16.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 113/26

1.

razveljavi sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih Skupnosti z dne 16. decembra 2008 v združenih zadevah T-225/06, T-255/06, T-257/06 in T-309/06 z izjemo točke 1 izreka;

2.

dokončno odloči o sporu s tem, da zavrne tožbeni predlog na prvi stopnji, ali, podredno, vrne zadevo v ponovno odločanje Sodišču prve stopnje, in

3.

naloži plačilo stroškov postopka tožeči stranki na prvi stopnji.

1.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravo s tem, da Uradu dejansko ni priznalo pristojnosti za ugotovitev, da družba Budvar ni izpolnila obveznosti dokazati obstoja pravic na podlagi člena 8(4) (1), čeprav so obstajali resni dvomi v veljavnost teh pravic (domnevne označbe porekla za „BUD“).

2.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo kakovostnih in količinskih zahtev glede zahteve prava Skupnosti po „uporabi v gospodarskem prometu“ na podlagi člena 8(4). Prvič, ugotovilo je, da je treba to zahtevo razlagati tako, da pomeni vsako poslovno uporabo izven popolnoma zasebnega področja, in je zlasti menilo, da se ne zahteva resna uporaba pravice, ki se uveljavlja na podlagi člena 8(4), kot velja za znamke. V zvezi s tem je pošiljke z oznako „free of charge“ in uporabo za druge namene (uporabo kot znamke namesto uporabe kot označbe porekla) obravnavalo kot „uporabo v gospodarskem prometu“. Drugič, v izpodbijani sodbi je napačno upoštevana uporaba izpodbijane znamke po datumu prijave in s tem ni upoštevano, da morajo biti za to, da bi bila prejšnja pravica lahko primeren razlog za ugovor na podlagi člena 8, izpolnjeni vsi pogoji za ta razlog za ugovor ob vložitvi izpodbijane prijave. Tretjič, Sodišče prve stopnje je kršilo člen 8(4) z ugotovitvijo, da je z odstopanjem od načela teritorialnosti mogoče upoštevati uporabo, ki se je zgodila v drugih državah, kot so države, v katerih obstaja pravica na podlagi člena 8(4), ki se uveljavlja.

3.

Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo zahteve „ki je več kot zgolj lokalnega pomena“. V bistvu je to zahtevo štelo za izpolnjeno s tem, da pravica na podlagi člena 8(4), ki se uveljavlja, izvira iz tretje države in je razširjena na dve državi članici Evropske unije. Ni vprašalo, ali je sporna pravica postala v dveh državah članicah, za kateri se je zahtevala, več kot zgolj lokalnega pomena, s čimer je odprlo vrata pravicam na podlagi člena 8(4) od zunaj Evropske unije.

4.

Z drugim pritožbenim razlogom se uveljavlja kršitev člena 8(4)(b) v povezavi s členom 74(1). Člen 8(4)(b) določa, da nacionalna pravica podeljuje družbi Budvar pravico do prepovedi uporabe izpodbijane znamke. Odbor za pritožbe je na podlagi dokazov, ki so jih predložile stranke, in ob uporabi priznanega pravila, da je dokazno breme v postopkih z ugovorom pri UUNT na vložniku ugovora, ugotovil, da družba Budvar ni dokazala, da je bila na podlagi nacionalne zakonodaje, ki se uporablja ali v Franciji ali v Avstriji, upravičena prepovedati uporabo znamke „BUD“. Vendar pa je Sodišče prve stopnje v nasprotju s členom 74(1) in členom 8(4)(b) ugotovilo, da bi moral UUNT, namesto da je zavrnil ugovor zaradi pomanjkanja dokazov o pravici, ki jo uveljavlja družba Budvar, po uradni dolžnosti raziskati zakonodajo in pravni razvoj, na katerih temelji pravica na podlagi člena 8(4), ki se uveljavlja.

5.

Skupno izpodbijana sodba vsebuje razlago člena 8(4), ki jo je z besedilom te določbe težko, s ciljem Uredbe št. 40/94, da bi se ustvarilo dobro delovanje prava znamk v celotni Skupnosti, ki bi pospeševalo trgovanje znotraj Skupnosti, pa nemogoče uskladiti.

6.

Ker je vsaka od teh pravnih kršitev Sodišča prve stopnje privedla do razveljavitve odločb drugega odbora za pritožbe in je zato — vsaka zase — razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe.