela produkcijska družba na podlagi naročila RTV-organizacije za oddajo slednje, na podlagi člena 5(2)(d) Direktive Infosoc v povezavi z uvodno izjavo 41 navedene direktive šteje, da ga RTV-organizacija „izdela[…] z lastno opremo in za lastn[o] oddaj[o]“.

5.

Člen 2 Direktive Infosoc („Pravica reproduciranja“) določa:

„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:

6.

Člen 3 Direktive Infosoc („Pravica priobčitve del javnosti in pravica do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic“) določa:

„(1)   Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.

[…]“

7.

Člen 5(2) Direktive Infosoc določa:

„Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravice reproduciranja iz člena 2 v naslednjih primerih:

[…]

8.

Glede pojma „lastna oprema“ je v uvodni izjavi 41 Direktive Infosoc navedeno:

„Pri uporabi izjem ali omejitev glede efemernih posnetkov, ki jih izdelajo RTV-organizacije, se šteje, da lastna oprema organizacije vključuje opremo osebe, ki deluje v imenu in[ ( 5 )] z odgovornostjo RTV-organizacije.“

9.

V Skupnem stališču Sveta (ES) št. 48/2000 ( 6 ) je v točki 27 v zvezi s tem pojasnjeno:

„Določba člena 5(2)(d) je bila dodana seznamu izjem v spremenjenem predlogu Komisije na pobudo Evropskega parlamenta (amandma 39). Svet je […] temu pododstavku dodal drugi stavek, s čimer je besedilo uskladil s členom 11bis Bernske konvencije. Svet je v novi uvodni izjavi 41 tudi podrobneje pojasnil pojem ‚z lastno opremo‘, s čimer naj bi nudil državam članicam dovolj prožnosti, da njihovo pravo prilagodijo spremembam na trgu.“

10.

Člen 11bis Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del (Pariški akt z dne 24. julija 1971), kakor je bila spremenjena 28. septembra 1979 (v nadaljevanju: Bernska konvencija), določa:

„(1)   Avtorji književnih in umetniških del imajo izključno pravico dovoljevati:

[…]

(3)   Če ni predpisano drugače, dovoljenje iz prvega odstavka tega člena ne obsega hkrati dovoljenja za snemanje po radiu oddajanega dela s sredstvi za snemanje zvokov ali slik. Vendar je državam unije prepuščeno, da določijo režim efemernih posnetkov, ki jih snema radiodifuzna ustanova z lastnimi sredstvi in za lastne oddaje. V teh zakonih je lahko predpisano, da se smejo omenjeni posnetki zaradi njihovega izrednega dokumentarnega pomena hraniti v uradnih arhivih.“

11.

Člen 31 danskega zakona o avtorski pravici ( 7 ) določa:

„(1)   Radiodifuzne organizacije lahko zaradi svojih oddaj posnamejo dela na trak, film ali drug nosilec, s katerega jih je mogoče reproducirati, če imajo pravico do oddajanja zadevnih del. Pravica, da se tako posneta dela dajo na voljo javnosti, je urejena s sicer veljavnimi predpisi.

(2)   Minister za kulturo lahko predpiše pogoje za izdelavo takih posnetkov ter za uporabo in shranjevanje teh posnetkov.“

12.

V povezavi s prenosom Direktive Infosoc na Danskem je nacionalni zakonodajalec, kot je navedeno v predložitvenem sklepu ( 8 ), izhajal iz tega, da izjemo, ki ustreza izjemi iz člena 5(2)(d) Direktive, vsebuje člen 31 veljavnega zakona. Zaradi prenosa člena 5(2)(d) navedene direktive torej ni bilo treba spreminjati člena 31 danskega zakona o avtorski pravici, zato tudi ni bilo oblikovano stališče o vprašanju pomena uvodne izjave 41 Direktive Infosoc.

13.

V postopku v glavni stvari obstoji spor o tem, kako naj se razlaga izjema glede posnetkov, narejenih za oddajanje, določena v členu 31 danskega zakona o avtorski pravici, če je posnetek narejen v povezavi s televizijskimi programi, ki jih je organizacija za razširjanje televizijskega programa naročila pri tretjih osebah, da jih bo uporabila za lastne prenose.

14.

Zlasti se postavlja vprašanje, ali in koliko Direktiva Infosoc v okviru razlage, skladne s to direktivo, vpliva na uporabo obravnavanega člena 31 in kako je treba v posameznem primeru razlagati določbe Direktive Infosoc, ki se nanašajo na RTV-organizacije.

15.

V tem postopku Nordisk Copyright Bureau na eni strani in dve RTV-organizaciji, DR in TV2 Danmark, na drugi strani zagovarjajo nasprotna stališča.

16.

