Zadeva C-305/09

Evropska komisija

proti

Italijanski republiki

„Neizpolnitev obveznosti države – Državne pomoči – Davčne spodbude za podjetja, ki se udeležujejo sejmov v tujini – Zagotovitev vračila“

Povzetek sodbe

1.        Pomoči, ki jih dodelijo države – Zagotovitev vračila nezakonite pomoči – Obveznost – Dolžnost takojšne in učinkovite izvršitve odločbe Komisije

(člena 88(2) ES in 249 ES)

2.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Neupoštevanje obveznosti zagotovitve vračila nezakonitih pomoči – Sredstva obrambe – Absolutna nemožnost izpolnitve

(členi 10 ES, 88(2)ES in 249 ES)

3.        Pomoči, ki jih dodelijo države – Zagotovitev vračila nezakonite pomoči – Uporaba nacionalnega prava – Pogoji in meje – Dolžnosti nacionalnih sodišč

(Uredba Sveta št. 659/1999, člen 14(3))

1.        Država članica, ki je naslovnica odločbe, s katero ji je naložena obveznost izterjati nezakonite pomoči, je na podlagi člena 249 ES zavezana sprejeti vse ustrezne ukrepe, da zagotovi izvršitev te odločbe, in mora doseči učinkovito izterjavo dolgovanih zneskov. Pozna izterjava, po izteku roka, in zakonodajni ukrepi za zagotovitev, da nacionalna sodišča izvršijo odločbo Komisije, ki državi članici nalaga izterjavo nezakonitih pomoči, ki se uresničijo prepozno ali ki se izkažejo za neučinkovite, ne more izpolniti zahtev iz Pogodbe.

To, da država članica po poteku vseh rokov, določenih v tej odločbi, dela nezakonitih pomoči še ni izterjala, očitno ni v skladu z obveznostjo države članice doseči učinkovito izterjavo dolgovanih zneskov ter pomeni kršitev obveznosti takojšnje in učinkovite izvršitve odločbe Komisije. Te ugotovitve ne omaja okoliščina, da je bilo do dneva obravnave pred Sodiščem v zadevni zadevi izterjanih približno 90 % nezakonitih pomoči.

(Glej točke 26, 27, 29, 30 in 40.)

2.        V okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jo Komisija vloži na podlagi člena 88(2) ES, je edini razlog, na katerega se država članica lahko sklicuje v obrambi absolutna nemožnost pravilne izvršitve zadevne odločbe. Pogoj absolutne nemožnosti izvršitve ni izpolnjen, kadar tožena država le obvesti Komisijo o pravnih, političnih ali dejanskih težavah, ki so povezane z izpolnitvijo odločbe, ne da bi zoper zadevna podjetja dejansko ukrepala z namenom pridobitve vračila pomoči in ne da bi Komisiji predlagala druga pravila za izvršitev odločbe, ki bi ji omogočila premagati težave.

Natančneje, dejstvo, da je po mnenju zadevne države članice treba preučiti posamezni položaj vsakega podjetja, tako da se s predhodnim preizkusom določijo upravičenci do ugodnosti, na katere se nanaša odločba Komisije, ne more upravičiti neizvršitve te odločbe.

Država članica mora, če med izvrševanjem odločbe Komisije glede državnih pomoči naleti na nepredvidene in nepredvidljive težave ali opazi posledice, ki jih Komisija ni predvidela, o tem obvestiti Komisijo, da ta presodi o njih, in predlagati primerne spremembe zadevne odločbe. V takem primeru morata država članica in Komisija v skladu s pravilom, ki je izraženo v členu 10 ES in po katerem so državam članicam in institucijam Unije naložene vzajemne dolžnosti lojalnega sodelovanja, sodelovati v dobri veri z namenom premostiti težave, pri tem pa v celoti upoštevati določbe Pogodbe, zlasti tiste na področju pomoči.

(Glej točke od 32 do 34 in 37.)

3.        Čeprav je nadzor formalne zakonitosti nacionalnega akta, katerega namen je izterjati nezakonito državno pomoč in ki ga opravlja nacionalno sodišče, treba šteti zgolj za konkretizacijo splošnega načela učinkovitega sodnega varstva iz prava Unije, so nacionalna sodišča na podlagi člena 14(3) Uredbe št. 659/1999 o uporabi člena 88 ES zavezana zagotoviti polni učinek odločbe, s katero je naložena izterjava nezakonite pomoči, in doseči rešitev, ki je v skladu z namenom te odločbe. Razveljavitev nacionalnega akta, s katerim se izvršuje odločba Komisije, s katero je naložena izterjava nezakonite pomoči, in ki ovira takojšno in učinkovito izvršitev te odločbe, namreč ni združljiva z zahtevami iz člena 14(3) navedene uredbe.

