Pritožba, ki jo je 15. julija 2009 vložil Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) zoper sodbo Sodišča prve stopnje (šesti senat), razglašeno 29. aprila 2009 v zadevi T-23/07, Borco-Marken-Import Matthiesen GmbH & Co. KG proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)

(Zadeva C-265/09 P)

2009/C 233/11

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Pritožnica: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (zastopnik: G. Schneider)

Druga stranka v postopku: Borco-Marken-Import Matthiesen GmbH & Co. KG

Predlogi pritožnice:

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Predložena pritožba je bila vložena zoper sodbo Sodišča prve stopnje, s katero je bila razveljavljena odločba četrtega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu z dne 30. novembra 2006, s katero je bila zavrnjena zahteva druge stranke v postopku za registracijo znaka „α“ kot znamke Skupnosti. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je odbor za pritožbe, s tem da je le iz neobstoja grafičnih sprememb ali okraševanja v primerjavi s standardno pisavo Times New Roman, sklepal, da prijavljeni znak nima razlikovalnega učinka, ne da bi konkretno preučil njegovo primernost za razlikovanje – z vidika upoštevne javnosti – zadevnih proizvodov od proizvodov konkurentov tožeče stranke, napačno uporabil člen 7(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 (v nadaljevanju: Uredba).

Kot pritožbeni razlog se navaja kršitev člena 7(1)(b) Uredbe. Urad meni, da je Sodišče prve stopnje to določbo s treh vidikov netočno razložilo.

Prvič, v nasprotju z mnenjem Sodišča prve stopnje naj za preverjanje skladnosti s členom 7(1)(b) Uredbe razlikovalnega učinka znaka ne bi bilo vedno treba ugotoviti s konkretnim preverjanjem, usmerjenim na določene proizvode. Sodna praksa naj bi za določene kategorije znakov (npr. tridimenzionalni znaki, barvne znamke, slogani, imena domen) dopuščala preučitev konkretnega razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe na podlagi splošnih izjav o zaznavanju potrošnikov in njihovem pogojevanju in naj bi se pri tem pogosto odpovedala konkretnemu preverjanju proizvodov in storitev, zajetih s prijavo. Sodna praksa naj bi prav tako priznavala, da je pri določenih kategorijah znakov konkretni razlikovalni učinek praviloma mogoče doseči le z uveljavitvijo v prometu.

Drugič naj Sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, da preučitev razlikovalnega učinka predstavlja napoved in ima zato vedno značaj domneve.

Tretjič naj Sodišče prve stopnje v okviru preverjanja člena 7(1)(b) Uredbe ne bi upoštevalo razdelitve trditvenega bremena v delu, v katerem je menilo, da bi moral Urad neobstoj razlikovalnega učinka prijavljenega znaka vedno prikazati na konkretnih dejstvih. Postopek registracije naj bi bil upravni postopek in ne kontradiktorni postopek, v katerem bi Urad prijavitelju zadržke za registracijo moral dokazati. Če bi tožeča stranka navajala, da ima prijavljena znamka v nasprotju z oceno Urada razlikovalni učinek, bi morala s konkretnimi in utemeljenimi podatki dokazati, bodisi da ima prijavljena znamka razlikovalni učinek že sama po sebi bodisi da ga je pridobila z uporabo.