SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

YvesA BotA,

predstavljeni 2. septembra 2010(1)

Združeni zadevi C‑250/09 in C‑268/09

Vasil Ivanov Georgiev

proti

Tehnicheski universitet – Sofia, filial Plovdiv

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Rajonen sad Plovdiv (Bolgarija))

„Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Pogodba o delu za določen čas za univerzitetne profesorje, ki so dopolnili 65 let – Določitev končne upokojitvene starosti za univerzitetne profesorje, ki so dopolnili 68 let – Utemeljitev različnega obravnavanja na podlagi starosti“

1.        Sodišče je težave, povezane z obvezno upokojitvijo, dovoljenjem za odpustitev delavca, ki je dosegel upokojitveno starost, in zaposlovanjem delavcev od določene starosti naprej na podlagi pogodb za določen čas, že obravnavalo v več sodbah ali jih bo v bližnji prihodnosti.(2) Sodišče bo lahko s to zadevo dopolnilo svojo sodno prakso, saj bo tokrat te različne težave obravnavalo skupaj.

2.        Rajonen sad Plovdiv (Bolgarija) namreč Sodišče sprašuje o skladnosti nacionalne zakonodaje, na podlagi katere lahko delodajalec prekine pogodbo o zaposlitvi univerzitetnega profesorja, ki je dopolnil 65 let, in ki določa, da se od te starosti naprej delovno razmerje lahko podaljša samo s pogodbami za določen čas za eno leto, vendar skupaj največ za tri leta, z Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu(3).

3.        V teh sklepnih predlogih, v katerih se bom obširno oprl na obstoječo sodno prakso, bom navedel razloge, zaradi katerih menim, da Direktiva ne nasprotuje taki zakonodaji.

I –    Pravni okvir

A –    Pravo Unije

4.        V skladu s členom 1 Direktive je njen „namen […] opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja“.

5.        Člen 2 Direktive določa:

„1.   V tej direktivi ,načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.

2.     V smislu odstavka 1:

(a)      se šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je, je bila ali bi bila oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od razlogov iz člena 1;

[…]“

6.        Člen 6(1) Direktive določa:

„Ne glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.

Tako različno obravnavanje je lahko med drugim:

(a)      določitev posebnih pogojev glede dostopnosti zaposlitve in poklicnega usposabljanja, zaposlitve in dela, vključno s pogoji glede odpustitve in plačila, za mlade osebe, starejše delavce in osebe, ki so dolžne skrbeti za druge, zato da se spodbuja njihovo poklicno vključenost ali jim zagotavlja varstvo;

(b)      z določitvijo minimalnih pogojev glede starosti, delovnih izkušenj ali delovne dobe glede dostopa do zaposlitve ali kakšnih ugodnosti, povezanih z zaposlenostjo;

(c)      z določitvijo najvišje starosti za zaposlitev, ki temelji na zahtevah glede usposobljenosti za zadevno delovno mesto, ali na potrebi po primerni dobi zaposlenosti pred upokojitvijo.“

B –    Nacionalna zakonodaja

7.        Člen 325(3) delovnopravnega zakonika(4) določa, da pogodba o zaposlitvi preneha brez odpovednega roka strank ob izteku pogodbenega roka.

8.        Člen 328 delovnopravnega zakonika določa:

„1.   Delodajalec lahko ob upoštevanju rokov, določenih v členu 326(2), pisno odpove pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je ta odpoved naslovljena na delavca ali zaposlenega, v teh primerih:

[…]

10.      če je pridobljena pravica do pokojnine ter za profesorje, docente in asistente stopenj I in II ter doktorje znanosti, če so dopolnili 65 let;

[…]“

9.        Odstavek 11 prehodnih in končnih določb zakona o visokem šolstvu(5) določa:

„Na predlog profesorskega sveta in sveta za akademsko življenje in/ali podružnice se lahko pogodbe o delu habilitiranih učiteljev, ki dopolnijo starost iz člena 328(1), točka 10, delovnopravnega zakonika, na podlagi odločbe akademskega sveta podaljšajo za eno leto, vendar skupaj največ za tri leta, če je zadevna oseba na delovnem mestu ,profesorja‘, in skupaj največ za dve leti, če je zadevna oseba na delovnem mestu ,docenta‘.“

10.      Člen 7(1), točka 6, zakonika o varstvu zoper diskriminacijo(6) določa, da „določitev starostne meje za zaposlitev, ki je povezana s potrebo po izobrazbi za ustrezno delovno mesto ali zahtevo po razumnem trajanju zaposlitve na delovnem mestu pred upokojitvijo, ne pomeni diskriminacije, če je to objektiven razlog, namenjen uresničitvi legitimnega cilja, in če sredstva za uresničitev tega cilja ne gredo prek tega, kar je potrebno“.

II – Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

11.      Ta predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na isto osebo, to je na V. I. Georgieva, in na isto dejansko stanje. Razlika med predlogoma je, da drugi (zadeva C‑268/09) vsebuje dodatno vprašanje v primerjavi s prvim (zadeva C‑250/09).

12.      V. I. Georgiev je leta 1985 začel delati kot predavatelj na Tehnicheski universitet – Sofia, filial Plovdiv (tehniška univerza v Sofiji – podružnica v Plovdivu) (v nadaljevanju: univerza).

13.      Njegova pogodba o zaposlitvi je prenehala leta 2006, ko je dopolnil 65 let, z obrazložitvijo, da je dosegel upokojitveno starost.

14.      Akademski svet je V. I. Georgievu na podlagi odstavka 11 prehodnih in končnih določb zakona o visokem šolstvu vseeno dovolil nadaljevati delo. Podpisana je bila nova pogodba o zaposlitvi za eno leto, na podlagi katere naj bi V. I. Georgiev delal kot učitelj na fakulteti za inženirstvo.

15.      Pogodba je bila z aneksom, podpisanim leta 2006, podaljšana za eno leto.

16.      V. I. Georgiev je bil leta 2007 imenovan za profesorja.

17.      Pogodba je bila z novim dodatkom, podpisanim leta 2008, podaljšana še za eno leto.

18.      Leta 2009 je delovno razmerje med univerzo in V. I. Georgievim prenehalo z odločbo direktorja univerze na podlagi člena 325(3) delovnopravnega zakonika.

19.      V. I. Georgiev je na sodišču v Plovdivu vložil dve tožbi. S prvo se predlaga, naj sodišče ugotovi, da je določba iz njegove prve pogodbe za določen čas, s katero je njegova pogodba o zaposlitvi omejena na eno leto, nična in da je treba to pogodbo preoblikovati v pogodbo za nedoločen čas (tožba, ki je podlaga v zadevi C‑268/09). Druga se nanaša na odločbo direktorja univerze, s katero je njegovo delovno razmerje z univerzo prenehalo, ko je dopolnil 68 let (tožba, ki je podlaga v zadevi C‑250/09). Rajonen sad Plovdiv je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja: prvi dve vprašanji sta skupni obema zadevama, tretje je postavljeno samo v zadevi C‑268/09:

„1.      Ali določbe [Direktive] nasprotujejo uporabi nacionalnega zakona, na podlagi katerega pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ni dopustno skleniti s profesorji, ki so dopolnili starost 65 let? Ali so v zvezi s tem in, natančneje, ob upoštevanju člena 6(1) te direktive ukrepi iz člena 7(1), točka 6, zakona o varstvu pred diskriminacijo, ki uvajajo starostne meje za določena delovna mesta, objektivni in primerni ter upravičeni z legitimnim ciljem in sorazmerni, ob upoštevanju dejstva, da je bila navedena direktiva v celoti prenesena v bolgarsko pravo?

2.      Ali določbe [Direktive] nasprotujejo uporabi nacionalnega zakona, v skladu s katerim se morajo profesorji, ki so dopolnili starost 68 let, obvezno upokojiti? Ali je glede na navedeno dejansko stanje in okoliščine obravnavane zadeve ter ob ugotovitvi neskladja med [Direktivo] in zadevno nacionalno zakonodajo, v katero je bila ta direktiva prenesena, mogoče, da se zaradi razlage določb prava Skupnosti nacionalna zakonodaja ne uporabi?