(Glej točki 46 in 47.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 5. maja 2011(*)

„Neizpolnitev obveznosti države – Državne pomoči – Davčne spodbude za podjetja, ki se udeležujejo sejmov v tujini – Zagotovitev vračila“

V zadevi C‑305/09,

zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 88(2) ES, vložene 30. julija 2009,

Evropska komisija, ki jo zastopajo L. Flynn, V. Di Bucci in E. Righini, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Italijanski republiki, ki jo zastopa G. Palmieri, zastopnica, skupaj z D. Del Gaizom in P. Gentilijem, avvocati dello Stato, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi A. Tizzano, predsednik senata, A. Borg Barthet, M. Ilešič, M. Safjan (poročevalec), sodniki, in M. Berger, sodnica,

generalna pravobranilka: V. Trstenjak,

sodna tajnica: A. Impellizzeri, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. decembra 2010,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Komisija Evropskih skupnosti s tožbo predlaga Sodišču, naj ugotovi, da Italijanska republika s tem, da v predpisanih rokih ni sprejela vseh potrebnih ukrepov za ukinitev sistema pomoči, ki je bil z Odločbo Komisije 2005/919/ES z dne 14. decembra 2004 o neposrednih davčnih spodbudah za podjetja, ki se udeležujejo sejmov v tujini (UL L 335, str. 39), razglašen za nezakonit in nezdružljiv s skupnim trgom, in da od upravičencev ni izterjala pomoči, ki so bile na podlagi tega sistema dodeljene, ni izpolnila obveznosti iz Pogodbe ES in členov od 2 do 4 navedene odločbe.

 Pravni okvir

2        V uvodni izjavi 13 Uredbe Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88 ES] (UL L 83, str. 1) je navedeno:

„ker je treba v primeru nezakonite pomoči, ki ni združljiva s skupnim trgom, ponovno vzpostaviti učinkovito konkurenco; ker je v ta namen potrebno, da se pomoč, vključno z obrestmi, vrne brez odlašanja; ker je primerno, da se vračilo izvede skladno s postopki nacionalnega prava; ker uporaba teh postopkov ne sme, s preprečevanjem takojšnje in učinkovite izvedbe odločbe Komisije, preprečiti ponovne vzpostavitve učinkovite konkurence; ker morajo države članice, da bi dosegle ta rezultat, sprejeti vse potrebne ukrepe, da zagotovijo učinkovitost odločb Komisije“.

3        Člen 14 Uredbe 659/1999, naslovljen „Vračilo pomoči“, določa:

„1. Če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč (v nadaljnjem besedilu ‚odločba o vračilu‘). Komisija ne zahteva vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti.“

2.       Pomoč, ki se vrne na podlagi odločbe o vračilu, vključuje obresti po primerni obrestni meri, ki jo določi Komisija. Obresti se plačajo od datuma, ko je bila nezakonita pomoč na razpolago upravičencu, do datuma vračila.

3.      Brez poseganja v odločbo Sodišča Evropskih skupnosti na podlagi člena [242 ES] se vračilo izvede nemudoma in skladno s postopki, določenimi v nacionalni zakonodaji zadevne države članice, če omogočajo takojšnjo in učinkovito izvajanje odločbe Komisije. V ta namen in v primeru postopka pred državnimi sodišči zadevne države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe, ki so jim na voljo v teh pravnih sistemih, vključno z začasnimi ukrepi, brez poseganja v pravo Skupnosti.“

4        Člen 23(1) te uredbe določa:

„Če zadevna država članica ne izpolni pogojne ali negativne odločbe, zlasti v primerih, navedenih v členu 14, lahko Komisija zadevo predloži neposredno Sodišču Evropskih skupnosti skladno s členom [88(2) ES].“

 Dejansko stanje

5        V točki 1 obrazložitve Odločbe 2005/919 je navedeno:

„Italija je sprejela Zakonski odlok [uredbo-zakon] št. 269 z dne 30. septembra 2003 o določitvi nujnih ukrepov za spodbujanje razvoja in popravek trenda v javnih financah […] [v nadaljevanju: uredba-zakon št. 269/2003], objavljen[o] v [GURI] št. 229 z dne 2. oktobra 2003. Člen 1(1)(b) [te uredbe-zakona] določa posebne davčne spodbude za udeležbo na sejmih v tujini; [ta uredba-zakon je bila] pozneje brez sprememb pretvorjen[a] v Zakon št. 326 z dne 24. novembra 2003 […], objavljen v [GURI] št. 274 z dne 25. novembra 2003.“