Nordisk Copyright Bureau (v nadaljevanju: NCB) je nordijsko-baltska družba, ki sodeluje z istovrstnimi družbami za varovanje in upravljanje avtorskih pravic po svetu zaradi upravljanja pravic snemanja in razmnoževanja glasbe na CD-jih, DVD-jih, filmu, z videom, po internetu itd. – tako imenovanih mehaničnih pravic – za skladatelje, pisce pesmi in glasbene založnike.

17.

DR je danska radiodifuzna organizacija, ki se financira z naročnino. TV2 Danmark (v nadaljevanju: TV2) je danska nacionalna televizija, ki se financira s tržno dejavnostjo, in sicer s sredstvi od televizijskih oglasov.

18.

K radijskim in televizijskim programom, ki jih prenašata DR in TV2, spadajo tudi programi, ki jih na podlagi posebnih pogodb z DR ali TV2 izdelajo tretji, zato da jih DR ali TV2 prvič oddajata. Praviloma DR producira lastne oddaje, vendar je na podlagi tako imenovanega Public-Service sporazuma o javnih storitvah, ki ga je sklenila z ministrom za kulturo, dolžna podpirati zasebno produkcijo tako, da naj bi v vse večjem obsegu naročala televizijske programe pri tretjih osebah. TV2 nasprotno spada v tako imenovani „podjetniški model“, v skladu s katerim je treba v glavnem vse televizijske programe, razen novic, aktualnih oddaj in filmov, kar je zajeto z licenčnimi pogodbami, naročiti pri tretjih.

19.

Povečana uporaba neodvisnih zunanjih televizijskih produkcijskih hiš s strani DR in TV2 je zaostrila starejši spor med strankami, ki se nanaša na to, ali zakonska izjema zajema tudi posnetke, ki jih izdelajo neodvisne zunanje televizijske produkcijske hiše na podlagi naročila DR ali TV2 za prvo oddajanje pri DR ali TV2.

20.

Konkretno gre pri tem za glasbo, ki se lahko v televizijskih produkcijah uporabi kot glavni predmet oddaje ali podrejeni element, na primer kot glasba v ozadju, ki spremlja oddajo, in s tem povezane finančne zahtevke nekaterih družb za izkoriščanje avtorskih del. ( 9 )

21.

Na podlagi tega je predložitveno sodišče Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

22.

Sprejetje predhodne odločbe o vprašanju, ki ga postavi nacionalno sodišče, je mogoče zavrniti le, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom postopka o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na postavljena vprašanja. ( 11 )

23.

V postopku o glavni stvari so stranke sprejele različna stališča glede vprašanja, ali je Direktiva Infosoc, na katere razlago se nanašajo vprašanja za predhodno odločanje, sploh pomembna za odločitev v sporu, ki ga obravnava predložitveno sodišče.

24.

RTV-organizacije so se sklicevale na to, da se izraz v Direktivi Infosoc „z lastno opremo in za […] lastne oddaje“ v členu 31 danskega zakona o avtorski pravici sploh ne pojavlja, zaradi česar ga v postopku v glavni stvari ni mogoče uporabiti. Tudi sicer člena 5(2)(d) Direktive Infosoc ni mogoče neposredno uporabiti in pogoja glede izdelave „z lastno opremo“ ni mogoče z interpretacijo vnesti v člen 31 zakona o avtorski pravici, če tega danski zakonodajalec ni predvidel.

25.

Družba NCB v nasprotju z navedenim zatrjuje, da je podlaga za pogoj glede izdelave „z lastno opremo“ v členu 5(2)(d) Direktive Infosoc in da se ta pogoj lahko uporabi tudi na podlagi danskega prava, ker je treba člen 31 zakona o avtorski pravici razlagati v skladu s to direktivo.

26.

Če bi bila danskemu sodniku v postopku v glavni stvari iz pravnih razlogov dokončno onemogočena uporaba določbe Direktive Infosoc, torej z instrumenti nacionalnega prava ne bila mogoča razlaga v skladu s to direktivo, bi se vzbudil dvom o dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe zaradi nepomembnosti predloženih vprašanj za odločanje v sporu o glavni stvari. ( 12 )

27.

Kljub temu lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, ki ga določa člen 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi ustreznost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, je Sodišče načeloma dolžno odločati. ( 13 )

28.