3.      Ali je dopolnitev določene starosti v skladu z nacionalno zakonodajo edini pogoj za odpoved delovnega razmerja za nedoločen čas in za možnost njegovega nadaljevanja kot delovno razmerje za določen čas med istim delavcem in istim delodajalcem za isto delovno mesto? Če nacionalna zakonodaja določa najdaljše trajanje in največ podaljšanj delovnega razmerja za določen čas z istim delodajalcem, potem ko je bila pogodba za nedoločen čas preoblikovana v pogodbo za določen čas, po katerem roku nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče?

20.      V. I. Georgiev, univerza, bolgarska, nemška in slovaška vlada ter Komisija Evropskih skupnosti so predložili pisna stališča.

III – Analiza

21.      Tri vprašanja za predhodno odločanje, s katerimi se v bistvu želi izvedeti, ali je treba Direktivo razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, na podlagi katere lahko delodajalec prekine pogodbo o zaposlitvi univerzitetnega profesorja, ki je dopolnil 65 let, in ki določa, da se od te starosti naprej delovno razmerje lahko podaljša samo s pogodbami za določen čas za eno leto, vendar skupaj največ za tri leta, bom preučil skupaj.

22.      Za odgovor na ta vprašanja je treba preučiti, ali zakonodaja v postopku v glavni stvari spada na področje uporabe Direktive, ali vsebuje različno obravnavanje na podlagi starosti in, če je odgovor pritrdilen, ali Direktiva nasprotuje takemu različnemu obravnavanju.

23.      Kar zadeva najprej področje uporabe Direktive, je treba ugotoviti, da iz člena 3(1)(c) Direktive izhaja, da se ta v mejah pristojnosti, ki so prenesene na Unijo, uporablja za vse osebe, kar zadeva zaposlitev in delovne pogoje, vključno z odpustitvijo in plačilom. Zakonodaja v postopku v glavni stvari pa neposredno vpliva na trajanje in pogoje delovnega razmerja, ki zavezuje stranke, ter splošneje na opravljanje poklicne dejavnosti univerzitetnih profesorjev, saj omejuje njihovo prihodnje sodelovanje v aktivnem življenju od 65. leta dalje in preprečuje tako sodelovanje po 68. letu. Po mojem mnenju ta zakonodaja torej nedvomno spada na področje uporabe Direktive.(7)

24.      Kar v nadaljevanju zadeva vprašanje, ali zakonodaja v postopku v glavni stvari vsebuje različno obravnavanje na podlagi starosti pri zaposlovanju in delu, je treba ugotoviti, da v skladu s členom 2(1) Direktive v tej direktivi „načelo enakega obravnavanja“ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1 Direktive. Člen 2(2)(a) Direktive določa, da se v smislu odstavka 1 šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od razlogov iz člena 1 Direktive.

25.      S tem da je z zakonodajo v postopku v glavni stvari delodajalcu dovoljeno, da prekine pogodbo o zaposlitvi univerzitetnega profesorja, ki je dopolnil 65 let, in določeno, da se od te starosti naprej delovno razmerje lahko podaljša samo s pogodbami za določen čas za eno leto, vendar skupaj največ za tri leta, je za univerzitetne profesorje, ki so dopolnili 65 let, in univerzitetne profesorje, ki so dopolnili 68 let, predvideno manj ugodno obravnavanje kot za druge zaposlene univerzitetne profesorje. V nasprotju z drugimi zaposlenimi profesorji, ki imajo načeloma pogodbo za nedoločen čas, so namreč profesorji, ki so dopolnili 65 let, prisiljeni sprejeti pogodbo za določen čas, če želijo še naprej opravljati svojo dejavnost. Poleg tega so profesorji, ki dopolnijo 68 let, prisiljeni končati svojo dejavnost na univerzi. Taka zakonodaja torej uvaja različno obravnavanje na podlagi starosti, kot je navedeno v členu 2(1) in (2)(a) Direktive.(8)

26.      Zdaj je treba preučiti, ali so razlike v obravnavanju, ki izhajajo iz nacionalne zakonodaje v postopku v glavni stvari, v skladu z Direktivo ali ne. V zvezi s tem iz člena 6(1), prvi pododstavek, Direktive izhaja, da različno obravnavanje na podlagi starosti ne pomeni diskriminacije, prepovedane na podlagi člena 2 Direktive, „če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni“.