6        Kot je razvidno iz te odločbe, je zadevni sistem pomoči omogočal, da vsa podjetja, ki so zavezana davku od dohodkov pravnih oseb v Italiji in ki so poslovala na dan 2. oktobra 2003, obdavčljivi dohodek zmanjšajo za znesek stroškov, nastalih neposredno z njihovo udeležbo na sejmih v tujini. To zmanjšanje bi vplivalo na določitev obdavčljivega dohodka v letu 2004 podjetij, katerih poslovni cikel sovpada s koledarskim letom.

7        Italijanski organi so po začetku formalne preiskave Komisije uradno obvestili potencialne upravičence zadevnega sistema pomoči na morebitne posledice, če bi bilo ugotovljeno, da ta sistem ni združljiv s skupnim trgom. Po ugotovitvi nezdružljivosti zadevnega sistema pomoči je Komisija menila, da je treba od upravičencev izterjati pomoči, ki so že bile dodeljene.

8        Natančneje, členi od 1 do 4 Odločbe 2005/919 določajo:

„Člen 1

Program državne pomoči v obliki davčnih spodbud za podjetja, ki sodelujejo na sejmih v tujini, ki je določen v členu 1(1)(b) [uredbe-zakona] št. 269 z dne 30. septembra 2003 in ki ga je Italija nezakonito začela izvajati v nasprotju s členom 88(3) Pogodbe ES, je nezdružljiv s skupnim trgom.

Italija ukine program pomoči iz prvega odstavka.

Člen 2

Italija sprejme potrebne ukrepe za vračilo s strani prejemnikov pomoči iz člena 1, ki jim je bila nezakonito dana na razpolago.

Vračilo se opravi nemudoma in v skladu s postopki nacionalne zakonodaje.

2.      Kjer je bila pomoč že dana na razpolago z nižjimi delnimi plačili davkov za tekoče davčno leto, Italija pobere celotni zapadli davek z zadnjim odmerjenim plačilom za leto 2004.

V vseh drugih primerih Italija izterja zapadli davek najpozneje do konca prvega davčnega leta po datumu uradnega obvestila o tej odločbi.

3.      Za pomoč, ki jo je treba vrniti, se zaračunajo obresti, ki tečejo od dne, ko je bila prvič dana na razpolago upravičencem, do njenega dejanskega vračila in se izračunajo v skladu s členi 9, 10 in 11 Uredbe (ES) št. 794/2004.

Člen 3

V dveh mesecih od datuma uradnega obvestila o tej odločbi Italija obvesti Komisijo o ukrepih, sprejetih za ravnanje v skladu z njo, pri čemer uporabi vprašalnik iz Priloge k Odločbi.

V istem obdobju, kot je navedeno v prvem odstavku, Italija:

(a)      ukaže vsem prejemnikom pomoči iz člena 1, da povrnejo nezakonito pomoč z obrestmi;

(b)      pošlje vse dokumente, ki dokazujejo, da so bili zoper prejemnike nezakonite pomoči uvedeni postopki za vračilo.

Člen 4

Ta odločba je naslovljena na Republiko Italijo.“

 Predhodni postopek

9        Italijanska republika je bila 17. decembra 2004 uradno obveščena o Odločbi 2005/919.

10      Italijanski organi so za izvršitev te odločbe sprejeli nekatere ukrepe in o tem obvestili Komisijo. Izvršitev je potekala predvsem tako:

–        italijanski organi so Komisijo obvestili o sprejetju zakona št. 29 z dne 25. januarja 2006 (GURI št. 32 z dne 8. februarja 2006, v nadaljevanju: zakon št. 29/2006), ki je začel veljati 23. februarja 2006 in ki je določal zlasti ustavitev zadevnega sistema pomoči in podrobna pravila o označitvi, določitvi in vračilu nezakonito prejetih pomoči;

–        Agenzia delle Entrate je določila kode za izterjavo, ki so se navezovale na vračilo zadevnih pomoči, teritorialnim organom je dala navodila in jih obvestila o praktičnih ukrepih za izterjavo teh pomoči ter se končno odločila za ustrezni računalniški program za spremljanje stanja glede vračila;