V obravnavanem primeru se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, nujni indici, da ne bi bila mogoča vsaj razlaga nacionalnega prava v skladu z Direktivo Infosoc, pa niso podani. Navedbe v točki 12 teh sklepnih predlogov veliko bolj govorijo proti stališču, ki ga zagovarjajo RTV-organizacije, namreč, da v sporu o glavni stvari določbe Direktive Infosoc ni mogoče upoštevati. Če se je nacionalni zakonodajalec pri prenosu Direktive Infosoc vzdržal spremembe člena 31 zakona o avtorski pravici v prepričanju, da je ta določba že v sedanji obliki skladna s pravom Unije, se zdi primerno, da se ta, čeprav morda ne dovolj izražena volja zakonodajalca upošteva pri razlagi. Predložitveno sodišče nikakor ne zagovarja izrecno stališča, da kaj takega ni mogoče. Tako je treba slediti njegovi oceni glede relevantnosti vprašanj za predhodno odločanje za postopek v glavni stvari in izhajati iz tega, da imajo vprašanja za predhodno odločanje zvezo z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari in da ne gre zgolj za hipotetičen problem. ( 14 )

29.

Vprašanja, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, se v bistvu nanašajo na pojem „lastna oprema“ in razlago tega pojma v kontekstu Direktive Infosoc.

30.

S prvim vprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je treba izraza „z lastno opremo“ in „v imenu [in/ali] z odgovornostjo RTV-organizacije“ razlagati s sklicevanjem na nacionalno pravo ali na pravo Unije?

31.

Mnenja udeležencev postopka glede prvega vprašanja za predhodno odločanje so različna: medtem ko se RTV-organizacije izrekajo za razlago, ki se opira izključno na nacionalno pravo, ker zadevna direktiva ne vsebuje opredelitve pojma in njen cilj ni harmonizacija ( 15 ), se španska vlada, Komisija in NCB zavzemajo za avtonomno razlago v skladu s pravom Unije.

32.

Razlaga izrazov „z lastno opremo“ v členu 5(2)(d) Direktive Infosoc in „v imenu [in/ali] z odgovornostjo RTV-organizacije“ v uvodni izjavi 41 s sklicevanjem na nacionalno pravo po mojem mnenju ne omogoča doseganja ciljev in je še zlasti ni mogoče izpeljati že iz tega, da v tej direktivi ni specifične opredelitve pojma, na primer kot seznam definicij.

33.

V skladu z uveljavljeno sodno prakso namreč iz nujnosti po enotni uporabi prava EU in iz načela enakosti izhaja, da morajo izrazi neke določbe prava Unije, ki se izrecno ne sklicujejo na pravo držav članic za namene določanja njegovega pomena in področja uporabe, običajno imeti avtonomno in enotno razlago po vsej Uniji. ( 16 )

34.

V zvezi s pojmom „lastne opreme“ ni, prvič, nikakršnega sklica na nacionalno pravo, in drugič, Direktiva Infosoc ta termin, čeprav zgolj v obrisih, podrobneje določa v uvodni izjavi 41, kar pojasnjuje, da si pravo Unije prizadeva za specifično razlago pojma, ki je značilna za ta pravni akt, in v uvodni izjavi 41 ponuja pomoč pri razlagi v tej smeri.

35.

Da se tudi tematsko zahteva avtonomno razumevanje pojmov prava Unije zaradi pomena gospodarskih povezav na ravni Unije in prek njenih meja, ponazarjata, tretjič, predmet in cilj Direktive Infosoc. V zvezi s tem se je mogoče sklicevati na sklepe v nedavno izdani sodbi Brüstle in sodbi Padawan ( 17 ).

36.

Ker torej ni razloga za odstopanje od načela avtonomne in enotne razlage, je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba izraza „z lastno opremo“ v členu 5(2)(d) Direktive Infosoc in „v imenu [in/ali] z odgovornostjo RTV-organizacije“ v uvodni izjavi 41 te direktive razlagati v skladu s pravom Unije.

37.

Ali in koliko se bo pri ugotavljanju avtonomne in enotne razlage pojmov prava Unije navezovalo na parametre, vsebinske cilje ali celo razumevanje na podlagi virov mednarodnega prava ( 18 ), na primer Bernske konvencije, v okviru odgovora na prvo vprašanje ni treba odgovoriti in se bo preučilo v okviru odgovora na drugo vprašanje za predhodno odločanje.

38.

Drugo vprašanje se nanaša na razlike med jezikovnimi različicami. Predložitveno sodišče želi namreč vedeti, ali je treba besedilo člena 5(2)(d) Direktive Infosoc brati kot „v imenu in z odgovornostjo RTV-organizacije“ ali „v imenu ali z odgovornostjo RTV-organizacije“. Vprašanje ni oblikovano natančno, ker se sklicuje na člen 5 Direktive Infosoc, pri čemer pa se očitno misli na uvodno izjavo 41 te direktive, ob katere upoštevanju je treba razlagati navedeni člen 5. Navedenih razlik med jezikovnimi različicami namreč ne najdemo v členu 5 navedene direktive, temveč v njenih uvodnih izjavah.

39.

Medtem ko Komisija poudarja, da so uradni jeziki načeloma enakovredni, in zagovarja teleološko razlago, ki je odprta za rezultate, se NCB postavlja na decidirano restriktivno stališče, ki ga končno zagovarja tudi španska vlada, ki poudarja ednino nemške jezikovne različice in zagovarja kumulativnost tudi iz logičnih razlogov. ( 19 ) Tudi DR in TV2 sami uveljavljata to logiko, vendar prideta do ravno nasprotnega rezultata. ( 20 )

40.

Menim, da ni pomembno številčno razmerje ( 21 ) jezikovnih različic, ki vsebujejo sporna veznika („in“ ( 22 ) ali „ali“ ( 23 )), niti ne podrobne jezikovne razlike, temveč je odločilen smisel in namen določbe, v katerem se pojavlja. ( 24 )

41.

V skladu z ustaljeno sodno prakso nujnost enotne uporabe prava Unije namreč načeloma prepoveduje, da bi se v primeru dvoma besedilo določbe obravnavalo ločeno v eni svojih različic, ampak zahteva nasprotno, naj se razlaga in uporablja ob upoštevanju besedil v drugih uradnih jezikih. ( 25 ) Pri tem je sporočilnost ene same besede v predpisih prava Unije zaradi nedoločjivosti, ki je pogojena z večjezičnostjo, poleg tega manjša kot v enojezičnem okolju. ( 26 )

42.

Člen 5(2)(d) Direktive Infosoc, na katerega se sklicuje v uvodni izjavi 41, se v svojem besedilu ( 27 ) naslanja na člen 11bis(3) Bernske konvencije.

43.

K Bernski konvenciji je po podatkih na spletnem mestu Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: WIPO) ( 28 ) do danes pristopilo 165 držav, med njimi vse države članice Evropske unije. Za razliko od pogodb WIPO ( 29 ) so lahko članice Bernske konvencije samo države.

44.

Na podlagi člena 37(1)(c) Bernske konvencije je v primeru dvoma pri razlagi verodostojna njena francoska različica.

45.

V obravnavanem primeru, v katerem gre za pravo Unije, pa francoska jezikovna različica ob analogni uporabi člena 37(1)(c) Bernske konvencije nima prednosti pred drugimi uradnimi jeziki.

46.

Sicer je treba Direktivo Infosoc, kolikor je mogoče, razlagati ob upoštevanju mednarodnega prava ( 30 ), zlasti ob upoštevanju Bernske konvencije in Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici. Namen navedene direktive je med drugim izvajanje te pogodbe ( 31 ), ki pogodbene stranke v členu 1(4) zavezuje, da upoštevajo člene od 1 do 21 Bernske konvencije ( 32 ). Določbo Bernske konvencije, ki v primeru dvoma glede razlage kot verodostojno določa francosko jezikovno različico, pa najdemo v njenem členu 37(1)(c) in je zato zunaj dometa določb, na katere se sklicuje Pogodba WIPO o avtorski pravici, katere obveznosti naj bi se izpolnjevale z Direktivo Infosoc.

47.

Prav tako bi bilo napačno in tudi neustrezno, da bi samo zato, ker Direktiva Infosoc napotuje na Pogodbo WIPO o avtorski pravici, jezikovni kanon iz člena 24 te pogodbe delno prenesli na Direktivo Infosoc ter jezike, ki jih določa kot verodostojne v primeru dvoma glede razlage, upoštevali tudi v okviru te direktive. Glede tega zadošča že indic, da člen 24 Pogodbe WIPO o avtorski pravici označuje šest jezikov kot enako verodostojne, med njimi pa, kar sicer za pogodbo WIPO ne preseneča, poleg francoščine, angleščine in španščine, torej treh uradnih jezikov Unije, tudi ruščino, arabščino in kitajščino, ki jih za razlago Direktive Infosoc de lega lata kratkomalo ni mogoče upoštevati.

48.

Zato ne glede na mednarodnopravni okvir, v katerega je vključena Direktiva Infosoc ni mogoče nobenega uradnega jezika določiti kot primarno odločilnega v primeru dvoma glede razlage.

49.

Zato ostanemo pri splošnem načelu, po katerem je treba v primeru razlik med jezikovnimi različicami pravnega akta Unije sporno določbo razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je. ( 33 ) V ta namen je lahko v obravnavanem primeru v pomoč tudi upoštevanje zgodovine nastanka predpisa.

50.

V prvi vrsti pri pripravi podlage za tako sistematično-teleološko obravnavo ločena analiza elementov uvodne izjave 41, ki so povezani z „in“ ali „ali“, ni v pomoč. Izrazu „v imenu“ ali „z odgovornostjo“ namreč ni mogoče takoj pripisati jasno začrtane vsebine, ki bi lahko bila predmet kumulativne ali alternativne razlage in ki bi lahko bila umeščena v neko sistematiko. Elementi se, nasprotno, prepletajo in niso jasno razmejeni.