27.      Cilj zakonodaje v postopku v glavni stvari ne izhaja jasno iz njenega besedila. Kot je Sodišče že presodilo, če zadevni nacionalni predpis ne vsebuje natančne določitve cilja, ki ga uresničuje, pa je pomembno, da je z drugimi elementi, vzetimi iz splošnega okvira zadevnega ukrepa, mogoče opredeliti osnovni cilj tega ukrepa, in sicer zaradi sodnega nadzora njegove zakonitosti ter primernosti in nujnosti uporabljenih načinov uresničevanja tega cilja.(9)

28.      V okviru spora o glavni stvari mora na koncu nacionalno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejanskega stanja obravnavanega spora in za razlago veljavne nacionalne zakonodaje, ugotoviti cilj te zakonodaje in preveriti, ali gre dejansko za legitimni cilj v smislu člena 6(1), prvi pododstavek, Direktive.(10)

29.      Za koristen odgovor, ki bi nacionalnemu sodišču omogočil odločitev v sporu o glavni stvari, je treba ob upoštevanju ciljev, ki so bili v pisnih stališčih, predloženih Sodišču, navedeni kot mogoče utemeljitve, preučiti, ali Direktiva nasprotuje različnemu obravnavanju na podlagi starosti, kakršno je to v postopku v glavni stvari.

30.      Naveden je bil predvsem cilj porazdelitve zaposlitvenih možnosti med generacije v okviru zadevnega poklica. Glede na trditve več intervenientov v tem postopku, zlasti bolgarske, nemške in slovaške vlade ter Komisije, naj bi zakonodaja v postopku v glavni stvari, s katero naj bi se uresničevalo tak cilj, zagotovila mladim generacijam možnost dostopa do delovnih mest profesorjev ter kakovost izobraževanja in raziskav.

31.      V skladu s členom 6(1) Direktive so cilji, ki se lahko štejejo za „legitimne“ v smislu te določbe, zlasti legitimni cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja. V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da je spodbujanje zaposlovanja nedvomno legitimen cilj socialne politike ali politike zaposlovanja držav članic in da se mora ta presoja jasno nanašati na instrumente nacionalne zaposlovalne politike, uvedene za izboljšanje priložnosti za vključitev v poklicno življenje za nekatere kategorije delavcev. Prav tako se lahko ukrep, sprejet, da bi se mladim olajšal dostop do opravljanja poklica univerzitetnega profesorja, šteje za ukrep politike zaposlovanja.(11)

32.      Zdaj je treba preveriti, ali so glede na člen 6(1) Direktive načini uresničevanja tega cilja „primerni in nujni“. V zvezi s tem je treba opozoriti, da imajo države članice široko diskrecijsko pravico pri izbiri ukrepov, s katerimi lahko uresničijo svoje cilje na področju socialne politike in politike zaposlovanja.(12)

33.      Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi Petersen poudarilo, da se ob upoštevanju sprememb razmer na področju zaposlovanja v zadevnem sektorju ne zdi nerazumno, da organi države presodijo, da bi se z uveljavitvijo starostne meje, ki povzroči odhod najstarejših delavcev s trga dela, lahko spodbudilo zaposlovanje mlajših strokovnjakov. Glede določitve te starostne meje na 68 let je Sodišče menilo, da je ta starost dovolj visoka, da je lahko meja za opravljanje poklica.(13) Iz zgoraj navedene sodbe Palacios de la Villa izhaja, da je enaka presoja mogoča v zvezi s starostno mejo 65 let,(14)a fortiori kadar ta starost tako kot v tem primeru ne povzroči obvezne upokojitve delavcev, ki so jo dosegli.

34.      Po mojem mnenju je treba priznati, da si lahko država članica legitimno prizadeva zagotoviti obstoj uravnotežene starostne piramide v skupini univerzitetnih profesorjev z uvedbo starostne meje. Sodelovanje različnih generacij učiteljev in raziskovalcev po mojem mnenju spodbuja izmenjavo izkušenj in inovacije ter s tem razvoj kakovosti izobraževanja in raziskav na univerzah. Poleg tega je ob upoštevanju dejstva, da je število prostih delovnih mest v tem sektorju omejeno in da so lahko poklicne poti razmeroma dolge, razumno meniti, da se bo s starostno mejo olajšal dostop mlajših do poklica.