–        italijanski zakonodajalec je poskušal po zakonodajni poti rešiti postopkovno težavo, povzročeno s tem, da so nacionalna sodišča prekinila postopke o zahtevah za vračilo teh pomoči, in sprejel uredbo‑zakon št. 59 z dne 8. aprila 2008 (GURI št. 84 z dne 9. aprila 2008, str. 3, v nadaljevanju: uredba-zakon št. 59/2008), ki je začela veljati 9. aprila 2008 in ki je bila z zakonom št. 101 z dne 6. junija 2008 (GURI št. 132 z dne 7. junija 2008, str. 4) preoblikovana v zakon.

11      Komisija je med predhodnim postopkom vztrajala pri takojšni in učinkoviti izvršitvi Odločbe 2005/919. Poleg tega je večkrat zahtevala dodatne informacije in pojasnila o prejemnikih zadevnih pomoči in podrobnih pravilih o sprejetju zakonodajnih določb o vračilu teh pomoči. Italijanski organi so z več dopisi, ki so si sledili, Komisijo obvestili o stanju in podrobnostih izvrševanja Odločbe 2005/919.

12      Komisija je Italijansko republiko opozorila na nezadostnost postopka izterjave pomoči, ki so bile razglašene za nezakonite in nezdružljive s skupnim trgom. Natančneje, Komisija je v dopisu z dne 11. decembra 2007 poudarila, da so italijanski organi izterjali manj kot 50 % pomoči, o katerih se je domnevalo, da so bile plačane. Ker je Komisija menila, da izterjava teh pomoči kljub zakonskim ukrepom ni napredovala, se je odločila vložiti to tožbo.

 Tožba

 Trditve strank

13      Komisija v tožbi trdi, da je država članica, na katero je naslovljena odločba, ki ji nalaga obveznost izterjati nezakonite pomoči, na podlagi člena 249 ES zavezana sprejeti vse ustrezne ukrepe, da zagotovi izvršitev te odločbe.

14      Meni, da je obveznost izterjave dejanska obveznost rezultata. Poleg tega mora biti izterjava ne le učinkovita, ampak tudi takojšnja.

15      Glede nujnosti sprejetja zakona in ustreznih izvedbenih upravnih ukrepov za izvršitev Odločbe 2005/919 je Komisija večkrat navedla, da zakonodajni instrument ni najustreznejše sredstvo za zagotovitev takojšnje in učinkovite izvršitve te odločbe.

16      Komisija nato navaja, da je edini razlog, na katerega se Italijanska republika lahko sklicuje v tej zadevi, absolutna nemožnost pravilne izvršitve Odločbe 2005/919. Vendar naj se italijanski organi ne bi nikoli sklicevali na nikakršno absolutno nemožnost glede tega.

17      Pogoj glede obstoja absolutne nemožnosti izvršitve naj nikakor ne bi bil izpolnjen, kadar tožena država kot v obravnavanem primeru le obvesti Komisijo o pravnih, političnih ali dejanskih težavah, ki so povezane z izvršitvijo Odločbe 2005/919.

18      Glede odločb nacionalnih sodišč o prekinitvi Komisija poudarja, da načelo učinkovitosti velja tudi za nacionalna sodišča. Nacionalno sodišče bi moralo pri odločanju o morebitni zahtevi za prekinitev izvrševanja ukrepa izterjave, ki jo vloži upravičenec, upoštevati pogoje iz sodne prakse Sodišča, da bi omogočilo polni učinek odločbe o vračilu. Vendar naj v obravnavani zadevi ukrepi za prekinitev, ki so jih sprejela nacionalna sodišča, ne bi izpolnjevali zahtev iz navedene sodne prakse.

19      Čeprav mora na podlagi uredbe-zakona št. 59/2008, navedene v točki 10 te sodbe, pri prekinitvi, utemeljeni z nezakonitostjo odločbe o vračilu, nacionalno sodišče načeloma nemudoma predložiti vprašanje Sodišču v predhodno odločanje, Komisija meni, da ta nacionalni predpis v praksi nima pomembnega učinka na postopke nacionalnih sodišč. Italijanski organi so namreč več kot štiri leta po sprejetju Odločbe 2005/919 izterjali samo 65 % pomoči, za katere so bili poslani plačilni nalogi.

20      Nazadnje, Komisija glede obveznosti obveščanja, ki jo imajo italijanski organi na podlagi člena 3 Odločbe 2005/919 in člena 10 ES, navaja, da ni prejela nikakršnega podatka glede izterjave zadevnih pomoči od sto štirih prejemnikov, ki jim že sprva ni bilo dovoljeno uporabiti sistema pomoči. Ta položaj naj bi pomenil kršitev zgoraj navedene obveznosti.

21      Italijanska republika trdi, da pravo Unije za izterjavo državnih pomoči ne zahteva uporabe posebnega postopka, ampak določa samo, da mora uporaba nacionalnih postopkov omogočiti takojšnjo in učinkovito izvršitev Odločbe 2005/919.

22      Italijanski organi naj bi se ravno zaradi zagotovitve takojšne in učinkovite izvršitve Odločbe 2005/919 odločili, da je treba sprejeti zakon št. 29/2006. Normativni instrument naj bi bil namreč v italijanskem pravnem redu najustreznejše sredstvo za izpolnitev zahtev, ki izhajajo iz načela učinkovitosti.

23      Italijanska republika navaja tudi, da so italijanski organi v obsežni korespondenci s Komisijo med drugim opozorili na težave, povezane s tem, da je treba izračunati dolgovane zneske in iz zadevne izterjave izključiti mala in srednje velika podjetja, glede katerih bi bilo treba šteti, da je pomoč združljiva s skupnim trgom.

24      Italijanska republika glede trditve Komisije, ki se nanaša na neučinkovitost nacionalnih sodnih postopkov, poudarja, da se zakonodajalec in nacionalni davčni organi trudijo. V tem kontekstu ta država članica navaja tudi, da ji ni mogoče očitati, da ni izterjala zadevnih pomoči, kadar je to odvisno od odločbe nacionalnega sodišča.

25      Italijanska republika glede razloga Komisije, ki se nanaša na kršitev obveznosti obveščanja, trdi, da je Komisijo obvestila, da položaja potencialnih prejemnikov zadevnih pomoči ne ureja zakon št. 29/2006, temveč spada bolj na področje ureditve izogibanja plačilu davka. Poleg tega je ta država članica v obrambo predložila dopolnilno poročilo o prejetih zneskih in o sporu, ki poteka o tej zadevi.

 Presoja Sodišča

26      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je država članica, ki je naslovnica odločbe, s katero ji je naložena obveznost izterjati nezakonite pomoči, na podlagi člena 249 ES zavezana sprejeti vse ustrezne ukrepe, da zagotovi izvršitev te odločbe (glej sodbo z dne 5. oktobra 2006 v zadevi Komisija proti Franciji, C‑232/05, ZOdl., str. I‑10071, točka 42 in navedena sodna praksa).

27      Država članica mora doseči učinkovito izterjavo dolgovanih zneskov (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Franciji, točka 42, in sodbo z dne 22. decembra 2010 v zadevi Komisija proti Italiji, C-304/09, še neobjavljena v ZOdl., točka 32). Pozna izterjava, po izteku roka, ni v skladu z zahtevami Pogodbe (zgoraj navedena sodba Komisija proti Italiji, točka 32 in navedena sodna praksa).

28      Italijanska republika je morala v skladu s členom 2(1), drugi pododstavek, Odločbe 2005/919 od prejemnikov nemudoma izterjati zadevne pomoči. Na podlagi istega člena je morala ta država članica, zlasti če je bila pomoč že dodeljena v obliki zmanjšanja davkov za tekoče davčno obdobje, izterjati celotni davek skupaj z obrestmi z zadnjim odmerjenim plačilom za davčno obdobje 2004. V vseh drugih primerih je bilo treba izterljiv davek skupaj z obrestmi izterjati najpozneje do konca prvega davčnega obdobja, ki je sledilo uradnemu obvestilu o navedeni odločbi, to je 17. decembra 2004.

29      V tej zadevi ni sporno, da več let po tem, ko je bila Italijanska republika uradno obveščena o Odločbi 2005/919, in po poteku vseh rokov, določenih v njej, ta država članica dela nezakonitih pomoči še ni izterjala. Tako stanje očitno ni v skladu z njeno obveznostjo doseči učinkovito izterjavo dolgovanih zneskov ter pomeni kršitev obveznosti takojšnje in učinkovite izvršitve Odločbe 2005/919.

30      Te ugotovitve ne omaja okoliščina, da je bilo do dneva obravnave v tej zadevi, kot je razvidno iz spisa, izterjanih približno 90 % nezakonitih pomoči. Prav tako ni sporno, da ob vložitvi te tožbe zadevne pomoči niso bile izterjane v celoti.