51.

Vendar pojmovni par nejasno spominja na razliko med „pravim“ in „nepravim“ naročilom produkcije, ki jo poznajo v nemškem pravu. Pod nepravim naročilom produkcije se pri tem razume, da producent, ki sprejme naročilo, „od začetka [deluje] v imenu in[ ( 34 )] za račun RTV-organizacije, ki zaradi tega neposredno pridobi vse pravice varstva storitev in uporabe. V tem primeru producent, ki sprejme naročilo, ni samostojni filmski producent, […] temveč zgolj z organizacijskega vidika pomožna oseba RTV-organizacije[ ( 35 )].“ Če pa bi bil namen uvodne izjave 41 Direktive Infosoc s to razmejitvijo smiselno zajeti efemerne posnetke, za katere se poleg tega težko štejejo načeloma trajni posnetki filmskega dela, in izključiti iz pojma „lastne opreme“ samo tiste produkcije, pri katerih producent izdela program v lastnem imenu (in po možnosti na lastno odgovornost) ter mora pozneje pravice varstva storitev in uporabe prenesti na RTV-organizacijo, bi bilo priporočljivo, da bi bil tak namen v uvodnih izjavah jasneje izražen.

52.

Glede na to, da pojmi, uporabljeni v predpisu, sami po sebi ne omogočajo jasnega sklepanja o volji zakonodajalca, je treba v nadaljevanju preučiti zgodovino nastanka predpisa in preizkusiti, ali se lahko z njo pojasnita smisel in namen sporne določbe.

53.

Zgodovina nastanka člena 5(2) Direktive Infosoc sega nazaj do Bernske konvencije, iz katere izvira pojem „lastne opreme“.

54.

Zgodovina nastanka uvodne izjave 41 Direktive Infosoc, ki pojasnjuje sporni člen 5(2)(d), se lahko ugotovi na podlagi podrobne dokumentacije zakonodajnih dokumentov ( 36 ) in razkriva različne interese udeležencev, ki so sodelovali v zakonodajnem postopku v zvezi z obsegom pojma „lastne opreme“.

55.

Pogled v zgodovino nastanka predpisa in uvodne izjave, ki se nanaša nanjo, namreč kaže na to, da si je Evropski parlament prizadeval predvsem za to, da se privilegirajo taka dejanja reproduciranja, ki se izvedejo zato, da se omogoči zakonito oddajanje. ( 37 ) Ne glede na to se je po eni strani pri besedilu želelo zgledovati po Bernski konvenciji, po drugi strani pa se je želelo preseči in razširiti podobno oblikovan ozek (in že presežen) pojem „lastnih sredstev“ iz te konvencije. Upoštevati naj bi bilo treba tehnični in praktični razvoj. V enako smer kaže tudi zgoraj navedeno Skupno stališče.

56.

Določba o izjemi, ki se mora načeloma razlagati ozko, naj bi se tako prek uvodne izjave 41 previdno razširila, ne da bi v celoti izgubila svoje obrise. Zgodovinsko-teleološka razlaga torej govori v prid prožnemu in odprtemu razumevanju uvodne izjave 41, čeprav se morajo izjeme iz Direktive Infosoc načeloma razlagati ozko ( 38 ), pri čemer pa je ta uvodna izjava z vsebinskega vidika oblikovana zgolj kot primer, in ne podaja taksativne opredelitve.

57.

Ob upoštevanju teh preudarkov se postavlja vprašanje, ali iz tega izhajajo napotki, ki jih je mogoče upoštevati pri rešitvi v bistvu sintaktičnega problema, ki je podlaga za drugo vprašanje za predhodno odločanje.

58.

Po mojem mnenju v pojmovnem paru „v imenu [in/ali] z odgovornostjo“, ker je širši od izraza „v imenu“, ki prav tako implicitno vsebuje misel o odgovornosti, prevladuje pojem odgovornosti. Ta pojem se lahko razlaga široko ali ozko, pri čemer ima lahko v posameznih jezikovnih različicah tudi različen pomen.

59.

V obravnavani zadevi je zato ob upoštevanju dejstva, da gre v konkretnem kontekstu za presojo naročenih produkcij, ki jih opravijo tretje osebe, za konkretne primere pomembno, ali RTV-organizacija odgovarja, kakorkoli že, za produkcijo, oziroma za efemerne posnetke te produkcije, ki jih po njenem naročilu izdelajo tretje osebe.

60.

V nadaljevanju se bo pomen vsebine pojma odgovornosti ugotavljal ob upoštevanju sistematično-teleoloških razmislekov.

61.

