Choose the experimental features you want to try

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62008CN0219

    Zadeva C-219/08: Tožba, vložena 22. maja 2008 – Komisija Evropskih skupnosti proti Kraljevini Belgiji

    UL C 183, 19.7.2008, p. 15–16 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

    19.7.2008   

    SL

    Uradni list Evropske unije

    C 183/15


    Tožba, vložena 22. maja 2008 – Komisija Evropskih skupnosti proti Kraljevini Belgiji

    (Zadeva C-219/08)

    (2008/C 183/30)

    Jezik postopka: francoščina

    Stranki

    Tožeča stranka: Komisija Evropskih skupnosti (zastopnika: E. Traversa in J.-P. Keppenne, zastopnika)

    Tožena stranka: Kraljevina Belgija

    Predlogi tožeče stranke:

    Ugotovi naj se, da Kraljevina Belgija s tem, da v primeru, ko podjetja Skupnosti v okviru opravljanja storitev napotijo delavce, državljane tretjih držav, zahteva

    a)

    predhodno odobritev za opravljanje gospodarske dejavnosti;

    b)

    da mora biti dovoljenje za bivanje, izdano v državi članici, kjer ima delodajalec sedež, veljavno tri mesece po tem, ko je storitev opravljena;

    c)

    da mora biti delavec pri istem delodajalcu, ponudniku storitev, zaposlen vsaj šest mesecev;

    ni izpolnila obveznosti na podlagi člena 49 ES.

    Kraljevini Belgiji naj se naloži plačilo stroškov.

    Tožbeni razlogi in bistvene trditve

    Komisija v bistvu zatrjuje, da zahteve, ki jih določa tožena stranka v primeru, ko ponudniki storitev s sedežem v državi članici, ki ni Belgija, napotijo delavce, ki so državljani tretjih držav, omejujejo prost pretok storitev in hkrati povzročajo diskriminacijo teh ponudnikov storitev v primerjavi z njihovimi konkurenti s sedežem na ozemlju Belgije.

    Komisija v okviru prvega očitka zatrjuje, da ureditev predhodne odobritve za opravljanje gospodarske dejavnosti pomeni nesorazmerno oviro za prost pretok storitev. Te ovire poleg tega ni mogoče utemeljiti niti s kakršnimkoli razlogom v splošnem interesu niti s sklicevanjem na Schengenski pravni red.

    Tožeča stranka v okviru drugega očitka postavlja pod vprašaj nesorazmernost zahteve, v skladu s katero mora biti dovoljenje za bivanje, izdano v državi članici, kjer je sedež delodajalca, veljavno tri mesece po opravljeni storitvi.

    Komisija v okviru tretjega očitka poudarja, da kljub pozitivnim zakonodajnim spremembam, ki jih je uvedla tožena stranka, pogoj, v skladu s katerim mora biti delavec pri istem delodajalcu, ponudniku storitev, zaposlen vsaj šest mesecev, pomeni neupravičeno omejitev svobode opravljanja storitev.


    Top