31      Poleg tega iz spisa ni razvidno, da so italijanski organi upoštevali roke iz člena 2 Odločbe 2005/919 za vračilo nezakonitih pomoči s strani prejemnikov.

32      Glede trditev, ki jih je Italijanska republika podala v svojo obrambo, je treba navesti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso edini razlog, na katerega se država članica lahko sklicuje v obrambi zoper tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jo Komisija vloži na podlagi člena 88(2) ES, absolutna nemožnost pravilne izvršitve zadevne odločbe (glej zlasti sodbi z dne 20. septembra 2007 v zadevi Komisija proti Španiji, C‑177/06, ZOdl., str. I‑7689, točka 46, in z dne 13. novembra 2008 v zadevi Komisija proti Franciji, C‑214/07, ZOdl., str. I‑8357, točka 44, ter zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Italiji, točka 35).

33      Pogoj absolutne nemožnosti izvršitve ni izpolnjen, kadar tožena država le obvesti Komisijo o pravnih, političnih ali dejanskih težavah, ki so povezane z izpolnitvijo odločbe, ne da bi zoper zadevna podjetja dejansko ukrepala z namenom pridobitve vračila pomoči in ne da bi Komisiji predlagala druga pravila za izvršitev odločbe, s katerimi bi lahko premagala težave (glej zlasti sodbo z dne 14. decembra 2006 v združenih zadevah Komisija proti Španiji, od C‑485/03 do C‑490/03, ZOdl., str. I‑11887, točka 74, ter zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Franciji z dne 13. novembra 2008, točka 46, in Komisija proti Italiji, točka 36).

34      Sodišče je odločilo tudi, da mora država članica, če med izvrševanjem odločbe Komisije glede državnih pomoči naleti na nepredvidene in nepredvidljive težave ali opazi posledice, ki jih Komisija ni predvidela, o tem obvestiti Komisijo, da ta presodi o njih, in predlagati primerne spremembe zadevne odločbe. V takem primeru morata država članica in Komisija v skladu s pravilom, ki je izraženo v členu 10 ES in po katerem so državam članicam in institucijam Unije naložene vzajemne dolžnosti lojalnega sodelovanja, sodelovati v dobri veri z namenom premostiti težave, pri tem pa v celoti upoštevati določbe Pogodbe, zlasti tiste na področju pomoči (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Italiji, točka 37 in navedena sodna praksa).

35      Glede tega je treba poudariti, da se Italijanska republika v stikih s Komisijo in v okviru postopka pred Sodiščem ni sklicevala na absolutno nemožnost izvršitve Odločbe 2005/919. Iz spisa je tudi razvidno, da ta država članica Komisiji nikoli ni predlagala sprememb Odločbe 2005/919, da bi premostila težave, povezane z učinkovito in takojšno izvršitvijo te odločbe.

36      V obravnavanem primeru je Italijanska republika Komisijo samo obvestila o pravnih, političnih ali dejanskih težavah, ki jih povzroča izvršitev te odločbe.

37      Zlasti ni mogoče sprejeti trditve Italijanske republike, ki se nanaša na težave, povezane s tem, da je treba izračunati dolgovane zneske in da je treba iz zadevne izterjave izključiti mala in srednje velika podjetja, glede katerih bi bilo treba šteti, da je pomoč združljiva s skupnim trgom. Dejstvo, da zadevna država članica meni, da je treba preučiti posamezen položaj vsakega podjetja, tako da se s predhodnim preizkusom določijo upravičenci do ugodnosti, na katere se nanaša odločba Komisije, ne more upravičiti neizvršitve te odločbe (glej sodbi z dne 1. aprila 2004 v zadevi Komisija proti Italiji, C‑99/02, Recueil, str. I‑3353, točka 23, in z dne 1. junija 2006 v zadevi Komisija proti Italiji, C‑207/05, točki 46 in 50).

38      Res je, da je italijanski zakonodajalec med postopkom izterjave resno ukrepal z namenom zagotoviti učinkovitost te izterjave s tem, da je najprej sprejel zakon št. 29/2006 in nato uredbo‑zakon št. 59/2008. Zlasti je iz spisa razvidno, da je ta zakon določal ustavitev sistema pomoči in podrobna pravila o označitvi, določitvi in vračilu nezakonito prejetih pomoči. Vendar da bi se pospešilo reševanje sporov, ki so se že obravnavali, je bil namen te uredbe-zakona rešiti postopkovno težavo, povzročeno s tem, da so nacionalna sodišča prekinila postopke o zahtevah za vračilo pomoči.