Pri razlagi je treba s sistematičnega vidika upoštevati, da široko razumevanje pojma „odgovornost“ neposredno vpliva na člen 5(2)(d) Direktive Infosoc: za čim več podjetij se šteje, da ravnajo „z odgovornostjo RTV-organizacije“, tem več posnetkov se na podlagi člena 5(2)(d) te direktive (v povezavi z uvodno izjavo 41 te direktive) kot izdelani „z lastno opremo“ šteje za privilegirane ( 39 ) in se lahko zanje uporabi izjema za efemerne posnetke.

62.

Zato je treba pri razlagi člena 5(2)(d) Direktive Infosoc in izraza „v imenu [in/ali] z odgovornostjo“ bolj kot morebitne jezikovne razlike pri uvodnih izjavah upoštevati, da je pojem „lastna oprema“, ki naj bi se prek pojma odgovornosti razvijal, vendar se ne sme popačiti, vzet iz enega od členov Bernske konvencije, glede katerega tudi za Unijo obstoji odgovornosti pri njegovem izpolnjevanju. ( 40 )

63.

Pojem lastnih sredstev se v literaturi o Bernski konvenciji skladno z njegovo naravo izjeme razlaga ozko ( 41 ), kar spet zaradi preprečevanja omilitve koncepta govori v prid visokim zahtevam glede odgovornosti. Temu je treba načeloma pritrditi, zlasti ker bi sicer obstajala nevarnost, da bi določba o izjemi, ki se mora načeloma razlagati ozko, izgubila svoje obrise.

64.

Ob upoštevanju tega, kar sem navedla zgoraj v točki 61, je treba v obravnavanem primeru za Direktivo Infosoc izvesti spretno pravno interpretacijo ( 42 ): po eni strani težnje v zgodovini nastanka Direktive Infosoc govorijo v prid namenoma širokemu razumevanju pojma, po drugi strani se Bernska konvencija, ki ji je načeloma treba slediti, zavzema za odločno ozko razlago.

65.

Da pa bi se samo za dejanja oseb, ki so vključene v podjetje in tako delujejo tako rekoč kot pomočniki pri izpolnjevanju, kot so na primer zaposleni delavci ali izposojeni delavci, v najboljšem primeru še za dejanja obvladovanih koncernskih družb, štelo, da zanje odgovarja RTV-organizacija, in bi zato vsako izvajanje produkcije, ki bi ga RTV-organizacije prenesle na tretje osebe, ostalo zunaj dometa člena 5(2)(d) Direktive Infosoc ( 43 ), se mi sicer kljub terminološkemu navezovanju na Bernsko konvencijo zdi preozko, celo ob golem upoštevanju pojmov iz Bernske konvencije nepredpisano in nezdružljivo s praktičnimi danostmi, k razvoju katerih naj bi se izrecno prispevalo s prožnim razumevanjem pojmov sporne direktive.

66.

Zlasti medijski koncerni, v katerih na primer v okviru skupnega holdinga ena hčerinska družba opravlja dejavnost RTV-organizacije, medtem ko na primer njena sestrska družba kot ponudnica storitev izdeluje posnetke, bi bili v tem primeru, če merilo „lastna oprema RTV-organizacij“ zanju ne bi veljalo, kar z gospodarskega vidika sicer ni razumljivo, morda zapostavljeni v razmerju do javnopravnih ustanov, ki delujejo na širokem območju in ki obe funkciji dodeljujejo posameznim, samostojno delujočim, vendar pravno povezanim oddelkom.

67.

Zato predlagam, da se predloženi sintaktični problem iz drugega vprašanja za predhodno odločanje teleološko odpravi in da se uvodna izjava 41, ob katere upoštevanju je treba razlagati člen 5(2)(d) Direktive Infosoc, presoja tako, da tam navedena oprema zajema opremo, ki jo tretja oseba uporablja izključno zato, da se bo na podlagi efemernega posnetka omogočil zakoniti prenos s strani določene RTV-organizacije, če je posnetek izdelan z odgovornostjo RTV-organizacije.

68.

Praktični pomen pojma odgovornosti je pomemben pri presoji zadnjega vprašanja za predhodno odločanje.

69.

Predložitveno sodišče s tem vprašanjem Sodišče v bistvu prosi, naj presodi nekatere praktične primere in naj na podlagi tega določi merila, ki bi lahko bila bistvena za pritrditev „lastni opremi“ oziroma ravnanju „v imenu [in/ali] z odgovornostjo RTV-organizacije“.

70.

Končno gre za to, ali se lahko za vsako produkcijo tretje osebe, ki se izdela na podlagi pogodbe med tretjo osebo in RTV-organizacijo, ki po možnosti pušča širok umetniški manevrski prostor, uporablja člen 5(2)(d) Direktive Infosoc ali pa zlasti pojem „z odgovornostjo RTV-organizacije“ govori v prid ožji razlagi, pri kateri je pomembno, ali in koliko RTV-organizacija odgovarja za morebitne kršitve tretje osebe.