35.      S tega vidika se mi ne zdi, da zakonodaja, kot je ta v postopku v glavni stvari, presega to, kar je potrebno za zagotovitev cilja porazdelitve zaposlitvenih možnosti med generacije v okviru zadevnega poklica.

36.      Sorazmernost te zakonodaje izhaja najprej iz dejstva, da je univerzitetni profesor, ki je prisiljen končati svojo dejavnost, tako pri 65 kot pri 68 letih upravičen do pokojnine. Navedene zakonodaje torej ni mogoče obravnavati, kot da čezmerno škodi legitimnim zahtevam delavcev, ki bi morali končati svojo dejavnost, ker so dopolnili starost od 65 do 68 let, ker taka zakonodaja ne temelji le na določeni starosti, ampak upošteva tudi dejstvo, da so zadevne osebe na koncu poklicne poti upravičene do finančnega nadomestila z dodelitvijo pokojnine,(15) katere zneska V. I. Georgiev ne izpodbija.

37.      Poleg tega je treba poudariti, da možnost za profesorje, da na podlagi pogodb za določen čas dejavnost opravljajo po 65. letu, pomeni omilitev pravila upokojitve pri tej starosti, saj profesorjem omogoča, da svoj poklic opravljajo še tri leta. Ta možnost torej prispeva k omilitvi različnega obravnavanja profesorjev, ki so dopolnili 65 let.

38.      Na podlagi tega vidika zakonodaje v postopku v glavni stvari je treba to zadevo razlikovati od zadeve, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba Mangold. Naj opozorim, da je Sodišče v tej sodbi razsodilo, da je nacionalni ukrep, na podlagi katerega se lahko z delavci, ki so dopolnili 52 let, brez objektivnega razloga sklene pogodba za določen čas, v nasprotju z Direktivo. V nasprotju s to zadevo se je nacionalna zakonodaja v navedeni sodbi nanašala na delavce, ki niso pridobili pravice do pokojnine, pogodbe pa so se lahko neomejeno podaljševale. Poleg tega se zakonodaja v postopku v glavni stvari nanaša samo na posebno kategorijo delavcev, medtem ko se je zakonodaja, obravnavana v zgoraj navedeni sodbi Mangold, uporabljala na splošno.

39.      Nazadnje naj navedem, da čeprav je Sodišče večkrat imelo priložnost navesti, da je uživanje stabilnosti zaposlitve pomemben element zaščite delavcev, je sočasno priznalo, da obstajajo okoliščine, v katerih pogodbe o zaposlitvi za določen čas lahko ustrezajo potrebam tako delodajalcev kot delavcev.(16)

40.      Zdi se mi, da prav to velja v tej zadevi. Z uporabo pogodb za določen čas se namreč lahko uskladi želja po nadaljevanju poklicne dejavnosti po 65. letu, ki bi jo lahko izrazili profesorji, s potrebo univerz, da lahko vsako leto glede na svoje potrebe in značilnosti zadevne stroke na novo presodijo, ali to podaljšanje ne škoduje pravični porazdelitvi zaposlitvenih možnosti med generacije v okviru tega poklica.

41.      Zaradi vsega navedenega sklepam, da je treba člena 2(2)(a) in 6(1) Direktive razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot je ta v postopku v glavni stvari, na podlagi katere lahko delodajalec prekine pogodbo o zaposlitvi univerzitetnega profesorja, ki je dopolnil 65 let, in ki določa, da se od te starosti naprej delovno razmerje lahko podaljša samo s pogodbami za določen čas za eno leto, vendar skupaj največ za tri leta, če je namen te zakonodaje porazdeliti zaposlitvene možnosti med generacije v okviru tega poklica, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče.