39      Toda sprejetje ukrepov, navedenih v prejšnji točki, ni omogočilo odprave zamude pri izterjavi pomoči, na katere se je nanašala Odločba 2005/919. Ta ukrepa sta namreč začela veljati po rokih iz navedene odločbe in sta se izkazala za neučinkovita, saj Italijanska republika v več letih po uradnem obvestilu o Odločbi 2005/919 do vložitve te tožbe in po poteku vseh rokov, določenih v tej odločbi, dela nezakonitih pomoči ni izterjala.

40      Treba pa je ugotoviti, da zakonodajni ukrepi – za zagotovitev tega, da nacionalna sodišča izvršijo odločbo Komisije, ki državi članici nalaga izterjavo nezakonitih pomoči – ki so sprejeti prepozno ali ki se izkažejo za neučinkovite, niso v skladu z zahtevami sodne prakse, navedene v točkah 26 in 27 te sodbe (zgoraj navedena sodba Komisija proti Italiji z dne 22. decembra 2010, točka 42).

41      Italijanska republika navaja tudi, da položaja nekaterih prejemnikov zadevnih pomoči ne ureja zakon št. 29/2006, temveč spada bolj na področje ureditve izogibanja plačilu davka, in da v tem primeru ne velja obveznost izterjave nezakonitih pomoči.

42      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da sklicevanje Italijanske republike na področje uporabe zakona št. 29/2006 v obravnavanem primeru ni upoštevno. Zadevni sistem pomoči, kot je razvidno iz člena 1 Odločbe 2005/919 in točke 1 njene obrazložitve, se je namreč dejansko začel izvajati na podlagi člena 1(1)(b) uredbe-zakona št. 269/2003, ki je bila nato z zakonom št. 326/2003 z dne 24. novembra 2003 preoblikovana v zakon. Italijanska republika pa mora na podlagi člena 2(1) Odločbe 2005/919 izterjati pomoči, dodeljene glede na uredbo-zakon št. 269/2003. S tega vidika vprašanje, ali je bila ugodnost, odobrena zadevnim podjetjem, v skladu z nacionalno zakonodajo ali pa je celo šlo za primer izogibanja plačilu davka ali davčne utaje, ne vpliva na obveznost zadevne države članice, da v rokih izterja pomoči. Morebitne težave, povezane s tem, da je treba v okviru ustreznih nacionalnih postopkov preveriti davčne obračune, ne morejo, kot je razvidno iz točk 33 in 37 te sodbe, upravičiti neizvršitve Odločbe 2005/919 v predpisanih rokih.

43      Poleg tega je treba glede trditve Komisije, da lahko nacionalna sodišča v postopku izterjave pomoči sprejmejo ukrepe prekinitve, navesti, da je take ukrepe mogoče odobriti, če so izpolnjeni pogoji iz sodne prakse (glej zlasti sodbi z dne 21. februarja 1991 v združenih zadevah Zuckerfabrik Süderdithmarschen in Zuckerfabrik Soest, C‑143/88 in C‑92/89, Recueil, str. I‑415, in z dne 9. novembra 1995 v zadevi Atlanta Fruchthandelsgesellschaft in drugi (I), C‑465/93, Recueil, str. I‑3761).

44      Nacionalno sodišče lahko začasne ukrepe prekinitve sprejme zlasti, če resno dvomi o veljavnosti akta Unije in če – v primeru, da o veljavnosti izpodbijanega akta še ne poteka postopek pred Sodiščem – zadevo predloži v obravnavo Sodišču. V tej zadevi pa Sodišču Unije ni bilo predloženo vprašanje o zakonitosti Odločbe 2005/919. Kakorkoli že, Italijanska republika v postopku pred Sodiščem ni dokazala, da so bili izpolnjeni drugi pogoji iz sodne prakse, navedene v prejšnji točki.

45      V resnici je predmet edinih nacionalnih odločb – ki so ju v spis vložile stranke v tej zadevi in ki se nanašata na izterjavo, naloženo z Odločbo 2005/919, to pa sta odločba Commissione tributaria provinciale di Treviso z dne 2. julija 2007 in odločba Commissione tributaria regionale di Venezia-Mestre z dne 15. decembra 2008 – nadzor zakonitosti nacionalnega akta, katerega namen je izterjati nezakonito pomoč, dodeljeno podjetju, ki je upravičeno do te pomoči, kar je priznala tudi Italijanska republika na obravnavi, ti odločbi pa ne izpodbijata zakonitosti Odločbe 2005/919. Zgoraj navedeni sodbi Zuckerfabrik Süderdithmarschen in Zuckerfabrik Soest ter Atlanta Fruchthandelsgesellschaft in drugi (I) se zato glede navedenih nacionalnih odločb ne uporabita.

46      V zvezi s tem je treba navesti, da je nadzor formalne zakonitosti nacionalnega akta, katerega namen je izterjati nezakonito državno pomoč in ki ga opravlja nacionalno sodišče, sicer treba šteti zgolj za izraz splošnega načela učinkovitega sodnega varstva iz prava Unije, vendar je treba poudariti, da so nacionalna sodišča na podlagi člena 14(3) Uredbe št. 659/1999 zavezana zagotoviti polni učinek odločbe, s katero je naložena izterjava nezakonite pomoči, in doseči rešitev, ki je v skladu z namenom te odločbe (glej sodbo z dne 20. maja 2010 v zadevi Scott in Kimberly Clark, C-210/09, ZOdl., str. I-4613, točki 25 in 29).

47      Razveljavitev nacionalnega akta, s katerim se izvršuje odločba Komisije, s katero je naložena izterjava nezakonite pomoči, in ki ovira takojšno in učinkovito izvršitev te odločbe, namreč ni združljiva z zahtevami iz člena 14(3) te uredbe št. 659/1999 (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Scott in Kimberly Clark, točka 30).

48      Glede nacionalnih odločb iz točke 45 te sodbe je treba ugotoviti, da je – kot je razvidno iz spisa – podjetje, ki je prejelo nezakonito pomoč in je bilo zavezano to pomoč na podlagi plačilnega naloga, ki ga izpodbija, vrniti, plačalo le zaradi odločbe z dne 15. decembra 2008, ki je bila izdana v pritožbenem postopku in s katero je bil zavrnjen zahtevek za razveljavitev. Iz teh okoliščin je razvidno, da je postopek za razveljavitev plačilnega naloga na prvi stopnji povzročil znatno zamudo pri vračilu nezakonitih pomoči. Ta položaj ni tak, da bi zagotavljal takojšno in učinkovito izvršitev Odločbe 2005/919.

49      Iz navedenega je razvidno, da je ta tožba utemeljena v delu, v katerem Komisija Italijanski republiki očita, da v predpisanih rokih ni sprejela vseh potrebnih ukrepov, da bi od upravičencev izterjala celotni znesek pomoči, ki so bile dodeljene na podlagi sistema pomoči, ki je bil z Odločbo 2005/919 razglašen za nezakonit in nezdružljiv s skupnim trgom.

50      Ob upoštevanju zaključkov iz prejšnje točke ni treba odločiti o predlogih Komisije, naj se obsodi Italijansko republiko, ker Komisije ni obvestila o ukrepih, navedenih v prejšnji točki, saj ta država članica Odločbe 2005/919 dejansko ni izvršila v predpisanih rokih (zgoraj navedena sodba Komisija proti Italiji z dne 22. decembra 2010, točka 57 in navedena sodna praksa).

51      Torej je treba ugotoviti, da Italijanska republika s tem, da v predpisanih rokih ni sprejela vseh potrebnih ukrepov, da bi od upravičencev izterjala celotni znesek pomoči, ki so bile dodeljene na podlagi sistema pomoči, ki je bil z Odločbo 2005/919 razglašen za nezakonit in nezdružljiv s skupnim trgom, ni izpolnila obveznosti iz člena 2 te odločbe.

 Stroški

52      V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker Italijanska republika s predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1.      Italijanska republika s tem, da v predpisanih rokih ni sprejela vseh potrebnih ukrepov, da bi od upravičencev izterjala celotni znesek pomoči, ki so bile dodeljene na podlagi sistema pomoči, ki je bil z Odločbo Komisije 2005/919/ES z dne 14. decembra 2004 o neposrednih davčnih spodbudah za podjetja, ki se udeležujejo sejmov v tujini, razglašen za nezakonit in nezdružljiv s skupnim trgom, ni izpolnila obveznosti iz člena 2 te odločbe.

2.      Italijanski republiki se naloži plačilo stroškov.

Podpisi

---

* Jezik postopka: italijanščina.