71.

Komisija kot odločilen poudarja cilj, ki se uresničuje s posnetkom, in poudarja, da se lahko sporna izjema uporablja samo za efemerne posnetke. To je pri večjih filmskih produkcijah težko, vendar je presoja posameznega primera prepuščena nacionalnemu sodišču. V nasprotju z navedenim DR in TV2 zagovarjata široko stališče v prid RTV-organizacijam, španska vlada in NCB pa restriktivno stališče, pri čemer se NCB ne zadovoljuje s pogodbenimi razmerji s tretjimi osebami, če ni podana odgovornost RTV-organizacij v zunanjem razmerju. Kaj je predmet te odgovornosti, pa ostane odprto.

72.

Ob upoštevanju odgovora na drugo vprašanje za predhodno odločanje je odgovor na tretje vprašanje, da je pri posamezni presoji vprašanja, ali je bil posnetek, ki ga izdela tretja oseba, zato da se bo uporabil za prenose RTV-organizacije, izdelan „z lastno opremo [te organizacije]“ in tudi „v imenu [in/ali] z odgovornostjo RTV-organizacije“, tako da je ta posnetek zajet z izjemo, določeno v členu 5(2)(d) Direktive Infosoc, treba upoštevati, da se oprema uporabi izključno zato, da se na podlagi efemernega posnetka omogoči zakonit prenos RTV-organizacije, če je posnetek izdelan z odgovornostjo RTV-organizacije.

73.

Pod katerimi pogoji je treba tej odgovornosti pritrditi, je predmet nadaljnjih podvprašanj.

74.

S tem podvprašanjem želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali je treba pojem „lastna oprema“ razumeti tako, da pomeni, da je posnetek zajet z izjemo samo, če je RTV-organizacija odgovorna pred tretjimi za ravnanja in opustitve producenta v zvezi s posnetkom, kakor da bi ta ravnanja in opustitve storila sama.

75.

To vprašanje temelji na ideji določitve odgovornosti v breme RTV-organizacije. Združljiva je z mislijo o odgovornosti, ki izhaja iz Direktive Infosoc, kar je tako rekoč nujno, če nočemo, da pojem „lastne opreme“ izgubi svojo izraznost.

76.

Pojem „lastna oprema“ iz člena 5(2)(d) Direktive Infosoc je zato skladno z mislijo o odgovornosti treba razumeti tako, da je posnetek, ki ga je izdelal producent, zato da se bo uporabil za prenose RTV-organizacije, zajet z izjemo, določeno v členu 5(2)(d), samo če je RTV-organizacija odgovorna pred tretjimi za ravnanja in opustitve producenta v zvezi s posnetkom, kakor da bi ta ravnanja in opustitve storila sama.

77.

Misel o odgovornosti v uvodni izjavi 41 bi bila brezpredmetna, če obveznost RTV-organizacije ne bi bila njena nujna predpostavka. Sicer se želi z uvodno izjavo 41 pojem lastne opreme ob upoštevanju odgovornosti oblikovati prožno in omogočiti prilagoditev spremenljivim okoliščinam, kar mora biti povezano s tem, da mora za ravnanja, ki so izvedena z lastno opremo, končno tudi v zunanjem razmerju odgovarjati lastnik te opreme. Širše razumevanje pojma opreme od pojma odgovornosti tako implicira sicer podrobneje neopredeljeno, vendar zahtevano obveznost RTV-organizacije.

78.

V takem primeru ostane odprto, kako konkretno je oblikovana ta odgovornost, zlasti ali pomeni odgovorno ukrepanje ali solidarno odgovornost in ali temelji na nepogodbeni ali pogodbeni odgovornosti kot na primer pristop k dolgu ali prevzem dolga, katerega posledica je oprostitev obveznosti.

79.

Načelna obveznost RTV-organizacije se pri takem branju kaže kot korelat k razširitvi pojma „lastne opreme“ in bi načeloma lahko, ob predpostavki zakonitega delovanja vključene tretje osebe, v praksi ostala brez posledic.

80.

S tem podvprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je pogoj, da mora biti posnetek izdelan „v imenu [in/ali] z odgovornostjo RTV-organizacije“, izpolnjen, če je RTV-organizacija naročila producentu, naj izdela posnetek, zato da bi ga lahko prenašala, in ob predpostavki, da ima zadevna RTV-organizacija pravico prenašati sporni posnetek.

81.

To podvprašanje tako izhaja iz diametralno nasprotnega primera in z njim se v bistvu sprašuje, ali je mogoče pritrditi pojmu odgovornosti, tudi če ni podana obveznost RTV-organizacije.

82.