IV – Predlog

42.      Glede na vse te ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Rajonen sad Plovdiv, odgovori:

Člena 2(2)(a) in 6(1) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot je ta v postopku v glavni stvari, na podlagi katere lahko delodajalec prekine pogodbo o zaposlitvi univerzitetnega profesorja, ki je dopolnil 65 let, in ki določa, da se od te starosti naprej delovno razmerje lahko podaljša samo s pogodbami za določen čas za eno leto, vendar skupaj največ za tri leta, če je namen te zakonodaje porazdeliti zaposlitvene možnosti med generacije v okviru tega poklica, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče.

---

1 – Jezik izvirnika: francoščina.

---

2 – V zvezi z obvezno upokojitvijo glej sodbo z dne 16. oktobra 2007 v zadevi Palacios de la Villa (C‑411/05, ZOdl., str. I‑8531), zadevo Rosenbladt (C‑45/09) ter združeni zadevi Fuchs in Köhler (C‑159/10 in C‑160/10), ki potekajo pred Sodiščem; v zvezi z dovoljenjem za odpustitev delavca, ki je dosegel upokojitveno starost, glej sodbo z dne 5. marca 2009 v zadevi Age Concern England (C‑388/07, ZOdl., str. I‑1569); v zvezi z zaposlovanjem delavcev od določene starosti naprej na podlagi pogodb za določen čas glej sodbo z dne 22. novembra 2005 v zadevi Mangold (C‑144/04, ZOdl., str. I‑9981) in zadevo Deutsche Lufthansa (C‑109/09), ki poteka pred Sodiščem. Glej tudi sodbo z dne 12. januarja 2010 v zadevi Petersen (C‑341/08, še neobjavljena v ZOdl.) v zvezi z nacionalno določbo, s katero je zgornja starostna meja za opravljanje poklica zobozdravnika koncesionarja določena na 68 let.

---

3 – UL L 303, str. 16, v nadaljevanju: Direktiva.

---

4 – DV št. 26 z dne 1. aprila 1986, nato spremenjen in objavljen v DV št. 41 z dne 2. junija 2009, veljati začel 1. julija 2009.

---

5 – DV št. 112 z dne 27. decembra 1995, nazadnje spremenjen in objavljen v DV št. 74 z dne 15. septembra 2009.

---

6 – DV št. 86 z dne 30. septembra 2003, veljati začel 1. januarja 2004, spremenjen in objavljen v DV št. 74 z dne 15. septembra 2009, veljati začel 15. septembra 2009.

---

7 – Glej po analogiji zgoraj navedeni sodbi Palacios de la Villa (točki 45 in 46) in Age Concern England (točki 27 in 28).

---

8 – Iz spisa izhaja, da je v skladu z bolgarskim pravom pogodbo o zaposlitvi moških delavcev načeloma mogoče prekiniti pri 63 letih. Čeprav se zdi, da so s tega vidika univerzitetni profesorji v ugodnejšem položaju v primerjavi z drugimi zaposlenimi, pa to ne izključuje, da so lahko žrtve različnega obravnavanja na podlagi starosti, ki je morda v nasprotju z Direktivo, ker je izhodišče za primerjavo položaj univerzitetnih profesorjev, ki še niso dopolnili 65 ali 68 let.

---

9 – Glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Petersen (točka 40 in navedena sodna praksa).

---

10 – Glej zlasti zgoraj navedeni sodbi Age Concern England (točka 47) in Petersen (točka 42).

---

11 – Glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Petersen (točka 68 in navedena sodna praksa).

---

12 – Glej zlasti sodbo z dne 19. januarja 2010 v zadevi Kücükdeveci (C‑555/07, še neobjavljena v ZOdl., točka 38 in navedena sodna praksa).

---

13 – Zgoraj navedena sodba Petersen (točka 70).

---

14 – Zgoraj navedena sodba Palacios de la Villa (točka 72).

---

15 – Glej v zvezi s tem zgoraj navedeno sodbo Palacios de la Villa (točka 73), v kateri se Sodišče sklicuje na starostno pokojnino, „katere ravni ne moremo šteti za nerazumno“. Opredelitev tega, kar zajema ta formula, je ena od težav v središču zgoraj navedene zadeve Rosenbladt.

---

16 – Glej zlasti sodbo z dne 15. aprila 2008 v zadevi Impact (C‑268/06, ZOdl., str. I‑2483, točka 87 in navedena sodna praksa).