Skladno z navedenim zgoraj v točki 75 pogoj, da mora biti posnetek izdelan „v imenu [in/ali] z odgovornostjo RTV-organizacije“, ni vedno izpolnjen že, če je RTV-organizacija naročila producentu, naj izdela posnetek, zato da bi ga lahko prenašala, in ob predpostavki, da ima zadevna RTV-organizacija pravico prenašati sporni posnetek.

83.

Tukaj je pomembno konkretno pogodbeno razmerje, njegovi učinki navzven, in končno, ali je treba pritrditi obveznosti RTV-organizacije v razmerju do tretjih, kot je pojasnjeno zgoraj v točki 75.

84.

Naslednja podvprašanja razkrivajo nadaljnje podrobnosti možnih pogodbenih dogovorov med RTV-organizacijami in producenti ob upoštevanju člena 5(2)(d) Direktive Infosoc in nanje je treba odgovoriti ob upoštevanju zgoraj navedenih parametrov.

85.

S tem podvprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je lahko za opredelitev „v imenu [in/ali] z odgovornostjo RTV-organizacije“ pomembno, kdo je pooblaščen za umetniško/uredniško odločitev.

86.

Na to vprašanje je treba odgovoriti nikalno.

87.

Kdo sprejme končno in zaključno umetniško/uredniško odločitev o vsebini naročenega programa, ni odločilno, saj je po eni strani skladno z določbo Direktive Infosoc o izjemi pomemben edino posnetek, torej gre za vprašanje tehničnega reproduciranja, po drugi strani pa umetniško vodstvo z vidika odgovornosti v zunanjem razmerju morda ni pomembno. Odločilna pa je z odgovornostjo RTV-organizacije pogojena jamčevalna dolžnost.

88.

S tem podvprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je pomembno, da je RTV-organizacija odgovorna pred tretjimi osebami glede obveznosti, ki jih ima producent v zvezi s posnetkom, kakor da bi ta ravnanja in opustitve storila sama.

89.

Skladno z navedenim zgoraj v točki 75 glede pojma „lastne opreme“ je treba ugotoviti, da je ta obveznost pomembna in odločilna za pojem „v imenu [in/ali] z odgovornostjo RTV-organizacije“.

90.

S tem podvprašanjem želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali je za pogoj „v imenu [in/ali] z odgovornostjo RTV-organizacije“ pomembno, da producent na podlagi pogodbenega sporazuma z RTV-organizacijo prevzema celotno finančno tveganje za naročeni program.

91.

Na to vprašanje je treba odgovoriti nikalno.

92.

Ni odločilno, ali sporazum z RTV-organizacijo pogodbeno zavezuje producenta, da zadevni program dobavi RTV-organizaciji za določeno ceno in da mora v okviru te cene sam kriti vse stroške, ki nastanejo v zvezi s posnetkom. Zadnjenavedeno namreč z vidika odgovornosti pred tretjimi osebami ni pomembno.

93.

S tem podvprašanjem želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali je za pogoj, da je posnetek izdelan „v imenu [in/ali] z odgovornostjo RTV-organizacije“, pomembno, ali odgovornost za zadevni posnetek pred tretjimi osebami prevzame RTV-organizacija ali producent.

94.

Na to vprašanje je treba odgovoriti pritrdilno.

95.

Skladno z zgoraj navedenim je namreč pomembno, ali odgovornost za zadevni posnetek pred tretjimi osebami prevzame RTV-organizacija ali producent, pri čemer lahko oba odgovarjata tudi solidarno. Glede obveznosti RTV-organizacije je vsekakor treba izhajati iz tega, da producent ravna „v imenu [in/ali] z odgovornostjo RTV-organizacije“, obstoj dodatne solidarne odgovornosti producenta pa ne bi škodil.

96.

Končno pogoj, da mora biti posnetek izdelan „v imenu [in/ali] z odgovornostjo RTV-organizacije“, skladno z zgoraj navedenim ni izpolnjen že, če je RTV-organizacija naročila producentu, naj izdela posnetek, zato da bi ga lahko sama prenašala, in ob predpostavki, da ima zadevna RTV-organizacija pravico prenašati posnetek, če je producent v sporazumu z RTV-organizacijo v zvezi s posnetkom prevzel finančno in pravno odgovornost za (i) kritje vseh stroškov, povezanih s posnetkom, v zameno za plačilo vnaprej določenega zneska; (ii) nakup pravic in (iii) nepredvidljive okoliščine, ki zajemajo npr. zamudo s posnetkom in kršitev pogodbe, pri čemer pa RTV-organizacija pred tretjimi osebami glede obveznosti, ki jih ima producent v zvezi s posnetkom, ni odgovorna, kakor da bi ta ravnanja in opustitve storila sama.

97.

Zadnjenavedena obveznost v zunanjem razmerju je namreč odločilna. Ne sme manjkati.

98.

Ob upoštevanju zgornjih navedb Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje odgovori: